0- # 2*  Od izbire duhovnega horizonta „v smeri nièa ali v smeri Boga ¡...¿ je odvisna tudi sama usoda èloveka“ — s tem stavkom zakljuèuje Jo- `e Hlebš svojo novo knjigo, ki nosi naslov Usodna misel. Od ‘cogita’ Renéja Descartesa do nihilizma Martina Heideggerja. Stavek pov- zema temeljni ton, ki je navzoè skozi vso knji- go. V bistvu obstaja ena sama alternativa: ali filozofsko mišljenje, ki sledi izhodišèem „veè- ne filozofije“ (philosophia perennis) v smislu klasiène metafizike (aristotelsko-tomistiènega tipa), ali pa filozofija razkroja klasiènih po- stavk, filozofija nièa in s tem nihilizem, ki na- jeda temelje sodobne dru`be in usodno ogro- `a njen nadaljni razvoj. Povezave so enoznaè- ne: klasièna metafizika je filozofija, ki ustrez- no misli stvarnost in jo utemeljuje v Bogu, novoveška misel pa `e pomeni obrat k sub- jektu, proè od Boga, dokler se nazadnje celo subjektiviteta ne razblini v narašèajoèi moèi postmodernega nièa. Jasna je tudi notranja soustreznost klasiène metafizike in kršèanstva, kajti le ona lahko nudi ustrezen filozofski te- melj kršèanski teologiji. Filozofska misel, ki slabi trdnost veène filozofije, v sebi nosi po- gubno, po avtorjevem mnenju preveèkrat podcenjeno nevarnost tudi za kršèanstvo in katolištvo. Ob tako jasni zastavitvi si Hlebš postavi ambiciozen cilj: hkrati `eli obraèunati tako z novoveško filozofijo, ki jo inavgurira karte- zijanski racionalizem, kot tudi s sodobnim nihilizmom, ki ga avtor povezuje zlasti s Hei- deggerjem in z njegovim „duhovnim uèite- ljem“ Nietzschejem. Gre za obrambo klasiè- nega realizma pred subjektivizmom in idea-  #% * * =E? G%%% lizmom novoveških miselnih tokov in hkrati za neposredno sooèenje z razkrojeno ontolo- gijo Nietzschejeve volje do moèi ter Heideg- gerjevega mišljenja biti. Ob tem je spekter obravnavanih mislecev impresiven, sodbe o njih pa so ob zahtevani konciznosti jedrnate in najveèkrat enoznaène. Da je obraèun s Heideggerjem tudi eminenten poseg v slo- venski kulturni prostor, je tako rekoè dodatna in naèrtovana posledica Hlebševih izvajanj, kajti Heidegger zavzema v slovenski filozofski pokrajini visoko mesto in do`ivlja nemajhno recepcijo tudi v kršèanskih krogih. Še zlasti zadnje dejstvo mora biti precej zaskrbljujoèe. Prav to sporoèilo je neposredni povod pri- èujoèega odziva. V ozadju gre za dve med se- boj povezani vprašanji. Kot prvo gre za diag- nozo sodobnega èasa z njemu lastnimi misel- nimi tendencami, kar vkljuèuje sodbo in pre- sojo zgodovine filozofskega mišljenja, kot dru- go pa je nenehno navzoèe vprašanje „kršèan- ske filozofije“ v smislu tistega miselnega po- gleda na svet, ki je ne zgolj zdru`ljiv s kršèan- skim oznanilom, marveè celo nujno potreben kršèansko vernemu èloveku. Oèitno gre za te- meljno, a tudi izjemno široko in kompleksno tematiko, ki je ni moè reševati s poenostav- ljenimi odgovori, še manj z redukcijo na izk- juèujoèe alternative. V tem se razodeva po- treba po neki temeljni filozofski poni`nosti, katere nas ne more odvezati nobena zavzetost za „sveto“ stvar. Vprašanje ocene nekega zgo- dovinskega trenutka oz. filozofske zgodovine je eminentno filozofsko vprašanje. Tu ne gre za golo ugotavljanje dejstev, iz katerih sledijo nedvoumni zakljuèki. Povedano drugaèe: tak-    2004 00 šna presoja se mora zavedati svojega interpre- tativnega znaèaja. Pa smo `e tam, bi lahko re- kli samoironièno, kjer se razodeva postmo- derna nevarnost: namesto trdne resnice os- tanejo zgolj interpretacije, la`na poni`nost šibkega uma pa je pravzaprav prikriti nihi- lizem. Klasièna metafizika presoja zgodovino in èasovnost s stališèa veènih uvidov, zato so njene sodbe trdne in nadèasne. Tako je tudi Hlebš v svojih presojah nedvoumen in ima vedno jasne odgovore — loènica med pristno, t.j. veèno filozofijo in med hermenevtiènim razkrojem sodobne resnice je ostra in ned- voumna. V tej toèki prihaja do izraza temelj- na razlika med filozofsko dr`o klasiène me- tafizike (dr`o, ki jo danes v doloèeni meri ute- leša eksaktna znanost) in sodobnega, s her- menevtiko zaznamovega postmodernega miš- ljenja, za katerega sta v veliki meri soodgo- vorna Nietzsche in Heidegger. To mišljenje se izogiba pojmu absolutne resnice ne zaradi neke bolestne obsedenosti z nihilistièno de- struktivnostjo, marveè zaradi izkustva lastne omejenosti in še zlasti zaradi drugaène resnice drugega. Naše `ivljenje in celotna stvarnost namreè presegata „objektivno“ resnico „ob- jektivnega“ sveta; vprašanje resnice je mnogo širše, kot more to izraziti predmetnostni zna- èaj teorije adekvacije. Ali predstavlja odpoved moènemu mišlje- nju klasiène metafizike, ki ne sklepa kompro- misov z (za)èasnostjo in zgodovinskostjo, ki ne pristaja na hermenevtièni dialoški moment in ki posledièno samo sebi priznava absolutno veljavnost, zares pogubno nevarnost ali celo odpad od kršèanskega pogleda na svet? Tu smo `e pri drugem vprašanju. Zakaj mora biti zgled kršèanskega mišljenja Toma` Ak- vinski (z vsem iskrenim spoštovanjem, ki me ve`e do tega izjemnega kristjana in misleca), ne pa tudi „eksistencialno“ kršèanstvo, ki je z judovsko paradigmo `ivljenja in odnosa do Boga trèilo ob grško metafiziko, kar ni nikoli nehalo odmevati v zgodovini kršèanstva? Kaj pa èe je hermenevtièna toleranènost sekula- rizirana dedišèina kršèanskega oznanila lju- bezni? Kaj pa èe moramo vzeti resno oèitke, da se v klasièni metafiziki skriva moment na- silja (ali Heideggerjevega obvladovanja), ki je bil v kršèanski filozofiji premalo reflektiran in se zoprestavlja temeljnemu kršèanskemu oznanilu? Ob takšnih vprašanjih, ki globoko problematizirajo vprašanje pristne kršèanske filozofije, ni potrebno zaèutiti strahov bli`ine protestantizmu, gre za bli`ino tistemu eksi- stencialnemu kršèanstvu, ki je eminentni del katoliške tradicije. Toda pojdimo h konkretni tematiki Hleb- šove knjige, ki veèino svojih obravnav nameni Heideggerju. Tudi tu ostaja ista brezkompro- misnost, vse ali niè, bolje: Bog ali niè, in Hei- degger se je zavestno odloèil za niè. Tega naj 2*  ,, # se zaveda vsakdo, ki se zaplete z njegovo mi- slijo. Da je Heidegger kontroverzen mislec, je znano. Tudi pri nas v Sloveniji. Po eni stra- ni zaradi svoje miselne poti, še bolj pa zaradi svoje politiène anga`iranosti. Menim, da je prav, da se ta pomemben aspekt njegovega `ivljenja temeljito predstavi, kajti zlasti ek- sistencialno orientirana misel je še v veèji meri odgovorna za svojo prakso, kot je to pri- mer pri teoretsko naravnani filozofiji. Pri na- vajanju Heideggerjevih izjemno spornih po- litiènih in etiènih potez je Hlebš upravièeno oster in bi lahko bil celo bolj. Biografije o Heideggerju, še zlasti Ottova, ki jo Hlebš na- vaja, z vsemi potrebnimi podatki razkrivajo tako politièno kot osebno-moralno problema- tiènost (za primer slednje lahko slu`i Hei- deggerjev odnos do Husserla) nemškega mi- sleca. Toda vse to nas ne odvezuje od tega, da se s Heideggerjem ne sooèimo na misleni ravni. Tisti poskusi, ki utemeljujejo Heideg- gerjevo miselno nekompetetnost na podlagi spornih `ivljenjskih odloèitev, zakrivajo svojo lastno nesposobnost sooèenja z zahtevno fi- lozofsko mislijo. Prav sooèenje na miselni rav- ni pa je šibka toèka Hlebšove obravnave. Pri tem gre za preveliko vrašèenost v aristotelsko- tomistièno miselno strukturo, da bi lahko prišlo do dialoga z enakozveneèemi, toda v temelju drugaèe razumljenimi ontološkimi pojmi pri Heideggerju. Tomistu se vsekakor zdi domaèe, ko Heidegger govori o biti (zato si je ta npr. v novokantovskih krogih pridobil zanièljivo oznako sholastika, ki še ni opazil, da je srednji vek konèan...), toda Heidegger- jevo razumevanje tega terminusa je povsem drugaèno. In zdeti se mu mora èudno, kaj misli Heidegger z ontološko diferenco, ko pa klasièna metafizika samoumevno razlikuje med bitjo (esse) in njenim substantiviranim dele`nikom „bivajoèe“ (bitje, ens). Èe hoèe- mo razumeti Heideggerjevo zastavitev vpra- šanja o biti in potem uspešno brati Bit in èas, je potrebno poznati Husserlovo fenomeno- logijo in njeno transformacijo, ki jo izvede Heidegger tokom svojih predavanj, ki so ve- èinoma `e objavljena v skupni izdaji. Samo za primer: bit pri zgodnjem Heideggerju naj- la`je razumemo s pomoèjo tega, kar misli Husserl z intencionalnim obzorjem (ki ga se- veda odpira zavest), znotraj katerega se vzpo- stavi vsako bivajoèe. Zato je nesmisleno to bit (kot obzorje razumevanja) mistificirati. Res je, da se stvari zaostrijo po znanem „obra- tu“, ki pa kljub temu nosi neko svojo notranjo logiko (ki jo je moè rekonstruirati). Hlebševa analiza Biti in èasa na ̀ alost ne dose`e takšnega razumevanja in s pretiranimi in napaènimi simplifikacijami zakrije izvorne miselne mo- mente. Da ne bo pomote, moj oèitek zadeva èisto „tehnièno“ usvojitev nekega teksta. Tudi Wittgensteinov Traktat lahko preberemo v ne- kaj urah, vendar bo potrebno ogromno misel- nega napora, da ga bomo zares razumeli. Kla- sièna metafizika je v tem oziru manj zahtevna in la`je razumljiva, pri èemer pa s te`o razu- mevanja ne izrekam vrednostne sodbe glede resniènostnega znaèaja neke misli. Seveda pa se Hlebš ne moti glede nekate- rih temeljnih usmeritev Heideggerjeve misli, èeprav ne more mimo njihovih èrno-belih predstavitev. Glede na klasièno metafiziko obstojne in nadèasne substance mora Heideg- gerjevo mišljenje dogodja in zgodovinskosti zares zveneti kot sakrileg in povelièevanje ni- èa. Heideggerejeva misel vztraja na radikalni konènosti in (med drugim) zaradi tega ni zdru`ljiva s kršèanstvom. To je jasno tudi Heideggerju, ki se — zlasti v poznejši filozofiji — ne pozabi distancirati od kršèanstva (ne zgolj od kršèanske filozofije), kajti kršèanska transcendenca v njegovi misli nima mesta. Ta `elja je morda še bolj motivirana z dejs- tvom, da je Heidegger na svojo pot mišljenja biti prišel ravno preko premisleka nekaterih temeljnih kršèanskih momentov, kot so zgo- dovinskost in kairološko oz. eshatološko poj- movanje èasa, ki „destruira“ bit kot navzoèo 2*     2004 , prezenco (takšno pojmovanje bi zaman iskali v grški metafizièni misli), da eksistencialna analitika v Biti in èasu v sebi nosi sekularizi- rane poteze avguštinsko-kierkegaardovske krš- èanske eksistence, skratka: da njegovo misel kršèanstvo bolj zaznamuje, kot je pripravljen priznati. To, mimogrede, trdi tudi Löwith, ki ga Hlebš veèkrat navaja. Pozna Heidegger- jeva misel dejansko pomeni prelom s kršèans- tvom, èeprav se tu ni moè posvetiti razlogom, ki temu razvoju botrujejo. Seveda ima Hlebš prav glede etiène prob- lematiènosti radikalnega zgodovinskega miš- ljenja. Èe ni nobenega etiènega kriterija zunaj zgodovinskosti kot radikalne konènosti, po- tem neke zgodovinske dobe — kot je obdobje nacionalsocializma — ne moremo soditi po ka- kršnih koli nadèasnih in obèe zavezujoèih (moralnih) normah. Potem ostane le še argu- ment moèi neke zgodovinske erupcije in nje- ne vplivnosti. Da se Heidegger ne distancira, da ne reèemo pokesa, svoje vpetosti v tragedijo nacizma, dokazuje, da ostaja na radikalno zgo- dovinskem stališèu. In v tem se razodeva vsa spornost zgodovinskega mišljenja. Toda reèi, da Heideggerjeva miselna pot direktno vodi in se dovrši v nacionalsocializmu, je zopet na- silna poenostavitev, ki se sama izpostavlja oèitku ideologiziranja. Èe bi bile zadeve tako èrno-bele, kot jih prikazuje Hlebš, èe bi njegova misel nosila v sebi takšen „smrtonosni naboj za mišljenje“ (str. 14), potem bi te`ko razlo`ili, zakaj se je in se še vedno toliko kršèanskih mislecev uk- varja s Heideggerjem in se insprira v meto- diènih izvirnostih njegovega mišljenja. Hlebš glede tega ostaja neomajen in neprizanesljiv — kot zgled njegove kritike lahko slu`i eden najveèjih teologov 20. stoletja Karl Rahner. Rahnerjeva misel je pri Hlebšu zaznamovana z dvojno „krivdo“: s transcendentalizmom kantovske provenience in z bli`ino Heideg- gerjevemu eksistencialnemu pristopu. V obeh se razodeva „nihilistièni“ razvoj novo- veške misli, potem ko je klasièna metafizika izgubila svojo nesporno veljavo. Ta moment, da je Heidegger v svojih zgodnjih letih `elel radikalno reformirati togo sholastièno misel in jo eksistencialno preoblikovati, da je prav zato temeljito študiral sv. Pavla, Avguština, Lutra in Kierkegaarda, da gre v Biti in èasu za eksistencialno razlago èloveka z razliko od „tehniène“, objektivno-popredmetene obrav- nave animal rationale na temeljih metafizike substance, je tisti, ki je pritegnil kršèanske mislece. Zaradi vse omenjene kompleksnosti tematike ostaja resnièni spoprijem s Heideg- gerjem (in z „nihilizmom“) na miselni ravni še nedokonèana naloga. Tako se spet vrnemo k izhodišèni toèki. Problem Hlebševe knjige je vehementnost za- govora aristotelsko-tomistiène metafizike, ki današnjo „hermenevtièno dobo razuma“ (J. Greisch) razume kot golo deviacijo in nihi- lizem. S tem ni pripravljenosti za resen dialog z duhom in filozofsko mislijo današnjega èa- sa, niti ni takšen dialog resnièno mo`en. Za resnièni dialog je potrebno dopustiti, da se lastna resnica postavi pod vprašaj, da se dru- gega in njegovo resnico vzame skrajno resno (zato je potreben napor razumevanja druge- ga, še zlasti v primeru, èe ne gre za preprosto misel), sicer ostaja le monolog, ki prihaja k drugemu, da mu pove svojo resnico. Takšna dr`a pa je problematièna tudi znotraj kršèans- tva, ki mora svoje nadèasno oznanilo vedno znova prevajati v zgodovinsko situacijo. Nje- govo sporoèilo ni v prvi vrsti filozofija, marveè eksistencialna drama odrešenja, ki jo ubese- duje evangelij. In prav evangeljskost bi mo- rala biti zadnji kriterij vsakega kršèanskega pogleda na svet. 2*