154
y.:  Studenec bistri,  teci .  .  .
»No, lepa hvalal« zavrne ona.
»Gospod, vi ste nesramni!« zakliče kolesar, ki ves dan ni izpustil Tonice.
»Kdo pa ste vi ?«  vpraša Kobal jezno.
»To je moj ženin!«   zavrne Tonica jezično.
Rokec bi bil v tem najrajši iz nova padel v gnojnico.
Daljšega razgovora ni bilo, zakaj naš junak je izginil s kravjim pastirjem na Balantov pod, in družba pod orehom, ki ni mogla iz tihega smeha, videla je le, kako je pastir škafoma nosil vodo v tiho shrambo, kjer si je poiskal Kobal svoje zavetje.
Odtod ga ni bilo na dan; v pozni noči šele se je peljal na Ba-lantovem vozu dom6v, ves opravljen v krčmarjevo deloma hodno obleko. Poleg sebe je imel nesrečno kolo in debelo culo, ki je še vedno pričala o njega nezgodi.
Kaj naj še povem ?
Da je hudobnega Nejčeta še tisti večer   zadela  zaslužena kazen.
Domov prišedši, preiskal je Kobal kolesno zavornico in našel žebelj, katerega je očito zla roka zateknila pod pero, ki drži zavornico; zato je ni bilo moči pritisniti na platišče.
Kdo drugi bi bil to storil kakor Nejče? Tisti večer seje moral iz hiše. Da ni morala Urša za njim, prihajalo je le odtod, ker Rokec o nje sokrivdi ni bil prepričan in ker je je bil prenavajen.
»Je li naš junak še vedno — samec?« vpraša menda kdo ali katera.
Vedno še, in sedaj trdi celo večkrat nego prej, »da je bolje, ako ostane človek — tako.*
Studenec bistri, teci . . .
Djtudenec bistri, teci,                                   A tudi ti iz srca, Poživljaj veli cvet,                                        Le teci, rdeči vir,
Usehnil je pred solncem                              Poživljaj upe vele, Ravnine pisan svet.                                       Privabi v prsi mir.
Življenja suša upe
Dobila je v oblast; Le teci, pesmij vrelec,
Oživi novo rast!