UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Moja šola v Crni Reki Moja šola v Crni Reki, ki je, mimogrede povedano, smatrana kot najslabše učiteljsko mesto v srezu Krivi Palanki, je majhna privatna zgradba, nekako na dnu ozke doline med dvema hriboma. Majhna šolska soba, kuhinja in soba z ozko vežo, z enojnimi primitivnimi okni, vse skupaj zelo grobo grajeno, je vse kar pokriva streha. Dohod do šole iz doline reke je zelo pripraven za hojo po vseh štirih, vendar pa se da včasih priti tudi po dveh. Kot je pač človeku sreča mila. V glavnem pa mi je polagoma — hočeš-nočeš — postala prijazna in jo sedaj že smatram kot svoj dom. Šolski sluga mi je 191eten fant, seveda že oženjen, torej mož, ki ima po tukajšnjih običajih dolžnost vršiti i posle šolskega sluge i učiteljeve privatne služkinje. On kuha, mesi kruh, čisti čevlje, pospravlja sobo, drži v redu šoisko sobo in služi kot zveza s svetom, ker nosi in hodi po pošto na občino, dve uri oddaljeno Radovnico, ali po potrebi na pošto, 6 ur oddaljeno Trgovište. Torej neobhodno potTeben. Spi pri meni v kuhinji, včasih pa doma in se ves dan zadržava na šoli. Sem in tja me prosi, če sme popoldne domov, da do- ma opravi še kaj svojega dela. Čudim se takemu življenju. Vendar pa jih je polno, ki bi hoteli biti služitelji na šoli in stalno me nadlegujejo s prošnjami, da naj tega služitelja odpustim in vzamem prosilca. Toda nimam namena, ker se s fantom dobro razumeva. Moja šola je tretji oddelek centralne šole v Radovnici. Vpisanih je 43 učencev in učenk, za vse 4 razrede, vendar mi jih obiskuje šolo samo 30. Je na daleč okrog edina šola, kjer obiskujejo pouk tudi deklice. V vseh drugih okoliških šolah so vpisani samo dečki in deklice sploh ne obiskujejo šole — ker je dečkov dovolj, šole pa premajhne. Moj upravitelj v Radovnici je kolega Slovenec, ki ima, siromak, v dveh malih učilnicah 105 dečkov, vse naenkrat, tako da hodi izmenoma iz ene učilnice v drugo. V splošnem pa je večina tukajšnjih šol enorazrednic. Višja narodna šola tu ni znana. Ko otrok dovrši 4 razrede, je dovršil šolo za vse življenje. Pred devetimi leti v Crni Reki še ni biio šole. Učenci, samo dečki, so hodili v šolo v dve uri oddaljeno Radovnico, po poti, ki je pač vredna svojega zanimanja. Konglomerat dobro pomerjenih skokov čez nastavljene kamne po potoku, plezanja čez skalc ob reki, stiskanje zob in lovljenja ravnotežja po 15 cm ozki ztezi v strmini nad potokom. — Dve uri! Takrat so otroci preko zime ponesli s seboj v Radovnico v šolo kruha in ovčjega sira za ves teden, zvečer si lcpo pripravili ležišče na tleh v šolski sobi, spijo tu vedno popolnoma oblečeni, in se tako samo vsako nedeljo vrnili domov, po nov kruh. Tudi sedaj imam dva učenca, ki v slabem vremenu spita na tleh v šolski sobi, če ne moreta domov. Vedeti je namreč treba, da imajo tu v hišah zelo redko kje posteljo in da vsi spe vedno le na golih ilovnatih tleh. Otroci, ki prihajajo, prihajajo še precej redno. Daleč so od šole, ure doma nimajo, in tako se nekako do devetih zbero v šoli. Takoj ko se vsi zbero, gredo v razred in sami molijo oziroma pojcjo pravoslavni očenaš. Nato začnemo s poukom. Sedaj imam zasedena točno vsa mesta. Po štiri v vsaki klopi. Klopi so delc bog ve katcrcga samouka, s pomočjo bog ve kako primitivnega orcdja. Brez •vsake mere in brez vsakega smisla. Samo da so klopi. Tako v začetku nisem mogel razumeti, zakaj noben učenec, ali učenka nikdar ne sede nazaj, ko vstane če odgovarja na vprašanja. Tako se mi zgodi, da mi včasih kar sama od sebe stoji med poukom polovica učencev. Večkrat sem se zaradi tega jezil in razburjal, toda polagoma sem spoznal, da je posebno tretjemu in četrtemu razredu silno težko sedeti v teh klopeh in so tako od časa do časa sami prisiljeni, da vstanejo. Tako nevede in nehate vstane zdaj eden, zdaj drugi, in stoji včasih po cela klop. Hvala Bogu, da 13 učencev ne obiskuje šole, čeprav so vpisani. Kam in kako bi z njimi? Pišcjo učcnci zelo slabo, kar pa je razumljivo, ker na teh klopeh težko pišejo, doma pa redko kje imajo mizo, da bi mogli pisati na njej. So pa kot planinski otroci zelo bistri in radi pridejo v šolo. Bila zima ali poletje, sonce ali dež, vedno pridcjo v šolo eftako oblečeni. Če so mokri, se obleka na njih posuši. če prej ne, pa ponoči, ko spijo v njej. Njihovi čevlji pa so itak samo gumijaste opanke, boIje rečeno ob straneh navzgor zavihani gumijevi podplati, privezani na nogo. Svoje knjige nasijo v šolo v doma narejenih vrečicah obešenih preko rame. V drugi, istotaki vrečici pa svojo hrano, ker ostanejo čez poldne v šoli. Pouk ni deljen, poučujem vse 4 razrede naenkrat, ker morajo otroci pozimi najkasneje ob dveh popoldne iti domov, da še pred nočjo pridejo do doma. Pouk se vrši, kot se pač vršiti more v šoli z nedeljenimi štirimi razredi, brez vsakih učil in brez učnih pripomočkov. Tiskamo in pišemo cirilico, pojemo neko mešanico dura in mola, telovadbe sedaj pozimi nimamo, pa jim odmori služijo kot telovadba. Počasi sc skušam prilagoditi razmeram, v kolikor se to da, in morda bom do konca leta vsaj na debelo obdelal učni program. Ko sem se po božičnih počitnicah po 16dnevnem potovanju peš po snegu srečno vrnil v svojo Crno Reko, mi je tudi vas sama postala prijaznejša kot mi je bila prej. Sneg je nekako pokril brezizrazno rjavo jesensko barvo hribov, slamnate strehe hišic so na debelo pokrite s snegom, tako da ob vsem uživam kos prijetne zimske romantike. Čudim se, da mi sedaj po tolikem snegu prihajajo vsi otroci v šolo, ker po šolah, v katerih sem spotoma na povratku prenočeval, se pouk sploh ni vršil, ker otrok ni v šolo. Z ljudmi se razumem dobro. Toda do pismenega človeka le redko pridem. In tako moram, kot edi-ni v vasi, ki prejemam časopis kar na svojo roko delati prognoze o uspehu vojne, o bodočih dogodkih v Evropi, ker se ljudje ne zadovolje samo z izjavami, da ni nič novega v časopisih. Za stare časopise pa me vsak dan prosijo otroci, da jih nosijo domaeim, ki si vanje zavijajo tobak, namesto v cigaretni papir. »Tatko te vika, da mu daš novine za duvan!«, mi skoro vsak dan kdo od otrok pride v sobo. Zanimivo je poznanstvo nas učiteljev z orožniki. Orožniška postaja v občini Radovnici je moj drugi dom. Kadar koli pridem tja, imam vedno na razpolago prenočišče in hrano. Z vsemi orožniki sem si domač in ravno tako tovariš v Radovnici in tovariš na Foležu. Tudi nam dajo na razpolago svoj službeni telefon, da se po potrebi lahko dogovorim s tovarišem Kekom v Karamanici, ki zopet stalno obiskuje svojo orožniško stanico v Fqležu. Tako imata karamanički »daskal« (učitelj) in crnorečki »učo« po potrebi telefonsko zvezo. Kdo bi si to mislil v teb. krajih. Hranim se »po seljački«. Kar se dobi v teh hribih, se skuha, sicer pa sem to prepustil svojemu služitelju. Jezika sem se deloma že privadil. Je v njem mnogo slovničnih zanimivosti, ki si jih dolgo nisem znal razložiti. Tako živim tukaj v teh planinah neko svojevrstno izolirano življenje. Morda se bom počasi nekoliko navadil, sicer pa že sedaj nekako gre, ker nač mora iti. Da me bodo tukaj še oženili, pravijo ljudje in da naj nikar ne pustim Crne Reke. Ob takih razgovorih vedno pristajam na oboje. Najkrajši način. Siccr pa je spominov že mnogo — bridkih in lepih. J. M.