ANTHROPOS 1999 /1-3 Osvobajajoča umetnost CVETKA TOTH POVZETEK Prispevek Osvobajajoča umetnost analizira Schopenhauerjeve nazore o umetnosti in metafiziki lepega. Umetnost kot taka ima z.elo pomembno vlogo v njegovem razumevanju sveta. Filozofija je bližja umetnosti kot znanosti in filozof mora biti umetnik uma. Vsako pristno umetniško delo po svoje odgovarja na vprašanje "kaj je življenje". Schopenhauerjeva estetika je hkrati še način, kako si s filozofijo prisvajamo umetnost kot tako. Njegovo umetniško pojmovanje sveta je pomembno tudi zaradi tega. ker z estetizacijo sveta prihaja do poenotenja resničnega in lepega. S tem je izkljušena politizacija sveta, trpljenje in beda sta zaustavljena in soočena z mirom in lepoto. Umetnost je tako vedno na cilju. ABSTRACT ART AS DELIVERANCE The paper Art as Deliverance analyses Schopenhauer's views of art and his metaphysics of beauty. Art us such plays a very important role in his understanding of the world. Philosophy is closer to art than science and a philosopher must remain an artist of the mind. Every successful work of art answers in its own way also to the question "what is life". On the other hand Schopenhauer's philosophy of art also tries to appropriate the world of art as such. His artistic conception of the world is very relevant, namely with the aestheticization of the world the unity of truth and beauty is realised. This excludes politicization, suffering and misery are stopped and faced with serenity and beauty. So art is always at its goal. S svojo filozofijo Arthur Schopenhauer vztraja, da za razlago in razumevanje sveta ne potrebujemo nikakršnih metafizičnih ali transcendentalnih razlogov.1 Po njegovem jc vsa skrivnost sveta v svetu samem, zato pojem bistva ne izstopa v njegovi hermenevtični analizi stvarnosti. Njegova analiza z umetnostjo izhaja samo iz tega kaj sveta, namreč iz njegove samodanosti, iz tega, da svet pač je, in pri tem opušča tradicionalno iskanje odgovora na znana vprašanja: čemu, zakaj, od kod, kako. Filozofija je predvsem "modrost sveta", in "njen problem je svet: samo s tem ima opraviti in pušča bogove pri miru, pričakuje pa zato tudi, da jo oni puščajo pri miru".2 Tako Pričujoči prispevek je bil na programu 4. septembra 1998 v sekciji Aesthetics and Ethics, in sicer v angleškem jeziku z naslovom Art as Deliverance. Arthur Schopenhauer: Die Welt ats Wilte unit Vorstellun)- 11. str. 243. Nav. iz Samtliche Werke (SW) I-V (izdal Wolfgang baron von Lohneysen), Suhrkamp, Frankfurt 1986. (Naprej WuV II.) Schopenhauer vztraja, da mora filozofija ostati kozmologija in ne sme nikdar postali teologija. Vsa ta stališča zelo pomembno določajo njegovo pojmovanje umetnosti, ki z vsem sledi samo svetu samemu, s tem da ga ponavlja, kar seveda ne pomeni, da ga mehansko odslikava. Poudariti tudi velja, da je Schopenhauer filozof z umetniškim pogledom na svet, saj filozofija po njegovem mora ostati bližja umetnosti kot pa znanosti. Ko v drugem delu Sveta kot volje in predstave razmišlja o dejanskem predmetu umetnosti, pove, da "je vsako umetniško dojemanje stvari izraz več o bistvu življenja in bivanja, odgovor več na vprašanje: 'Kaj je življenje?' - Na to vprašanje odgovarja vsako pristno in uspešno umetniško delo na svoj način in popolnoma pravilno."1 Zaradi tega je "umetnost mogoče imenovati cvet življenja v najbolj polnem smislu te besede".4 Umetnost govori z naposrednim, odkritim, naivno otroškim jezikom, z najbolj neposrednim dojemanjem, gledanjem, kar pomeni intuitivno. Jezik, s katerim sporoča umetnost, je razumljiv vsakomur, izraža namreč "najbolj globoko bistvo vsega življenja in bivanja", kot da bi vsaka umetniška slika govorila: "Poglej sem, tuje življenje!"5 Izhodiščna in nosilna pojma njegove filozofske misli sta predvsem volja in predstava; od tod njegova znana trditev: "Svet je moja predstava: in svet je čisla volja."6 Stališče, po katerem je svet najprej predstava, nima univerzalnega pomena, kajti to je samo pojavni svet, ki nikakor ni edini. Po Schopenhaucrju svet premore svoje notranje bistvo, namreč stvar po sebi, ki je volja, "najbolj notranje jedro vsega posameznega in prav tako celote".7 Volja je v celoti nespoznavna, Schopenhauer jo ponekod razume celo kot "slep, nezaustavljiv pritisk",8 kot taka pomeni energijo, življenje, dušo, moč. Javlja se v vsaki naravni sili, ki ravna še tako slepo, kot v vsakem, tudi najbolj premišljenem in zavestnem človekovem ravnanju. Pri tem gre za univerzalno načelo, ki se kot notranje nikakor ne omejuje samo na človeka, ampak je bistvo vseh stvari, vsega, kar je, celote bivajočega. Seveda so načini, kako se volja kot stvar po sebi javlja, neskončni, toda ko je govor o umetnosti, dobi volja svojo omejitev, saj je zaustavljena volja. Umetnost je Schopenhauer razumel v kontekstu svojega filozofskega sistema kot svojevrsten vmesni prostor med voljo in predstavo. Se vedno kot predstavo, ki je neodvisna od načela zadostnega razloga, in hkrati kot poosebljeno dojemanje idej. Šele z umetnostjo prejme svet kot predstava svojo najbolj popolno in dovršeno obliko, svoj pristni smisel. Pri umetniškem pogledu gre po njegovem za povsem neposredno gledanje, ki v marsičem pomeni nezaupnico pojmu in abstraktnemu mišljenju. S pomočjo duha človek opušča običajni način opazovanja, ki vedno in vse reducira samo na svojo voljo kot svoj končni cilj. Zdaj odpade vsako opazovanje in spraševanje, ostaja "samo in edino ta kaj", moč duha se predaja "mirni kontemplaciji",9 s katero se potaplja v gledanje navzočega predmeta, ki izpolnjuje celotno zavest, bodisi da je to pokrajina, drevo, stena, zgradba ali kar koli že. Toda ta, ki gleda, se v svojem predmetu povsem izgublja, je v bistvu eno z njim, in pri tem pozablja na samega sebe, svojo indivi- 3 Prav tam, str. 522. 4 Arthur Schopenhauer: Die Welt cits Wille urni Vorstellung 1, SW I, sir. 371-372. (Naprej WuV I.) 5 WuV II, str. 522. 6 Arthur Schopenhauer: Die friihen Mcmuskripte (HN 1) 1804-1818, str. 170. Nav. iz Arthur Schopenhauer: Der handschriftliche Nachtafi (HN I - HN V), (i/.d. Arthur Hiibscher), Waldeniar Kramer, Frankfurt 1966-1975. 7 WuV I, 170. 8 Prav tam, str. 380. 9 Prav tam, str. 257. dualnost, jaz in voljo ter postaja "samo čisti subjekt, kot jasno oko objekta".10 Tako je navzoč samo še predmet, čisto nič drugega. Subjekt, ki po Schopenhauerju premore takšno gledanje, je "brez volje, brez bolečin, čisti nadčasovni subjekt spoznanja".11 Tovrstno posredovanje, ki ga Schopenhauer imenuje kontemplacija, povzdigne "spoznavajoči individuum do čistega subjekta spoznanja in s tem tudi opazovani objekt do ideje", tukaj "se javlja povsem in čisto svet kot predstava" in "popolna objektivacija volje, kajti samo ideja je njena ustrezna predmetnost".12 Z umetnostjo stopamo po Schopenhauerju v svet idej, kajti umetniški svet so ideje. Celotna tretja knjiga prvega dela Sveta kot volje in predstave razpravlja o umetnosti. ki s svojimi uvodnimi razmišljanji izhaja iz platonske ideje in z njeno pomočjo zatrjuje bitnost sveta. Pri tem gre za dojemanje sveta in njegovih pojavov zunaj časa in vsakršnega spreminjanja, skratka za večne resnice. Zdaj spoznanje preučuje ideje, ki so najbolj neposredna in ustrezna predmetnost stvari po sebi, ij. volje. "To je umetnost, delo genija. Ponavlja s čisto kontemplacijo dojete večne ideje, tisto, kar je bistveno in trajno v vseh pojavih sveta, in glede na tvarino, v kateri ponavlja, je upodabljajoča umetnost, poezija ali glasba. Njen edini izvor je spoznanje idej; njen edini cilj posredovanje tega spoznan ja."11 Tovrstno spoznanje je po Schopenhauerju veselo spoznanje, kajti umetnost je vedno na cilju. Znanost se nikdar in pri nobenem cilju ne ustavi, ne premore končnega cilja in je tudi nič ne more zadovoljiti. Umetnost pa je vedno povezana z nečim posameznim, ustavlja "kolo časa", zato izginjajo vsi odnosi; kar ostaja, je "samo bistveno, samo ideja je njen objekt".14 Schopenhauer ludi natančno pojasnjuje razliko med voljo in idejo. Ideja je sicer volja, ki je postala objekt, vendar še ni stopila v prostor, čas in vzročnost. Tako za umetnika čas ni pomemben. Tisto, kar ga usmerja, je zlasti ontologija, kajti umetnik najprej posreduje predvsem bit. celo povečuje jo. V tem smislu Schopenhauer razume, da je Platonov nauk o idejah in o njihovi večni biti, ki je ne načenja nikakršno nastajanje in minevanje, edini pravi pristop k razumevanju umetnosti. Izvor vsakega pravega umetniškega dela je samo ideja, še posebej kot zaznana ideja. Kot taka je docela konkretna in določena, čeprav je razpršena in je posameznik sploh ne more spoznati in dojeti; to zmore le tisti, ki se je vzdignil nad vsakršno hotenje, voljo, individualnost in je čist subjekt spoznavanja, skratka genij. Torej: najbolj pravi in pristni metafizični status umetnosti je po Schopenhauerju biti ideja. Že pri bežnem pogledu na kako sliko ne prihaja do posredovanja nečesa individualnega, ampak do "ideje", kije "trajajoče v vsem spreminjanju".15 Trajno sporočilo njegove filozofije ideje je, da je idejo mogoče samo uvideti, ne pa diskurzivno dojeti. Umetnosti zato Schopenhauer prepoveduje, da bi postala pojem in se spreminjala v kar koli šolsko izrazljivega in naučljivega. Zares pristna so samo tista umetniška dela, ki neposredno ustvarjajo iz narave, življenja in s tem ostajajo večno mlada in močna, ne zastarevajo, zato tudi ne pripadajo neki določeni dobi, ampak samo človeštvu. Prisvajanje sveta po človeku in za človeka je ena temeljnih nalog umetnosti. Gre za počlovečenje in hkrati za osvobajanje v najbolj pristnem pomenu. Tako je Schopenhauer podal umetniško občutje sveta oziroma umetniški koncept sveta, ki mu Thomas Mann priznava, da z njim "ni deležna samo glava, temveč celoten človek s srcem in čutnostjo, s telesom in dušo".16 Umetnost po Schopenhauerju opravlja izrazito 1() Prav tam. 11 Prav tam. 12 Prav tam, str. 258. 13 Prav tam, str. 265. 14 r. Prav tam. 15 HNI, str. 337. 16 Thomas Mann: Schopenhauer, Ketlen und Aufsdlze, Gesammelte Werkc IX, Fischer, Frankfurt 1990, str. emancipacijsko vlogo glede čutnosti, ki je bila v imenu duhovnosti vedno odrinjena in nepriznana. Čutnost prejme svojo posebno priznanje in veljavo v Schopenhauerjevem razvijanju popolnočutnega govora, ki opravlja estetizacijo sveta. Z njo je skušal ujeti stvarni utrip sveta in njegovo najbolj neposredno izkustvo, prepolno trpljenja in krivic. S tem ko ostaja njegov pristop izrazito znotrajsveten, odklanja vse, kar pomeni sklicevanje na večne resnice, vendar pri tem s svojim znatrajsvetnim pristopom svetu ne odgovarja po vzoru takratnih sodobnikov - s politizacijo. Nasprotno, pojmi, o katerih Schopenhauer razmišlja, so svetost sveta, etika, esteti-zacija, in te pojme razume v njihovi emancipacijski vlogi. Še njegovo pojmovanje resignacije, ponekod celo askeze, nastopa kot odgovor na bedo in trpljenje sveta, proces, ki ustavlja celo voljo. Heglovci v neposredni Schopenhauerjevi bližini so že glasno zahtevali revolucijo, da bi dotolkli vse, kar je pomenilo vir zla in trpljenja, Schopenhauer pa kot da bi jim posredno ugovarjal z estetizacijo sveta. Kajti umetniško sporočilo njegove filozofije je med drugim v tem, da lepota - nikakršno nasilje -zaustavlja vse tegobe sveta, toda zelo daleč je od tega, da bi to zaustavljanje bilo univerzalne in še manj trajne narave. ' " Schopenhaucrjeva teorija umetnosti nedvomno pomeni globoko nestrinjanje s takratnim svetom, vendar to nestrinjanje ni toliko zgodovinske narave kot predvsem in izrazito metafizične. Kakor se da razumeti Schopenhauerjevo misel, za trpljenje v svetu m videl samo zgodovinskih razlogov, ampak povsem bivanjske, ontološke se pravi tudi, ki bistveno uravnavajo človekovo bivanje. V tej smeri razmišlja tudi znotraj svoje etike, kjer zelo jasno izrazi tole: "Glavna in temeljna gonilna vzmet v človeku kot tudi živali je egoizem, to je težnja po obstoju in ugodju."17 Vsebina tega egoizma je v bistvu zelo antimoralne narave, vendar je kot laka človeku in živali dana, kajti "ta egoizem je v zivah in v človeku najtesneje povezan, celo istoveten z njunim najbolj notranjim jedrom in bistvom. Zaradi tega vsa njuna dejanja praviloma izhajajo iz egoizma na njem pa temeljijo tudi vsa preračunljiva sredstva, s katerimi se človek skuša približati nekemu cilju. Egoizem je po svoji naravi brezmejen."1« Na podlagi tega egoizma človek brani svoj obstoj, se otepa bolečin in trpljenja, si kopiči premoženje in uživa, razvija celo vedno nove oblike uživanja, želi z vsem gospodariti in skuša pokončati vse kar mu nasprotuje, kajti njegovo načelo je: Vse samo zase, nič za drugega. Egoizem obvladuje cel svet. V ozadju tega egoizma je po Schopenhauerjevem mnenju načelo volje, kar razjasnjuje njegov protislovni odnos do volje. Kakor jo v določenih kontekstih navdušeno povzdiguje in celo poveličuje, tako po drug. strani uvidi nujnost, da jo ukinja in dela povsem nemočno in neučinkovito. Interpreti Schopenhauerjeve misli zato praviloma ugotavljajo njegov zelo ambi-valenten odnos do volje, kajti taka, kot je, je tudi vir zla in trpljenja v svetu Zdaj postaja razumljiv njegov koncept racionalnosti, ki vztraja na popolnem, celo najbolj popolnem spoznanju, ki ga imenuje resignacija. Smisel tega spoznanja razlaga s pomočjo krscanstva, pn čemer najprej ugotavlja, daje slikarstvu svet Stare in Nove zaveze enako težko predstaviti, zdi se mu celo neprimeren za likovno upodabljanje. Najbolj nehvaležna tema za ponazoritev so po njegovem krščanski mučenei in cerkveni očetje Toda ce sta zgodovina in mitologija krščanstva skoraj neprimerni za likovno predstavitev, jc po Schopenhauerju povsem drugačna stvar s podobami, iz katerih veje "pristni to je etični duh krsčanstva, ki se razodeva v ponazoritvah ljudi, ki jih je ta duh prevzel" 19 Po 529. |7 Arthur Schopenhauer: Vber die Grundlage