Tonček na poizkušnji
Tonček z velikim veseljem in veliko pazljivostjo prebira » Angelčka«. Posebno pazno bere vrstice o rhladih junakih. Ker je priden in dober deček, je sklenil, da se vpiše med mlade junake. Tonček se pa ni le vpisal, na-tanko je tudi izpolnjeval, kar se zahteva od mladih ju-nakov. Npbenih posebnih težav mu niso nakladala pravila. Enkrat je pa vendar prišla nad njega huda, težka po-izkušnja. Naj jo tudi vam drugim raladim junakom pove »Angclček«, da se boste tudi vi držali tako junaško, kakor se je Tonček. Zgodila se je pa ta reč takole.
Boter so prišli obiskat Tončkove starše. Kadar pri-dejo boter, tedaj veste sami, da je doma prijetno. Tcga dncva ste veseli tudi vi, ker takrat se vara godi dobro, kakor bi bil praznik.   Kar je bilo dobrega v otnari, vse
je prišlo tudi pri Tončkovih na mizo. Pri naših sedanjih navadah se skoro samo ob sebi razume, da so pili tudi vino. To vino je bilo za Tončka huda poizkušnja.
Boter so imeli Tončka prav radi, ker je bil priden. Tonček pa seveda botra tudi, posebno še zato, ker so bili boter dobrih rok. Svojo naklonjenost so mu hoteli pokazati s tem, da so ga posadili poleg sebe in posta-vili prcdenj kozarec in rekli: »Tonček, na, pijk< Dečku bi bilo hudo, če bi razžalil botra, vendar — je vino od-klonil. »Zakaj ne piješ?« ga vprašajo boter. »Zapisal sem se mcd mlade junake,« odgovori Tonček. — »Kdo_pa so to, mladi junaki?« poizvedujejo boter dalje. — »Mladi junaki so otroci, ki so obljubili, da vsaj eno leto ne bodo pili upijanljivih pijač.« — »Komu si pa to obljubil?« — »Gospodu katehetu.« — »§aj te sedaj ne vidijo gospod, kar pij,« prigovarjajo botcr. — »Pa v šoli vprašajo, če je kdo mladih junakov pil.« — »Saj^ni treba povedati,« pravijo boter. — »Če ne povem, se bom pa hlinil. To je pa grdo in greh,« odgovarja Tonček botru. — »Kaj pa, če se kdo oglasi, da je pil?« poizvedujejo dalje boter. — »V knjigi mladih junakov mu napravijo piko. Če pije večkrat, ga pa izbrišejo. Drugi otroci se pa potem nor-čujejo, da je tak strahopetnež, ne pa junak,« razlaga deček dalje. »Sicer je pa vino kislo in me prav nič ne mika, da bi ga pil.« Tonček se je mislil s tem izgovorom rešiti iz zadrege, pa si je le še bolj zategnil zanko.
Boter ga niso pustili pri miru. V kozarec so na-tresli sladkorja in zopet ponudili vino. »Sedaj pa pokusi, boš videl, kako je sladko.«
Tonček ni bil vcč tako zgovoren in pogumen. Tako rad je pokusil kaj sladkega. Sedaj se mu je pa ponudila tako lepa prilika, a ne sme. Kar čutil je, kako se mu v ustih nabirajo sline. Kljub vabljivosti pa vendar ostane stanoviten.
Čakala ga jc pa še težja poizkušnja. Boter so vi-deli, da na ta način ne morejo premotiti svojega bir-manca. Poizkusijo torej še en drug pripomoček, da bi Tonček pil. Iz žepa vzamejo srebrn tolar, ga zatočijo proti njemu in pravijo: »Vidiš ga, kako je lep. Tvoj bo, če le malo pokusiš.«
112              
Oj, ta srebrni tolar! Kako je bil zapeljiv. Tako lepo se je svetil, še lepše pa cvenketal. Izkušnjavcc na-enkrat začne šepetati Tončku, kaj vse lahko dobi za tolar. V prodajalni je videl lep nožič. Silno ga je želel, a denarja je imel premalo. Sedaj se mu pa ponuja tako lepa prilika. Kolikokrat je že prosil očeta, naj mu ku-pijo knjigo s podobami. Tudi to bi si sedaj lahko kupil sam.
Izkušnjavec mu šepeta: »Pokusi, saj te nihče ne vidi.« Tončku je tako hudo, da se mu zaiskre solze v očeh. Skoči s klopi in zbežali skozi vrata. Izkušnjavo je premagal, notranji glas ga je zelo pohvalil. Za svoje ju-naštvo je pa prejel še drugačno plačilo.
Četudi so boter na toliko načinov napeljevali Ton-čka, da bi pokusil vino, jim je bila nazadnje vendarle všeč Tončkova volja, njegovo junaštvo. Ko pride Tonček nazaj v sobo, ma podare boter srebrni tolar in reko: »Kadar boš obljubil kaj dobrega, izpolnjuj vedno tako natanko, kakor sedaj izpolnjuješ pravila mladih junakov.«
Lahko si misltte,  kakšno je bilo Tončkovo veselje.
Klemenčič