NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
[117 986-1981 H
Sped. in abb. postale Gr. III/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina ill/70, Dicembre. December
a
pismaposmopismapnemop
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU
1981 LETO XXV. - ŠTEV. 9
Poštnina plačana v gotovini -Skupina 1II/70
KAZALO
Alojz Rebula: Hvala za milost duha in besede . .	121
Beseda Edvarda Kocbeka .	122
Rezi Marinšek: Naklaraik -Severni veter ....	124
Dolores Terseglav: Enej .	125
Anton Kufolo: In večno šumi Nadiža (7)	....	126
Pod črto: Bohameevo tajno sporočilo; Dolina samoupravljanja ................126
Aleksij Pregare: Pesem .	129
Sergij Pahor: Ob Goršetovi razstavi v Gorici in Trstu 130 Maks Šah: Obnova šolskih zbornih organov .	.	.	131
Antena ......................132
Marko Tavčar: Oratorij
»Križev pot«..............135
Ivo Jevnikar: Nov manjšinski priročnik.............137
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Miroslav Košuta) .	.	.	138
Staro in novo................139
Ocene: Zora Tavčar (Punčka); t.s. (Koncertna sezona GM)......................140
■Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh
Priloga: Pavle Merku: Slovenski priimki na zahodni meji (str. 61-64)
Zunanja oprema: Evald Crevatin
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
DOGODKI V SLIKAH
Torkov Primorski dnevnik z dne 24. novembra je prinesel na četrti strani niz dogodkov v slikah. Poglejmo, katere je »prinesel« in katere je izpustil: objavljene so sledeče fotografije: dve o občnem zboru tabornikov, dve o koncertu dekliškega zbora italijanske narodnostne skupnosti v Izoli, ona o družabnosti v Babni hiši v Ricmanjih, ena o predavanju Matjaža Kmecla, ena o odprtju nove trgovine na Opčinah, dve o 50-letnikih dolinske občine, ena o mladinskem zboru Glasbene matice, štiri s proslave planinskega društva v Gorici in dve o radijski oddaji Med dvema ognjema.
Ni kaj reči! P.D. je res glasilo vseh Slovencev v Italiji. Verjetno pa zaradi pomanjkanja prostora ni objavil nekaterih fotografij: na primer s Cecilijanke v Gorici, kjer je nastopilo 21 zborov, z otvoritve Gorše-tove razstave v Trstu, s predavanja prof. Jožeta Velikonje z univerze v Seattlu v DSI, z rojanske prireditve Ipavčevega »Križevega pota« s približno 150 nastopajočimi ...
Preveč vrzeli za glasilo vseh Slovencev v Italiji! Se Vam ne zdi?
(Podpis)
SIN KOMUNIST
O SVOJIH STARŠIH
»...Starša sta bila preprosta, globoko verna, a nadvse poštena in človekoljubna, vdana svojemu bogu sta trepetala za mojo usodo, usodo sina brezverca...«
Tako piše o svojih starših v ljubljanskem DELU (19. sept. 1981) Ivan Maček - Matija, eden od voditeljev slovenske revolucije, šef OZNE v najhujših povojnih letih. Človek bi ga vprašal: Kako je moglo tisto predvojno »protiljudsko, protiljudsko in desničarsko« slovensko krščanstvo
vzgajati takšne plemenite ljudi? In še: Če krščanstvo more tako človekoljubno vplivati, zakaj si je Ivan Maček - Matija zadal kot prvo nalogo po vojni njegovo likvidacijo?
(Podpis)
Spoštovano uredništvo!
Zdi se mi, da so slovenski šolniki v zamejstvu vzeli zelo resno nasvet »Čuka no Obelisku« (glej Mladiko št. 8, leto 1980) in takoj začeli z demi-stificiranjem del Ivana Cankarja.
V berilu za peti razred osnovne šole »Zemlja domača« na strani 18 beremo »zatem sem legel v travo in želel, da bi umrl« in ne »zatem sem legel v travo in molil, da bi umrl«, kot je napisal Ivan Cankar.
Kaj pravite Vi na to?
Mati
Morda je sestavljavec berila v dobri veri vzel črtico »Dateljni« /z kake izdaje, ki je izšla v Sloveniji po zadnji vojni. O podobnih korekturah Cankarja, kakor ste jih zapazili Vi, so že pisali tudi v Sloveniji. Hvala za pozorno branje Čukove rubrike in tudi Cankarja.
TUJA KRITIKA
V intervjuju po tržaškem radiu ob gostovanju tržaškega Slovenskega gledališča na Borštnikovem srečanju-';v Mariboru je ravnatelj Miroslav Košuta izjavil, da je predstava »Ženski na podeželju« doživela pohvalo tudi s strani »tuje« kritike. Zanima me, katera je bila ta tuja kritika? Morda slovenska? Saj mi smo Italijani, mar ne!
(Podpis)
SLIKA NA PLATNICI: Kipar France Gorše ob svojem avtoportretu v galeriji v Svečah na Koroškem. O umetnikovi razstavi, ki je bila novembra v Gorici in Trstu, objavljamo zapis na notranjih straneh revije.
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 200 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali enakovreden znesek v tuji valuti.
fl 117986
ALOJZ REBULA
HVALA ZA MILOST DUHA IN BESEDE
Ob smrti Edvarda Kocbeka
Dragi Edvard,
sprejmi poslednji pozdrav od tistega slovenskega zahoda, ki te je imel rad in ki si ga ti imel rad.
Tvoje veliko srce ni omejevalo svojega ljubezenskega obzorja na državne meje Slovenije. Prekipevajoče je segalo čez, v slovenstvo zamejstva in zdomstva, in to tem občutneje, kolikor bolj si zaznaval njegovo več ali manj agonično stvarnost.
Zato ob tem tvojem grobu, največjem, v katerega se more danes odpreti slovenska zemlja, ne more odmanjkati gruda zamejske prsti.
V tvojem slovenstvu, ki je tako prepojilo tvojo usodo in tvoje pismo, ni bilo nič nacionalističnega ali starosvetnega: preveč univerzalnega je bilo v tebi, da bi bil zmožen takšne zamejenosti. Če ti je slovenstvo zraslo v nekakšen zgodovinski zakrament, je bilo to v bistvu prav zaradi neke zvestobe univerzalnemu: tistemu univerzalnemu, ki je zahtevalo od tebe zvestobo času in prostoru, v katerega te je položilo. To je bila zvestoba imenu in priimku, ki ti ga je zapisala usoda, ko te je krstila za Slovenca. Ta zvestoba te je tembolj obvezovala, ti je bila tembolj vrednota, tembolj etos, ker je bila zvestoba dvema izkrvavelima milijonoma. Ta tvoja humanistična zvestoba se je v tem primeru krila z enim tistih blagrov — z blagrom ubogih, tukaj zgodovinsko ubogih —, ki so bili razglašeni na Gori, katere manifest si si izbral za svojo življenjsko magno charto.
Če je tvoja pesem jokala za našo sveto prstjo, ki izginja v Črnem morju, se je ob pogledu na slovenski zahod mogla samo bežno oddahniti ob ponosnih lipicancih, s katerimi je cesar govoril slovensko. Čutiti si moral, kako je pod Krasom Timava odnašala bloke naše prsti v Sredozemlje.
Primorje je to tvojo ljubezen čutilo in ti jo vrnilo. Vrnilo ti jo je posebej ob sedemdesetlet-
Edvard Kocbek na srečanju v dvorani Slovenske prosvete v Trstu kot gost DSi ob svoji 70-Ietnici v jeseni 1974
niči s kulturno kretnjo, ki je bila ocenjena kot izziv, a je hotela biti samo dejanje pietete do velikega intelekta in velikega srca, do edinstvene evropske prisotnosti sredi prostora, katerega duhovna provincialnost, se zdi, raste sorazmerno z njegovim zunanjim kozmopolitstvom.
Hvala ti, Edvard, tudi za veličastni dokaz, ki si ga dal, da je mogoče biti Evropejec samo skozi slovenski strah in pogum, skozi slovensko tovarišijo in grozo: da je mogoče na Triglav usode samo po slovenski smeri.
Hvala ti, Edvard, za vse milosti duha in besede, s katerimi si nas oblagodaril.
S tem brašnom se nam bo manj težko napotiti v neko opustošeno Slovenijo, kjer ne bo več Edvarda Kocbeka.
PISATELJEVA BESEDA
Trije odlomki iz del Edvarda Kocbeka
Tisoč slovenskih let
Telo mi je polno brazgotin, podedoval sem jih od očeta in od svojih dedov,
ranilo jih je v vzhodnih stepah, ob Blatnem jezeru in v Alpah,
prizadelo jih je v obrambi Carigrada, pred Jeruzalemom in pod Dunajem,
ko so gradili Gradec in utemeljevali Benetke, zidali knežje dvorce in katedrale,
poniževalo jih je na tlakah, v ječah in na bojiščih,
podiralo jih je v vseh rudnikih in tovarnah sveta.
Molitev
Sem,
ker sem bil, in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem
in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljanja, neizmerno več od zanikanja neskončno več od niča.
Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše
od hrupa in greha, slovesne j še od zavrženosti.
Nikoli
ne bom prenehal biti. Nikoli.
Amen.
(Groza)
In duh mi je poln spominov, v Rožni dolini smo plesali bojne plese, na Gosposvetskem polju smo ustoličevali vojvode,
črkovali smo sveta znamenja, razgrinjali pergamente in zasajali mejnike,
zaobljubljali smo med in vosek, dajali žito in vino in žrtvovali svoje hčere,
romali smo v Kelmorajn in v Padovo in v Kompostelje,
zatekali smo se k Indijancem in k zamorskim kraljem in v Deveto deželo.
Tisoč let smo težakovali in krvaveli in stokali,
tisoč let smo verovali in upali, služili in čakali,
tisoč let smo skrivali Martina Krpana, zadrževali Petra Klepca-in čakali na Lepo Vido: ni naroda brez naše krvi in ni človeške pameti brez našega uma.
Kdo nam je enak po vztrajnosti in vdanosti? Kdo nam je podoben po sanjavi varnosti in nevarni zanosnosti?
Vzdržali smo v globokih koreninah, zdaj se je drevo napelo in skrivnostno zašumelo v krošnji,
prihaja veličastni veter, v daljavi zvoni z vsemi zvonovi, zlata krona bo pokrila našo izmučeno in junaško glavo.
(Listina)
O potrebi
pluralističnega reda
Iz vsega tega izhaja pomemben zaključek, da noben miselni sistem ne more sam sebe proglasiti za definitivnega in vsevednega. Če bi se kak sistem proglasil za takega, bi z neizprosno logiko povzročil celo vrsto škodljivih posledic. Predvsem bi moral prej ali slej nastopiti izključujoče, ekskluzivno. Obenem bi moral postati obvezen za vse ljudi, tudi za tiste, ki ga zaradi drugačnega skladja s samimi seboj ne morejo izpovedovati. Tak filozofski nazor bi torej nujno moral postati družbeno diktatoričen in politično totalitaren. Moral bi kratko in malo postati nečloveški in zaviralen za napredek, kajti miselni sistem je toliko pravilen, kolikor izraža pogled na resničnost, napačen pa toliko, kolikor si pripisuje definitivnost, integralnost in izključno veljavnost.
Edvard Kocbek v pogovoru z občinstvom na že omenjenem srečanju v dvorani Slovenske prosvete v Trstu
Zaradi teh spoznanj sem še bolj prepričan o potrebi pluralističnega reda v novem javnem življenju. Naše javno življenje naj bo razdeljeno v dva prostora. V spodnjem, primarnem, materialno-interesnem, družbeno-političnem, tam, kjer vlada neizprosni boj med napredovalnimi in zaviralnimi silami, ima napredna koncepcija pravico, da nastopa vodilno, obvezno in celo izključujoče, kadar okoliščine to zahtevajo. Nad tem družbeno-političnim prostorom pa obstaja duhovni prostor, ki ne more in ne sme poznati nasilnosti, obveznosti in izključnosti, kajti osebno, kulturno in duhovno izražanje je po svojem bistvu svobodno. Pravični človeški red mora torej nad družbeno-politično homogenostjo graditi miselno, tvorno in izraževalno heterogenost.
In če me kdo povpraša po najbistvenejšem gibalu takega gledanja, potem bi odgovoril, da me v teh spoznanjih pregiblje vera v nekaj, kar je bolj subjektivno od človekove zavesti in bolj objektivno od zgodovine. Duhovni prostor mora priznavati, da je v resničnosti nekaj neulovljivega in da nad umsko konstrukcijo obstaja še nekaj močnejšega. Vsi miselni napori in sistemi so funkcija globokega človekovega nemira. Zato priznavanje enakopravnosti različnih koncepij ni samo izraz spoštovanja do osebe v mislečem človeku, temveč tudi izraz spoštovanja, ki ga končni duhovi čutijo do daljne in za sedaj nepristopne enoto resnice.
(Tovarišija)
Deseti literarni natečaj
1.	Revija Mladika razpisuje nagradni literarni natečaj za izvirno se neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi poljubne vsebine.
2.	Rokopis je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih s priporočeno pošiljko na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1981. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenem z istim geslom ali šifro.
3.	Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, pesnica Ljubka Šorli-Bratuževa in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
4.	Na razpolago so sledeče nagrade:
za črtico ali novelo: prva nagrada	100.00	lir
druga nagrada	50.000	lir
tretja nagrada	30.000	lir
za ciklus pesmi:
prva nagrada	50.000	lir
»MLADIKE«
druga nagrada 30.000 lir tretja nagrada 20.000 lir
5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu na javni prireditvi in po časopisju ter bo sporočen z osebnim pismom nagrajencem.
Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1982. Objavljena bodo lahko tudi druga dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
REZI MARINŠEK
¡\joyeDonowela
Nakiaraik - Severni veter
V' zgodnji jutranji zarji je Indijanec Ramon odprl vrata svoje koče, vzel brisačo, ki je visela na klinu, potegnil ročico vodnjaka in se umil. Podrgnil si je zaspane oči, zagrabil kup dračja, ga prižgal in pristavil lonček vode. Medtem ko se je voda grela, se je napotil k bližnji laguni. Še enkrat je z veščim pogledom pretehtal že odmerjeno zemljo, ji prilil vode in začel gnesti. Zamišljen v svoje delo ni poslušal ptičjega petja nad seboj in skoraj ni opazil spremljevalca, ki ga je z njegovim privoljenjem filmal. Iz mlečne svetlobe se je prebujal sončen dan. S trdno roko je gnetel ilovico in iz nje je nastajala oblika preproste indijanske vaze. Najprej podstavek, potem trup. Izgotovljeno jo je gladil z okornimi prsti, potem pa jo odnesel do primitivne peči na prostem, kjer so že čakali drugi izdelki.
V dvorani se je prižgala luč. Gutierrez, ki je stal ob robu odra, si je snel očala, snel platno in se ozrl po ljudeh. »Nazadnje se jih je še nekaj nabralo«, je pomislil. Velemesto le ni uničilo vsega zanimanja za podeželje. Dvoranica je bila polna in še nekaj mladih je sedelo po tleh. »Jih je privabilo resnično zanimanje do prvotnih prebivalcev in marsikdaj tudi naših pradedov, ali le želja po eksotiki?«, se je spraševal.
Podobne misli so rojile po glavi tudi Marini. Ko sta s hčerko pritekli, se je znašla pred dolgo vrsto, da jo je zaskrbelo za sedež. Nekatere je poznala že navidez.
»Si videla direktorico, kako se šopiri pred vrati?«, je zašepetala Kristina.
»Hočeš reči, bivšo direktorico«, jo je popravila. »To si ti misliš«?, se. je hčerka zasmejala. »Ona je direktorica, pa amen. Tisti ex ji ne gre v glavo. Sploh pa, kaj še nisi opazila, da vsem starejšim pravijo profesorice, pa nobena ne protestira«.
»To je pasivni razred«,, je pomislila, »v njem prevladuje ženski spol«.
Pred časom, ko je bila sama še »nova«, so se ozirale nanjo, da bi dognale, kam bi jo vtaknile ...
»Vendar tudi mene zanima vse to, morda še bolj zares kot njih same. One žive blizu, dan jim je dolg, ona pa živi daleč in šteje ure. Otroci se čudijo, kaj vidi na Indijancih, mož se tolerantno smehlja.«
»Pa, kaj ne čutiš njih sorodnosti z nami«, mu je nekoč dopovedovala. »Ta zemlja je bila njih last; belci ne samo, da so se je polastili, še pobijali, preganjali, posiljevali so njih rod. Usužnjili so jih, kot nas, jih uničevali, kot nas. Ubogi ostanki rodov mrd v zakotnih krajih in se otepajo revščine.«
Predavatelj je poudaril, da pred nekaj desetletji za belca še ni bilo varno približati se severnjaški redukciji Indijancev Tobas. Krčevito so skušali ohraniti vsaj tisto, kar jim je ostalo. V belcu so videli le sovražnika. Vztrajnosti peščice belih idealistov pa se je posrečilo premagati nezaupnost. Z njih pomočjo so z nemajhnim trudom organizirali šole, kjer se mladi indijanski rod načrtno uči veščin svojega rodu: petja, izdelovanja glasbil, umetnosti, kot keramike, pletenja in podobno.
»Sledi zbor ’’Viri nolka”, ki bo ob spremljavi lastnih, dostikrat nam popolnoma tujih inštrumentov zapel in zaplesal njih pesmi in plese.«
Ugasnila je luč in bele oblečene silhuete bosih nog so se zbrale na odru. Bobni so zagrmeli, bose noge so ritmično udarjale ob tla in zategnjeni »Alole načoreta« ... je odjeknil po dvorani. Marini je zastal dih. Zleknjena na rob sedeža je z vso dušo sledila petju. Ni ga razumela, vendar se je v njej zbudilo nekaj davnega. Nekoč je njena sestra Leila, oblečena v maškaro vzela staro skledo, hodila po dvorišču, ritmično udarjala nanjo in na vse grlo pela: »O, nekatije, tije sarakado ...«
Pridrvela je na hodnik in zavzeto poslušala. Tudi drugi so pritekli, misleč, da poje ciganka. Leila je uživala ob pomoti in dodala: »Svi cigani sveča slave, čavrole ...«
Pa ni bilo le to. Bilo ji je, kot da je vstala v njej pradavnost. Se kot punčka se je rada igrala šolo. Hotela je biti učiteljica. Sosedova učiteljica Valči se je še leta spominjala, kako je Marina stala pred punčkami in važno poučevala: »Stari Slovani so bili pogani. Verovali so v več bogov« ... Nekaj zagonetnega je bilo v starih Slovanih. Nepojmljivega. Privlačnega. Rod, rodna kri. »Posebno, če imaš Mongolce v rodu«, se je smejala mama in pripovedovala, kako se je davna sorodnica poročila z Mon-golcem.
Žene Tobas so se priklanjale v pasu, hodile v polkrogu, zvončki, privezani na dolgih pali-
cah so zvončkljali. Za hip so pomolčali, pa spet je zabobnelo in spet so zajokale oglate violine. Tudi moški so zaplesali. Kristina, ki je po mačje videla, je pocukala mamo za rokav: Tukaj piše, da »alole načoreta« pomeni »žalostna žena«, to drugo pa je »Nakiaraik«, to je »severni veter«.
Ko je opazila mamino zavzetost, se je nasmejala: »Glej no, saj boš še s stola padla«. Marina je popravila držo. Sledil je program. Hčerka ji je ves čas prestavljala: »Vidiš, sedaj Ramon sam poje, slišiš, to je: »Vuole« črn orel. Zadnja pesem: »Signo«, »slovo« je zamrmrala. Med ploskanjem se je spraznila dvorana. Tudi Indijancev ni bilo več.
»Rada bi jih spoznala, rada bi govorila z njimi«, je vzdihnila.
»Saj, le kako«, se je namuznila hčerka. »Nekateri, posebno ženske sploh ne znajo castel-lano«.
Pred vrati je skrbno oblečeni gospod, kateremu se je poznala mešanica krvi, poniževalno pripomnil: »Mislite si, mesta sploh ne poznajo. Hodili smo, spremljal sem jih tudi jaz, po ulici Corrientes, pa sploh niso vedeli, kod hodijo« ...
Marina ga je ogorčeno poslušala. »Da ga ni sram in še celo njih krvi je« ...
Kristina jo je vlekla za roko: »Poglej, tam je razstavišče«. Pridrenjali sta se do mize, kjer so stale indijanske vaze, ležali obeski, ogrlice. Tudi plošča je bila tam. Pokazala je nanjo. »Je že prodana«, je pojasnila prodajalka. Hčerka je izginila in se kmalu vrnila z zavitkom v roki. »To sem ti že vnaprej rezervirala«. Bila je indijanska vaza. Marina jo je vzhičena stisnila k sebi. »To pa bom spravila, da se ne razbije«.
Gutierrez se je približal Ramonu »No, kako se vam zdi?« ga je radoveden nagovoril. »Upam, da dobro, čeprav so nas nekateri gledali kot divje živali.« »Ne mislite ...«, je gospod začel in v zadregi zakašljal. Sam je tudi ujel nekaj prav čudnih pogledov. »To je za njih nekaj povsem novega ...« »Vem in ne zamerim. Tudi mi smo se po cestah spotikali, nevajeni asfalta, in zavijali vratove ob visokih stavbah«.
»In bi se privadili mestnemu življenju?«, je bil radoveden.
»Upam, da ne,« je pomislil Ramon, »upam, zaradi samega sebe; rad bi ostal, kar sem. In upam zaradi svojih rodnih bratov. Rad bi, da mi ostanejo, kar so. Moj rod, moja kri«.
Na obelisku je žarela luč. Vlažen veter je privzdigoval papirje in jih nosil čez cesto.
»Nakiaraik«, se je presenetil Indijanec.
»Res, severni veter«, je popravil Gutierrez in si odpel ovratnik.
P. S.: ulica, oz. avenida Corrientes, ena najbolj znanih buenosaireških cest - »obelisk«: visok obelisk na križišču avn. Corrientes in ave-nide »9. de Julio«.
Ob 2000-letnici smrti
pesnika Vergila
Medtem ko se zahodni kulturni svet na široko spominja 2000 letnice smrti velikega starorimskega pesnika Vergila, je slovenski kulturni prostor temu jubileju komaj prisluhnil. Zato tem raje objavljamo naslednjo pesem, v kateri se je avtorica zanosno vživela v usodo Eneja, glavnega junaka Vergilove Eneide. Kot je napisala v spremnem pismu uredništvu, je pesem napisala ob branju Gantarjevega izbora iz Eneide, v žalostnem razpoloženju, ki jo je prevzemalo ob ugašanju Edvarda Kocbeka.
DOLORES TERSEGLAV
ENEJ
Poljubil prapor sem zaznamovan, domače lare v nedrja sem skril, dom in potem očeta sem zgubil, naprej v izgnanski svet zaplul sem sam.
Pregnanko depo vzljubil sem pregnan, a Usoda dalje me je napotila Dido je kralja Sarba omožila, a mene v Ork peljala je Šibila.
Domovje drugo iščem vdilj zaman, a če ozrem nesrečnež se nazaj, kjer Ilion leži, zgubljeni raj, obličje moram od sramu zakriti.
Časte tam boštva tuja sužnji siti, vino in mast se čez oltar cedita, ko s krpami je halja mi pošita, v škrlat odeva narod se prodan.
Nikdar italskih ne uzrem bregov,
Askanij sam naj išče dom si nov.
Junakov mrtvih zbor se mene usmili, in sprejme medse me v poslednji sili.
Anton Kufolo
In večno šumi Nadiža
Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika	7
NAŠI FANTJE NA RUSKO FRONTO
9.	avgusta 1942
Vsi slovenski vojaki so pri »Divisione Julia«, ki se je na albansko-grški fronti dobro izkazala, pa tudi mnogo pretrpela. Že več časa je bila divizija na počitku v Furlaniji. Ker je bila prežeta s protifašističnim duhom in naveličana vojske, je postala nemirna, teko da je poveljstvo le težko krotilo uporniškega duha, ki se je polastil vojakov, ko so spoznali, da izrabljajo njih hrabrost.
V Rimu se bojijo te divizije, zato je Duce odločil, da mora na rusko fronto. In danes so bile v Vidnu prave komedije. Nepričakovano, ne da bi vedele druga za drugo, so neoborožene spravljali na vlak posamezne edinice, v spremstvu oboroženih orožnikov in miličnikov. Odhajajoči pa so glasno preklinjali Duceja po ulicah, kričali in peli protifašistične pesmi ter potiskali na tlak orož-
nike in miličnike. Šli so, reveži, kakor obsojeni razbojniki na prisilno delo. Vsi so prepričani, da bodo taki vojaki v večjo pomoč Rusom kot Nemcem! — »Ne bo ga več nazaj«, pravijo stare mamice, ko se s solzami v očeh spominjajo starega izreka: »Kdor gre v Rusijo, ga ni več nazaj«; izrek je najbrž nastal že v Napoleonovih časih.
OROŽNIKI
13.	septembra 1942
Orožniki hodijo od hiše do hiše in sprašujejo, če je res, da tukajšnji kaplan pridiga v slovenskem jeziku.
MAREŠALO
17.	septembra 1942
Marešalo je danes osebno stikal po hišah in povpraševal po slovenskih pridigah. Tukajšnji ka-
pod črto - pod črto
Bohoričevo tajno sporočilo
Beseda teče še vedno o DRAGI ’81.
Potem ko smo v prejšnji številki naše revije zabeležili in tudi komentirali to, kar sta o letošnjih študijskih dnevih Društva slovenskih izobražencev v Trstu nenaklonjeno zapisala NOVI LIST in DELO iz Trsta, imamo tu še odmeve iz matične Slovenije.
Omejujemo se predvsem na in formacijo, ki jo dolgujemo mnogim bralcem v zamejstvu in zdomstvu, ki živo sledijo slovenskemu kulturnemu dogajanju, pa jim matični tisk ali ni dosegljiv ali pa nimajo navade segati po njem.
Štirikrat je letošnja DRAGA odmevala v matičnih občilih.
Najprej je DRUŽINA (20. sept.) objavila poročilo, v katerem je svoje bralce seznanila z vsebino treh predavanj in je pri tem izluščila vse bi-
stveno na korekten in časnikarsko skoraj mojstrski način.
Zatem je NEDELJSKI DNEVNIK (11. oktober) priobčil napad na to poročilo in mimogrede tudi napad na DRAGO. Podpisal se je Franček Bo-hanec, stalni obiskovalec študijskih dni DSI.
DRUŽINA mu je (1. novembra) od govorila z izpodbitjern cele kopice o čitkov in na koncu pribila, da vztraja pri tem, kar ic povzemal naslov njenega poročila, »DRAGA - resnica iz kritične zavesti«.
Potem je bi! spet na potezi NEDELJSKI DNEVNIK, ki je dobesedno in brez komentarja objavil pismo organizatorjev DRAGE v odgovor na Bohančev napad (8. novembra).
Navedli smo natančne datume, da se lahko oni, ki jih zadeva zanima v podrobnostih, ustrezno dokumentirajo in si ustvarijo popolno sliko.
Dejstvo, da je Franček Bohanec počastil DRAGO z oznako »Mračnjaštvo in politična zloba«, nas pušča do-
cela hladne, ker se ob priznanjih načelno ne naslajamo. Kajti za priznanje je šlo, čeprav izraženo v negativu, pač v tehniki, uzakonjeni v o-kolju, v katerem je dano živeti in se ovekovečati ocenjevalcu v NEDELJSKEM DNEVNIKU.
Poleg psovke-komplimenta pa je v Bohančevem članku kopica laži, ki se začenjajo pri desetkratno zmanjša nem podatku o številu udeležencev, končajo pa pri totalni, žaljivi potvorbi pozdravne misli, ki jo je udeležencem DRAGE izrekel tržaški škof mons. Bellomi. Vmes izstopa še laž, češ da DRAGA ne vabi na svojo tribuno u-glednih in odgovornih javnih ljudi iz domovine. Res bi bilo zanimivo vedeti, kaj so si pri tem mislili naši nekdanji predavatelji Janko Pleterski, Vekoslav Grmič, Ciril Zlobec, Jurij Zalokar, Gorazd Kušej, Vladimir Murko, Bratko Kreft! (Ne zanima pa nas, kaj si je mislil Josip Vidmar, ki je bil v DRAGO povabljen, vabilo sprejel, nato pa na predvečer sporočil, da ga
plan je prisiljen pridigati italijansko, tu pa tam se pogumno oglasi slovensko, menda zato, da drži živo vprašanje jezika v cerkvi; ljudje pa pravijo orožnikom-, da ni res, saj pridiga v prav klasični toskanščini, tako da ga niti ne razumemo.
RIBELLI ALI PARTIZANI V BENEČIJI
4.	oktobra 1942
Jugoslovani niso Abesinci. Pod udarci nem-ško-italijanske vojske je bila jugoslovanska vojska zdrobljena, a ne uničena. Ponosni in hrabri jugoslovanski mladeniči niso klonili pred zmagovalcem, niso se pustili odpeljati v ujetništvo kakor ovce. Zbežali so v gozd, na gore, in od tam napadajo posamezne edinice sovražnikov, raztreljujejo prevoze, požigajo vlake ter držijo v strahu močne armade, katere bi sovražnik krvavo potreboval na frontah.
Pri nas in po vsej Italiji uživajo ti »uporniki« velike simpatije. Vsi jih občudujejo, ker se upajo upirati nacistom in fašistom. Vse govori o »r i bel lih«. Postali so že legendarni in o njih pravijo neverjetne reči o drznosti in škodi, ki jo zadajajo vojaškim edinicam. Italijani so morali organizirati posebne oddelke, namenjene za uničenje teh upornikov. Delajo velike pogone ali »ras-trellamente« po hribih in po vaseh ter z velikimi naslovi po časnikih naznanjajo uničenje tisočev upornikov, požiganje gozdov in vasi, kjer so ime-
li svoja gnezda, in naznanjajo konec uporništva. No — in vendar je po novicah, ;ki prihajajo k nam od ust do ust, teh upornikov vedno več in so vedno bolj drzni.
Radio Ljubljana napoveduje streljanje talcev, po naših cestah vozijo natlačene vozove-kamio-ne preprostih kmetov, mladih in starih, žensk in mladenk, v italijanska taborišča. Ti uporniki se vedno pogosteje oglašajo že na Goriškem in celo v Benečijo že tu pa tam vpadejo. Tako so na primer snoči v Podrskjem pri Praprotnem ponoči prišli v vas, blokirali orožnike v kasarni, rekvirirali in plačali živež, zažgali avtobus, last zloglasnega fašista, ter mirno odšli, pojoč narodne pesmi.
Danes sem moral v Vidnu povsod praviti radovednežem o podrobnostih, ki sem jih zvedel v Čedadu. Na splošno si vsi protifašisti ■— večina Videnčanov — manejo roke od veselja, ker vidijo fašiste tako alarmirane in prestrašene. Vsi bi radi videli te drzne junake in z njimi govorili.
Fašisti pa so nervozni in hodijo oboroženi. Že povsod vidijo le preoblečene upornike ali »ribel-le«. Tako je danes prišel v našo vas neki tujec in vstojil v M.-jevo hišo. Deset minut pozneje je bila hiša obkoljena od oboroženih fašistov, ki so pritekli iz sosednjih vasi. Nihče si ni upal v hišo, klicali so tujca, naj pride ven in se legitimira. Revež je bil iz Krmina in je prišel iskat živeža. Moral je takoj praznih rok domov. Hitro se je razvedelo po Čedadu, da so v Lazih bili »ribelli«. Pra-
pod črto - pod črto
ne bo.) Kvečjemu bi njega moralo zanimati, kaj so si o njem misilli organizatorji in z njimi publika DRAGE, pa še kdo.
O laži ni kaj razpravljati. Toda oni, ki z njo operira, bi moral vsaj poznati njen temeljni cinični postulat: biti mora VERJETNA. Kdor pa se laže tako, da ga lahko vsak hip demantira kopica dokumentov in na stotine prič, je poleg vsega drugega še nesposoben.
Ali pa je Franček Bohanec ta hud dialektični spodrsljaj naredil namerno? Je v tem šifrirano sporočilo javnosti, tajni krik in SOS, če ne že kar prefinjena sabotaža človeka v stiski in prisili?
Če je tako, je treba uporabiti milejša merila tudi pri oceni napada na DRUŽINO. Odreči se moramo javnemu vprašanju, kako je pri srcu piscu, ki ve, da napada z neskončno močnejših pozicij, iz super-kritja in s tako iznakaženim fair playem, da bi ga u-pravičeno izobčila že najbolj zakotna
lovska družina, kaj šele kulturna srenja, ko bi ne živela v vzdušju, kjer je takšno početje nekaznovano, varno in mogoče celo zaslužno.
Odločili smo se torej za to domnevo in sporočamo Frančku Bohancu, da smo prestregli njegov tajni signal. Upoštevali ga bomo tudi v bodoče, celo tedaj, ko bi se moral zaradi konspiracije odpovedati lažem in se odločiti za najtežavnejšo obliko šifriranja: za resnico in spodobnost.
Dolina
samoupravljanja
(Iz javnega pisma Dimitrija Rupla Tonetu Pavčku, DELO 14. nov. 1981)
»...Medtem ko me je lansko zimo še grela misel na novo revijo, na literarno tovariševanje pri njej, čakam to zimo odrevenel od neprijaznih znamenj... Kaj pa so zganjali naši prelju-
bi varuhi kulturnega in splošnega reda, ko se je razvedelo, da »neka skupina« želi revijo?... Kadar gre v resnici za neko kolektivno delovanje za kolektivno razpoloženje, za socializacijo neke ideje... takrat se prebudijo pri nas policajski duhovi iz časov avstrijskega absolutizma: ne, to se ne sme, to je sumljivo in nevarno!... Ko da je socializirani človek postal nevarnost za socializem! Ali niso tistikrat v DELU natisnili le šest imen od šestdesetih (podpisnikov)?... Bil je grozljivo mučen sestanek (za novo revijo, opomba ur.), skoraj ne pomnim, da bi bil kdaj doživel kaj podobnega... Letele so psovke in etikete, cinične in napihnjene pripombe... godba o novi reviji postaja farsična, predstavljam si, kako bi jo povedal kak Bulgakov, Kafka, Or-well? Obhajajo me metafore iz Cankarjeve dediščine: Dolina Šentflorjanska, Hlapec Jernej, Tujci itn... Ali pri nas res nihče več ne verjame v samoupravljanje?«
v i j o, da so se tudi v Gornjem Tarbiju prikazali ri-belli ali partizani, nakupili moke in izginili v gozd.
Po vaseh, ko ponoči psi zalajajo, ljudje zapahnejo duri, ker... »višno, višno, da so partizani«.
PAZI! PAZI!
22. oktobra 1942
Obiskala sta me dva laška župnika, ki me imata rada, in prav zato sta me prišla nalašč opozarjat, kako se hierarhi »snopa« v Čedadu in Vidnu močno zanimajo zame in da nameravajo nekaj ukreniti proti meni; v najboljšem slučaju da me bodo odstranili iz te doline. Svetujeta mi, naj se nemudoma približam tukajšnjemu »političnemu tajniku«, češ, on bi mogel preprečiti ukrepe proti meni.
Odgovoril sem jima, da je moja hrbtenica pretrda za take poklone in prilizovanja in da bom zato mirno čakal na ukrepe.
Računam, da sta bila prijatelja poslana od deželnih mogotcev. Nič hudega ne bo! — Zavezniki presneto bombardirajo ne le na nemška, ampak tudi italijanska mesta.
Z VOZIČKOM PO ŠPEH
25.	oktobra 1942
Določenih je bilo 20 gramov Špeha na mesec za vsako osebo, ampak še teh 20 gramov ni že več mesecev. Končno so vendarle dnevniki naznanili, da bodo delili Špeh: 20 gramov na osebo. Videnške gospodinje so si poskrbele vsaka svoj voziček-karjolo, in ob določenih urah so po mestnih ulicah ropotale k določeni prodajalni po... 20 gramov Špeha! Ta komedija je spravila na noge vse videnske ženske, ki so se zbrale pred prefekturo in kričale: »Dajte nam moke, mleka, zabele!« itd. Kaj takega bi si nihče ne mislil še pred par leti!
UJETNIKE IŠČEJO
2. novembra 1942
Na tisoče vojakov in miličnikov leta kakor obsedenih od grma do grma, od hiše do hiše po hribih desno od Nadiže. Kaj iščejo? Deset angleških častnikov in vojakov je zbežalo iz velikega taborišča pri Premarjaku (Čedad). Seveda jih ne bodo našli! Zavetišče so jim prav gotovo preskrbeli podkupljeni črnosrajčniki, ki tako... strogo varujejo taborišče.
Črne srajce prav rade varujejo taborišča angleških ujetnikov, ker vsak Anglež prejme mesečno iz Anglije po dva zaboja po 15 kg vsake vrste izbranega živeža, ki ga v Italiji niti ne poznajo več. Oni niti ne povohajo »menaže«, ki jim jo daje Italija, ampak jo vržejo lačnim Italijanom. Tudi čik za miličnike ne manjka v takih taboriščih.
VSI ZMAGUJEJO
4. novembra 1942
Angleži so zlomili italijansko-nemško fronto pri El Alameinu na meji Cirenajke. Nemci so jo
na vso moč odpihali proti Tri pol itan i j i na vozilih, ki so jih... rekvirirali Italijanom. Italijanski reveži šepajo peš po puščavi in preklinjajo generala Rommla, ki jih je pustil na cedilu. Amerikanci so se izkrcali v Alžiru: Italijani in Nemci v kleščah. V obupu Nemci in Italijani zasedajo neokupirano Francijo. General Petain je dvignil roke, češ: »Tukaj sem, križajte me!« Duce je dosegel svoj namen in je mogel brez bitk zasesti Nizzo, Korziko itd. Japonsko brodovje je že v tretje porazilo amerikansko pri Solomonovih otokih. Zavezniki neusmiljeno bombardirajo Genovo, Turin, Milan itd.
t PREČ. ALOJZU KLINJON
2. decembra 1942
Dne 30. novembra je umrl v Ščiglih, v 83. letu starosti, prečastiti Alojzij Klinjon in danes se je vršil pogreb. Rodil se je leta 1859 v Ščiglih (Lazi), študiral v videnskem semenišču, pel novo mašo leta 1882 v cerkvi svetega Antona v Lazih. Eno leto je bil kaplan v Voškorši (ital. Mon-teaperta), kjer je zadnji pridigal slovensko. Pet let je bil v Čeneboli in nato 42 let v Arbeču, odkoder je prišel, utrujen, umirat na rojstni dom. Orjaške postave, zelo nadarjen, slovit pridigar je nastopal po prižnicah o slovesnejših priložnostih ne le po Benečiji, ampak tudi v Furlaniji. V arbeš-ki duhovniji je na 950 metrov visokem hribu predelal cerkev sv. Andreja, ki je tako ena najlepših v Benečiji, ji sezidal zvonik, za katerega je preskrbel največje zvonove v čedajskem okraju, predelal župnišče itd. Bil je stara in značajna korenina slovenskega duhovnika. Energično je nastopil vsakokrat, ko je bilo treba braniti pravice slovenskega jezika v cerkvi in izven cerkve. Zato so tudi njega sovražili in preganjali, kakor vsakega zavednega slovenskega duhovnika.
Prvič je bil interniran leta 1916 v Florenci. Po kobariškem polomu se mu je posrečilo prebiti skozi fronto in se vrniti v Arbeč. Po polomu avstrijske armade na Piavi je bil zopet aretiran in odpeljan v zapore v Stra pri Benetkah. Po več mesecih je bil vendarle rešen po prizadevanju slovenskega nadškofa dr. Alojzija Peliča (1), ki je bil v Vatikanu. V zaporih je veiiko trpel in se je vrnil domov postaran in potrt.
Upiral se je na vso moč Mussolinijevemu ukazu (1933) glede krščanskega nauka in pridig. (2) In ko se je moral podati, se je pri prvi italijanski pridigi razjokal. Gospoda »pre Luigja« (3) so poznali in spoštovali po vsej Benečiji od Rezije do Idrije.
(11 Dr. Alojzij Petič iz Ravni pri Fojd.i, profesor na videnskem semenišču, ustanovitelj čedajskega semenišča, od 1906 škof v Padovi, od 1924 nadškof in upravitelj vatikanske bazilike. S slovenskimi verniki je rad govoril v rodnem jeziku.
(2)	Prepoved slovenščine po cerkvah je za Benečijo odredil Videnški prefekt Temistocle Testa.
(3)	Pre — furlanska ljudska okrajšava za duhovnika.
K pogrebu je prihitela vsa dolina, zlasti iz ar-beške duhovnije je prišlo staro in mlado. Bilo je 25 duhovnikov, med njimi dva slovenska kanonika iz Čedada. Po maši je nagovoril ljudstvo preč. trčmunski župnik, poudarjajoč vrline pokojnika, ljubezen do njegovega ljudstva in jezika. Sklenil je z drznimi besedami (seveda v italijanskem jeziku): »Umrl je ravno ob času, ko nam od vzhajajočega sonca prihaja duh svežega, prostega zraka, ki bo osvežil gomilo velikega rodoljuba!«
Naj v miru počiva v lazejski blagoslovljeni zemlji!
SV. ABRAHAM IN SV. RITA OD KAŠJE
14.	decembra 1942
V	stari cerkvi sv. Abrahama pri vasici Utana nad Svetim Lenartom danes obhajajo shod sv. Rite iz Kašje. Želja po svežem zraku je zdramila soseda in mene, da sva šla na 'senjan’ (4) sv. Rite na Utano, in sicer peš. Ondotni župnik se je razveselil najinega prihoda in takoj oprtal mojega sopotnika s pridigo. Ni se mogel ubraniti, četudi je sv. Rito (čisto slovensko ime...) iz Kašje (ital. Cascia) ■— še bolj slovensko ime ■— poznal komaj po imenu. Župnik mu je povedal glavne podatke njenega življenja.
Pridigar se je maščeval nad župnikom s tem, da je presenetil njega in vernike s slovensko pridigo, četudi je bila med verniki tudi učiteljica iz južnih dežel.
Jaz sem radovedno opazoval vtis pri navzočih vernikih, ki so bili skoraj sami vaščani. Opazil sem na vseh ustnicah nasmeh zadovoljstva, saj že od leta 1933 niso slišali božje besede v domačem jeziku. Utanci so pokazali svoje zadovoljstvo tudi po maši, pred cerkvijo, ko so prosili pridigarja, naj se še kdaj vrne pridigat tako po domače.
V	privatni hiši je bilo privravljeno razkošno kosilo za današnje čase: ni manjkalo treh vrst mesa, bel in zabeljen kruh, gubanca, štruklji in... buteljke vina. Niti Mussoliniju ne pripravlja don-na Rachele tako bogato založene mize. Z nami so bili na kosilu tudi ključarji in drugi odlični vaščani. Razpoloženje prav domače in veselo — pogovori so se vrteli okoli slovenske pridige in domačini so pritiskali na pridigarja, da bi se povrnil, da bi vodil pri njih kake duhovne vaje ali vsaj tridnevnico. Čimbolj smo se jaz, župnik in sosed pridigar branili vina (smo namreč vsi trije Vodopivci), tembolj so ga pili ostali gostje, dokler niso začeli peti nevarne slovenske pesmi, kakor na primer »Hej Slovenci«, »Naprej zastava Slave« in tako dalje. Drzno so zabavljali čez fašizem in Duceja, ki hočeta uničiti naš lepi jezik. V vasi prav gotovo ni bilo nobenega fašista ne izdajalca. Takih dnevov bi bilo treba vsaj vsak teden. Živela Utana in sv. Rita!
14] Žegnanje, praznik farnega zavetnika,.
Pozabila sva vprašati župnika, kako je ta svetnica prišla iz južne Italije k svetemu Abrahamu na Utano. Smešno je bilo, kako se je pridigar ogibal imenovati svetnico s pravim imenom, ker se je bal, da bi se ljudje ne pohujšali s tako pristnim slovenskim imenom. Samo enkrat jo je imenoval s polnim imenom, drugače pa »naša svetnica«, »vaša svetnica«, »vaša patrona« in tako dalje.
Tudi to sem ugotovil pri kosilu: da mislijo, da je sv. Rita pomočnica proti... kašlju!
STALINGRAD
31. decembra 1942
Po neverjetno dolgih in krvavih bitkah je usoda nemške armade v Stalingradu odločena. Rusi so obkolili 20 nemških divizij in Nemci sploh na vseh frontah nazadujejo. Tudi italijanske divizije na srednjem Donu so v obupni defenzivi. Nastopil je ruski »generalissimus« Mraz, proti kateremu je zaman nemšo-italijanski... heroizem!
(se nadaljuje)
ALEKSI} PREGARC
Pesem
srečal sem te povsod prisotna mati
ti dremež živčevja os usihajoče volje med čudežnega čebelarja natezalnica trmoglavosti
tvoje ime
ki zna obujati umirajočega da se
v smrtnem siju
zazre v tvoje oči ti mir nemira
kristalno čista
ki si s hlapčevskim pranjem tujih rjuh
prva kalila
vodo čistih virov brežanske potoke
tak si človek kot je človek človeški
o tem kapitalu tvoj otrok molči:
preboden je od tvojega naravnega molitvenika
o mati
bodi izmučeno zrcalo
da bo tvoje dete zvedelo vse o tvoji ljubezni do živine do zagovednega pastirja do čuvaja tega izvenčasovnega vrta do varljivih rož
daj da tvoje gube do olesenitve govorijo
in opusti
nerodno tkanje svojega srca
medi bodi sedmerih strmenj sedmerih
prijaznosti
sedmerih prosilcev in dolžnikov pst
ne oporekaj
sad tvojega telesa bega molitvenik tvoj
SERGIJ PAHOR
Ob Goršetovi razstavi v Gorici in Trstu
Veder in vedno optimistično razpoložen, kljub svojim 84 letom zdrav in brez posluha za objokovanje preteklosti, z nedotaknjeno vero v umetnost in še poln načrtov je France Gorše ponovno prišel med nas podobno kot pred pol stoletja, ko je v družbi drugih slovenskih ustvarjalcev prvič razstavljal v Trstu. Tokrat se je vrnil, da mu je slovenska javnost na Primorskem izrekla dolžno priznanje in zahvalo za opravljeno delo na tem kosu slovenske zemlje. Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta sta mu organizirali nekak retrospektivni pogled na njegovo prisotnost na Primorskem, 'kot se izpričuje z vrsto del, nastalih v času med obema vojnama in po drugi svetovni vihri, ki je Goršeta spet prignala v Trst, kamor je bil prišel leta 1926 z željo, da bi si odprl pot v svet.
Prišel je nekoliko nestrpen zaradi mavca, ki mu utesnjuje zlomljeno levo roko in mu vsaj delno onemogoča ustvarjanje, vendar razposajeno in naivno vesel, da lahko naenkrat spet vidi toliko znancev in prijateljev in da si ponovno ogleda svoja dela, od katerih se je bil ločil pred desetletji in zdaj sipljejo neskaljeno lepoto po domovih in javnih ustanovah.
Čudna in skoro edinstvena je Goršetova življenjska usoda, saj je romal in se vživljal v vseh
sredinah slovenske narodnostne skupnosti, tako v matici kot na Primorskem in Koroškem ter med slovenskimi izseljenci v Ameriki. Zaradi tega si kot malokateri drugi naš ustvarjalec zasluži naslov vseslovenskega umetnika. Tudi v političnem smislu je doživel čudno vzporedje. Po prvi svetovni vojni je prišel med nas, da bi si širil obzorja, toda nacionalna mržnja fašizma mu ni dala razviti ustvarjalnega zagona, saj je bila njegova prva razstava v Trstu (skupaj z Bambičem, Sirkom in Seškom) prepovedana in zaprta že po treh dneh. Ko se je po skoro 20 letih vrnil iz izseljeništva v Slovenijo, so mu prijateljski krogi leta 1972 pripravili veliko retrospektivno razstavo v Kostanjevici na Dolenjskem z bogatim katalogom in obsežnim esejem Franceta Steleta. Že postavljena razstava je bila nenadoma in brez utemeljitve preklicana sam dan pred otvoritvijo.
Tudi velik plakat, ki je danes že prava redkost, ni bil nikjer razobešen.
Matica se umetniškim stremljenjem in vsestranski ustvarjalnosti Franceta Goršeta doslej ni znala ali hotela oddolžiti. To vlogo je častno prevzela Primorska, ki se je s tem javno zahvalila umetniku za velikodušno razdano lepoto. Ob tej priložnosti so izdali bogat katalog s študijo Verene Koršič o umetnikovem delu.
Občinstvo, ki je napolnilo Peterlinovo dvorano v Trstu med otvoritvijo razstave, se je hotelo umetniku Goršetu še posebej oddolžiti za lepoto, ki jo je v svojem dolgem življenju posejal po primorskih domovih
STRLE, osamljen v S. Quirinu (PN) v zapisu STERLE, v obeh pisnih variantah zelo razširjen v ZSSP. S formantom -e za mlada bitja. Dalje temno.
STROJAČ, endemičen v Viškorši v pisni obliki STRO-IAZZO, odtod v Viden. Sst. pomeni v narečju skopi-tarja, priimek je torej poklicno ime. LML 1762 Stro-jaz Montis Aperti.
STRUCHEL, STRUCHELI, ŠTRUKELJ, STRUKELI, gl. Štrukelj
ŠTUCIN, osamljen v Gorici; ZSSP: GO, Idrija, LJ, KR, MB; Štucin: GO, Sežana, Idrija, Radovljica, KR, LJ, Gornji grad, Laško.
STUPARIC, le v Vidnu v zapisu STUPARICH; ZSSP: — , toda Stupar pogosten; prim. Stopar.
STURAM, STURM, STURMA, STURMI, gl. Sturm
STURI, le v Gorici, nejasno.
STURMICH, STURMIG, gl. Sturmič
STURNIG, osamljen v S. Canzian dTsonzo; temno.
SUBAN, osamljen v Bibioneju. Prim. tpn. Subani, zaselek v Vrtovinu, Subanji konec, zaselek v Gorjanskem, in priimek Soban. Gl. dalje Zupan.
SUCCAGLIA, gl. CiLkalja
SUCCO, gl. Sok
SUERZ, gl. Zverc
SUGLIA, osamljen v Centi; prim. ZSSP Solja v Idriji. Temno.
SUICH, po en primer v Gorici in Gradežu, SUJIC, o-samljen v Vidnu. Temno; hrv. porekla?
SULIČ, osamljen v Gorici v poit. zapisu SULLIG, Piz-zagalli navaja SULLIG ob poit. SULLI za Turriaco, ZSSP: GO, Tolmin, LJ; patr. s formantom -ič iz hpk.
ŠABEC, zelo razširjen v ZSSP, tu v ti obliki osamljen v Vidnu, v ponem. SCITABETZ v Gorici, z narečnim končniškim a SABAZ v Gradežu. S formantom -9c iz hpk. Sab- k hgn. Sebastianus. Prim. Bastiančič ipd.
ŠAFINJA, z naglasom na prvem zlogu, v zapisu SAF-FIGNA endemičen v Ščiglih pri Podbonescu. Temno.
SALIGOJ, prim. tpn. Saligoj (it. Saligoj) pri Oblici v dolini Arbeča, tu je prisoten tudi enakoglasen priimek, zapisan le v poit. SALIGOI. ZSSP: — . Ob tem in drugih podobnih priimkih na -goj, ki nimajo para v Sloveniji, je dvomljivo izhajati iz sl. -goj iz gojiti (Bezlaj, ESSJ, 1,156), manj težko je izhajati iz langobardskega sst. gahagi = vladarski gozd, sal-tus, kar je v sl. dalo gaj, prvi del imena nas pušča pogostoma na cedilu; vse priimke na -goj bo treba analizirati posebej ob vseh zgodovinskih podatkih, ob natančnem poznavanju areala in gostote. Dotlej je vsaka hipoteza tvegana.
SAVLE, tu le v zapisu SAULE na Goriškem, menda istoveten s starim sl. atn. Šavle, -eta, prim. pri Tru-
h kakemu atn., ki ga ne znam pojasniti, morda metr. iz hgn. Uršula. Prim. Sulko.
ŠULIGOJ, tako v Gorici in Tržiču, SULIGOI v Gorici, Moši in Vidnu, SULLIGOI v Tumječu, ZSSP: Šuligoj: GO, Tolmin, II. Bistrica, Šuligoj razširjen. KOS 1494 Andr e Schulligoy v Orehovljah. Prim. Saligoj. Temno.
SULKO, osamljen v Gorici, ZSSP: —; atn. s formantom -ko iz hpk., gl. dalje Sulič.
SUSSAN, osamljen v Gorici, ZSSP Sušanj v GO in II. Bistrici: po poreklu s Suhe pri Škofji Loki, s Suhe pri Predosljah, iz Suše pri Hotavljah ali iz kraja s podobnim imenom.
SUSTERINI, gl. Šušteršič
SUPAN, SUPPAN, gl. Župan
SUPPANI, gl. Župančič
SUSSETIZZA, le v Tržiču, omenjam z rezervo, ne da bi mogel razlagati.
SUSIČ, pogosten v Gorici tudi v poit. SUSSI (tudi v Tržiču), morda tudi SUZZI; v pisni varianti SUS-SICI-I v Tržiču in Vidnu. Patr. s formantom -ič iz kakega atn. *Suh.
SUSSI, gl. Susič, Sussing
SUSSING, navaja ga le Pizzagalli za Tržič ob poit. SUSSI. Temno.
SUSMEL, gl. Šušmelj
SUSTERINI, gl. Šušteršič
SUZZI, gl. Zuzeck
SVERZ, gl. Zverc
SZULIN, po enkrat v Centi in Pasian di Prato, prim. ZSSP Sulin: Tolmin, GO, LJ, Litija. Temno.
barju (Ein Regishter 1558) Shaulezha Katerina (prim. Ramovš, Konzonantizem, 251).
ŠAVLI, tu le v zapisu SAULI pri Sv. Lenartu, v Tržiču, Gradežu, Cervignanu, Gradišču ob Soči in Vidnu, verjetno v zvezi s prejšnjim.
SAVNIK, tako le v ZSSP (Jesenice, Radovljica, KR, LJ, Litija, PT), tu v zapisu SAUNIG v Gorici, Gradežu, Vidnu; Cracina navaja v dokumentu iz 1. 1798 SAUN in SAUNIK v Hrastovljah (it. Crostü); Koš-tial ga razlaga iz nem. Zaunich, Veda 4, Gorica 1914, str. 325-326. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, str. 123, ga izvaja iz ošiliniku »samotar, puščavnik.«
ŠČEK, osamljen v Gorici, ZSSP: GO, Sežana, LJ; očitno endemičen na Krasu. Morda v zvezi z gl. ščekati — winseln, jammern (Plet.).
ŠČUKA, zoon., osamljen v Avianu (PN).
ŠEMRL, le v Gorici, kjer je prisoten tudi v zapisu ŠE-MERL, pogosten v ZSSP v obeh zapisih in varianti Šemrov. Temno.
SESTAN, po številki 6, pomeni šestega sina in njegove potomce; malo frekventen v Sloveniji, je doma v Istri; tu v zapisu SESTAN v Gorici in Vidnu.
ŠIMAC, patr. z narečnim formantom -ac (knjižno -sc) iz hpk. k hgn. Simeon; endemičen v Nadiških dolinah, le v zapisu SIMAZ v Nadiških dolinah, Gorici in Vidnu, ZSSP: Tolmin. Prim. tpn. Sinci v Mužcu in priimke Sima ipd.
SIMIČ, zapis zgornjega priimka z arhaičnim formantom -ic; le v zapisu SIMIČ na Goriškem in SIMIZ v Prosnidu (1585), Tipani in Tavagnaccu pri Vidnu, redek v ZSSP.
ŠINIGOJ, gl. Šinigoj
ŠIROK, po fizični značilnosti, malo razširjen v ZSSP, verjetno endemičen v Brdih; v ti pisni obliki v Šte-verjanu in Gorici, v poit. pisni varianti SIROCH v Gorici, v poit. SIROCCO v Pordenunu, SCIROCCHI v Porcii (PN), LARGHI v Gorici in Gradežu.
ŠKAPIN, tu le v zapisu SCAPIN (Gorica), Scappin (Gorica, Lignano Sabbiadoro), SCAPPINI (Lignano Sabbiadoro), ZSSP Škapin: GO, Sežana, LJ, Litija; Škapin: GO, Sežana, Postojna, Kočevje, MB. Ime je frankovskega izvora (prim. J. Kelemina, Langobardski spomini pri Slovencih, v: Slavistična revija 1951, 191), Kelemina pravi: »Med jezikovne ostanke langobardske (in germanske) dobe spadajo še razna osebna imena, ki jih najdemo pri Furlanih in Slovencih: ...Škapin...«; to ime se je torej razširilo prvenstveno med Slovence, predvsem na Primorskem, in je med Furlani precej redek: goriški Scap(p)in so bržkone slovenskega porekla, Lignano Sabbiadoro pa je nastal po drugi svetovni vojski in privabil ljudi od vsepovsod. KOS 1499 Jury in Tomas Schkapin v Vrabčah, Vrban Schkapin v Se-naboru.
ŠKODA, apelativ prozornega pomena, pogosten v ZSSP, tu le v poit. zapisu SCODA v dreški občini, Krminu in Vidnu.
ŠKODNIK, Plet. = der Beschádiger, pogosten v ZSSP, tu le v zapisu SCODNIK v Gorici; verjetno spada sem tudi poit. SCODINI v Gorici.
ŠKOF, po dostojanstvu, izpričan le v zapisu SCOF ob poit. SCOFFO za Tržič pri Pizzagalliju. Prim. tpn. Škofi pri Gorjanskem.
ŠKORJANC, narečna oblika zoon. Škerjanec, pogosten na Goriškem tudi v zapisih SKORIANC in SCO-RIANZ. 1541 Nicolai Schiranz v Campolongu (U. Pel-lis, Da un «Index instrumentorum» di Casa Strassol-do, v: Rivista della Societá Filológica Friulana, III, 194-201). Prim. tpn. Skrjančevo, zaselek v Stiški vasi pri Cerkljah, in priimek Scoreancig, Scoreancigh.
ŠKRK, le v zapisu SKERK v Gorici, ZSSP Škrk v GO, Sežani in Litiji, Skerk v Sežani, Postojni, MB. Pogosten na tržaškem Krasu, endemičen na Krasu. Temno.
ŠKRL, tu v zapisu ŠKERL na Trbižu in v Tržiču, v poit. grafiji SCHERL v Tržiču, zelo pogosten v ZSSP v zapisih Skrl, Škerl, Skrij, Škerlj, komaj verjetno po Plet. škrl = skr(i)l, rajši iz stvn. atn. Scerilo, Scherilo, prim. F. Bezlaj, SVI II, 245-6 »Škriljski potok«.
SKRLIC, patr. s formantom -ič iz prejšnjega, tu osamljen v Tržiču v zapisu SKERLIC, ZSSP: — .
ŠKRT, osamljen na Trbižu v zapisu SKERT, ZSSP Skrt v GO, Tolminu, Radovljici, KR in LJ, prim. Plet. škrt = das Geritze in škrt = karg.
ŠORLI, osamljen v Gorici, pogosten v ZSSP. Temno.
ŠPANJUD, le v občini Podbonesec z it. grafijo SPA-GNUT, prim. tpn. Spanjud, it. Spagnut na desnem bregu Nadiže. Temno.
ŠPEHAR, poklicno ime na -ar iz nem. izposojenke Špeh; poklicno ime; redek v ZSSP. Tu le nekaj primerov v Gorici z grafijo SPECCHER. Prim. Spe-honja.
ŠPEHONJA, iz sst. Špeh (prim. Špehar) z večalnim ali slabšalnim formantom -onja, pomeni debeluha. Zelo razširjen z it. grafijo SPECOGNA po Nadiških dolinah, v Furlaniji povsod med Vidnom in Čedadom, na Trbižu. ZSSP: Spehonja in Spehonja le v Tolminu. Endemičen v vzhodni Benečjii.
ŠTEFANIC, gl. Stefanie
ŠTEKAR, le v Gorici in Števerjanu, Pizzagalli navaja STEKER ob poit. zapisu STECHER za Ronke, ZS SP: GO, Idrija, Tolmin, LJ, MB, PT, torej le na severu. Prim. Plet. »štekarji se zovejo oni Slovenci na vzhodnem Koroškem, ki govore: Steka, šta, što itd. namestu: tukaj ta, to itd. (Kres I, 412)«
ŠTOKA, tako le v Latisani in Porcii, STOCCA v Gorici, Tržiču in Azzanu X, verjetno romanskega ali rajši nem. porekla.
STOKELJ, osamljen v Tržiču, in STOKEL, osamljen v Vidnu, ZSSP: Stokel v GO, Stokelj v GO, LJ, Kamniku, CE in MS, Stokelj v GO. Temno.
ŠTOLFA, gl. Štolfa
ŠTRK, tu le v zapisu STERK v Tržiču, zoon.; ZSSP: pogosten v tem zapisu in v obliki Sterk.
ŠTRUKELJ, po priljubljeni jedi, označuje debelega človeka ali hišo, kjer so delali dobre štruklje (Prim.
F.	Jakopin, Nekaj značilnosti najfrekventnejših slov. priimkov). V ti obliki ter v poit. grafiji STRU-CHELI, STRUCHEL na Goriškem, v zapisu STRU-KELI v Vidnu. Prim. tpn. Štrukljeva vas pri Cerknici.
ŠTURM, zelo razširjen po ZSSP, tu v ti obliki v Gorici, Koprivnem in Krminu, v narečni obliki Shiram z zapisom STURAM v Podbonescu, Špetru, Čedadu, Krminu in Vidnu; po vsi priliki spada sem zapis STURMA, doma v Karnajski dolini, Nemah, Centi, Vidnu, Povolettu, Villasantini in Tržiču. Pizzagalli navaja STURM ob poit. STORMI za Tržič in ob poit. STURMI za Turriaco. Ime je menda iz nem. Prim. tpn. Sturmi, zaselek na Livku.
ŠTURMIČ, patr. s formantom -ič iz prejšnjega; v zapisu STURMIGH v Martignaccu pri Vidnu, STUR-MICH v Vidnu, Buttriu in Centi; Pizzagalli navaja STURMICH ob poit. STORMI za Tržič.
ŠULIGOJ, gl. Šuligoj
ŠUŠMEL, le v Gorici, ZSSP Sušmel: GO, Sežana, Suš-melj: GO, Sežana, Logatec, LJ, Kočevje. Temno.
ŠUŠTERŠIČ, tu le v poit. SUSTERINI, osamljen v Števerjanu; patr. s formantom -šič iz nem. poklicnega imena Schuster = čevljar. KOS 1494 Mathia Schuesstertzicz v Rubijah; 1498 Michel Schueste-rutsch v Malem Otoku; 1523 Anndre Schuester-zitsch v Bukovici.
ŠVARA, vzdevek na -a iz nem. gl. sich beschweren = pritoževati se, po značajski potezi. Tu v Tržiču; ZSSP: Sežana, GO, LJ, NM.
ŠVILIGOJ, gl. Sfiligoj
TAIC, osamljen v Vidnu, prim. ZSSP Tajč v Kamniku, morda spada sem tudi TOICH, osamljen v Tržiču: etnonim v nemškem izgovoru (Deutsch) in posl. pisni obliki.
TANKO, osamljen v Gorici; če je pisna varianta priimka Dan(j)ko, je hpk. s formantom -ko iz svetopisemskega imena Danijel; sicer temno.
TASIČ, osamljen v Gorici, ZSSP: Slovenj Gradec, MB; temno.
TAVČAR, sporna etimologija: nobena razlaga ne zadovoljuje popolnoma: 1. Davčar, po poreklu iz Davč pri Škofji Loki; 2. Deutscher, torej etnonim, prim. Taic; 3. tdvšar iz nem. gl. tauschen = zamenjavati. Prim. F. Jakopin, Nekaj značilnosti najfrekventnej-ših slov. priimkov. Osamljen v Klužah, v grafiji TAUCER v Tržizmu in Vidnu, poit. TAUCERI v Gorici. Prim. tpn. Tavčarski konec, zaselek v Iva-njem gradu pri Gorjanskem.
TEDOLDI, prisoten v tipanski občini, je it. priimek langobardskega izvora, razširjen po vsi severni Italiji.
TEDUGA, le Missio 1602 Floriano Teduga v Oblici pri Srednjem; Cracina razlaga kot morebiten zapis za de Duga: Duge so zaselek v Oblici. To je seveda možno in verjetno: toda možna je tudi druga razlaga in sicer iz kakega atn. s formantom -uga (prim. Ferluga); atn. Tadej, fr. Tadio, je sicer redek, a ga ni izključiti, lahko iščemo razlago v kakem drugem atn.
TEGHIL, osamljen v Vidnu, prim. ZSSP Tepel (LJ), Tegelj (Logatec, LJ, KR), Tegl (Litija).
TERCELLI, gl. Terčelj
TERCIMONT, osamljen primer v Vidnu, ZSSP: •— . Tercimont je fr. ime tpn. Tarčmun, priimek označuje torej poreklo.
TERČELJ, tu le v poit. TERCELLI v Tržiču in Gorici, je morda iz hpk. k hgn. Petrus. Prim. Perčič ipd.
TERČIČ, pogosten v Števerjanu, sicer še v Gorici, je verjetno patr. s formantom -čič iz hpk. k hgn. Petrus. Prim. Perčič ipd.
TERČON, tu le v poit. TERZONI v Tržiču, ZSSP: Sežana; komaj jemljem v poštev možnost, da je iz hpk. k hgn. Petrus; verjetneje še brez razlage.
TERKUČ, osamljen v Sovodnjah ob Soči v poit. zapisu TERCUZ, ZSSP Terkuč: GO, LJ; endemičen na Goriškem. Morda hpk. iz hgn. Petrus.
TERLICHER, TERLICKER, gl. Trlikar
TERNOVIC, TERNOVIZ, gl. Trnovec
TEROMAZ, nepodpisani članek »Rodbinska imena v Beneški Sloveniji« v KGMD 1956 ga omenja v Reziji; morda iz gl. treti (lan), poklicno ime.
TERPIN, pogosten na Goriškem (Gorica, Steverjan, Krmin, S. Lorenzo Isontino), v Torviscosi in Azza-nu X, v poit. TERPINI v Gorici, razširjen v ZSSP; iz gl. trpeti. Prim. Sterpin.
TERZONI, gl. Terčon
TESTEN, osamljen na Trbižu, ZSSP Testen (GO, Kamnik) in Testem (Tolmin, Postojna, Radovljica, LJ, Kamnik, NM). Pridevniški priimek iz sst. testo; po meni človeka, ki je dober ali mehak kot testo. Prim. tpn. Testeni, zaselek v Levpi nad Kanalom.
THOMANN, v ti obliki le v Gorici, ZSSP Thoman v LJ, Toman od Gorenjske do Štajerske.
TII-IONJA, le v černjejskem rkp. 1502: stipha(n) tico-gna s plustisgha (XI/1), Marina Rainiga gospadina stiephana ticogna (XIII/1); iz prid. tih z večalnim formantom -onja; Štrekelj (LZ 1892, 636) ga razlaga kot tikanja = homo tranquillus. ZSSP: — .
TINTA, osamljen v Števerjanu, ZSSP: GO, Tolmin, LJ, NM, MB. Iz nem. kot metonimičen priimek za pisarja? ali hpk. na -a iz hgn. Valentinus?
TOLAR, v Ronkah in S. Pier dTsonzo, precej razširjen v ZSSP, pisna dubleta k Dolar, verjetno po poreklu iz kakega tpn. Dol.
TOMASETIG, TOMASETTI, TOMASETTIG, gl. To-mazetič
TOMASI, TOMAŠIČ, TOMASICH, TOMASIG, gl. Tomažič
TOMASINO, pogosten v Karnajski in Terski dolini, prisoten tudi v Nemah: poit. zapis fr. atn. Toma-sin, manjšalna oblika iz hgn. Thomas. Prim. Toma-son, Tomazetič, Tomažič, Tomažinčič, Tomažinšič, Tomšič.
TOMASINI, gl. Tomažinčič, Tomšič
TOMASINSIG, gl. Tomažinšič
TOMASON, Missio 1600 Andrea Tomason di Uernassio v Ažli, fr. večalna oblika iz hgn. Thomas. Prim. Tomasino ipd.
TOMAZETIČ, patr. s formantom -ič iz fr. atn. (To)ma-set k hgn. Thomas; endemičen v Nadiških dolinah, v zapisu TOMASETIG pogosten v Nadiških dolinah, Čedadu, Tavorjani, Vidnu in okolici, Corno di Ro-sazzo; TOMASETTIG s hiperkorekturno geminato v Čedadu in Buttriu, poit. TOMASETTI v Gorici. ZSSP: — . Prim. Tomasino ipd.
TOMAŽIČ, patr. s formantom -ič iz hgn. Thomas; v ti obliki v Gorici, Števerjanu in Lignanu Sabbiadoro, v zapisu TOMASIG v Srednjem, Čedadu in Sovodnjah ob Soči, TOMAŠIČ v Gorici, TOMASICH v Tržiču, v poit. TOMASI zelo pogosten v Gorici. Prim. tpn. Tomažiči, zaselek v Pridvoru pri Kopru, in priimek Tomasino ipd.
TOMAŽINČIČ, izpričuje ga le Pizzagalli, ki navaja TO-MASINCIC ob poit. TOMASINI za Tržič; patr. s formantom -čič iz fr. manjšalne oblike Tomasin, gl. dalje Tomasino. ZSSP: •—• .
TOMAŽINŠIČ, patr. s formantom -šič iz fr. manjšalne oblike Tomasin, gl. dalje Tomasino; verjetno endemičen na Goriškem (ZSSP: GO, Sežana, Postojna, II. Bistrica), tu le v zapisu TOMASINSIG v Gradišču ob Soči.
TOMINEC, izpričuje ga le Pizzagalli v obliki TOMINEZ ob poit. TOMINI za Tržič; po izvoru iz Tolmina ali iz Tominj pri Ilirski Bistrici.
TOMINI, gl. Tominec
TOMŠIČ, patr. s formantom -ič iz hgn. Thomas; le v Gorici in Sovodnjah ob Soči. Pizzagalli navaja TOM-SIG ob poit. TOMASINI za Tržič. Prim. Tomasino ipd.
TONČIČ, patr. s formantom -čič iz hpk. Tone k hgn. Antonius; tu v pisnih variantah TONCIG (Tržič, Terzo d’Aquileia), TONCICH (Tržič), TONZIG (Gorica). Prim. Antonac ipd.
TONŠIČ, patr. s formantom -šič iz hgn. Thomas ali manj verjetno iz hpk. Tone k hgn. Antonius; tu v pisnih variantah TONSIG (Tržič in okolica) in TON-SIGH (Viden, Pordenun). Prim. Tomasino ipd. ali Antonac ipd.
TOPATIČ, le v zapisu TOPATIG, TOPATIGH, endemičen na Joancu (v Čeneboli?) in pogosten tudi v ah-tenski občini, prisoten tudi v Vidnu, Povolettu in Lignanu Sabbiadoro, ZSSP: Tolmin; patr. s formantom -ič iz temne osnove.
TOPLIKAR, v tem zapisu ter v poit. grafiji TOPLICAR v Gorici in Tržiču; ZSSP: GO, Postojna, LJ, MB. Endemičen na Goriškem? Temno.
TOSONI, pogosten v Reziji in prisoten na Trbižu (tu verjetno rezijanskega porekla), ZSSP: Toson v GO, Tozon v Sežani in LJ, je it. porekla: priimek je pogosten v raznih variantah v severni Italiji in izhaja iz sst. toso = fant (iz lat. tonsus, ker so mladi nosili na kratko strižene lase).
TRAKONJA, endemičen v Benečiji, kjer je prisoten le v pisni obliki TRACOGNA, pogosten v pasu od Čedada do Vidna, ZSSP: GO; epicenter menda v občini Fojda. Iz sst. trak z večalnim formantom -onja, pomeni morda dolgina.
TRAMPUŠ, pogosten v Gorici in v Sovodnjah ob Soči, ZSSP pozna zelo razširjena priimka Trampuš in Trampuž, menda nem. porekla.
TRANCHINA, le v Tržiču in Ronkah, ZSSP: — . Temno.
TRAPINA, v občini Podbonesee. Temno. Prim. morda Tropina.
TRIBUTSCH, le na Trbižu in v Kanalski dolini, ZSSP: — ; temno.
TRINKO, endemičen v dolini Aborne (Tarčmun) v zapisu TRINCO, I. Koštial (Nekaj o naših imenih, DS 1904, 564) ga izvaja iz grškega hgn. Katharina, F. Bezlaj (Eseji o slov. jeziku, 157) pravi, da je morda iz hgn. Dominicus. Verjetnejša je videti prva hipoteza. V poit. zapisu TRINCO v Nadiških dolinah, Čedadu, S. Giovanni al Natisone, Vidnu, Corno di Rosazzo, Gorici. Morebiti spada sem tudi oblika TRINCI v Gradišču ob Soči in Vidnu. ZSSP: Tolmin, GO, LJ, Litija, MB. Prim. tpn. Trinko, it. Trinco na Kolovratu.
TRLIKAR, Missio 1599 Juri terlicar in tomas terlicar iz Barganjaka, danes TERLICHER pri Sv. Lenartu, v Gorenji Mersi in Čedadu, TERLICKER na Trbižu; ZSSP Terlikar (Tolmin, LJ) in Trlikar (Tolmin, GO). Temno.
TRNOVEC, po poreklu iz kakega tpn. Trnovo, le v arhaičnem zapisu TERNOVIC v Gorici in TERNOVIZ v Tržiču. Prim. Deternova.
TROBEC, v ti obliki osamljen v Pordenunu, z arhaičnim -ic v ponem. grafiji TROBITZ osamljen v Gorici, ZSSP: pogosten v zahodni Sloveniji. Iz gl. trobiti z razvejenimi pomenskimi možnostmi.
TROHA, tu le v Gorici, menda endemičen v Vipavski dolini. Sovpada v sst. troha v pomenu drobnega človeka.
TROJAN, le v Gorici, ZSSP: LJ, Kamnik. V zvezi s tpn. Trojane.
TROJAR, osamljen v Gorici; endemičen na soriškem ozemlju, ki so ga konec 13. stol. in ob začetku 14. kolonizirali koroški Nemci iz okolice Innichena (it. San Candido) na današnjem Južnem Tirolskem. Prim. P. Blaznik, Kolonizacija Sevške doline, LJ 1928, in tpn. Trojar v Zgornjih Danjah.
TRONKAR, v ti obliki v Gorici, Števerjanu, Sovodnjah ob Soči in na Trbižu, v poit. grafiji TRONCAR v Gorici, Ronkah in Gradežu; ZSSP: —. Temno.
TROPINA, vzdevek za obilnega in majhnega človeka, v ti obliki v Vidnu, s hiperkorekturno geminato (naslonitev na it. prislov troppo) v Spetru, Ažli, Vidnu in Pozzuolu; ZSSP: —. Menda spada sem tudi Tropina (akanje!).
TROST, osamljen na Trbižu, razširjen v ZSSP; iz nem.
TRUŠNIK, endemičen v Nadiških dolinah in tam razširjen (Dolenja, Zverinac, Trušnje) le v zapisu TRU-SNICH in TRUSGNICH (tako tudi v Čedadu); po poreklu iz Trušenj pri Dreki (Trusgne di Drenchia) ali iz Trušenj, zaselku na Banjšicah. Prim. Trušnjak, Trušnovec.
TRUŠNJAK, le v zapisu TRUSGNACH, istoveten s Trušnik (gl. dalje tam) po zamenjavi formantov -nik/njak, ki je v Benečiji in na Goriškem stalna. Razširjen po Benečiji in Furlaniji (Garmak, Dreka, Premariacco, Manzano, Teor, Pasian di Prato, Viden in Pordenun), v zapisu TRUSGNAC v Vidnu. Prim. še Trušnovec.
TRUŠNOVEC, osamljen v Gorici; ZSSP: GO, Sežana, Tolmin, Postojna. Po poreklu iz Trušenj, prim. Trušnik, Trušnjak. Missio 1602 Grigor Trusnice v Kostnem je težko razbrati in opredeliti k temu ali onemu teh priimkov.
TSCI-IABUSCHNIG, osamljen na Trbižu, ZSSP: —. Format -nilc kaže na krajevno obeležje, verjetno iz kakega (m)tpn. ali atn.
TUCHTAN, osamljen v Lignanu Sabbiadoro, ZSSP: —, toda Tuhtar, TiLhter v CE. Trpni deležnik iz gl. tuhtati nem. izvora: pomeni zamišljenega človeka.
TUJAK, izpričuje ga le Pizzagalli v zapisu TUIACIT ob poit. TUIA v Ronkah, ZSSP: —, po narečnem prehodu Zj > j istoveten s Tuljak, ZSSP: Sežana, MB. Temno.
TUL, le v zapisu s hiperkorekturno geminato TULL v Lignanu Sabbiadoro in S. Daniele del Friuli, ZSSP: Sežana, MB; endemičen v Mačkoljah pri Trstu? Temno.
TURCI-I, TURCO, gl. Turk.
TURCI-II, gl. Turkovič.
TURCHIGH, gl. Turkič.
TURCHINI, TURCINOV(R)ICH, gl. Turčinovič.
TURCOVICH, gl. Turkovič.
TURCUTTO, omenja ga nepodpisani članek »Rodbinska imena v Beneški Sloveniji« v KGMD 1956 ob slov. obliki TURKUTIČ; slednja je patr. s formantom -ič iz fr. etnonima Ture, razširjenega s formantom -ut; Turcutto je lahko poit. oblika fr. atn. s hiperkorekturno geminato ali poit. oblika slov. priimka. Prim. Turčinovič, Turk, Turkič, Turkovič.
TURČINOVIČ, izpričuje ga Pizzagalli, ki ga navaja v obliki TURCINOVRICH (tiskovna napaka?) ob poit. TURCHINI za Tržič. Patr. hrv. porekla, ki se je razširil med Slovence; ZSSP: Sežana, CE; Turčinovič: MB: iz etnonima Tur(e)k s patr. formantom -in preko prid. oblike na -ov in novim patr. formantom -ič/-ič. Prim. Turcutto ipd.
MAKS ŠAH
Obnova šolskih zbornih organov
Šolski zborni organi: koristna izkušnja, vredna obnove in razvoja. O tem bi bila koristna razprava med vsemi šolskimi komponentami, zlasti med starši in šolniki, kakor tudi z učenci višjih srednjih šol. Starši, šolniki in dijaki bomo šli 13. in 14. decembra na volitve za obnovo zbornih šolskih organov. V skladu z DPR z dne 31. maja 1974 št. 416 in z vrsto dopolnilnih uredb je prosvetni minister določil dan volitev. Volitve v šolske zborne organe bodo letos že tretjič.
Volili bomo sledeče organe:
1. MEDRAZREDNI IN RAZREDNI SVETI. Medrazredne svete na osnovnih šolah in razredne svete v srednjih šolah sestavljajo: razredni učitelji in na srednjih šolah vsi predmetni profesorji vsakega razreda. V medrazredne oziroma v razredne svete so še vključeni:
a)	na osnovnih šolah za vsak razred po en predstavnik staršev;
13. in 14. decembra:
vsi na volišče!
b)	v srednjih šolah po štirje predstavniki staršev za vsak razred;
c)	na višjih srednjih šolah pa po dva zastopnika staršev in po dva dijaka za vsak razred.
Razrednim in medrazrednim svetom predseduje ravnatelj šole oziroma njegov pooblaščenec. Razredni svet razpravlja predvsem o didaktičnem napredku in disciplini v posameznih razredih.
2. PODROČNI SVETI DIDAKTIČNIH RAVNATELJSTEV IN ZAVODNI SVETI. Vsako didaktično okrožje in vsaka srednja šola I. in II. stopnje ima svoj svet, ki ga sestavlja 14. izvoljenih članov. Ti so: 6 šolnikov, 1 predstavnik neučne-ga osebja, 6 predstavnikov staršev in ravnatelj. Na višjih srednjih šolah se število zastopnikov staršev zniža na tri zastopnike, tri zastopnike pa dobe dijaki.
Te predstavnike bomo letos volili 13. in 14. decembra. Volilni postopek je ostal, tako kot je bil že leta 1975 in 1978. Volitve so določenega dne za razredne svete, v ka-
tere volijo starši z imenskimi kandidati za vsak razred. Prav tako pa tudi dijaki na višjih srednjih šolah.
Volitve predstavnikov v zavodske šolske svete pa so po listah za vsako komponento. Vsaka lista mora imeti vsaj toliko kandidatov, kolikor mest ji pripada. Listo morajo kandidati podpisati, prav tako jo mora podpisati določeno število predlagateljev.
DOSEDANJE IZKUŠNJE
Od prvih volitev in po začetnem navdušenju je le-to polagoma nekoliko pobledelo. Prvi predstavniki so bili prepričani, da bodo lahko vnesli v šole novega duha in spremembe. Pokazali so se celo dokaj borbene. Kmalu pa so sprevideli, da mnogih stvari ni mogoče zlahka menjati, ker so pač finančna sredstva skromna. Zanimanje predstavnikov je tako precej upadlo, zlasti še, ker so bile lani volitve odložene, ko so pač vsi pričakovali reformo višje srednje šole. Najbolj pa so razočarani dijaki, ki so pričakovali priznanje dijaških skupščin in notranjih dijaških odborov.
Iz obračuna dosedanjih izkušenj pa lahko razvidimo in ugotovimo, da ni bilo vse napak, kar je bilo doslej opravljenega. Začetno bojno razpoloženje posameznih predstavnikov se je polagoma uneslo. Dosežena je bila večja skupna zavest o šolskih vprašanjih in tudi sodelovanje. Sedaj stopamo v osmo leto delovanja zbornih organov, v čas velikih pričakovanj. Če so delovali zborni organi na šojski ravni v splošno zadovoljstvo, pa za šolske okraje in pokrajinski šolski svet v glavnem nismo niti vedeli. Konkretno so slovenske šole na Tržaškem in Goriškem zahtevale lasten šolski okraj. Dolge so bile razprave, naj se zahtevata dva ali en šolski okraj. Po dolgih razpravah, je prišlo do edinosti, da se zahteva za vsako pokrajino lasten šolski okraj. Nismo ga dobili. Zato se leta 1978 nismo udeležili volitev ne v šolske okraje, niti v pokrajinski šolski svet. Isto se bo ponovilo tudi letos. Šolskega okraja nam ne priznajo,' kar je postopek predlog, da bi ga letos dobili. Čeprav je znano, da so po raznih deželah preustrojili šolske okraje, ga slovenskim šolam niso priznali.
Vemo, da je vsaka novost zahtevna in zahteva določen čas, da se ugladi. Starši se na splošno premalo zanimajo in menijo, da je dovolj, da otroka vpišejo v šolo in vso nadaljnjo skrb prepuščajo šoli. Šolniki se ogibajo vsaki kritiki, se premalo poglabljajo v sedanjost, premalo se poso-dobljajo in izpopolnjujejo. Tako si stoje nasproti nezadovoljni starši, zaradi slabih uspehov; dijaki, ki pravijo, da jih ne razumejo, ne starši ne šolniki; šolniki pa so žrtve dijakov, staršev in sistema.
Drugi pa zopet pravijo: kriza je nujna, a ne za propad, temveč za obnovo in izboljšanje. Ob bližnjih volitvah je potrebno, da se vse šolske komponente pokažejo in potrde svoje zanimanje za šolo.
na® bdi ©Ma ntena® oni® ¡n ®a ntena® čilih)® an
DSI
v polni sezoni
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je svojo letošnjo sezono začelo z nekaterimi izredno zanimivimi in 'kvalitetnimi pobudami, ki so pravilno odjeknile v celotni naši zamejski skupnosti. Zanimivo in poučno je bilo predavanje, ki ga je imel 12. oktobra pater Jože Kokalj. Predaval je o Zambiji, toda bolj kot kraje je o-svetlil življenje in miselnost afriškega človeka. Skušal je približati dogajanje v tej deželi našemu evropskemu gledanju. V ponedeljek, 19. oktobra, je Saša Martelanc na posebno slovesnem večeru predstavil novo knjigo pisatelja Alojza Rebule »Zeleno izgnanstvo«, to je roman o tržaškem škofu E. S. Piccolominiju. Naslednji ponedeljek je DSI skupaj s pastoralnim uradom tržaške škofije pripravilo pogovor o problemih slovenske cerkve na Tržaškem. Dne 2. novembra se je DSI spomnilo rajnega Ferdinanda Kolednika, znanega prevajalca Jurčičevega Jurija Kozjaka. O njem je govoril prof. Martin Jevnikar. Ob tej priložnosti so pripravili tudi razstavo Koledmkovih prevodov slovenskih del v tuje jezike. V ponedeljek, 9. novembra, so se v dru-
štvu spomnili pravkar preminulega slovenskega pisatelja In misleca Edvarda Kocbeka. O njem je osebno spregovoril njegov dolgoletni prijatelj Boris Pahor, iz njegovih del pa sta brala Marjan Kravos in Aleksij Pregare. Sredi novembra, v ponedeljek, 16., so v Peterlinovi dvorani odprli retrospektivno razstavo »France Gorše na Primorskem«. Odprtja se je udeležil tudi kipar Gorše. Številnemu občinstvu pa sta ga predstavila prof. Verena Koršič in Milko Bambič. Isti večer je v mali dvorani pre-
daval prof. Jože Velikonja o slovenskih sledovih na ameriškem zahodu. Predavanje je za vse prisotne pomenilo pravo odkritje in demitizaoijo določene predstave o Ameriki.
ŠKOF LENIČ — 70-LETNIK
Dne 6. novembra je praznoval rojstni dan ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič. V škofa je bil posvečen januarja 1968. Med verniki doma in na tujem je 'izredno priljubljen zaradi blagega značaja in dobrote. Želimo mu še na mnoga leta!
Pri pogovoru o problemih slovenske cerkve na Tržaškem so sodelovali Sergij Pahor, Dušan Jakomin in Marij Ger-dol (zgoraj). Na fotografiji spodaj: pogled na polno Peterlinovo dvorano med komemoracijo za pesnikom Edvardom Kocbekom. Govori prof. Boris Pahor
25 let Slovenskega kulturnega kluba
Že v prejšnji številki Mladike smo omenili srebrni jubilej mladinske organizacije SKK, ki v središču Trsta združuje predvsem študirajočo mladino. Proslava te pomembne obletnice je bila v soboto, 10. oktobra, na sedežu društva in so se je udeležili zelo številni sedanji in nekdanji klubovoi. Ob tej priložnosti so pripravili tudi program, pri katerem so sodelovali Robi Šturman, David Kre-belj, Marko Feri, Barbara škerlavaj in Tržaški mešani zbor, ki so izvaja-
li glasbene točke, ter recitatorji Maja Lapornik, Anka Peterlin, Marko Kan-dut, Helena Jovanovič, Nives Škabar in Martina Slokar, ki so brali iz literarnih del klubovcev. Posebna voščila je v daljšem prisrčnem nagovoru izrekel klubu deželni svetovalec Drago Štoka, ki je bil tudi prvi predsednik SKK. Pozdrav SP je prinesel Sergij Pahor. Osrednji govor je na prireditvi imela sedanja predsednica SKK Silvia Callin, ki je med drugim izrazila tudi sledeče misli:
Tržaški mešani zbor na proslavi Slovenskega kulturnega kluba
VLADIMIR MAKSIMOV V TRSTU
V torek, 17. nov. je v dvorani zraven cerkve S. Maria Maggiore v okviru kulturnega društva »II segno« predaval ruski oporečnik Vladimir Maksimov o verskem in političnem položaju v Rusiji. Maksimov, ki je avtor raznih pripovednih spisov in u-rednlk revije Kontinent, je v predavanju in še posebej v diskusiji jasno in jedrnato orisal ideološki precep, v katerem se je znašel ruski človek. Poudaril je pomen, ki ga lahko imajo poljski dogodki za vse slovanske narode v vzhodnem bloku.
DOM V TINJAH
Na pragu jeseni so v Tinjah na Koroškem odprli prenovljeni dom Soda-litete, ki služi kot kraj izobraževanja, duhovne poglobitve in strokovnega obveščanja slovenskih vernikov na Koroškem. Dom že nekaj let zgledno in učinkovito upravlja duhovnik Jože Kopeinig.
Zahvalna maša pri
8. novembra, na zahvalno nedeljo, je bila v stolnici sv. Justa v Trstu slovenska služba božja, ki jo je za slo-
Predsednica SKK Silvia Callin govori na proslavi 25-letnice kluba
»Šolsko leto je že lep čas steklo, v šoli se srečujemo vsak dan, toda dijaško življenje nam ne pomeni samo pot dom - šola - dom. Srečevati in spoznavati se želimo tudi izven šole. Delovati želimo na področjih, ki nas zanimajo, spoznavati hočemo stvarnost in življenje naše narodne skupnosti. Kovati želimo prijateljstva tudi zunaj šole. Želimo graditi družbo mladih za jutrišnji dan. Želimo si trdnih prijateljstev, iskrenih prijateljev. V ta namen se zbiramo v Slovenskem kulturnem klubu.«
Sv. Justu v Trstu
venske vernike tržaške škofije daroval škof Lovrenc Belloml. Ob njem kanonik Peter Šorli in vikar Lojze Škerl
SLOVENSKI KULTURNI KLUB
Iz dejavnosti SKK smo na drugem mestu poročali o prireditvi ob 25-let-nici te mladinske organizacije. Tu bi na kratko omenili samo dva pomembnejša večera: v soboto, 31. oktobra, so priredili okroglo mizo na temo »Radio Trst A za mlade«. Pri razgovoru so med drugimi sodelovali nekateri voditelji mladinskih rubrik na radiu Trst. V soboto, 14. novembra pa je bil na sporedu film o sv. Frančišku Asiškem »Brat sonce, sestra luna«. Mladi se v društvu zbirajo vsako soboto ob 19. uri.
PROTESTNO PISMO
Na pobudo Mateja Bora, Francija Prajsa in Toneta Svetine je skupina slovenskih pisateljev podpisala protestno pismo zoper namero, da uvedejo takse ob izstopu iz Jugoslavije. Tekst opozarja na nevzdržnost zamis II, ki bi pomenila opuščanje in negiranje osnovnih pridobitev utrjevanja države v mednarodnem prostoru, zanemarjanje osnovnih življenjskih interesov narodnih manjšin v sosednjih državah in je tudi v nasprotju z u-stavnimi nazori o osebni svobodi. S pismom je društvo seznanilo Avblja, Kraigherja, Popita in Ribičiča.
LJUDSKO ŠTETJE V ITALIJI
Tudi letošnje štetje je šlo mimo nas. Tokrat v vprašalniku mi bilo vprašanja ne po narodnosti ne po pogovornem jeziku. V Trstu — toda samo v Trstu — smo lahko zahtevali vprašalnik v slovenščini. Bog ne daj, da bi ga tiskali v obeh jezikih. Mrtvi bi se v grobu obračali, žive bi pa gotovo kap zadela, če bi pole bile dvojezične.
KNJIŽNI DAR
GORIŠKE MOHORJEVE
Pred kratkim so objavili knjižni dar goriške Mohorjeve družbe za leto 1982, ki bo obsegal: Koledar, knjigo Andreja Kobala »Slovenec v službi FBI in druge zgodbe ameriških Slovencev«, knjigo Brune Pertot z naslovom »Dokler marelice zorijo« in sedmi snopič Primorskega slovenskega biografskega leksikona.
Prof, Verena Koršič govori na otvoritvi razstave kiparja Goršeta v Peterlinovi
dvorani v Trstu
Prof. Jože Velikonja in kipar Gorše ob otvoritvi razstave v Trstu
EVROPA JE LE ENA SAMA
V začetku tega meseca so se v Rimu srečali zastopniki 23 držav iz vzhodne in zahodne Evrope in razpravljali o skupnih krščanskih temeljih evropskih narodov. Srečanje sta organizirali Lateranska papeška in Katoliška univerza iz Lublina (Poljska). Prvikrat se je srečalo okoli 230 izobražencev z vzhoda in zahoda, da bi razpravljali o vodilni ideji evropske duhovne edinosti, ki jo je poudaril papež Wojtyla v Gnieznu 3. junija leta 1979. Novi evropeizem papeža Janeza Pavla II. predlaga razširitev obzorij, da bi vzbudil narode, da bi težili za drugačno bodočnostjo in ne za katastrofo, ki jo nekateri vidijo kot edino izbiro v sedanjem stanju.
Čeprav se pogovori usmerjajo na versko in kulturno področje, je jasno, da teže k duhovno-krščanski spravi v pluralistični Evropi. Pred 227 udeleženci iz 23 držav (Poljakov je kar 90, tako katoličanov kot marksistov z državnih univerz) se je generalni tajnik srečanja prof. Levi spomnil besed papeža Janeza Pavla II., ko je ob svojem nastopu zaklical svetu: »Ne bojte se, odprite vrata Kristusu«! Svetemu Benediktu, zaščitniku Evrope, je papež Janez Pavel II. pridružil še slovanska brata sv. Cirila in Metoda in s tem poudaril edinost krščanske Evrope. Ne smeta si več stati v nasprotju dve Evropi. Evropa je le ena sama od Portugalske do Rusije, od Norveške do Malte v spoštovanju kulturnih in družbenih posebnosti.
Oratorij »Križev pot«
Oratorij »Križev pot« skladatelja, duhovnika Avgusta Ipavca, ki smo ga lahko poslušali v nedeljo, 15. novembra v rojanski župni cerkvi, je bil prav gotovo izjemen glasbeni dogodek letošnje jeseni. Delo Izraža vso svojo umetniško vrednost, tudi v tem, da ga vseskozi hrani globoka in občutena vera. Prav tej žlahtni zlitini, veri in glasbi smo lahko bili priče med poslušanjem te »Križeve poti«. Oratorij, ki je napisan za mešani in otroški zbor, soliste in orkester, je dirigiral avtor sam.
V »librettu« je v spremni besedi skladatelj sam dejal o tem oratoriju, da sta ga ob poslušanju »starih slovenskih cerkvenih pesmi prevzeli preprostost in iskrenost, s katerimi izražajo bolečino ob Kristusovem trpljenju in veselje v velikonočnem jutru«. Prav zato je skladatelj razčlenil delo tako, da nam prikaže Kristusovo trpljenje od Oljske gore, Pilatovega sojenja, Križanja, do smrti na Golgoti, po njej pa je seveda Vstajenje, ki je višek, skladba pa se zaključuje z zelo efektnim Epilogom, ki je vzet iz slovenske ljudske molitve, iz znanega Zlatega očenaša. Peti tekst občasno in zelo posrečeno izpopolnjuje govorjena beseda, ki z odlomki slovenskih umetnikov, pisateljev in pesnikov zelo smiselno in občuteno povezuje božje trpljenje s človeko-
vim. To v smislu stavka, ki ga je napisal skladatelj in ki pravi: »Če sem videl Kritsusa v Tolminskem puntarju, nisem pozabil nanj v muče-niški Dragi pri Begunjah, pri Sv. Urhu, ali drugod po svetu.«
V rojanski župni cerkvi so torej v nedeljo nastopili združeni zbori iz tolminske župnije, ki so jih tako v mešanem, kot v otroškem sestoju res odlično pripravili domači organisti iz Tolmina in Volč, Alojz Tivadar in Mimica Pan. Taka da smemo mirno trditi, da so naravnost odlično odpeli dele, ki so jim bili določeni. Vlago Kritsusa je pel tenorist Lojze Uran, Pilata baritonist Jasico Sardoč, Veronike pa sopranistka Ana Erman. Na žalost je bil v določenih trenutkih orkester, ki jih je spremljal premočan, tako da njihova vloga ni vedno prišla do izraza tako, kot bi morala. Verjetno je tega kriva tudi akustika rojanske cerkve, vse skupaj pa je izzvenelo zelo doživeto, tako da so bili ljudje, ki so napolnili cerkev zelo zadovoljni z oratorijem, ki so ga poslušali.
Skladatelj je znal skozi vso skladbo obdržati potrebno napetost, ki daje vsakemu delu tisto svežino in zanimivost, da pritegne vsakega poslušalca. Prav v tem smislu moramo povedati, da je znal skladatelj Avgust Ipavec zelo spretno in dovršeno u-
Provincial slovenskih jezuitov pater J. Kokalj je v DSI predaval o svojem delu v Zambiji
skladiti bogastvo slovenske ljudske pesmi s sodobnejšimi glasbenimi prijemi, tako da je skladba, ki ohranja vse glasbeno značilnosti v klasičnem pomenu, obenem sveža in sodobna. Prav zato lahko trdimo, da je bilo poslušanje oratorija »Križev pot« v Rojanu, edinstveno doživetje, čeprav ne dvomimo, da se bodo tudi v bodoče dirigenti in glasbeniki odločali za izvajanje tega dela, ki potrjuje našo misel, da lahko sodobna slovenska umetnost pokaže svoje najboljše dosežke prav na glasbenem področju.	Marko Tavčar
Pogled na izvajalce in del občinstva med izvedbo oratorija »Križev pot« v rojanski župni cerkvi. Gostovanje mešanega in otroškega zbora iz Tolmina ter orkestra in solistov pod vodstvom Avgusta Ipavca je pripravila Slovenska prosveta
TEŽAVE OPENSKE
OSNOVNE ŠOLE
V	slovenski osnovni šoli »F. Bevk« na Opčinah so se letos ob začetku šolskega leta pojavile nepredvidene težave zaradi prostorske stiske. Čeprav sta v tem kraju dve italijanski šoli — v eni je celo več praznih učilnic — zahtevajo šolske oblasti, naj bi se iiz prezasedenega poslopja umaknili slovenski otroci. Očitno so prav ti odveč.
SLOVENSKI VRTEC V KRMINU
Z letošnjim letom so v Krminu odprli sekcijo slovenskega otroškega vrtca pri tamkajšnjih sestrah, ki i-majo že v oskrbi italijanske vrtce. Vrtec so odprli na pobudo krminske komisije Slovenske skupnosti, ki je to zahtevo postavila v politični program med DC in SSk ob zadnjih u-pravnih volitvah.
NAŠ KOLEDAR 1982
Duhovska zveza v Trstu je tudi letos izdala stenski koledar s fotografijami tržaških 'in goričkih cerkva ter z naslovi vseh slovenskih župnijskih uradov na Tržaškem in Goriškem.
TITOVO VELENJE
Ob 40. obletnici vstaje jugoslovanskih narodov 'in na dan praznovanja občinskega praznika 10. oktobra 1981 je skupščina občine Velenje proglasila sklep, da je mesto preimenovano v Titovo Velenje.
TRAJANOVA DOLGA UŠESA
Pred kratkim je slovenski pesnik in publicist Vinko Ošlak odkril v svojem stanovanju skrite prisluškovalne naprave. Pred njim sta jih pred leti odkrila že Edvard Kocbek, ki jim je posvetil celo pesem, in nadškof Jože Pogačnik.
OBČNI ZBOR ZCPZ
V	Peterlinovi dvorani v Trstu je bil v nedeljo, 25. oktobra občni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem, na katerem so temeljito pregledali opravljeno delo Zveze in izvolili nov odbor, na čelo katerega je bil ponovno potrjen dolgoletni predsednik dr. Zorko Harej.
STANKO GOGALA — 80-LETNIK
V začetku novembra je praznoval 80-letnico dolgoletni profesor pedagogike na filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Stanko Gogala.
f JANEZ URBANIČ
Iz Argentine je prišla vest, da je tam umrl duhovnik Janez Urbanič, rojen 1. januarja 1914 v Leskovcu pri Krškem. V Argentino je odšel po koncu vojne leta 1948.
ŠKOF KOSTNER ZLATOMAŠNIK
Krški škof dr. Kostner je v nedeljo, 25. oktobra, praznoval v celovški stolnici 50-letnico mašništva. Mašo je daroval v obeh koroških jezikih, v slovenščini in nemščini.
PETDESETLETNICA SMRTI
NADŠKOFA SEDEJA
28. novembra je poteklo 50 let od smrti nekdanjega goričkega nadškofa Frančiška Borgia Sedeja. Ob njegovi smrti je za njim žalovala vsa goriška nadškofija, tako Slovenci kot Furlani ali Italijani. Vsem je bil Sedej pravičen in dober pastir, zato so ga vsi iskreno spoštovali. V goriški stolnici je bila ob obletnici smrti koncelebra-cija, ki jo je vodil nadškof Cocolin. Pela sta stolni zbor »L. Fogar« in moški zbor »M. Filej«.
NOV UČBENIK ZA ZGODOVINO
Pred kratkim je v Trstu izšel v založbi Šolskega urada za Furlanijo -Julijsko Benečijo nov učbenik za zgodovino, ki ga je napisal prof. Ivan Artač. Knjiga ima naslov »Človek in čas« in obsega zgodovinsko dobo od najstarejših časov do Karla Velikega. Namenjena je prvemu razredu srednje šole. O učbeniku so izšle zelo povoljne ocene.
t ANTON PODBEVŠEK
V soboto, 14. novembra, je v Ljubljani umrl pesnik in esejist Anton Pod-bevšek. Rodil se je 13. junija 1898 v Novem mestu in je v slovenski literaturi znan predvsem po svoji pesniški zbirki »Človek z bombami«, ki je izšla leta 1925. Zbirka je s svojim nekonvencionalnim, modernim jezikom povzročila precej hrupa v javnosti.
SREČANJE NA STARI GORI
Nad tisoč Italijanov, Furlanov in Slovencev se je zbralo na molitvenem srečanju v Marijinem svetišču na Stari gori pri Čedadu. S škofoma Batti-stijem in Jenkom je somaševalo 60 duhovnikov. Mašna daritev je bila v latinskem jeziku, božja beseda in petje pa v slovenskem, furlanskem in italijanskem-s O srečanju je obširno poročala 46. številka Družine.
SPOMENIK F. S. FINŽGARJU
V Sori pri Medvodah so v soboto,
7.	novembra, ob navzočnosti številnih duhovnikov in vernikov odkrili doprsni kip pisatelju Franu Šaleškemu Finžgarju. Kip je blagoslovil pomožni škof Lenič.
»PASTIRČKOVA PESEM«
V založbi Mohorjeve družbe v Gorici je pred kratkim izšla druga knjiga napevov za otroške zbore z naslovom »Pastirčkova pesem«. Prva knjiga Pastirčkovih pesmi je izšla v Trstu leta 1976.
t Dr. DRAGO DOLGAN
Sredi septembra je v Trstu umrl v 80. letu starosti znani podjetnik in zaveden Slovenec dr. Drago Dolgan. Bil je po rodu iz Skednja, nekaj časa je živel v Ljubljani, po vojni pa se je za stalno vrnil v Trst, kjer se je posvetil delu na petrolejskem področju.
t MARIJA BALANTIČ
Ljubljansko Delo je 14. novembra objavilo osmrtnico za Marijo Balantič, materjo pesnika Franceta Balantiča. Pokopali so jo na kamniških Žalah v soboto, 14. novembra. Pogreba se je udeležilo veliko kulturnikov in Francetovih sošolcev.
»SLOVENSKA SKUPNOST«
NA KOROŠKEM
14. in 15. novembra je delegacija Slovenske skupnosti iz naše dežele obiskala Narodni svet koroških Slovencev. Obe organizaciji sta si ob tej priložnosti izmenjali informacije o trenutnem narodnostnem, političnem in gospodarskem položaju Slovencev v Italiji in Avstriji.
IVO JEVNIICAR
BU t© Golili]
Nov manjšinski
"	V »M
prirOCtllK Razgovor z dr. Marcom Maurijem
Pred kratkim je ugledna italijanska katoliška založba MORCELLIANA izdala 271 strani dolgo knjigo z naslovom »Nelle čase del padre« — »V Očetovih hišah«, s podnaslovom »Cerkev in etnične manjšine v Italiji«. Napisal jo je zgodovinar, doktor Marco Maurl, ki poučuje verouk na višjih srednjih šolah v Leccu v Lombardiji.
Kot nam pove sam naslov, gre za novost v publicistiki o manjšinah v Italiji. V uvodu in sklepu avtor kratko razmišlja o cerkvenem nauku in manjšinah ter o možnih ukrepih za večje spoštovanje življenjskih potreb teh skupnosti tudi v Cerkvi. Večji del knjige pa v krajših poglavjih prikazuje položaj vseh manjšin v Italiji, vključno slovenske. Knjiga je dopolnilo sedanjim priporočnikom o manjšinah, ker v glavnem osvetljuje preteklost in sedanjost manjšin v zvezi s položajem na cerkvenem področju in z delom katoličanov. Bralec torej ne sme v njej iskati celovite slike posameznih manjšin. V študiji je tudi nekaj pomanjkljivih ali netočnih podatkov, vendar je zelo pomembna, ker je izraz kulturnega dela italijanskih katoličanov, ki so doslej zamenjali ta vprašanja.
Profesor Mauri, bi se, prosim, najprej kratko predstavili. Zanima nas tudi, kako to, da ste se odločili za tako delo, in pa kako ste zbrali gradivo zanj?
Jaz sem ravno diplomiral. Živim v Lombardiji in se že dolgo zanimam za vprašanja etničnih manjšin, tudi iz neke naravne simpatije za njihovo stvarnost. Mislim tudi, da tisto, kar običajno označujemo kot italijansko kulturo, je v resnici skupek krajevnih kultur, na primer narodnih manjšin, in pa — v sami italijanski kulturi — zelo različnih stvarnosti.
Sklep, da napišem to knjigo, izhaja iz ugotovitve, ki morda niti ni pravilna, a se je meni zdela precej razvidna, da namreč manjkajo prikazi, obravnave razmerja med narodnimi manjšinami in katoliško Cerkvijo, ki je pač — ker smo v Italiji — Cerkev velike večine prebivalstva. Ker sem veren, sem se zanimal predvsem za ta vidik. Predvideval sem tudi, da bi lahko prišel do zelo zanimivih Informacij in do stališč, ki so lahko pomembna za življenje vse italijanske skupnosti. Mislim, upam, da knjiga nudi vsaj majhen Drispevek za reševanje tega vprašanja.
Kako ocenjujete sedanji cerkveni nauk, kar zadeva manjšine?
Povedati je treba, da se sedanji cerkveni nauk o narodnih manjšinah naslanja v bistvu na radijski govor papeža Pija XII. ob božiču leta 1941,. Gre za zelo znano poslanico, v kateri so bila postavljena temeljna načela za pre-osnovo sveta po koncu svetovne vojne. Eno izmed temeljnih načel zadeva prav narodne manjišne, o katerih je rečeno, da morajo biti vsestransko zaščitene: na kulturnem, jezikovnem, gospodarskem, strukturalnem področju — torej tudi, kar zadeva samoupravo manjšin. Dalje, ne sme
biti več diskriminacij — ne javnih, ne nasilnih, ne skritih. Takrat je bilo živo vprašanje demografskega zatiranja neke manjšine, politike sterilizacije, ki so jo vodili nacisti predvsem proti Ciganom. Tudi to je v poslanici omenjeno.
Papeži, ki so si sledili, so se vedno sklicevali na to prvo cerkveno obravnavo manjšinskega vprašanja v tem stoletju. Zelo lepo poglavje je v okrožnici Janeza XXIII. »Mir na zemlji«. V njem označuje zgodovinski nastanek narodnih manjšin z rojstvom sedanjih držav, ki hočejo biti narodne države in v katerih so se torej znašle manjšine, ki se razlikujejo od jezika in kulture večine prebivalstva. Tudi tu so vabila vsem, tudi ljudem dobre volje, ne torej le vernikom, naj se na določen način vedejo do manjšin. Poleg tega pa se manjšine vabijo k zavesti lastnega poslanstva, da so most, povezava med različnimi kulturami, ravno zato, ker so v privlligiranem položaju, da že po rojstvu pripadajo neki kulturni stvarnosti, po sili razmer pa tudi politični in državni stvarnosti z drugačno etnično značilnostjo.
Koncil le kratko omenja manjšine na dveh mestih konstitucije »Veselje in upanje«. A tudi koncilski očetje jasno omenjajo prejšnja dva dokumenta. Omemba je kratka, vendar sem v svoji knjigi skušal dokazati, da gre bolj za kazalo, za napotek k drugim dokumentom učiteljstva in koncila, ter socialnim, cerkvenim dokumentom, ki se dotikajo gospodarskih, jezikovnih, kulturnih, eklezioloških vprašanj.
Kakšen pa se vam zdi dejanski položaj manjšin v italijanski državi in pa v posameznih škofijah po Italiji?
Položaj manjšin. Že prej sem pozabil povedati, da sem pri pripravljanju knjige prepotoval Italijo, intervjuval ljudi, strokovnjake, preproste pripadnike manjšin. Skušal sem živeti z njimi. Spoznal sem, da nedvomno današnja, naša masovna civilizacija vsak dan zadaja hude udarce preživetju manjšin, predvsem tistih, ki jih bolj pozabljamo, na primer Grkov, Albancev, malih jezikovnih otokov, na primer nemških na severu Italije Izven Južne Tirolske. Bolje se ohranjajo tiste manjšine, ki jim pomagajo tudi bratje onkraj državnih meja in ki imajo neko zakonsko zaščito.
V Cerkvi sem opazil to: v glavnem se vzbuja precejšnja pozornost za to resničnost. So pa danes še precejšnje razlike od kraja do kraja. V nekaterih škofijah so prilagodili strukture ravno narodnostnim razmeram, na primer v Bocnu - Brixnu. Delno, vsaj formalno in kljub vsem prisotnim problemom, tudi v škofijah Trst ni Gorica. V drugih krajih je vse prepuščeno dobri volji posameznih duhovnikov, krajevnih občestev, prizadevnih laikov. Ni pa škofijskih dušnopastirskih smernic. Koncil je vsekakor prinesel veliko novega in je razveselil vernike, ki pripadajo etničnim manjšinam, ker je potrdil zahteve teh skupnosti.
dalje na naslednji strani ■
MARTIN JEVNIKAR
Zamejsko in zdomska literatura
Miroslav Košuta: Štirje fantje muzikantje
Miroslav Košuta, najvidnejši tržaški pesnik, je izdal za odrasle šest pesniških zbirk in tri za mladino (glej Mladiko 1979, 119-20; 1980, 35), 1980 pa sta izšli pri Mladinski knjigi v Ljubljani dve njegovi mladinski igri: Štirje fantje muzikantje in Vitez na obisku. Obe sta šli preko odrov in sta prinesli avtorju potrdilo, da je dober mladinski dramatik.
Štirje fantje muzikantje so nastali po pravljici bratov Grimm Bremenski mestni godci, vendar jo je Košuta zasukal po svoje in napisal mladinski muzikal. Zato se igra bistveno loči od klasične mladinske igre, ki je zgrajena na konfliktih, ki raste do viška in potem pade v razplet. Košuta je vzel iste živali, kot so pri bratih Grimm: osla, psa, mačka in petelina. Vsi so se postarali, gospodarjem so postali nadležni, zato so se jih sklenili iznebiti. Za vse štiri veljajo besede, ki jih je izrekel mlinar oslu:
»Že vidim, mrha, da pri kraju so tvoje piškave moči.
Čemu bi te še dalje krmil, ko mi pa tega treba ni?
Zijaš? Se čudiš? Ljubi osel, do jutri se boš še postil, potem, ker se spoznam na posel, te navsezgodaj bom ubil!«
Grozeča smrt rodi v vseh spoznanje:
»Tako je torej! Nehvaležnost plačilo tega je sveta: s starostjo pridejo betežnost, samota in še kup gorja!«
Vsi štirje pobegnejo, da postanejo v mestu muzikantje, kakor je prebral osel na letaku. Pobegnejo iz surovega in krivičnega sveta v pravljični svet, kjer ni zatiranja in krivic, pobegnejo z veselo pesmijo, kot neločljivi prijatelji. V samotni hiši najdejo razbojnike in jih prebrisano zapodijo, da ostane hiša njim, kjer bodo peli samo sebi v veselje.
Igra je napisana v tekočih in izpiljenih verzih, ima ve-zalca, malo govorjenja, a veliko petja, zanimivih dogodivščin, a tudi več bridkih resnic sodobnega življenja. Igra je uspela in so jo prvič prenašali po radiu 12. okt. 1969, potem na številnih šolskih in amaterskih odrih, 17. dec 1975 pa na poklicnem gledališču v Novi Gorici.
Vitez na obisku. Mladinska igra v šestih slikah. Igra je na eni strani sodobna, na drugi pravljična. Andrej veliko bere, nazadnje o Karlu Velikem, Orlandu in Olivieru, ki sta se spopadla s Saraceni. Sredi branja plane v njegovo sobo vitez, o katerem je bral. Ko pove prijateljem, mislijo, da se mu je zmešalo zaradi prevelikega branja. Toda vitez je zares tukaj in tatova Šestprsti in njegov pomagač Refren že
načrtujeta, da bi ga ugrabila in za drag denar odstopila kakemu muzeju. Vitez se ne znajde v modernem svetu, zato razseka z mečem gospodinjske stroje, uro, radio in televizijo v Andrejevem stanovanju. Andrej odpelje viteza v šolo, da pripoveduje o starih časih. Tedaj pobegne iz cirkusa medved in zanese v mesto veliko zmede. Tatova skušata ponoči ugrabiti viteza, vendar se jima ne posreči. Prav tako ne med sklepnim plesom v zgodovinskih oblekah, med katerim se vrne vitez v zgodovino. Vsem je žal po njem, Andrej pa pravi: »Vsakdo od nas lahko oživi svojega viteza, samo pravo knjigo mora vzeti v roke.«
Košuta v igri ni obudil starih časov, saj je današnji čas preveč različen od viteških. Andreju prinese vitez dosti veselja, a prav tako veliko skrbi in težav, babici pa tudi gmotne škode, igra je zgrajena predvsem na položajni komiki, ki jo podpirajo naslednji elementi:
Nepričakovan prihod viteza iz srednjega veka, ki napravi veliko zmede pri Andrejevih, v šoli in okolici. Vitezovo srečanje z modernim svetom, ki mu je popolnoma tuj, čuti se ogrožen, zato ga uničuje in se bori proti njemu. Tatova Šestprsti in Refren hočeta biti prebrisana in junaška, a sta silno omejena. Igrati hočeta ugrabitelja, a se sama u-jameta, na koncu skleneta, da bosta odšla za policaja. Tudi policaj hoče biti junaški, a je velik strahopetec.
Igra je živahna, napeta, prikupna, sedanji in nekdanji svet se neprisiljeno prepletata in povzročata humor. Če je nekdanji vitezov svet poln idilike in romantične lepote, je sedanji zapleten, poln nevarnosti in napak, vendar nezamenljiv. Pisatelj neprisiljeno vpleta bodice na sodobne napake, zlasti ugrabitve, ki so tako razširjene v Italiji, na podkupljivost, vsesplošno krajo itd.
Osebe so žive, nepozabna pa je babica, ki sama sebe takole označuje: »Jej... jej... Tata v službo, mama v službo, nona pa doma pospravljaj, peri, likaj, kuhaj... in seveda... seveda... pelji mulca v šolo, poprej mu odgrni prašičje u-hlje, mu počeši ščetine, pripravi zajtrk, priskrbi malico... in seveda... popoldne preglej naloge, igraj z njim kitaro, spremljaj ga k telovadbi... sodi nogometno tekmo!« V songu, ki ga zapoje, pa našteva, kaj vse mora znati, od zgodovine do vesoljskih poletov in zgodovinskega kompromisa.
Tudi jezikovno je igra uspela: vitez govori v tekočih verzih, ostali v prozi, vmes pa so duhoviti songi. Skratka, dobra sodobna mladinska igra.
igro je uprizorilo Stalno slovensko gledališče v Trstu 23. januarja 1978. Knjigi je napisal spremne besede Jože Rode, dodane so tudi fotografije iz obeh poklicnih uprizoritev.	(se nadaljuje)
Nov manjšinski priročnik
Spoznal sem, morda je vtis zgrešen, da je žal treba še veliko storiti za uresničitev koncilskih navodil. Uradno je bil na primer ustanovljen odbor MIR IN MEDNARODNO OBČESTVO v komisiji JUSTITIA ET PAX, ki bi se moral
nekako službeno ukvarjati z manjšinskimi vprašanji. V u-stanovni listini je rečeno, naj se podobni odbori osnujejo tudi na škofijski ravni. Jaz pa nisem mogel opaziti takih teles na škofijski ravni. Vsekakor je cerkvena stvarnost stvarnost, ki se razvija, predvsem kar zadeva skupnosti vernikov.
staro in novo O NARAVI IN ČLOVEKU staro in
Muhasto vreme zadnjih mesecev nam že spet zastavlja vprašanja kot: KAKŠNO BO VREME v prihodnjem desetletju? Saj nam bralci ne bodo zamerili, če bomo za odgovor segli kar precej na široko?
Atomi kisika imajo običajno 8 protonov in 8 nevtronov. Takemu normalnemu kisiku pravimo kisik
16.	Poleg tega kisika pa obstaja v majhnih, a znanih količinah še kisik 18, sestoječ iz 8 protonov in 10 nevtronov. Atomi kisika 18 so nekoliko težji od atomov kisika 16, zato težje izhlapevajo iz vode kot atomi kisika 16. Koliko jih izhlapi, je odvisno od temperature. In prav tako je odvisno od temperature, koliko jih ostane v vodi.
Če recimo na Grenlandiji izvrtamo debele sloje ledu in jih razrežemo na majhne rezine in .vsako teh rezin raziščemo glede na delež kisika 18, dobimo zelo podrobno in zvesto sliko o tem, kako se je tam spreminjala temperatura zadnjih 1000 let.
Še več: primerjava med Grenlandijo in nam bližjimi kraji govori za to, da mi nekako sto let zaostajamo za Grenlandijo.
Kakšno bo torej vreme v prihodnjem desetletju? Grenlandija nam pravi, da zoprnejše.
❖ ❖ ❖
Splošno znano je, da bela barva temeljiteje odbija svetlobne in toplotne žarke kot črna. In vendar so beduini ogrnjeni pretežno v temne plašče — kaftane.
Da bi tisočletni prebivalci puščave ne vedeli, pa čeprav empirično, katera noša jim najbolj ustreza, je malo verjetno. Zato so si znanstveniki pobliže ogledali zadevo: izmerili so temperature v raznih točkah beduina s črnim kaftom in i-stočasno beduina z belim.
Res so na obleki prvega namerili 47 stopinj in »samo« 41 stopinj na kaftanu drugega. Toda zrak med obleko in kožo je meril v obeh primerih 33 stopinj.
Razlaga je v tem, da je v prostoru med plaščem in kožo zračno in to tembolj, čim višja je temperatur-
na razlika. Nekako tako kot v dimniku, ta tudi bolj vleče pri višji temperaturi. Ta sapica kožo seveda hladi. Poleg tega se beduin giblje in njegov plašč valovi v vetru. E-fektu dimnik se tako pridruži še efekt meh.
❖ * ❖
Karta ima na eni strani enojko, na drugi dvojko. Druga karta ima na eni strani dvojko, na drugi trojko. Spet je karta, ki ima trojko in štirico itd. Skratka karte so: (1, 2), (2, 3), (3, 4)...
Sodnik potegne na slepo karto iz kupa in jo pokaže igralcema tako, da vsak vidi le eno stran. Vsak od obeh igralcev ima pravico se umakniti iz igre ali pa jo sprejeti. Če oba sprejmeta, zmaga tisti, na čigar strani je višja karta.
Po eni strani se zdi, da sta zmaga in poraz za igralca enako verjetna. Če npr. zagledam pred sabo sedmico, je enako možno, da vidi nasprotnik šestico ali osmico. Zato naj bi ne imel pravega vzroka, da se umaknem.
Toda... Če vidim enico, se seveda umaknem, saj je poraz gotov. Tudi če vidim dvojko in je nasprotnik tiho, se moram umakniti. Samo po sebi bi nasprotnik lahko imel enojko ali trojko. Vendar če bi i-mel enojko, bi se umaknil, pa se ni. Ima torej trojko in meni se igra ne splača.
Tudi če imam trojko, ne pride do igre. Če ima nasprotnik štirico, se meni ne splača. Če pa ima dvojko, sklepa, kot sem prej sam sklepal, in se igre ne udeleži.
Sledi, da se en ali drugi igralec mora vedno umakniti. Igra se zdi lepa in pravična, ima enostavna pravila in vendar se noben pameten človek v njo ne spusti.
Eden mnogih paradoksov matematike!
# * ❖
Je bilo v ledenih dobah več ali manj padavin kot dandanes? Oboje se zdi »logično«. Več: več ledu predpostavlja več padavin, kot pa
smo jim priča danes. Manj: čim več je ledu, tem manj je proste morske gladine, odkoder naj voda izhlapeva. Dalje je izhlapevanje pri nižji temperaturi šibkejše.
Gordijski vozel je presekal računalnik. Na grobem modelu Zemlje je preučil najprej klimo, nanašajočo se na sedanje stanje, in klimo, kot izvira iz ledenodobnih pogojev. Odgovor je bil nedvoumen: med ledeno je manj deževalo in celo manj snežilo kot sedaj!
* * *
Izumrtje dinozavrov je nekaj, čemur ne primanjkuje razlag: še preveč jih je. Vprašanje je le, katera (ali katere) od njih je najbolj verjetna.
Ne gre za malenkost. Nenadno (tu je seveda mišljeno nenadno v geološkem smislu) odidejo s planeta živali, ki so mu brez tekmeca vladale nepredstavljivo dolgih 100 milijonov let, živali, iz katerih srede so se pojavili 40 ton. težki in 25 metrov dolgi primerki, katerih zobovje je štelo do 200 zob.
Kako je do česa takega moglo priti? Ali je mrzlokrvne živali pogubilo nenadno znižanje 'temperature? Ali so težki velikani, navajeni preživljati večino življenja v močvirjih, postali ob njihovem izsuše-nju še bolj okorni in počasni? Tako zelo, da so jim mogli toplokrvni, gibčni in majhni sesalci sproti krasti jajca, iz katerih se mladiči več niso utegnili izleči?
So strokovnjaki, ki postulirajo nekakšno epidemijo, ki naj bi pometla z dinozavri. Drugi krivijo kozmično sevanje, ki naj bi se ravno takrat kot posledica eksplozije supernove smrtonosno povečalo. Za humor poskrbijo tretji: izumrle naj bi bile rastline, ki so dotlej dinozavrom s pridom služile kot čistilo...
❖ * *
POPRAVEK: V zadnji Mladiki bi se ista rubrika, druga kolona, 19. in 20. vrstica namesto: »(na dva trapeza in en pravokotnik)« morali glasiti: »(na dva trapeza in en pe-terokotnik)«.
eneofgemeoceneoeeiraeoceneooeimeocene
GLEDALIŠČE
Ferdo Kozak: Punčka
Zdi se, da je domača publika sprejela prvo letošnje gledališko delo na odru našega tukajšnjega Talijinega hrama z dokajšnjo simpatijo, ker se pri tako heterogenem poslušalstvu, kakršno je naše, posreči le redkokdaj. Ne da bi si zahtevnejši med gledalci ne želeli zanimivejšega dramskega besedila, z večjo sporočilno težo, kot je ta nekoliko bledična, z neštetimi vzori iz bližnje in polpretekle dramske literature spogledujoča se meščanska konverzacijska igra, kjer povrh niti ni preverljivo, kolikšen delež je v samem besedilu zares avtorjev, (ne pa Vidmarjev ali P. Kozaka). Ne bomo se spraševali po tem in tudi ne po ostalem, recimo, koliko — če sploh kaj — je v pisni podlagi te uprizoritve slovenskega, koliko, recimo, gre za odslikavanje nekih verjetnih značajev v nekem verjetnem času in prostoru med Ljubljano in Mariborom. Ne bomo se spraševali po tem, ker navsezadnje le gre za všečno predstavo. Slabokrvnemu besedilu je namreč ustvarjalni napor celotnega uprizoritvenega teama nalil v usahle žile odrske krvi in temperamenta, silhuetam značajev pa zarisal nekaj izrazitejših kontur. Režiser Jože Babič nikakor ni skoparil z domisleki, (v tem je šel na začetku že skoraj čez rob), igri je dal prikupen, nekam francoski šarm in pravšnji, nagli ritem. Igralcem je dal zablesteti — pa spet ponikniti v zadržanost; komajda se je kdaj pustil zavesti dramski predlogi, ki je silila k mračnejšim poudarkom. Tako mu na koncu nismo zamerili, da nas je zaključni prizor s smrtjo presenetil, saj je bil komajda psihološko utemeljen; nasprotno, ta konec je pravzaprav v slogu s samim duhom režije, češ; končno je vendarle vse to predvsem - igra; res bi se bila ta igra lahko odigrala na odru življenja, a navsezadnje se je na gledališkem odru — torej naj se razveže — v teatrsko radoživost!
Obe ženski Kozakove Punčke sta morda v avtorjevi zamisil hoteli biti
ibsenovsko zasenčeni figuri globokih notranjih nasprotij, v neenakem spopadu s svojo okolico, v resnici pa jim je Kozak vdihnil dokaj neizraziti, neizrisani osebnosti in jima predpisal nekaj spretne, pa nezahtevne konverzacije. Obe igralki, tako gostja z novogoriškega odra Nevenka Sedlarjeva kot naša Lidija Kozlovičeva, sta papirnati predlogi dali več kot svojo igralsko invencijo: kreirali sta dve izraziti osebnosti, Sedlarjeva v razponu od igrivega do razklanega in u-sodnega, Kozlovičeva pa v enotni liniji, a z zanimivimi svetskimi poudarki. Tudi Anton Petje in Livij Bogateč sta precej brezlični literarni predlogi nagradila, Petje z nekakšno temno demoničnostjo in intelektualnimi poudarki, Bogateč z nekam francosko elegantno in iskrivo lahkotnostjo gibov in govorice. Alojz Milič je bil to, kar naj bi bil, zgolj v svojem gromkem smehu, sicer pa je bil dokaj uglajen gospod, kar. pa se je navsezadnje tej v bistvu meščanski, če ne že kar velikomestni igri kar prilegalo. Drago Gorup kot natakar-rezoner se je dobro vključil v stil igre in povrh nejasnemu liku dal samosvoj pečat. E-
KONCERTI
Dne 23. oktobra 1981 se je začela XI. koncertna sezona tržaške Glasbene matice. Tudi letošnji program obsega, kot je sicer že običajno, komorne, simfonične in vokalne koncerte. Posebnost letošnjega programa je ta, da bo pred tržaško publiko nastopilo večje število domačih (zamejskih, primorskih ali tudi italijanskih) glasbenikov in ansamblov. To bodo Mladinski zbor GM, violinist Žarko Hrvatič, mešani zbor »Obala« iz Kopra, pa tudi znani Trio di Trie-ste. Poleg teh bo nastopila še vrsta
dini, ki se je izmaknil režiserjevi taktirki, vsaj tako se zdi, je bil novi član ansambla Tone Gogala, ki je ves čas igral neko povsem svojo, vsekakor zanimivo, do potankosti dograjeno i-gro, ki pa se ni vklapljala v uigrano sozvočje ostalih. Pravzaprav je edini igral na karto globlje prizadetosti, e-dini je igral dramo; hodil je svoja pota. Morda ker prihaja iz drugačne igralske šole, drugačne igralske sredine, morda ker se je znašel kot bela vrana na lepem med (in pred) Primorci; zdel se je preveč zapet, zastrt, igralsko malce privzdignjen, odtujen, v nekem svojem svetu. Bržčas pa bi se dalo Kozakovo dramo igrati tudi v tem slogu. Kdove, ali bi s tem odkrila nove dimenzije — ali pa zbledela. No, Babičevemu u-gledališčenju Kozakove Punčke najbrž ni kaj očitati, preustvaril jo je v prijetno in zanimivo gledališko doživetje. Lektorica Bogdana Hermanova ji je pridala nekaj sodobne »žmaht-nosti« in pogovornosti, scenograf Sveta Jovanovič je med scenografsko dilemo današnje ali včerajšnje ple-diral za stilizirani včeraj, ki bi bil lahko tudi meščansko uležani »danes«. Kostumi Marije Vidau pa so — kot vedno — domisleni, estetski, barviti ter so dodali še tistega nekaj popra in bleska, ki bi predstavi sicer manjkal.
Zora Tavčar
drugih slovenskih glasbenikov na koncertih komornega značaja, poslušali pa bomo tudi simfonični orkester RTV Ljubljana.
Začetek sezone je bil kar imeniten. Nastopil je sloviti Trio Lorenz, ki ga sestavljajo bratje Primož, Tomaž in Matija. Trio je na svojih turnejah po Evropi in Ameriki žel že mnogo laskavih pohval. Svojo izredno uigranost so bratje Lorenz pokazali tudi v Trstu na koncertu 23. oktobra. Ponovno so dokazali, da v dobrem ko-dalje na naslednji strani ■
Začetek koncertne sezone Glasbene matice 1981-82
0(£®ira®
ZAČETEK KONCERTNE SEZONE
GLASBENE MATICE 1981-1982
mornem ansamblu ne pride toliko v poštev virtuozizem posameznikov, kolikor zmožnost posameznika, da se podredi celoti. V tem je tudi veličina komorne glasbe, to je razlog, zakaj je občinstvu navadno ljubši solist, posebno nebrzdani virtuoz. Muziciranje v dvoje, predvsem pa v troje nujno vodi v večjo poglobljenost in ponotranjenje. V tem smislu se mi je zdela najboljše izvedena skladba Kontrasti Primoža Ramovša. Dvoržakov trio »Dumky«, ki je zavzel drugi del koncerta, že po svoji zgradbi ni mogel nuditi izvajalcem primernega materiala za podoben celosten prijem, saj je trio pravzaprav vrsta kratkih skladbic, ki so sicer ljubke in pristno lirične, ne tvorijo pa neke smiselne celote. Pri prvi skladbi, Brahmsovem triu št. 2 v Es-duru, je bil tretji član tria rogist Jože Falout, ki je nadomestil violončelo. Izvedba je bila sicer neoporečna in na visoki ravni, Falout je potrdil sloves odličnega ro-gista, poslušalec pa je vendarle pogrešal tisti občutek totalne celovitosti, ki so ga trije bratje ustvarili posebno pri Ramovševih Kontrastih.
t. s.
PISMA
»BLIŠČ IN BEDA
NEKE OTVORITVE«
Članek s tem naslovom sem bral pred mnogimi leti v tržaški reviji Most. V njem je bil govor o odprtju tržaškega Kulturnega doma. Ne spominjam se več točno njegove vsebine. Toda ob otvoritvi kulturnega doma v Gorici mi je gornji naslov privrel nekako iz podzavesti, še posebej ko sem prebral uvodnik Mirka Primožiča v Primorskem dnevniku:
»... čez več kot pol stoletja uresničen sen, da imamo Slovenci v Gorici ponovno lasten kulturni hram.« Gotovo je odprtje kulturnega doma v Gorici pomemben dogodek za Goričane in za vse Slovence v Italiji. Toda omalovaževati in pozabiti, da že desetletja obstaja neki drugi kulturni dom, neki drugi »hram«, ki je doslej kril vse kulturne potrebe, ki je prav tako naš in mogoče še bolj, ker je bil zgrajen z veliko večjimi žrtvami kot današnji, je poniglavo, nekulturno in neumno. Hvala za objavo! (Podpis)
V nedeljo, 10. januarja 1982, ob 16. uri v stolnici sv. Justa
v Trstu
Vinko Beličič - Ubald Vrabec: BOŽIČNI SIJAJ kantata za mešani in otroški zbor ter instrumentalni kvartet
Ljubka Šorli - Ubald Vrabec: BVE SKLADBI za otroški zbor in instrumentalni kvartet
Vse skladbe so prvič izvajane.
Božična misel: Alojz Rebula
Na Štefanovo, 26. decembra, ob 16. uri, v župnijski cerkvi
v Sv. Križu
Koncert božičnih pesmi
Izvajajo:
domači cerkveni pevski zbor, svetoivanski cerkveni pevski zbor in domači otroški zbor
Agencija za pomirjenje živcev
Dr. Grmič in dr. Rajhman v Trstu?
Tržaško DELO, glasilo Komunistične partije Italije za Slovence, je iz ljubljanskega DELA ponatisnilo članek naslovnega škofa Vekoslava Grmiča o Cerkvi v Sloveniji. Baje je članek tako učinkoval med bralci DELA, da se je mnogo starih partijcev spreobrnilo in po dolgih letih pristopilo k zakramentom. Po drugi strani pa se je spreobrnilo nekaj nazadnjaških katoličanov, ki so se šli vpisat v Komunistično partijo. Zaradi tega je tržaška federacija KPI sklenila okrepiti stike z dr. Grmičem. Kot se je zvedelo iz krogov, ki so blizu ulici Capitolina, ga Partija misli povabiti, da bi mladinskemu aktivu predaval o »teologiji samoupravljanja«. Njegov stalni spremljevalec dr. Rajhman pa naj bi bil povabljen, da bi istemu poslušalstvu predaval o »samoupravljanju v teologiji«.
Za obe predavanji je Partija s tenkočutno gesto izbrala dvorano s pobožnim imenom ulice — ulica Mamke božje (Via Madonnina).
(ČUK-PRESS)
zasmshindtebrovoljoiosm
»Tepec! Učitelj mi je rekel, da si največji osel v razredu.«
»Kaj morem za to, papa, če je tisti, ki je največji osel, doma bolan.«
»Vidim, da imaš vozel na robcu: moraš se česa spomniti, kaj?«
»Da, moja žena je hotela, da bi ji vrgel pismo v poštni nabiralnik.«
»Pa si vrgel?«
»Ne, ker mi ga je pozabila dati.« * * *
»Zastonj ga čakate, gospod, papa se ne bo vrnil.«
»Zakaj pa ne?«
»Ker nikamor ni šel.«
Na pošti.
»Oprostite, če vržem v nabiralnik danes, bo prišlo jutri v Rim?«
»Seveda.«
»Oprostite, tega pa ne verjamem.«
»Zakaj?« se začudi uradnik.
»Ker sem ga naslovil na Milan.«
Jurček je ves srečen prišel domov:	»Papa, napravil sem dobro
delo.«
»Kakšno pa?«
»Šel sem mimo kolodvora in zagledal gospoda Francina, ki je tekel na vse moči, da ne bi zamudil vlaka. Spustil sem našega Fidota in potem ga ros ni zamudil.«
Gospa Marija ni mogla verjeti, da ji služkinja hoče odpovedati.
»Ali gospa Anica ve, da ste bili pri meni samo šest tednov?«
»Da, gospa,« odgovori kuharica. »Je rekla, da je zame najboljše priporočilo, ker sem tako dolgo vztrajala pri vas«.
☆ * *
Dve deklici se bahata vsaka s prednostmi svoje mame. Moja mama zna delati to, moja mama zna ...
»Nekaj pa je, kar moja zna, tvoja pa ne ...«
»Kaj pa?«
»Ona si zna potegniti iz ust vse zobe naenkrat.«
* * *
Dva otroka se bahata s svojimi očeti.
»Moj,« pravi eden, »ima Garibaldijevo uro«.
»To ni nič«, odgovori drugi. »Moj ima pa Adamovo jabolko«.
Listnica uprave
Tokrat moramo prištevati med podpornike Mladike spet štiri prijatelje naše revije, ki so nakazali višjo naročnino: Štefan TONKLI iz Gorice (40 tisoč Lir), Lojze ŠKERL z Opčin (20 tisoč), Anica ZAHAR iz Zabrežca (15 tisoč) in Gizela VIDAV iz Trebč (15 tisoč Lir).
Ob poravnavi naročnine so primaknili dodatni znesek: Janko Krištof 3 tisoč Lir, po 2.000 Lir pa: Marija Živec, Milena Andree, Anton Blenio, Anton Rumpler, Jože Rosa, Jelka Cvelbar in Mirko Špacapan.
5.000 Lir je za tiskovni sklad darovala »mati«. V isti namen je darova! NN 10.000 Lir.
Vsem prijateljem Mladike, tako podpornikom, kot tistim, ki ste darovali za tiskovni skiad, se iskreno zahvaljujemo!
Počitniški dom »Pri sestrah«
vas vabi na Belopeška jezera
Naslov: 33010 BELA PEC - FUSINE V. R. via Laghi 1 Telefon 0428/61027 - 059/695791
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
Anton Koršič
Serijsko pohištvo Pohištvo po meri Preureditve
POSEBNI POPUSTI !!! OBIŠČITE NAS !!!
TRST
Prodajalna: ul. S. Cilino, 38 telefon 54390
Dom in delavnica: ui. Damiano Chiesa, 91 telefon 571326
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
VII. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1981. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Setiembre 85.
CENA 1000.- LIR