MESTNA OBČINA PTUJ MED
SVETOVNIMA VOJNAMA
LJUBICA ŠULIGOJ
Ugodne hidrografske in geomorfološke da-
nosti so vplivale na zgodnje nastajanje ptujske
naselbine. Medtem ko je pomenila za Rimlja-
ne Poetovio pomembno križišče vojaških in
trgovskih poti, pa srednjeveško mesto, ki je
nastajalo vzhodno od antičnega naselja, antič-
nega razcveta ni moglo doseči.
Glede na politične, gospodarske in kutume
razmere se je namreč pomembnost prometnih
poti skozi čas menjavala in tako je Ptuj v 18.
in 19. stoletju, odrinjen od glavnih prometnic,
kot podeželsko mestece gospodarsko komaj
životaril. K tranzitni trgovini sta mu sicer pre-
cej pripomogli v 18. stoletju zgrajeni cesti, ki
sta ga povezovali z Varaždinom, Mariborom
in Slovensko Bistrico, vendar je bila trgovina
izrazito agrarno - provincialnega značaja, i
Čas železnic v preteklem stoletju je neugod-
no vplival na mestni razvoj; južna železnica,
zgrajena iz gospodarskih razlogov, je obšla
ptujsko območje. Leta 1860 je Ptuj res dobil
železniški priključek Pragersko - Velika Ka-
niža in bil od leta 1924 povezan s progo Or-
mož - Murska Sobota, toda na njegov gospo-
darski razvoj to ni posebej vplivalo; v razvoju
je zaostal za Mariborom in Celjem.
Zaradi svoje ugodne lege bi Ptuj mogel biti
za gričevnati svet Haloz in Slovenskih goric
eno od učinkovitejših tržišč, toda zaradi sla-
bih prometnih povezav (1. 1939 v okraju 135
km avtobusnih prog) in pobiranja mitnine do
leta 1928 na dravskem mostu, to ni bilo
mogoče.2
Upravno - teritorialna ureditev ptujskega
območja, ki se je v dobršni meri kontinuirano
nadaljevala še dobro desetletje po prvi svetov-
ni vojni, je izhajala iz upravnih reform v hab-
sburški monarhiji sredi 19. stoletja. Pred le-
tom 1918 je bilo okrajno glavarstvo na Ptuju
kot državni organ izključno podrejeno cesar-
sko - kraljevemu namestništvu za Štajersko v
Gradcu, okrajni zastop ptujski pa je kot samo-
upravno oblastvo med štajerskim deželnim
zborom in občinami (soseskami) nadziral delo
le-teh. Soseske so bile v določenih izvršilnih
funkcijah odgovorne okrajnemu glavarstvu.
Večinoma majhne občine (pred letom 1918
jih je v okraju 134) so se ločevale od avtonom-
nega mesta Ftuja, ki je bil odgovoren deželne-
mu zboru oz. v določenih zadevah direktno
deželni vladi; Mestna občina Ptuj s predmes- <
tjem Kaniža je bila tedaj po velikosti (3,44
km2) med soseskami na območju okrajnega
glavarstva na 109. mestu.3
Ptuj je dobil 4. oktobra 1887 lastni statut in
volilni red za mestno občino (Stadtgemeinde
Pettau), v večini povzeta po štajerskem občin-
skem volilnem redu. Poselej je 18-članski ob-
činski svet (Rat) z županom in občinskim ura-
dom (Gemeindeamt) kot izvršilnim organom
vodil cesarsko kraljevo avtonomno deželno -
knežje komorno mesto Ptuj (k.k. autonome
landesfürstlichen Kammerstadt Pettau) in to
na osnovi pridobljenih privilegijev (svobodno
gospodarjenje z občinskim premoženjem,
sklepanje o občinskih dokladah, trošarine in
takse, občinske ceste, preskrba, tržno nadzor-
stvo, ljudske šole, javni red idr.) ter Poslovne-
ga reda mestne občine ptujske, sprejetega 7.
marca 1888 in znova obnovljenga 1938. leta.4
Bistvenih upravnopolitičnih sprememb v no-
voustanovljeni jugoslovanski državi namreč
ni bilo, tako da je vse do novih zakonskih do-
ločil 1. 1933/34 veljala avstrijska upravno -
teritorialna ureditev.5
Za Mestno občino Ptuj, ki je ohranila po
zedinjenju status samoupravne občine, ugo-
tavljamo, da so bili 7. julija 1920 izvzeti
nekateri posli iz njene pristojnosti ter
preneseni na Okrajno glavarstvo Ptuj. »Skraj-
no neugodne finačne razmere« so prisilile
mestni sosvet, da se je odrekel nekaterim sta-
tutarnim pooblastilom, kot so državljanstvo,
sklepanje zakonov, ljudsko štetje, volitve v za-
konodajna zastopstva, vojaštvo, policija, trgo-
vina in obrt, vodno pravo, bogočastje, mestni
fizikat.6 Sicer pa je ptujska mestna občina
branila svoje avtonomne pravice in seje 1923.
ter 1925. leta v Zvezi slovenskih avtonomnih
mest, skupaj s Celjem, Ljubljano in Maribo-
rom,odločno postavila po robu vladnemu na-
črtu o enotnem občinskem zakonu, s katerim
bi ta mesta izgubila svojo samoupravo. 7 Svoj
posebni položaj statutarnega mesta je Ptuj us-
pel obdržati ves čas med svetovnima vojnama.
Zakon o mestnih občinah z dne 22. 7. 1934
je priznal nadaljnji obstoj nekdanjih statutar-
nih občin, tudi ptujske. Mestni občini Ptuj, ki
se je tako po pristojnostih še nadalje ločevala
od podeželskih občin, so po zakonu o teritori-
alnem preurejanju le-teh (komasacija) bili
leta 1936 priključeni deli sosesk Grajena, Ro-
206
goznica, Spodnji in Zgornji Breg. S sedmimi
Icatastrskimi občinami je zdaj njena površina
znašala nad 18 km2 (površina mesta Ptuja
2,75 km2), tako da je tila mestna občina po
velikosti na 23. mestu v okraju; poleg vaških
občin sta bila pred njo tudi mesto Ormož in
trg Središče ob Dravi.8
Gibanje prebivalstva v mestni občini je sko-
zi obdobje njenega obstoja nujno povezovati z
gospodarskimi dejavniki in političnimi doga-
janji v okraju. Zato nekoliko komentirajmo
posamezna ljudska štetja.
Za čas od 1880 do 1910 je značilna počasna
rast prebivalstva, ki se je v vaških soseskah
povečalo za 6,1%, upoštevaje Mestno občino
Ptuj pa za 6,4%. Na območju okrajnega gla-
varstva pač ni bilo večjih gospodarskih sre-
dišč, kar gostota naseljenosti tudi potrjuje.
Leta 1910 je znašala ta brez mestne občine
83,3 prebivalcev na km2, z njo pa 86,7 na
km2. Ptuj kot upravno središče okraja z nekaj
manjšimi industrijskimi obrati je bil po števi-
lu prebivalstva (4.631) ob zadnjem avstrij-
skem štetju na prvem mestu v okraju in je po-
menil pomembno tržišče kmetijskih pridelkov
Dravskega in Ptujskega polja, še zlasti halo-
škega in slovenskogoriškega vina. Zato je v
omenjenem obdobju razumljiv porast prebi-
valstva le v ptujski okolici, tako na Bregu,
Hajdini, v Brstju in na Rogoznici.9
Po prvi svetovni vojni so na trend gibanja
prebivalstva vplivale posledice vojne, delno
pa tudi izseljevanje Nemcev; od 1. novembra
1918 do 8. oktobra 1919 se je s Ptuja izselilo
76 družin, največ v Nemško Avstrijo. 10 Tako
seje v letih 1910-1921 število prebivalstva v
okraju, vključno z mestno občino, zmanjšalo
za 0,8%, brez nje za 0,7%. Mestna občina Ptuj
je leta 1921 štela 4.449 prebivalcev, od teh
392 vojakov, se pravi nekaj manj kot leta
1910.1' Ob naslednjem ljudskem štetju leta
1931 je imela mestna občina 4.261 prebival-
cev. Pokazalo se je, da se je prebivalstvo okra-
ja v obdobju 1921/31, vključujoč mestno ob-
čino, povečalo za 7,9%, brez nje za 9,5%. Pri-
merjava gibanja prebivalstva nam pove, da je
to v mestni občini v omenjenem desetletju na-
zadovalo za 4,2%. Kmetijski pridelki, ki so se
pred prvo svetovno vojno prek ptujskega trga
plasirali po tržiščih monarhije, so se po letu
1918 teže prodajali. Zaradi izgube starih tržišč
se je prejšnji izvoz občutno zmanjšal - Ptuj ni
kazal kake posebne vitalnosti.
Razmerje med okolico Ptuja in mestno ob-
čino še vedno razkriva določeno koncentraci-
jo prebivalstva okrog okrajnega središča (ko-
nec tridesetih let v povprečju 114,6 ljudi na
km2), vendar je bila ta še vedno majhna v pri-
merjavi z drugimi industrijskimi centri, deni-
mo Mariborom. 12 Ta je pritegoval tukajšnjo
odvečno delovno silo ter bil kot tržišče privla-
čen za kmetovalce. Ptuj je sicer za široko
kmetijsko zaledje veljal kot tržišče, toda indu-
strijsko se ni razvijal in je zato urbano le
skromno vplival na okolico.
Nenehna migracijska gibanja prebivalstva
opozarjajo, da ptujsko območje ni moglo daja-
ti zaslužka številnemu prebivalstvu. Demo-
grafska razmerja v odnosu do mestne občine
kažejo, da se je v sodnem okraju Ptuj poveča-
lo število prebivalstva v obdobju 1910-1921,
vključno z mestno občino, za 0,9%, brez nje
za 1,4% in da se je v desetletju 1921/31 ob
upoštevanju mestne občine dvignil delež pre-
bivalstva le za 0,6%, brez nje za več kot
odstotek. 13 Delež rasti prebivalcev gre torej v
prid podeželju.
Po komasaciji občin je bila Mestna občina
Ptuj s 7.165 prebivalci vodilna v okraju. Na
pragu druge svetovne vojne je živelo v okraju
kot izrazito agrarnem območju brez mestne
občine 85,5 prebivalcev na km2, z njo pa na
km2 91,8 ljudi (na Slovenskem ok. 75 ljudi na
km2). Izven mestne občine je živelo v okraju
kar 91,0% prebivalcev. 14
Stagnacijo Mestne občine Ptuj, ki smo jo
spremljali skozi demografska gibanja, so po-
gojevale neugodne gospodarske razmere, o
katerih velja obširneje spregovoriti.
Ptuj kot predvojno kmetijsko tržišče in kot
posrednik v izvozu živine ter kož na Ogrsko
in v severno Italijo je to svojo funkcijo v danih
okoliščinah ohranil tudi med svetovnima voj-
nama. Preko ptujskih grosistov je npr. krom-
pir našel tržišče v mnogih jugoslovanskih me-
stih; skupaj z žitom je ta poljščina prihajala še
na avstrijski in nemški trg. Ptuj je bil že pred
prvo svetovno vojno pomembno središče tudi
za izvoz plemenskih svinj. Letno so jih odpo-
slali iz okraja nad 200 vagonov, in to na
Kranjsko, Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, Sal-
zburško. Češko in Moravsko. Vojna je nato
zavrla intenzivno svinjerejo in šele ponovno
povpraševanje po svinjini v dvajsetih letih je
vzpodbudilo dejavnost ptujske klavnice, ki je
obratovala od 1898. in je pošiljala na domači
in tuji trg večje količine mesa in mesnih izdel-
kov. Zakol živine, predvsem govedi, se je sicer
zmanjšal v času svetovne gospodarske krize,
toda živalske surovine (sveže in suhe kože,
dlake, perje) so še našle tržiče v Avstriji, Ne-
mčiji in na Češkoslovaškem. Še vedno je bilo
mogoče izvažati zaklano perutnino in divjači-
no, največ v Avstrijo in Italijo, izvoz jajc v
Švico pa je bil sploh v zakupu ptujskih trgov-
cev. Leta 1929 so izvozili preko ptujskega trga
52.661 kosov zaklane perutnine oz. 54.234 kg
in 3.080 kg divjačine. 15 Toda čeravno je okraj
po nekaterih pridelkih presegal banovinsko
povprečje, donos ni zadostoval za številno
prebivalstvo.
Spremenjene tržne razmere po prvi svetov-
ni vojni, spremljane z vinogradniško krizo, so
se spet neugodno odražale na ptujskem trgu.
Mestna občina v zaščito domačih vinogradni-
kov, posebej tistih, ki zaradi veleposestniških
207
vinotočev svojega pridelka niso mogli iztržiti
na Ptuju, ni ničesar ukrenila. Tuja konkuren-
ca jih je ugonabljala. Ob tem povejmo, da so
doklade na alkoholne pijače pomenile za
mestno občino procentualno največji doho-
dek, za Združenje gostilničarskih podjetij na
Ptuju pa veliko obremenitev. Zahtev po zni-
žanju trošarin je bilo veliko, saj je konkurenca
veleposestniških vinotočev odtegovala upo-
rabnike, gostilničarje pa spravljala ob doho-
dek. V času najhujše krize leta 1930 je bilo na
Ptuju kar 40 gostiln, vinotočev in vinskih
trgovin; močan konkurent je bil vinotoč grofa
Josefa Herbersteina v neposredni bližini
Ptuja. 16
Poskusi reševanja vinogradniške krize, ki je
bila na vrhuncu 1930/32, za Posojilnico na
Ptuju, katere začetki segajo v leto 1883, niso
prinesli zaželenih rezultatov. Okrajno sodišče
na Ptuju je leta 1932 ob prehajanju mnogih
posesti na dražbo posebej opozorilo mestno
načelstvo na nujno zakonsko zaščito kmeta.
To naj bi predvsem poskrbelo za poljedelske
delavce, hlapce in dekle, ki so bili zaradi
moratorija pri izplačevanju dolgov izpostav-
ljeni »na milost in nemilost« svojim gospo-
darjem. 17 Med temi je bilo več ptujskih Nem-
cev, ki so se dokopali do najkvalitetnejših vi-
nogradov vzhodnih in srednjih Haloz. Njiho-
vo posestniško moč je znantno krepilo nem-
ško posojilno društvo na Ptuju (Vorschuss Ve-
rein Pettau). 18
Kmečko vprašanje je bilo v okraju temeljni
družbenogospodarski problem. Neorganizira-
ni kmetijski trg je bil za posamezne predele
Haloz in Slovenskih goric tudi prometno ne-
dosegljiv. Uvedba občasnih avtobusnih prog
je sicer prizadetim prebivalcem skrajšala tri
do štiriumo hojo do Ptuja, toda cena prevože-
nega km, ki je veljala leta 1939 dinar, je bila
za mnoge nedostopna; vožnja od Sv. Barbare
v Halozah do okrajnega središča je veljala 15
din. 19
Projekt o povezanosti okraja z železniškimi
prometnicami, ki gaje že leta 1914 načenjal
ptujski župan Josef Omig, naj bi iz strateških
in gospodarskih razlogov postal znova aktu-
alen med svetovnima vojnama; Ptuj naj bi se
povezal z mednarodno prometnico med Brati-
slavo in Reko. Vendar sprejet ni bil niti načrt
o izgradnji železniških odcepov med Ptujem,
Vinico in Varaždinom ter med Varaždinom
in Ormožem,^ki naj bi se priključila na progo
Pragersko - Cakovec.20 Kmetijskim proizva-
jalcem v okraju bi prometnica veliko pomeni-
la, toda ta ni bila v interesu države. Splošna
kriza se je odrazila na življenju Mestne občine
Ptuj, ki je ob prometni zaostalosti okraja go-
spodarsko stagnirala. Na tem območju so bile,
sicer ob prevladi tujega, predvsem nemškega
kapitala in bolj razvejani obrtniški dejavnosti,
industrijske zmogljivosti majhne.
V takih okoliščinah so se ponujale v nekaj
manjših industrijskih obratih ptujske mestne
občine še največje možnosti zaposlitve, in to v
breški tovarni čevljev Poetovia Josefa Piric-
ha (pozneje Tovarni usnja Paula Piricha), v
perutninarski tvrdki Josipine Reinhard, ki je
po uradnem soglasju Mestne občine Ptuj sme-
la trgovati na veliko po vsej Kraljevini Jugo-
slaviji, nadalje v Železniških delavnicah, Ple-
tami, v obratu alkoholnih pijač Pranza Hut-
terja, v opekarnah na Rogoznici, v Žabjaku in
Janežovcih ter v Vindiševi žagi, če pri tem
upoštevamo območje komasirane mestne ob-
čine po letu 1936.
Več teh industrijskih obratov je poslovalo
že pred prvo svetovno vojno, saj se v obdobju
med svetovnima vojnama za industrializacijo
Ptuja ni kaj storilo. Svetovna gospodarska kri-
za in nelikvidnost denarnih zavodov sta samo
pospešili nazadovanje mesta, kar moremo os-
vetliti na nekaj primerih.
Zapora nekdanjih tržišč po prvi svetovni
vojni in konkurenca tujih industrijskih izdel-
kov (Bata, Tivar) sta prizadeli domače proiz-
vajalce, zlasti močni rokodelski stan. Edino
večje industrijsko podjetje, Petovia, je leta
1937 moralo ustaviti delo. Pri investicijskih
naložbah so bile gmotne težave mestne občine
poglavitna zavora, saj je sredstev nenehno pri-
manjkovalo. Za primerjavo navedimo, da je
znašal občinski proračun pred prvo svetovno
vojno okoli 2 milijona kron, kar bi po dese-
tletni valorizaciji veljalo 20 milijonov din, a
leta 1938 je bilo proračunskih sredstev le 3
milijone din. Vsaka večja investicija bi bila
nemogoča, saj je mestno občino med svetov-
nima vojnama pestilo breme praktično izgu-
bljenih sredstev vojnega posojila in zato se je
morala nenehno zadolževati. Skozi sedem
vojnih posojil je namreč iz ptujskega okraja
odteklo 27.300.000 kron, od tega sta samo
mestna hranilnica (Sparkasse der l.f. Kam-
merstadt Pettau) in ptujska mestna občina
vpisali 19.300.000 kron. Mestna občina, kije
s svojim premoženjem okoli 5 milijonov kron
zagotovila jamstvo Mestni hranilnici, je mora-
la zdaj z rednimi letnimi prispevki predvsem
sanirati položaj svojega denarnega zavoda, ki
je namenil med vojno 90% svojih vlog za voj-
na posojila in je zaradi tega v času svetovne
gospodarske krize zabredel v brezupen polo-
žaj. Tako je v začetku leta 1933 znašal nepo-
kriti dolg mestne občine v Mestni hranilnici
samo od zapadlih obresti 344.445,75 din in
od posojila 2.401.818,40 din.21
Ob vprašanju industrializacije v okraju iz-
postavimo okorelo rokodelsko konservativno
miselnost ter lagodni oportunistični odnos po-
sameznih občinskih struktur do domačega ne-
mškega kapitala. Ko so po prvi svetovni vojni
nastopili neugodni gospodarski pogoji, je
Mestna občina Ptuj leta 1919 sicer predvidela
možnosti razvoja ptujskega območja, vendar
to pot pri ustreznih organih oblasti ni dobila
208
podpore. Mestna občina se je namreč znova
zavzela za elektrifikacijo, ker se projekt švi-
carske družbe o dravski elektrarni Petovia za-
radi vojne ni realiziral in je tako bila mestna
plinarna še vedno edini vir pogonske energije.
Elektrifikacija naj bi ob železniški povezavi
krajev prispevala h gospodarskemu napredku
ptujskega območja. Pri elektrifikaciji Ptuja
leta 1925 je nato mestna občina sodelovala s
50% deležem (milijon din), pridobljenim z na-
jetjem posojila.22
Ker se Mestna občina Ptuj nikakor ni mo-
gla dokopati do finančne stabilnosti, je zato z
dokladami, trošaminami in najemninami
iskala vire dohodka. Za industrijske obrate je
bilo to nestimulativno. Zato so tudi pogajanja
v obdobju 1927/35 o individualnih naložbah
v tekstilni industrijo ostala brezuspešna; kapi-
tal ni imel zdostnega jamstva za pridobivanje
večjih profitov. Primer nespodbudnega odno-
sa mestne občine se je pokazal v poslovanju
Panonije, obrata za popravilo telefonskih in
telegrafskih aparatov, poljedelskih strojev in
avtomobilov, ki gaje leta 1920 osnoval dunaj-
ski podjetnik Robert lachner. V času, ko se je
slovenska industrija znašla v težkem položaju
in ko se je mestna občina otepala s finančno
nelikvidnostjo, je obrat z nekaj pomočniki in
vajenci leta 1923 nehal poslovati.23
Ob vprašanju likvidacije taborišča v Stmiš-
ču, kamor so se zatekli po vojni primorski be-
gunci in vranglovci, v naselju pa so našle pro-
stor mizarska in kovinarska zadruga pa pletar-
ska šola, je Mestna občina Ptuj leta 1921 oce-
nila, da je kraj prometno nepovezan in zato
neprimeren za industrijsko proizvodnjo. V
nekdanjih vojaških bolnišničnih barakah je
namreč ptujski veleposestnik in vinski trgovec
Franc Čuček po vojni odprl več manjših de-
lavnic za lesno volno, slamnate tulce, predela-
vo sHv za brincie ter tam zaposlil okoli 150
sezonskih delavcev. Gospodarski neuspehi so
ga leta 1928 privedli v stečaj, pletamo rogoz-
ne pletenine in preprog pa je prevzela ptujska
Pletama .24
V takih okoliščinah mestna podjetja v Ptuju
(žaga, mizama, klavnica, ekonomija) z nekaj
zaposlenimi in s svojo nizko akumulativnos-
tjo tudi niso mogla pokrivati gmotnega pri-
manjkljaja občine. Mestna Parna žaga in trgo-
vina z lesom je imela bolj lokalni pomen in le
v času konjunkture so obdelani les izvažali v
Avstrijo in Italijo; z vloženim domačim kapi-
talom so letno proizvedli okoli 2.600 m3 ple-
menitega lesa.25
Podrobnejši prikaz poslovanja posameznih
industrijskih obratov na Ptuju ne sodi v sesta-
vek, spregovoriti pa vendar velja o tistih indu-
strijskih dejavnikih, ki so vplivali na razmere
v mestni občini.
Ugodne možnosti za razvoj živilske indu-
strije se v okraju niso izrabile: zaostalo kmetij-
stvo je terjalo velika sredstva, kar se lastnikom
ne bi obrestovalo. Zato sledimo le kratkoroč-
nim naložbam in ustvarjanju profitov s cene-
no delovno silo.
Najmočneje zastopana usnjarska dejavnost,
ki je v konjuktumem obdobju pritegnila večje
število delovne sile, je po prvi svetovni vojni
zadevala ob inozemsko konkurenco, visoke
uvozne in železniške tarife ter trošarine. Ob
svetovni gospodarski krizi, ko je padec cen
poljedelskih pridelkov zmanjšal kupno moč
prebivalstva, so visoki davki in doklade na dr-
žavne davke ohromili proizvodnjo. Slednje se
je kazalo tudi na drugih industrijskih podro-
čjih, tako da so restriktivni ukrepi v izvozu in
zapore tržišč pred drugo svetovno vojno pri-
peljali mnoge dejavnosti v stagnacijo. Brez-
poselnost je bila zato neprestan družbeni pre-
oblem, ob svetovni gospodarski krizi toliko
bolj pereč. Posledice krize je občutilo tudi
obrtniško delavstvo in tako je bilo v Mestni
občini Ptuj leta 1937 že kakih dvesto ljudi
brez dela. Sredstev za pomoč prizadetim obči-
na ni imela. Pomagali so si z občasnimi javni-
mi deli ter z zbiranjem prispevkov preko Od-
bora za podpiranje in oskrbo brezposelnih.26
Obrtniška dejavnost je bila v primerjavi z
industrijo bolj razvita. Na Ptuju je bilo konec
19. stoletja kar 70 različnih obrti. V primerja-
vi s številom mestnega prebivalstva v obdobju
1880-1910 je imelo skoraj 10% ljudi prijavlje-
no kako obrt. Če ob tem upoštevamo zaposle-
ne pomočnike in vajence ter nasploh število
aktivnega prebivalstva, lahko zaključimo, da
se je na Ptuju pred prvo svetovno vojno
ukvarjalo z obrtjo okoli 80% prebivalcev. Na
prelomu stoletja je bilo v mestu največ šivilj,
čevljarjev in krojačev. Le-ti so še po prvi sve-
tovni vojni oskrbovali z oblačili in obuvali
okoliško prebivalstvo. Res je, da sta tedaj že
zrasla na Ptuju industrijska obrata Petovia in
Delta, toda kmetje so še vedno raje kupovali
na letnih ptujskih sejmih (Jurjevo, Ožbalt,
Katarina).27 Medtem ko sta se krojaška in ši-
viljska obrt še dolgo zoperstavljali industrijski
konfekciji, pa so konkurenco tujih obrtnikov
in domače Petovie najhitreje občutili čevljarji.
Leta 1926 je 22 ptujskih čevljarjev v spomeni-
ci mestni občini opisalo svoj težki položaj.
Njihovim zahtevam po zavarovanju domače
obrti in zmanjšanju davkov so se na pragu
svetovne gospodarske krize pridruževali še
drugi obrtniki, toda Mestna občina Ptuj za
omejitev industrijske konkurence Petovie »ni
imela kompetenc«.28 Obdobje stagnacije je
doseglo obrtništvo; od srede dvjajsetih let do
leta 1937 se je zmanjšala čevljarska obrt v
mestni občini za 10%.
Med množične tradicionalne obrtnike so se
uvrščali na Ptuju mesarji, mizarji, pleskarji,
urarji, strojarji in ključavničarji. V mestu je
bilo več uslužnostnih obrtnikov, tako klepar-
jev, steklarjev, klobučarjev, usnjarjev, mo-
distk, sodarjev, barvarjev, dimnikarjev in lon-
209
carjev, ki so dobavljali glino iz Sel pri Ptuju.
Posamezne obrti so prerasle v industrijske
obrate. Iz strojarske obrti se je razvila Piricho-
va usnjarska industrija, iz pletarske obrti in
košarstva je zraslo pletarstvo.29 Primer soda-
rskega mojstra Johanna Steudteja, med prvo
svetovno vojno tudi ptujskega podžupana ter
vodje prosto volj enga gasilskega durštva še po
vojni, opozarja na socialnoekonomske odnose
v obrtništvu. Medtem ko so se podeželski so-
darski obrtniki običajno naslanjali na lastno
delo, je Steudte že pred prvo svetovno vojno
ustanovil obrtno podjetje in posloval z več
pomočniki in vajenci.30
Mestna občina Ptuj je bila ob Mariboru in
Celju tudi središče nemškega trgovskega kapi-
tala na Slovenskem Štajerskem. Okoli 75%
nemških trgovskih obratov na Ptuju je izvira-
lo iz obdobja pred letom 1918 in le nekaj jih
je še nastalo po prvi svetovni vojni. Popoln
zastoj v širitvi trgovinske mreže v tridesetih
letih se povezuje z gospodarsko stagnacijo
mestne občine, pri čemer je bila zlasti priza-
deta slovenska trgovinska dejavnost. Tako je
bilo leta 1921 na Ptuju 62 trgovin, od teh 28
(45,2%) nemških, 3 židovske (4,8%) in 31 ali
50% slovenskih ter 9 branjarij, od teh 7 slo-
venskih in 2 nemški. Konec tridesetih let je
bilo v mestu 51 trgovskih obratov, brez Vina-
rie - trgovine z vinom in sadjevcem na debelo,
ki je prehajala v nemške roke - in ptujske po-
družnice Konsumnega društva za Slovenijo.
Od navedenega števila je bilo 60,8% trgovin v
nemški lasti, 33,3% je bilo slovenskih in
5,9%židovskih.3i
Glede na povprečno število zaposlene po-
možne delovne sile po trgovinah in ob upošte-
vanju približno polovice aktivnega prebival-
stva v mestni občini, se je s trgovsko dejavnos-
tjo (po stanju prebivalstva leta 1931) ukvarja-
lo na Ptuju pred drugo svetovno vojno dobrih
7% ljudi. Tedaj je nemški trgovski kapital pre-
vladal nad slovenskim. Med slovenskimi trgo-
vinami sta izstopala trgovski obrat z vinom
Franca Čučka in trgovina manufaktume kon-
fekcije ter perila Franca Lenarta.
V primerjavi s slovenskimi obrati je bilo
med nemškimi več takih, ki so se ukvarjali s
trgovino na debelo (Valentin in Josipina Re-
inhard, Sadnik & Kraker, Josef Murschetz,
Wilhelm Dengg, Treza Celotti) in so v vinski
trgovini spet izstopali Nemci, med njimi Kon-
rad Fürst, Woldemar Hintze, Franz Hutter,
Karl Kasper, Ludvik Kropf in Paul Omig. Na
Ptuju in V primestnih občinah se je ukvarjalo
z izvozom vina 14 zasebnih vinskih trgovcev,
od teh lOnemških.32
V mestni občini so bili lastniki trgovskih
obratov večinoma domači Nemci, pretežno
ponemčeni Slovenci. Ob posameznih nem-
ških priseljencih (Blankeji, Hutterji, Fürsti,
Schwabi, Krakerji) so se na prelomu stoletja
pričenjali ukvarjati s trgovino domačini s slo-
venskih agrarnih območij (Artenjaki, Matzu-
ni, Omigi, Slawitschi, Sellinscheggi, Scho-
steritschi, Spruschina). S pomočjo Südmarke
se je oblikovala trgovsko - posestniška nem-
škutarska plast, tesno povezana z ostalim ne-
mštvom.
Povzeti je, da obrt in trgovina v Mestni ob-
čini Ptuj nista imeli pomembnejšega izvozne-
ga deleža. Obrt se je omejevala le na potrebe
mesta in kmečke okolice, trgovina pa ni segla
mnogo čez krajevne potrebe. Posledica ne-
ugodne sestave gospodarstva je bila njegova
nizka akumulativnost, izrazita v letih gospo-
darske krize in po njej.
V okraju, kjer je bilo več kot 80% ljudi na-
vezanih na kmetijstvo, to zaradi majhnih, pa-
sivnih posesti ni moglo preživljati vseh. Zato
se je odvečna delovna sila največkrat zatekala
v mestno občino, kjer je obratovalo 68,2% in-
dustrijskih podjetij, od teh 46,6% v nemški la-
sti, s pretežno tujimi obrati skupaj 53,3%. V
skladu z objektivnimi pogoji je bila kvalifika-
cijska sestava delovne sile neugodna: konec
tridesetih let je bilo na celotnem ptujskem ob-
močju razmerje med kvalificirano in nekvali-
ficirano delovno silo 1:2,6 v korist slednje;
največ 2,1% vaškega prebivalstva se je lahko
zaposlilo v industriji.33 Nad 150 delavcev sta
ob konjunkturi lahko zaposlila le Petovia in
Reinhardova perutninarska tvrdka. V Želez-
niških delavnicah je našlo delo okoli 70 ljudi,
po opekarnah, v Lenartovem obratu in Ple-
tami z delavci doma kakih 50, medtem ko je
bilo drugod število zaposlenih nižje.
Delovna sila je živela v obdobju gospodar-
ske krize in po njej na meji eksistenčnega mi-
nimuma in je namenjala svoj zaslužek najos-
novnejšim potrebščinam. Leta 1938 je bilo
npr. potrebno odšteti v mestni občini za kg čr-
nega kruha 3,75 din, za kg sladkorja 16 din,
govedine 12 din in masla 25 din. Mezdno delo
je bilo nizko ovrednoteno, saj je ob desetur-
nem delavniku zaslužil nekvalificirani dela-
vec 2 din na uro, kvalificirani 3 do 4 din. Pov-
prečenga zaslužka slovenskega delavca (510
din) večina na ptujskem območju ni doseg-
la.34
Življenjska nuja je prisiljevala delavce, da
so se uklanjali svojim delodajalcem. Odnos
med slovenskim in nemškim kapitalom potr-
juje večjo odvisnost od nemških lastnikov. V
mestni občini je bilo vsaj 40% industrijskih
obratov last ptujskega nemštva, kije leta 1918
prevzelo jugoslovansko državljanstvo. Brez
gostilniških obratov je bilo okoli 50% ne-
mških obrtnih delavnic, v katerih so nekateri
razvijali svojo dejavnost že pred letom 1918
(Wilhelm Blanke, Josip Fürthner, Tomaž Lo-
zinšek, Leopold Schamer, Julij Wagrandl). Z
močjo svojega kapitala so omenjeni, kljub
spremenjenim tržnim razmeram po vojni, us-
peli ohraniti monopol in so v tridesetih letih
postali srž hitlerjanstva v okraju.
210
Gospodarske razmere so se odražale na po-
litičnem življenju ptujske mestne občine.
Oblikovanje gospodarsko močnejšega sloja na
prelomu stoletja je imelo za posledico, da je v
mestu zagospodovala nemška uprava, nemški
denarni zavod (Sparkasse) pa je vladajočemu
nemštvu zagotavljal trdnejši položaj. V po-
nemčevalnih prizadevanjih se je posebej izpo-
stavljala uradna mestna občina, ki jo je pred-
stavljal njen župan, renegat Josef Omig. Ta je
v letih svojega županovanja (1894 - 1918)
ustvaril iz mesta otok nemške gospodarske in
politične nadvlade. Sicer je v marsičem pri-
speval k razvoju Ptuja, vendar je nemštvo
tako okrepil, da je mesto postalo ena njegovih
»najmočnejih trdnjav na Slovenskem Stajer-
skem«.35 Na Ptuju je pred prvo svetovno voj-
no delovalo kakih 40 društev, večinoma nem-
ških, ptujski Štajerc pa je bil najpomembnejši
glasnik štajercijanstva. Narodnostna sestava
prebivalstva potrjuje germanizatorična priza-
devanja.
Upoštevaje kriterij pogovornega jezika, je
bilo v mestni občini leta 1880 80,8% Nemcev,
leta 1900, ko seje povečalo število priseljenih
nemških družin na Ptuj, pa 84,2% Nemcev in
le 540 (15,6%) Slovencev. Zaradi neugodnih
gospodarskih gibanj (vinska kriza, zadolže-
vanje) in povečane nemške politične propa-
gande, je Ptuj prav v teh letih spreminjal svojo
narodnostno podobo. Ugotavljamo, da se je
večina prebivalstva slovenskega rodu v ptujski
»nemški trdnjavi« izrekla za nemški občeval-
ni jezik. Od 1880 do 1910 se je spremenil na-
rodnostni sestav v prid Nemcev. Leta 1910 se
je od 3.672 prebivalcev mestne občine opre-
delilo za nemški pogovorni jezik 85,3%, za
slovenskega pa 608 ali 14,1%. Dodajmo, daje
podeželje mnogo manj zapadlo ponemčeva-
nju; v okraju seje leta 1910 za slovenski obče-
valni jezik opredelilo 95% ljudi.36
Spreminjanje ptujskega mesta v trdnjavo
nemštva se je kazalo v odkritih šovinističnih
in fizičnih izgredih zoper slovenstvo, tako ob
znanih septemberskih dogodkih v letu 1908.
Začetek prve svetovne vojne so življenje v
Ptuju spreminjali Štajerčeva propagandna po-
ročila in izpadi proti slovenskemu življu. Zu-
pan Josef Omig se je tmdil dokazovati nadre-
jenim forumom nemško naravnanost Ptuja in
okolice; v letu 1917/18 je Štajerc ob Omigovi
podpori postal žarišče odpora proti sloven-
stvu in jugoslovanstvu.37 Svoja hotenja je
ptujsko nemštvo izkazovalo na »nemških po-
govornih večerih«, na julijskem shodu Štajer-
čeve stranke leta 1917, v odkritih nastopih
proti deklaracijskemu gibanju. Joseg Omig si
je prizadeval okrepiti »nemško bistvo« ptuj-
skega mesta, tako da je bil mestni občinski
svet zaradi svojega odklonilnega stališča do
»jugoslovanskega gibanja« deležen posebne
pohvale. Ptujski župan je v želji ohraniti ne-
mški značaj Ptuja iskal pomoč na Dunaju in
pri graški Siidmarki, kot vodja deputacije
spodnještajerskih zastopnikov pa je pri cesar-
ju 25. maja 1918 terjal zaščito »ogrožene«
Spodnje Štajerske.38
Ob prevratu leta 1918 seje nemška mestna
uprava le počasi umikala, upajoč, da bo ptuj-
sko območje del Nemške Avstrije. Še novem-
bra 1918 so se mudili stari ptujski oblastniki
pri predsedniku avstrijske republike in držav-
nem kanclerju, da bi »rešili nemški Ptuj«.39
In čeravno je od 30. oktobra že deloval na
Ptuju okrajni Narodni svet, se je podžupan
Johann Steudte imel za legitimnega zastopni-
ka občine. Tako je šele konec novembra 1918
prenehalo dvovladje v mestu, potem ko je bil
razpuščen stari občinski odbor in je gerentstvo
za posle mestne občine prevzel vladni komi-
sar, advokat dr. Fran Jurtela - »slovenski
župan«.40 šele v juliju naslednjega leta so pri-
hajali na Ptuj slovenski nameščenci. Nemški
uradniki so ponovno zaposlitev kot lojalni ju-
goslovanski državljani zavmili in so se pri iz-
selitvi izgovarjali na nepoznavanje slovenšči-
ne. Iz tega razloga je zdaj odhajala v Gradec
nemška študirajoča mladina. Znova so se v
mestu kazala narodnostna nasprotja v izgre-
dih, šovinistični nemški nestrpnosti, odporu
proti slovenizaciji šolstva, pa v izrazih sloven-
ske narodne volje na »narodnih svečanostih«.
Težavno uveljavljanje nove oblasti se je po-
kazalo na Ptuju pri oblikovanju gerentskega
sosveta, v katerem so začenjali nemški zastop-
niki izkoriščati strankarska nesoglasja in nji-
hov oportunizem. Vpogled v doganjanja nam
ponujajo občinske volitve v Mestni občini
Ptuj. Boj za njeno vodstvo se je zaostril ob pr-
vih občinskih volitvah 26. aprila 1921, ki so
bile razpisane pod gerentstvom dr. Mateja
Senčarja. Po poslovnem redu mestne občine,
ki se je naslanjal na mestni statut iz leta 1887
(brez prejšnjega kurialnega sistema), naj bi
mestni odbor štel 24 članov.42 V volilno kam-
panjo se je takoj vključil Ptujski list, ki je bra-
nil program demokratov in napadal druge po-
litične stranke, tako narodne socialiste (NSS),
povezane s Slovensko ljudsko stranko (SLS),
ter »nemškutarsko« naravnane sodialdemo-
krate (JSDS), ki naj bi bili krivi gospodarskega
nazadovanja občine. Volilni rezultati so nato
pokazali, da seje volitev udeležilo 76,1% vo-
lilcev (Nemci še brez glasovalne pravice) in da
sta ob zmagujoči JSDS (46,6%) dobili jugoslo-
vanska demokratska stranka (JDS) 27% ter
NSS 26,4% glasov. Tako so pridobile JSDS 11
odbomiških mest, JDS 7 in NSS 6.43 Nezado-
voljni ob volilnem izidu, so liberalci ob vpra-
šanju mestnega župana začenjali nov politični
boj.
Izvolitev ptujskega župana se je ob očitku
demokratov, da je kandidat za vodstvo občine
pek Tomaž Lozinšek nemškutar, zatikala do
januarja 1922, ko je nato Lozinšek dobro leto
vodil županske posle. Lozinškov odnos do
211
slovenskega Dramatičnega društva je razkril
županovo naklonjenost do ptujskih Nemcev,
zato je oktobra 1923 pričel voditi ptujsko ob-
čino dotedanji podžupan, narodni socialist in
knjigovodja Anton Blažek; mesto podžuj)ana
je prevzel socialdemokrat, mizar Ivan Segu-
la.44
Politično življenje v mestu so še nadalje ra-
zjedali notranji nemiri, tako zlasti ob novih
občinskih volitvah 1924., ko so se ptujski Ne-
mci (Domača gospodarska stranka) ob JSDS
in Gospodarsko socijalnem bloku (Samostoj-
na demokratska stranka - SDS, SLS, NSS, ra-
dikali) že vključili v boj za mestno občino. Po
volilnih izidih je Gospodarsko socijalni blok z
52,8% volilnimi glasovi pridobil 20 odbomi-
ških mest, JSDS eno mesto (13,2 glasov) in
Nemci s 34% glasov štiri odbomiška mesta.
Zastopnik SDS dr. Matej Senear je bil izvoljen
za župana, podžupanske posle pa je opravljal
Anton Blažek.45
Politična pomiritev je bila kratkotrajna,
strankarstvo se je kmalu spet razbohotilo. Po-
poln razkol v občinskem vrhu se je pokazal
leta 1927, ko je veliki župan mariborske obla-
sti ugotovil, da ptujski mestni svet ne more
več opravljati dela in je do izvolitve novega
občinskega zastopstva imenoval občinski sos-
vet z gerentom Mihalom Zavadlalom. Ptujski
župan dr. Matej Senčar je ukrep ocenil za kr-
šenje avtonomnih pravic mesta in za zaplete
v občinskem vodstvu obdolžil SLS ter nemške
odbornike.46
V razdobju politične krize so bile medtem
že razpisane občinske volitve izvedene šele ja-
nuarja 1928, ko seje znova pokazala popolna
neenotnost. Za vodstvo mestne občine se je
potegovalo kar pet političnih skupin. SLS je s
petimi mandati v koaliciji z nemškimi odbor-
niki dobila svojega župana, nekdanjega deže-
lnega poslanca in zagovornika majniške de-
klaracije, posestnika Mihaela Brenčiča. Volil-
ni rezultati so opozorili na večji vpliv nemške
stranke, ki si je v mestnem svetu pridobila 8
odbomiških mest in podžupana, Paula Piric-
ha. V opozicijo je prešla SDS.47
Ozračje strankarskih nesporazumov je
pretrgala kraljeva diktatura. Veliki župan je
januarja 1929 po razpustitvi občinskih uprav
v državi imenoval odbornike mestne občine
ter za župana nova postavil Mihaela Brenči-
ča.48
Pogoste menjave mestnih odbornikov niso
bile v prid stabilnemu razvoju občine. Z dik-
taturo so se strankarska nasprotja na videz
ublažila, slovensko - nemška nesoglasja pa so
tlela naprej. Gremij trgovcev na Ptuju je leta
1931 terjal spremembo narodnostne sestave
mestnega sveta »iz stališča slovenskega zna-
čja mesta Ptuja«, toda pet nemških zastopni-
kov je še nadalje ostalo v občinskem vodstvu;
spreminjala se je le režimska naravnanost ob-
činskega zastopstva: ob podžupanu Paulu
Pirchu je oktobra 1931 prevzel vodstvo
mestne občine finančni inšpektor v pokoju,
narodnjak in simpatizer SDS Ladislav Jerše,
decembra 1935 pa je stopil na politično povr-
šje advokat dr. Alojzij Remec. Ta je z vmes-
nim presledkom od junija do septembra 1940,
ko sta županovala Ptuju dr. Vladimir Brez-
nik in Ivan Cvikl, opravljal županske posle do
okupacije.49
Iz političnih dogajanj v mestni občini po-
vzamemo, da so bili Nemci pomemben dejav-
nik. Gospodarsko močni, so postali med sve-
tovnima vojnama jeziček na politični tehtnici.
Ob tem se velja ozreti po narodnostnem opre-
deljevanju prebivalstva v občini.
Preštevanja prebivalstva, ki so zdaj izhajala
iz materinega jezika, so pokazala, daje avstrij-
ska statistika prikrivala bistvo, čeravno se je
po letu 1918 izselilo s Ptuja nekaj obrtnikov,
trgovcev in uradnikov. Leta 1921 je sicer ostal
Ptuj še vedno najmočnejši nemški center v
okraju, toda narodnostno razmerje v mestu se
je povsem spremenilo v prid Slovencem
(66,9%). K Nemcem se je prištevalo 974 ali
21,9% meščanov. Med njimi je bilo več takih,
ki so še vedno podlegali nemškim gospodar-
skim in političnim pritiskom ter nemški pro-
pagandi, čeprav so bili slovenskega rodu;
Ptujski Ust jim je očital »najhujšo nemčursko
zagrizenost«.50 Leta 1931, ko so pri prešteva-
nju prebivalstva poleg materinega jezika upo-
števali še narodnost, se je v mestni občini
opredeHlo za Nemce 542 (12,7%) in za Slo-
vence 3.490 (81,9%).5i Nemški kritiki so sta-
tistično ugotavljali, da je Nemcev več. Ob ne-
mškem privatnem štetju leta 1928 so našteli v
ptuju 1.100 Nemcev, se pravi, za 11,5% več,
kot je bilo prikazano leta 1921.51 Prostorsko-
etničnega izvora nemško opredeljenega prebi-
valstva pred letom 1918 in nemškega izselje-
vanja po vojni uradna nemška statistika ni
priznavala. Upoštevaje popis članov Kultur-
bunda pred okupacijo, bi ob primerjanju po-
datkov mogli zaključiti, da je bilo tedaj v
mestni občini okrog 540 članov omenjene or-
ganizacije. Jedro te je predstavljala tista trgov-
skoposestniška plast, ki je rasla v Omigovem
Ptuju in je med svetovnima vojnama dajala
ton življenju v mestu.
Slovensko-nemška narodnostna nasprotja
so dejansko bila nenehni spremljevalec doga-
janj v Ptuju. Četudi so se nasprotja v dvajsetih
letih navidezno nekoliko umirila in je nemška
manjšina pod okriljem svojih društev izkazo-
vala »lojalnost« do jugoslovanske države, pa
so binkoštni dogodki leta 1923 govorili druga-
če; ob 60-letnici nemškega pevskega društva
je prišlo v mestu do resnih izgredov. Tudi boj
za popolno gimnazijo v letih 1927/32 je opo-
zarjal, da gre pri tem tudi za narodnostno
vprašanje. Mestni občinski svet je zato opozo-
ril ustrezne forume na šolo, ki »vrši važno na-
rodno državno nalogo na skrajni severo-zapa-
212
dni naši državni meji«.53 Odkrito je nemška
manjšina na Ptuju, okrepljena s svojim kapi-
talom, izražala svoja politična hotenja po
zmagi hitlerizma. Odgovor nanja so bile mno-
ge narodnoobrambne akcije, svečanosti ob
obletnicah septemberskih dogodkov in druge
manifestacije zavednega slovenstva; pričale so
o razburkanem političnem življenju mestne
občine na pragu druge svetovne vojne.
OPOMBE
1. Leksikon dravske banovine, Ljubljana 1937, str.
500. — 2. Splošni pregled dravske banovine, Lju-
bljana 1939, str. 66, 75- 76; ZA? MO Ptuj, Sk.
štev. 267 (dok. št. 1237) šk. št. 271 (dok. št. 1382),
šk. št. 272 (dok. št. 87, 415), šk. št. 277 (dok. št.
852/1), šk. št. 296 (dok. št. 1445/39, 1718/39), šk.
št. 299 (dok. št. 113/40); Spominski zbornik Slove-
nije ob 20-letnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana
1939, str. 407. — 3. Glej op. 2, Spominski zbornik,
str. 109-124; Specialni krajevni repertorij avstrij-
skih dežel IV. Štajersko, Dunaj 1918, str. 3,
119-132. — 4. Glej op. 1, str. 499 in op. 2, Splošni
pregled, str. 15-16 in 168; ZAP, MO Ptuj, šk . št.
292, Poslovni red mestne občine ptujske; Vasilij
Melik, Ptujski statut iz 1. 1887, 600 let ustavne in
upravne zgodovine mesta Ptuj, katalog ZAP Ptuj
1979, str. 20-21. — 5. Uradni list Ljubljanske in
Mariborske oblasti št. 76/1929; Glej op. 2, Spo-
minski zbornik, str. 109-124. — 6. ZAP, MO Ptuj
1920, šk. št. 247, dok. št. 526/2; Zapisniki občin-
skih sej 1920-1923, knj. 99. — 7. ZAP. MO Ptuj
1923, šk. št. 259, dok. št. 408/5. — 8. ZAP, MO
Ptuj 1937, šk. št. 287, dok. št. 533/37. — 9. Special
Orts Repertorium von Steiermark, Wien 1893, str.
291-298 — 10. ZAP, MO Ptuj 1919, šk. št. 244,
dok. št. 244, dok. št. 1268/25-19. — 11. ZAP, Sre-
sko načelstvo 1, Okrajno glavarstvo Ptuj, Podatki
ljudskega štetja z dne 31. jan. 1921; MO Ptuj, šk. št.
253 (Razno), šk. št. 273 (dok. št. 986), šk. št. 279
(dok. št. 319/35), šk. št. 282 (dok št. 394/36) šk. št.
284 (dok. št. 1792). — 12. ZAP MO Ptuj, šk. št.
285 (dok. št. 2658/36), šk. št. 293 (dok. št.
1955-38), šk. št. 295 (dok. št. 1402/37), šk. št. 298
(dok. št. 2625/37), šk. št. 301 (dok. št. 2283/40);
Glej op. 2, Splošni pregled, str. 15-17, 92-93 in
168-174. — 13. Glej op. 11. — 14. Glej op. 2, Spo-
minski zbornik, str. 327. — 15. ZAP, MO Ptuj
1925, šk. št. 262 (dok. št. 700); šk. št. 269 (dok. št.
1/10, šk. št. 272 (dok. št. 101, 156); Glej op. 1, str.
499-500. — 16. ZAP, MO Ptuj, šk. št. 2, Varia,
ovoj 13; ZAP, MO Ptuj 1924, šk. št. 261 (dok. št.
. 429); 1928 - šk. št. 267 (dok. št. 698), šk. št. 269,
Razno; 1930-šk. št. 271 (dok. št. 2163); 1937-šk.
št. 288 (dok. št. 1135/37). — 17. ZAP, MO Ptuj, šk.
št. 277 (dok. št. 1655-1933), šk. št. 275 (dok. št.
926), šk. št. 295 (dok. št. 494/39 - 497/39), šk. št.
298 (dok. št. 3607/37), šk. št. 286 (dok. št. 12/37).
— 18. Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslavi-
ji 1933 - 1941, Ljubljana 1966, str. 28. — 19. ZAP,
MO Ptuj, šk. št. 272 (dok. št. 87, 415), šk. št. 296
(dok. 1718/39, 1445/39), šk. št. 300 (dok. št. 1940).
— 20. ZAP. MO Ptuj, šk. št. 251 (dok. št. 213/22 -
1921), šk. št. 271 (dok. št. 2135), šk. št. 274 (Varia).
— 21. ZAP, MO Ptuj, Zapisniki občinskih sej
1937/38; šk. št. 238 (dok. št. 11299 Vojna posojila),
šk. št. 251 (dok. št. 58, 250, 261), šk. št. 277, terja-
tve Mestne hranilnice. — 22. Glej op. 1, str. 500;
ZAP, MO Ptuj 1919, šk. št. 243 (dok. št. 652); 1925
— šk. št. 262 (dok. št. 700). — 23. ZAP, MO Ptuj, '
šk. št. 247 (dok. št. 700/2), šk. št. 254 (dok. št.
937/14-22), šk. 259 (dok. št. 750/1923). — 24.
ZAP, MO Ptuj, šk. št. 250 (dok. št. 3441/14-1921);
AS, Predsedstvo deželne vlade za Slovenijo, Pov. za
notranje zadeve, Okrajno glavarstvo Ptuj dok. št.
2232/preds; Vida Rojic, Iz zgodovine Stmišča in
Kidričevega, Ptujski zbornik IV., Maribor 1975,
str. 272 -273, 277-278. — 25. ZAP, MO Ptuj, šk. št.
272 (dok. št. 113); AS, P8, fas. 309 TOI Zbornica.
— 26. ZAP. MO Ptuj, Zapisniki občinskih sej
1932, 1933, 1934, 1937/38. — 27. ZAP, MO Ptuj,
šk. št. 247 (dok. št. 449/1-1920). — 28. ZAP, MO
Ptuj, šk. št. 258 (dok. št. 225/1923), šk. št. 263
(dok. št. 393); Glej op. 2, Spominski zbornik, str.
387. — 29. ZAP, MO Ptuj 1923, šk. št. 258 (dok. št.
208/1923); Ralf Čeplak, Kje so tradicionalne obrti,
katalog Pokrajinskega muzeja Ptuj (PMP) 1984,
str. 24. — 30. ZAP, MO Ptuj 1923, šk. št. 259 (dok.
št. 750). — 31. ZAP. MO Ptuj, šk. št. 251 (dok. št.
985/22-1921), šk. št. 9 Varia, ovoj 116. — 32.
ZAP, MO Ptuj, šk. št. 271 (dok. št. 2163); AS 332
(319-326) Obrt po strokah. — 33. prim. France
Kresal, Socialno-politični in materialni položaj de-
lavstva v Sloveniji, Revolucionarno delavsko giba-
nje v Sloveniji 1921-1924, Ljubljana 1975, str. 58.
— 34. France Kresal, Delavstvo med gospodarsko
krizo na Slovenskem, Prispevki za zgodovino de-
lavskega gibanja, Ljubljana 1970/X. 1-2, str. 81;
Delavska politika 1935/XL (4.11), št. 89;
1938/XIV. (29.11.), št. 123; ZAP, MO Ptuj, šk. št.
290 (dok. št. 3593/37), šk. št. 293 (dok. št.
1433/38). — 35. Bogo Teply, Narodnostno življe-
nje pri Lenartu v Slovenskih goricah pred prvo sve-
tovno vojno, Svet med Muro in Dravo, Maribor
1968, str. 486. — 36. Anton Melik, Štajerska s Pre-
kmurjem in Mežiško dolino, Ljubljana 1957, str.
333 in 335; Leksikon občin, kraljestev in dežel
zstopanih v državnem zboru, izd. po rezultatih po-
pisa ljudstev dne 31. grudna 1900, IV. Štajersko,
str. 232/245; Specijalni krajevni repertorij za Šta-
jersko IV., izd. na podlagi podatkov ljudskega štetja
31. dec. 1910, str. 3, 119-121. — 37. ZAP, MO Ptuj
1917, šk. št. 229 (dOk. št. 1335/29, 1355/32, a, b in
1355/33); šk. št. 238 Varia (dok. št. 1), št. 4 (Proti
»jugoslovanski hujskanji«). — 38. Glej op. 37, MO
Ptuj 1917; ZAP, MO Ptuj 1019, šk. št. 230 (dok. št.
40/7), šk. št. 232 (dok. št. 609/1), šk. št. 233 (dok.
št. 1046); Štajerc 1918/XIX. (14.4.), št. 15, (2.6.),
št. 22 (Sprejem poslanstva alpskih dežel od cesarja).
— 39. ZAP, MO Ptuj 1918, šk. št. 235 (fas. 451 -
1612, dok. št. 504/14). — 40. ZAP, MO Ptuj 1918,
šk. št. 233 (dok. št. 1402, izgredi Narodne odbrane),
šk. št. 235 (dok. 104o2); 1919 - šk. št. 241 (dok. št.
28/942), šk. št. 243 (dok. št. 801 - 8p5), šk. št. 244
(dok. št. 1268/25, Seznam izseljenih Nemcev Ptuja
po 1. nov. 1918); Ptujski list 1919/1. (6.4.), št. 1,
(13.4.), št. 2 (6.7.), št. 14. — 43. glej op. 4 ZAP in
Vasilj Melik — 44. Ptujski list 1921/III. (24.2.), št.
17 (Pogled na občinske volitve v Ptuju), (3.4.), št.
14 (17.4.), št. 16(Pomen občinskih volitev); Tabor
1921/11. (29.4.), št. 96. — 44. ZAP, MO Ptuj, šk. št.
253 Razno (občinske volitve 1921); šk. št. 259 (dok.
910/1923 Volitve župana in podžupana; Ptujski list
1921/11 (26.6.), št. 25 (9.10.), št. 39 (Zveza Nemcev
in socialdemokratov), (17.7.'J, št. 28, (18.9.), št. 36
(Županske volitve v Ptuju), (25.9.), št. 37. — 45.
ZAP, MO Ptuj šk. št. 261 (dok. št. 5, Občinske voli-
tve v Ptuju 1924); zbirka MD, šk. št. 30, Saria Ba-
211
luin; Ptujčan, volilno glasilo narodne gospodarske
stranke za občinske volitve 1928 (ZAP, št. št. 9 Va- ,
ria, ovoj 15); Arhiv oddelka za novejšo zgodovino
PMP. fas. B. Blažek Anton (spomini). — 46. ZAP,
MO Ptuj, 1927, šk. št. 264 (dok. št. 1073, Razpust
občinskega sveta); Glej. op. 45, Arhiv oddelka —
47. ZAP, MO Ptuj, š. št. 267 (dok. št. 613, izvoljeni
občinski svetniki); Varia, ovoj 145 (izjava Kluba
občinskih svetnikov SDS). — 48. ZAP, MO Ptuj,
šk. št. 269 (dok. št. 1, imenovanje odbornikov in
župana). — 49. ZAP, MO Ruj 1936, šk. št. 282
(dok. št. 602/36); šk. št. 292 (Poslovni red MO ptuj-
ske 7.3.1938 obnovljen); šk. št. 302, Primopredajni .
zapisniki županskih poslov, 3. ovoj. — 50. ZAP,
Okrajno glavarstvo Ptuj, Podatki ljudskega štetja z
dne 31.1.1921; Ptujski list 1921/III. (20.2.), št. 8
(Ljudsko štetje v naših mestih), (6.3.), št. 10. — 51.
Glej op. 36, Anton Melik, str. 336. — 52. Vladimir
Klemenčič, Nemci v statistiki v jugoslovanski Slo-
veniji med obema vojnama, ZČ 1986/XXXX, št. 4,
str. 468; Glej op. 18, str. 21; Muzej za novejšo zgo-
dovino Maribor, fond 139, prof Franjo Baš, Done-
ski k problematiki slovenještajerskega nemštva
pred in med okupacijo 1941/45. — 53. ZAP, MO
Ptuj 1925, šk. št. 262 (dok. št. 503/2- 1925, Spome-
nica mestne občine); kjn. št. 191, Zapiski občinskih
sej 1924/27; knj. št. 195, Zapisniki občinskih sej
1932.
214