S?

»931.
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Stavben
Vpadajo od vseh strani, mečejo se brezumno bežečim pred noge. Beli padajo in že je vsakemu padlemu Indijanec na hrbtu.
Toda niso vsi beli bojevniki izgubili glave. Tu dva tam štirje so se strnili v enoto in se postavili v bran. Menjaje so se basali puške in 50 v skrajni sili segli po nožu. Taiso so se razvile posamezne praske, kar pa Indijancev ni zadržalo. Posamezniki so se ruvali sem in tja, toda glavna indijanska fronta je drevila dalje.
Del v sredini in desno krilo belih čet sta na popolnem umiku. General Lewis pošlje dve četi pod poveljstvom svojega brata Karla na pomoč. Kornstalk je vzravnan skrit za drevesom. Čim spozna belega poveljnika, pomeri s puško, meri dolgo in mirno, naposled ustreli... Kari Lewis se zgrudi. Mahoma priskočijo njegovi najskrbnejši borci in ga odneso nazaj v taborišče.
Polkovnik Fleming prevzame poveljstvo nad belimi.
Tega vzame Logan na piko. Z dobro pomerjenim strelom ga podere.
Takoj nato doleti enaka usoda kapitana Watsona. Cim pade en častnik, že plane drugi v ospredje in prevzame poveljstvo. Kako brezpametno! Namesto da bi se skrival in zavaroval sebe in bodril svoje vojščake, se vsak belec hcče izkazati junaka, se izpostavi dobro pomerjenemu strelu Indijancev in pade.
Logan in Tekumseh ne zgrešita nikoli. Ta dva se pač lahko kosata z vsakim belim ostrostrelcem. Toda bitka se ne premakne dalje k odločitvi. Beli so 6e žrtvovali tako junaško, da 90 pre prečili poraz.
Logan je na levi, Tekumseh na desni. Prežita in streljata. 2e se je popolnoma (danila Za Tekumsehom je zvesti KiJ-
Kalva, levo pred njim Peta-Kuta. Obal samo bašeta, bašeta in podajata svojemu voditelju puško, Tekumseh pa strelja in vselej zadene.
Tam je pred bele čete spet skočil pogumen poveljnik. Preprosti vojščaki *tl virginski strelci se mu priključijo. Tekumseh zakriči: »Ne streljajte!« To ja seveda veljalo njegovim. Pripustili so bele bojevnike nekoliko bliže k sebi. Zdaj je spet zadonelo Tekumsehovo povelje: »Streljajte!«
Častnik se je zgrudil ob prasketu svinčenk. Skoro polovica Indijancev je bila v tej borbi oborožena s puškami. Isti čas pa so švignile skozi zrak tudi puščice Vsak Indijanec je mojstrski strelec z lokom. Stisnjenih zob se morajo belci umakniti.
Ze je beli dan. A kje je Kornstalk?' Nihče ne ve tega. Zakaj je na desni strani tako tiho? Kje je Črna kača? Se nihče izmed njegovih bojevnikov ni prispel na pomoč. Beli so postali spet ob-jestnejši in napadajo vedno srditeja Vsepovsod, za vsakim grmom, za vsakim deblom in za vsako zemeljsko vzbo-klino prežijo virginski ostrostrelci. Zdaj je svetlo, zdaj lahko merijo, — gorje rdečekožcu, če se pojavi samo šop njegovih las!	I
Pritisk belih čet je vedno močnejši'. Vrhovni poveljnik general Lewis uvidi možnost, ki se mu tukaj nudi. zato vrže vse, kar ima še razpoložljivega, na desno krilo. Indijanci streljajo in streljajo, gotovo dobro, toda nikakor ne tako točno, kakor Virginci. Najslabše Izkupijd vojaki angleškega vladarja, ki imajo Si-vopisne uniforme. Nanje so vzeli Indijanci piko, ti siromaki trpijo najhujše izgube.
Tekumseh, Modri jopič, Logan... nifi ne pomaga, umakniti se morajo.
Toda — kje je Kornstalk? Kje je ostal Črna kača?
Puščice sikajo po zraku in povzročajo luknje v vrstah belih bojevnikov. Toda s puškami zadevajo Indijanci tmerom slabše. Tekumseh in Logan, ki jima strel nikoli ne zataji, ne moreta »adržati napredovanja belih čet.
Se vedno nove oddelke pošilja general Lewis v bitko. To so rezerve, ki jih j« pritegnil z levega krila. Skoroda jih
je preveč, zdaj lahko krogle rdečih ž« bolje zadevajo. Ni toliko prostora, da bi se mogli vsi številni belci pošteno skriti. In vendar napredujejo. Strahovito napadajo belci, že se tu in tam umikajo Indijanci.
Kje je Kornstalk? Nikjer ni čuti njegovega glasu. Indijanci ga pogrešajo na vseh koncih in krajih... Kje je vrhovni poglavar?
(Dalje prihodnjič)
Sem-Hao;
Iz svinčeno težkega neba je prišel droben, hladen dežek na strehe stojnic, ki so bile v krogu razvrščene po
tesnem trgu pred cerkvijo. Nekaj pa jih je stalo na obeh straneh ceste. Prodajalci so hvalili svoje blago, ta čevlje, oni lopate, Ribenčan svojo suho robo. Lončar je tolkel po piskrih in latvicah ter zatrjeval, da pojejo še lepše ko zvon svetega Martina v vaškem zvoniku. Dtbela kramarica je rožljala z molki in prepričevala kupce, da si samo z njenimi molki lahko olajšajo trudapolno pot v nebesa. Na travniku za šolo je mukala živina. Važno so jo otipavali debeli mesarji in kričavi pre-kupci. Iz bližnje gostilne je donelo ne-ubrano petje pivcev, ki jih je novokr-iceno vino udohrovoljilo že zgodaj prednoldan. Razmehčana th so se kmalu spremenila v redko brozgo. Po n'ej so eopotali kunci, razpeniali dežnike. jih zopet zaoirali ip se prerekali S kramerji za ceno.
Narmlaiših obiskovalcev sejma vse to ni zanimalo. Njih oči so se pas'e no stoinicah. kier je bilo razloženih na kune nebeško zaneliivih r^či: Honbo-nov. piškotov, piščalk vozičkov, punčk, avtomobilčkov lesenih konjičkov fig, pornfron?. rož;čev---
Tudi 5tlebn;Vnv R h ž je smukal med sejmarji. Tenko suknjico mu je
dež na hrbtu in ramenih, že čisto pre» močil. Skozi luknje v podplatih mu je pronicala umazana voda. Zeblo ga je. Roke je tiščal globoko v žepe, a to ga ni očuvalo, da ne bi dregetal z zobmL Zdaj pa zdaj mu je kdo izmed ljudi r, gneči stopil na prste. Zabolelo ga je, da bi na glas z a vpil. Veliko prijetnejše bi bilo sedeti doma pri materi pod streho in ob toplem štedilniku, toda na sejmanji dan Blaž ni mogel vzdržati doma. Preveč lepot je bilo razloženih na sejmišču.
Vse stojnice sd je bil Blaž že ogledal. a venomer ga je hrepenenje gnalo nazaj k oni veliki stojnici ob poko-pališčnem zidu, kjer so imeli razloženih toliko zapeljivih reči iin takih, o katerih bi si Blaž še sanjati ne upal. Vsaj dinar ko bi imel! Kupil bi si malenkost, da bi vsaj nekoliko utešil svoj glad po lepotah, razloženih na stojnicah. Fab-jančev Mirko mu je bil dolžan celo dva dinarja. Pred nekaj dnevi mu je bil v šoli prodal svoj nožič. Danes pa Mirka nikjer ni mogel uzreti. To skoraj ni mogoče, da bt bil Mirko na sej-
manji dan tičal doma. O, Blaž ni opazil, kako se ga je Mirko izogibal. Celih deset dinarjev je imel v žepu, a se je kljub temu bal, da bi ga Blaž potir-jal. Nekaj lepega si je hotel kupiti.
8g8 , . ^__ =
Blaž bo že počakal na tista dva dinarja.
Blaž se je medtem preril prav do stojnice in žalosten gledal, kako so si njegovi vrstniki in vrstnice izbirali slaščice in igrače. Kakor bi tudi on imel denarja na pretek, je prijel rumeno piščalko s štirimi luknjicami ter vprašal prodajalca, koliko stane
»Dva dinarja,« je kratko odvrnil prodajalec, ki je komaj odgovarjal na ploho vprašanj radovednih malih kupcev
»Ko bi bil Mirko tu. pa bi jo imel,« je pomislil Blaž
Tedaj ga je nekaj presunilo. Ni se mogel ločiti od piščalke Kaj, če bi jo stisnil v žep? Prodajalec ne bo opazil Preveč je zaposlen ln tudi greh ne bo velik Komaj za dva dinarja Na skri vaj je smuknil piščalko v žep Srce mu je burno utripalo Počasi se je hotel izmuzniti iz gneče Tedaj je začutil na ramenu močan prijem Od jeze zaripli prodajalčev obraz se je sklonil nad njegovega.
Mtmiea
Na Miklavževo jutro je mala Klari-ca — plakala Čudno, kaj?
Aha, gotovo zato, ker je njena košarica ostala prazna. Najbrž deklica ni bila pridna in dobri svetnik se je s svojim košem obrnil drugam.
Naka, tisto pa ne! Klarica je bila prav priden otrok in tudi nastavljeno košarico ji je bradati svetnik napolnil prav do vrha.
I, kaj neki je bilo potem vzrok njenim solzam ...? .
Klarica je bila edinka. Oče ji je umrl, ko je štela komaj leto dni. Tako je Klarica vso svojo ljubezen osredotoči« la na mamico, ki je za svojo hčerko skrbela, jo negovala in vzgojevala, kakor znajo to vse dobre in požrtvovalne matere.
Pa si nekoč — nekaj dni pred Miklavževem — Klarica domisli:
»Zakaj sveti Miklavž prinaša samo meni? Zakaj ne tudi mamici...? Najbrž zaradi tega ne, ker nihče zanjo ne nastavi .!«
Hipoma se porodi v miadi glavici imenitna misel.
»Boš dal piščalko nazaj, smrkavec tatinski 1« je kričal mož in mu iztrgal piščalko iz žepa Zazvenelo je nekaj gorkih zaušnic. Blaž se je iztrgal prodajalcu in jokajoč zbežal s sejmišča.
Prodajalčevo kričanje je privabilo mnogo ljudi Tudi Fabjančevega Mirka. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo, ni imel z orglicami, ki si jih je bil kupil za deset dinarjev, nobenega veselja več Vtaknil jih je v škatljico in jih ni pokazal nikomur Še materi ne.
Na dan po svetem Miklavžu je bilo v razredu zelo živahno Vsak je imel kaj lepega pokazati Le revni Blaž ni imel ničesar razen suhih hrušk Žalosten in tih je sedel v svoji klopi Tedaj je stopil k njemu Mirko in rekel:
»Dva denarja sem ti dolžan Na tu jih imaš Tole pa ti je pri nas prinesel Miklavž.«
In položil ie pred njega one lepe, nove orglice, ki jih je bil kupil na sejmu.
Na predvečer Miklavževega dne porine Klarica na skrivaj pod pod svojo posteljo pleteno košaro. Nato smukne v zapeček ter dolgo in iskreno moli,
naj bi radodarni Miklavž z obilnimi darili osrečil tudi njeno mamico. — Jej, kako se bo obradovala mamica, ko ji jutri položi v naročje polno košaro Miklavževih dobrot.. .1
Toda drugo jutro —I Mamina košara je — prazna. Klarica pa v jok.
Mati vsa prestrašeni prihiti v spalnico, misleč, da se je njeni ljubljenki pripetilo kaj hudega.
Na prijazno prigovarjanje izdavi deklica vsa v joku kako je hotela razveseliti ljubo mamico, kako je molila in prosila, nastavila zanjo, a vse zaman.
Mati se prisrčno zasmeje, stisne hčerko k sebi in jo toplo poljubi. Nato io popelje v kuhinjo, kamor je Kla-
rica nastavila zase. — Jej, jej, koliko
lepega in dobrega!
»Vidiš Klarica,« pokaže mati na darila, »ampak samo za pridne otrokel Nam odraslim, ker ve, da dobri otroci sami radi delijo njegove darove z materjo, očetom ali s komurkoli, ki jim je najbližji. Glej otrok moj, Miklavž ti je prinesel kostanja, orehov, jabolk — za naju obe je dosti. Obe bova deležni teh sladkosti, torej le kar vesela bodi!«
Dragi Jutrovčki!
Zdaj lahko že na prste seštejemo, kolikokrat bomo šli še spat, pa bo božič tu. Božič je tisti čas, ko dajemo in prejemamo darove. Zadnji čas je, da začnemo tudi mi misliti, kaj bomo komu podarili. Kupiti darov ne moremo, ker nimamo denarja. Prvega nam pi-smonoša nič ne prinese in šparovčke tako neradi odpiramo. Domisliti se moramo kaj takega, kar ne stane denarja, kar sami lahko napravimo. Vse
Pokrivalo in sprednjo stran zaboja odstranimo. Zaboj najprvo skrbno pregledamo, populimo žeblje ali jih zabi-jemo, če je kje deska odstopila. Dobro je tudi ponesti jo na »skrivnem« k mizarju, da nam jo nekoliko zgladi, ker zaboji so po navadi iz neobdelanega lesa. Lahko pa zaboj tudi ovije-mo v papir, ki ga pritrdimo z malimi risalnimi žebljički. Notranjo stran zaboja, ki nam služi za punčkino sobo,
majhne sestrice si tako želijo hišice za njihove punčke. Kako bi bilo, če bi se lotili sestaviti tako hišico? Majhnih sesterc ne manjka nikjer, če je nimamo doma, jo imajo pa pri sosedovih. In sosedova sestrica bo imela s hišico prav tako veselje, kakor če bi bila na ša prava sestrica. Pa poglejmo, kako bi jo napravili, da bi se lahko z njo tudi malo postavili.
Približno 40 cm dolg in 25 cm širok zaboj nam služi za punčkino sobico.
pa tapeciramo z nežno barvanim papirjem. Solnčno rumena barva se zelo lepo obnese. Radi svetlobe okna ne potrebujemo. Vendar napravimo lahko v enem kotu kakor vidimo na sliki, sa« mo navidezno okno. V taki obliki pribijemc v kot ozke obdelane letvice, med nje pa prilepimo srebrn papir ali pa kakšno slikico, ki predstavlja pokrajino. tako da se nam zdi, da jo vidimo skozi okno.
Na slikah vidimo potrebno pohištvo
in potrebne mere. Zofo si lahko ure-žemo iz 1 cm debele deske. Les prevle-čemo z blagom žive barve in ga spodaj pod divanom prilepimo na les. Stranska valjarja napravimo iz podol-gastega okrbglega lesa, ga ovijemo v enako blago in pritrdimo na konce zo-fe. Stole napravimo iz deske enake debeline. Paziti moramo, da je les lepo uglajen, časih ga lahko zgladimo kar sami s steklenim papirjem, saj so deščice, ki jih potrebujemo za naše pohištvo, tako majhne. Na gladkost deske nam je posebno paziti pri mizni plošči. Sicer pa mizico lahko tudi pre-grnemo z ličnim prtičkom. Mizici bomo dali eno samo močno nogo. Na kratko okroglo debelce pribijemo na eni strani ozek kolešček, na drugi strani pa ploščo, in mizica je gotova. Pisalno mizico je posebno lahko napraviti Zgornjo desko pribijemo na dve stranski in nič več dela nimamo z njo. Vogalno klop napravimo iz dveh primernih voslatih stebričkov Naslonjalo pa iz tenke deščice. Klop prevleče* mo z enakim blagom s kakršnim smo prevlekli zofo. Knjižno polico bo nekoliko težje za napraviti. Najprvo poizkusimo. če nam ie mogoče vmesno deščico prilepiti. Če bi pa ne držala, jo pa lahko pribiiemo od zunanje strani z malimi žebljički
Na stene obesimo male s1ik'ce Take slik;ce. ki so nriložene čokoladi so prav primerne. Tla pokrijemo s preprogo.
Napravimo jo iz debelega blaga, na koncu pa blago sceframo, da dobimo rese. V knjižno polico postavimo nekaj malih knjig, na mizico pogrnemo prtiček, v sredo pa postavimo malo vazico z majhnimi rožicami ali zelenjem. Iznajdljiv otrok bo tu lahko pokazal, ali imn kaj smisla za udoben dom.
Ker pa nimamo samo sestric, ampak tudi bratce, moramo misliti s primernimi darovi tudi nanje. Bratci se sicer s punčkami tudi radi igrajo, toda to bolj na skrivnem, ko jih nihče ne vidi! V splošnem pa si ti možakarji želijo
le »strojev«! Zato bi morda ne bilo napačno, če bi svoje male bratce razveselili z vlakom Ta vlak na sliki ni posebna umetnina! Vlak pritrdimo na 23 cm dolgo in približno 3 cm široko desko. Na spodnjo stran deske pribijemo po-dolgasto deščico, ki nam služi za os Koleščka odrežemo od metlinega držaja. Sredi koleščka zvrtamo malo luknjico, vtaknemo skozi žebelj in ga za-bijemo v deščico. Luknjica mora biti dovolj velika, da se kolesce lahko vrti. Železniški vozovi naj bodo približno 7 cm dolgi, 3 cm visoki in 2 in pol cm
široki. Lokomotivo napravimo iz treh koščkov lesa različne velikosti in enega podolgastega okroglega, ki ga odrežemo od metlinega držaja Dimnik napravimo iz zamaška. Voz za lokomotivo, kjer stoji strojevodja in pa zadnji železniški voz pokrijemo s streho. Vrata in okna naznačimo z barvastim svinčnikom. In ta naš »Orient ex» press« (najhitrejši vlak v Evropi) mirno lahko zapelje pod naše božično drevesce. Naši mali bratci bodo imeli z njim mnogo veselja.
Dragica Prah, dijakinja:
Luč je zagorela...
Po širni naši domovini pesem sreče se glasi; po Jugoslaviji edini ena pesem zdaj doni
Saj vsi smo bratje v rodu enem sestre smo si po jeziku. Zato v kolu preizkrenem čvrsto stojimo na braniku!
Stoletja dolga so minila, ko so dedi hrepeneli, da bi srca se združila v domovini naj veseli
Ta nada se je res spolnila, Jugoslavija je vstala; vse kote temne razsvetlila — Zagorela luč je mala.
In ta lučka je gorela vedno že devetnajst let; zdaj se v plamen razžarela, posijala v duše spet.
Vanica Kobe:
Jesen
Jesen —
tako je vse mirna le časih čuje se samo, kako topoli vetru šepetajo, da ptički
peti več ne znajo. Vetrček,
pa jim lepo, prijazno razjasni vse to.
Saj spremil je. preljube pevčke, daleč tja na jug, kjer bodo zimo preživeli, da vrnejo se spet veseli, ko mraz pri nas
ne bo več hud.
Stana Vinšek:
Dežek
Dežek pada. dežek pada, rosno se blesti livada; kakor kaplje iz očesa biseri polže z drevesa.
Dežek pada, vse zalije, vse osveži vse izmije. Padaj, dežek, mi v sreč da mi ohladiš gorjš.
Dežek pada, ponehava; milo zadehti narava in še lepše vse zaklije ko nam zopet sonce sije.
Kdo bi rad imel
ves letnik 1936 »Mladega Jutra44
V obliki knjige za majhen denarf Fišfte na opravo »Jutra«, ftnafljeva oL 5*
Marija Hvala — dijakinja:
Sv. Miklavž pri slepih
Vsi danes v šolski sobi so se zbrali, v njih že nestrpno je pričakovanje. Veliki v radosti, v trepetu mali, skoz njih vrste gre rahlo šepetanje.
Ozračje angeljci so pokadili in slepi vonj vdihavajo prijetni, že slutijo, da angeljci so tu z darili, Miklavž presveti prihaja v dom njih
svetni.
Že parkeljci z verigami rožljajo: »Gorje mu zdaj, kdor kaj na vesti ima, aha, poredni vidimo že trepetajo; le z nami brž, kdor dobrih del nič
nima.«
A glas svetnika zdaj zakliče blagi: »Izmed ljudi na vsem tem božjem
svetu
najbolj so slepi nam v nebesih dragi, le angeljci obdarite njih vse tu.«
Žarečih lic so slepi posluša'! moža presvetega besede krasne te; hvpležnih src rt/ko poljubov li in sveti zbor vesel odhajal je.
Umetnik milnih mehurčkov
Milne mehurčke delati je res zabavno. Malokomu je znano da se more mehurčkom življenje podaljšati, če se doda milnici nekoliko glicerina. Z gli-cerinastim mehurčkom na roki lahko plešemo in če smo količkaj spretni se
lahko t njim Igramo kakor z žogo. Pa še toliko drugih stvari lahko napravimo iz njih. Na sliki vidimo, da je mogoče izpustiti 5 ali 6 mehurčkov dragega v drugega. Imeti pa moramo X ta namer stekleno ploščo ali pa obr-
njen krožnik. Slamico vtaknemo v milnico potem pa napravimo v sredino krožnika velik milni mehur. Mehur bo dobil obliko polkrogle. Slamico ponovno utaknemo v milnico potem pa previdno skozi polkroglo proti sredini krožnika in napravimo spet velik mehur. Tako lahko nadaljujemo dokler hočemo in dokler imamo na krožniku še kaj prostora. Za vsak nov mehur pa moramo slamico pomočiti v milnico, ker sicer se bo mehur v katerega bomo vtaknili suho slamico, raz-počiL
Danilo Gorinšek:
Balonček v sapici
Balonček detece iina, vanj ra1 la sapica pihlja, balonček dete prosi: »Predaleč me ne nosil« »Balonček ti si figamož, če sape se ustrašil boš,« ga detcce okara. nič z njim domov ne mara. Ni sapice več, sapa je, vejevje v grmu že majč in veter hud potegne, v balonček se obregne. Balonček v strahu trepeta: »O, da bi le že bil doma!« Nič dete ga ne čuje, kako on moleduje. Vihar zatulil čez zemljo, balonček nesel je v nebo, pri detecu na zemlji doii nikoli več ne bo, nikoli!..,
Kvadrat IV
1. psiček; 2. ptič; 3. del slovenske narodne noše; 4. —.
Eešitev kvadrata III
1. Tosc; 2, obla; 3. slap; i. capa.
1	i	3	4 5
2			L
3			A
4 5	L	A	P