Pomenki o s iov enskem pis an/ i. XLVI. T. Kakor Jungman, tako uči' Judi Miklosič, da je beseda pan iz poljskega prešla v česko in drugo slovansko slovstvo. Biii so celo povestničarji vzlasti poljski, kteri so pripovedovali, da je Pan bil Slavov sin in po njem da se je imenovala dežela Panonija; drugi pa, da je sansk. pan to kar voda, staron. vvanda, in da so potem Panonci bili Vandi — Vendi, Benecani pa Lužičani! (cf. Mitth. hist. V. 1846). U. Poljaki niso dobri slovaki ali slovničarji, sein slišal v časih. T. Čehi so plemiče svoje imenovali zemane; pozneje so se poprijfli naslova ,,pan" za veliko gospodo, in konec 14. veka so jeli tudi v sv. pismu rabiti ,,pan" namesti whospodin" (vid. Jircč. Kon. Hdsch.) U. Tcdaj je zenian slovanska beseda? T. l/> česke zem' — zeme, t. j. slov. zenilja, zenian (-anin - enin, mn. ane) je zemljak, premožniši kmet ali posestnik zemljiški fein Erdbe\vohner, Landedelinann), ženska pa se kliče zemanka, zemanica. V. To je prav, kcr imamo po Slovenskem mnogo Zeiuanov, kteri se pišejo se ve ,,Seemann^, ter nienijo, da je njihov primek nemškega vira. — Zemljak je bil Adam toraj , in v nekem kraju pri nas sta si skoraj soseda Zemljak in Adamovec! T. Pani je čes. gospa, panna pa deva ali devica (panna iMaria, virgo Maria); lirov. gospica ali slov. gospodieina je čes. tudi šlechtična in slečna, in tudi to imenovanje so menda pozneje dobili od Poljcev. U. Ali je v navadi še kterim Slovanom? T. Rusje pravijo sicer šlahta - tič, šlahetstvo, šlahetnij -skij (JLdelmann, Adel, adelig) pa malokdaj; mislim, da ni sploh v navadi. U. To je pa naša /. lalita in žlahtna gospoda, — mar ne? Kakor sc mi dozdeva, se je o lej besedi že inarsikaj slovenski pi.salo, in ne vein, jeli že pravda dognana. XI.VII. T. Zadnjikrat je pisal o besedi žlahta in žlahtni P. Ladislav ter dokazoval, da ni neunškuta ali gprmanizem. U. Ali je pa tudi dokazal? T. Beri v Novicah I. 1863, str. 43! U. ,,Taka je tudi z besedo /.lalila: althochd. je povpdala beseda slahta to, kar sedanje ,,Gesclileclit, Gatlung". Oni CNemci) so jo spremenili v ,,Geschlecht", mi (Slovenci) jo imamo pa še, kakor je bila. Toraj je dobro rečeno ,,midva sva si v žlahti", (o je, sva ene rodovine. Tisti soroden pa jp nekako nerodpn, kpr jp spstavljpn. In tako tudi izppljani prilog žlahtni (nobilis) se skozi in skozi vjpma s primitivnim pomenoiu, kdor namreč več slavnih narodov ima, da jp. žp po preddedih znan, in da izvira iz slavne rodovine, ta je žlabtpn človek. Saj tudi Ciceron pravi: Nobilis ptiam sic definitur, ut sit is, qui imaginps majonim habet. Verr. V. 14. NTemci so spremenili besedo in pomen, mi pa imamo oboje". T. Že I. 1846 so nekteri Ipavci Ijubini svojim \ovicaui svetovali, da bi prav bilo razloček delati med besedama ,,žlahno" in ,,žlahtno", zakaj ,,žlahni gospod'" je plemenitnik; ,,žlahtui fant" bi pa pomenilo fanla iz žlahte, iz rodu i. t. d. — Ali že takrat jioi je vredništvo odgovorilo, da Rusje, Poljci, Cebi in vsi drugi Slovani, ki imajo to besedo, ne defajo razločka med žlahno in žlahtno, teinuč pišpjo in govonjo žlalitno; ravno tako razlaga to besedo Murko v svojem besedniku; da Ipavcem in nekterim drugim Dolencpm navadni izrek Mž1ahno" ne pomeni nič druzega, kakor žlahtno, in da oni zamolče v govorjenji t, ker sploh vse slovenske bpsede mehkeje izrekujejo; da namesti žlahtnik (Adeliger) jim je Ijubši beseda plemenitnik, ker beseda žlahtnik (Anvervvandter) bi utegnila večkrat zmešnjavo napraviti, če postavim rečemo : žlahtnik jp bil tukaj — ne vemo, ali je bil kdo od žlahte, ali kak žlahten gospod. — Sest Iet poznpje so ponatisnile \ovice sostavek: ,,Poskušnja stare slovenšine po Ipavskim in Primorskim", ki ga je bil spisal slavni Vertovec I. 1844 z neko opombo, ktera se z uno prošnjo verlih Ipavcev popolnoma vjeina. U. Glasi se opomba tako-le: ,,Zlahta ali sorodovina (Tenvandtschaft) iz nemške besede ,,Geschlecht ali Geschlacht". Treba je, da razločimo ž 1 a h tno in žlalino. Zlahtnoje, kar žlalito (Verwandtscliaft) zadeva, na priliko, žlalitna dedišna itd. Zlahno pa (brez t), kar je posebno dobro, blago, verlo, pitano, - mende od tod, ker so jnžni Slovenci in sosedje Lahov bolj.ši reči nekdaj od liahov, iz Lahov dobivali, na priliko žlahno sukno (Padvan iz Padue), žlahne brcskve, vina itd. Od tod beseda žlahnost; zato se pravi požlahtiti se ~ v žlahto priti (in die Vervvandtschaft treten), — požlahniti se = se izverstno poboljšati (sich veredeln); zato dobro rečem in pišem: Tone in Jaka sta se sicer požlahtila, pa ne še p o ž 1 a h n i I a, sta divja kot pred-. T. Ker je bilo pisano to že prej, mn velja torej vse, kar so bile Novice odgovorile verlim Vipavcem. ZLVIII. T. Vertovcu nasprot kaže učeni dr. Rački, da so Nemci besedo ,,Geschlecht" olikali si iz slovenščine, ter pravi, da se slov. šlahta vjema z narodopisnim Leh - Ljah, kakor tudi Vertovec izpeljuje svoj ,,žlahni" od Lahov. Ker je to, kar piše Rački v ,,Od!omci iz državnoga prava hrvatskoga u Beču 1861" str. 132. 133, prav znamenito in lehko razumeti, beri in razglasi rojakom svojim v njegovi lastni besedi. U. »Ime Lech', ljech razjasnuje se riečju stsl. 1 eha .. znamenujučom grč. 7iQacnd; lat. areola, agellus, njem. ackerbeet. S toga ime ljech znači posjednika zemlje, vlastnika zemlje, vlastelina, kč što u Českoj i Moravskoj sbilja ovaj stari naziv zamienl se drugim mladjim i razumljivijim, najme zemanin, zemeni, zemen. Ovo ime ne samo je uzko skopfiano s narodopisnim leh', ljah', kS što več Nestor zove Poljake (i danas Poljaci u ravninah zovu se »Lehy,« a u brdah i gorah »Gorali«), vec i sa st. poljskim imenom šlachta, šlachcič, n. pol. szlachta, szlachcic, čes. šlechta, šlechtic potekšim iz korena lech, ljach s priduškom s, š (š-lech-ta), pač5 i njem. ge-schleclit polazi od slovjonštine, jer se ono javlja u njemštini dosta kasno i to u stranah, gdje Njomci sa Slovjeni bivaliu (mjesto Ge-schlecht rabi se u got. kuni, stnem. chunni, skan. kyn). Dakle lech i šlechta, šlechtic t. j. zeman, vlastelin i plemstvo, plemič jesu pojmovi nerazdruživo spojeni u slovjenskom jezikoslovju. Napočetku lech, vlastolin imao se zvati svaki slobodan vlastnik, gospodar zemlje; nii kašnje samo imučniji posjednik prostranijili zemalj, do kojih dodje što baštinom (dedinom), što radi svojih zaslug vladaocem nagradjen iz narodnoga, nenasliednoga imanja. Od to doba lech, vlasteliu ili vlastnik ve6ega imetka, kao što i čitav mu rod (odatle slov. šlahta — rodbina), ili pleme u znamenu užjem, na koje predje taj imetak, zauzeše višje mjesto med svojimi suplemenici toli u gospodarstvenom smislu, koli u državnom, pošto s materialnimi interessi vazda su skopčani i državni. Što je indi prije znamenovalo svakoga slobodnoga gospodara, to kašnje označivaše njeki razred. Odtale lech, šlechta, vlastelin dobiše posebuo znamenovanje; a šlechta, plemstvo, plemic t. j. koj polazi od stavnoga plemena, roda, počž znamenovati ljude višjega stališa. Plemstvo indi u narodu slovjenskom nije vnklo svoje loze (roda) iz poganskoga basnoslovja, iz kakove odličnije krvi ili srodstva s nadzemskim svietom; niti nebijaše ono izključivom povlasticom gospoduju<5ega naroda, prema komn staro pučanstvo u zavojštenih (zmaganih) pokrajinah, bilo bi odsudjeno na vječno robstvo; ve<5 ono poteče iz agronomičnih odnošajih. S tnga lech i šleclitic bez leche, zeman bez zemlje, vlastelin i plemič bez vlastničtva u dotičnom rodu ili plemenu u javnom životu naroda slovjenskoga nemože se pomisliti«. T. S tim v narodopisnem obziru silo važnim razlaganjera sklpni Hicingprjevo na vprašanje: Kako pa je z besedami žlahta, žlahtpn ali žlahpn? — ker se mi zdi naj verjetniše. Pisal je jezikoslovne in zgodovinske drobtinice v Novicah I. 1857, kjer na ravnost pravi, da ,,ptuječine ne po sili deržati v slovenščini", pa tudi namesti (ujih obilo domačih našteje. za rabo in na zbiranje slovenskim pisateljem. U. Med slovenskim ljudstvom, piše P. Hicinger, se besede ,,žlahta, žlahten ali žlahen" sploh močno rabijo, vendar ne edino; zdaj se hočejo prodajati za izvirno slovenske, in povsod vpeljati tudi v pisanji. Ima vse to zadosti temeljitega vzroka? Beseda žlahta le preočitno upoiuinja na staronemško Schlacht, zdaj Geschlpcht, kar je toliko, kot slovensko pleme ali rod; npmška beseda pa se sploh izpeljuje v/, korenike sclilagen, kar ponienja dvoje: biti, tolči, tepsti in razhajati se, razdeljevati se (na pr. naus der Art schlagen", Jemanden gut schlagen"). Se li enaka ali podobna korenika nahaja v slovenskem? Pomen tppenja bi se našel v podobni besedi, ako se nemški Schlag, žlak primeri s slovenskim zlo, zleg; pa kjer je žlahta, ondi se ne meni tepenje, ampak enako pleme ali enak rod, nasprot drugačnemu plemenu ali rodu. Paziti se mora tedaj na drugi pomen, na pomen razhajanja, razdelitve; in tii se nahaja v slovpnščini beseda klati, ki obsega pomen razdeljenja in tolčenja, pobijanja (spalten, sclilachten). Ta je z nemškim schlagen toliko v bljižnici, kolikor se tihnica k po sorodnih jezikih sprehaja v s in š, in kolikor je tihnica g le mečje pojemanje pervega koreničnega glasii /e; izvirna korenika oboje besede pa se nahaja v sanskritskem kr, ki pomenja mnogo: kriviti se, karati ali tepsti, in tudi deliti (podaljšana korenika je krt, slovensko krat). S slovensko koreniko klati pa se prihaja še dalje, namreč na koreniko plati, ki se razodeva v besedah pol, plat, spol. Tihnica k se namreč veckrat tudi sprehaja v tihnico p; v sanskritskem se ima spdi gredoče prtltu, plat, stran^ v latinskem pa pars, part, del, kjer je ohranjen še pervotni r. Kam se po takem pride na zadnje? Menim, da na besedo pleme; zakaj kaže se, da je zvezano ravno s korenikoplati, in v rodu z besedo plat, spol, v poslednje pa, ako se povzame vse iapeljpvanje, je tudi v rodu z nemškim schlacht, geschlecht. Kako tedaj nam je treba rabiti besede žlahta in žlahten ali žlahen? Ni ravno nobene sile; dokler še niso pozabljene domače besede: rod, blagoroden, pleme, plemenit, in reki : smo si svoji, smo si v rodu, onje od rodii, tako dolgo se unih ptujk lahko zderžujemo, razun če jih hočemo rabiti kot poslovenjene ptujke. Vendar za žlahto drugi Slovani sploh le rabijo domače besede: rod, rodbina, rodstvo, svojstvo, pokrevenstvo, pribuznost, h kterim se utegne pridjati sorodstvo; za žlahtnost pa deloma sicer ludi rabijo ptujke šlahta, šlalietnost, šlalietstvo, šlehta, šlehtictvi, vendar niso se zavergli domačih plemenitost, blagorodnost, blagorodstvo, urozenstvo, urozenost, rodovitost.