Janko Samce: Ob Adriji.                                        119
„Kako hitro se bliža!" mu je vztrepetalo srce. Že je razločil posamezne ljudi. Tedaj so se zaslišali ukazi, šli od ust do ust. Zabliskalo je, zaprasketalo iz nešteto lin in črne postave na ravnini so izginile, kot da bi se bile pogreznile v zemljo.
„Zadeti," je zamrmral novinec in se oddahnil. A hip nato so postave pred njim zopet vstale, se bližale, izginjale in se zopet prikazovale. In streli so prasketali in uho je oglušilo napol.
„Kaj, vstajajo mrliči?", se je prestrašil novinec in se okrenil. Ob sosednji lini je slonel Črni vrag in streljal mirno in hladnokrvno. Na obrazu se mu je poznalo, da je vajen prizora pred seboj.
„Kako je bled," je pomislil novinec in streljal razburjeno dalje. Tam na koncu ravni je vstala nova vrsta gostih pik, sledila prvi, se redčila, padala, se vzdigovala in zmanjšana se bližala. —
Janko Samec:
Ob Adriji.
I.
LJve jadri v daljavi, vmes morje široko Joj, kakor da tam bi dve duši ljubeči hoteli podati si utrujeno roko, da vkup bi živeli v veselju, nesreči. —
Vse bliže in bliže sred morske daljine se stiskata plašno, dokler sred poldneva tam drugo za drugim nekje ne izgine v bleščanje skrivnostno poletnega dneva.
II.
Večerno zvonenje ... In niže in niže že spušča se solnce, da v daljni daljavi vse sveti prečudno se v zarji krvavi, kot da svet z jeziki ognjenimi liže.
O sanje večera! Ah, kdo pa naj sluti vso vašo krasoto, če sam vas ne gleda, ko mogla podati pero in beseda še nista ,mi tega, kar duša mi čuti!