MARKO ARKO; SLOVAR; BOŽIDAR DEBENJAK: K
VPRAŠANJU AHENACIJE; DANE DEBlCl BALADA O
MODRI SVETLOBI; ERVIN FRITZ: PARADOKS V ZGO-
DOVINSKI DRAMI; IVO CLONAR: O STATISTIKI ŽIV-
LJENJSKIH STROŠKOV; META GROSMAN-DOKLER:
VPRAŠANJE DVEH KULTUR; TAZO JANCAR: MISLI OB
»PRISPEVKU K PROUČEVANJU NACIONALNEGA VPRA-
ŠANJA«; VLADIMIR KAVCiC: TISINA; MATJAŽ KMECL:
PETER BOŽIC — IZVEN; VIKTOR KONJAR: V ČIGAVEM
IMENU?; NA HUDI DAN SI ZMEROM SAM; MIŠKO KRA-
NJEC: VSE ZA DEVIZE; ZDRAVKO MLINAR; SOCIO-
LOŠKI ASPEKTI ALIENACIJE V MESTU IN NA VASI;
RADO PALIR: PESMI; JANEZ PIRNAT: NE GRE ZA TO,
AMPAK...; JACQUES PRÉVERT: PESMI; — EGIPT V
PRIPOVEDI SVOJIH NAJBOLJŠIH SODOBNIH PISCEV;
KRITERIJ AKTIVNOSTI IN KRITIKA NA DELU; IZ DO-
KUMENTACIJE INŠTITUTA ZA SOCIOLOGIJO IN FILO-
ZOFIJO V LJUBLJANI — LIKOVNA PRILOGA JANEZA
LENASIJA — APRIL, MAJ 1964
Vsebina
Meta Grosman - Dokler: Vprašanje
dveh kultur.........369
Dane Debič: Balada o modri svetlobi 383
Božidar Debenjak: K vprašanju o ali-
enaciji...........396
Miško Kranjec: Vse za devize . . . 402
Rado Palir: Pesmi........410
Vladimir Kavčič: Tišina.....413
Matjaž Kmecl: Peter Božič — Izven 437
Viktor Konjar: Na hudi dan si zme-
rom sam..........445
Ervin Fritz: Paradoks v zgodovinski
drami...........460
Kriterij aktivnosti in kritika na delu 473
Jacques Pr evert: Pesmi (prevedel
Andrej Capuder).......474
Egipt v pripovedi svojih najboljših
sodobnih piscev (prevedel Jože
Plešej...........485
Janez Pirnat: Ne gre za to, ampak 500
Tažo Jančar: Misli ob >фrispevku k
proučevanju nacionalnega vpra-
šanja« ...........508
Viktor Konjar: V čigavem imenu? 512
Ivo Clonar: O statistiki življenjskih
stroškov ..........517
Zdravko Mlinar: Sociološki aspekti
alienacije v mestu in na vasi . . 528
Marko Arko: Slovar.......540
Iz dokumentacije Inštituta za socio-
logijo in filozofijo v Ljubljani 550
LIKOVNA PRILOGA
Janez Lenasi: Srečanje, mavec 1961;
Objem, mavec 1958; Plastika na
kiparskem simpoziju, 1959, St.
Margarethen-Avstrija; Plastika na
kiparskem simpoziju, 1961, Kiir-
chhen — Nemčija; Spomenik E.
Rusjanu v Novi Gorici, beton 1961;
Detalj spomenika E. Rusjanu
problemi
revija za kulturo in družbena vpra-
šanja, leto II., št. le.—17.
Ureja uredniški odbor: Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Bogdan Kav-
či«, Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
Andrej Rljavec, Ivan Rudolf, Stane
Saksida, Vita Vari in France Zupan.
Lektor: Samo Savnlk
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon: 20-487. Nenaročenlh rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: 600-14-
-C08-28 z oznako: za Probleme. Cena
posameznega Izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnah 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata CK ZMS tn UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, Izdelava klišejev in
vezava: TIskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani
Vprašanje dveh kultur
M e t a - G r o s m a n Dokler
Pojem in problem »dveh kultur<<, kakor ga tu prikazujemo, je nastal na
družbeno-politično, geografsko in jezikovno tujem terenu, zato bi se utegnilo
zdeti, da je za nas brez pomena.
Vendar ni tako; problem ima paralele v vrsti navidezno nerešljivih nasprotij,
ki jih poznamo tudi pri nas kot na primer nasprotje med kulturo in civilizacijo,
kot prepad med tako imenovano tehnično in tako imenovano humanistično
inteligenco in podobno.
V bistvu gre torej za isto vprašanje in tudi za močno podobne poskuse rešitve,
ki se pogosto porajajo iz iskrene dobronamernosti avtorjev, a za njimi največ-
krat ni solidne družbene in zgodovinske analize. Dejstvo, da so taki poskusi
doživeli izredno publiciteto in naleteli na zelo živ odmev po vsem svetu, ne-
dvomno dokazuje vsaj to, da je problem »v zraku« — kot pravimo — in da
je v določenem smislu svetoven, torej tudi naš problem.
Zlasti pa je zanimivo, da ni tako »mlad«, kot se utegne zdeti na prvi pogled,
da nikakor ni izključno izum sodobnosti.
Februarja letos je v Cambridgeu izšla dvanajsta izdaja knjige z naslovom »Dve
kulturi«. Gre za tekst, ki ga je avtor C. P. Snow predaval leta 1959 v okviru
tako imenovanih »Rede Lecture«. Dvanajsta izdaja prinaša avtorjev dodatek
»Ponovni pogled«; ta poroča o odmevih, deloma pa tudi odgovarja na burne
reakcije, ki jih je povzročilo predavanje in prvih enajst izdaj knjige.
Ker se avtorju zdi, da ga nekateri bralci niso prav razumeli, v dodatku najprej
sam na kratko povzame osnovno misel svojega predavanja takole: »V naši
družbi, tj. v napredni zahodni družbi se niti ne pretvarjamo več, da imamo
eno samo in skupno kulturo. Vemo, da ljudje, deležni najbolj intenzivne izo-
brazbe, med seboj ne morejo več komunicirati na ravni predmeta svojega inte-
lektualnega interesa. To predstavlja zelo resen problem za naše kreativno,
intelektualno in predvsem za vsakdanje življenje. Hkrati nas vodi k napačni
presoji sedanjosti in k zanikanju vsakršnega upanja za prihodnost. Prav tako
pa onemogoča tudi vsakršno pozitivno akcijo.
Kot najbolj očiten primer za pomanjkanje komuniciranja sem navedel dve
skupini ljudi, ki predstavljajo tisto, kar sem krstil za dve kulturi. V eno sem
uvrstil znanstvenike, katerih dosežke in pomembnost mi ni bilo treba posebej
poudarjati, v drugo pa intelektualce — literate. Moje mnenje je bilo, da literarna
inteligenca v zapadnem svetu ne deluje kot odločilen faktor. Po mojem mnenju
369
literarna inteligenca predstavlja, izraža in do neke mere tudi oblikuje in oznanja
razpoloženje skupine vseh neznanstvenikov: le-ti kot skupina ne odločajo, pač
pa njihove besede vplivajo na duha tistih, ki odločajo. Med tema dvema sku-
pinama — med znanstveniki in literarno inteligenco — obstaja komajda kakšna
komunikacijska vez in namesto občutka tovarištva obstaja nekaj, kar je bolj
podobno sovraštvu.
Predavanje je bilo zamišljeno kot opis, kot prvi poskus pristopa k obstoječemu
stanju stvari. Mislil sem, da je dovolj očitno, da gre za stanje, ki mi je izrazito
neljubo.«
Vsem, ki tega niso hoteli videti in doumeti, Snow ne odgovarja drugače kot z
znanim Schillerjevim verzom: »Zastojn c'lo bogi se bore z bedastvam'«. Seveda
je tudi Snow mnenja, da idealna rešitev ni mogoča. V pogojih našega časa ali
katerega koli prihodnjega obdobja renesančni človek ni več mogoč. Toda to še
ni razlog, da bi vrgli puško v koruzo. Treba je nekaj storiti. Na prvem mestu so
me dmožnimi ukrepi seveda reforme v načinu izobraževanja oziroma šolanja. Ni
izgovora, ki bi nas lahko opravičil, če pustimo še eno generacijo v tolikšnem
neznanju, brez vsakršnega širšega razumevanja in omejeno le na eno ozko pod-
ročje, kot je to primer z našo generacijo.
Izdajatelj na ovitku pripominja, da je pojem »koncepta dveh kultur« postal
del angleškega jezika, prav tako kot je problem prepada med znanstveniki in
literati postal osrednji problem naše generacije^. V tem vidi tudi razlog, da je
ravno to predavanje doživelo tako širok odmev in izzvalo tako burne polemike.
V uvodu v »Ponovni pogled« C. P. Snow nadalje poroča o sprejemu predavanja:
»Izbral sem predmet, o katerem smo mnogo govorili. Upal sem, da bo to
učinkovalo kot vodilo za akcijo na področju izobraževanja in, drugič, zbudilo
zanimanje bogatih priviligiranih narodov za manj srečne. Veliko nisem pri-
čakoval. Mnogi ljudje so govorili podobno. Zdelo se mi je, da je prišel čas,
ko bi človek moral povzdigniti svoj glas. Menil sem, da me utegne poslušati
vsaj omejen krog. Potem se bo učinek polegel in o prvem času sem nameraval
poskusiti znova, zakaj ta stvar me zelo vznemirja.
Nekaj časa je kazalo, da se bo moje pričakovanje izpolnilo. Predavanje je bilo
objavljeno naslednji dan. Sprejelo ga je nekaj vrstic v revijah in le redke
recenzije. Reklame ni bilo nobene. V Encounterju^ je izšlo nekaj daljših od-
lomkov, ki so sprožili nekaj komentarjev. Dobil sem vrsto zanimivih pisem.
In zdelo se je, da je to konec.
Vendar ni bilo čisto tako. Ob koncu prvega leta sem se pričel počutiti ne-
prijetno, podobno kot vajenec v novi stroki. Članki, pisma, graje in hvale so
pritekali pogosto tudi iz dežel, kjer me sicer ne poznajo. Ves ta pojav dejansko
—	kot bom takoj razložil — ni imel mnogo zveze z menoj. To, kar sem občutil,
je bilo bolj nenavadno kot pa razveseljivo. Zadevna literatura se je pričela
množiti s pospešeno hitrostjo; čeprav se mi zdi, da sem je videl zelo veliko, še
zdaleč nisem videl vse. Skoraj jezi me, če mi povedo, da so se nekatere med
^ Iz Schillerjeve »Device Orleanske«; Slovenski verz je iz prevoda J. V. Koseskega.
-	Pojma »znastveniki« in »literati« v kontekstu Snowovega predavanja menjata
obseg. V najširšem pomenu gre za tehnično in humanistično inteligenco, zato v
nadaljevanju uporabljam ta dva, za nas običajnejša pojma, čeprav gre Snowu po-
nekod res samo za literate in profesorje literarne vede.
® Ena izmed vodilnih angleških revij za kulturna in politična vprašanja.
370
najbolj zanimivimi razpravami odvijale v jezikih, ki Angležu niso dostopni,
npr. v madžarščini, poljščini in japonščini.«
C. P. Snow v nadaljevanju prostodušno ugotovi, da njegove misli niso origi-
nalne, kajti originalne misli se ne širijo tako hitro. Pač pa gre očitno za problem,
ki je prav ob tem času pričel vznemirjati mnoge ljudi po vsem svetu. Podobne
razprave še pred kratkim niso vzbujale nobene pozornosti, zato sklepa, da je
načeto vprašanje prav zdaj prišlo v središče tistega, kar bi v 19. stoletju ime-
novali »Zeitgeist«.
Čeprav ima C. P. Snow bržkone prav, ko govori o zdajšnji aktualnosti tega
vprašanja, je pa vendarle tudi res, da je vprašanje odnosa med znanostjo in
literaturo v tem nasprotju (običajno uporabljajo izraz poezija) v angleški
kulturni zgodovini že dokaj star problem. Prvič se je namreč pojavilo že v
začetku 19. stoletja.
Človek, ki je prvi napadel poezijo — poezijo svojih sodobnikov — v imenu zna-
nosti, je bil sam znan angleški pesnik in romanopisec. Pisal se je Thomas Love
Peacock (1785—1866). Ze leta 1820 je prvič objavil svoja »Štiri obdobja po-
ezije« (Four Ages of Poetry) v takratnem literarnem magazinu Ollier's Literary
Miscelany. Čeprav H. F. В. Brett Smith, komentator izdaje ob stoletnici prvega
izida, meni, da Peacockovega napada na poezijo ne kaže jemati preveč resno,
saj je bil Peacock namenoma provokativen in satiričen, je znano, da je prav ta
napad na poezijo povzročil Shelleyju mnogo hudih ur in ga vodil k pisanju
njegove »Obrambe poezije« (Defence of Poetry, 1840). Tudi mnogi poznejši
avtorji — nied njimi Matthew Arnold in I. A. Richards — so se sklicevali na
posamezna mesta iz tega napada in jih poskušali ovreči kot napačen, a »tipičen
odnos svojih sodobnikov«.
Potem ko Peacock opravi s poezijo minulih časov — z zlato in srebrno dobo
poezije — opiše bronasto dobo poezije svojih sodobnikov takole:
»Te brezzvezne relikvije tradicije in fragmenti opažanj iz druge roke, stkani v
tkivo verza in konstruirani — kot pravi Coleridge — po novem principu (to je
brez vsakršnega principa) sestavljajo moderno antično komiponento stare šare
in barbarizma (. ..). V našem času je pesnik polbarbar v civilizirani skupnosti.
Zivi v časih, ki spadajo v preteklost. Njegove predstave, misli, čustva in asocia-
cije temelje na barbarskih običajih, zastarelih navadah in zmedenem babjever-
stvu. Pohod njegovega intelekta je rakov: obrnjen nazaj. Cim svetlejšo luč sije
okoli njega napredek razuma, tem temnejša je gostota starinskega barbarizma, v
katerem se skriva kakor krt, da meče na površino jalove kupčke. Filozofska du-
ševna umirjenost, ki z enim očesom opazuje vse zunanje stvari, zbira zalogo misli
in iz tako zbranega, ocenjenega in urejenega materiala, koristnega znanja,
ustvarja nove kombinacije, ki vtisnejo znak svoje moči in koristnosti na
resnične življenjske zadeve. Ta duševna umirjenost je v diametralnem na-
sprotju z ustrojem duha, ki ga navdihuje poezija in iz katere se poezija rojeva.
Najvišje inspiracijd poezije lahko razstavimo na tri sestavne dele: na hvalo
neorganiziranega čustva, javkanje pretiranih občutkov in blebetanje razdir-
Ijivega sentimenta. Zato lahko služi le dozorevanju čudovitega blazneža, kakršen
je Alexander, vplivnega čenčača kakršen je Werter ali morbidnega sanjača
kakršen je Wordsworth. Nikoli pa ne more ustvariti filozofa ali državnika ali
drugače koristnega in razumnega moža na katerem koli področju življenja.
371
Vendar bi utegnil kdo reči, da je poezija, čeprav ni koristna, zelo okrasna in
zato zasluži, da jo gojimo zaradi veselja, ki nam ga nudi. Celo če bi to bilo res,
še ne sledi, da pesnik v sedanji družbi ne zapravlja lastnega in ne krade tujega
časa. Saj poezija ne spada med umetnosti, ki bi — podobno kot slikarstvo —
potrebovale obnavljanje in kopičenje zato, da se lahko širi med ljudmi. Ob-
staja namreč že več kot dovolj dobrih pesmi, da lahko zaposle tisti del živ-
ljenja, ki naj bi jim ga posvetil bralec in sprejemalec poetskih vtisov. Te pesmi
so nastale v poetskih časih in so neskončno boljše od izumetničenih rekon-
strukcij peščice morbidnih pogledov iz nepoetičnih časov. Ce bi brali zmedeni
nesmisel našega časa namesto zakladov preteklosti, bi to pomenilo, da nado-
mieščamo boljše variante istega veselja s slabšimi.
Toda v kakršni koli meri že gojimo poezijo, to nujno vodi k zanemarjanju neke
veje koristnih študij: obžalovanja vreden prizor je, če vidimo duhove, ki bi
bili sposobni boljših stvari, kako se ubadajo s tem praznim, brezsmiselnim
zasmehom intelektualnega napora. Poezija je bila zven duše, ki je zbujal po-
zornost intelekta v otroški dobi človeštva; vendar je absurd, če zrel duh jemlje
resno igrače svojega otroštva.«
Ko nadalje ugotavlja, za koga pesniki pišejo (ne za znanstveno-filozofske velike
duhove, ki zasledujejo človeško koristne velike cilje, temveč za tiste, katerih
se ni dotaknilo hrepenenje po koristnem znanju, in ki se ne zmenijo za nič,
kar ni očarljivo, ganljivo ali razburljivo za čustva) meni, da publika pesnikov
ne bo le številčno padla, temveč bo padala tudi na vedno nižjo raven v pri-
merjavi z dosežki intelekta. Saj bo podrejenost »okrasnega« koristnemu znanju
in napredku vedno bolj očitna. Z nižajočo se ravnijo publike se bo seveda nujno
nižala tudi raven njenih zahtev in z njo kvaliteta pesmi. Peacock zato meni,
da bo popoln propad poezije kmalu splošno priznano dejstvo, saj so se intelek-
tualne sile odvrnile od nje in se trudijo zasledovati boljše, koristnejše cilje,
prepuščajoč gojenje in usodo poezije modernim rimarjem in njihovim olim-
pijskim sodnikom, ki jim je na voljo, da obravnavajo pesmi, kot da bi imele
pomen izza Homerjevih časov, ko sc predstavljale celokupno človeško meditacijo
o vsem.
Ko je dvajset let pozneje Shelley skušal odgovoriti na ta Peacockov napad
na poezijo, je v svojem delu »Obramba poezije« (A Defence of Poetry, 1840)
poskusil razmejiti razum in imaginacijo. Razum po njegovem mnenju pred-
stavlja poimenovanje že znanih količin, med tem ko je imaginacija dojemanje
vrednosti teh količin, tako v posamičnem kot v celoti. V njenem sorazmerju
pa je vloga razuma sekundarna in podobna odnosu orodja do agenta, ali telesa
do duha oziroma sence in substance. Poezija je po njegovem izraz fantazije in
kot taka že v samem izvoru vezana z nastankom človeka. Veselje, ki ga daje
in s katerim je tesno povezana, je v najvišjem smislu tudi resnično koristno.
Tako je Shelley poskusil pokazati prvobitni pomen poezije. Svoj esej zaključuje
z mislijo, c-a je poezija po vseh svojih lastnostih božanska, saj hkrati predstavlja
središče in obod znanja; hkrati obsega znanost, prav tako pa se mora vsa
znanost obračati na poezijo. Tako je korenina in cvet vseh drugih miselnih
sistemov.
Kljub veliki gorečnosti in prizadevnosti Shelleyjevih trditev se zdi, da njegova
obramba poezije ni bila povsem prepričljiva. Peacockov provokativni napad
372
je še naprej razburjal kritične duhove, saj spopad med znanostjo in poezijo
še vedno ni bil odločen, 2e leta 1869 se je Matthew Arnold ponovno trudil
dokazati prvobitni pomen poezije, oziroma kulture na sploh. Ta edina lahko
reši celotno človeštvo propada, ki mu grozi z anarhijo. V svojem uvodu v delo
»Kultura in anarhija« (Culture and Anarchy) pravi, da je namen njegovega
eseja pokazati in priporočiti »kulturo kot največjo pomoč za izhod iz trenutnih
težav«, saj kultura pomeni stremljenje po totalni dovršenosti s pomočjo spo-
znavanja vsega najboljšega, kar je bilo domišljeno in izrečeno na svetu. V
svojem uvodu k Wordsworthovim pesmim skuša M. Arnold leta 1880 prepričati
sebe in bralce takole;
»Človeštvo bo bolj in bolj prihajalo do spoznanja, da se mora obrniti na po-
ezijo za razlago sveta, za tolažbo in podporo. Naša znanost bo brez poezije
nepopolna in poezija bo nadomestila večino tega, kar sedaj pripisujemo filo-
zofiji in religiji.«
To vprašanje je pozneje pritegnilo tudi pozornost I. A. Richardsa. Za razliko
od svojih pesniških predhodnikov — tudi M. Arnold je pričel kot pesnik in je
poezijo opustil v prid teoriji — se je I. A. Richards poprijel vprašanja z vso
znanstveno vnemo. Poskusil ga je razrešiti z razmejitvijo teritorija med zna-
nostjo in poezijo. Vsaka naj bi predstavljala povsem različno rabo jezika; med
njima ni nobene zveze. V ospredju je spet pojem resničnosti in z njim staro
nasprotje med Platonom in Aristotelom. I. A. Richards v bistvu povzema
Coleridgovo mnenje, da namreč poezija ničesar ne trdi in zato tudi ne more
biti neresnična.
Ze v svojem zgodnjem delu, I. A. Richards ga je napisal skupaj s C. K. Og-
denom, v »Pomenu pomena« (The Meaning of Meaning, London 1923) pravi:
»V vsakdanjem govoru ima vsak izraz ne le en ampak celo vrsto pomenov...
vendar bo nam bolj ustrezala drugačna delitev, namreč delitev na simbolično in
emotivno rabo besed. Simbolično rabo besed predstavlja trditev; poročanje, pod-
piranje, organizacija in komunikacija premislekov (referenc, napotkov). Cu-
.'itvena raba je bolj enostavna stvar; to je raba besed z namenom, da izrazimo
ali zbudimo čustva in odnose (attitudes). Verjetno je tudi bolj primitivna. Ce
rečemo ,Eiflov stolp je visok 900 čevljev', smo izrekli ugotovitev, uporabili
simbole za to, da bi zabeležili ali sporočili premislek (referenco) in naš simbol
je bodisi resničen bodisi napačen v tistem strogem pomenu besede, ki vključuje
verifikacijo. Ce pa rečemo »Hura« ali »Poezija je duh« ali »Človek je črv«, ver-
jetno ne trdimo ničesar, temveč rabimo besede le zato, da bi vzbudili določen
odnos.«
Potem ugotovi, da ti dve funkciji jezika večinoma nista strogo ločeni, temveč
se vedno vsaj v neznatni meri prepletata. Od tod tudi dejstvo, da ta razlika ni
splošno priznana, čeprav zato nikakor ni manj principialnega značaja. Bistvena
razlika je v -tem, da v primeru čustvene rabe jezika sploh ne more nastopiti
vprašanje resničnosti v pravem pomenu besede; del pesnikove naloge je prav
v tem, da pesem napravi tako, da resničnost ali neresničnost sploh ne prideta
v poštev in zato tudi ne ovirata bralca pri sprejemanju pesmi.
Ta razmišljanja zaključi z ugotovitvijo, da poezija nima nobene zveze z referenco
(indikacijo, premislekom). Saj nam ničesar ne pove, ali naj nam vsaj ne bi
373
ničesai- povedala. Ima pa povsem drugačno, prav tako in še bolj pomembno
funkcijo: uporabiti čustveni izraz v čustveni zadevi. Njena naloga je: zbujati
primeren odnos do doživetja.
V	svojih »Principih literarne kritike« (Principles of Literary Criticism, London
1924) I. A. Richards posveti celo poglavje tako imenovanima »dvema rabama
jezika« in ju ponovno opredeli z razmejitvijo:
»Trditev lahko rabimo zaradi reference (ugotovitve), resnične ali napačne, ki
jo povzroča. To je znanstvena raba jezika. Lahko jo pa rabimo tudi zaradi
učinka v čustvenih odnosih, ki jih je ta referenca (ugotovitev) povzročila. To
je emocionalna raba jezika. Ko razliko med obema jasno zapopademo, je pre-
prosta. Besede lahko rabimo bodisi zaradi reference (ugotovitev), ki jih vzbude,
ali zaradi odnosov in čustev, ki izvirajo iz njih. Mnoge besede vzbujajo odnose,
ne da bi bila zato potrebna kakršna koli referenca. Delujejo tako kot glasbeni
stavek. Reference so pogosto vključene, bodisi kot pogoj bodisi kot dolo-
čena stopnja v nastajanju in razvoju odnosov, vendar so še vedno pomembni
odnosi in ne reference. V takih primerih potem sploh ni važno, ali so reference
resnične ali ne. Njihova edina funkcija je, da podpirajo odnose, ki pomenijo
reakcijo bralca.«
Ko govori o različnosti mentalnih procesov, ki jih vključujeta obe rabi jezika,
zaključi z ugotovitvijo, da logika, tako važna v znanstveni rabi, za čustveno
rabo jezika sploh nima nobenega pomena.
Svoje naslednje delo »Znanost in poezija« (Science and Poetry, London, 1926)
je I. A. Richards, kot kaže že naslov, v celoti posvetil odnosu med obema pred-
metoma in poskusil natančneje opredeliti predvsem značaj, funkcijo in pomen
poezije:
»Po svoji rabi besed je večina poezije v direktnem nasprotju z znanostjo. Res
je sicer, da se nam ob njej rode tudi različne misli, vendar do tega ne pride
zato, ker bi bile besede tako izbrane, da bi logično izrivale vse druge možnosti
razen ene same. Prav obratno: način, ton glasu, kadenca in ritem vplivajo na
naše interese tako, da jim omogočijo izbrati iz določenega števila možnosti na-
tančno tisto misel, ki je za nas potrebna. Le tako se lahko pripeti, da se
pesniški opisi pogosto zde mnogo bolj točni kot opisi v prozi. Logično in
znanstveno rabljen jezik ne more opisati pokrajine ali obraza ...«
Dvema različnima rabama jezika logično sledi tudi razlika v značaju trditve
(ugotovitve). V tem smislu so pesniške ugotovitve, misli itd. le psevdotrditve
in so kot take podvržene drugačnim zakonitostim kot znanstvene trditve in
jih tudi drugače vrednotimo.
»Psevdotrditev je resnična, če služi določenemu odnosu (attitude) ali povezuje
odnose, ki so zaželeni iz drugih vzrokov. Ta vrsta resnice je v tako močnem
nasprotju z znanstveno »resnico«, da je velika škoda, če uporabljamo za obe
isto besedo.«
V	nadaljevanju ugotovi, da so psevdotrditve oblike besed, ki jih povsem opra-
vičuje že samo njihov učinek v sproščanju ali organiziranju človekovih nag-
njenj (impulzov) in odnosov (attitude), medtem ko so znanstvene trditve opra-
vičene šele po svoji resničnosti, to pa I. A. Richards opredeli kot skladanje z
dejstvi, na katera se posamezna trditev nanaša. Tako — ko hkrati prezre sle-
374
herni subjektivni element še tako znanstvene ugotovitve — poskusi ograditi
posebno, avtonomno področje poezije; seveda v skladu s svojim pojmovanjem
psihološke vrednosti. Ta je funkcionalno določena z učinkom poezije na bralca.
Iz tega seveda z lahkoto prihaja do zaključka:
»Važno ni to, kar pesem pravi, temveč to, kar pesem je. Pesnik ne piše kot
znanstvenik, temveč uporablja besede, kot jih njegov interes, katerega gibanje
je pravzaprav rast pesmi, prinaša s seboj v zavest kot sredstvo za urejanje,
nadziranj in soočenje izraženega doživetja. Bistveni del doživetja so prav besede
same.-«
Med svojimi izvajanji Richards tudi izrecno opozori na drugotnost intelekta;
ta je v vsem zapostavljen primarnejšim interesom: »Mogoče se bo zdelo čudno,
da misli ne smatramo za bolj odločujočega voditelja in za vzrok ostalih reakcij.
Prav to je bila dejansko največja napaka tradicionalne psihologije. Saj človek
nagiba k temu, da poudarja lastnosti, po katerih se razlikuje od opice — in
njegove intelektualne sposobnosti so prve med temi. Kakor koli so že po-
membne, vendarle precenjujemo njihov pomen. Intelekt je le dodatek k inte-
resom in sredstvo, s pomočjo katerega se ti lahko usp>ešneje prilagajojo. In
čeprav je intelekt tisto, kar človeka razlikuje, človek vendarle ni prvobitno
inteligenca; človek je sistem interesov. Inteligenca človeku pomaga, vendar
pa ga ne vodi. Tradicionalna analiza delovanja duha je bila postavljena na glavo
zaradi razumljive napake, deloma pa tudi zato, ker je intelektualne operacije
laže proučevati. Veliki pomen poezije v prihodnosti sloni vsaj deloma na dej-
stvu, da prav ona pomaga odpravljati težave, ki jih je povzročila ta napaka.«
Tudi znanosti dosledno pripisuje le drugotno mesto, mesto, ki ji ga je dal
sam tudi v svojemi delovanju, kjer je s pomočjo njenih takratnih psiholoških
dosežkov poskusil dokazati primarni pomen poezije. Tako meni, da nam
znanost »ne pove in ne more povedati ničesar o naravi stvari v končnoveljavnem
smislu. Po natančni preiskavi se izkaže, da tiste prastare, globoko vznemirljive
formulacije, ki se pričenjajo s »kaj« in »zakaj«, v nasprotju s »kako«, sploh niso
vprašanja, temveč zahteve po čustveni zadovoljitvi (...). Znanost nas lahko
pouči o človekovem mestu v vesolju in o njegovih možnostih; da je namreč
prostor negotov in možnosti problematične. Ce jo pametno uporabimo, lahko
znanost tudi zelo poveča naše možnosti. Ne more pa nam povedati, kaj smo,
ali kaj je ta svet; ne ker bi bila to nerešljiva vprašanja, pač pa zato, ker to
niso znanstvena vprašanja. Znanost ne more odgovoriti na ta psevdovprašanja,
saj ne spadajo v njeno domeno.
Posledica vsega tega je biološka kriza, ki je verjetno ne bo mogoče rešiti brez
težav. In dokler bo ta kriza trajala, izvaja na vsakega posameznika in na celo
družbo pritisk; v tem je vsaj delna razlaga mnogih modernih težav in še posebej
težav pesnikov.«
Z »biološko krizo« je očitno mišljena negotovost, ki jo je prinesel s seboj znan-
stveni razvoj in z njim zvezano omajanje prej zanesljivega vrednostnega si-
stema. Le-tega I. A. Richards kot znanstvenik sicer zavrača, kljub temu
pa se očitno ne more obraniti melanholije, s katero ga ta izguba navdaja. I. A.
Richards je »biološko krizo« v tem smislu opisal že v uvodu v »Znanost in
poezija« kot izgubo »mesta v naravi«: »Zadnja leta človek dan za dnem bolj in
bolj izgublja svoje mesto v Naravi, v tisti naravi, v kateri so se izoblikovale
375
njegove stare navade in njegova misel. Kam gre, še ne ve in se še ni odločil.
Zato se mu zdi njegovo življenje vedno bolj zbegano in ga vedno teže živi
koherentno. Zato se obrača nazaj, da bi premeril samega sebe in svojo lastno
naravo. Saj je boljše razumevanje človeške narave prvi korak k pametnejšemu
načinu življenja.«
Iz zagatnega položaja nam' po Richardsovem mnenju lahko pomaga le poezija,
ki na imaginativni ravni razrešuje naša nasprotja in zadovoljuje naša nagnjenja:
»Ce bo še dolgo trajal konflikt, ki sploh nikoli ne bi smel nastati, lahko
pričakujemo takšno moralno zmedo, kot je človeštvo še ni doživelo. Kot trdi
M. Arnold v mojem posvetilu (I. A. Richards je za motto svojega dela izbral
prej omenjeni odlomek iz M, Amolda) je naše zatočišče edinole v poeziji. Edino
poezija nas lahko reši, ali — ker se nekateri obregujejo ob to besedo — da
nas obvaruje pred zmedo in duševno stisko. Poetska funkcija je izvor in tra-
dicija poezije je varuh supraznanstvenega mita.«
Kako naj bi se ta odrešilna naloga poezije ostvarila, pove Richards že prej,
ko govori o učinkovanju poezije. Njegovi kritiki (zlasti Raymond Williams)
pravijo o tem predlogu, da pojmuje umetnost kot nekakšno telovadnico za
življenje in ga napadajo predvsem zaradi služeče vloge, ki jo v njem umet-
nost ima:
»Pri normalno razvitem človeku bo nastopilo stanje pripravljenosti za akcijo
takrat, kadar za dejansko akcijo niso dani vsi pogoji. Ena izmed osnovnih last-
nosti poezije in sploh umetnosti je ravno ta, da ji manjkajo pogoji za akcijo. Na
odru vidimo igralca in ne Hamleta. Tako pripravljenost za akcijo nadomesti
akcijo samo, dejanske reakcije.«
Svojo misel o tenn, da pri umetniškem doživljanju nastopi pripravljenost za
akcijo zato, ker so izločene ovire, ki bi v stvarnosti preprečile tako akcijo kot
pripravljenost zanjo, je Richards izdelal v svojih »Principih literarne kritike«.
Kar zadeva aktivnost bralca pri umetniškem doživljanju, to Richards še zahteva,
poznejši avtorji pa jo vedno bolj zanemarjajo.
Richardsovo razmejitev med poezijo in znanostjo, še posebno njegov koncept
dveh v bistvu različnih rab jezika, je prevzela večina angleških literarnih
kritikov. Tako na primer F. R. Leavis celo trdi, da gre pri branju poezije (v
nasprotju z branjem na primer filozofije) za povsem različno dejavnost, kar bi
pomenilo, da imamo dve različni vrsti branja. Ko' govori o tem vprašanju,
trudeč se dokazati popolno neodvisnost poezije od filozofije, pravi v svojem delu
»Skupna prizadevanja« (The Common Pursuit) takole: »Literarna kritika in
filozofija sta dve povsem različni stvari. Način branja, ki ga zahteva filozofija,
je povsem drugačen od tistega, ki je potrebno za poezijo!« In na kratko povzame
Richardsovo stališče: »Besede v poeziji nas vabijo, ne da bi mislili o njih, temveč
da bi se v nje vživeli, z njimi zaživeli in doumeli zapleteno doživetje, ki je v
njih vsebovano.«
Vse kaže, da se je ta razmejitev celo preveč uveljavila in privedla do tega, da
področje literature in sploh umetnosti pojmujemo kot docela ločeno od področja
znanosti in obratno. To je položaj, iz katerega izhaja C. P. Snow v svojem
predavanju »Dve kulturi« in iz katerega išče izhod.
Takoj pa je treba povedati, da C. P. Snowu ne gre toliko za ugotavljanje razlike
med učinkovanjem enega in drugega področja, oziroma za določanje pomemb-
37G
nosti tega učinkovanja, temveč bolj za ugotavljanje stanja, ki ga je opisana
delitev povzročila.
Dve kulturi, ki ju omenja v naslovu, sta znanstvena kultura (to predstavljajo
znanstveniki in tudi tehniki; mi bi tu uporabili izraz tehnična inteligenca) in
literarna kultura. Ta vključuje tudi druge umetnosti, čeprav je v predavanju
predvsem govora o literatih; njeni predstavniki v družbi pa so tako pisatelji
in sploh umetniki kot tudi profesorji in kritiki. Pri svoji delitvi Snow posebej
poudarja, da je shematična, ker so predstavniki prve, znanstvene kulture ude-
leženi vsaj še pri glasbi, bodisi kot ljubitelji gramofonskih plošč ali pa tudi
kot izvajalci. Kljub temu pa — po Snowu — med obema kulturama zija globok
prepad. Izraža se predvsem v nepoznavanju nasprotnega tabora, kar povzroča
prekinitev vsakršne možnosti komunikacije. Znanstveniki komaj kaj berejo,
literati pa ne poznajo niti najbolj osnovnih dosežkov znanosti. Obojestransko
nepoznavanje često povzroča obojestransko podcenjevanje in včasih celo zani-
čevanje. C. P. Snow je prepričan, da smemo upravičeno govoriti o dveh povsem
ločenih kulturah, oziroma o dveh družbenih skupinah njunih predstavnikov,
ki so močno povezani s skupnimi značilnostmi. C. P. Snow je eden redkih, ki
so doma na obeh področjih. Po izobrazbi je znastvenik in hkrati znan angleški
romanopisec, zato si prizadeva, da bi odkril lasnosti, ki ločujejo obe skupini.
Meni namreč, da se je laže boriti proti zlu, ki ga dobro poznamo. Seveda ne
dvomi, da je opisana delitev zlo tako za prvo kot za drugo kulturo. Za obe
pomeni večjo ali manjšo mero osiromašenja.
Po opažanjih C. P. Snowa imajo predstavniki »dveh kultur« drugi o drugih
neutemeljeno, čudno in vedno deformirano mnenje. Neznanstveniki smatrajo
znanstvenike za napadalne in bahave. Zdi se jim, da so prazni optimisti in da
se ne zavedajo pogojev človeškega življenja. Na drugi strani se literati kažejo
znanstvenikom kot inteligenti brez slehernega predvidevanja (skrbi) in brez
zanimanja za manj srečne soljudi. Zaradi želje, da bi omejili tako misel kot
tudi umetnost na eksistencialni moment, so celo proti — intelektualni. Ker
Snow meni, da je v nazorih tako prvih kot drugih kanec resnice, poskuša še
natančneje opredeliti po.sebnosti in nasprotja obeh skupin.
Obtožba znanstvenega optimizma je bila že tolikokrat izrečena, da jo je nesmi-
selno ponavljati. Snow pravi, da gre tu za posebno vrsto optimizma, ki nikakor
ne izključuje zavesti o bistveni tragičnosti pogojev posameznika: »Vsakdo
izmed nas je sam«; temu sicer včasih ubežimo bodisi z ljubeznijo ali z umet-
niškim ustvarjanjem, vendar »vsakdo umrje sam«. Toda tega se zavedajo tudi
znanstveniki. Zato Snow meni, da bi znanstveni optimizem bolje opredelili kot
zavest, da tragični pogoji posameznika niso hkrati tudi splošni socialni pogoji.
To nikakor ne sme biti vzrok, da se ne bi borili proti usodi tam, kjer je to
mogoče. Kajti če ne storimo tega, smo manj kot človeški. Kadar nas ima, da
bi temu ubežali, se moramo ves čas zavedati, da je večina naših soljudi pod-
hranjena, da večina umira pred časom ... Znanstveniki si prizadevajo, da bi
na tem področju napravili nekaj dobrega, predvsem pa so prepričani, da je to
mogoče. In to je njihov pravi optimizem — določena vrsta optimizma, ki vsem
ostalim zelo manjka. Svoje razmišljanje o pozitivnosti znanstvenega delovanja
zaključi Snow s kratko ugotovitvijo, da v nekem smislu nosijo znanstveniki
— pa če to priznajo ali ne — v sebi prihodnost. Tu pa je tudi ena izmed
bistvenih razlik med obema skupinama kultur. Za literate ni značilno le to,
377
da ne upoštevajo dosežkov znanosti in njene prihodnosti, temveč tudi «tradi-
cionalno kulturo«v kateri so zakoreninjeni, razumejo povsem napačno. Ce
pravimo, da nosijo predstavniki znanstvene kulture v sebi prihodnost, potem bi
za predstavnike literarne kulture lahko rekli, da si žele, da bi prihodnosti sploh
ne bilo. In prav tradicionalna kultura je tista, ki obvladuje ves zahodni svet.
Medsebojno neupoštevanje pa škoduje tako enim kot drugim. Pri nezanimanju
znanstvenikov za literaturo ne moremo govoriti o pomanjkanju zanimanja za
moralna in družbena vprašanja. Snow — nasprotno — meni, da znanost že
sama po sebi vsebuje določeno moralno komponento. Enako tudi ne gre za
pomanjkanje osnovnega zanimanja. Vzrok za nezanimanje je bolj dejstvo, da
se znanstvenikom vsa tradicionalna kultura kaže kot nezanimiva. In prav tu,
meni Snow, se motijo. S tem si bistveno zmanjšujejo možnosti imaginativnega
razumevanja in se tako sami osiromašijo. Vendar slednje velja tudi za literate.
Tudi oni so za nekaj prikrajšani in njihov primer je mogoče celo bolj resen,
zakaj oni se s tem tem celo ponašajo. Saj se še vedno delajo, kot da je »tradi-
cionalna« kultura celotna kultura, kot da narava ne obstaja in kot da njeno
izkoriščanje ne bi bilo niti zanimivo niti ne bi imelo nobenih posledic.
C. P. Snow je mnenja, da znanstveno ustvarjanje in obvladovanje narave s
vso svojo globoko problematiko in zapletenostjo predstavlja najčudovitejše
skupno delo človeškega duha. Vendar večina literatov o tem nima nobene
predstave. Pomembna skupina ljudi je preprosto gluha za neomejeno področje
intelektualnega doživetja. Le da to ni naraven pojav, ampak obratno, posledica
parcialne vzgoje. Zato se posamezniki tudi ne zavedajo svoje izgube. Saj kljub
čudovitemu razvoju fizike večina najpametnejših ljudi na Zahodu v ta razvoj
nima več vpogleda, kot so ga imeli njihovi neolitski predniki. Posledica je, da
med dvema kulturama ni skupnega prostora, kjer bi se pripadniki obeh kultur
lahko srečali. Snow pravi, da ne želi poudarjati škodljivosti tega dejstva, kajti v
resnici je mnogo več kot samo škodljivo, predvsem pa ima tudi resne praktične
posledice. Srečanje teh dveh smeri bi namreč odprlo neslutene kreativne
možnosti. V zgodovini duhovne ustvarjalnosti so taka srečanja vedno omogočila
usodne prodore. Danes pa je stopnja nepoznavanja in neasimiliranja znanosti
v literaturi več kot bizarna in gre pogosto samo še za čisto nerazumevanje.
C. P. Snow meni, da je to značilno za ves zapadni svet, vendar še posebej za
Anglijo. Najslabše pri vsej stvari pa je dejstvo, da ta tendenca v specializacijo
ene ali druge smeri še stalno narašča, saj jo med mlajšimi generacijami opa-
žamo vedno močneje izraženo. Obe kulturi sta prenehali komunicirati že
nekako pred tridesetimi leti, vendar pa sta takrat še zmogli privoščiti druga
drugi mrzel nasmeh. Danes je celo ta vljudnost izginila. To ni le posledica
občutka mladih znanstvenikov, da so na pohodu k višku, medtem ko je lite-
ratura v umiku, ampak je tudi posledica dejstva, da imajo pi-vi neprimerno
boljši materialni položaj. Tako po Snowovem mnenju diplomant agleščine ali
zgodovine zasluži le šestdeset odstotkov dohodkov kakšnega tehnika. Izhod iz te
situacije pa je po njegovem mnenju samo eden, namreč sprememba izobrazbe v
smeri manjše specializacije.
Snow uporablja izraz »tradicionalna kultura«, za »starejša« oziroma »boljša« ob-
dobja kulture, v ang. kritiki pogosto imenovana tudi »Organska kultura«. V glavnem
pa želi poudariti kulturno usmerjenost v preteklost, ki jo v angleščini običajno ozna-
čujejo z izrazom »backwardness«.
378
v drugem delu svojega predavanja govori Snow predvsem o vzrokih za na-
stanek tega prepada. Čeprav meni, da je vzrokov več in da imajo različne
izvore, vendar smatra za poglavitnega ravno dejstvo, da se intelektualci — z
izjemo znanstvenikov — niso nikoli hoteli potruditi in se tudi niso potrudili
razumeti industrijsko revolucijo, kaj šele da bi jo akceptirali. Zato Snow
imenuje intelektualce, zlasti tiste s področja literature, za naravne Luddite.
Tradicionalna kultura industrijsko revolucijo'^ bodisi ignorira ali pa je ne mara."
Le tako se je lahko zgodilo, da intelektualci preprosto niso doumeli, kaj se
dogaja. Večina pa se je od tega dogajanja preprosto odvrnila, kot da bi to
bila prava pot za človekova čustva; mnogi — C. P. Snow našteva Ruskina,
Williamsa, Morrisa, Thereauja in Emersona ter Lawrenca — so preprosto fan-
tazirali in njihova dela (po svojem učinku) ne predstavljajo nič drugega kot
vzklike groze. Do določene mere razumevanja dogodkov naj bi se bil povzpel
le Ibsen v svojih poznih delih.
Vse to pa seveda ne zmanjšuje dejstva, da je naraščajoča industrializacija edino
upanje vseh revnih narodov. Snow meni, da posameznik sicer lahko zavzame
do industrializacije povsem negativno stališče: Izraža mu svoje spoštovanje es-
tetskih čustev, ki bi napravile posameznika neobčutljivega za pomanjkanje
hrane, umiranje lastnih otrok in pomanjkanje vsakršnega komforta, vendar pa
je v principu proti temu, da bi kdor koli, ki se je odločil proti industrializaciji,
svoje odločitve vsiljeval tudi drugim, ki nimajo možnosti proste izbire. Indu-
strijska revolucija ima namreč povsem drugačen videz glede na to ali jo gle-
damo, »od spodaj« ali »od zgoraj« — iz Azije ali iz Chelsea, literarnega predela
Londona. In če od industrijske ločimo še znanstveno revolucijo, ki jo predstavlja
aplikacija znanstvenih odkritij na industrijo, je razlika v bistvu le v tem, da je
druga še neprimerno hitrejša, globlja in bolj usodnega pomena.
V zadnjem delu svojega predavanja govori Snow o nasprotju in razlikah med
industrijskimi in neindustrijskimi deželami, med bogatimi in revnimi deželami.
Slednjim bo Zahod moral nujno pomagati, tako iz človeških kot tudi iz drugih
razlogov. Ob tej nuji pa pride še bolj do izraza izredni pomen znanosti, ki
narekuje nujo po večjem številu znanstvenega naraščanja. Vendar pa prav na
tem mestu C. P. Snow izrecno poudari, da bi ta prepotrebni znanstveni pod-
mladek razen svoje znanstvene vzgoje moral posedovati še druge, primarno
človeške lastnosti. Pri pravilnem razvoju le-teh je pa nedvomno prav literatura
tista, ki lahko odigra veliko vlogo. Tako pride Snow do zaključka: »Vse puščice
kažejo v isto smer. Premostitev prepada med obema kulturama je nujnost
v najbolj abstraktnem intelektualnem smislu prav tako pa tudi v praktičnem.
Kadar se ta dva aspekta ločita drug od drugega, ne more več nobena družba
razsojati resnično modro.«
Takoj ko je leta 1959 Encounter v svoji junijski in julijski številki objavil
daljše odlomke iz »Dveh kultur« — v istem času je izšlo predavanje tudi v
C. P .Snow meni, da po prehodu iz lovskega v organizirano poljedelsko obdobje
industrijska revolucija v zgodovini človeštva nedvomno predstavlja največjo spre-
membo. Tako zanj agrarna in industrijska revolucija predstavljata edini kvalitativni
spremembi v zgodovini človeštva.
" Pesniki so od industrijske revolucije opazili le pokvarjeno pokrajino in neprijeten
hrup, ki ga povzročajo novi stroji.
379
knjigi — se je začela polemika. Ze v prvi naslednji številki se je oglasilo več
znanih angleških kulturnikov, med njimi filozof Bertrand Russell, znani ame-
riški sociolog David Riesman in znano literarno ime Walter Allen. Diskusija
se je nadaljevala še v poznejših številkah.
Skoraj vsi avtorji se strinjajo s tem, da je C. P. Snow s svojim predavanjem
zadel v sredo pereče problematike, velika večina pa se strinja tudi z njegovim
reševanjem problema.
Walter Allen meni, da strah sodobne literature pred znanostjo nekako ustreza
viktorijanskemu strahu pred masovnostjo. Razen tega poudarja, da je bila
antiindustrializacijska usmerjenost že ena izmed osnovnih potez zgodnjega de-
lavskega socializma v času Carllyeja, Ruskina in Morrisa. Snowova diagnoza
preloma med obema kulurama se mu zdi povsem utemeljena, vendar kljub
nekaterim izboljšavam na področju izobrazbe še vedno ne more videti iz nje
nikakega izhoda. Podobno misli tudi A. C. B. Lovell (director Jordell Bank
Experimental Station, Cheshire); ta se povsem strinja s Snowovim opisom
trenutnega položaja, vendar meni, da bi morala »literarna kultura« prekiniti
tradicijo svoje samostanske eksistence. Ta namreč pripada preteklosti, ne
glede na to, ali se nam zdi to obžalovanje vredno ali ne.
J. H. Plumb (Christ's Colleg, Chambridge) je eden redkih udeležencev polemike,
ki se s Snowovo dispozicijo polemike ne strinja. Predvsem misli, da je dejansko
nasprotje med dvema kulturama v bistvu bolj socialnega kot pa kulturnega
značaja. Nezanimanje za literaturo', ki ga, razen pri znanstvenikih, opažamo
tudi pri drugih, je predvsem posledica nizke kvalitete literature same, nizke
ravni, na kateri je »sodobni kreativni duh«.
Ta raven je posledica odvijajočih se socialnih sprememb, spričo katerih so
koncepcije starih lastniških razredov postale preveč specializirane in privatne,
da bi lahko vsebovale dovolj pomena za neuke, neotesane industrijske mase
tovarn in predmestij. V nasprotju s Snowom je mnenja, da se mnogo mladih
humanistov živo zanima za dosežke sodobne znanosti in so le znastveniki tisti,
ki se jim ne zdi vredno pogovarjati se z laiki na področju njihove stroke.
Davidu Riesmanu se zdi zlasti usodno dejstvo, da prepad med dvema kultu-
rama tudi poglablja razliko med spoloma. V Ameriki je dokaj nenavadno, da
bi ženska študirala predmete iz znanosti (v SZ je tretjina vseh diplomantov —
inženirjev ženskega spola!), medtem ko se za moškega zdi zelo čudno, če se
posveča literaturi. Riesmanu se zdi Snowova zahteva (ki je — po njem — v
bistvu zahteva po celovitem človeku in zelo podobna Marxovi zahtevi po
odpravi alienacije), povsem utemeljena, saj je poznavanje obeh kultur, tako
bistveno za obogatitev duhovnega življenja, zdaj dostopno le najredkejšim po-
sameznikom, ki to zmorejo. Ker industrializacija ni odpravila te osnovne ali-
enacije, kar je po Riesmanu pričakoval Marx, bi bilo treba poskusiti znova.
Tudi Bertrand Rüssel pozdravlja ta novi napor za odpravo delitve in mu želi
veliko uspeha (vendar pa hkrati izraža svojo bojazen, da bi Angleži kot narod
raje izgubili prav vse, kot pa žrtvovali en sam kanček svojega snobizma).
Michael Polanyia ugovarja zahtevi po odpravi specializacije (za katero se
Snow sploh ne poteguje, vsaj v tem smilu ne), ki bi po njegovem mnenju
pomenila pot k diletantizmu. Obseg znanosti je v sodobnem času narastel tako
380
močno, da celo najbolj zreli znastveniki ne zmorejo več kot samo zelo ozko
področje. Tako meni, da trenutno razpoložljivi znanstveni material vsaj deset-
tisočkrat presega spominske sposobnosti katerih koli človeških možgan.
Nekoliko ostrejši so bili napadi predstavnikov tako imenovane »tradicionalne
kulture«. O teh Snow sam poroča, da so si nekatera uredništva pred objavo
zagotovila njegovo obljubo, da jih zaradi objave ne bo tožil. Zdi se, da gre
v teh napadih (najbolj znan je napad F. R. Leavisa, ki je bil objavljen v
Spectatorju 9. marca 1962, nato pa še kot knjiga v »Chatto and Windus«) pred-
vsem za prizadetost, ki jo je povzročila Snowova razporeditev znanosti na prvo
in literature šele na drugo mesto. Podobno tudi Kathleen Nott (najprej v
svojem članku v »Encounterju«, februarja 1962. in pozneje še v člankih v »The
Listenerju« aprila istega leta) odločno zastopa stališče, da C. P. Snow zelo
pretirava, kar zadeva pomen in vlogo znanstvenikov.' Prav tako se ji zdi
neupravičeno tudi govorjenje o večji integriranosti znanstvenikov na sploh in
krivično njegovo posploševanje reakcionarnosti nekaterih pesnikov. Tu gre
predvsem za mnenje nekega znanstvenika o pesnikih, ki ga je Snow navedel
že v prvem predavanju. Na kratko trdi, da je reakcionarnost nekaterih pesnikov
in tega, za kar so se ti pesnik zavzemali, prispevalo svoj delež k Auschwitzu.
Snowove trditve se Kathleen Nott zde nevarne predvsem zato, ker se ji zdi, da
se za njimi skriva neutemeljeno pričakovanje, da se bodo z ureditvijo socialne
in ideološke strukture, problemi morale in umetnosti rešili kar sami od sebe.
Tako pričakovanje pa, po njenem mnenju, ni v skladu z zgodovinskimi
dejstvi. Pri vsakršnem združevanju kultur, ki je vsekakor zaželeno, je pred-
vsem potreben vmesni člen. To pa je lahko le jezik. In ker je jezik domena
literature, je literatura, ki jo Snow neupravičeno zapostavlja, bistveno po-
membna za odpravo obravnavanega prepada med dvema kulturama.
Kathleen Nott nadaljuje svoj prispevek s kritiko Snowovih romanov. V njih.
tako se ji zdi, mu še zdaleč ni uspelo, da bi znanstvenikom dal tisto moralno
jedro in trdnost, ki jim jih predpisuje v svojih predavanjih. Zato meni, da
so Snowove trditve o večji integriranosti znanstvenikov nesmiselne.
V svojem »Ponovnem pogledu« se Snow s tem vprašanjem ne ukvarja več.
Nasprotno pa ponovno poudari svoje osnovno stališče, da namreč niti čisto
znanstveni sistem niti tradicionalna kultura sama zase ne ustrezata našim tre-
nutnim možnostim za delo, ki nas čaka v svetu, v katerem bomo morali živeti.
S tega stališča se mu problem kaže še v drugi obliki: v kolikšni meri je namreč
mogoče združiti upanja zagovornikov znanstvene revolucije, ta skromna upanja
za boljše življenje vsega človeštva, s participacijo na sodobni literaturi, za katero
je značilno nepoznavanje razvoja moderne znanosti pa še tudi česa drugega.
S tega stališča gledano, se tradicionalna usmerjenost literature kaže kot ovira
za njeno napredovanje (usmerjenost v sedanjost ali celo v prihodnost). Zato
ni čudno, da Snow ravno na napade, pisane s stališča tradicionalne kulture,
v svojem »Ponovnem pogledu« odgovarja najbolj obsežno.
' V tem času je namreč izšlo že Snowovo drugo predavanje »Znanost in vlada«, v
katerem avtor še bolj goreče poudarja potrebo po številnejšem znanstvenem nara-
ščanju in bolj odgovorni vlogi znanstvenikov pri vodenju vseh državnih poslov.
381
Ko odgovarja na take napade, na pi'vem mestu priznava lastno krivdo: zanesel
se je namreč na to, da ljudje bolje poznajo zgodovinska dejstva in je zato
mislil, da je marsikaj znano, kar v resnici ni. Tu gre predvsem za najnovejša
odkritja, obdelana z modernimi pripomočki znanosti, ki so nedvomno pokazala,
da je bil standard v tako imenovani »organski družbi«, v plemeniti in kulturni
preteklosti za naše pojme neverjetno nizek in za naše predstave vseskozi
nespremenljiv. Tako so francoski zgodovinarji na podlagi starih matičnih
knjig prišli do zaključka, da se standard teh dob ni razlikoval od stopnje
kulture, ki nam je še danes na vpogled v deželah Afrike in v Mehiki, v neka-
terih pogledih pa je najbrže celo zaostajal. Ob tem se Snow sklicuje tudi na
J. P. Plumba, ki je tudi sam nasprotnik tako imenovanih zgodovinskih mitov
in odločno zastopa stališče, da noben pameten človek ne bi nikoli želel živeti
v nekem preteklem zgodovinskem obdobju, kolikor se seveda ne bi rodil
v zelo bogati družini, bil neverjetno zdrav in bil pripravljen stoično prenašati
smrt večine svojih otrok. Dejstva iz »rožnate preteklosti«, kot se mnogim
ljudem danes kažejo, se tako v luči dognanj lahko izkažejo kot dokaj nerožnate.
Zato se C. P. Snowu zdi sedanji nostalgični odnos literarnih humanistov do
preteklosti, osnovan je ravno na teh neupravičenih in netočnih predstavah,
vseskozi nesmiseln. Hkrati pa tudi krivičen, saj prav tak odnos odreka še
vedno revnim narodom našega časa vsakršno upanje na izboljšanje. Snow
namreč meni, da imajo polno moralno pravico zahtevati razvoj industrije in z
njim zvezano olajšanje, ki se ga mi ne zavedamo več.
Tako C. P. Snow v bistvu dosledno vztraja pri svoji izhodiščni trditvi, da sta
znanost in njen nadaljnji razvoj bistvenega pomena za človeštvo. Spričo tega
dejstva ima tako imenovana literarna kultura drugoten pomen. Nikakor pa ne
želi zmanjševati dejanskega pomena slednje, saj ji pripisuje bistveno vlogo
pri dosegu integrirane osebnosti in tudi družbe. Dvomi le o tem, da bi bila
sodobna literarna produkcija, bistveno osiromašena zaradi svojega nepozna-
vanja mnogih prepotrebnih stvari in zato tudi parcialna, sposobna to nalogo
opraviti. Vendar pa meni, da bi zaželena združitev literarne in znanstvene
smeri lahko bistveno spremenila celotni položaj. Literatura bi si s širšim
poznavanjem: lahko znova osvojila totalnost in bi kot taka tudi znanstvenikom
pomenila tisto, kar bi jim pravzaprav morala. Medsebojno poznavanje in do-
govor — z eno besedo: premostitev trenutnega prepada — bi za obe odprlo
tudi nove, še neizkoriščene kreativne možnosti.
Ce za konec poskusimo napraviti primerjavo izhodišč in izvajanj naših štirih
avtorjev — Thomasa Lova Peacocka, Matthew Amolda, L A. Richardsa s so-
mišljeniki na eni in C. P. Snowa na drugi strani — potem se nam C. P.
Snowova rešitev v nekem smislu pokaže kot povratek k T. L. Peacocku. Seveda
neodvisno od tega, ali je bil njegov napad mišljen resno ali pa je bil zgolj
provokativno satiričen. Obadva sta se odločila za znanost kot rešitev. T. L.
Peacock se je odločil za znanost zavoljo njene praktičnosti in koristnega učin-
kovanja v stvarnosti, C. P. Snow pa za znanstveno revolucijo, ker mu le-ta
pomeni edini možni in hkrati nujni izhod iz revščine, ki še vedno vlada nad
precejšnjim delom sveta. Zanimivo je, da poudarjata nizko raven (vsak svoje)
sodobne literature, medtem ko nikakor ne želita odrekati pomena literaturi
na sploh. Tako se zdi, da gre bolj kot za podcenjevanje literature za ustvaritev
382
neke vrednostne hierarhije, v kateri glede na trenutno socialno stanje in nivo
sodobne literature le-tej ne pripada nič kaj pomembno mesto. Tu ni naš namen
razpravljati o pravilnosti ali nepravilnosti takih zaključkov, ker bi bilo za to
treba najprej dokazati manjvrednost trenutne literarne produkcije. Kljub temu
se nam zdi, da je Snowovo kritično stališče problem spora med znanostjo in
literaturo postavilo v novo luč. To se zdi koristno že zato, ker je tako — kot
pravimo — mogoče slišati tudi drugo plat zvona. Doslej so Angleži dolga leta
dokaj enostransko pretiravali v svojem pojmovanju odrešilne vloge, ki naj jo
odigra literatura.
Balada o modri svetlobi
Dane Debič
(odlomek)
XXVJ
Nekega vlažnega jesenskega dne, ko je hotenje otrplo ležalo na razmetani
postelji, ko je zmanjkalo orožja za osvojitev modre svetlobe, ko so lepe besede
odslužile kot zajemalke in so splahneli domisleki, sem do kraja spoznal; kako
je gol moj jaz, onečaščen, ponižan, razkrinkan, prepoten po noči razburljivih
samogovorov, obkrožen od praznih steklenic, ležeč v zraku, smrdečem po
alkoholnih pijačah, prebujen od poslednjega tkiva, z razbolelim mesom od
trdega dotika jeklene cevi, umirjeno počival.
Na robu svojega pogina, da se je sklanjal čezenj in motril možno prihodnost,
ali ničevnost prihodnosti, da je motril svojo izmozganost, si je pridobil po-
membno posebnost: človeško cinično črto od robov nosnih platišč in mirno roba
gornje ustnice, mimo neobritih dlak, med poglobljenimi znojnicami, ki jih je
izdolbel jedek znoj, ko je telo v vročici prebrodilo vso postelj, ves pod, se
trgalo ob stenah, lizalo zid in navsezadnje molilo, da bi do kraja s slastjo
ponižanja okušalo svojo bednost, do kraja preizkusilo vsa sredstva pred do-
končnim porazom.
Toda tu, lagodno ležeče nad prepadom, se je znenada domislilo sončnih svetlob,
lune, ki se je v megli motala z mehko svetlobo, prejšnjega večera, ko se je
prenapeto dekliško telo otepalo njegovih krčevitih stikov rok, tiste mesene
vabljivosti, ki je do kraja osmešila ponos, to prividno dobro lastnost. Toda tu,
se je vprašalo, če je sedaj konec slehernega ponosa, vseh omenjenih vrednot,
će je konec slehernega dostojanstva, če je tiara človeka pod njenimi nogami:
383
zakaj ubožca tako zdelanega, toliko žrtvujočega že omrtviti, še naprej
teptati? ...
Poslej sem se ogibal pretinca z njegovo vsebino, zato sem orožje, ko sem ga
prej omotal v volneno cunjo, založil v predal. Nato sem motril svoje telo pri
njegovih jutranjih opravilih, kako se oblači, kako se motovili pred razmetanimi
predmeti, ki so se usuli iz nepospravljene omare, kako izbira srajco, ki bi
imela količkaj spodobno pošit ovratnik, kako se loteva teh opravil, da bi izko-
ristilo svoj mehanizem za zamudno početje, za gibanje v zraku in po steptani
zemlji, za postopno prediranje ograje: O, ograje, ki sem jo tukaj rušil, dolbel
vanjo, ki sem ji pritisnil mrtvo lice na sivino, da bi jo s samo človeško bolečino
oluščil neusmiljene trdnosti, te trdnosti nemogočega....
Tamkaj, na dvorišču, razumljive, rumene pa rdeče jeseni laja pes in se huduje,
škorci vnemarno preletavajo jagnjede, ljudje nesramežljivo odrivajo zrak na
svojih poteh, ko jaz, tako nerazločen v temi svojega obstoja zrem za kresni-
cami, skritimi pod listi mrtvila, tistimi kresnicami, ki bi razsvetlile moj mozeg
za motno dejavnost, o povsem motno, a vendar še vedno dejavnost nekega
jesenskega dne v neki lepi novi pisarni, kamor so nas preselili, da bi občinski
ljudje lahko bolje uradovaM ...
Strmim v megleno pihanje sap, ki vejejo iz dihanja, iz tega neprijetnega
dihanja. Ljudje se gibljejo, ko vanje zijam. V temi ležeč, seveda še vedno
upam, da se bo zdaj ali zdaj končalo to obdobje, ta zid, ta kos mojega dihanja
v prav tem okolju, v prav tem času, da se bo resničnost izpremenila v laž,
takoj odstopila svoje mesto drugi resnici, posladkani, dostojni, s pernatim
obrazom, s pavjim repom, zajčjimi očmi, s srnjim hodom in z razprostranjenim
telesom mehkobe, ko ni udarcev, ni modric, ni obeležja nečesa neizhodnega,
ki te pečati, te zaznamuje, ti krotoviči lahkotnost. Kar tako pričakuješ: zdaj
in morda zdaj ... Ko pričakuješ, še vedno laja pes s tistimi brčicami, s kosmato
obrobljenimi očmi, s prizadevnostjo; še vedno laja, jaz pa pričakujem ...
»Ljudje, boril sem se za osvoboditev...«
Pa ni res, da sem že osvobojen, ko sem kot državljan prost nevarnosti nenadne
smrti, ki pada nebrzdano na pot iz puške v zvezdnati temi, ki se kotali lepljiva
na partizanske poti. Osvobojeni ste vi, ljudje, bitja dihanja, ki ste štiri leta
svoja telesa opazovali s skrbnostjo čuvarjev črede, katero besni volkovi napa-
dajo tam iz mračnih globeli duševnih zablod; o zdaj ste svobodni, že predolgo
svobodni, zato pozabljate, kako se svoboda otrese strahu, ko niste plen skrbi
sivih ličnic, gladu im druge divjadi v brlogih človeškega mozga.
Nisem svoboden, ker so mi pristrigli krila tile morilci nekega umrlega časa.
In ta krila ne porastejo, ne zajamejo več zraka, ne pojadrajo na ceste bednega
človeštva, da tamkaj z novim žarom prevzemam svojo vlogo dostojno in člo-
384
veško, da se podam v vaši trumi pred prestolom nesmisla in zapojem pesem o
svobodi; to pesem ste skoraj pozabili, ker se motorji pode po cestah, ker se vrte
ventilatorji, ker bencin izgoreva in izhlapeva, ker voda teče skozi kromirana
jekla, ker se v ogledalih blešči samozadovoljnost našega novega časa ...
Niti ne prosim več. Cemu in koga? Legendarna preteklost me prekriva s svojim
prahom, me vztrajno duši, me poljubno odrinja, o, ker samo nevšečen človek
sem, človek, ki popiva, ki v neredu použiva svoje obroke energije, ki se
nečedno oblači, ki bo nekega dne gotovo odstopil svoje službeno mesto treznej-
šemu človeku, samo še malce prahu bo nasul čas, še malce več neumnosti bo
počel pijanec tega časa, prav tega, ki se dogaja, ki se venomer dogaja ...
XXVII
Nekega dne je Džek legel na marmornat, beli in srebrno se iskreči rimski
kamen; ko je tako črn in živ ležal na bleščečem reliefu, pravkar izkopanem
iz tisočletij, sem videl hordo, ki je tod mimo jezdila na nizkih konjih in med
borovce privezala svojo preteklost, usnjene uzde imenovano, da bi ta horda
na bregu neke reke, kjer so iz proda moleli veliki beli kamni, oskrbela živ-
ljenje z gnjatjo, ga zasitila: vekajoče otroke, v kože odete može in žene, betežno
starost tam na koncu kolone, zaostajajočo, mračno od poti, ki je vodila kolono
v bližino sonca.
Ta pa, modra svetloba, je utrgala cvet marjetice ob srebrnem kamnu in
ljudeh, ki so na tem kamnu lovili zajce in zašepetala: »Ljubim, ne ljubim,
ljubim, ne ljubim ...« ko je končala, je v neki senci zastala, da bi tamkaj nekaj
razmislila, jaz pa sem hotel tisto besedo osvojiti (si dopovedati, da je želela
mene).
Potem sva se na tistem belem kamnu odpočila. Jaz pa sem si zapomnil podrob-
nosti njenih oblačil, napetost njenih prsi, ki so metale izrezano senco na beline
kamna, zapomnil sem si, kako je profil njenega obraza zakril s svojo senco
profil Ifigenije iz davnine ...
Ves tresoč se, kakor da bi nikoli ne bil doumel smisla pregovorov o smrti in
življenju, sem ji dvignil glavo, da bi njena senca padla na travo, se izgubila
v njenem zelenilu ...
»Kaj mi stiskaš bradico?« je vprašala.
»O, kar tako,-« sem zašepetal, »kar zato, da bi se te dotaknil, te čutil, še vedel,
da si res ti in res tu, da sediš in da grizljaš jabolko.«
Potem me je opazovala. Seveda ni doumela, kaj sem hotel povedati. Kakor
tudi pozneje mnogokrat ni doumela, kaj sem hotel povedati, kakor da moje
385
besede ne morejo k njej, ker da je brv preozka. Tisto o mojih starših pa je
njene oči spreminjalo, jim jemalo lesk, jo odrinilo iz moje bližine nekam daleč,
daleč, da sem jo večkrat povprašal.
Vprašal som na primer: »Kaj misliš zdaj?« In sem hkrati ugotavljal njeno
gibanje v mojem bitju.
Pa me je gledala, da sem ji kar zameril, ker nič ne poreče, prav nič takega,
da bi se do kraja pogovorila o njej in o meni, da bi se do kraja utrdila stalnost
njine bližine.
»Moral bi te srečati med vojno,« sem ji ponavljal, »tam, kakor borko odreda
lepote, na katerega fašisti ne bi streljali, ker bi tega ne zmogli. Morda pa bi
mogli tudi to,« sem nadaljeval, »saj so streljali ženska telesa, da so kakor
prazne sneti obvisela na krvavo obrizganih stenah ...«
»Kar o streljanju, vojni, krvi, krvavih buticah, ušeh in takih rečeh?«
»Zakaj ne?« sem vprašal. »Vse to smo pretrpeli. Doživljali smo tisto klanje.
Takrat smo se s pravimi puškami bojevali proti ljudem zverem...«
Ko bi vsaj nekaj razumela, sem mislil, vsaj čink, vsaj prašek, vsaj malo, da
bi mogla poustvarjati podobe tistega časa, da bi našla tih sporazum o spošto-
vanju partizanskih razgovorov, teh spominov ...
Včasih, ne pogostoma, je omenila lepljiv črn kruh, menda testo iz zemlje zgne-
teno, pa za kruh prodano na odrezke živilskih nakaznic... »Viš,« sem brž popri-
jel, »to je bila vojna, takšen kruh, pa še mnogo hujših reči. Takrat so se vsak
dan ponavljala zverstva. Svabi so streljali za pol pfeniga, za besedo pravilno ...«
»Danes vsak dan avto koga povozi. Mopedi se prevračajo,« je rekla tiho in zrla
v neko točko tega sveta, ki sem jo jaz že zato sovražil, ker je bila točka na
nekem meni neznanem predmetu, ne vem kako daleč in kako resnično daleč...
O, kako sovražna točka, vanjo pa modrina z vso voljo naperjena, da sem
izčrpan zavzdihnil: »O, ko to ne bi bil moški, tako možat, kosmat in možat,
jeklenih besed, brez tega čvekanja, o vojni in preteklosti, o ljudeh, ki umirajo,
ki tonejo v času že potonjenem, ker so mrzli kakor same ledene sveče ...
Mnogo reči si je želela, ko je sedela na arhitravu, tem rimskem in belem, na
katerem je krilati lev jedel pomaranče (morda kakšen drug sadež) iz marmor-
nate košarice.
Naštevala je: kožnat plašč, angleški slovar s slikami (bevskajočih psov ni
posebno marala), zelene ploščice v kopalnici (menda umirjena barva), kuhinjo
z modro posodo iz nekega posebnega emajla in menda iz neke tuje dežele
(rdečimi pokrovi). Avtomobila ni marala...
Kupil sem ji slovar, o plašču sem dejal, da ga bom kupil, ko dobim poseben
honorar, pa še nekaj malenkosti sem ji podaril...
386
Toda vse to ni bilo meni prav nič v prid. Daril se je veselila, jih oblila z
modrino, a le za kratek hip, potem pa jih odrinila v pozabo.
Ko sem ji govoril o sobitju in njeni veličastni vlogi v mojem življenju, o toplini
seveda, ki jo prav ona povzroča, se je nasmihala. Vsako črto tega njenega
nasmeha lahko zarišem v svoj sedanji spomin in zdaj (takrat je bila zastrta),
odkrivam, da se je z delčkom črte ob ustnicah pogosto posmihala, da je to
počenjala večkrat in bolj in bolj na gosto, da pa se potem, ko je bila ločitev
že zanesljiva, ni več posmihala, da je potem nekaj pomilovala.
Pa se mi je zdelo, pogostoma zdelo, kakor da pomiluje sebe, ker se je dotaknila
z menoj preteklosti, neizhodnosti tistega časa, in slutil sem, da otresa prah
z najinih pogovorov, ko sem jaz, v vnemi svojega dobrikanja še prašil ozračje,
še ji v drobcih ponujal resnično preteklost, drobec za drobcem doživete pa take
s koščki srca:
»Lej,« sem ji pripovedoval, morda takrat, ko sva ogledovala rimske izkopanine,
ali kdaj drugič, ko sem jo zvabil za reko, da bi se ob najini telesi osmegnile
jesenske barve, otožna pestrost, ki mi je posebno prijala, da sem lahko govoril
o svojih srčnih podobah, »v partizanih se je razvilo moje dostojanstvo, moj
čut do človeka. Povsem osupnil sem, odkril motive svojega bivanja .. . Kar
nekak zvišenega se počutim nad temi ljudmi, ki se rodijo kot ljudje zavesti
v tem času, v tem navadnem času ...«
»Navadnem?« modrima je trepnila. Zastala je za korak, to sem čutil v duhu,
ki jo je nepogrešljivo, varno dojemal, »zakaj izpodbijaš današnje ljudi, pa
tudi mene?«
«
»Tebe?« sem se zaklinjail, »kako napačno si me razumela.«
»Kako dobro!« je zatrdila. Pa sem se zavedal, da ne posluša moje partizanske
zgodbe, da jo kaj malo zanimajo moje zmožnosti v tistem času, in moja mladost,
ko sem šel v boj za pravico in pravdo staro...
Jaz pa sem kar ril v tisto, kar ji ni bilo všeč in spet sem ji omenil mamo, kako
je gorela, kako je bila njena smrt nekaj čisto posebnega, simbolična mašče-
valnost nečesa, česar ne razumem spričo življenjskega nesmisla in bi skoraj
verjel, da je nekaj smiselno, skoraj da povsem smiselno ...
XXVIII
Pozneje, že ob samem zatonu njene ljubezni, ko so se modre svetlobe povra-
čale le še iz spomina in se zastirale z upornim molkom (še danes ne vem,
zakaj se ni ločil takoj, ko me je zaslutila v vsej zamorjenosti in dejanski
negibnosti), sem se opiral na govoričenje o partiji, o tem, kako sem bil sprejet
že mlad, koliko ur sem prebil na sestankih zaradi utrditve socialistične oblasti,
387
kako sem pravzaprav s svojim tekanjem s sestanka na sestanek povsem žrt-
voval svojo človeško vsebino za veliko idejo, koliko fizičnih naporov sem
zmogel za opravljanje aktivističnih funkcij po raznih družbenih organizacijah
v času nacionalizacij, imovinskih zaplemb, podržavljanj tovarn in ustanav-
ljanja kmetijskih zadrug .. .
Molče je usmerjala svojo modrino v meni neznano točko.
Včasih pa je spregovorila: »To bi bila opazila tudi brez tebe ...«
Nekoč pa je rekla: »Mojemu stricu so zaplenili trgovino. Zdaj je navaden
komi..A z ničemer ni pojasnila o stricu in komijih .. . Omenila je le to,
da jo je stric, ko je bila še dekletce, rad jemal v naročje in da bi zdaj imel
avto, če ne bi bilo prišlo do zaplembe.
Vpričo nje in glasno sem obsojal tega strica, ker se ni znal prilagoditi novemu
času. Jaz pa za pultom novega časa kar znam živeti...
»Ti ne znaš živeti,« je zajokala.
Odtistihmal me ni nikoli več tako vneto objemala in tudi ne jokala, da so ji
solze v curku vrele iz modrih svetlob, da je vsa žarela v toploti telesa in se
mi je zdelo, kakor da je v njeni koži ognjeni val, ki je za večno namenjen meni
(ne samo telesnosti); ko je tako plakala, sem visel na njenih nedrjih, kakor
pišče seveda, ko sem se rned gubami njenega trebuha opiral na velike spro-
stitve svojega duha. Zmagujem v njenem duhu, sem si rekel, zdaj je dojela
moje bistvo in ga vzljubila, prav posebno krepko se me oklepa, kakor še
nikoli doslej ...
Nekaj dni kasneje je dejala, da sem egoist in je izmikala modro svetlobo.
Takrat sem se spet uplašil in od takrat sem plašno vstajal in plašno odhajal
spat, četudi bi me še poljubljala, se kregala z mojimi ustnicami, da ne znajo
dovolj sesati njenih, z mojimi lici, da niso dovolj vroča, z očmi, da niso dovolj
ljubeznive ...
Plašnost si je nadela ostroge, tiste z jeklenimi kolesci iz jekla, ko je privihrala
v ljubezen in pričela mučiti. Prosojne stene so postale neprosojne, da sem,
vrstilo se je, trenutek za trenutkom se ponavljalo in valovilo, gledal le to,
kako bi jo srečal, kako^ bi jo prepričal, da sem vendar tisti, ki ga išče in hoče...
Njena modrina, ki je bežno pohitevala mimo mene, pa je ponavljala, da sem
to, česar ona noče ...
Ko je, kupovalka nepredirnega obraza, prenehala otipavati mojo dušo, ko se
je naveličala črne barve in srebrno vtkanih zvezd, ko je kar naprej nekaj
pomišljala, kakor da bo slej ali poprej odšla k drugim stojnicami, ki so za
kupca bogatega lepote, dovolj obložene z močnimi moškimi pogledi, zaneslji-
vostjo in varnostjo krepkih rok, sem se dotaknil s koleni tal, se povaljal seveda
388
in ji kakor beden berač ponudil svoje rdeče srce: vrzi nanj še za prgišče
modrine, da bom vedel, kaj je življenja sreča, kaj smisel...
»Smisel, tvoj smisel,« je mrmrala nekoč pod leskovim grmom tam za reko,
ki jo je oblila mesečina, midva pa sva ždela v toploti, tako se mi je zdelo,
čustvene vzajemnosti...
Listi so padali v mrak in se dvigali, ker je veter rahlo, jesensko valovil grmič.
Zrl sem v mesečino in tehtno govoričil o sebi in svojem poklicu, pa zbiral
mesečino v pogled, da bi nabral tega svetlenja polna naročja in si nanosil na
ležišče svoje notranjosti, da bi tudi v deževnih dneh ne zmanjkalo svetlob,
da bi ne zmanjkalo upanja ...
Moj smisel, ki bi ga hotel vskladiti z vašim smislom, z našim obstojem, ko
sem vendar sočlovek, kakor sem ji rekel, vsem ljudem, vsem pravim ljudem,
ki spet razumejo, da so soljudje? Ko sem to zatrjeval, sem si venomer pri-
zadeval vplivati na njeno miselnost, da bi to dojela, da bi mi postala sočlovek,
takšna, da bi mogla mojim slabostim kaj spregledati...
Nekoč pa je rekla: »Zakaj hočeš več, kakor lahko vzameš v mesnici...«
To primerjavo z mesom, sem ji zameril, ker je meso posledica človeškega
živalstva, barbarstva, ker žali meso, ki ga reže za pečenko in juho, ker žali
moje umetniško bistvo še posebej pa bistvo nje same, ki jê vendar še dosti
bolj bleščeča od mene.
Takrat je, in tega odslej tudi ni več delala, sklenila razgovor, da sem bedak.
Ni se našobila, kakor je to vedno storila pred slovesom, temveč je to izjavila
resno, z upanjem, da ne bo nesreče, če takšnih razgovorov ne bom več
načenjal...
XXIX
O, da bi roman izšel zdaj, ko je ni več, da bi brala mojo knjigo, brala pisanje,
ki sem ga hotel ponuditi ljudem, da bi spoznali mojo podobo. Vsesali naj bi jo
vase in mi jo spet vrnili, jaz pa bi v njih, ki so mi blizu, razbral svoj odsev:
vedel bi, kaj sodijo o meni, o človeku seveda, o mojih zmožnostih, vedel bi...
Založba naj bi mi sporočila, da bodo besedilo natisnili, posneli s pomečkanih
papirjev in med pozlačene platnice shraniti moje tkanje, s katerim bi rad kril
toliko tega, zasledujoč en sam cilj, prinašajoč eno samo vedro solza, ki se mora
sprazniti in v smiselnih besedah sprostiti vsebino: Z menoj samim naj pa
obarva moje delo, kakor se je takrat, ko sem udarjal po tipkah in s črnino
posipaval besede ...
Ko bi moj roman izšel, ko bi ona doumela pravi pomen stvaritve, ko bi brala
v časniku, da sem uspel na področju umetnasti, bi morebiti, to bi se moralo,
389
moralo zgoditi, doumela sleparijo, ki jo je usoda počela z menoj, z njenim
ljubljenim, z njenim odsevom seveda, ki nikoli njen odsev ni, ker nikoli nisva
povsem združila najinih bistev.
Zato je zdaj, kakor bi mi kožo olužili, jo v kromlagunovo kislino namočili,
naredili iz nje podplate za nadaljevanje poti v sive dneve. Ko bi se spenjal,
v ničnem upanju seveda, v to gorovje mračnega odmeva po svetlobo, ko bi
hotel preko ostrih usedlin večnosti zaslišati tisti glas. O, skoraj sem ga že
slišal, ko sem z brado gladil njene dlani, tisti zven polnega donenja, ko se
srce nabrekne od dobrote, ko bi delilo in vso svetlobo razdelilo, jo razgrnilo na
soljudi, ki bi morda doumeli, da je praznina povsem takšna, kot jo občutiš,
da je mozaik življenja povsem odvisen od kakovostnih koščkov, tistih barvitih,
prosojnih, da drugi količinski, samo stopnjujejo dolžino, samo dopolnjujejo
nesmisel...
Jaz pa sem držal med svojima ustnicama kobulo življenja in čutil drhtenje
dojk, ki sta se napenjali, kakor da bosta sami rodili to prihodnost v človeških
telesih: to razsipnost barv ...
Zdaj se je nagnila skozi okno moje preteklosti, rahla, le v obnisu, ki ga zmore
razum, ki odbija, te podobe, ko jih hkrati sladostrastno vabi. Nagnila se je
tako, da sem videl njeno telo, ko se je napelo v bokih in se naslonilo prek
sedeža, da bi rešilo izmed žbic krilo, da bi tako vzdražilo mojo moško silo,
in se tako, s čustvi domotožja in po materinstvu koprnečimi celicami, napelo
do popolne brsti: do ljubezni...
Zazrla se je vame, ta modra svetloba, ta iskra, ki je v hipu stoletja prekrila
s svetlobo, razvila moj smisel za neko novo čustvo: tako da sem zaradi tega
čustva vzdrhtel, pokleknil v prah (to v misli) in klical: Naj ostane, o naj
ostane za večno... Ničesar več ne potrebujem, če se bo le ponavljalo to
čustvo, če le obetalo ponovitev ...
Rekel sem, da bi se ji prikupil: »Pri nas doma smo imeli pet koles, štiri so
zgorela. Eno pa, to se je posrečilo naši pomočnici, je ostalo skrito, pa nekaj
knjig... Pomočnica ga je skrila, ko sem bil jaz že v partizanih in je slišala,
da Švabi kolesa takih pobirajo^ in zaplenjajo ... Tisto kolo je bilo potlej, po
vojni, vsem aktivistom v rabo ... Zbili so ga v nekaj mesecih takratne ihte...«
Zrla je- vame. Zdaj zravnana, povsem resna, skoraj toga, kakor da se še nikoli
nisva srečala. Vprašal sem svojo misel, če sva se že kdaj srečala z njo in
prikazala mi jo je v kopalni obleki, čepečo ob reki: bedri sta se ji napenjali,
ko je pobirala kamenčke in se pozibavala v kolenih. Videl sem njeno telesno
konturo, nikakor pa ne več barve in števila kamenčkov, kot sem poskušal
obuditi v spominu, da bi tisto podobo njenega bivanja, ali katero koli drugo
prilagodljivo podobo po vrnitvi predstave preteklosti čimbolj usidral, tako
390
povsem zanesljivo, za prihodnost: Ker že od prvega srečanja sem zanesljivo
pričakoval slovo ...
Ko je tako togo zravnana, držeč kolo z obema rokama, zrla vame, je zamr-
mrala: »Tole Rogovo kolo je oče kupil šele lani. Obirala sem hmelj in pri-
spevala del...«
»Mamičino kolo je bdlo kromirano,« sem rekel. »Pozneje nekoč sem našel, med
pepelom in delom skodelic, tudi vilice kolesa. Bile so povsem zanič. Zdelal
jih je ogenj, tako da sem ...«
»Si jih nesel med svoje spominčke?«
Tamkaj ti moji spominčki, ki so bili zanjo povsem nečitljivi, niiso pomenili
nič več. Kar zažigal bi jih: navlako porcelanastih koščkov neštetih skodelic
s slonjimi rilčki, steklene drobce, Marijin tópec, zoglenel okvir družinske
podobe, glavico vodnjakove pipe, zajemalko, pokrovko, kolo malega motorčka
in še kaj...
Rahlo sem razprl roke, te moje jetične, takoj potne, takoj sive roke, ko me je
obšla zadrega, in sem jecljal njeni podobi, tej v stvarnosti, vendar danes že v
spominu: nesel bom te spominčke tjakaj za močvirje, poraslo z rogozom, ta
prekleta in vsiljiva, ker zdaj vem zanesljivo, o, in obetam: Nikoli več ne spre-
govorim o njej ...
Se tisti večer, ko je legla megla na njena lica, obsijana od zvezdnate otožnosti,
sem ji rekel: Grenko se mi zdi bivati, in to vselej, ko te ni, ko kolnem svojo
bit, svoj jaz, to smrt, ki me je vsega prežela, ki me skoraj sleherno jutro pre-
ganja, da nui ti povsem odgrinjaš to njeno vsiljivost, da se me dotikaš, ko moje
meso, moje kosti, moja kri občutijo slast svoje dejavnosti, svojega ustvarjanja.
»Čudno govoriš,« je zamrmrala, »kakor vselej, kadar si rahlo vinjen.«
Se isti večer, čeprav je spretno zasukala razgovor v drugo smer, in ni govorila
o zajčkih, temveč o tem, kako rada bi se naučila twista in še katerega od teh
modernih plesov, ki sicer za njo ne predstavljajo neke osnovne vrednosti, je
pa družabna nujnost, da te plese obvladaš, se giblješ v njihovem ritmu..., je
moje spanje dušil strah, bedel sem in upadlo hotenje je mrmralo prošnje, da bi
ostala, se spremenila, me vzljubila grenkega, ta pelin, to sivino, to blodnost...
(Pa da bi me ljubila vedno in povsod, ko je že sama pomisel, da zbujaš tudi
drugim fantom kakršno koli čustveno strast, tako neznosna, tako strašno
neznosna ...)
O, da bi plesati ne znala, da bi si nogo zlomila, se pohabila morda, da bi se ji
lasje zredčili in bi ji nos otekel, pa ta svetloba modra, da bi za druge zakrk-
njen pogled postala, vsa sovražna, odbijajoča, kar s komolci odrivajoča ... O,
da bi življenje tega časa pričela kritično ocenjevati: to plehkosit, ki ne dojame
391
več velikih žrtev, ki ne more doumeti veličine mojega časa, tistega vojnega,
tistega herojskega, partizanskega ...
O, ko smo skromni požirali suhe zalogaje koruznega kruha in goltali redko
repo v neslani vodi, za juho goltali, ko smo si v kmečkih izbah obirali uši, pa
povsem čislali te ljudi v cevastih hlačah »iz cajga«, v srajcah z umazanimi, za-
krpanimi, zmečkanimi ovratniki, ko smo tako lahko prenašali sapo, ki- je med
pogovorom plavala z besedami od ust do ust...
O, da bi moje spominčke cenila zaradi mene, jih v misel jemala s spoštovanjem,
ko bi me objemala, privijala k svojemu telesu, moj jaz, tistega, ki je žrtvoval
domovini dom v plamenih, pa mater seveda, očeta mesenega, bivališče toplo ...
Ko sem tako prosil svoj jaz, naj odkrije v meni možnost, ki bo kos tej nalogi,
da njo prevzame ganjenost ljubečega bitja, in zavaruje trajnost te ganjenosti,
ko sem tako prosil, sem zamenjal postelj s pletenim stolcem in sem pisal kratko
zgodbo, kar s temi čustvi prepleteno, četudi drugih besed...
XXX
Razvrstili smo slike vojnih žrtev, mi, komisija za ugotavljanje istovetnosti, mi
člani odbora Zveze borcev. Ko smo jih tamkaj razvrstili, sem jaz čutil njeno
telo, ki odkriva te podobe, da se nisem mogel povsem vživeti v preteklost, v
dobo teh ljudi: kakšni so bili v svojem času v razprtih srajcah, v nepravilno
ukrojenih suknjičih za sedanjost, v pomečkanih pokrivalih in smešnih pričes-
kah na prečko, taki v tistem času, ko so podtalno delovali za pojem svobode in
veličino premagovanja strahu ...
O zdaj, v času, ko avtomobili kromiranih jeklenih teles drse v daljave, v času,
ko rdeče lučke prekrivajo dolge ceste, utripljejo in napovedujejo smeri, zdaj so
povsem umrli, da, in lahko žive le takšni na podobah, z glorijo preteklosti; ker
čas jim je ukrojil spodobno obleko, srajce iz najlona, nekaj takega, kar so oni
le redkokdaj razčlenjevali za bodočnost, ko so le iz preteklosti pomišljali na
predmete, ki so jih smeli uporabljati, ali na pojme, ki so jih smeli uresničevati
z besedo ...
Tako sem razmišljal, da bi se dokopal do vrednosti žrtve zaradi sebe samega,
zaradi podobe mojega očeta, ki širokih ust in vodenega smehljaja tukaj na
sliki, gotovo ni slutil, da se bomo še spominjali, kako je stal ob gasilski mo-
torki, ki so jo vaščani blagoslavljali, tam davno nekoč pred veliko vojno ...
Zdaj, povsem se je razširil, kakor da je iz zgoščenega rjavega zraka, se je, težji
od običajne misli, nekje zlepil z obrazi teh resničnežev, teh odbornikov, teh
preživelih teles, ki so še mozolčasta, še dlakava, še nosov z napetimi žilicami...
392
o on, moj oče — zdaj povsem hladno odgovarjam njegovi trmasti želji, naj
priznam neko krivdo —, je tu na podobi brez pravih podrobnosti in se teh
podrobnosti tudi več ne spominjam: Toda, spominjam se zlatih zob, ki so mu
jih morda v taborišču odškrnili s kleščami in vrgli v zaboj, in spominjam se
očeta s težo neke dejavnosti, ne povsem všečne meni...
Toda, ali sem dolžan izreči opravičilo danes, ko je povsem razumljivo, da sem
jaz, ki sem ostal živ, ker razmišljam o svojem dolgu, ker vrtnarim po svoji
preteklosti, že oslabljen, že žrtvovan ...
Moj oče je na podobi dokaj pohleven, ta površna ploščatost nekega prikaza
umrlega bivanja, in takšen, ploščat zdaj z raskavim potegom povleče skozi pri-
vid svoje telo, kakor da bi plaval in se pijano sklanjal; spogledava se za hip,
čisto kratek hip, ki je takšen preblisk zamolklo vijoličaste barve, in potem me
on pogleda s sivimi očmi, ne modrimi, marveč prav sivimi in prav praznimi
očmi, da takoj oledeni moje srce ...
Zato bi rad razgovor teh odbornikov, ki naštevajo dobre lastnosti mrtvih bitij,
usmeril drugam in vrgel kaj drugega v ton besed, na primer o naših dogo-
divščinah tam v goščavi, ali pa o življenju katere druge podobe, ki je tukaj, ki
pa moje osebnosti ne prizadene tako očitno ...
Pa vsi ti so mrtvi, saj se mi kar lahko smehljamo, ko govorimo o njihovi strašni
žrtvi, saj lahko srebamo črno kavo, ki nam strežejo z njo. Vsi so torej že
legenda, ki jo bomo zdaj v mapo povezali in shranili v železno blagajno za
dokaz, za zgodovino, o zgodovino, ki govori, o krvi preliti le kot o neki številki,
po telesih in letnicah ...
Vsega tega nisem nikomur rekel. Zakaj neki bi tiščal v osje gnezdo s svojim
zlobnim želom, ko so prepričani, da je vse še tako, kakor tisto leto po vojni,
ko smo mrtve preštevali pa o njih menjavali vednost, da bi o vseh, ki so bili
v sorodstvu, prijateljstvu, poznanstvu, kaj vedeli in se pomenili...
Da bi se o njih pomenili; z domišljijo, ki povrne v naše glave preteklost in
razgrne te obraze v prostoru in okolju predmetov, ki so v minulih letih povsem
premenjali drug drugega, drugo snovnost dobili. Razločno vidim tiste deske, ki
sem na njih sedel in se je mesečni lišp nanje razlival, občutim jih ko mračen
trak brajde, razpotegnjen tja v rosno noč: To je živ spomin na mojega očeta,
ki se ga od takratnega sobivanja najbolj spominjam, čeprav se ga spominjam
po glasu, ki mi še vedno šepeta: »Te zebe fant, ogrni moj suknjič,« tisti njegov
veliki suknjič, ki mi je zavaroval pred hladom jeseni tudi vrat in ušesa . .. Pa
sta tam na deskah oče in hlapec polglasno govorila.
Konjska kopita so tolkla po zemlji (zdaj konj ne vidim v prividu, vem zanje,
toda ne vidim jih, čeprav se mi zdi, da čutim njihovo navzočnost). Iztegnil sem
roko tja do zelenozlatega neba, skozi tisto prosojno snov vlažnega večera in
393
zamolklega momljanja oddaljene reke, da sem pogladil drobne oblake, takšne
pisane, pozlačene, posrebrene in takšne z barvami rumenega sija ter črnih senc,
da bi jih kar gledal in gledal še sedaj, ko to podobo z uvihnjenimi robovi
motrim.
Moj oče; še to noč sem sanjal o njem (izrinil je modro svetlobo), da je ob
nekem zidu padel vznak in so mu kaplje žganega apna prebrizgale oči. Morda
se mi je zato sanjalo tako, ker smo prejšnji dan stali ob izkopani jami za poni-
kalnico, takšni globoki, na ilovnatem terenu, ki noče požirati vode in smo
govorili vsevprek. Notri v jami pa se je nabralo rdečkaste gnojnice, med opažne
deske seveda, in dva mlada možaka sta z vitlom trudoma dvigala vedra.
Meni pa, ker je bil možakar v jami bledikavega obraza, se je zdelo, da gledam
taboriščnika, da bi ne gledal svežih grud zemlje, da bi ne gledal jame, ki se
nekje v moji notranjosti ne konča, jame z brezdanjo gnojnico iz katere lezejo
.smrti: tiste smrti vojne pa vse koščene...
O lačni oče, ki te zdaj na tej sliki podajam v druge roke, česa naj se še
domislim v svoje opravičilo: Kaj naj porečem tej brezčutni snovi, ki zelo slabo
upodablja tvojo preteklost.
To kar čebljamo zdaj, ko tukaj sede obravnavamo preteklost zaradi zdajšnjih
dolžnosti (teh pa človek ali potrebuje zaradi vneme in dolgega časa ali pa jih
ne sme odložiti zaradi družbene veljave) pa je tako vsakdanje, tako povsem
vsakdanje, da me kar preseneti, ko predsednik odbora zine: Svoboda zlata,
kako si bila bogata žrtev ...
Hitro sem pogledal predsednika odbora, da bi njegov obraz v tem trenutku
dobil v meni svoj odsev in se hitro smiselno opredelil, ker so besede takšne, da
jih zrem na dlani privida, kako se blešče, da, zdaj razmišljam o tem, če je bilo
zanje med ali pred izgovorom tistih besed, kaj čustvenega vzpona, porabljene
kaj duše njegovega telesa ...
Kar vsi smo bili začudeni nad takimi besedami in smo nanje le prikimali. Pa
smo gledali še druge podobe, ko smo menjavali slike in se malce prerekali o
bitjih preteklosti, seveda z zadržano nejevoljo, da ne bi žalili nečesa, kar so te
podobice branile, tukaj po svetli ultrapas plošči pisalne mize razmetane...
Ko sem tamkaj, pred vrati, zapustil v mraku ljudi, sem sam obrnil svojo pri^
hodnost v vežo bližnje gostilne; ločil sem se od tistih, ki hranijo za bencin, da
bi zapil del svojega zaslužka za naslednji mesec, se nalokal omamnih neved-
nosti, takšnih kot trgajoče se megle v nekem neizhodnem breznu, nekje glo-
boko, nekje čisto na tleh resničnosti: morda že v nekem kotičku podzavesti, ki
vanjo trezen ne morem, kajti jaz iščem, iščem nekaj novega v svojem umrlem
bitju...
394
XXXI
Moja mali, sem rekel, ko sem ob telesu neke ženske z dobrimi nogami zaprav-
ljal noč, zdaj ti s svojo podobo izrini modro svetlobo; kar sezi vanjo, ker si
povsem upravičena streti moje sanje, povsem si to dolžna storiti.
Telo ženske ob meni je spreminjalo svojo lego, hroplo, pa ovijalo svoje noge ob
moje, da bi še moža iz mene stisnilo, takega za silo, kajti jaz sem dokaj brez-
voljno sledil njenim poželenjem, ker sem jo zvabil v posteljo, le zato, da bi bila
pregrada med mrzlo resničnostjo dolge deževne noči, venomer trajajoče, takš-
ne, ki kar ne more izriniti nemirnih žalosti, ki pri njej gostujejo zdolgočaseni
strahovi, ki v njej mahajo izgubljeni bajoneti, noži vseh vrst, drogi in polena,
ker kar naprej sega nekaj iz teme, da bi napletlo čimveč beganja in strahu v
samo dušo ...
Pred to blodnostjo je ta ženska še kar dobra pregrada, je močna in mesena;
kar segala in segala bi lenobno po stvarnih dotikih, kar objemala in objemala
bi moj prazni skelet, ki je povsem zaposlen s svojim razmišljanjem, da tisto
draženje le čuti, le ve zanj ...
Zdaj se iz moje duše razrašča cvet: Človek. Čutim solze, ki škrope nanj, ko
povsem doraščen odpira svojo sredico, svojo resničnost... Ko se tako porajam
iz voščenih platen svojega podzavestnega bivanja, ko tako čas odvija svileno
nit neke pravljice. Vem: našel sem zgodbo, ki bo postala umetnost, zgodbo o
meni samem. In vem, da bom lahko pripovedoval to zgodbo sproščeno, pripo^
vedovai tisto, kar v to zgodbo sme zaradi okusnosti, kajti takšen kot sem, bi
ne mogel dovolj zadovoljiti svojih bralcev ...
A nad svojo pisalno mizo se sklanja mati, kar lahko jo zrem, ko zbira številke
za obračun, za dnevni izkupiček, tako resna, pa takšna s povešenimi mešički,
budi s svojo podobo v meni zbranost in me preveva tudi takrat, ko me spet
prične s svojo toplino zamamljati sosednje meso, da bi se mu približal, jaz
moški seveda, ki sem jo s svojim pogovorom zvabil v postelj, jaz, ki ji nisem
izblebetal resnice, da bo branik, takšen telesen, iz živega trošenja snovi...
»Ne zapusti modrih svetlob,« je zamrmrala (mati seveda), »teh, ki se skriješ
lahko vanje, ko boš povsem človek, ko bom jaz povsem bleda senca ... Ker si
bil okraden, ogoljufan, ker se troši čas tvojega bivanja kakor neskrbno raz-
metan denar, ker so trenutki bivanja v mrzli in črni reki, ti pa si ustvarjen,
da bi si na soncu gnezdo spletel, le mehke besede poslušal, le na rahle sprehode
odhajal...«
»Moj sin« je mrmrala in stokala še potlej, ko je tista ženska odnesla svoj čas
in lik, kajti potlej sva ostala sama tam na razmetani postelji, povsem sama in
oba objokana pričakovala, kako bo to noč ogenj upepelil njeno telo: Čakala sva
395
in kričala, kričala, kričala, oglasile so se stene, pričela je kričati tema jutranje
sivine...
... Potlej pa je stvarna kri bruhnila skozi moja usta, ker sem bil vsa ta leta
tuberkulozen, in se nisem pozdravil zato, ker ni imelo smisla biti zdrav ...
Pa je teklo po vati, moleči iz raztrgane odeje. Stisnil'sem krvavo vato v kepo
in opotekajoč se po lastni krvi taval k sivim vratom v jutranjem dolivu zarje,
da bi prosil ljudi za pomoč, kajti za nič sem trosil življenje, zdaj pa sem videl
vso: modro svetlobo ...
K vprašanju o alienaciji
Božidar Debenjak
UVOD
Stalinizem je pokazal popolno nerazumevanje problema alienacije. Stalinistični
filozofi so to vprašanje črtali z dnevnega reda in proglasili zgodnja dela, v
katerih je največ govora o kompleksni problematiki alienacije, za dela, v katerih
Marx še ni avtentični Marx, ampak heglovec in feuerbachovec. Marx postane
za stalinizem »pravi Marx« šele tedaj, ko naj bi bil nehal govoriti o »odtujitvi«
in »samodtujitvi«. Ta koncepcija je preživela Stalina in počasi odmira, kar se
kaže tudi v dejstvu, da se je še pred nedavnim v sovjetski publicistiki izraz
»otčuždenie« pojavljal samo v narekovajih.
Paralelno s tem so meščanski interpreti (in dezinterpreti) Marxa iskali v
Marxovih delih nemarksističnih elementov in notranjih nedoslednosti. V na-
sprotju s stalinisti, ki so govorili o marksizmu kot o znanstvenem socializmu,
pri tem pa so pozitivistično pojmovali znanost in znanstvenost, so nekateri od
teh interpretov (npr. francoski pater Bigo) na osnovi istega pozitivističnega
pojmovanja znanosti proglasili marksizem in njegovo kritiko politične ekono-
mije za metafiziko. Razlog za to dejanje je bil, da je pater Bigo zasledil v delu
»zrelega« Marxa tisti problem alienacije, za katerega so bili stalinisti tako trdo-
vratno slepi. »Fenomenologija Duha — pravi Bigo v kritiki domnevne Marxove
»metafizike«, se je enostavno spremenila v fenomenologijo dela, dialektika
odtujitve človeka v dialektiko odtujitve kapitala, metafizika absolutnega Ve-
denja v metafiziko absolutnega komunizma.« (Marxisme et humanisme, p. 34.)
Na osnovi pozitivistične koncepcije znanosti je Bertrand Russell primerjal mark-
sizem z židovsko eshatologijo, kjer proletariat stopa na mesto izvoljenega ljud-
stva; na osnovi te koncepcije je seveda zavrgel kot metafiziko vso tisto proble-
matiko, ki so jo pozitivisti vseh krajev in časov brisali iz filozofije. Skupaj s
Heglom, ki je zanj ena sama pijana špekulacija, je Bertrand Russell zavrgel
misel Karla Маха.
396
Francoski eksistencialistični novoheglovec Jean Wahl je spet eden od tistih, ki
so povezali Hegla s krščansko mitologijo. Izhajajoč iz svoje koncepcije heglovske
»nesrečne zavesti« tolmači Fenomenologijo duha kot filozofsko transpozicijo
Kristusovega martirija in povratka človeštva k bogu.
Izvor Marxovega izraza »fetišizem« išče Erich Fromm v prerokih stare zaveze,
ki očitajo svojim politeističnim nasprotnikom malikovanje. (Marx je izraza vzel
iz Hegla, odkoder ga je vzel tudi Max Stirner. Oboje je fakt filozofske histo-'
riografije.)
Na tako duhovno situacijo se navezujejo tudi nekatera razglabljanja, kot jih
srečujemo v jugoslovanski publicistiki. Ilustrativen je npr. pristop Janka Kosa
(Teze k prevrednotenju pojma alienacije, Perspektive 36—37), ki začenja svoje
teze takole:
»I. Pojem alienacije je po svojem izvoru metafizičen.
a)	Z ene strani sega v Platonovo filozofijo, kjer se v empirični svet pojavov
pogreznjeni človek zdi odtujen pravi resničnosti sveta idej. Dejanski subjekt
alienacije ni človek, ampak ideja, ki se preko človeka alienira v svet pojavov.
Alieniranost je apriorna in intemporalna. začne in konča se s človekovim bi-
vanjem v temooralnosti.
b)	Z druge strani sega v židovsko-krščansko mitologijo, ki ji zgodovinski človek
velja za alienirano podobo prvotnega človeškega stanja, kot ga ie hotel in
ustvaril bog. Alieniranost se začenja z zgodovino, v n;i se po Kristusovem pri-
hodu tudi ukinja, vendar samo kot možnost, ki naj jo realizira posameznik z
lastnim zasluženjem.
c)	Obe pojmovanji je sintetiziral Hegel. Kot Platonu mu dejanski subjekt ali-
enacije ni človek, ampak resničnost kot taka, tj. ideja: človeška resničnost je
samo medij alienacije in njenega ukinjanja. Podobno kot židovsko-krščanski
mitologiji mu alienacija ni apriorno in intemporalno stanje, ampak dogajajoč sc,
finalno usmerjen proces zgodovine. Dogaja se temoora^no kot odtujitev ideje v
prirodo; alieniranost se v temporalnosti zgodovine ukinia kot ponovna prisvo-
jitev lastnega bistva v absolutnem vedenju, ki nastaja s človekom.
d)	Mladi Marx je svoj pojem alienacije razvil iz Heglove filozofije. Čeprav ga
je iz abstraktne temp-ralnosti prenesel v območje konkretne zgodovine, ga še
ni razbremenil vseh metafizičnih atributov.«
Z »mladim« Marxom J. Kos zaključuje svoj uvodni oris zgodovine pojma. Kon-
sekvenca, ki sledi iz točke d) je, da je šele sedaj treba pojem alienacije do
kraja »razbremeniti met?("žičnih atributov«: razvoj pojma je bil namreč, kot
sledi iz interpretacije J. Kosa, končan na delno-metafizični poziciji, ki jo sam
pripisuje »mlademu« Marxu, medtem ko naj bi Marx sam očitno v interpretaciji
alienacije ne prišel do ne-metafizične pozicije. Domnevamo lahko, da J. Kos tu
sprejema interpretacijo, češ »zreli« Marx problema alienacije posebej ne
obravnava.
Menim, da taka koncepcija historiata pojma alienacije ni sprejemljiva, prav
tako kot ni sprejemljiva simplificirana interpretacija v predgovoru k ruski
izdaji zgodnjih del (1956), kjer beremo naslednje:
»Kategorija ,odtujitve' je igrala pomembno vlogo v Heglovi filozofiji in posebno
v tisti filozofski kritiki religije, s katero je nastopil Feuerbach. Toda pri Heglu
je šlo za odtujitev samozavedanja, pri Feuerbachu za odtujitev abstraktnega,
izvenzgodovinskega, izvenrazrednega človeka. Marx pa govori o ,odtujitvi' ali
,samoodtujitvi' delavca. Pojem ,odtujitve' polni s povsem drugo — ekonomsko,
razredno, zgodovinsko — vsebino. Pod ,odtujitvijo' ali ,samoodtujitvijo' dela
razume Marx prisilno delo delavca za kapitalista, kapitalistovo prisvajanje pro-
izvoda delavčevega dela, ločitev delavca od proizvajalnih sredstev, ki so v rokah
kapitalista in tako stoje nasproti delavcu kot sovražna, zasužnjujoča ga sila.
Tu Marx že pristopa k razodevanju karakterističnih potez kapitalistične eksploa-
tacije.«
Prav tako bi težko sprejeli Lefebvrovo tezo, po kateri naj bi bil problem »bla-
govnega fetišizma« pri zrelem Marxu substitut za problem »alienacije« pri
zgodnjem Marxu. Pri tej koncepciji gre za redukcijo politične, religiozne itd.
alienacije, ki v »blagovnem fetišizmu« nimajo kaj početi. Ta Lefebvrova kon-
cepcija je zvezana še z eno: da naj bi bil Marx ob kritiki Hegla opustil dia-
lektiko, h kateri naj bi se bil spet vrnil 1858/59. Ta koncepcija, organsko zvezana
s prejšnjo, nima realne osnove v Marxovem opusu.
Iz tega spleta najrazličnejših interpretacij vodi ena eksaktna pot: analiza histo-
riata kategorije alienacije. Edino po tej poti je mogoče prodreti do aktualnega
pomena termina.
I. GENEZA FILOZOFSKEGA PROBLEMA ODTUJITVE
Pod vplivom francoskih interpretov smo v novejšem času sprejeli izraz »aliena-
cija«, ki pomeni toliko kot slovenska beseda odtujitev, odtujevanje, odtujenost.
Ze ta trojnost pove, da v tem primeru tujka ni eksaktna.
Etimologija besede kaže na latinščino:
alius	alienus	alienare	alienatio
drug lasten drugemu odtujiti	odtujitev
tuj
Rimsko pravo pozna naslednje sorodne besede: alienum (tuja last. tuja posest),
abalienare (odtujiti, prenesti v tujo last, prenesti lastninske pravice; drugi
pomen je odvzeti, npr. državljanske pravice).
V pravni terminologiji je beseda »alienatio« ves čas imela pomen prenosa
lastnine, zlasti s prodajo, podobno beseda »abalienatio«. Nemški pravni jezik
je imel za to termina »Entäusserung« in »Veräussörung«, o čemer se lahko
poučimo tudi iz Nemško-slovenske pravne terminologije, ki jo je 1894 pripravil
Janko Babnik. Izraz Entäusserung pomeni predvsem oddajo, prenos lastnine,
Veräusserung s poudarkom na prodaji in prenosu pravic. Babnik predlaga za
Veräusserungsvertrag slovenski izraz otujilna pogodba.
Termin odtujitev (alienacija) postane filozofski termin, ko se izoblikujejo teorije
o družbeni pogodbi. Prvi začetki teorije o družbeni pogodbi segajo že v antiko.
Toda prvi, ki je to teorijo izoblikoval, je bil Hobbes. Hobbes v nasprotju s
poprejšnjimi filozofi (npr. Grotiusom ali še prej Aristotelom) ne vidi osnove
človeške družbe v socialni naravi človeka, ampak v racionalni odločitvi egoi-
stičnih posameznikov. Tu sta strogo ločena človek (homo) in državljan (civis);
398
človek je osnova, material za državljana. Človek je egoistični privatnik, držav-
ljan je moralna oseba. Egoistični privatniki se kot volkovi bore za moč in slavo
(homo homini lupus, bellum omnium contra omnes). Ta boj zajema tudi ideo-
loške sfere; Hobbes je avtor izreka, da bi bile sežgane vse geometrijske knjige,
če bi aksiom, da je vsota kotov v trikotniku enaka dvoma pravima kotoma,
nasprotoval interesom posestnikov. V nasprotju s tem je (absolutna) država
sfera pravičnosti; z družbeno pogodbo so egoistični posamezniki otujili, prenesli
na državo vso svojo svobodo, ki jo poslej prejemajo od države. Družbena po-
godba je za Hobbesa otujilna pogodba. 'Toda ta otujitev pomeni mir po boju
vseh proti vsem, pomeni carstvo objektivnega prava po vladavini subjektivnega,
volčjega prava, pomeni varnost. Hobbes je zagovornik absolutne monarhije,
države, ki se v antagonizmu med meščanstvom in fevdalnim razredom osamo-
svaja in navidezno diktira zakone družbi. Tisto, proti čemur revoltira Hobbes,
je brezobzirni, volčji boj prvobitne akumulacije. Povsod tam, kjer ni državne
prisile, vidi Hobbes človeške volkove, ki se spopadajo med seboj, ki so s svojimi
sebičnimi interesi celo nasprotniki resnice.
Ne gre nam za podrobno zgodovino filozofije; gre nam le za pojasnitev nekaterih
bistvenih momentov, ki so vplivali na današnjo zastavitev problema odtujitve,
alienacije. Tu je Hobbesova kritika zgodnjega kapitalizma prav gotovo eden
od bistvenih členov. Delitev na sfero človeka in sfero državljana je eden od
izvorov Marxove misli o pohtični alienaciji.
Ce je Hobbes implicite smatral družbeno pogodbo za otujilno pogodbo, jo Rous-
seau explicite postavlja tezo o otujitvi (aliénation): »Družina je torej, če hočete,
prvi model političnih družb: voditelj je slika očeta, ljudstvo je slika otrok; in
vsi, rojeni enaki in svobodni, otujujejo svojo svobodo le zato, da bi jim to bilo
v korist (n'aliènent leur liberté que pour leur utilité).« (Prim, slovenski prevod
str. 61, kjer je termin »aliéner« netočno podan z »odreči se«.) Prav tako kot
Hobbes govori Rousseau o totalni otujitvi, prenosu vseh pravic na skupnost
(»l'aliénation totale de chaque associé avec tous ses droits à toute la commu-
nauté«), o otujitvi brez pridržkov in o ugovorih zoper otujilno pogodbo (»De
plus, l'aliénation se faisant sans réserve, l'union est aussi parfaite qu'elle peut
l'être, et nul associé n'a plus rien à réclamer« ... Prim. slov. prevod, str. 74—75).
Toda Rousseau ni zagovornik absolutne monarhije, ampak demokracije. Suveren
zanj ni monarh ali država, ampak ljudstvo, narod, kolektivna oseba s kolek-
tivno voljo. Elementi te kolektivne osebe so bili sicer že tudi pri Hobbesu,
vendar je zanj država bila tabu in vsako uporništvo kršenje pogodbe. Rousseau
pa je dal v svoji teoriji o družbeni pogodbi osnovo za radikalno kritiko države,
ki ne ustreza državi, zasnovani na pravi družbeni pogodbi.
Z Rousseaujem je torej beseda aliénation dokončno prišla v filozofski jezik.
Jedro te teorije je prenos pravic, otujitev pravic. Ta teorija je postala osnova
meščanskega državnega prava in bila je eden od idejnih virov francoske me-
ščanske revolucije.
Rousseau pa je prav tako eden od virov klasične nemške filozofije, ki tudi po
tem izpričuje, da je meščanska filozofija. To se mi zdi potrebno poudariti zoper
stalinistično tezo, po kateri naj bi bila nemška klasična filozofija aristokratska
reakcija na francosko revolucijo, oziroma, kot pravi Schaff (v tem oziru čisto
stalinistično) v Idealističnih teorijah o resnici (str. 8) »... nemški idealizem na
3đ9
prelomu 18. in 19. stoletja (je bil) izraz aristokratske reakcije na francoski
materializem in francosko revolucijo...« Morda je pod to reakcijo mišljen
kak drug idealizem poleg nemške klasične filozofije? Kant je bil po Marxovem
mnenju »nemška teorija francoske revolucije«, za Fichteja je Manfred Buhr v
zadnjem času dokumentirano dokazal jakobinizem, mladi Schelling je sadil
drevo svobode in Hegel je celo v svojih predavanjih o filozofiji zgodovine
izrekel tisto hvalnico francoski revoluciji, o kateri je govoril Engels. Vsi ti
klasiki nemške filozofije so torej vsak po svoje podprli tisti prevrat, ki je bil
idejno iniciran tudi z Rousseaujevo Družbeno pogodbo. Kritika samodržavja
se je začela pri njih s kritiko družbene prakse ob predpostavki o družbeni
pogodbi. Ce je Rousseau trdil, da je suverenost neotujljiva in nedeljiva, trdijo
nemški kritiki stvarnosti, da moramo deliti pravice na otujljive (veräusserlich)
in neotujljive (unveräusserlich). Fichte, največji aktivist med nemškimi filozofi,
je v dveh razpravah nastopil v obrambo francoske revolucije; posebno po-
membna je druga. Prispevki za popravo mnenj publike o francoski revoluciji.
Teoretska osnova tega dela je teza o avtonomiji moralne osebnosti in o ne-
otujljivosti suverenosti. Tako pravi Fichte sam: »Možni pa so nesporazumi,
namreč če se i-eče: pravica nekega ljudstva, da spreminja svojo državno ure-
ditev, mora pač biti otujljiva (veräusserlich), kajti dejansko je bila otujena.
Tak očitek pa razkriva popolno nepripravljenost svojega avtorja za pričujoče
razsojanje, ker jasno kaže, da njegov avtor niti ne ve, o čem se govori. Ko bi
bili namreč trdili, da je zoper zakon prirodne nujnosti, če se otuji ta pravica,
da ne more biti utujena (da je otujitev fizično nemogoča), bi bil odgovor, ki nam
iz tega, da se to dejansko dogaja, kaže, da se to more zgoditi, vsekakor zmagovit;
ker pa tega sploh nismo trdili, ampak samo: da je proti zakonu nravnosti, da
se ne sme zgoditi (da je moralno nemogoče), nas ne zadeva očitek, ki je vzet
iz popolnoma druge sveta.« (Beiträge zur Berichtigung der Urteile des Publi-
kums über die französische Revolution, Leipzig 1957, str. 85).
Fichte torej ugotavlja razcep med družbeno bazo, ki je meščanska, in med
nemeščansko, fevdalno državo. Analogno koncepcijo najdemo pri Heglu. Tako
pravi v Osnovah pravne filozofije v paragrafih pod naslovom C. Odtujitev
(Entäusserung) lastnine naslednje:
»§ 65: Svoji lastnini se lahko odpovem (entäussern), kjer je ona moje le, kolikor
vložim vanjo svojo voljo — tako da svojo stvar sploh spustim od sebe kot
nikogaršnjo (herrenlos) (derelinkviram), ali jo prepustim volji drugega v posest,
— toda le, kolikor je stvar po svoji naravi nekaj vnanjega (ein Äusserliches.
Besedna igra veräussern, äusserlich).«
§ 66. Neotujljive (unveräusserlich) so torej tiste dobrine, ali celo substandalne
opredelitve, kot tudi pravica nanje ne zastara, — ki tvorijo mojo lastno osebo
in občo naturo (Wesen) mojega samozavedanja, kot mojo osebnost sploh, mojo
občo svobodo volje, nravnost, religijo ...
§ 67. Od mojih posebnih, telesnih in duhovnih spretnosti in možnosti za dejav-
nost morem posamične produkcije in v času omejeno rabo otujiti (veräussern)
nekomu drugemu, ker po tej omejitvi zadobe vnanji odnos do moje totalitete
in splošnosti. Z otujitvijo celotnega mojega, zaradi dela konkretnega časa in
totalitete moje produkcije bi substancionalno tega, mojo občo dejavnost in
dejanskost, mojo osebnost naredil za last drugega.«
400
Teza o otujitvi je tu zadobila že nov aspekt — otujitev dela. Tu gre za preple-
tanje alienacijske teme iz teorije o družbeni pogodbi z lastninsko-pravnimi opre-
delitvami in š problemom prodaje v angleški politični ekonomiji (Smith). Za
osnovo tem Heglovim tezam je bila nedvomno smithovska koncepcija dela. Tu
so očitna tudi izhodišča kasnejše Marxove kritike.
Toda tudi konstrukcija sistema — tako pri Fichteju kot pri Heglu — temelji
na koncepciji dela. Brez te koncepcije ostaja vsa konstrukcija ena sama ne-
razumljiva samovolja.
Alienacijska tema je tu osnovna tema konstrukcije: Entäusserung — odtujitev
je začetek sistema. Ta obrat srečamo že pri Fichteju. Jaz postavlja Ne-Jaz. Jaz
je opredeljen po Ne-Jazu. Toda da bo spekulativna pot jasnejša, moramo navesti
stavka v nemščini: »Das Ich setzt das Nicht-Ich. Das Ich wird vom Nicht-Ich
bestimmt.« Postavljanje (setzen) je duhovni akt produkcije. Produkt se nato
postavi zoper producenta in ga obvladuje. Drugi stavek je stavek negacije.
Sinteza je doležena prav tako spekulativno: Jaz postavi v Jazu deljivemu Jazu
nasproti deljivi Ne-Jaz. S tem je dosežena v Fichtejevem sistemu ponovna
duhovna prisvojitev duhovnega produkta. Karakteristična sta izraza setzen in
bestimmen. Prvega nato srečamo v Heglovi filozofiji v najtesnejši zvezi z izra-
zom Gesetz (postava, zakon), drugi pa se navezuje na termin Bestimmung, ki
je v zvezi Bestimmung des Menschen korelat za Montaignov »la condition
humaine«.
Pri kasnem Fichteju se pojavlja alienacijska tema tudi kot Entäusserung (otu-
jitev-povnanjenje) Uma v objektu, torej v prehodu na pozicijo objektivnega
idealizma. Za to najdemo korelat v Schellingovem izrazu Be-Dingen, Be-
Dingung, ki mu pomeni hkrati pogojevanje in produkcijo stvari (das Ding).
Ta tema tvori osnovo življenjske poti Heglove absolutne ideje. Absolutna ideja
prehaja iz bivanja izven časa in prostora, se postavlja kot predmetni svet sebi
nasproti. Ent-Äusserung — samoodtujitev in samoopredmetenje absolutne ideje,
ustvaritev narave in človeške družbe in skozi slednjo povračanje vase (Er-
innerung) — to so mejniki na razvoju absolutne ideje, Ent-Äusserung je prehod
v svoje drugo, je izraz (Äusserung) ideje v predmetnosti, medtem ko je Er-
innerung hkrati po-notranjenje in spominjanje, torej duhovni povratek iz sveta
predmetnosti, ukinitev-ohranitev (Aufheben) sveta predmetnosti kot idealnega.
Toda zreducirati Hegla na to konstrukcijsko shemo bi pomenilo, omejiti ga na
tisto, kar je najbolj zaslužilo, da propade. Problem otujitve pri Heglu nikakor
ni samo konstrukcijska shema sistema. Se manj bi ga seveda lahko izenačili s
sintezo platonizma in židovsko-krščanske mitologije. To nam dokazujejo že
prej navedeni citati iz Pravne filozofije. Toda tudi na tem samem mestu se
vprašanje otujevanja postavi čisto drugače, če ga gledamo samo v luči Marxove
analize, po kateri je absolutni duh »metafizično preoblečeni dejanski človek,
dejanski človeški rod«. Gre za hipostazirano duhovno delo. Ent-Äusserung:
dvoedina odtujitev-izraz (kot svoje drugo tistega, kar se izraža) je mistificirana
shema predmetne dejavnosti. (Tu se običajno uporablja namesto izraza o(d)tu-
jitev termin »povnanjenje« oziroma »eksteriorizacija«. Izraz pa je popolnoma
prazen. Učena tujka, kot jo srečamo v prevodu Lefebvrove Misli Karla Marxa,
pomeni točno to, kar slovensko »povnanjenje«, in ima iste napake. Heglu ne
gre za po-vnanjenje, ampak za izražanje, izkazovanje (Äusserung — v srbo-
401
hrvaščini obstoji kalk ispostavljanje, v katerem prav tako tiči »spolja« kot
v nemški besedi »äusseres«), Dvoedini izraz pomeni hkrati otujitev in izka-
zovanje izven sebe; absolutna ideja postavlja sebe kot objekt, kot bitje-za-sebe
(Fürsichsein). To opredmetenje je hkrati potrjevanje (Äusserung) in samood-
tujevanje (Entäusserung). Ta generalna odtujitev ima torej pozitivno in nega-
tivno plat. Da gre tu za metafizično preoblečeno dejavnost (človeka), vidimo
npr, iz naslednjega citata: »Zgodovina duha je njegovo dejanje, kajti on je le,
kar dela, njegovo dejanje je, da sebe, in sicer tu, kot duha sebi napravi za
predmet svoje zavesti, da sebe dojema razlagajoče za sebe samega. To doje-
manje je njegova bit in princip, in dovršitev nekega dojemanja je obenem
njegova odtujitev in njegov prehod. Duh, ki, formalno izraženo, nanovo dojema
to dojemanje, in, kar je isto, gre iz otujitve vase, je duh višje stopnje nasproti
sebi, kot je bil v onem prejšnjem dojemanju.« (Pravna fil., § 343). Toda od-
tujitev (Entfremdung) in odtujitev (Entäusserung) imata pri Heglu tudi pomen
otujitve človeškega duha v predmetni svet, otujitev proizvodov duhovnega dela
in kot generalni princip celo isto kot predmetnost, stvar-nost (Dingheit).
(Nadaljevanje sledi)
Vse za devize
Miško Kranjec
Sunkoma jo je vrglo do veznega praga, ko je opazila, da ga ni več v sobi in se
je njegov pes izmuznil skoz odprte duri. Je pa za čas obstala na pragu —
zagledala ga je pod brajdo, od koder je vonj dozorele izabele dražil nosnice.
Sploh ji je z dvorišča sèm zaudarilo po jesenski zrelosti. Pes Luksi se mu je
postavil k nogam, lovska dvocevka mu je obrnjena navzdol visela obešena čez
pleča, na ledjih pa usnjena torba, ki ji je iz nje čez dan nekaj krati ponudil
žganja.
Nebo se je prevleklo z večerom, osladno rdeče vijoličasto razgledniško, s pa-
stelnimi pasovi jelševih gozdov onstran njiv, ki so se ogrnile s tenko plastjo
sivkaste megle.
Iz sobe zaudarja po razlitem vinu. Govorica je kričava; gostilniško pijanska
se sprepleta z vitrami bučne harmonike, z vitrami kričavih svetskih popevk in
plesov iz radia.
Spoteno čelo ji pogladi hlad kmečkega dvorišča, jo pa boleče navda z občut-
kom, da ji je nekdo z dobrotno, a hkrati opominjajočo roko ix>gladil vznemir-
jeno dušo. Dà — vznemirjeno, ker nekaj jo je ta dan mučno vznemirilo. On, ki
tu stoji, obrnjen proti temu osladnemu večernemu nebu?
402
Požene jo do njega, celo se dotakne ob telesu mu viseče levice.
»Tonči —« Cez čas ponovi, ker prej ni zmogla glasu.
Prebudi se, sliši njen žametni, čarni glas, tokrat neskladen, z njeno podobo
spred dobre ure, ko so se že vrnili in je delal z lovci gosti tujci obračun za
dolarje za divjačino. V njem nasilno kliče po njej celodnevni, po oni zunaj na
polju, v gozdovih, ko se že v prijateljev zbadljiv posmeh njemu ni in ni ločila
od njega.
Kakor so se zjutraj pripeljali v treh avtomobilih in se motovilili iz njih s
puškami, nahrbtniki, in spuščali pse iz prtljažnikov, se je odločila od tujcev in
se napotila naravnost proti njemu, čeprav je stal sredi svojih domačih lovcev.
Pšenično barvane lase si je sprevezala s spominčičasto ruto, kakršne je imela
tudi oči. Nič vsiljivega ni bilo na njej, nič ni kazilo njene ženskosti, še kiklo,
se je zdelo, nosi zato, da bi bila naturnejša. V gumijastih škornjih je hodila
zavlečeno, skoraj po kmečko. Iztegnila je roko proti njemu in rekla: »Vi ste
Tonči? Vodja vaše ekipe? V mestu so mi povedali za vas. Njuška sem, prišla
sem za tolmača. Pravijo, da tu nihče ne zna jezika vaših gostov?«
Vedro se je vse začenjalo. Vsa njena dlan, fina, podolgovato gosposka se je
skrila v njegovi bolj kmečki ko uradniški, v skoraj že kar kovaški šapi, da je
videl, kako so njene oči zdrknile za to njegovo roko. So se pa nato sprenesle po
njem do obraza, vobče po vsem, po vsej njegovi mogočnosti — natanko takšen
je bH, o kakršnem so ji pripovedovali v mestu. »Ne bo vam dolgčas. Za naslov
vas pa tudi ne bo prosil, da bi vam pisaril ali da bi vais celo kdaj iskal po
stanovanju.«
Zdaj je večer, zmedena stoji ob njem, kar se ji še ni dogodilo — ne, pred ni-
komer se ji še ni pripetilo kaj podobnega. »Tonči — rada bi se pogovorila z
vami — pravzaprav se poslovila od vas.« In »pravzaprav« moleduje, pa še pri
tem čuti, kako se ji njegova roka nevsiljivo izmika. Sliši njegov glas, ne da bi
se sam ozrl po njej:
»Ce vam bo dovolj, vam bom rekel po kmečko zbogom. Kaj več vam ne bi rad
povedal. Na dolgu si pa menda nisva nič — ne?«
Prizadeto stisne ustnice, cel dan sočno barvane, da so ga spomiinjale na cvetoči
divji mak med zrelo pšenico, na večer, ko so že bili tu pri kmetu, pa jih je kar
pred vsemi morala znova barvati, kakor se je vračala v sobo. Izzivajoče se jih
je barvala, ko da je brisala s tem z njih neljube moške sledi.
Vidi te njene stisnjene ustnice, ker se ravno ta trenutek z glavo obrne proti
njej. »Bala sem se, da mi pobegnete, ne da bi si rekla adijo. Pazila sem na
vas — pa bi mi kljub temu skoraj ušli.«
»Nisem se ne skrival ne bežal pred vami. Račune smo delali. Vsem sem povedal
zbogom, ko sem se odpravljal, celo sem roko dal slehernemu. Rekel sem enemu
403
naših fantov, naj vam zame pove zbogom. Cesa drugega si menda niste želeli
od mene?«
Tako boleče jedek je — cel dan je bil, kadarkoli je povedal kaj tako strašno
bolečega, surovo resnico, ki je zaskelela, vznemirila še tako neobčutljivost, že
človeško odrevenelost. »Niste hoteli počakati, da si za slovo seževa v roko. Sem
se vam preveč zamerila?«
»Ni za kaj — niste moja hči. Ce me je že prizadelo kaj, me je zaradi člove-
kovega ponižanja.«
Presenečeno se zgane, se pa že sunkovito, skoraj že krčevito zasmeje. »Nisem
si mislila, da gledate name ko na hčer. Cel dan — poleg vas sem hodila, že kar
zaljubljeno poslušala, se smejala iz srca, ko ste pripovedovali, se norčarili iz
vseh in vsega — tako čudovito, nikdar ne bom pozabila. Ampak nikdar si ne
bi mislila, da mi pripovedujete ko hčeri; ko so vas celo vaši prijatelji zbadali,
vaši gostje vam pa že kar zavidali. Ne bi si vas mogla zamišljati ko očeta; vse
drugo prej.«
»Nimam otrok, nikdar si nikogar ne zamišljam za svojega otroka. Vesela,
fletna mlada punca je hodila ob meni, človek bi se nazadnje še kar zagledal
vanjo. Ampak prej tu, ko ste odšli — nekdo mi je zbadljivo rekel, naj vas grem
gledat. Sosedje so se že opletali okrog plotov. Spomnil sem se na vašega očeta.
Ne vem, zakaj se nisem spomnil na vašo mater; na očeta sem se —«
»Imam zaročenca, sem vam rekla,« Mrmra vznemirjeno. Nekaj bi rada pojas-
nila, »Pripelje se pome, čakam nanj, bi že moral biti tu —«
»Spominjam se, že zjutraj ste se spomnili nanj, kar nekaj krati ste mi ga ome-
nili ,.. ko da me pred čim svarite!«
»Mi ne verjamete v tega zaročenca?«
»Verjemite mi — sproti pozabljam nanj, kakor mi ga omenite. No — vam zdaj
lahko rečem zbogom, ker ste že tu?« Iztegne desnico proti njej. Pograbi to nje-
govo šapo z obema rokama, jo zadrži, nenadoma zaprosi tiho, a čudno strastno:
»Ostanite tu, dokler se ne pripelje ta moj — zaročenec. Pospremila vas bom do
ceste. Ampak če se vam prehudo ne mudi —«
»Vam bo s tem pomagano?«
»Mnogo dobrega mi napravite.«
Stopi proti cesti, ko da se hoče odtrgati od hrušča in trušča v hiši, pa tudi od
tega premočnega vonja zrele izabele. Poseže po cigareti, vendar ponudi tudi
njej, obema prižge na tem »sprehodu« do ceste. »Ko bom sama,« njen glas po-
staja spet žameten, ko da kliče v navzočnost ono s poti po njivah in gozdovih
čez dan, »bom premišljala o tem najinem srečanju. Bilo je pravzaprav čudo-
vito —« Vendar ne pove, a tega tudi ne bi znala povedati, v čem naj bi bilo
4П4
to srečanje čudovito. A tudi samemu se vsiljuje občutje na nekaj čudovitega,
le da bi moral nekaj zbrisati z vsega — morda ta večer. Briše v mislih, kliče si
jo z jutranjega srečanja, ko so domači lovci gostom tujcem ponudili požirek
žganja, pa sta ostala sama ob strani. »Njuška sem,« mu je ponovila Lovci
gostje so se spreoblekli, stopili so na njive za hišo, v dolgi vrsti z zaganjači, ki
so tujcem nosili nahrbtnike, psi so se podili med ljudmi. — »Njuška? Kakšno
ime je to?« je vprašal, ko so že začeli padati prvi streli. — »Ni ne iz krstnih
ne iz matičnih knjig. Psevdonim tako rekoč, če veste, kaj je psevdonim?« Po-
staja nagajiva, otroško razposajena. Njena ženska zapeljivost ga ni vznemirjala,
tudi ne s svojim izrezom na zelenkasto rjavi bluzi na prsih, kjer je zagledal
vzboklo belino, kadar se je ozrl po njej. Vznemirjala ga je njena igrivost. —
»V borbi smo rekli privzetemu imenu partizansko ime, pri terenskem delu pa
ilegalno. — Včasih so si ga nadevali — psevdonim — umetniki, sem bral. Tudi
ljudje po samostanih po navadi spremenijo ime. Dandanašnji pa, se mi zdi,
psevdonime imajo le še filmski igravci, predvsem še igravke. — Borb zdaj ni,
če imate kakšno ilegalno nalogo, ne vem; v kloštru tudi niste in ne bi rekel,
da se kanite posvetiti samostanskemu življenju. — Potemtakem ste lahko le
še filmska zvezda. Se pa ne spominjam, da bi pri nas že vrteli kak film, ki v
njem igrate vi.« — Tedaj ga je prvič udarila s svojo roko po njegovi, ker je
stopala skoraj tesno ob njem: »To ste hudobni! Mi je nekdo rekel tudi o tem —«
—	»Da sem hudoben?« — »Ne ne ... rekli so mi, naj se opletam okrog vas, če
nočem, da bi mi bil dolgčas. Ce se seve ne bom zaljubila v katerega lovca, so
mi dejali.« — »Pa ja ni mislil mene, bog me varuj nesreče?« — »Ne ne,« je spet
pohitela smejoč se. »Pri njem, mi je dejal oni, pa ne bo nič. A mrzite ženske?«
—	»Zakaj?« dé začudeno, a tudi v tem čuti njegovo pikrost, celo ko nadaljuje:
»Ženske, pravijo — so potrebno zlo na svetu: kuhajo nam, pospravljajo, kmeč-
ke nanj opravijo tudi pri živini, delajo na njivah, se prepirajo in obrekujejo
s sosedami. Poleg tega nam še rodijo otroke, da svet ne propade. — Gosposke
se celo vtikajo v politiko. Ampak pri nas pravijo — reven človek si nese k
mlinu vse zrnje v vreči, bogatin pa mora imeti vprego, da odpelje. Reven člo-
vek sem,« se zasmeje. — »Hoteli ste mi povedati, da se vam vsiljujem ,brez
upa zmage'?« se spomni citata iz pesmi. Pogledal jo je, celo za čas obvisel z
očmi na njej: »Se mi vsiljujete?« — Spet se je zasmejala: »Ne ne! Ne znam ne
kuhati, po vaško celo ne, kmetovati še manj, za otroke pa vsaj za zdaj nimam
nikakega veselja.« — »Filmske zvezde pa, tedensko enkrat ali celo dvakrat
zdaj že tudi pri nas vidimo v kinu. In moram reči — kar dovolj. Več ne uteg-
nemo, delamo.« — »Ne mislim na filmsko kariero, čeprav je ravno danes tu
med gosti eden, ki ima prste tudi pri nekem filmskem podjetju.« — Zmignil je
z rameni, jo pogledal, da je lahko razumela, da ji ne verjame, pa še dodal je
k temu: »Kako le morete biti ženska in si ne želeti slave? Pri filmu je je naj-
405
več, za ženske celo.« — »Slave se že ne bi branila,« mu vrača smejoč se. »Л v
teh letih bi že morala biti slavna, po svetu — mislim. Od same slave ni moči
živeti, celo od domače ne. Na tegale, ki danes tako surovo pobija vaše fazane in
zajce, in ki trdi, da je tudi pri filmskem podjetju z denarjem, ne dam nič.
Sumim, da nisem edina ženska, ki jo je do danes srečal in ga je ,očarala', kot
mi je dejal. Psevdonima si nisem privzela zaradi njega, pač pa si privzamem
drugo ime vedno, kadar grem za tolmača tujcem lovcem.« Sprošča se v veselo
pripovedovanje: »Ko sem šla prvič — no, za tolmača, in sem se ljudem pred-
stavila s pravim imenom, sem nekomu po nerodnosti povedala še za kraj, kjer
živim, številko ulice. Potlej pa — ne le lovci, še celo zaganjači so mi pisali.
Nekateri pa so se mi napovedovali kar na obiske. Jaz pa — zaročenca imam,
sem vam že povedala, ne?« — »Ce se ne motim, že trikrat, draga Njuška — ali
kakšen vzdevek ste si že privzeli?« — Spet ga udari po roki: »Ni nevarnosti,
da bi mi še vi pisali, če bi vam povedala pravo ime?« — »Kako naj vam ver-
jamem, da je pravo, čeprav bi pridali mesto, ulico in številko?« — Našobila je
ko divji mak rdeče ustnice: »Rekli so mi, da ste hudoben — ne v slabem po-
menu besede, ne človek, ki dela zlo. Tako — navihano hudobni ste, mi ver-
jamete?« — »Kmečki ljudje smo tu, in še v takih letih, saj ste nas vse videli,
ko si človek premisli do pošte že zaradi znamke. To bi bil zares hudoben, če
bi si vas želel gledati pri delu na njivi, ali kako molzete krave. Imamo tudi
nekaj članov, ki so po mestih v službah. Prihajajo sem, rekel bi — bolj na
sprehod ko na pobijanje divjadi. Eden od njih, ki je tu doma, je danes odšel
ribe lovit. Na lov moram po navadi jaz z njim, pri čemer me do kraja izmuči,
ker misli, da mora vselej obiti celo lovišče. Streljal pa bo le na roparice.« —
»Ampak vi tudi niste kmet?« — »Dva orala njiv in travnikov premoreva z
ženo, prirediva le nekaj kokoši in prašička za koline, in tega Luksija imam. —
V službi sem. Teden dni dopusta sem si vzel, zaradi prijatelja, ki zdaj ribari,
in ker imam nekaj dela na njivah. Enega od teh sedmih dni sem moral zdaj
posvetiti gostom za dolarje, devize, kot terjajo od nas.« — Osupnila je nad
nečim: »Mar bi vzeli ženo, poleti seve, in bi odšla na morje.« — »Morje je pre-
daleč od nas.« Čutila je bolečo pikrost v njegovih besedah, pa zamrmrala:
»Hočeti reči — predrago?« — »Kakor vam je bolj všeč,« jo zavrača. »Predrago
— predaleč — mar ni to isto?« — »Lepo ste povedali — sploh vse poveste
tako... po svoje,« doumeva in dodaje: »Jaz brez morja ne morem, vsako po-
letje si ga vsaj tri tedne privoščim, če že ne kar cel mesec.« — »Bliže morju
ste doma,« zmigne z rameni. Ker pa se ona zasmeje, se zasmeje še sam vedro:
»Nekaterim je vse dovolj blizu, morje, svet —« — Zagrabi za besedo ko za
iztočnico: »Hočem v svet, moram do kraja doštudirati jezike.« Ko ga pogleda,
vidi, kako nečemu prikimava, jo pa z besedo udari, da jo kar zapeče: »Potem
se bomo še srečavali, če boste prihajali z gosti lovci, kot rečeno — za tolmača?«
406
— Išče za odgovorom, celo se na moč zresni, ko mu pripoveduje, ko da ga o
nečem nasilno prepričuje: »Svet se je spremenil. Mladi si ga na široko odpi-
ramo. Domovina je pretesna. Šest jezikov znam — a kaj naj počnem z njimi
tu doma? Ampak da ne boste mislili — ne kanim ostati v svetu. Tudi mi slu-
žimo domovini, ali ji vsaj bomo, le da nekoliko drugačni. — Vi še niste bili v
svetu?« Tokrat ona njega osupne z vprašanjem. — »Bil,« vrača. »Sorodnike
imam v Ameriki, Kanadi, v Franciji. Doma jim je bilo pretesno; premalo, so
rekli, so tu zaslužili. Tam so obogateli. Plačali so nama z ženo vožnjo. Mesec
dni so me prevažali okrog, in vse pokazali, tudi bogastvo. Ko sem se vrnil, sem
bil na smrt utrujen. Komaj sem se prespal, kar dva dni sem spal — tretji dan
pa odšel s prijateljem na lov.« — »Na sprehod,« ga popravlja in ga hoče zbosti,
zaradi tega >фг1јаЛе1ја«, ki ta dan raje ribari, ko da bi bil tu, in ki jo z njim
vznemirja. »Saj ne streljate — gledam vas: toliko, da ne vzdihujete, ko kdo
zadene fazana ali zajca, in kar zablesti vam v očeh, če kaj uide. Vam ni za
dolarje? In če že ne vam — vsaj družini?« — »Rad imam žive stvari. S tistim
prijateljem, ki ste se spotaknili obenj, občudujeva vsako živo stvar in se je
veseliva. Odvadil sem se pobijati živo.« — »Čudni ste —« — »Pomislite,« pohiti
živo, »kakšni bi bili gozdovi, kakšni travniki, če bi prišli sem in našli vse rože
potrgane in ovenele, vse živo mrtvo —« — »Ste pesnik?« — »Žejen sem, bova
vsak požirek žganja?« — »A žganje gaisi žejo v taki vročini?« — Pogleda jo, ko
vleče steklenico iz svoje usnjene torbice: »-Žganje gasi razne pekoče stvari —
verjamete?« — »Vam je tudi to povedal tisti vaš ribič?« — »Ne, to sva vsak po
svoje dognala,« se zasmeje, ko ponudi steklenico. Smeje se tudi ona, a preden
pristavi steklenico k ustom, preden nagne, vpraša: »Mislite, da nosimo vsi v
sebi kaj, kar je treba kdaj pa kdaj gasiti?« — »Otroci po navadi ne pijejo
žganja. Ampak sem že pozabil, kdaj človek začne z njim.«
Spet stoji skoraj tesno poleg njega, celo se ga dotakne z roko nehote, in zdaj
se spomni na žganje: »Sva vsega spila čez dan?« vpraša s čudnim glasom, ga
prime za roko. Doume jo, da misli na žganje, pa ji odvrne: »Za dober požirek
za vsakega od naju ga bo še.« — »Za vsakega od naju,« ponavlja za njim.
»Tudi vas kaj žge?« Ko že drži steklenico v roki in se je že obrnil k njej, reče
skoraj surovo: »Ne lažite — nič vas ne žge. Nima vas kaj.« — »Mislite, da
sme samo vas? In kaj naj bi vas še žgalo?« — Ponuja steklenico, gleda jo,
in nenadoma zaprosi: »Mi obljubite, da nikdar več ne pridete v naše kraje?«
Zdrzne se, nekaj jo pretrese, ne seže po steklenici, ustnice ji vzdrhtijo, nekaj
se upre v njej, sprevrže se v surovost: »Niste grdi? S kakšno pravico me
obsojate? Še imena vam nisem povedala, ničesar--« Noče poseči po ste-
klenici, ki obvisi v njegovi roki pred njo. Tako čudno miren je, spet postaja
to, kar je bil cel dan, le da do kraja boleč: »Mislite, da je dovolj, če se človek
znebi svojega imena in zamenja očeta z zaročencem? Tudi Njuška je ime,
407
pojem za človeka. — Bali ste se, da bi vam kdo naših pisal. Ne, nikogar ni
med njimi, sami kmečki ljudje, vsak s svojim bremenom. Vsega drugega pa
niste skrili pod tem imenom. Ce ste že kanili vse, kar je bilo — mar bi se
odpeljali z njimi — tovarnarji, trgovci, podjetniki. Imamo letoviške kraje,
kot pravimo, nihče nikogar po ničemer ne sprašuje, ne sitnari. Tu pa smo na
vasi, kmečki ljudje so hodili ob plotu, pogledovali čezenj.« — »Kaj ste pobožni?«
se užaljeno, pa tudi zviška namrdne. — »Nimam boga. Morda se niti še rodili
niste, ko že nisem veroval. So pa stvari, ki še verujem in verjamem vanje. V
kaj pa verujete in verjamete vi, ne vem in mi ni mar. Morda samo še v denar?«
Bežno jo obide, da je vse gola neumnost. Le kaj ji je bilo treba, da se ukvarja
z nekim kmečkim tepcem, ki se z njiv prekobali v pisarno, ker je bil med
vojno nekaj časa v gozdovih, nato še v taborišču in po naključju ostal živ? Jo
pa vendar nekaj čudnega zadržuje pri njem. Pa se v tem nedoumnem tudi
iztrga iz nje skoraj že z neko ihto: »Deviz, dolarjev potrebujem. Ne navadnega
denarja — deviz.« Zadržano se zasmeje in tokrat le poseže po steklenici, sun-
koma pritakne k ustom, pije, kar dobra dva požirka napravi, pa nadaljuje,
ko mu vrača steklenico, nadaljuje z isto surovostjo: »Potrebujem dolarjev,
deviz. Je vseeno, ali jih služim v svetu ali si jih zaslužim kar tu doma, in
tudi način, kako si jih zaslužim, je postranska stvar.« Potem pa, ko da se je
morala ustaviti na tej strašni poti, ko da mu le mora nekaj pojasniti, pripo-
veduje s spremenjenim glasom, že kar tiho, proseče: »Svet se je spremenil,
Tonči, v temeljih spremenil. Vi ste imeli drugačne ideje, v gozdovih, ječah in
taboriščih ste umirali zanje. Počemu nam take ideje? Za kaj naj umiramo mi?
Vam so bili gozdovi, ječe, taborišča še vedno dovolj širok svet, mala Slovenija
dovolj velika domovina. Nam je vse pretesno, pretesne, preozke tudi vaše
ideje. Vam je dovolj, ne zamerite besedam, vaš kmečki jezik. Jaz znam šest
svetovnih, kot rečemo. Cemu mi bodo? Za te gozdove? Da bi z njimi ko vaš
trapasti prijatelj iz mesta cel dan pohajkovala ob vodah in se pogovarjala
z ribicami? — Kaj naj mi počnemo z vašimi idejami? Potrebujemo velikih,
svetovnih. Tam kjer je za vas bil morda višek svobode, se za nas vse spreminja
v pretesno ječo. Vam je do morja, kot pravite — predaleč, pot v svet so
vam morali plačati prijatelji, ki so bili že davno boljše pameti od vas. Mi si
hočemo sami odpreti vrata v svet--«
»Kdo — mi?« Ustavi jo tiho, a vendar trdo, surovo na tej njeni veliki poti.
Pa se tudi ona zagleda vanj, zajeclja zmedeno:
»Mi — no, mi mladi...«
»Lažete,« je rekel tiho. »Morali bi reči — nekaj nas je tudi takih. Dà, tudi
takih — — za devize, kot pravite. Ampak dolarji niso vse na svetu, ne
varajte se--«
42
Obtiči pred njim zmedeno, ko da je izgubila rdečo nit svojih misli. Začne
zmedeno, mrmraj e : »Zmešali ste me v nečem, cel dan ste me mešali — strašno.«
V krčevitem, zmedenem smehu se izdaja: »Ne bi se rada z vami srečavala,
mi verjamete? Zaljubila bi se v vas!« Spreminja smeh, da se sama tudi v smehu
spreminja: »Ne takšna, kakršna sem se vam zdaj na večer v ljubezni do onih,
za devize odkrila. Drugačna--morda dobra. Tudi v nas živi nekaj starega,
dobrega, neko hrepenenje; nemir nas žene, morda še bolj ko vas v gozdove.
Morda še nismo našli ravnovesja. Živimo v strašnem času, ki nas drobi. Vas
so streljali, obešali, ubijali so vas neki določni sovražniki, fašisti, kot ste
rekli. Za nas ni fašistov, ne maramo jih, ni teh zunanjih sovražnikov, ki so
vam prizadevali toliko skrbi. So pa drugačni sovražniki, morda strašnejši.
Mogoče jih bomo kdaj odkrili, mogoče se bomo tudi mi kdaj borili proti
njim, da nas ne bi uničili--«
Na cesti so se zasvetlikale luči avtomobila. Zganila se je, zagrabila za njegovo
roko skoraj krčevito: »Pozabite na Njuško, mislim — na ime pozabite. Ne
mislite, da nesem od tod samo devize za ljubezen kot vi za vaše fazane in
zajce. Dali ste mi več, kot bi mi lahko dalo deset, sto tovarnarjev, podjet-
nikov --mogoče mi bo to kdaj koristilo. Moj zaročenec prihaja.« Dodaje
strastno, ko da hoče do kraja vse odkriti: »Včeraj me je odposlal, da je lahko
bil cel dan pri drugi, celo noč. Ampak poročil se bo z mano. In zakaj ne? Hoče
po svetu, tudi on potrebuje deviz. In avto mora vzdrževati--«
Ko vstopa v avto, vidi le še njegovo mogočno senco, ki se zgublja po cesti...
proti svojim gozdovom. Samo proti svojim?
Proti svojemu staremu svetu?
A kam ona, ko zdaj posluša osladno, zlagano pripovedovanje svojega zaročenca,
tako strašno drugačno od tistega, ki ga je poslušala ves dan? Kam?
409
RADO PALIR: PESMI
Večeri
Vsake oči imajo svoje nebo
in vsaki koraki svojo zemljo.
Vsako rojstvo ima svoj krik
in vsak grob svoj pepel.
— Zrak pa ostaja težek.
Vsak glas ga napravi še težjega:
Kakor obešenec pesem visi v
komaj gibnem vetru.
Samota s tišino grobov
in človeku se para srce ...
Nebo se oddalji. Sonce
usahne.
Zvezde zajokajo kakor pred smrtjo.
Deviški molk privre po strugah
umikajoče se svetlobe.	,
Tu in tam se zgane le še kak spomin
in išče dušo, da jo zamori...
Meditacija
Vse noči so enake.
Tudi vsa jutra.
Vsi dnevi.
—	Življenje je hodnik groze.
Srečujemo se
s srečo drugih.
Z bolečino drugih.
O mučno težka srečanja!
—	Najtežje od vseh srečanj pa je
srečanje s samim seboj.
410
Bolečina naših src je
znamenje odhoda.
— Zato vsakdo tako težko prepozna
svoje lastno znamenje.
Scherzo
Nebo, ki se smehlja.
Zemlja, ki poje.
Pesem ptic v zraku
in vonj španskega bezga.
Po cestah se sprehaja sonce
in ljudje.
Smeh po pločnikih.
Oči, ki se srečujejo z ljubečim molkom.
— Kam naj greva?
Kje se naj ustaviva?
Kam naj se potem vrneva,
pijana od ljubezni? ...
Pred večerom
Sonce je pokleknilo na mrtve strehe.
— Kakor onemoglo se smehlja.
Globoke in mirne so modre oči
jesenskega neba.
Po cestah srečuješ ljudi,
ki silijo nekam daleč, daleč ...
Oči, katerih mir je kot večer
hladen in boleč.
Želiš si samo še ležati.
Ležati z obrazom pod solzami vetra
in misliti, da odhajaš nekam daleč,
kamor še nisi odšel.
— Naj te najdejo zvezde
z drobnimi zlatimi ustnicami
in te poljubijo
v slovo ..i
411
Spominjala se boš
—	Zato, ker ne boš verjela,
se boš izgubila,
kot se vsak dan izgubi
na tisoče človeških src.
Med svojim in mojim imenom nekje boš
premišljevala svojo utrujenost
in sanjala, käkor sanja
izruvano drevo o cvetju.
V strugi tujih oči boš utonila
in jaz ti bom samo še droben prašek
na poti, ki bo šla
preko tvojega spomina.
—	In ker ničesar ne umre v nas,
boš prebujala dnu sebe vse, kar sva napisala
na drobne, ze davno orumenele
liste najinih srečanj.
Takrat boš v mislih kakor jaz
stala ob reki, kjer sva bila včasih skupaj,
in dolga mrzla tišina
ti ho naletavala na prebledeli obraz ...
m
Tišina
Vladimir Kavčič
Nekaj večernih ur, niti sam ni vedel koliko, je Dimitrij prebil na Glavnem
trgu. Danuško je hotel počakati o mraku, a ko je prispel tja, se je bilo že
stemnilo. V tem mestu pač ni bilo nobenega pravega prehoda med dnevom in
nočjo. Komaj se je ustavil na enem od številnih yogalov, že je vedel, da je
prišel prepozno in da je Danuška najbrž že odšla mimo. A tudi trg je bil tako
prostran, da ga ni bilo mogoče zaobjeti z enim samim pogledom. Proti priča-
kovanju je bil poln ljudi, prevladovali so moški v temnih oblačilih. To je bilo
za razpoznavanje kot nalašč, saj je bil prepričan, da se Danuška ne more
pojaviti v temnem, in je v množici mimoidočih sledil le svetlim barvam. Ce
je hotel nadzorovati trg, so morale njegove oči vztrajno in napeto drseti od
enega konca do drugega, iz bližine v daljavo in se od tam spet vračati. In
kljub vsej prizadevnosti ni mogel biti niti za hip gotov, da je ni že zgrešil. Morda
je prav tedaj, ko se je njegov pogled mudil na nasprotnem, najbolj oddaljenem
vogalu, šla mimo njega in ga ni opazila. Morda ga je tudi ona pričakovala
na nasprotni strani.
Cez nekaj trenutkov je bilo že tako mračno, da so se temne postave začele
združevati v gruče in lise, ki so naglo menjavale svoje oblike, in prav mogoče
je bilo, da se je med njimi izgubila posamezna ženska postava, katera koli, ne
samo tista, ki jo je pričakoval on.
Nenadoma se mu je zazdelo, da so trg preplavile ženske. Prihajale so posamič,
kar je njegov napor še povečevalo. Vsaj desetkrat je bil prepričan, da je že
videl Danuško. Najprej je prišla z desne, lase je nosila spete na tilniku, v rokah
pa je držala košarico. Oblečena je bila v kratko, nekoliko vihrajoče krilce
in rahlo se je pozibala v bokih. Dimitrij je verjel, da je razigrana, ker prihaja
na prvi sestanek z njim. Izkazalo pa se je, da mladenka od blizu ni imela prav
nič skupnega z Danušo. To je ugotovil šele, ko ji je s prožnim korakom, zravnan
in poln poguma, že stopil nasproti. Takoj zatem je zagledal Danuško, kako
prečka trg na južni strani. Tesno se prilegajoča obleka je izdajala natanko
njeno postavo, gibi rok umirjeno vznesenost, ki jo je mogel pripisati samo
413
njej. Da je ne bi izgubil iz vida, je stekel. Bolj ko se ji je bližal, bolj je bil
prepričan, da je prava. 2e jo je hotel ogovoriti, ko je izza vogala stopil mlajši
moški in jo objel. Oba sta se obrnila v smer, od koder je prišla, in Dimitrij
si jo je lahko naJtančno ogledal. Ni bila manj lepa od Danuške, le izraz njenega
obraza je bil bolj prazen, nezanimiv. Njen glas pa je bil docela tuj. Moški
jo je prijel pod roko, nekaj korakov dalje pa jo je že objel čez pas in se ves
naslonil nanjo. Potem nista več znala hoditi, lomila sta se in se opotekala, kot
da bosta ravnokar padla. Dimitrij jima je sledil do ozke ulice, kjer sta zavila
s trga, in ju opazoval. Fant je imel natanko iste kretnje kot on, le roko nekoliko
krajšo in ni dosegel vsega tistega, za kar je bil Dimitrij prepričan, da je
v takšnem položaju mogoče doseči. Njuna hoja pa je bila zadosten dokaz, da
sta se komaj začela prilagajati drug drugemu.
Kmalu se je zavedel, da sta to bila le dva tujca in da on še vedno čaka —
Danuško. Vsi ti ljudje, ki so hodili mimo, so mu seveda bili popolnoma neznani
in bi jih bil rad opazoval. A čudno, srečaval jih je prav zdaj, ko je bil toliko
zaposlen s samim seboj, da jim ni utegnil posvetiti niti trenutka. Kakor vse
doitlej, so tudi zdaj drseli mimo — kot sence.
Počasi se je vračal na svoje prvotno mesto, prepričan, da ga zdaj ni mogoče
več prevarati. Danuška ga je že čakala. Toda bila je svetlolasa, neznana.
Opazila ga je in se mu nasmehnila. Ponudila mu je svojo družbo. Ce nič
drugega, bi ga pregnala že njen vonj in nasmeh. Zahvalil se je in šel dalje.
Zdaj je bil trg resnično ves v temi. Vsak napor je bil tako rekoč odveč, in
vse je bilo odvisno samo še od naključja.
Kmalu so se nad trgom začele prižigati nove luči, dolge, neonske, razvrščene
v koncentričnih krogih. Tlak je postal moder in v Dimitrijevih očeh je zago-
rela žerjavica. Naslonil se je na prvi kandelaber in zatisnil veke. Lahko bi
bil še tisti hip zaspal, toda vedel je, da mora dalje. Obhodil je največji
krog in se ustavil pri vsakem stebru. Medtem pa se je čas neopazno iztekal...
Trg je bil že spet prazen, luči v najmanjšem krogu so začele ugašati, na
vzhodni strani neba se je pojavila svetla lisa in ga prestrašila z grožnjo novega
dne. Odvlekel se je proti domu, ne da bi ga zanimalo, kje hodi in čemu se je
namenil ravno tja. Med potjo ni nikogar srečal ali pa samo ni nikogar videl,
in tudi nobenega izgovora ni pripravil, s katerim bi pred Zoržem opravičil
svojo odsotnost. Toda doma ni našel niti Zorža.
Dimitrij kljub vsemu ni bil prepričan, da je hudomušni nasmeh sreče že
zamrl. Edini krivec je bil pravzaprav on sam. Najprej je prepozno prišel na
trg in potem je vse preveč oprezoval le v eno smer. Dal se je zapeljati utvari,
zamotili sta ga dve ženski, med tem pa se je Danuška na drugem koncu trga
zaman ozirala za njim in ga čakala. In kolikokrat je potem, ko se je naslanjal
na kandelabre, za hip zaspal? A kdo ve, če res samo za hip, kot se mu je zdelo,
414
in ne vsakič kar celo uro? Premagala ga je utrujenost, premalo je bil pri-
pravljen na odločilno srečanje, zato ni mogoče, da bi bilo že vse izgubljeno,
da bi bil Glavni trg njegov Waterloo. Prej ali slej bo spet našel Danušo, do
tedaj se njen odnos do njega ne bo bistveno spremenil. Sklenil je, da jo bo
sleherni večer čakal na Glavnem trgu. Ko ga je zjutraj budilka iztrgala iz
nemirnega sna, mu je ostalo le še toliko časa, da je ta sklep v sebi znova
potrdil. Nekajkrat ga je še lahko ponovil na poti v službo in v službi, kadar
je bil pač sam in je lahko mislil na Danušo.
Da se ne bi ponovila napaka prejšnjega dne in da bi ujel pravi trenutek
v mraku, se je precej po službi odpravil na trg. To ni bilo posebno težko, saj
je dan v službi potekel mirno. Bral je časopis, obiskala sta ga Zan in Enoroki,
a le toliko, da sta ga pozdravila; dvakrat ga je klical inšpektor Kos, a se je
obakrat izkazalo, da po pomoti... Trg je našel prazen. Pri polni dnevni svet-
lobi je bil videti dokaj veličasten. Dolge črte rdečega in zelenega serpentina
so se pred Dimitrijevimi očmi bočile v nedogled in se v enakih razdaljah
križale. Imel je občutek, da stoji na nekoliko vzvišenem mestu, v središču, od
koder se ravnina na vse strani enakomerno nagiba k palisadam, ki obkrožajo
trg in med katerimi so izpeljane ulice. Nekajkrat je prehodil trg po dolgem
in počez, zavest o veličastnosti tega prostora je vse bolj in bolj prodirala vanj.
V	slehernem kamnu je opazoval iskrenje kristalov, ki so bili čisti, kot da jih
je pred nedavnim izprala nevihta, in v uho so mu udarjali nekakšni rezki
glasovi, nevidni ostri prah pa se mu je zajedal v podplate, kot da hodi po že-
leznih ostružkih. Umaknil se je k enemu od številnih vogalov, se povzpel na
palisade in opazoval prostor pod seboj.
V	tem kratkem času, odkar se je naselil v mestu, se je zanj komajda kaj
spremenilo. Dnevi so bežali in se krajšali. Zdaj je bil že kar malo začuden,
kako kratki so postali. Komaj je minilo poldne, že je čutil mrak. In medtem
ko ga je pričakoval, se je lahko spomnil nekaterih podrobnosti iz svojega
življenja. Iz sedanjega življenja. Tega dne je bilo v službi povsem mirno.
Hiša je bila tiha, skoraj prazna. Morda so vsi razen Kosa, Zana in Enorokega
odšli, morda je praznik, nedelja? Njega ni nihče obvestil, kaj naj počne na
tak dan. Časopis, ki ga je čakal na mizi, je bil sicer novejšega datuma, toda
najbrž eden od tistih, ki jih je že bral. Je to lahko kaj pomenilo? Se je obrnilo
na bolje? Bodo naslednji dnevi potrdili to predpostavko? Ce jo bodo, bo lahko
zapustil preteklost in se posvetil sedanjosti. Morda celo več. Smel bo misliti
na prihodnost. To bi ga poživilo, to bi mu dalo poleta. To bi bila izpolnitev
najglobljih in morda najbolj nevarnih sanjarij. Še vedno sanjarij... Nenadoma
pa mu je padel na um čisto banalen domislek: Od prejšnjega večera še ni
jedel, sploh ni imel ničesar v ustih ... A to je bilo že znamenje, kako malen-
kosten in preobčutljiv je postal. Tega se pa spet ni mogel veseliti.
415
Na srečo se je prav tedaj v daljavi zganilo nekaj senc, ki so pritegnile vso
njegovo pozornost. Z raznih koncev trga so se napotile k sredini štiri postave,
najbrž moške. Njegov pogled je bil še moten in jih ni povsem razlikoval. Potem
ko so se v sredini združile v en sam lik, so se spet razšle ali pa so samo nada-
ljevale pot tja, od koder je bil tisti, ki se je napotil proti njihovemu izhodišču.
Zdaj Dimitrij ni več dvomil, da se mora nekaj zgoditi. Znamenja so bila
zgovorna, čeprav ni vedel, kaj pomenijo.
Kmalu zatem, ko je bil trg spet prazen, se je pojavila Danuša. Spoznal jo je
že od daleč. Bila je oblečena v belo, njen korak pa je bil nekoliko zadržan.
Dimitrij ji je stekel nasproti, da bi se ji vrgel k nogam. Toda ona mu je pre-
prečila to namero. Naglo se je sklonila in ga dvignila. Stala sta tesno drug ob
drugem. On je še vedno trepetal v njenih rokah in ji strmel v obraz. Na njem
ni videl niti najmanjše gube in nekaj dolgih trenutkov je bil zadovoljen, da
ničesar ne izraža. Njegova naloga je torej bila, da mu da podobo ... Usta je
imela zaprta, kar pa seveda ni veljalo zanj. Oči so ga spominjale na nekaj,
kar je bil že pozabil. Bleda in negibna lica bi bila v njem morda zbudila
žalost, tisto žalost, ki bi ga lahko v hipu nagnila k najbolj usodni odločitvi,
toda nasmehnila se je. Vse njegove misli so ostale nedotaknjene. Kajti v tem
nasmehu je videl znamenje nedvoumne pripadnosti, naklonjenosti brez pri-
držka, ki zadaja rane in tudi bolečine. S pogledom in nasmehom ji je vrnil,
kar je premogel, a to najbrž ni bilo dosti, ker so se njene oči naglo in nepri-
zadeto umaknile vase, pogled pa ji je obstal na orokavičenih rokah. Snežno
belino je že onečastila umazanija njegovih rok. Bilo mu je žal, da se je je
sploh dotaknil. Da ga njena vabljivost ne bi spet premamila, se je celo od-
maknil od nje. Tedaj pa je stopila za njim in se naslonila nanj.
—	Vedel sem, da prideš, je rekel. — Tudi sinoči sem te čakal, kot sva bila
domenjena. Vesel sem, da si danes prišla pred mrakom ...
—	Včeraj sem mislila nate, a tod mimo nisem šla. Sla sem drugod in z nekom
drugim. Tudi zdajle nisem tu zaradi tebe, a je vseeno prav, da sva se našla.
Spremljal me boš pri mojih opravkih. Imam jih čez glavo.
—	Ce mi bo to omogočilo, da bom ostal v tvoji bližini...
—	Ne vselej... Razen tega tvoje udvarjanje ni preveč izvirno. Nisi se ga učil
tu? Dvomim, da si kje uspel.
—	V nekem drugem mestu, da.
—	Ah, druga mesta, je zavzdihnila Danuša in se zazrla v daljavo. — Nekega
dne bom tudi jaz odšla tja. Ze dolgo se odpravljam in ni več daleč dan, ko
se bom resnično odločila. Proč od tod hočem in nikoli več se ne bom vrnila.
—	Prav zdaj, ko sva se spoznala midva? Boš to napravila samo zato, da ti
ne bi mogel slediti? Najbrž že veš, da ne morem od tod. Nikamor...
416
—	šel boš lahko za menoj. Toda ali ti nimaš svojega življenja, ki ni z mojim
v nikakršni zvezi? Pravzaprav sva si tujca, ali ne? Ničesar skupnega nimava.
Kam greva zdajle, na primer? Vodiš me, ne da bi mi razodel svoj načrt. Rada
bi si bila o nečem na jasnem. Dvom me spremlja že ves čas ...
—	Samo vprašuj, nobenega odgovora ti ne bom ostal dolžan. Morda sem imel
kdaj svoje življenje, a to je že tako daleč, da ni več resnično. Nikoli ni bilo.
Ce bi hotela razumeti samo to, bi morala vedeti še marsikaj drugega. Tudi
jaz sem nekoč hotel pobegniti. Leta in leta sem odlašal ter zbiral pogum ...
Zdaj sem tu. Misliš, da se je kaj spremenilo? Samo kraj. Samega sebe oropaš
možnosti za eno iluzijo. Toliko revnejši postaneš. Svetujem ti, da ne odhajaj,
čeprav sem ti pripravljen slediti... Zdajle pa res ne vem, kam te vodim,
a ti zagotavljam, da bo moj načrt že v kratkem dozorel. Slutim ga ... Prepričan
sem, da mi boš sledila in me ne boš razočarala.
Danuška se je nasmehnila in se znova stisnila k njemu. Dimitrij je občutil
radost, a jo je zaprl globoko vase. Ni dvignil pogleda, da bi občudoval njo,
kajti tudi ona ni govorila vanj, temveč v nekoga, ki se je ravno tedaj, podr-
savajoč z eno nogo, vlekel po nasprotni strani ceste. Spremljala ga je z dolgim,
obožavajočim pogledom, srce ji je burno utripalo, po licih pa so ji vrele solze.
Krepkeje je stisnila Dimitrijev laket in se z vso težo naslonila nanj. Dimi-
trijeve oči so bile sicer uprte v tlak, toda brodile so po širnih prostranstvih, ki
so se ravnokar odpirala pred njim. To, kar je občutil, ni bilo nič manj kot
vzhičenost. Vedel je, da bo našel izhod tudi iz tega mesta. Vse je bilo mogoče,
nova moč mu je piala po žilah. Zdaj se je prvič zavedel, da se tu pravzaprav
ne počuti dobro.
—	Ti si torej pripravljen vse storiti zame? Sem te razumela prav? je vprašala
čez čas. — Ali pa morda vse to delaš le zase? Razlika sicer ni velika, a bi bila
zanimiva. Samo nikar ne bodi dolgočasen! Zavila bova k »Crni vešči«. V šesti
kleti bo gotovo še kakšen prostorček za naju. Si že bil v šesti kleti?
—	Pravzaprav še v nobeni. Tujec sem.
—	Ne. Ti nikakor nisi tujec. To je le izgovor. Ne najbolj posrečen. Potrepljala
ga je po rami.
V neki ozki, mračni ulici, kjer sta bila prisotna le dva vonja, vonj po pre-
perelem katranu in vonj po stenicah, se je pred njima nenadoma pojavil nizek
in vlažen betonski preduh, napolnjen z najčistejšo tišino. Zaradi te tišine je
vsaka vodna kapljica, ki je padla v katero od številnih luž, vzbudila glas
s podesetorjenim odmevom. Ce bi bil sam, bi ga gotovo navdal s tesnobo, toda
Danuškina bližina ga je varovala slehernega vznemirjenja. V tej uličici sicer
tudi ona ni spregovorila besede, vendar Dimitrij njenemu molku ni pripisoval
nikakršnega pomena. Tu koraki niso odmevali in od poznega popoldneva je
417
bila prisotna le slutnja. S tal, na katera še ni bilo posijalo sonce, ni bilo mogoče
videti niti neba. Sam se tu gotovo ne bi znašel.
V preduhu se je odprl razsvetljen hodnik s stopnicami navzdol. Spominjal je
nekoliko na tistega, po katerem je hodil vsak dan, na hišo, v kateri je stanoval,
vendar je bil širši in obit z deskami. Tudi razsvetljen je bil z močnimi, toplimi
lučmi, tako da je bil vhod še kar vabljiv. Sicer pa Dimitrij ni bil povsem
priseben. Iz Danuškine roke, ki ga je žgala na podlahti, je prehajala vanj
neka posebna toplota. Zaradi nje je postal lahkotnejši, eno.stavnejši in Iju-
beznivejši, kot je bil prej. Mnogi čuti se sploh niso več oglašali. Se jezik se
mu je zalepil na nebo, ugasnila je sleherna misel.
Spuščala sta se po neskončnem stopnišču, ko je Dimitrij začutil nepremagljivo
željo, da bi govoril. Začel je razlagati, da se on vsak dan spušča po podobnih
stopnicah, a da se te vendarle znatno razlikujejo od onih. Podzemlje se začne
šele tam, kjer se njegova pot neha. Ker pa se mu je zdelo, da postaja smešen,
je kmalu umolknil.
—	Tako visoke stavbe služijo samo višjim namenom. Nisem vedela, da opravljaš
zaupno službo.
—	Da! je vneto pritrdil. — Dokler nisem poznal tebe, sem živel samo za
svoje delo.
—	Dokler..., da. A odklej? Polresnica je tudi pollaž. Pustiva to... Si morda
celo eden od tistih, ki govorijo o ciljih. Večkrat slišim to besedo in se ji prav
prisrčno nasmejim ... In zdaj, ko si spoznal mene?
—	Služil jim bom z vsem svojim žarom. Ti morda ne opaziš razlike...?
Odgovora, ki ga je pričakoval in ki bi bil zanj zelo pomemben, ni bilo. A tudi
molka ji ni mogel zameriti. Prevzel ga je blišč šeste kleti. Kajti svetloba je bila
tu svetlejša od dneva, čeprav so bile luči na stropu skrite pod črnimi pokrovi.
Zaradi tega je bila morda nekoliko boj tajinstvena. K posebnemu vzdušju pa
so prispevale tudi podrobnosti, od katerih vsaka zase ni bila nič posebnega,
združene pa so dobile svoj poseben pomen: plesnive vlažne maroge fantastičnih
oblik po stenah, lesketajoče se temne mize z mlakami izparevajočih pijač, dogo-
revajoči čiki po tleh, od katerih se je kadilo in se je dim od vsakega posebej
na svoj način krotovičil med stoli in mizami proti stropu. Občutek ubijajočega
molka, ki je napolnjeval že ulico zgoraj, je bil tu blagodejno sproščujoč. Prav
tisti hip, ko sta se Dimitrij in Danuška spustila z zadnje stopnice, se je v kotu
zganila ponikljana glasbena skrinja in melanholičen, jokav moški glas je zapel
tujo pesem: »O sole mio ...«
Za točilno mizo ni bilo nikogar, tudi sicer je bil lokal prazen. Le zadaj, za
številnimi stebri in ozkimi prehodi, sta sedela dva gosta, udobno zleknjena na
nizkih naslanjačih in zavita v oblak cigaretnega dima. Sedela sta molče in
■i a
negibno, kot da spita. Pesem iz avtomata je napolnila prostor z amfiteatrsko
jasnimi zvoki. Šele, ko sta moška v kotu opazila Danuško, sta se na pol dvignila,
potisnila klobuke za dva prsta više, nato pa jih takoj spet spustila nazaj na
čelo. Danuška jima je pomahala z obema rokama in sedla v kot, iz katerega
ju je lahko vsak hip videla. Na Dimitrijev vprašujoči pogled je kratko po-
jasnila:
—	Mož brez imena in Dolgi Džon. Ju še ne poznaš?
Dimitrij se je ozrl. Res, bil je mož brez obraza. Spoznal ga je po obleki in po
značilni drži. Tudi Mož brez imena ga je opazil. Pozdravil ga je z rahlim
priklonom.
—	Kaj počenja tu? je Dimitrij vprašal Danuško. — Kdo je pravzaiprav on? Od
kod se poznata?
—	Stara druščina. Le da je on krenil po svojih potih... Nekateri redno
zahajajo sem... Ti ne? Kam hodiš na čašo piva in na prigrizek? Kam vodiš
dekleta na sladoled? In sicer... Kje se sestajaš?
—	V tem mestu se šele razgledujem. Doslej še nisem imel časa niti za eno
niti za drugo.
—	A Moža brez imena že poznaš?
—	Zakaj nima imena, ko pa mu manjka samo obraz?
—	Na moje vprašanje še nisi odgovoril.
—	Ogovoril me je na cesti, spremljal me je. Ni mi zaupal, kaj namerava.
—	Poznam ga samo na videz. Meni je dokaj nedvoumno namignil, kaj pri-
čakuje. Izgubljen človek, a nevaren. Z njegovim prijateljstvom se boš še
mučil... Pustiva ga, ne meniva se zanj. Ce ga omenjaš, prisede. Pomenkujva
se o čem drugem.. Kam me boš vodil, kadar bova sama? Priznaj!
—	Kamor boš želela...
—	Ali mi ne boš pripovedoval, da me imaš rad?
—	Bom. Ob prvi priložnosti. Ce hočeš zdaj...
—	Zdaj bova pila ...
Danuška se je dvignila in Dimitrij ni mogel niti za hip več odtrgati pogleda
od nje. Povsem bežno ga je prešinila misel, da to dekle, ki zdaj stoji pred
njim, ni več Danuška. V njenih očeh se je bilo pojavilo nekaj motnega, nekaj
kar ji je spreminjalo obraz. Spodnjo ustnico je imela malomarno povešeno.
Obleka na njej je bila pomečkana, izprana, pretegnjena, zadaj daljša kot
spredaj. Odločno je zavrnil misel, da bi to utegnila biti neka druga. Hoja ga
ni mogla varati, prav tako ne lasje in glas. A vendar... Se je njun pogovor
nanašal na prejšnje srečanje? Kaj se dogaja tu, čemu ga je pripeljala sem?
419
Medtem je avtomat odpel že tretjo ali četrto pesem, a jih Dimitrij ni bil slišal.
Zaznaval je le topotanje nog, v njegovi bližini so se prerivale sence, surovi
moški glasovi in cvileči ženski so se mešali med seboj, toda razumeti jih ni
bilo mogoče. Prisotnost tolikšne množice je bila nenavadna, še nepojasnjena.
Celo za Možem brez imena se ni utegnil ozreti, čeprav ga je že nekajkrat
zamikalo in se je bil odločil, da bo to nemudoma storil. Toda tu je bilo toliko
nerazumljivega, da ni mogel storiti ničesar. Posvetil se je lahko samo Danuški.
Vsak trenutek njene navzočnosti bi mu bil v nepopisno zadoščenje, toda že je
dvomil, da je ona sploh tu.
Danuška se je vrnila k mizi z dvema visokima čašama, v katerih se je iskrila
kot olje lena tekočina. Preden se je zavedel, je eno že držal v rokah, trčila sta.
Njene oči so bile spet mehke in globoke, utapljal se je v njih, toda zavedal
se je, da to lahko traja le kratek hip. Počasi je srkal pijačo in v njegovi
notranjosti se je vse pomešalo med seboj: preteklost in sedanjost, zadovoljstvo
in skrb, sreča in potrtost. Medtem se je večkrat pojavil nekdo v belem. Pri-
našal in odnašal je čaše. Toda to na Dimitrijevo razpoloženje ni moglo vplivati.
Cez čas mu je Danuška ponudila obe roki, ki se jih je goreče oklenil in jih
začel ljubkovati, vmes pa je vneto opazoval njo, da bi ugotovil, koliko je v
njenih očeh smešen. Stisk njenih prstov je bil močan, lahko bi bil pristen,
če ne bi bila medtem pogledovala nekam drugam. Kam, ni mogel ugotoviti,
ker so bile njegove oči že utrujene, na pol mrtve, kajti čas je tekel. . . Kmalu
je od nje videl le še eno samo oko, a še to se je širilo, žilice so postajale veke
v znani pokrajini brez horizonta. Tu je bil molk še najbolj umesten. Nekajkrat
sta sicer poskusila s pogovorom, toda besede niso bile tisto, kar bi lahko bile,
niti ne daljni odmev tistega, kar je želel on. Saj je bilo vse tako zgovorno!
Medtem sta se celo poljubljala, a to ni imelo druge posledice, kot da se je
Dimitrij v Danuškinem naročju onesvestil. Koliko časa je trajala odsotnost,
ni bilo moči ugotoviti, a bi tudi bilo brez pomena. Ko se je zavedel, se je
Danuška s komolci naslanjala na mizo, se sklanjala nadenj in divje ihtela.
Spomnil se je, da je bil nekoč nežen. Pobožal jo je po licih. Prenehala je
hlipati in skozi solze se je kmalu zaiskril smeh. Porogljiv moški glas je nekje
v bližini vprašal:
— Zakaj ne nadaljujeta?
Tedaj je Dimitrij zaznal, da je okoli njene mize nagnetenih vse polno temnih
postav. Med njimi je bila samo ena v belem. Bila sta tako rekoč obkoljena.
Kolikor je mogel razbrati, so se vsi smehljali, vendar na prav poseben način.
Da bi ugotovil, kakšen je ta način, mu je manjkalo moči. Bil je več kot ogrožen,
malodane izgubljen, toda brez bolečine, brez obžalovanja.
Danuška je vstala. Razmršeni lasje so ji zakrivali obraz, zato je ni razumel,
kaj je spregovorila. Krog se je razmaknil, odprla se je pot k izhodu. Oprta
54
drug na drugega, a kljub temu opotekaje se, sta se napotila tja. Mož v belem
je odhiitel za njima in se trudil, da bi Dimitriju zaupljivo pošepetal na uho.
Toda ta ga je s pestjo odrinil.
—	Kdo bo plačal vse to? ga je mož v belem opomnil z glasom dobrotnika, ki
izrablja poslednji hip pred dogodkom, po katerem njegova dobrohotnost ne
bi bila več umestna.
—	Jaz! je odvrnil Dimitrij in se ustavil.
—	To ti še prav posebej polagam na srce! Jaz sem tu prav zato, da te
spominjam.
—	Cesa?
—	Ni še vseh dni konec.
—	Zapomnil si bom. Zelo bistra ugotovitev. Misliš, da se splača?
—	Plača se. A s čim?
—	To vem. Z mukami. S krvjo morda.
—	Si pripravljen?
—	2e zdavnaj.
—	Prav. Za zdaj le malenkost, ki ne dopušča odlašanja. Denar. V njeni družbi
vselej plačujejo moški.
—	Tudi rahlo nesramen si?
—	Kdo pa si ti?
—	Me res ne poznaš? Ganljivo. Tu je denar ... Drugo pa ...
—	Vso srečo in nasvidenje. Vse nas bo veselilo če se bosta še kdaj oiglasila.
Družba je izbrana in dobre nasvete ne delimo tjavendan.
—	Vaš gost bom, dokler ostanem v tem kraju.
—	Samo toliko časa? se je zarežal človek v belem.
—	Dimitrij, greva! se je oglasila Danuška. Prijela ga je pod roko in ga
potegnila po stopnicah navzgor. — Ne poslušaj ga, on me sovraži!
—	Nasprotno, se je branil Dimitrij, — vsi so zelo prijazni! Zamahnil je
z roko in se dal odvleči. Smehljal se je sam vase. V tem mestu ni bil prepuščen
sam sebi, neprestano je nekdo skrbel zanj. V šesti kleti so se potegovali zanj,
Danuška ga je hotela zase, prijatelji v službi... Izbira je bila težka ... Mikalo
ga je celo, da bi ostal in se z možem v belem še o čem pogovoril...
Na cesti ga je objel hlad in misli so se obrnile drugam. Skušal je ugotoviti, kje
je. Klical si je v spomin vhod, ki ga je videl popoldne, a se je vse spremenilo.
To je bilo zanesljivo znamenje, da ima kavarna »Pri črni vešči« več izhodov.
Toda zakaj je Danuška izbrala prav tega? Zadovoljen, da se lahko naslanja
nanjo, ji vprašanja ni zastavil. Objeta sta se pomikala skozi mnoge ulice,
421
ki so bile ob tej uri vse brez luči. Ob pločnikih je bilo slutiti pročelja
mogočnih hiš, zrak na ozkih cestiščih pa je bil nabit z zatohlostjo, negiben,
zahrbtno prisoten. Nedolgo zatem je Dimitriju pod nogami zaškripalo kamenje,
nekje od strani je zavelo po gozdu. Svežina ga je navdala z olajšanjem, začel
je globoko dihati in nekoliko je popustil roko, s katero je držal Danuško.
Nedvomno sta že bila ubežala asfaltu in se prebila daleč v predmestje, a zdaj
se je moral vprašati, kako daleč še gre njuna skupna pot. Jutra se ni bal,
na nov dan je bil pripravljen. Ko se je Danuška ustavila, je bil prepričan, da
jo je premagala utrujenost in ga je presenetila, ko mu je zašepetala na uho:
—	Bodo najini večeri vsi taki, kot je bil nocojšnji? Se ne boš ustrašil nobene
poti, da bi me spremljal? Tudi če jaz ne bi želela?
—	Zgodilo se bo tako, da bo tebi prav.
—	In si nikakor ne moreš predstavljati, kaj naj bi to bilo?
—	Samo ugibam lahko.
—	Tako?
Vprašanje je izzvenelo v temo. Njenega glasu se je bila polastila zamišljenost.
Dimitrij je čutil, kako se mu oddaljuje. Postajala je nestvarna in popolnoma
tuja. Kakor da še nikoli ni bilo med njima nobene vezi, kakor da se ne
poznata in se tudi nikoli ne bosta spoznala, ker ju ločijo prevelike razdalje,
hlad, popolno nezanimanje. A ta občutek niti ni bil nov. Polagoma je že ves
večer prodiral vanj. Ko se ga je zavedel, je bil že tudi nekako navajen nanj.
Vse je bilo kar zadosti jasno.
Cez nekaj trenutkov se je hotel prepričati, če še stoji zraven njega. Ker ni
zaupal svojim očem, je nekajkrat segel v temo zraven sebe. Segel je seveda
v prazno. Sploh je ni bilo več. Prevzel ga je silen strah, da se je pravkar pri-
petilo nekaj usodnega, nekaj, kar ni bilo v zvezi z Danuško. Izgubljena pa je
bila tudi ona. Morda za vselej. Morda ne samo ona, temveč tudi vse druge.
Začel jo je mrzlično iskati. Medtem ko se je vrtel okoli sebe, pa je .pozabil,
od kod sta prišla in kam sta bila namenjena. Tekel je nekaj desetin korakov
v eno smer, a mu je občutek velel, naj se vrne. Zagnal se je v nasprotno stran,
a si tudi zdaj ni bil svest svojega cilja. V njem je kipela neznana sila, grlo mu
je nabreklo od glasov, toda zakričati ni mogel. Ni upal poklicati Danuške po
imenu. Kraj sam se mu je zdel sovražen, utegnil bi prebuditi koga, ki že spi,
in zbuditi pozornost tistih, ki so se prihulili za vogalom in tam preživljajo
težko noč. Ce bi jih opozoril nase, bi bili morda prepričani, da je kriv njihovega
položaja, planili bi na cesto, zastavili mu pot in morda napadli celo Danuško.
V vsakem primeru bi bila izgubljena.
Ko se je za hip ustavil, da bi zajel sapo, je pred seboj zaslišal drobne korake.
Tekel je naprej v isto smer in kmalu dohitel Danuško. Trdo jo je zgrabil za
422
roke in se ji zagledal v obraz. Ker je bil še ves zadihan, ni spravil iz sebe
niti besede.
—	2e dolgo te iščem, je rekla. — Nenadoma si izginil.
—	Jaz izginil?
—	Moških ni mogoče razumeti.
—	Verjel sem, da bom srečen vsaj eno noč, vsaj en dan...
—	Tako malo si želiš? Pripoveduj še kaj. Cez nekaj trenutkov bom doma.
Tu je hribček in na njem vila. Tam stanujem.
—	V kateri kleti?
—	V kakšni kleti? Navlekel si se kavarniškega dima in zdaj ne veš, kaj ple-
teničiš. Do dne se ne boš iztreznil. Moj bog, v kleti!
—	Jaz sam živim v kleti, je pojasnil Dimitrij.
—	Moral si nekaj storiti, da so te tako kaznovali. Ali pa je to ena od tvojih
potegavščin. Njen glas je bil odločno jasen. — Prej si vendar trdil, da se
ukvarjaš z nečim..., ne spominjam se natanko s čim, a vendar...
—	Resnično. Prišel sem v to mesto, da bi se posvetil vzvišeni stvari. Moral
sem to storiti...
—	Ravno v našem mestu? Ali ni nobenega drugega?
—	Polno je mest, a tu so možnosti največje. Pripravljenost na večji zamah,
okoliščine, kot temu rečemo ...
—	Vse to potrebuješ? Potem si popolnoma odvisen od drugih. Ali ne najdeš
nobenega pametnejšega dela? Zmotil si se. Možnosti so tu manjše kot drugje,
prepričana sem... Svoje delo bi mogel začeti kjer koli, neodvisno od drugih.
—	Ne, vsa stvar je v tem, da hočem ostati neprestano v stiku z njimi. Vse, kar
nameravam, je prav zaradi njih. Cilj je mogoče doseči le z njimi.
—	In kaj si že dosegel?
—	Preživljam nekakšen uvod. Prehodne težave. Vključujem se v obstoječi red.
—	Medtem pa stanuješ v kleti? Doklej misliš ostati tam?
—	O tem še nisem razmišljal. Ali je sploh važno, kje in kako živiš? Ce veš,
da lahko daš svojemu življenju globlji pomen ...
—	Važno je samo to, kar je zdaj. Vse drugo je utvara.
—	Če živiš v vili, pozabljaš, da je svet prostran.
Kleti ne opaziš več. Kdo pa si pravzaprav? Živiš od svojega dela ali od česa
drugega? Kaj sploh počenjaš?
—	Spominjaš me na sveto pismo.
—	Zanima me tvoj oče. Kako visoka je njegova lestev?
423
^ Zelo nizka. Z muko in le na pol opravlja nepomembno delo. Nekakšen
referent, nemara tajnik ... Ne mešam se v njegove zadeve ...
—	Naš človek torej...
—	Vaš? Ne. On je predvsem naš. Skrbi za nas in mi skrbimo zanj. Pri nas ima
vsakdo svojega konjička. Ta nas popolnoma zaposljuje. Brat zbira škatlice od
vžigalic, oče pa je strasten lovec mušic. Včasih teka po ves dan, da katero ujame.
—	Vitalen človek. Kljub odgovornemu delu še najde čas in energijo...
—	Neugnan je v svoji lovski sli. Ovira ga samo služba. Nekajkrat tedensko
mora v pisarno. Se do nedavnega je bilo drugače. Plačo so mu pošiljali na
dam, v službi pa se je oglasil le pozimi, če je bilo dovolj zakurjeno, in ob
deževnih dneh, seveda če ni bilo mušic ...
—	Najbrž ti vsega ne zaupa ... Poznam tajnike, ki opravljajo zaupno in odgo-
vorno delo. A tu se že začenjajo skrivnosti. Zanima me nekaj drugega. Kdaj
se bova videla?
—	Ne razumem vprašanja.
—	Ni toliko vprašanje kot želja. Zelja, da bi se srečala ti in jaz ...
—	Zakaj bi morala o tem posebej govoriti. Srečala se bova tako ali tako.
Ni mogoče preprečiti.
—	Ne odlašaj predolgo. Jutri...?
—	Praznik. Ne morem ...
—	Pojutrišnjem?
—	Nemogoče. Pač ... Morda. Počakaj me, a zdaj pojdi.
—	Vem. Pozen sem, a mi ni žal. Nasprotno, zelo sem zadovoljen ... Ob zadnjih
besedah je že čutil, da govori v prazno. Celo Danuškini koraki so se že bili
udušili v megli. Stal je nepremično in dolgo prisluškoval za njo. Zdelo se
mu je, da je vsaj približno uganil smer, v katero je odšla. V bližini pa ni zaznal
nobene hiše ali vzpetine, o kateri je pripovedovala. Prav tako nikjer ni bilo
luči. Noč je negibno ždela nad pokrajino, ki je ni še nikoli videl. Nedvomno
je bila nekoliko grozljiva. Vseeno njegovi sreči ni manjkalo ničesar. Bil je celo
prepričan, da se bo nemudoma vrnil v mesto. Ker pa bi na tej poti mogel zaiti,
ni hitel. Nočnemu počitku se je bil že odrekel. Trenutki, ko se bo zazoril nov
dan, niso bili več daleč. Vseeno se ga je začel polaščati spanec in stopala so
mu otrpnila od jutranjega hladu. Prepričal se je, da se mora premikati. Topotal
je na mestu, a ni pomagalo. Zeblo ga je še naprej. Poskusil je s tekom, a je že
po nekaj korakih zabredel v vodo. Ko je obstal, ga je odurna mokrota že grizla
pod koleni. Poskušal se je vi-niti, mesta, na katerem je stal prej, pa ni več
našel. Tisto najbrž sploh ni bila cesta, temveč običajna poljska steza. Čeprav
do dneva ni bilo več daleč, se ni mogel prepustiti samemu upanju. Mokrota ga
424
je gnala dalje, prepričan je bil, da bo slejkoprej naletel na kopno ali na karkoli
trdnega, le da se bo rešil mokrote in na suhem dočakal dne.
Z rokami v žepu, s stisnjenimi ustnicami in s povešeno glavo je brodil nizko
vodo in se kmalu znašel na nekakšnem valovitem, močvirnem travniku. Med
komaj zaznavnimi vzpetinami je pod nogami še vedno čutil gosto brozgo.
Nikakor se ni mogel znebiti vtisa, da se približuje nekemu kanalu, katerega
bregovi bi utegnili biti tako strmi, da jih ne bi mogel pramagati in bi se vedno
znova znašel v smrdljivem blatu. Ob misli na Danuško to pravzaprav niti ni
bilo pomembno.
Hodil je gotovo že več kot deset minut, nekajkrat zavil na levo in na desno,
ko je z glavo nenadoma zadel v ostro bodečo žico. Skeleča bolečina na čelu
in na nosu ga je za hip zdramila, zastavil je roke v obrambo in seveda obstal.
Pred seboj je otipal ograjo. Ni bila gosta in prazni kvadrati so bili tolikšni,
da bi se z lahkoto pretaknil skozi vsakega od njih, vendar je to vseeno bila
ograja in že zaradi tega je ni kazalo prekoračiti. Prisluškoval je, če je za
njo reka, a ni odkril niti najmanjšega šuma. Tišina, povsod tišina. Otipaval
je ograjo v višino, a ji ni dosegel vrha. Pomikal se je ob njej in se znašel
ob betonskem stebru. Zdaj si je ograjo lahko že popolnoma predstavljal. Rosa
in hlad sta ga prisilila, da se je začel previdno vzpenjati na žico. Res mu je
postalo topleje, in ko je bil dober meter od tal, se mu tudi ograja ni zdela več
sovražna. Bodic ni čulil in posamezne žice so se vdajale ravno toliko, kot je
bilo zanj najbolj ugodno. Lahko se je celo naslonil in zadremal za nekaj tre-
nutkov vse dotlej, dokler po njegovi lastni presoji zavest o položaju ni toliko
popustila, da bi mogel zdrkniti na tla. Na ta način je čas potekal dokaj naglo
in še celo v snu je lahko imel pred seboj Danuškino podobo. Nekajkrat se je
zbudil in se znova predal občutku, a ko si je v nekem trenutku pomel oči, je
bila okrog njega že sama belina. Dan, megleno jutro. V bližini so žvrgolele ptice
s tistimi usodnimi, zamolklimi glasovi, ki so melanholično izzveneli v spo-
minu na neka daljna jutra v mestih, ki jih je bil že zdavnaj zapustil. Toda
misel, da je tu, na kraju velikih dejanj, da ima za seboj noč, v kateri se mu je
nasmehnila sreča, je kmalu pregnala iz njega vsako sled malodušnosti. Bodro
se je nasmehnil sam sebi, glasovi ptic so postali veselejši in začel se je razgle-
dovati okoli sebe.
Ograji je mnogo dolgoval. Kajti za njo so se širile ogromne mlake rjave vode,
ki so jih ločevali pasovi gole ilovice. V daljavi so stale nekakšne barake, prazne
in že na pol strohnele. Najbrž opuščena — opekarna. Ograja je bila na nekaj
mestih prevrnjena in raztrgana, nepoškodovan je bil pravzaprav samo tisti del,
ki mu je zastavil pot.
Nič manj zanimiv ni bil pogled nazaj. Tam, nekoliko na levi, se je položna
vzpetina zaključevala v neznaten hribček, katerega vrh je zavzemala ena sama
425
razsežna enonadstropna vila. Na vzpetini sta se najbrž bila razšla z Danuško,
kajti tam je bila edina pot. Kljub dnevu je bila vila zdaj še tiha, kot da ni v
njej nikakega življenja. Zaluzije na oknih niso bile spuščene in kljub temu, da
se je v steklo lovilo prvo sonce, so se prostori za njim zdeli prazni, nedostopni.
Na številnih balkonih ni opazil nikakega zelenja. In vendar je tu, nekje za
tistimi okni in balkoni, živela Danuška. Toda v tem trenutku si niti ni mogel
več predstavljati, kakšna je.
Navsezadnje se je le moral odločiti za odhod, čeprav je imel še dovolj časa in
se mu ni mudilo v službo. Razgledoval se je po okolici, se v mislih vračal k
osamljeni hiši vrh hriba, a razen tega so njegovo pozornost pritegnile le še
telefonske žice, na katerih je čepelo nekaj desetin lastovk, ki pa niso dale od
sebe nobenega glasu. Verjetno so bile že zmrznile. Sicer pa je bilo jutro sveže
in jasno, kraj odtrgan od sveta. Vrnil se je k žici, se povzpel dva metra od tal
in začel glasno prepevati pesem, ki se jo je prejšnji večer naučil od avtomata:
»O sole mio ...« Pel je nepretrgoma, čeprav ni obvladal niti besedila niti melo-
dije, z močnim sonornim glasom, ki je bil celo njemu samemu popolnoma tuj.
Toda vztrajal je, zavedajoč se, da mora nekaj storiti, če hoče zdramiti negibno
jutro.
Izza hriba se je pojavilo sonce, in to je bilo znamenje, da mora oditi. Spustil se
je na tla in šele zdaj spoznal, da je popolnoma otrpnil od čepenja na žici. Noge
so se mu krivile in rok ni več mogel stlačiti v žepe. Le počasi in z naporom je
napredoval proti mestu. Kmalu je v daljavi opazil tudi nekaj ljudi, tako je od-
padla še skrb, da bi se utegnil izgubiti. Sledil jim je in se proti pričakovanju
hitro znašel na Glavnem trgu, od tod dalje pa mu je bila pot Ze znana.
Kmalu po prihodu v pisarno sta se na vratih pojavila Enoroki in Zorž. Oba
sta sijala od dobre volje, Zorževa zgovornost pa je dobesedno kipela v ozki,
temni prostor, Dimitrij jo je občutil kot blagodejno, preganjala je praznoto, ki
jo je čutil v sebi. Pisarniško okolje mu je bilo zdaj povsem tuje, nespoznatno.
Misli so mu še vedno blodile po predmestju. Namišljena prisotnost Danuške je
bila kot stvarna, neposredna. Na ustnicah mu je ostal okus in vonj njenega
rdečila, na vratu je čutil dotik njenih rok. Kljub temu so se mu oči zapirale
kar same od sebe in kljub želji, da bi si povrnil razpoloženje prejšnjih dni,
tisto notranjo napetost in pripravljenost, ki jo je terjala prisotnost v uradnih
prostorih in intimno naročilo, kateremu je sledil, je njegov obraz ostal dokaj
hladen in negiben. Brezkompromisni doslednosti, s katero je nameraval ures-
ničiti svoje poslanstvo, se sicer ni odrekel, toda v tem trenutku ni več imela
prejšnje ostrine. Presenečala pa ga je samo se lahkotnost, s katero se je spre-
minjal njegov odnos do okolja.
Zaradi tega je tudi Zorža in Enorokega sprejel z občutki, ki so se močno razli-
kovali od tistih, s katerimi jih je sprejemal v prejšnjih dneh. Zavedal se je, da
426
zaradi raztresenosti lahko nenadoma izreče neumestno besedo, besedo, ki je
sploh ni nameraval izreči. Zaradi brezskrbne lahkomiselnosti bodo nastale po-
sledice, o daljnosežnosti katerih še ni mogoče soditi, a so gotovo neizbežne.
Čutil je, da je razvodenel, da se v njem samem razblinja vse tisto, kar je zgra-
dil s potrpežljivo natančnostjo zadnjih let. Zavedal se je, da bi se moral izog-
niti temu srečanju, a je bil obenem tudi odprt na vse strani. Že na prvi namig
bi se razgovoril o čemer koli in s komer koli. A kdo mu je v tem mestu bližji
od Zorža in Enorokega? Stopil jima je nasproti in ju pozdravil razširjenih rok.
To dejanje ga je sicer presenetilo, toda zanikati ga ni mogel več. Nasprotno.
—	Veseli me, da ste me obiskala. Tudi razpoložena sta dobro. To je tisto, kar
potrebujemo, to krepi delovno vnemo ...
—	Meni pripoveduješ? ga je osorno prekinil Zorž. — Lisjak si, a? Ti si se raz-
grel, ti. Kje pa si bil? Do polnoči sem te čakal. Skoraj sem že verjel, da si
pobegnil... Ne, to ne... Da so te poslali kam drugam in se nisi utegnil niti
posloviti. Pravzaprav tudi to ne. Kaj bi se poslavljal od mene? Pustil pa si
nekatere svoje stvari, ki bi jih težko pogrešil... Morda te je zamikalo na
potep? Iz lastne izkušnje vem, da novinca vznemirja mesto. Njegovi privlač-
nosti se ni mogoče upreti. Vendar... Noči so precej hladne, v zimo gremo. Ali
si predstavljaš zimo?
—	Uganil si, vso noč sem bil zunaj, je smeje se pritrdil Dimitrij.
—	Sam? Ne bi ti priporočal... Nekatere ulice so še brez imena in ti nikakor
ne bi mogel ugotoviti, kam vodijo. Potreboval bi nekoga od nas. Predstojniki
niso najbolj zadovoljni, če zvedo za takšne podvige. Razen tega bi se moglo
pripetiti, da srečaš koga od njih ...
—	Ne, to ni mogoče, je suho pripomnil Enoroki. — Oni se vozijo s hitrostjo, ki
ne dovoljuje razgledovanja.
Dimitrij in Žorž sta se hkrati zazrla vanj. Zorž z namršenim čelom, kot bi ga
hotel ukoriti, Dimitrij pa z izrazom razumevajoče naklonjenosti. Obraz Eno-
rokega pa je ostal negiben.
—	Tvoje izhodišče je napačno, ga je zavrnil Zorž. — Vselej enako napačno. Ta
trdovratnost me zaskrbljuje. Pripravi se na razgovor s svojim referentom in
zapomni si že enkrat, kar ti pripovedujem jaz. Res je, da te načelnik sam ne
more slišati, a tudi če bi te, te ne bi prepoznal. Misliš, da si je mogoče zapom-
niti vsakega izmed nas? Položaj je treba presojati drugače: Oni vedo vse. To
je dejstvo ... Bil si nekje, kjer nisi bil potreben.
—	Ne razumem, se je namrdnil Dimitrij.
—	Ker je vse jasno. Tako je pač. Jaz si nisem ničesar izmislil. Zanima me pa,
kako je bilo. Upam, da si bil sam.
427
—	v dvoje. Z dekletom. Spoznal sem jo mimogrede. Sedela sva v nekem lo-
kalu, potem sem jo spremil domov in že je bila noč mimo. Skoraj bi bil zamudi!
službo.
—	Kdo bi ti prisodil, se je razvnel Zorž, Enoroki pa je stopil k vratom in jih
odprl, kot da hoče oditi. Obstal je na pragu.
—	Njen oče? je zadirčno vprašal.
—	Tu je, nekje v bližini. Kje, niti nisem poskušal ugotoviti.
—	Tudi ni treba, je prijazneje svetoval Zorž. — Kako ti je uspelo? Gotovo te
je izbrala ona, to si mislim ... Fant, če je na teim, kar pripoveduješ kaj resnice,
si na konju. Ali veš, kaj bi to pomenilo zate? Ali veš, kam bi te pripeljalo?
—	Nič ne vem.
—	Tudi to je točno. Si jo vsaj vprašal, kaj namerava? Jaz bi bil to napravil
prvi hip, ti pa nič... hahljal si se takole bedasto, kot se sedaj.
—	Podobno. In v prihodnje se ne nameravam drugače. Kaj je s teboj? Ali si
navdušen ali pa me samo svariš. Oboje bi bilo enako nepomembno. Zgodilo se
je, to je vse. Kaj sploh hočeš? Kam meri tvoja strogost? Nagovarjal si me, naj
se oklenem Tilly. Mar ona ni ženska? Imel si polna usta hvale zanjo, a ona ni
po mojem okusu...
—	Tilly ni mogoče omalovaževati. Tudi ti se jo boš še naučil spoštovati.
—	Ne izključujem te možnosti. Vendar ni med njima nobene zveze.
—	Kako ji je ime?
—	Nima še iJnena. To je stvar prihodnosti.
—	Svetujem ti kot prijatelj, je zaupljivo spregovoril Zorž. — Povedal ti bom
svojo zgodbo. Tudi meni se je bilo pripetilo, da sem spoznal dekle. Bilo je na
začetku moje službe. V kakšnih okoliščinah sem prišel sem, že veš. Vsakdo
pride na svoj način. Ze moj značaj se razlikuje od tvojega. In vse ostalo ...
Neprestano sem se zavedal, da svojim nasprotnikom ne smem dopustiti nobene
možnosti. To je pomenilo ostati neopažen, vztrajen izvrševalec vseh nalog. Po-
treboval sem časa. Po petih ali šestih letih bi že lahko priznal ali vsaj mimo-
grede omenil, da sem tu. Vadil sem se v odrekanju. To je napor, ki zahteva
celega človeka. Verjel sem, da ga bom zmogel zaradi prihodnosti. Najprej sem
moral spraviti v red samega sebe. To je vražje opravilo, saj nimaš niti naj-
manjšega pojma, kaj si in kaj hočeš. Začel sem pri svojih dejanjih. Spoznal
sem, da hočem uspeti. To priznanje samo po sebi ni bilo zame prav nič laskavo.
Zato se moram dopolniti. Je že res, da sem se nameraval uveljaviti. In dejstvo,
da sem to hotel doseči tu, kjer se pred človeka postavljajo največje zahteve,
me obvaruje pred vsakim madežem. Uspeti tu, pomeni žrtvovati sebe. Zago-
tovitev te možnosti pa spet pomeni zanikavanje svojega uspeha. Afirmacija je
428
negacija. Jasno? Začel sem torej prepričevati samega sebe, da se hočem žrtvo-
vati, da v mojih prizadevanjih ni niti trohice sebičnosti. Utegnila bi se pa po-
javiti, vsak hip je lahko tu, popolnoma nesmiselna sicer, a vendar kompro-
mitira. Preprečiti bi bilo treba, da se takšna misel sploh pojavi. Postal sem
popolnoma neoseben, vzvod .. . Vse sem stavil na načelo, podobno kot ti, le da
sem bil pri tem nekoliko bolj vehementen. Ne vem zakaj, toda upam si trditi,
da sem prestal veliko preizkušnjo, ki me je poučila, da je treba slučajne člo-
veške slabosti pustiti ob strani. Ti imaš enako spoznanje, a se trudiš, da
bi ga pozabil. V tem svojem oklepu si še neranljiv. Kdor strelja vate, strelja
v načelo ... Bil sem točnejši od ure. Svoj prosti čas sem uporabljal za razmiš-
ljanje o. službi, o 'tistem, kar se je bilo že zgodilo, in o tistem, kar je bilo pri-
čakovati. Pojavljal sem se samo na krajih, kjer je bila moja navzočnost po-
trebna. Izogibal sem se tovarišem, ki niso ravnali tako kot jaz. Ker sem se
hotel med njimi najprej razgledati, sem ostajal ob strani, daleč od njih. Tako
še danes lahko trdim, da jih ne poznam. O tem pozneje . . . Cas je potekrl,
edina želja, ki se je izpolnjevala. Dve leti sta že bili mimo in tretjega pol, ki
ga ne bi mogel natančno označiti. Naveličanost, to je premalo, ker se življenja
ni mogoče nikoli popolnoma nasititi. Kadar pa se to le zgodi, je vseh težav
konec. Morda otrplost, zavest, da ni mogoče ničesar doseči, ničesar spremeniti.
A kaj, ko ni nikoli popolnoma izključeno, da bi se nekaj le moglo ukreniti.
Skratka, dozorel sem za avanturo, katere sem se že vnaprej bal, ker sem vedel,
da se ne more dobro končati. Vse to pa me ni moglo obvarovati pred njo, pred
dekletom. Leto ali dve zame niso obstajala krila. Potem pa sem se počasi raz-
vadil, zijal sem za vsako, ki sem jo srečal. Teh sicer ni bilo mnogo ... Tako.
Potem se je zgodilo, da sem jo iimel rad, preden sem jo spoznal. Prenehal sem
razmišljati. Delovalo je kot oddih, kot mehka postelja po utrudljivem poto-
vanju. Uspavalo me je. Nisem bil več zadosti pazljiv, začel sem sanjariti, kovati
načrte. Prihodnost je začela dobivati svoj smisel, drugačen od prejšnjega.
Služba ni bila več cilj, samo še sredstvo. Računal sem, da bom imel vsaj pet
otrok. Z dekletom sva bila popolnoma na istem, začela bi iz nič. Tedaj se je
zgodilo. Lahko si misliš kaj. V svojem razvoju sem zavrgel prvotni cilj. Moral
bi bil oditi, a nisem imel dovolj moči. Ostal sem, a ne vem zakaj. Vztrajam, a
brez razloga.
—	Ce je to konec zgodbe, dvomim o njeni resničnosti. Zakaj si mi jo sploh
pripovedoval? Pozabljaš, da sem tu.
—	Ne. Zgodba ima svoj konec. Dekle je rodilo v eni od teh naših kleti in odšlo
z drugilm. Ni vzdržalo. Odšlo je za vedno,
—	Zdaj moraš dodati, da z otrokom in da je z njo izginila vsaka sled,
—	Nikakor ne, je Zorž zamišljeno odkimal. Otrok je ostal in sled za njo tudi.
Trava. Enoroki bo pritrdil.
42U
—	Fant je, je pritegnil Enoroki. — 2e hodi v šolo. Dal ga je v rejo. Ob ne-
deljah ga včasih obiščeva ...
Dimitrij se je zamislil. Z nezaupljivim pogledom se je sprehajal od enega do
drugega. Ko je spet spregovoril, mu je glas drhtel.
—	Razumel sem vsako besedo posebej, vseh skupaj ne. Slutim, da sta se podala
na pot, ki...
—	Morda ni zvenelo prepričljivo, je vpadel Žorž. — To je bilo vse že pred leti
in se ti gotovo zdi odmaknjeno. Gre za nekaj popolnoma drugega. Za nekaj,
kar sem še zdavnaj slutil, a sem danes dobil potrdilo.
—	Ne zdaj, je poprosil Zorž že popolnoma bled. Ustnice so mu drgetale.
—	Odlašaš neodložljivo ... Dopoldne me je pozval inšpektor Kos. Kot po na-
vadi me je tudi to pot trdo prijel. Ustregel sem vsem njegovim željam. Skla-
njal sem glavo in pomotoma izpustil nekaj solza. Nahrulil me je še bolj, potem
pa se je polagoma vnesel. Dal mi je nekaj dobrih smernic. Gibalo vsega na-
sprotja. Seveda nam ne gre za nasprotja nasploh niti za sama nasprotja, tem-
več za napredek. Ti ga imenuješ vzvišeni cilj, drugi kako drugače. Nekateri ga
sploh ne imenujejo, a vendar delujejo zanj. Ti so sicer malo vredni in jih
uporabljamo mi. Nam služijo in preko nas — ciljem. Napredek pa je nekaj, kar
ne prenese dvomov. Zamisli si položaj brez nasprotij! Tu! Danes! Jaz si tega
ne morem zamisliti, teoretično pa je mogoče. Vsi bi bili na položaju načelnikov,
vsi bi prihajali v službo nekoliko kasneje in odhajali malo prej. Večji del svo-
jega časa bi presedali na sejah, drug drugemu ne bi bili odgovorni, vozili bi se
v enakih avtomobilih, stanovali v enakih vilah, nosili enake obleke, jedli isto
hrano, no, za vraga, zdaj se mi je pa zataknilo ... Prekleto, kako že gre naprej?
Zatrdno vem, da sem nekaj pozabil. Mimogrede se mi je izmuznilo. Inšpektor
Kos je svojo misel izpeljal zelo posrečeno... Zorž se je v zadregi obrnil k
Dimitriju in nervozno stiskal pesti.
—	Kar nadaljuj, se je ironično nasmehnil Dimitrij, — saj ni brez smisla.
—	Ni brez smisla, toda tla so spolzka ...
—	Vse je odvisno od zaključka. Napravil ga boš sam.
—	Me prav nič ne zanima. Spet se je njegovega obraza polastila potrtost.
—	Dovoli mi eno samo vprašanje: Ali obstajajo paradoksi, čeprav se jih ne
zavedamo?
—	Ne! je ostro zavrnil Zorž in se zastrmel v Dimitrija. — Podobno vprašanje
velja tebi: Ali utvare spreminjajo naš resnični položaj?
—	To je res. Govorili smo o nasprotjih. Zdaj bom zaključil svojo misel: Brez
nasprotij ni napredka, jasno? Omogočati napredek, pomeni torej vzdrževati na-
sprotja. To je naša zgodovinska naloga. Živimo pač, kakor živimo, naša objek-
430
tivna naloga ni odvisna od naših osebnih vprašanj. Lahko bi živeli v izobilju
in brezskrbno, a kaj bi tedaj pomenili? Jaz sam se tega ne bi nikoli zavedel,
inšpektor Kos mi je odprl oči. Svoje predstojnike spoštujem že sicer, to pa je
še en razlog več. Ti morda podcenjuješ vrednost njihovega delovanja. Nikar si
ne umišljaj, da so oni srečni, prej nasprotno. Svesti si svojega zgodovinskega
poslanstva morajo delovati zoper nas, omogočati in vzdrževati nasprotja. Nekoč
so že razmišljali o tem, da bi zapustili svoje položaje, a so se na srečo pravi čas
domislili katastrofalnih posledic, ki bi jih s tem povzročili. Od tedaj vztrajajo,
čeprav s stisnjenilmi zobmi. Ker jih je manj od nas, ker so prava redkost, je
vrednost vsakega od njih toliko večja. Nadomestiti enega od nas je lahko. Po-
brskaš po množici in že jih imaš pet.. . Vse to sem nekako slutil že leta in leta,
in ko sem danes poslušal inšpektorja Kosa, mi je bilo natanko tako, kot da
govorim jaz sam. To je veliko zadovoljstvo.
—	Ha, je vzkliknil Dimitrij. — V tistem trenutku, ko se nisi mogel spomniti
inšpektorjevih zaključkov, si me res prepričal, da je tako.
—	Zdaj vem, zakaj se mi je zataknilo. Tedaj sem že iskal ugovore.
—	In jih nisi našel?
—	Ker jih ni.
—	Imenitno. Zdaj si tako rekoč v sebi zaključena celota. Svoje izsledke poda ješ
tudi v splošno uporabo. Nisi sebičen. Ali pa jih nalašč sporočaš samo meni? Ce
je tako, potem se ne boš mogel pohvaliti z mojim soglasjem. Imam nekaj pri-
pomb. Moj prihod ni enak tvojemu ali Enorokemu. Tvoje spoznanje bo služilo
kvečjemu tebi. Pa tudi tedaj še ni mogoče nič reči o njegovi vrednosti. Odkar
sem tu, se ne morem znebiti vtisa, da ti neprestano tiči prav na koncu jezika
vprašanje, čemu sem prišel k vam. Zal te moram ponovno razočarati. Imam
samo en odgovor, in ta je znan. Tvojo teorijo jemljem na znanje, nič več. Spo-
razumeti bi se morala o nečem drugem.
—	Nikakor nočeš razumeti, da ti hočem pomagati. Zal... Pojasnilo inšpektorja
Kosa nikakor ni bilo namenjeno samo meni. Ti se odrekaš njegovi uporabi.
Vzemimo na primer Enorokega. Ali si kdaj pomislil, kaj počenja on s svojo
edino roko?
—	Najbrž vse tisto, kar bi z obema, le nekoliko manj.
—	Nikakor ne. Slep si za bistveno, kar bi me pravzaprav lahko čudilo. Ne gre
za obseg. Bistveno je, da on s to roko lahko samo daje, nikoli pa ne sme
prejemati.
Dimitrij se je vprašujoče ozrl v Enorokega, a ta mu je vrnil le nedoločen po-
gled, ki ni mogel pomeniti kaj več, kot da se strinja z vsem, kar pripoveduje
Zorž. Cez nekaj trenutkov, ko Dimitrij ni umaknil pogleda, pa je še nekajkrat
zmignil z rameni. Dimitrij ga je razumel, da hoče ostati ob strani in da morda
431
niti ni popolnoma doumel, da se pogovarjata o njem. Saj je že prej zamišljeno
strmel skozi vrata in najbrž razmišljal o nečem drugem.
—	Upal bi si trditi, da se v tem svetu ne počuti slabo. Ne razumem ga tudi,
zakaj dopusti, da o njem govoriš ti. Menda nista vzpostavila takšno stopnjo
medsebojnega razumevanja, da vsak od vaju lahko izraža najbolj intimne misli
drugega. Mislim, da je to področje, ki presega okvir tvojega zanimanja.
—	Prisiljen sem misliti še na kaj drugega, razen na samega sebe.
—	Prav. A čemu ne govori Enoroki sam?
—	Meni so roko vzeli, je odvrnil Enoroki, ne da bi vsaj za hip odvrnil svoj
pogled od vrat.
Žorž se je sklonil k Dimitriju in mu zašepetal na uho:
—	On je že pozabil na samega sebe. To pa ne pomeni, da je bolj srečen.
—	Dobro. A zakaj to pripoveduješ meni? Ti mu lahko samo zavidaš. Fantu so
vzeli roko, to je njegov adut, s katerim bo lahko igral vse življenje. Morda mu
v resnici zavidaš. Tudi ti bi dal roko in navrgel še kaj, če bi s tem mogel pri-
dobiti njegov položaj. Ti bi znal iz njega nekaj izvleči. Vznemirja te fantova
skromnost. Odgovor na tvoje vprašanje pa je zelo preprost. Ponavljam ga sto-
prvič: Nismo tu, da bi jemali, ni cilj naših prizadevanj, kaj in kako bomo
prigrabili.
—	Zaradi njega, je odvrnil Žorž in oči so mu predrzno zasijale, — si lahko
povsem brez skrbi. Vse bo obdržal zase, jamčim zanj. Poznam ga že leta in
marsikdaj sva že sodelovala ...
—	In?
—	Razloži nama, kaj pravzaprav nameravaš? Kaj mi.sliš, da je mogoče doseči
pri nas? Kdaj se boš vendarle začel udejstvovati in komu se nameravaš pri-
družiti? So ti že določili nagrado, ki jo boš prejemal za svoje delo?
—	Najbrž še ne, saj tudi delati še nisem začel. Zadovoljen bom, če bom dobil
toliko, kot imam sedaj: stanovanje in vso oskrbo pri tebi, letno eno obleko,
kremo za čevlje in zobe ...
—	Venomer poudarjaš svoje poslanstvo. Zdi se mi, da meriš prekleto visoko in
nazadnje se bo izkazalo, da nisi nič boljši od nas. Vsa tvoja prednost je v tem,
da se obvladaš. To sem nameraval tudi jaz. Po inšpektorjevem pojasnilu pa
zatrdno vem, da moje mesto ni ogroženo. Več ne potrebujem. Obstajati moram
kot njegov nasprotni pol. Ce hočem, da me bo cenil, moram biti njegovo dobro
nasprotje. Ravno takšno, kot si ga želi.
—	Dokazuješ, da nimaš pojma o nasprotjih.
—	Ce najine ocene ne soglašajo, pomeni, da nimaš prav. To pa bi želel zatrdno
vedeti. V bistvu namreč tudi jaz menim tako, le prvi nisem hotel biti.
432
Janez
L e n a s i
Srečanje, mavec 1961
Objem, mavec 1958
Plastika na kiparskem simpoziju, 1959, St. Margarethen — Avstrija
Plastika na kiparskem simpoziju, 1961, Kiirchhen — Nemčija
Spomenik E. Rusjanu v Novi Gorici, beton 1961
Detalj spomenika E. Rusjanu
—	Moja dolžnost ni soditi, se je tedaj oglasil Enoroki. — Jaz običajno samo
sporočam, kar mi naročijo predstojniki. Vajinega razgovora ne bom sporočil
dalje, ker mi tega ni nihče naročil. Slišal pa sem ga kljub temu. Kot že sama
lahko domnevata, na pristojnem mestu ne bo nezanimiv. Ne gre za to...
Nevoljen sem, ker se nista sporazumela, a bi se morala. Vsi pogoji obstajajo,
le priznati bi jih morala. Nezaupljiva sta drug do drugega. Oba si nekaj izmiš-
ljata in se trudita, da bi prikrila svoje resnične težnje. Hotel bi vama nekaj
predlagati, a ne smem. Moje pravice niso enake vajinim. Vseeno predlagam
kompromis. Ne poznam nikogar, ki ne bi želel kaj zvedeti o drugih. Kompromis
je nujen! Izmenjava informacij na paritetni osnovi. Blago za blago. Iz rok v
roke. Načelna zaupljivost je nesmiselna, dosledna nezaupljivost poza, smešna
in nekoristna. Kdor se obdaja z njo, se obdaja z zidom. Res ga od zunaj ne bo
nič zadelo, a tudi videl ne bo, kaj se dogaja okoli njega. Ljudje se združujejo,
da bi odvrnili resnično nevarnost...
—	Sprejemam udarec, ga je prekinil Dimitrij. — Če je bil sploh namenjen
meni. Ni sicer prišel naravnost, temveč od spodaj navzgor... Jaz pristajaim.
Vidva bosta vedela, zakaj so me sprejeli z nezaupanjem. Zakaj ne dobim dela?
Ko so me vendar sami povabili... Zakaj toliko razgovorov, ko pa je vse že
napisano? V zameno dajem, kar kdo želi. Pa brez ironije. Vem zelo malo.
Zorž se je prizanesljivo nasmehnil, Enoroki pa je zamahnil z edino roko. Tudi
zanj je bila ponudba nezanimiva.
—	Kljub vsemu lahko nekaj storim, je predlagal čez čas. — Ti, Dimitrij bi
stopil k Tilly, pričakuje te. Svetujem ti, da čimprej ...
—	Vseh nasvetov, ki jih slišim, ne morem upoštevati.
—	Mojega boš moral. Naročilo je.
—	Službeno?
—	Natanko tako.
—	Kaj potem še čakamo?
—	Čakata vidva, jaz ne, ga je mirno zavrnil Enoroki in mu pomignil, naj pred
njim stopi skozi vrata.
Oba, Zorž in Enoroki, sta ga spremila do nekih vrat v istem nadstropju, nato
pa sta ga molče, s samimi kretnjami spodbujala, naj vstopi. Na trkanje se ni
nihče odzval in Dimitrija je nenadoma obšla zadrega. Ko je še opazil, da so
vrata opeta z usnjem, ki uduši sleherni zvok, si je moral priznati, da je bilo
tudi trkanje odveč. Oblila ga je rdečica, vrata so se odprla, nekdo ga je krepko
sunil v hrbet in že se je znašel v sobi pred Tilly. Stala je sredi prostorne
pisarne na debeli preprogi, kakor da je res pričakovala samo njega. Nosila je
svetlo, ozko obleko, ki je podcrtavala oblike njenega telesa. Tudi njen nasmeh
je zgovorno segal preko meja običajne ljubeznivosti. Toda za Dimitrija je bilo
433
vse to še uganka, ki je ni nameraval razvozlavati. Prisoten je bil le na pol. Med
besedami, ki jih še ni utegnil razumeti, ga je Tilly popeljala k usnjenemu na-
slonjaču, kakršnih je bilo okoli ozke, nizke mizice več, kakor jih je mogel pre-
šteti z enim samim pogledom. Utonil je globoko v mehkem usnju, tako da okoli
sebe ni čutil nobene oporne točke, in če se je zganil, se mu je zdelo, da se
pogreza le še bolj. Ce bi le nekaj minut ostal sam, bi izginil, zaspal. Ker so bili
vsi drugi naslanjači preveč oddaljeni, se je Tilly naslonila kar na rob njego-
vega. Bila je tako blizu, da je čutil njen vonj, ne tistega po parfumu ali pudru,
ki ga je bila polna vsa pisarna, oni drugi, osebni. Bil je to nenavaden vonj, ki
je presegal njegove izkušnje. Tilly ga je narahlo pogladila po laseh in moral
si je priznati, da hlad njene roke skoraj prijetno deluje nanj.
—	Ali sploh veš, zakaj sem te klicala? je končno spregovorila.
Dimitrij je še nadalje molčal, ker to zanj sploh ni bilo vprašanje.
—	Vsak dan sem te čakala, a tebe od nikoder. Res nisi mogel najti niti tre-
nutka, da bi se oglasil pri meni?
Spet ga je pogladila po laseh in se naslonila nanj. Na ramenu in na vratu je
čutil njene boke, toploto, ki ni vznemirjala. Tisti hip se je dokaj jasno zavedal,
da se zadnje čase z njim nekaj dogaja, da ni več daleč trenutek, ko bo začel
omahovati sam v sebi, popuščati svojim željam in tedaj si bo zapravil vse mož-
nosti, ki mu za življenje še preostajajo. To spoznanje pa ni bilo močnejše od
slutnje, o njem tudi ni mogel razmišljati, kajti moral je odgovoriti Tilly.
—	Sedel sem v pisarni, izpolnil sem vsa navodila. Bil sem prepričan, da me
lahko pokliče vsakdo, ki me potrebuje.
—	Prav to je pri tebi narobe. Neprestano nekaj pričakuješ. Pusti vse, ničesar
se ne bo zgodilo. Sele potem boš zaživel svoje pravo življenje. Skriva se nekje
za tvojimi iluzijami.
—	Ne, tam ni nič ...
—	Zal mi je, če je res tako. Rada bi te prepričala, da nimaš prav. Jaz ravnam
povsem nasprotno. Tu sem uslužbenka kot vse druge ženske. Opravljam svojo
nalogo. A kakšna je moja naloga? Tega niti sama ne vem. Včasih sem tudi jaz
razimišljala o svojem poslanstvu. Zdaj sedim tu in ne mislim na svojo dolžnost.
Morda jo prav zato opravljam tako dobro.
—	Kdo vas ocenjuje? je glasno pomislil Dimitrij.
—	Predstojniki. Inšpektorji, načelniki... Najbrž cikaš na Edvina? Gotovo so
ti že pripovedovali o njem ... Kdo je bil tisti nesramnež? Meni na ljubo ga boš
razkril, ali ne? Pošteno ga bom osramotila, nič drugega. Sicer pa, čemu bi te
morala gnjaviti z nečim, kar te sploh ne zanima. Hotela sem ti nekaj pred-
lagati. Jutri je praznik, ne bom prišla v službo, in tudi tebi ni treba. Ves dan
lahko preživiva skupaj ...
434
—	Mnogi odhajajo na deželo. To je najbrž zelo zanimivo. Ne znam si pred-
stavljati ...
—	Vse je zelo enostavno, ne skrbi. Ti boš prišel k meni domov. Tu je vizitka
z mojim naslovom. Stanujem nedaleč od tod ...
—	Kako? Kar pridem ...?
—	Prideš, pozvoniš, odprli ti bodo, morda celo jaz sama, morda moja mati.
Ostal boš pri meni na kosilu. Dan hitro mine, marsikaj se morava pogovoriti.
—	Jutri bo težko. Nisem računal... Dimitriju se je zapletal jezik.
—	Imaš že kak drug načrt? Greš z Zoržem? Te dolžnosti te odvezujem.
—	Res sva se domenila, da greva na potep po mestu. Obljubil je, da mi bo
razkazal nekatere zanimivosti. Zame je vse novo.
—	Vabilo potem velja za pojutrišnjem. Za tedaj si ne moreš izmisliti nobenega
novega izgovora. Samo enega si imel pripravljenega. Namesto v službo, boš
prišel naravnost k meni. Govorila bom s tvojim inšpektorjem, ni se mu treba
niti javljati niti opravičevati. Zanj je zadeva službena.
—	Gotovo je kaj važnega?
—	Da. A tu v pisarni nerada razpravljam ... Si radoveden? Te je zaimikalo?
Se ne izmikaš? Zvedela sem, da hodiš z nekim dekletom. Čeprav se trudim,
da bi te razumela, tvojemu početju ne najdem nobenega smisla. Kaj si obetaš?
Kaj boš dosegel? Kaj se bo s tem spremenilo. Je res ljubezen, ali pa je samo
igra? Cas bi že bil, da odgovoriš?
—	Vneto mi zatrjujete, da tu ni nič prepuščeno slučaju, nihče pa mi še ni
pojasnil, kaj pravzaprav mislite s tem. Da je vse predvideno z načrti? Morda.
Nisem jih še spoznal. Kot nepoučen človek ravnam po svoji lastni presoji. Ne
vidim nobenega reda. Red pa je osnova vsega. Ce bi imel v tej hiši kakšno
besedo, bi ga uvedel. Sele potem bi se lotil vsega drugega. V osnovi je treba
tu nekaj spremeniti.
—	Strinjam se. To smo že zdavnaj opazili. Vnesli smo v naš program. Le ljudi
niimaimo, ki bi ga izvajali. Prav zato smo poklicali tudi tebe ... Na vprašanje
o ljubezni pa še vedno molčiš. Ali to pomeni, da sprejemaš mojo sodbo?
—	V tej stvari ne sprejemam nobene sodbe. Ni igra, a kaj se bo zgodilo, ne
vem. V resnici se najbrž res ne bo nič spremenilo, toda moj pogled na vse bo
znatno drugačen. Je že ... Pa tudi preizkusiti je treba, če bo vse res po sta-
rem ...
—	Kaj boš ukrenil najprej?
—	To je tisto, sam ne morem nič ukreniti.
—	Ostajaš pri nas?
—	Mi morda svetujete, naj odidem?
435
—	To ne, a včasih, ko te gledam, bi ti najrajši zaklicala, da zbeži. Zbeži čimprej,
čimdalj! Ali nisem sebična? Rada bi te imela samo zase... Oprosti.
Dimitrij se je počasi, oprezno obrnil, njegove oči so iskale Tillyn obraz. V
njenem glasu je bilo nekaj, kar ga je presenečalo, toda enemu samemu občutku
ni smel zaupati. Nekaj trenutkov je bil že skoraj prepričan, da zraven njega
sedi Dunja. Nekateri odtenki glasu so bili njeni. Odtenki polni neznane bole-
čine in tihe vdanosti. Toda Tilly je bila še vedno tu. Njenega dotika ni bilo
mogoče spremeniti.
Dimitrij je še nekaj trenutkov molčal, nato pa se je dvignil. Tilly mu je samo
pomahala z roko. Zaman se je trudil, da bi razbral, kaj je tedaj izražal njen
obraz. Morda je jokala, morda se mu je posmehovala. Bil je močno utrujen.
Le z največjo muko se je še držal na nogah.
Na hodniku ga je srečal Zorž in si zadovoljno mei roke.
—	Zdi se mi, da sta se sporazumela. To me zelo veseli, bolje bo za oba.
—	Ali sva se res sporazumela? je tjavendan vprašal Dimitrij.
—	Zvonca nisi slišal? Službeni čas je že zdavnaj minil, vidva pa kar naprej . . .
Tej ženski res ne manjka ognja. Radovednost mi ni dala, da bi odšel, razen
tega pa imava tudi isto pot. Jutri sva ves dan prosta. Počitek se bo kar pri-
legel, teden je bil naporen. Huda preizkušnja, kaj, stari?
—	Utrudljivi dnevi, je priznal Dimitrij. — Toda...
—	To je tisto, se je zasmejal Zorž.
Potem vso pot do doma nista več govorila. Izmučena sta se vlekla drug za
drugim po brezkončnih mestnih ulicah. Megla, ki se je bila tega dne spustila
prav na ceste, se jima je zažirala v telo in ju tiščala k tlom. Kljub hladu je
iz asfalta izpareval smrad. Mesto je bilo kot vselej — tiho. Sele zunaj v pred-
mestju, ko so se hiše znižale in ulice razširile, je bila megla nekoliko redkejša,
a še sedaj ni bilo mogoče z vso gotovostjo trditi, do kod sega nebo. Da bi bila
nejasnost popolnejša, je nekje v daljavi vztrajno pogrmevalo.
Končno sta Zorž in DLmitrij lahko zaspala. A to ni bil sen, temveč dolga
odsotnost mrtvih trupel, ki se ob praznikih niso prikazovala v mestu.
Zbudila sta se naslednjega dne, o mraku. Nista se zbudila sama. Nepretrgan
oglušujoč in zamolkel ropot, ki se je zavrtal v Dimitrijev spomin že ob prihodu
v ta kraj, ga je nenadoma vrgel pokonci. Zorž je že bedel. Pojasnil mu je, da je
to običajen pojav ob vseh večerih, ki zaključujejo praznične dni. Načelniki, in-
špektorji, tajniki, referenti in višji uslužbenci, ki so prosti dan preživeli na
svežem zraku, se vračajo k delu, okrepljeni za nove napore.
Molče sta povečerjala in nato spet legla. Njun čas je bil odmerjen na kratko.
Zorževa budilka je že tiktakala na straži.
436
Peter Božič - Izven
Matjaž Kmecl
Peter Božič predstavlja med mlajšimi pisci dovolj zanimivega, razumljene
in nerazumljenega, sprejemljivega ali spornega, vendar nenehno ustvarjalne
pisca, da se kaže ob novem romanu Izven, ki je izšel letos pri DZS, vsaj
kratko ozreti tudi po njegovem doslejšnjem delu. — V Božičevi prozi lahko p
vrhu tega odkrivamo zanimive reflekse slovenskega književnega razvoja za
njih desetih let, vzpona in oblikovanja neke generacije ali vsaj skupine pišoč
ljudi, — prav tako pa — kar se Božiča samega tiče — določen proces,
najde svojo poslednjo (vendar ne zadnjo) točko utelešenja v omenjenem romar
Restrospektiva
Janko Kos je 1954. leta v nekem napol prognostičnem eseju napovedal k
eno izmed značilnih novosti v takratni slovenski prozi lirizacijo. Sočasno s
ugotovitvijo oz. napovedjo se najprej v razboritem mariborskem Svitu, pote
pa še v Besedi pojavi ime Petra Božiča. Po svoji notranji sestavi pa tudi
številnih zunanjih obeležjih težijo njegovi takratni teksti prav v struktui
ki bi jo lahko imenovali lirizirana proza. Obstojnim vprašanjem se skuša pi
bližati v lirsko napetih, sintetičnih, za čisti razum na vse strani enako n
rešljivih kot nerazrešljivih situacijah. Motivno ga to v skrajnosti pripe
skoroda na rob pravljičnosti (Mož v mesecu. Živali bežijo), idejno v posvečer
bolečine (prim, njegov diskusijski prispevek Ustvarjalec in čas, B 1956 351-
kompozicijsko v zanikanje urejevalne vloge objektivnega časa in prostora
Človeku in senci postane npr. interni urejevalec podzavest), v stil pa uve
skoroda baročno bogato simboliko oziroma metaforiko, ki se ob asociativr
možnostih izredno široko in svobodno prepleta. Vse to daje Božičevi takral
prozi posebno barvo, ki za tisti čas ni samo zanimiva, marveč v slovenski kn
ževnosti tudi precej posebna. S svojo zgradbeno neurejenostjo, igrivostjo
drznostjo je odbijala številne bralce, ki ob njej nikakor niso uspeli preklop
z običajne, objektivne prozaične logike na subjektivno logiko podzavesti. Kd
pa je ta napor tvegal, je lahko v njej kljub številnim kompozicijskim nerede
odkrival spoštovanja vredno avtentičnost.
Božičev zadnji roman Izven, ki je sicer izšel v Perspektivah že 1960—61. le
kaže avtorja v precej novi luči. Osnovno zgodbo lahko — če želimo — pov2
memo v docela klasično kontinuirani, vezani in zaokroženi fabulativni oblii
75
Toda različni življenjski položaji iz te zgodbe, ki je popisana zunanje verno,
sem in tja celo opisno suho, služijo Božiču za uvajanje neke druge plasti v
tekst. Ta plast pomeni danes očitno avtorju prav toliko kakor prejšnja, in
predstavlja racionalno, razumsko urejeno, izrazno sistematično, skratka filo-
zofsko pisanje o človekovih osnovnih ontoloških problemih oziroma stanjih:
predvsem o njegovi resničnosti, zlaganosti, smrti in ljubezni. S svojimi spoznanji
naj bi dala smisel tisti življenjski zgodbi, ki se pretaka obenem z njo. Gre
skratka za svojevrstno filozofsko prozo, ki ni ostala čisto brez odmevov na
sodobne francoske »filozofske« avtorje; posredno ali neposredno.
Ce upoštevamo še pi-va dva kratka, v Svitu 1952. oziroma 1953. leta objavljena
teksta, bi lahko v Božičevem doslejšnjem literarnem razvoju opazili določene
stopnje, ki se s svojimi značilnostmi marsikje ujemajo s sočasnimi premiki
v slovenski književnosti. — Tako je za začetek značilno njegovo vzorovanje
pri avtorjih generacije iz tridesetih let (revolucijski realisti) in literaturi, ka-
kršna se oblikuje takoj po vojni. V Vrnitvi (Svit 1952—53, 19) izpelje neko
preteklo razredno družbeno krivico konsekventno do kraja — z močnim druž-
beno moralnim poudarkom. — Prav tako nista niti motiv niti idejna rešitev
proze Oči so ugasnile (Svit 1953, 2) v takratni sloven.ski književnosti nič novega:
gestapovec, ki pretepa dekle, se pod pezo moralne obremenitve pokonča. Slo-
govno se oba teksta izrazito podrejata družbeno moralizatorskemu namenu —
kar je ena izmed poudarjenih značilnosti književnosti revolucijskih realistov —;
nikakršnih zastranjevanj : zgodba mora v čisti, vsakomur jasni, kar najbolj
verjetni črti peljati do končne morale. Stil: patetično obtožujoč.
Prelom s takšnim pisanjem povzroči pravzaprav precej slučajna okolnost Bo-
žičevega srečanja z Ljubljano leta 1953. Tu se znajde sredi zelo živahnih knji-
ževnih diskusij; 1954. oziroma 1955. izide v Besedi novela Beli šal, ki pomeni
v primerjavi s prejšnjo Božičevo prozo močan preobrat in živahen debut v
centralnem revialnem tisku. Namesto afektivnega, patetičnega oznanjanja skraj-
nih čustvenih stanj — navidez hladen, ironičen, namenoma naiven ton, odlo-
čenost od snovi. Tekst se pravzaprav ukvarja z detaljno sekcijo o.sebnih bolečin,
toda čustvenost skuša Božič — prav kakor pred njim in sočasno z njim Smole
—■ zabrisati, navidezno odstraniti z razumskim hladom ter s tem pridobiti
značilno moško črto. —»V Belem šalu lahko prvič izraziteje opazimo Božičevo
posebno nagnjenje, da išče v posamičnih drobnih situacijah absurdno skrajnje,
groteskne možnosti, ki so lahko v svoji izmaličeni resničnosti presunljivo ilu-
strativne, s svojo absurdnostjo pa vsebujejo posebno idejno prvino, ki se
kasneje zlasti kot stil in način emancipira v Božičevi dramatiki. — Potem ko
v Svitu in v Tedenski tribuni objavi še nekaj krajših proz, izide 1956. leta v
Besedi (1 in dalje) njegov prvi daljši tekst Človek in senca. — Človek in senca
je za ta Božičeva leta verjetno najznačilnejša proza. Popisuje samoobračun s
freudističnimi kompleksi obremenjenega človeka, ko se po ljubezenskem bro-
dolomu bori na samotni morski (življenjski) obali za smisel svojega obstoja.
Človeško sočutje ga ne more več potešiti; v svojih kompleksih neprilagodljiv
se izžene v svet naravne predmetnosti, ta svet očloveči in medenj razdeli svojo
bolečino. Ko potem vanj spet vstavlja celega človeka, obstane na robu spoznanja
o človekovi »popredmetenosti«. To še ni kasnejša filozofsko čista predstava o
odtujitvenosti, je pa že na njenem skrajnem robu; človeško izkustveno je polna,
le sistematično sformulirana še ni. Novela se zaključi s protagonistove smrtjo,
438
bolje prenehanjem. »Epilog« je le še lirsko sintetični povzetek končnega spo-
znanja o navzkrižju med človekovim videzom in resničnostjo. Etično je to
spoznanje apriorno opredeljeno za človeško dobroto. — Tekst se kompozicijsko
zanaša na improvizacijo, v ostalem pa nosi vse tiste značilnosti, o katerih smo
na kratko spregovorili že uvodoma. — Mož v mesecu (B 1956, 327) in Živali
bežijo (Revija 57, 1 332) sta motivno in idejno domala istovetni prozi. Izhajata
bolj iz védenja o nekem vprašanju, ne toliko iz izpovedne stiske. Gre za zna-
čilni in v naši povojni književnosti ргесцј pogostni problem generacije, ki jo je v
najnežnejši rasti formirala in deformirala vojna. — Mož v mesecu je fant, ki so
mu svojce pobili, in živi v gozdu kot divjak. Po svojem izkustvu deli ljudi na
dobre in slabe; slabi ubijajo, so živi, — dobri so ubiti, mrtvi. Ko se potem po
dolgem času — gnan po notranjem gonu — odpravi spet med ljudi, sreča kot
prvega človeka živo dekle. Živa je, torej je slaba, zato jo ubije. Toda s tem se
opredeli — ubijal je, torej je slab tudi on. Vsega tega ne more več vskladiti, zato
bi rad postal mož v mesecu, daleč od tukaj in zdaj, daleč od življenja in odlo-
čitev, ki jih življenje nenehoma od človeka zahteva. Teksta predstavljata skupno
s prvima enodejankama (obe sta izšli v Reviji 57) zaključek ustreznega razvoja.
Za Božičevo ustvarjalnost na naslednji stopnji je značilno srečanje z nekaterimi
sodobnimi filozofskimi tokovi. Božič pri tem seveda ni sam, niti verjetno novih
odkritij ne črpa iz prvega vira; gre za celo skupino mladih ustvarjalcev, ki
studiozno in sprejemajoče prodre v filozofski sistem, ki ga ponavadi
označujemo kot eksistencializem. (Ce naj govorimo po 1957. letu o pomembnih
novostih v slovenski književnosti, potem je perspektive zanje odprlo prav to
srečanje. Z njim je miselno iščoči del slovenske literature ujel korak tudi z
drugo iščočo varianto sodobne evropske kulture.) V Božičevi prozi pride s tem v
zvezi do izmenjave metod; občutenjsko vrednost sintetičnega lirskega navdiha
nadomesti spoznavna prepričljivost razumskega argumenta. — V diskusijskem
prispevku o slovenskem sodobnem gledališču (Perspektive 1960—61) poudarja
izrecno potrebo po premiku od moralnega pojmovanja človeka k ontološkemu,
—	torej od vprašanj družbenega kodeksa pravzaprav — k čisto spoznavno filo-
zofskim. V smislu takšnega razumevanja razbije prejšnjo sintetično prozno
strukturo v dvoje izrazitih plasti: ena posega neposredno, čutno-opisno v živ-
ljenje, druga mu predstavlja vzporedno filozofijo, ki skuša sproti odkrivati
globlji smisel posameznih življenjskih položajev; njihov smisel in nesmisel.
Stilistična eksotika izgine in se umakne trezni, skoraj suhi besedi; razblinjajo
se zadnji ostanki sentimentalnosti, številne zastranitve, ki so poprej izvirale
iz kompozicijske neurejenosti in nesmotrnosti ali lirske nabreklosti, imajo
zdaj v glavnem izrazito namensko vlogo in se ponajvečkrat stekajo prav v filo-
zofsko plast teksta.
—	Ta kratka retrospektiva zajema seveda predvsem idejno-razuojni profil
Petra Božiča, spremembe, ki so nastajale v njegovem gledanju na svet, na knji-
ževnost in predvsem na človeka. Spremembe, ki ga zlasti na miselni fronti
družijo s plejado filozofov, sociologov, pesnikov in dramatikov okrog Perspektiv
(Smole, Kos, Kermauner, Täufer, Zaje, Rus idr.). — Ce pa si njegove tekste
ogledamo še z druge strani, bomo lahko v njih brez kakšnih posebnih težav
opazili neka osnovna, vseskozi bolj ali manj nespremenljiva življenjska izho-
dišča, ki so tako značilna, da učinkuje spričo njih takšna ali drugačna filo-
zofska, miselna sprememba zgolj kot zunanja preobrazba, oziroma le kot neke
439
vrste superstrat, ki osnovne stalnosti, izhodiščne Božičevo ustvarjalne avtentič-
nosti ne spreminja. Pri tem mislim predvsem na poseben eksistencialni položaj,
v katerega postavlja svoje junake že od vsega začetka. Ta položaj je redno
outsiderski. Božičev človek je praviloma izločen iz območja običajne dogovorne
družbene pravičnosti, normalnega občevanja, družabnosti človeške sredine.
Vzroki za to izobčenost se z razvojem Božičeve miselnosti in z literarnimi
nameni teh stanj spreminjajo, posledice oziroma osnovni položaj pa nikakor
ne. — V Vrnitvi izloči posameznika nemoralna, oblastna posameznikova moč,
ki nastopa v imenu določenih družbenifi razmer — se pravi družbena krivičnost;
v Človeku in senci se človek potopi sam v svojo samoto, da bi obračunal s svojo
življenjsko polomijo in z določenimi moralno-etičnimi vprašanji, v noveli z
značilnim naslovom Mož v mesecu izloči človeka iz normalne sredine nasilje, v
romanu Izven, ki nosi še značilnejši naslov, gre za cel kup napoleksistenc, ki
zaradi osebne neprilagodljivosti, z izgubo edine osmislitvene iluzije, ki jo pre-
morejo o življenju, končajo v Zavodu za iztirjence. — Božičev junak ostaja v
svojem bistvu, v svoji osnovni outsiderski situaciji ves čas isti in en sam. Ves
čas živi v obstojnih stiskah, iz katerih se rešuje v dolgotrajnih retrospektivno
razčlenjujočih ali spoznavnih procesih. Le njegove (ne)rešitve se spreminjajo.
Junaki vse do zadnjega teksta praviloma propadejo, ker je življenje za njihovo
občutljivost prezamotano, premalo ja.sno, nerazvozljivo; šele roman Izven pri-
nese prvo resnično rešitev. — S tem pa smo nakazali tudi neko drugo Božičevo
posebnost, ki se prav tako do danes še ni spremenila. To je preprosto povedano
neka posebna privlačnost, ki jo njegovi domišljiji predstavlja smrt — konec
bivanja; ne zanima ga izključno v svoji goli ontološki obliki — že za Besede —
—	v Človeku in senci — srečamo motiv v izrazito tej obliki, marveč ga vsaj do
enake mere zanima tudi razmerje med moralo bivanja in ontološko vrednostjo
smrti (Oči so ugasnile ^ Izven). To ga seveda še posebej usoja za pisanje, ki
ima ontološko izjasnitvene namene.
Takšen substrat in še vložki, ki težijo v problem o moralni vezanosti in neve-
zanosti generacije »vojnih invalidov«, ga seveda ne vežejo več samo na domačo
skupino okrog Perspektiv, marveč ga intimno zbližujejo tudi z nekaterimi dru-
gimi pisci v novejši slovenski književnosti; recimo s podobnim »outsiderjem«
Vladom Kavčičem. (Kavčičev ciklus romanov, ki se ukvarja z moralno in
splošnoobstojno problematiko generacije »vojnih invalidov«, pozna podoben
idejni lok in prav tako enega samega, vase in v druge vrtajočega outsiderja, ki
stoji enako pogosto pred vprašanjem smrti, le da je vitalnejši, družbeno kon-
kretnejši; iz normalnega družabnega občevanja so ga izobčile notranje etične
dileme ali izrazito zunanje nasilje. Kavčičev razvoj je poleg tega mogoče bolj
skladen, v samem sebi logičen, brez izrazitih prelomov, ki bi izvirali iz zunanjih
pobud.)
Izven
Po vsem tem moramo torej v Božičevem romanu Izven iskati obliko nove sklad-
nosti med stalnostjo osnove in spreminjajočim se superstratom; prav ta sklad-
nost je namreč — kot smo ugotovili na kratko že uvodoma — doživela v našem
tekstu izrazite spremembe.
—	Vrsta oseb v romanu, oziroma v zavodu za iztirjence, je po svoji koncepciji
jasna. Nekdanji operni pevec je s prehladom izgubil svoj glas. Ker je iz njega
440
gradil edino osmislitveno iluzijo za lastno življenje, se zapije. Življenjski smisel
ustvarjalnosti nadomesti z uživanjem, uživanje pa ga čedalje bolj brezupno
zasužnjuje v predmetni svet. To ga končno privede v brezupen položaj, tako
da se zastrupi. Bledolični fant nenehoma išče smisel življenja; pretepa mater,
ker ga je sploh rodila in ga postavila pred tako nerazrešljivo uganko. Njegove
prehodne predstave o lastnem smislu so zelo blizu preteklemu Božiču: po-
membno vlogo igra v njih bolečina, oziroma smrt kot zadnja in edina resničnost.
Ko vendarle najde pot v pravi, očlovečujoči smisel življenja — ljubezen —
pa ni zadosti močan, da bi prenesel tudi poraz. Zaljubil se je namreč v isto
bolniško sestrO' kot brezposelni. Ko brezposelni prvič spi pri sestri, si fant
prereže žile. Igralec je duhovit gobezdač, ki skuša z govorjenjem prikriti svojo
človeško ničevost. Ker je vse življenje igral, resnične eksistence sploh ni
zmožen; zato se kljub zavoženosti niti ne ubije, kakor sta se onadva, a je jasno,
da je človeško že zdavnaj mrtev. — Brezposelni, ki je poglavitni avtorjev
rezoner, se edini kljub svoji neprilagodljivosti in nesmotrnosti reši. Izhod v
resnično življenje najde prav kakor bledolični fant v nepotvorjeni ljubezni.
Zaljubi se v bolniško sestro, vendar ga tu čakajo še hude preskušnje. Tudi
sestro namreč, kakor njega, bremenijo preteklost in konvencionalnostni nazori.
Zaradi strahu, kaj bodo rekli ljudje, kako bo s službo in ob navajenosti, ki
prinaša celo v erotični odnos težnje po izključujočem zadovoljevanju osebnih
užitkov (>'potreb«). brodi njuna ljubezen skozi globoke krize, preden na koncu
ne najde svoje trdne osmislitvene podobe. — Tudi domala vse obrobne eksi-
stence, ki jih v romanu srečamo, so podobno obremenjene (outsiderstvo, bližina
smrti): nezakonska mati, ki umre, potem ko je poskusila samomor in rodila
mrtvorojenca, obsojenec na dosmrtno ječo, otrok, ki mukoma umira dneve in
dneve. — Edina izjema je bolničar: navidez okoren, grob in neugleden človek.
Med vojno, ko je bil še otrok, so mu z domom vred zažgali očeta in poklali
pred njegovimi očmi pol vasi; videl je toliko življenj v predsmrtnem krču, da
je začel ceniti življenje, kakršno je. Ne ozira se na mnenje okrog sebe, sledi
le lastni človečnosti. Ker veruje v življenje, razume iztirjence okrog sebe
čedalje manj; ne vzdrži v tem zavodu smrti in umiranja ter odpove službo. —
Ce odštejemo torej bolničarja, ki kot lik in ideja predstavlja v Božičevem delu
izrazito novost, pravzaprav ničesar novega: sami outsiderji, osamljeni v gluhem
svetu svoje izgubljenosti; ves čas v bližini smrti. Tudi izhodiščna fabula, ki vse
te ljudi zahteva skupaj, posega v znano območje: gre za svojsko izoliran kos
življenjske sredine in za ljubezensko zgodbo v njem, kakor že v Človeku in
senci. Belem šalu, dotikalno pa tudi drugje.
—Ljudje iz romana živijo v posebnih stanjih. »Ljudje so tukaj živeli dejansko
samo še v skrajnostih, in te skrajnosti so se v vsakem življenju, ki je živelo
tukaj, ponavljale do iznemoglosti. Skoraj nobeden od njih ni imel niti naj-
manjšega občutka za zlato sredino.« (14) Potem ko jih je življenje oropalo
edinega smisla, ki so ga še v svojih iluzijah premogli, stojijo pred Božičem goli,
na robu nesmisla — smrti. Tudi ta obrobna stanja pred smrtjo poznamo pri
Božiču navsezadnje že od prej. Mogoče ne tako filozofsko opredeljena, a zato
človeško nič manj motivirana.
Novo, kar prinaša zadnji Božičev tekst, je v načinu, kako ga ta stanja —
oziroma eno samo človekovo stanje eksistencialne skrajnosti zanima. Goli in
razgaljeni odkrivajo liki iz romana svojo lažnost in neresničnost (prej: bolečino,
441
osamljenost, žrtvovanost). V eksistencialni stiski, v kakršni so, se njihov videz,
poza skrha do najmanjše mere, tako da se ves njihov obstoj poslej dejansko
usmeri v eno samo dilemo: ali biti v imenu nečesa ali ne biti v imenu ničesar.
Zadnja možna resničnost, ki jim je v bistvu še edina dosegljiva — smrt
jih neizprosno golta vase. Neposredno, enkratno soočenje življenja in smrti,
človeškega nečesa in ničesar. — Za opazovalca in spoznavalca s hladnim, lo-
gičnim, filozofskim razumom torej edinstvena priložnost odkrivanja fenome-
nalnih razlik med bivanjem in nebivanjem; za ugotavljanje bistva človeškega
obstoja in neobstoja; za iskanje smiselnosti tega obstoja in za fiksiranje namena
človeškega bivanja. Božič je pokazal resen namen kreniti prav po tej poti.
Zakaj, to je seveda drugo vprašanje in se v mnogočem dotika celotne skupine
okrog Perspektiv ter njenega izhodiščnega kritičnega programa. Eno izmed
osrednjih hotenj, ki bi ga kazalo v zvezi s tem omeniti, bi bila težnja po pre-
vrednotenju oziroma izjasnjenju moralnih kriterijev. Sam Božič nas na to
izrecno opozarja v nekem sestavku o gledališču, ko nekako sočasno s prvim
izidom romana (1960) zatrjuje tole: »Moralnost sama, ki ni vezana na ontološko
resničnost, lebdi v zraku in ostaja s problematiko v preteklosti ali pa na nivoju
zasebnega interesa. V najboljšem primeru določa taka razvezana moralnost
obnašanje ljudi po vnaprej določenih pogodbah zaradi reguliranja — ne res-
ničnega občevanja — temveč znosnih medsebojnih odnosov.«
Filozofskih razkrivanj oziroma opozoril se loti z zelo jasnih, že izdelanih po-
stavk, ki jih pri nas oziroma pri skupini, ki ji Božič pripada, poznamo v nji-
hovih začetkih že vsaj iz let okrog 1957. Pa naj gre pri tem za Kosove ali
Kermaunerjeve eseje v zadnjih številkah Besede oziroma v Reviji 57, ali za
obširna načelna razpravljanja, ki izidejo sočasno z Božičevim romanom v
Perspektivah. Gre za danes že dovolj znane (tudi pri nas) teze o odtujitvi,
reifikaciji oziroma popredmetenosti, o mejah življenjske osmišljenosti, ki te-
melji na zadovoljevanju materialnih potreb in podobno. — V okvirih omenje-
nega filozofsko-terminološkega sistema bi lahko seveda poimenovali poglavitni
idejno-filozofski problem Božičevega romana Izven kot obračunavanje s samo-
odtujitvijo, samoodtujenostjo, kot boj za intimno človekovo resničnost.
Pri tem je Božič nenavadno optimističen:
Življenje je že to, da živiš. Ze to te loči od mrtvih stvari. S smrtjo- izgubi vsaka
stvar to, kar je. Ljubezen je najvišja potrditev bivanja, zato se v njej človečnost
kot človeško bistvo, najizraziteje ostvari; smrt je poslednje, definitivno zani-
kanje človeške resničnosti, ko se človek izenači s stvarjo, z mrtvim predmetom.
Toda vmes so še brezštevilne stopnje približevanja takšni dokončni neresnič-
nosti — to pa je v nekem smislu proces tako imenovanega popredmetevanja,
reificiranja. Ce preko zadovoljevanja materialnih potreb, užitkov, — se pravi
potrebe po predmetih, ne vidi človek višjega smisla lastnemu obstoju, začne
z vsem svojim dejanjem in nehanjem zanikovati svojo človečnost: vse bolj
se iz človeka spreminja v igračko predmetov, ki služijo zadoščanju njegovih
»potreb« (v romanu npr. tipična epizoda igre s kartami, ob kateri izgubi pevec
svojo zadnjo papirnato človečnost in potem dokončno propade). — Ko taks-
nemu človeku (in če mu) življenje vsili obračun, obstane pred ogromno nesmi-
selno praznino; če je v neresničnost zabredel pregloboko, propade; če je njegova
človečnost še nenačeta, se lahko s skrajnimi napori reši. — Vendar skrivajo
tudi rešitve svoje nevarnosti in lažne iluzije. Brezposelni se reši, čeprav je tudi
442
rešilna ljubezen načeta z imeti, z lastništvom, s predmetnim odnosom, z lagodno
domnevo, da lahko partner služi zgolj zadovoljevanju čutnih potreb in
lahko torej živimo z njim v lastniško posestniškem razmerju; zato se njuno
čustvo ves čas suče na robu depresije in absurda — tako dolgo, da ne storita
sama s seboj trdnega in brezkompromisnega obračuna. Božiču oziroma brezpo-
selnemu pomaga pri tem posebna okolnost, — slučajno srečanje z bolničarjem,
ki smo ga že omenili kot določeno novost. Bolničar se prikaže v romanu s svojo
odločitvijo kakor odrešujoča vizija, čeprav navzven ni na njem nič vizionar-
skega. S svojo nevezano odločitvijo nakaže vsem v romanu zastavljenim pro-
blemom odrešujočo perspektivo — kot možnost seveda; »... ko sem včasih ob
večerih gledal skozi lino v tako celico (na smrt obsojenih, op. M. K.) ... sem
pi'išel do zaključka, da je življenje nekaj tako velikega, da ga ni človeka, ki bi
lahko to kdajkoli razumel... to .se da samo čutiti. .. Življenje, — ne vem kako
je s teboj, ampak videl sem že toliko teles, ki so se zvijala zaradi tega, ker se
je od njih poslavljalo, in tukaj ne more biti zablode... nikakršne zablode. Ce
lahko nekaj tako zvije telo, je tako veliko, da ne more biti zablode..bruha
iz sebe zaključno izpoved; potem ko je odpovedal službo, ker je prišel do spo-
znanja, da je v nasprotju z njegovo človečnostjo in razumevanjem človečnosti;
in službo je zapustil ne glede na različne materialne prednosti, ki mu jih je
dajala. Z družino vred se odpelje na visokem vozu v siv, mrzel, zimski dan,
s to vizionarno simbolično podobo poti v novo iskanje, v negotovost, s podobo
zapuščanja varnega ognjišča v imenu lastne človeške resničnosti pa se zaključi
tekst.
Preciznost miselnih zaključkov zahteva v prozi te vrste jasne, čiste in nedvo-
umno izrisane življenjske položaje, saj se sicer zveza med miselnim sistemom
in fabulo lahko hitro pretrga; obe plasti bi se odločili, romanu bi zagrozila
zmešnjava. Božiču je uspelo, da je v izhodiščni zgodbi, ki vendarle predstavlja
kompozicijsko hrbtenico, ostal skoroda veristično čist, v izrazu včasih že celo
suho, a tembolj učinkovito kratek, kar sicer poprej ni bila njegova navada.
Roman je tako kljub nekaterim obrobnim konstrukcijam in ostankom impro-
vizacije — tudi v filozofskih zaključevanjih — uspešen posikus vsklajevanja med
tisto konstantno osnovo, na katero smo na kratko opozorili v predhodnih raz-
mišljanjih, in obsežnimi novostmi miselnega, oziroma že filozofskega značaja;
četudi je nova skladnost zahtevala temeljite spremembe v ustvarjalni metodi, —
predvsem pa je zahtevala precej bolj izdatno ustvarjalno disciplino.
Kritika
Nevarnost, ki je poglavitna, preži spet iz dvojnosti Božičevih ustvarjalnih na-
gibov. Njegov epsko stalni substrat mu iz življenjskega izkustva narekuje po-
sebno snov, zgodbo, neko dogajanje, ki je v svoji celovitosti pogojeno z lastno,
posebno'zakonitostjo; to je zakonitost življenja, v katerem se je zgodba odigrala.
Ustrezna osnova vsebuje določene možnosti za izkustveno potrditev, poprav-
ljanje, dodajanje ali odvzemanje pri nekem izdelanem filozofskem sistemu, o
katerem smo že rekli, da je značilni superstrat Božičevega romana. Toda tudi
temu sistemu so narekovale izdelanost lastne, posebne zakonitosti, ki so pri-
443
peljale do posebnih, svojih rezultatov. Zato ta dva različna svetova ne moreta
biti v nobenem primeru do kraja identična. Lahko se drug drugemu pribli-
žujeta, lahko se na določenih stičiščih ujameta, lahko pa seveda prav tako pri-
hajata do globokih razmejitev, preko katerih morajo avtorju pomagati sicer
določeni pripomočki, o katerih literarna kritika nima posebno visokega miš-
ljenja. Pustimo pri tem ob strani zastranitve in včasih pretirano podrobno
izdelane epizode, ki jih upravičuje zgolj nazornejše predstavljanje filozofskega
sistema; bolj moti kakšna konstrukcija, ki vsebuje premalo epske osnovanosti,
da bi nas prepričala, in jo rešuje spet samo to, da je ponavadi v njej spravljena
eventualna odločilna filozofska poanta. — Mogoče je posebej značilna v tem
smislu nenadna prikazen bolničarja na koncu knjige. O njem ne izvemo pred
tem dobesedno nič; Božič nam samo trikrat ali štirikrat sporoča,, da je prišel
klicat sestro; tako ga imamo registriranega — če ga sploh imamo — v docela
neopredeljeni, epsko zelo neugledni, brezbarvni, vodeni obliki. Toda na zadnjih
petih, šestih straneh ne samo da zablesti in odločilno poseže v snov, marveč
—	edini! — odpre odrešilno perspektivo, nakaže tekstu izhod, potem ko se je
brezposelni že skoraj izgubil v brezizhodnosti in nesmiselnosti takšnega živ-
ljenja. Jasno je, da skuša ob tem Božič popraviti vse za nazaj, da bolničarja
—	šele zdaj — podrobneje razloži, da naknadno pove njegovo zgodovino. Vendar
je vse to nekoliko pozno. — Miselno je zaključek pripravil v jasnem, čepraV
menda v nekoliko gostobesednem, kakor mu je očitala kritika, loku do zrelega
konca, do odrešilne poante, epsko pa se je ob tem nalomil; zakrivil je nasilje,
preveč lahko je stopil skozi zasilni izhod. Ce je bolničar epski nosilec končne
idejne odrešitve, bi ga moral kot takšnega pač pripravljati skozi ves tekst in
ga s tem prepričljivo pripeljati v organsko končno poanto.
Pomanjkljivost si moremo — kakor skoraj vse podobne pomanjkljivosti pri
Božiču — razložiti vsaj na dva načina. Lahko da jo je zakrivil zaradi malo-
marne nesmotrnosti v komponiranju teksta oziroma zaradi prevelikega zana-
šanja na improvizacijske sposobnosti. V tem primeru bi šlo za nekakšno dedno
obremenitev, za dediščino iz preteklosti. Z improvizirano kompozicijo je seveda
v tekstu, kakršen je npr. Človek in senca, veliko laže premostiti vrzeli, ker se
fabula neprestano drobi v »neurejenih« oblikah podzavesti, ali pa se na hitro
zateka v lirične vizije, ki so na fabulo vezane samo še asociativno. V tekstu,
ki si zastavi za svoj urejevalni princip zunanjo objektivno logiko prostora in
časa, pa postane lahko zelo nevarna in dvorezna.
Druga možnost je bolj ponotranjene narave. — Ce že oba svetova, ki ju skuša
sicer Božič vskladiti, nista identična, prihaja med njima do nujnih navzkrižij.
—	Medtem ko je Božičev roman razvil filozofski svet do določene točke, — ko
je ta filozofski sistem ne le že nakazal, marveč celo že skuša prepričati, da je
rešitev v nepotvorjenem, pogumnem bivanju (zgodba o dosmrtnem jetniku),
se vzporedna epska zgodba pripeha do črne situacije, ki grozi izpodnesti še
svežo, pravkar s toliko muko najdeno idejno odrešitev: tudi ljubezen je obre-
menjena s posestništvom, z lažjo, z narejenostjo. — Razkorak med miselnim
sistemom in zgodbo postaja prevelik, grozi postati nepremostljiv, kajti sestra
in brezposelni se motata v nerazrešljivem klobčiču svojih preteklosti, okolja
v katerem živita, občutljivosti za zunanje dogovorjenosti, kar vse preti zadušiti
njuno skupno odkritje življenja. Ker niti v njegovi niti v njeni preteklosti ali
444
celo sedanjosti ni najmanjše opore, ki bi Božiču omogočila, da bi ju iztrgal s
slepega tira, na katerega ju je z njuno zgodbo poslal, in ker hoče po drugi strani
filozofsko zamisel le tudi epsko izpeljati do kraja, poseže po docela zunanji
slučajnosti; slučajnosti, ki jo epsko šele v zadnjem trenutku zasilno utemelji v
bolničarjevi nenadejani podobi. In nota bene: v tej podobi je pravzaprav repre-
zentančno skoncentrirano vse novo, kar nam prinaša zadnji Božičev tekst —
kakor v liku samem na sebi tako tudi v njegovi idejni koncepciji.
Na hudi dan si zmerom sam
Viktor Konjar
Potrčeva nova drama je izraziteje kot druga slovenska gledališka dela zadnjega
časa sprožila potrebo po opredelitvi našega književno-ustvarjalnega odnosa
do družbene in življenjske stvarnosti na eni in odnosa do gledališkega izraznega
medija na drugi strani. Vnovič se je namreč izkazalo, da slovenska dramska
tvornost v novo nastali situaciji zadnjih dveh let ne more doseči, kje šele prebiti
ravni, ki jo narekujejo dosežki sodobne svetovne dramatike. V dokaz temu je
lahko upad gledališke sezone prav ob uprizoritvi domačih del.
Drama »Na hudi dan si zmerom sam« izrazito opozarja na tak upad, in sicer
do tolikšne mere, da jo občutimo kot tuje telo v organizmu letošnjega reper-
toarja ljubljanske Drame, če ne sodobnega slovenskega gledališkega repor-
toarja sploh.
Osnove in najbolj vnanje konstatacije povedo, da jo je občinstvo akceptiralo
in podoživelo dokaj rezervirano, medtem ko je bila dosedanja kritika nepri-
zanesljivo odklonilna. Obe dejstvi zastavljata vprašanje vrednostnih kriterijev,
onih nezavednih, spontanih, kot jih uveljavlja povprečni gledalec, in predvsem
zavestnih, teoretsko zastavljenih kriterijev gledališkega kritika. V obeh pri-
merih pa gre bodisi zgolj za relativno točen občutek bodisi že za preverjeno
spoznanje, da nova slovenska drama ne ustreza stopnji, ki sta jo slovensko
gledališče in slovenska dramatika že dosegla ter — analogno temu — tudi ne
latentnim potrebam naše družbene in kulturne situacije. (Pri tem je popolnoma
logično, da postavljamo optimalne zahteve in se ne zadovoljimo z opravičili,
ki navajajo objektivne okoliščine, zavoljo katerih slovenska dramatika ne do-
sega višje splošne ravni.) Poskus definicije te ravni in njej ustreznih ustvar-
jalnih zahtev oziroma estetskih potreb najdemo v uvodnem članku 1. številke
letošnjega gledališkega lista Drame, kjer Bojan Stih zatrdi naslednje: »Želimo
postati, biti in ostati sodobno, aktualno, angažirano in kritično gledališče, ki
s svojo umetniško prisotnostjo in poslanico odpira oblikovavcu in gledavcu
poglede v najbolj usodna nravna vozlišča naših dni in naše individualne in
družbene eksistence.«
K sami srži te idejne in programske deklaracije so povrnem kasneje. Njeno
izhodiščno postavko sem navedel samo kot povod za niz vprašanj, ki si jih
445
v tej zvezi kaže zastaviti. Opredeliti moramo predvsem vsebino ter idejno,
psihološko in moralno podstat svojih na umetniški in v našem konkretnem
primeru gledališki odgovor naslovljenih vprašanj. Kaj je formiralo te potrebe
in kako se formirajo? Kako jih občutijo in kako jih zadovoljujejo slovenski
književni in gledališki ustvarjalci? In še dalje: kakšen razvoj sta opravila
slovensko gledališče in slovenska dramatika v zadnjih nekaj letih?
Umetniško delo ni samo izpoved, samo oživljeni izraz ustvarjalčevega notra-
njega sveta, temveč odsev nekega širšega družbenega in idejnega ozadja, v
katero je vključen in v katerem deluje. Kritično vrednotenje ga mora, če želi
z raziskovalno doslednostjo priti do relativno — v času in prostoru (kon-
kretnem času in konkretnem prostoru) — točnih sodb, obravnavati v njegovi
totaliteti, njegovi celoviti strukturi. Ta struktura pa se ne omejuje na samo
delo kot navznoter zaprt organizem. Umetniško delo ima svoje izhodišče v živi
družbeni praksi, v idejni podstati in estetski realizaciji, svoj smoter pa doseže
ob učinkovanju v kulturni in družbeni situaciji. Vse te zahteve, kot jih uve-
ljavlja — vsaj deklarativno — dobršen del z marksistično estetiko seznanjenih
slovenskih kritikov, so v osnovi identične z načeli, kot jih definira francoski
sodobni teoretik Lucien Goldmann v svoji knjigi »Dialektične raziskave«, kjer
poudarja, da je »bistvenega pomena odkriti način, kako se je zgodovinska in
družbena stvarnost izrazila skozi ustvarjalčevo individualno občutje.« Njegova
teoretična izpeljava kritičnih načel poudarja, da je proučevanje umetniškega
dela smotrno samo, kadar se naslanja na »imanentno analizo stvaritve in njeno
vključevanje v zgodovinske in sociološke strukture, katerih del je.« To zah-
tevno vrednostno načelo terja torej, če resumiram, dvojno, vendar dialektično
enovito poglobitev v umetnino: najprej v njeno notranjo, koherentno strukturo,
nato v širšo, pomensko strukturo; medsebojna prežetost obeh struktur uve-
ljavlja kriterije vrednostnih sodb.
Ta bežni, čeprav najbrž ne bistveni skok vstran omogoča trdnejšo formulacijo
že poprej zastavljenih vprašanj. Zanima nas namreč notranja struktura Po-
trčeve drame in zanimajo nas njene književna, estetska, idejna in doživljajska
izhodišča, predvsem pa njena širša pomenska struktura; k temu sodi naposled
tudi njen učinek v času, ki ga doživljamo.
Drama tematsko posega v povojno, točneje: informbirojevsko obdobje. Njen
protagonist je okrajni šolski referent Ciril Mahol, obkrožen s tremi ženskami:
ženo Vando, ljubico Cveto in taščo Margo: njegov antagonist pa je njegov
prijatelj, oznovec Ferjan. Gre za motiv zloma nekdanjega interniranca in par-
tizana, dolgoletnega komunista, ki se mu je v osebnem življenju vse zapletlo
tako daleč, da je postal »sirota in ves nesrečen,« kot nam ga predstavi njegova
žena in kakor se predstavi on sam.
Zavoljo preglednosti in možnosti sklicevanja na sam tekst opravim jedrnat,
nekomentiran povzetek dramskega dogajanja. Na samem začetku prvega de-
janja se na stopnišču hiše, kjer stanuje Mahol, srečamo z neznanim ljube-
zenskim parom, skritim v temi za vežnimi vrati. Mahol ob vrnitvi domov naleti
nanju, ki nimata druge možnosti za sestajanje in ljubezenske trenutke, in se
spusti v kratek, razburljiv prepir z neznanim moškim: izkaže se, da smo v
času, ko se je še aktualno sklicevati na partizanske pravice, obenem pa pretiti
z udbo in govoriti o zapiranju za vsako najmanjšo malenkost, čeprav — po
Maholu (v tej predekspozicijski sceni) — »Zapiramo, dà, zapiramo ... geštapovce,
446
dà .. Sicer pa neznani moški, še nedavno tega partizan, meni, da bi njega,
Mahola, bilo vendarle potrebno zapreti, kajti on si je v »teh treh letih postlal
in se gre zdaj lepo gret, k tovarišici, midva, midva pa, kakor vidiš, sva spo-
dobni socialistični družbi samo še v nadlego ... dá.-< Nato nas avtor povabi,
da si ogledamo Maholovo toplo, postlano bivališče. Ogledamo si njegovo sta-
novanje z videzom »neke solidnosti, vendar znešenosti«. Iz stranske sobe je
slišati ženino preigravanje na klavirju. Mahol pridivja v stanovanje in daje
duška svojemu razburjenju nad pravkaršnjim pripetljajem na hodniku: »Kmalu
bo že vsaka gnida iskala nekakšne partizanske pravice — eh, lumpenproletariat,
tak lumpenproletariat!« Cez čas pa ga vendarle stisne in nenadoma zagleda sam
sebe v ogledalu. In skopo minuto nato govori svoji ljubici Cveti v telefonsko
slušalko: »... to, kako sem se zagledal v ogledalu, to me je kar streznilo...
E, ves drugačen moram postati, saj se je bati, da se bomo vsak čas pome-
ščanili..Pogovor od strani ujame Maholova žena; živčno razrvana plane
nadenj z očitki, češ »— takšna drznost, to telefoniranje! Kar zrinila bi me —
kaj? Oba — kaj?« Cveta je Maholova stara sodelavka iz ilegalnih časov,
vendar ti pretekli časi, po Vandinem pričevanju, za Mahola niso bili tako
svetli: »Mene si pustil mami na plečih, mami in njeni zbankrotirani trgovinici
—	in še sam si se obesil na vso to revščino!« Izkaže pa se, da je ta njun
odnos zdaj, po desetih letih, celo veliko bolj zapleten in nerazjašnjen. Molohova
osebna kriza zadobi še novo dimenzijo z njegovo, sicer v tekstu nepojasnjeno
izjavo, češ: »Človek bi umrl za revolucijo, ali prišel je hud dan in človek se
je zapisal geštapu. Cas, hudi čas ga je stisnil, do kraja!« Vendar Vanda to
preide — z mislijo, da »za to, kar je med nama, ni bilo potrebno zgodovine«
—	na dan s presenetljivo novico, da je njun sin, Mitja, ki je nanj Mahol
silovito navezan, vzel iz miznice očetovo parabolo ter v šoli ekserciral ves
razred z učiteljico Pahajnarco — »reakcionarko« — vred; kriv tega je Mahol
sam, ker je v sinovi prisotnosti psoval »reakcionarno učiteljsko golazen«. Ze
drugi razburljivi dogodek večera Mahola prisili k spoznanju: »... vem, tako
ne gre več, zaradi tebe ne, a tudi zaradi mene ... Zaradi otroka bi se že zmenila,
ali poprej bi se morala zaradi naju dveh — tu je prvo, kar je narobe...«
Vendar dalj od bežnih očitkov ljubosumnosti ne prideta. Na vratih se znajde
Ferči. Uvodoma recitira Prešernova stiha: »Popotnik pride v Afrike puščavo,
tam vidi gnezditi strupene gade«, pove, da njegovo oko že »povsod ... povsod«
vidi same gade, (»— tako je dà, tudi s to našo revolucijo, eh —«) in na-
daljuje z olajšanjem: »tu, pri vama pa zares ko v oazi, prideš, oddahneš se,
spočiješ si...« In da bi to počutje tudi obveljalo, se Mahol potrudi v klet po
jeruzalemsko poznino, Ferči j a pa pusti z Vando samega. Ferči stopi bliže, do
kavča, naroča pisatelj v scenski opombi, potisne nogo med njena kolena, z ro-
kami pa prime za njena zapestja nad glavo. Vendar se vzburjena erotična scena
konča z Vandinim histeričnim izbruhom in Ferčijevim cinizmom. Nato se Mahol,
raznežen nad jeruzalemsko poznino in ves popustljiv vrne in sklene opraviti
dobro delo — opravičiti se učiteljici Pahajnerjevi za vse, kar ji je prizadejal
njegov Mitka. Sel bo ponjo, v isti hiši stanuje, in zbudil bo sina. Tedaj pa se
zgrne nanj. Ferči pride na vsem lepem, kot strela z jasnega na dan s posmehlji-
vim vprašanjem: »Ti, Mahol, nisi bil tudi ti v Mauthausnu?« — Vanda reagira
in pljuskne Ferčiju poln kozarec v obraz — nazadnje pa se izkaže še, da
sina, Mitje, sploh ni doma, ker ga je Vanda nemudoma izpisala iz šole in ga
447
odpeljala k svoji materi, kajti njej se je »do kraja vse priskutilo — ti pa —
za večne čase!« In vseskozi pasivni Mahol zaključi prvo dejanje z jadikovanjem:
»Zakaj vse to na mojo, prav na mojo glavo? Kaj sem jaz komu storil?«
V	drugem dejanju najdemo Mahola s Cveto v njegovi dnevni sobi. Zmoti ju
Pahajnarčino zvonjenje; Cveta se skrije v sobo na desni. Pahajnarca vstopi.
Nato se Mahol — na dolgo in z mnogimi pojasnili — opraviči zaradi Mitje.
Ob zaključku smo si pač na jasnem, da bo »mogoče poslej eden manj, ki bo
metal kamenje... Oprostite, Pahajnerjeva, oprostite!« Po učiteljičnem odhodu
se lahko Cveta vrne na prizorišče. Izkaže se, v tem najbolj primernem trenutku,
da bosta z Maholom zibala; zato so njene slutnje, njen strah za Mahola toliko
močnejši: »Si slišal, znova so jih več zaprli — same tiste iz nemških lagerjev?«
Vendar je Maholu novica malo pomembna. Zanimajo ga drugi problemi, na-
čelni: »Vsaka država je najbolj srečna, ko so državljani pridni in ubogajo, a
mi smo vsak dan več države... To že moraš vedeti, da sva grešnika ... takšna
ali takšna, paša sva za vse tercialstvo naše jare družbe. Najin greh je najin
in zlasti greh, ali jutri ne bo več najin, jutri bo pravi in prekleti greh —
oba bova na šafotu, ne na srednjeveškem prangerju, na našem, na sociali-
stičnem prangerju bova, to bo večja sramota...« Seveda pa skuša Mahol ob
vsem, kar se mu zgrinja nad glavo in kar spoznava, zamahniti z roko, pre-
pričan, da se ga »hudi dan«, (po radiu slišimo tudi poročila o sporu z vodstvom
VKPb), ne bo dotaknil. Cveto pospremimo k vratom in nedolgo zatem — v
skladu z dramaturškimi stereotipi — sprejmemo Vando, njeno mater in Ferčija.
Vanda opazi dve skodelici na mizi in vnovič izbruhne v ljubosumje, nakar
Mahol najde izgovor v Pahajnarci; Pahajnarca in njena zgodba, pravzaprav
zgodba njene hčerke, (ki so ji okupatorji ubili moža — ilegalca, ona pa se
je nato vendarle obesila na nekega Italijana), pa sproži načelni disput med
Maholom, ki skuša biti človeško razumevajoč, in Ferčijem, ki je neizprosen
v svojih prepričanjih v nalogah revolucije, in on vendarle je »čuvar revolucije«.
Vedar si Mahol drzne zastaviti — avtorju očitno zelo potrebno in utemeljeno
— človeško razumevajoče vprašanje: »... Bi ti šel z ženo, ki bi ji moža zaprli?«
Ferči se znajde v skušnjavi, vendar zatrdi: »Ne, ne bi šel z njo, nikoli! Ne,
nikoli! Kakšno, le kakšno bi pa to bilo?« Pa mu Vanda vrže resnico v obraz:
»Dobro veš, zbal bi se; ne ženske — svoje udbe!« In malo kasneje: »Za majorja
ti gre! Preveč si se že gnal, da bi smel biti nemaren.« Ta njen posmeh privede
spet do klofut, ki si jih Ferči brez nadaljnjega dovoli, ko pa Mahol reagira,
gre Ferči do kraja in mu zabrusi: »Oba sta objestna in zdaj še ti, a nimaš
za kaj biti; najmanj pa ti — geštapovec!«
V	tretjem dejanju nam avtor najprej na hodniku pokaže Ferčija, ki »odšklocne
in zašklocne« pištolo, preden pozvoni na Maholova vrata. Ko se vrata minuto
kasneje za njim zapro, se v veži znajdeta Mahol in Cveta. Zvemo, da se je zdaj
tudi on nalezel njenega strahu in njenih sluten j. »Na tem našem svetu ni več
kraja, kamor bi se skril,« pove, čeprav je kar kmalu nato spet ves poln opti-
mizma, prepričan, da se nima česa bati. Vendar pa se nam, gledalcem, prav na
tem mestu v drami razkrije pogled v notranjost Maholovega stanovanja, kjer
sedi Ferjan pred razmetano inšpektorjevo pisalno mizo — z dokazom, v usnje
vezano zgodovino VKPb, v rokah; pa čeprav zatrjuje v isti sapi, »tod ni kaj
najti, saj je bil Mahol toliko pameten, da je vedel, kaj lahko pusti po predalih
ali na mizi — tu, gospa, imamo opravka s starimi ilegalci...«; tako pripoveduje
448
Maholovi tašči. Ferjan je trdno prepričan, da je Mahol prišel živ iz taborišča,
ker se je pač reševal in postal gestapovec, kar se je menda, po pričevanju tabo-
riščnikov, odpuščenim tudi dogajalo. (Seveda so potem gestapu bodisi služili
bodisi ne. O Maholu ne zvemo nič določnega.) »Vsakemu je svoja glava pač
najljubša, ali za revolucionarja ne bi smela biti,« sporoči Ferjan svoje poglede,
ki jih je mogoče dopolniti z njegovo mislijo iz — sicer nekoliko drugačnega —
konteksta ob koncu drugega dejanja: »... pri nas smo se šli revolucijo in — se
še vedno gremo! — in revolucija je čista stvar...« Skratka: Ferjan premočrtno
izpolnjuje, kar mu narekujeta prepričanje in dolžnost »čuvarja revolucije«.
Vandini materi in Vandi sami že s polno gotovostjo tolmači, kaj bo doletelo
Mahola. Vanda odločno oporeka češ »svojega moškega bom kot ženska ja
poznala.« Vendar je Ferči trden s svojimi dokazi, čeprav — ob Vandinem obupu
— nenadoma, vsaj v besedah, poln sočutja in nežnosti nasproti njej; celo —
citiram avtorjeva navodila: počene pred njo, se spusti na kolena in poljublja
njene prste, govoreč: »Ti drobni prsti, ti me niso nikoli razumeli, me niso
nikoli pobožali,« nakar mu Vanda prepusti roke, kasneje pa, v stranski sobi, še
sebe; očitno gre za njegove obljube, da bo rešil Mahola, seveda proti ceni lju-
bezenskega olajšanja z njo, njegovo ženo; ko pa se po njuni vrnitvi iz stranske
sobe izkaže, da je Maholova usoda že brez tega odločena, ga Vanda udari po
obrazu, on pa izjavi, da ga ne bo več pod njeno streho. Tako Ferjan odide, pride
pa — takoj za tem — Mahol. In priča smo njegovemu obsežnemu monologu, ki
ga zaključi takole: »Sam... sam si in sam boš ostal, na koncu vselej ostaneš
sam — in tudi poginiti moraš vselej sam. Sam? Da, sam, sam — to je edino,
kar je, kar je vredno, kar velja! Ni Cvete, ni Mitke, ni žene! Mahol, zdaj si,
kar si — sam! Da, sam ... sam ...« Toda v tem se vendarle prikažeta obe, žena
in tašča, žena s histeričnim izbruhom zaradi Cvetine nosečnosti in mati kar
naravnost z »geštapovcem«, ko mu zabrusi: »Ne dotikaj se me — geštapovec!
Tudi zate vedo ...« Vendar se vse spet izteče v potencialno erotično sceno, ko
si Vanda razveže haljo in mu pomigne proti kavču, kot naroča za uprizoritev
avtor: »Pridi! Nič več se ne znava snubiti.« Le da Mahol ni pri volji, kajti
vznemirja ga taščino sproročilo, češ da »vedo zanj«. In tu, v pričakovanju
Ferjanovega prihoda se drama končuje. Mahol izrazi samo še željo, naj bi
Mitja »ne bil s Ferjanom. Tega ne bi prenesel.« In obuja spomin: »Vselej je
bil na površju. Nas druge je odneslo, on je vedno splaval.« A zaključno poanto
ponuja Vandin spomin: »... da, to je bil naš zlati komandant, vse ženske so bile
nore nanj, vse smo bile zmešane.«
Opravljeni povzetek fabule že omogoča vpogled v strukturo Potrčevega dram-
skega dejanja in dramskih karakterjev. Opozoril bo na mnoge nedoslednosti,
tekstovne in dramaturške ter na naivna in refunkcionalna mesta. Toda odlo-
čilnega pomena je vprašanje, ali je Potrčeva snov sama po sebi sploh dramska
snov. »Dramska fabula govori o boju človeka s premočnimi silami sveta,« pove
definicija, ki jo povzemam iz uvoda dr. Vladimirja Kralja k njegovi knjigi
»Pogledi na dramo« — govori »o človekovem herojskem hotenju, da bi dal
nekemu moralno motnemu ali kaotičnemu svetu, v katerega je postavljen, neki
smisel, o človekovem prizadevanju osmisliti neki objektivni, nasprotni svet izven
sebe ali v sebi samem, govori skratka o smislu in nesmislu, o redu in neredu
sveta, človeške eksitence sploh.« Pa morda v dopolnilo še nekaj najpreprostejših,
takorekoč aksiomatičnih srednješolskih naukov, kot jih je v svoji, dijakom
449
namenjeni »Teoriji književnosti« (Sarajevo 1960) zapisal Dragiša Zivković:
»Osnova drame je spopad dveh nasprotnih si stališč, ki težita k temu, da bosta
razrešeni z zmago ene izmed obeh. To nasprotje vodi v napetost situacij in do
akcije ter reakcije nasprotnih sil, kar uvaja v dramsko dejanje dinamiko in
nezadržno teženje k razrešitvi spora.« Ter v neposredni zvezi s tem: »Dramskega
pesnika ne zanimajo tolikanj pasivna emocionalna in intelektualna stanja nje-
govih junakov, kolikor prehod nekega psihičnega stanja v zavestno odločitev
volje in v aktivno izpolnjevanje te odločitve.« Gre torej za dvoje, troje po-
ljubno izbranih, vendar večno veljavnih pravil o dramskem oblikovalnem
mediju. Čeprav je književna ustvarjalnost odvrgla malone vsa formalna pravila
in z njimi vred tudi klasična pravila o »dobro komponirani drami«, mimo
osnovnih načel vendarle ne moremo.
Potrčev protagonist je šolski inšpektor Mahol. V čem je njegovo »heroično
hotenje, da bi dal nekemu moralno motnemu ali kaotičnemu svetu, v katerega
je postavljen, neki smisel,« kot terja definicija? V čem je, preprosteje, njegov
spopad z neko nasprotno silo? Skušajmo si v strnjenem povzetku vnovič obnoviti
njegovo »dramo«. Ze pred vojno, še mlad človek, je bil komunist, večkrat zaprt,
nato poročen z jetično Vando, ki mu rodi otroka in prenaša z njim vse muke
ilegalnega časa. Nemci ga že prvo leto vojne zapro in internirajo v Mauthausen,
od koder pa se že po enem letu vrne, sicer težak komaj sedemintrideset kil, toda
živ. Kasneje se znajde v partizanih, po osvoboditvi pa postane okrajni šolski
referent. Toda z ženo, ki je doživela dovolj življenjskih stisk in postala histe-
rično razburljiva, se vse bolj razhajata: on se zateka po mir in toplino k sode-
lavki iz ilegalnih časov, Cveti; žena pa sprejema v goste njegovega prijatelja
Ferjana, ki jo, v nasprotju z Maholom, zna erotično vzburjati. Potem se zgodi,
da pride do spora z informbirojem in do poostrenega preganjanja vseh more-
bitnih nevarnosti za socialistični družbeni sitem v deželi, še zlasti do zapiranja
eventualnih »geštapovcev«. Sum doleti tudi Mahola, ki se je — kot predvojni
komunist — živ vrnil iz taborišča še pred koncem vojne in bil glede na to
omenjen na nekem procesu. Ferjan kot uslužbenec ozne se zavzame, da ga bo
spravil s poti, kar se — po treh dramskih dejanjih — tudi zgodi.
Iz navedenega je razvidno, da Mahol pravzaprav nikoli, tudi v svoji ilegalni
dobi ne, ni bil nosilec kakršnihkoli dejanj. Ko je Vanda z njim zanosila, se je
brez velikih predsodkov poročil z njo in se »obesil« na zbankrotirano trgovinico
njene matere! Ko je i)rišla vojna, se je dal odpeljati v taborišče. Ko so ga spu-
stili domov, je pač šel. In v dramski sedanjosti? Drama je grajena analitično,
tako, da smo z odrskim dejanjem priča le poslednjim štirim dnem pred Maholovo
aretacijo, torej njegovo katastrofo. V teh štirih dneh sicer zve, da sta mu žena
in tašča odpeljali sina, da ga Ferjan dolži »geštapovstva« in da je Cveta zanosila
z njim, vendar ne ukrene ničesar, pač pa, vdan v usodo, kontemplativen in
senzibilen, kot je, čaka, kaj se bo zgodilo, skoraj do zadnjega optimistično
prepričan, da bo šla huda ura mimo njega. Psihologi bi najbrž opredelili takega
človeka kot slabiča. In Mahol dejansko je slabič. »Ti sama si ga napravila
krotkega; ponižnega in krotkega...« pove Vandi v prvem dejanju Ferjan.
' Mahol je v celoti, v vseh svojih manifestacijah pasiven junak, nezmožen kakrš-
negakoli spopada z nasprotno silo, z osebnimi, družinskimi in ljubezenskimi
težavami. Nedvomno je za dramatika in za gledalca zanimiv tudi pasiven junak,
ki je brez lastne krivde postal žrtev učinkovanja nasprotnih teženj, zanimiv
450
predvsem kot psihološka študija, vendar se mora tudi z junakom te vrste nekaj
odločilnega zgoditi, doživeti mora, če naj učinkuje kot dramski lik, očiščevalno
spoznanje, čeprav v sami katastrofi. Potrčev Mahol pa pravzaprav ne doživi
ničesar: dogajanje, družbeno in družinsko, ga tepe in lomi, on pa se z ničemer
ne zoperstavlja in prejme tudi zadnji udarec z isto samoumevno, vdano poniž-
nostjo kot vse poprejšnje. Njegova edina, toda neizrazita, bolj iluzorna kot
dejanska, težnja je, da bi se pogovoril z ženo. Celo edino dejanje, ki bi utegnilo
sprožiti njegovo akcijo, zaključek drugega dejanja namreč, ko pokaže Ferjanu
vrata, ostane samo efektna, ne pa za potek dejanja posebno bistvena epizoda.
Mahol torej ni nosilec nobene omembe vredne ideje, strasti ali težnje. Je v celoti
trpen in neizrazit lik, strt že pred samim začetkom sedanjega dramskega de-
janja. Kar se mu je v življenju zgodilo, se mu je zgodilo že preden je .stopil
pred nas, in v bistvu je njegova »usoda« tudi že razreš(-na. preden se dvigne
zastor. V samem sedanjem dramskem dejanju se niti on sam niti Fei jan niti
Vanda v ničemer ne spremenijo. Sami v sebi in v svojih medsebojnih odnosih
ostanejo od začetka do konca statični. Glede na to tudi zaman iščemo sprožilni
moment konflikta med protagonistom in njegovim protiigralcem. Konflikta
v Potrčevi drami — dejanskega, iz akcije in protiakcije izhajajočega konflikta
— namreč sploh ni, ker se obe nasprotni si sili ne spopadeta. Seveda je v tej
okoliščini tudi zametek nedinamičnosti celotnega dramskega dejanja, njegove
dramaturške nezanimivosti in temu ustrezne zgrešenosti. Ugotoviti je torej
mogoče, da Potre svoje snovi ni upodobil dramatično. Nič manj bistvena pa
seveda ni logična izpeljava dejstva, da je njegov odrski protagonist pravzaprav
v celoti pasiven in neizrazit lik, ki sam v sebi ne pove ničesar in ničesar ne
razreši; to ima za posledico tudi odsotnost pisateljeve jasne opredelitve nasproti
njemu in nasproti njegovi »tragiki«, ki pa je močno relativna in predvsem ne
dramatsko zasnovana. Tega, kar naj bi bil ali kar je hotel povedati, pisatelj
preprosto ni povedal.
Drugo pa je vprašanje, ali snov sama po sebi terja dramsko obdelavo. Pravzii-
prav se ponujata dve vprašanji: prvo — ali je avtor ustvarjalno čutil, kar bi
bil moral v zvezi s tvarino, ki jo je okvalificiral kot »tragično«; in drugo — ali
je v sami izvedbi storil, kar se je bil eventualno namenil?
Prav gotovo izhaja sleherni resnično tragični konflikt iz neke globoke proti-
slovnosti med dvema pomembnima življenjskima silama (običajno med silo
osamljenega, toda jasnovidnega genija ali revolucionarja na eni in silo regre-
sivnih statičnih interesov vladajočih grupacij ali posameznikov na drugi strani).
Ce apliciram ta nekoliko shematični, pa vendarle občeveljavni kriterij na snov
oziroma na motivni sklop Potrčeve drame, se pokaže, da tragično protislovje
med Ferjanovo brezkompromisno, brezčutno, pa tudi egoističnim namenom pri-
rejeno aktivnostjo v imenu revolucije in njene čistosti, ter med Maholom z nje-
govo težnjo po miru in človečnosti, potenicalno obstaja. Ali bi torej iz tega in
takega protislovja mogla nastati vredna, umetniško in družbeno pomembna
drama? Oziroma z drugimi besedami: ali je to protislovje samo po sebi dra-
matično? Popolnoma logično je, da lahko poda definitiven odgovor samo močan
dramatik; Ivan Potrč se tokrat ni pokazal v taki luči; toda odgovoriti je mogoče
tudi z načelno predpostavko, da nakazano nasprotje vsekakor daje možnosti za
družbeno in umetniško pomembno dramo, kolikor bi bile v realizaciji uve-
ljavljene naslednje zahteve: protagonist bi se moral za svoje ideale, ideje ali
451
hotenja bojevati; seveda bi morala biti njegova prizadevanja vzročno uteme-
ljena v njegovem družbenem položaju in doživljanju, v njegovih osebnostnih
potezah in predvsem v njegovi prizadetosti, njegovem nezadovoljstvu z obsto-
ječim stanjem, ki ga občuti in spozna kot svoje nasprotje, v njegovi odločitvi za
akcijo, bodisi ofenzivno ali defenzivno. Teh zahtev' dramatik ni upošteval in
zato njegova drama snovi, ki sama po sebi daje možnosti, kolikor celo ne kliče
po dramski obdelavi, ni smotrno izrabila.
Seveda se ta ugotovitev gleda na svoja dosedanja izhodišča omejuje zgolj na
samo tekstovno strukturo. Očitna pa je tudi potreba po idejni analizi pisate-
ljevih hotenj in možnosti na eni in oživljene zasnove na drugi strani. V tej zvezi
navajam nekaj pisateljevih lastnih misli, izrečenih pred krstno uprizoritvijo.
V	tedniku »Mladini« je nekaj dni poprej izjavil: »Predvsem sem vesel, da sem
se vrnil k drami, posebno še, ker mi je nastala iz življenja, iz vsakdanje oko-
lice . . . Vedno me je zanimal in me še zanima svet, v katerem živim, ta svet je
treba odkriti, o tem svetu je treba povedati svoje odkrito in pošteno ... Zdi se
mi, da še noben čas ni imel toliko dramatičnega v sebi kot ravno naš ... Ko
gradimo novo družbo, je morda zanimivo odkriti našo globljo resnico — kako
zares živimo, kakšni so naši vsakdanji odnosi . . . Ženemo se za svetlo in socia-
listično družbo, čas pa je neusmiljen in svojski — piše drame . . . Hudo sem se
srečal s časom in družbo in zato je to huda drama... Od tega časa sem pri-
zadet: vidim, kaj se dogaja in ker imam to družbo rad, je ne sovražim, ampak
me boli... Ce je v moji drami kakšna filozofska teza, je to ta — nezaupanje
ali vera v človeka. To je problem človeka, ki ostane sam, ki se mu odkrije čas ...
Naša včerajšnja družba dobiva bolj in bolj dramsko patino, konflikti, ki smo
jih doživljali in jih doživljamo, dozorevajo in so dozoreli za dramske tekste.«
V	gledališkem listu, ki prinaša tekst njegove drame, na kratko ponovi večino teh
misli, nekoliko določneje pa obrazloži snov, ki jo občuti kot »dozorelo za dram-
ske tekste.« Takole pravi: »Kmalu po Kreflih se je začela v meni oblikovati
drama o tistem našem revolucionarnem svetu, ki je prišel z revolucijo v naša
mesta, da bi v njih živel in vladal. Ta mladi svet, ki je imel svoje jasne zamisli
o socialistični družbi ali o socialističnem človeku, se ni mogel, kar se je živ-
ljenja tikalo, ničemur ogniti. Težki porevolucijski časi, predvsem informbiro-
jevski, so znova zahtevali od človeka, da se do kraja pokaže in izrazi in da do
kraja odigra svojo dramo.«
Čeravno pogledi, ki jih uveljavljata obe izjavi, v bistvu ne presegajo deklara-
tivnosti in ne opredeljujejo konkretnih problemov človeka v »težkih porevolu-
cijskih časih«, jih je mogoče strniti v misel: »revolucija žre lastne otroke.« Le
da Potrč niti v izjavah niti v sami drami ne izrazi — v idejnem smislu —
svojega odnosa nasproti temu dejstvu (sestavljenem — glede na biografske
podatke in lastne izjave — avtobiografsko); izrazi edinole razumevajoče sočutje
do prizadetih in bolečino nad dejstvom, da mora v naši družbi biti tako. Je torej
sam v trpnem odnosu nasproti družbeni in življenjski stvarnosti. Meni pred-
vsem, da je treba videti in sporočati o dramah, ki jih piše čas, in te drame so —
kot formulira — v zlomu, v reševanju, v zgubljeni veri ljudi, ki so imeli jasne
predstave o socializmu, vendar se je z njimi zgodilo marsikaj drugače, kot so
sami pričakovali. Ce sem že poprej zatrdil, da je ta tvarina sama po sebi pri-
merna snov za književno obdelavo — z rezervo tudi za dramsko obdelavo, pa
zdaj vendarle zastavljam vprašanje, ali je odnos, kakršnega izkazuje pisatelj
452
(ne navsezadnje tudi v besedah »moja drama ni kritika, je pa srečanje s
časom«), sploh klica ustvarjalnega dejanja v najboljšem pomenu besede. Kajti
dovolj očitno je, da mora biti drama, ki stremi k aktualnemu pričevanju o svo-
jem času, porojena iz določene, jasne ustvarjalčeve pobude ter nedvoumne
težnje po učinku v prostoru, ki mu je namenjena. Potrč pa ne izpričuje neke
vodilne ideje — ne v svoji deklarativni izjavi ne v sami drami. Njegov odnos
je nekoliko trpek očitek času, da je dopuščal deformacijo, zavoljo katerih so
mnogi pošteni in dobromisleči in celo neomadeževani ljudje doživljali težke
prezikušnje in zlome, pogostoma celo s strani takih, ki niso bili docela čisti in
neomadeževani, ni pa to odnos kritičnega nezadovoljstva, ki bi preraščalo v
lastno akcijo in ob njej doživljalo bodisi vzpon ali pogubo, vsekakor pa neki
moralni učinek. Tega dejanja Potrčeva drama v Cirilu Malohu nikakor ne
opravi.
K problemskemu in idejnemu jedru Potrčevega sedanjega ustvarjanja bomo
prav gotovo laže prodrli, ko si bomo odgovorili na nekatera že zastavljena in še
nekatera dodatna vprašanja. Naj jih zapovrstjo formuliram! Prvič: katera so
glavna življenjska, družbena, moralna in idejna protislovja našega povojnega
časa? Drugič: kako, v kakšnem obsegu in s kakšno intenzivnostjo je slovenska
sodobna književnost (in posebej dramska književnost) občutila, obravnavala in
razreševala ta protislovja v družbi in v človeku? Tretjič: kakšno je mesto in
kakšen delež pisatelja obravnavane drame v književno-ustvarjalnem dogajanju
povojnega časa? In slednjič: v kakšnem odnosu je drama »Na hudi dan si zme-
rom sam« nasproti preostali Potrčevi književni tvornosti na eni in nasproti
sodobni slovenski gledališki ustvarjalnosti na drugi strani?
Odgovor na prvo vprašanje — katera so temeljna življenjska, družbena, mo-
ralna in idejna protislovja našega povojnega časa — seveda nikakor ne more
biti definitiven. Na to vprašanje si navsezadnje dajemo odgovor skozi svoje
vsakdanje življenjske manifestacije, bodisi s političnih tribun bodisi v socio-
loških analizah ali v ustvarjalnih razkritjih; razumljivo je pač, da bo celovitega
vpogleda zmožna šele zgodovinska distanca. Ne glede na to okoliščino pa se
nekaterih odločilnih protislovij že zavedamo. Tvegam poskus njihove opre-
delitve: socialistična revolucija je razlastila jugoslovansko buržoazijo, se zavzela
za razrešitev predvojnih socialnih, nacionalnih in političnih protislovij in kon-
fliktov v državi in se angažirala za realizacijo svojih izhodiščnih načel — druž-
bene enakosti vseh članov družbe, in sicer v odnosu do proizvajalnih sredstev,
do dela, do dohodka, do pravic in do oblasti; zagotovilo, da bo do te in take
realizacije tudi res prišlo, pa ni samo v volji, temveč v zadostitvi vrsti pred-
pogojev — v uskladitvi obstoječih raznorodnih teženj v enoten proces družbe-
nega razvoja, v uveljavitvi socialističnih družbenih načel kot potrebe in spo-
znanja vsakega posameznika, v rasti nacionalnega bogastva, v vraščanju v med-
narodno delitev dela in menjave in ne naposled v samoupravljanju, ki pomeni
participiranje v oblasti vseh subjektov v družbi, ali z drugimi besedami, po-
stopno odmiranje državne oblasti. Revolucionarni program je tedaj terjal rea-
lizacijo v okviru danih možnosti in obenem nenehen spopad z vsemi dovolj
raznolikimi, statičnimi ali dinamičnimi silami, ki so mu nasprotovale, bodisi
upravičeno bodisi neupravičeno. Seveda je teoretsko posplošena analiza tega
dogajanja zgrešena tisti hip, ko jo skušamo opredeljevati premočrtno, s črno-
belo polarizacijo tendenc. Revolucionarnega programa ne kaže preprosto identi-
453
ficirati z njegovimi subjektivnimi nosilci, predstavniki oblasti, ki jo v prvi
porevolucijski fazi imenujemo diktatura proletariata. Kajti posamezne kate-
gorije in pojmovni obseg zanje niso preprosto določljivi. Dejstvo je, da je revo-
lucija v prvem obdobju uveljavila pritisk, ki je bil potreben zavoljo ohranitve
njenih lastnih pridobitev na notranjem in mednarodnem prizorišču. V tej situ-
aciji se je uveljavil absolutni centralizem na vseh družbenih področjih, centra-
lizem, ki si je prizadeval usmerjati in istosmerjati delovanje in mišljenje vseh
članov družbe ter jih podrejati svojim akcijskim načrtom. Človek je veljal le
kot objekt delovanja tako imenovanih subjektivnih sil. Ker pa je latentna težnja
človeka kot zavestnega bitja, da bi bil subjekt in nosilec svoje in družbene
prosperitete, seveda v okvirih življenjske nujnosti in življenjske možnosti, je
obstoječe družbeno razmerje oblikovalo osnovno protislovje med totalitarnostjo
na eni in ustvarjalnimi energijami na drugi strani, ob njem pa seveda vsa
parcialna protislovja med revolucijo in razlaščenimi kapitalisti, med proleta-
riatom in meščanstvom, med progresivnimi in regresivnimi silami. Nič manj
bistveno pa seveda ni dejstvo, da se je teorija socialističnega razvoja v praksi v
mnogočem deformirala; najočitnejša deformacija se je utelesila v birokratizmu
kot mentaliteti in kot pojavu. V birokratizmu se ni utelesila samo brezčutnost
za vse, kar je človeškega v ljudeh, temveč tudi skrajni egoizem, karierizem,
oblastništvo in podobno; v taki atmosferi se je uveljavljalo poleg nestrpnosti
do živih, spontanih ustvarjalnih pobud tudi pogostno nezaupanje v človeka, kar
je imelo za posledico ne le moralni, pač pa tudi eksistenčni zlom marsikoga, ki
se je morda z vsem ognjem zavzemal za ustvarjalno sprostitev življenjskih
energij. V okviru teh protislovij je prav gotovo vrsta izrazitih, še zmerom aktu-
alnih in še zmerom umetniško nerazčlenjenih konfliktov. Kajti nasprotje med
zaviralnimi birokratsko-oblastniškimi tendencami in tendencami vse bolj nepo-
srednega in sproščeno ustvarjalnega samoupravljanja se v obdobju po formalni
uzakonitvi samoupravnega demokratičnega sistema samo še okrepi. V skrajnem
bistvu gre za spopad med hierarhično shemo družbe na eni in človekom, sub-
jektom družbene stvarnosti, ustvarjalcem in osmišljevalcem vseh vrednot na
drugi strani. (Spopadi se porajajo dan za dnem ob boju za afirmacijo progre-
sivnih načel, moralnega poštenja in človekove ustvarjalne svobode ter ob boju
zoper vse oblike deformacij, kot so oblastniška samozaverovanost, nespoštovanja
argumentov, anonimnost in neodgovornost ukrepanja, privilegirani položaj in
še podobno.)
Drugo bistveno protislovje se poraja ob dilemi med možnostmi in hotenji, ki
možnosti presegajo. V določenem smislu je to dilema med provincializmom in
kozmopolitizmom v naših pogojih in ob naši tradiciji. V svoji materialni neraz-
vitosti in relativno skromnih možnostih smo se znašli v položaju, ko našemu
revolucionarnemu in modernizacij skemu zagonu realni tempo razvoja ni za-
doščal, pač pa smo nestrpno stremeli k njegovi pospešitvi. V ta namen smo
pričeli -— v družbeni in v zasebni sferi — vlagati v materialno bogastvo več,
kot smo dejansko zmogli. Uveljavila se je silovita ekspanzija pridobivanja in
tehnizacije za vsako ceno. Kvantiteta je izpodrinila kvaliteto, videz dejansko
stanje. To protislovje je pustilo in pušča resne posledice v sferi moralnih med-
človeških odnosov.
O problemu reifikacije in alienacije kot splošnem problemu sodobnega človeka
najbrž ni treba posebej izgubljati besed. Marksistični misleci so o njem napisali
454
že prenekatero razpravo. Gre za »razklanost sveta v resnični, dejanski svet in pa
v svet družbenih fetišev in iluzij, ki človeka obsedajo in gospodarijo nad njim,
kot piše Boris Ziherl v svojem članku »O alienaciji ali samoodtujitvi človeka«
v 3. številki »Teorije in prakse«. Odtod razraščajoči se pojavi depersonalizacije
in dehumanizacije družbenih odnosov. Tudi v tem pojavnem sklopu je težko,
tragično protislovje našega časa.
Slovenska sodobna književnost je protislovja časa pravzaprav najdosledneje
zajela v liriki, pa tudi v dramatiki, občutno manj pa v epiki. Vendar ima kon-
statacija za dramsko zvrst samo relativno veljavo. Ce lahko med pesniki brez
posebnih zadržkov naštejemo dolgo vrsto tistih, ki so — v obsegu in ob inten-
zivnosti, kot je domena lirike — začutili, podoživeli in suvereno izrazili osnovna
protislovja časa, pa pri dramatikih analogen poskus ni niti tako preprost niti
ne dobimo posebno ugodnega rezultata. Kdo so pravzaprav pisci slovenskih po-
vojnih dram? Mira Pucova, Ivan Potrč, Miško Kranjec, Bratko Kreft, Matej
Bor, Igor Torkar, Vitomil Zupan, Branko Hofman, Janez Zmavc, Herbert Grün,
Dominik Smole, Primož Kozak, Marjan Rožanc, Peter Božič, Miloš Mikelen,
Mirko Zupančič, Jože Javoršek, pa še nekaj epizodnih avtorjev. Dejanski poseg v
sodobno družbeno, človekovo in moralno problematiko so opravili — na. svojih
posebnih interesnih področjih in v različnih obdobjih tega časa le posamezni
med njimi, pri čemer pa so bili umetniški dosežki skrajno redki. Večina dra-
matikov, ki so poskušali spopad s sodobno snovjo, se je ravnala po družbeno-
kritičnih zgledih iz domače in svetovne književnosti in se v stilnem pogledu
oklepala izsledkov realistične ali naturalistične, psihološko obarvane in konver-
zacijsko razstavljene dramatike. Rezultati so morali biti na teh osnovah pač v
večini poskusov borni.
Kaj pa Ivan Potrč? Malone pred poldrugim desetletjem je učinko\rito, z živo
prizadetostjo za eno izmed temeljnih protislovij časa posegel v slovensko dramo
s svojimi Krefli. Njegov naturni občutek za zemljo in človeka, ki jo obdeluje
in živi zanjo, se je spontano postavil v bran človeškega v tragiki, ki jo je
doživljal in v njej omagal stari Krefl, tragiki razvrednotenja njegovih stoletnih
vrednot. Krefl je živ človek, sicer gruntar, okorel, asocialen, regresiven v svojih
manifestacijah, pa vendar pravi gospodar na svoji zemlji, pošten in garaški,
živa človeška energija, ki vsem svojim slabostim navkljub pomeni garancijo
zraščenosti z zemljo. Toda v boju s premočnimi nasprotnimi silami ni mogel
vzdržati. Njegov samomor deluje kot očiščenje, kot globlje spoznanje, da grun-
tarska mentaliteta sicer propada, ne bi pa smela namesto nje prevladovati
mentaliteta brezbrižnega odnosa do zemlje in dela na zemlji. Simbol razrešitve
protislovja med Kreflom in njegovim antagonistom Vrtnikom je v »Kreflih«
pisatelj utelesil v Gočlovem, v njegovi neskaljeni odločenosti, da se iztrga grun-
tarstvu in se opredeli za zadružno obdelovanje zemlje, vendar za resnično
»zadružništvo«, v katerem ne bo mesta za nobeno oblastništvo, niti tisto kref-
lovskega niti tisto vrtnikovskega kova. Pri vsem tem pa je Potrču osrednjega
pomena vendarle razumevajoči odnos do tragike starega Krefla in njegove
dokončno razkroj ene družine... Dramo je tedanja kritika ocenila kot uspelo
zavoljo njene miljejske avtentičnosti, njene sile v upodabljanju slovenskega
kmeta, njene umetniške odkritosrčnosti in njenega — poguma!
Toda minila so leta. Potrč je sicer svojim predvojnim socialno obarvanim no-
velam s kmečko problematiko ter svojim trem dramam o zaporednih krizah
455
slovenskega gruntarstva dodal sé roman o kmetih in njihovih erotičnih ter
etičnih preokupacijah. »Takrat sem,« pravi zdaj, ob novi drami, »mislil, da sem
precej do kraja povedal o svojih ali naših kmetih.« In še: »Tako, kakor sem
pisal Krefle, bi zares ne vedel kaj veliko več povedati o njih, vsaj za nekaj časa
ne, čeprav se mi danes vedno bolj zdi, da včerajšnja dramatika na kmetih
postaja današnja in jutrišnja tragedija.« Tako v gledališkem listu. V že ome-
njenem intervjuju v tedniku »Mladini« pa je v zvezi s tem celo bolj določen:
»Ce bi jo pisal danes« — namreč kmečko dramo — »bi bil junak kak Gočlov,
ali pa bi pisal o ljudeh, ki ustvarjajo socializem na vasi — prav gotovo pa bi
to bila tragedija.«
Kakorkoli že — idejni in dramski sklop »Kreflov« se je uveljavil in tudi polno
učinkoval v svojem času. Kopija kreflovske dramaturgije bi bila dandanes čisti
anahronizem, kajti problem te drame smo presegli tako zgodovinsko kot v sami
dramski ustvarjalnosti. To resnico pa je Ivan Potrč dojel in osvojil samo na
pol: opustil je obravnavo kmečke problematike, ni pa naredil razkoraka s svojo
tedanjo dramaturgijo in njenimi idejnimi osnovami. Nova drama se sicer z
ozirom na prizorišče pomakne v mesto, ostane pa v istem časovnem sklopu,
takorekoč v istem podnebju kot »Krefli« in ima z njimi tudi vrsto stičnih točk,
tako da — ob že poprej navedenih dramaturških in ustvarjalnih pomanjkljivo-
stih oziroma nedoslednostih — pomeni le slabotno kopijo svoje nedvomno bolj
dognane vzornice. Podobnosti, naj bodo izrazitejše ali manj izrazite, določno
opozarjajo na pisateljevo idejno in stilno stagnacijo pri dosežkih njegovih
»Kreflov« in njegovega romana »Na kmetih«, del, s katerima je nemara dosegel
enega poznih vrhov slovenskega socialnega kmečkega realizma, ki se je uveljavil
med dvem^ vojnama in se v prvem povojnem obdobju iztekel. Drama »Na hudi
dan si zmerom sam« je tako samo še zapozneli, pisateljsko upehani poskus
obnovitve preživetega ustvarjalnega princioa. Tudi kolikor je adekvatna pisa-
teljevemu doživetju in podoživetju problematika, ki jo obravnava doživetje
samo (v idejnem in estetskem smislu), ni avtentično resničnemu protislovju,
ki ga v obči družbeni praksi vsebuje ta posebna snov.
Zanimivo bi bilo ugotoviti, kaj je pisatelju sporočila in skušala razkriti ob
»Kreflih« kritika. Kajti desetleten premor bi pravzaprav mogel pomeniti dobo
ustvarjalnega zorenja in organske uveljavitve elementov, na katere je bil opo-
zorjen. Zadoščata že kar dva kratka citata iz ocene, ki jo je v »Novem svetu«
1952 natisnil dr. Kralj. Takole pravi: »Vzrok dramskega sočutja in strahu je v
tragičnosti in tragičen je padec sleherne veličine.« O nasprotni igri v »Kreflih«
pa zvemo, da »ni umetniško dovolj organizirana, da bi zbujala vtis tehtne,
moralno prepričljive in objektivno nujne protisile.« Obe dramaturški pomanj-
kljivosti sta v novi drami ne le ponovljeni, pač pa še očitneje poudarjeni. Tudi
v tem dejstvu vidim dokaz, da je nova slovenska drama neustvarjalno, vsaj v
estetskem smislu jalovo dejanje. Pisatelj se je predstavil v izrazitem upadu
nasproti lastnemu književnemu opisu. Tej ugotovitvi daje duška tudi dosedanja
kritika. »V misUh imam resnico,« je v »Ljubljanskem dnevniku« zapisal Vasja
Predan, »da je Potrč s ,Krefli' stal sredi živega življenja kot njegov glasnik in
razsodnik, medtem ko se drama ,Na hudi dan si zmerom sam' takšni nepo-
sredni, živi umetniški odzivnosti odmika.« In po končani dramaturški analizi,
ko ugotovi, da ureja v drami spletanje in razreševanje dramskih situacij pogo-
stoma naključje in celo intriga in se njen učinek navzlic nekaterim nazornim
456
karakterološkim potezam skoraj nikjer ne dvigne do pretresljivosti, marveč
izžareva neki konstruirani patos in ganotje, tedaj Predan še zatrdi, da »Potrčevo
najnovejše delo torej v nobenem pogledu ne dosega moči njegovih ,Kreflov'.«
Josip Vidmar (ocena v »Delu«, 1. marca 1964) pogreša v drami osnovne dramske
elemente, kot so konflikt, živi značaji, idejna jasnost... Igralci so, pravi, »mogli
igrati samo besede; resničnih oseb, ki ne bi bile zgolj fizični pojavi, ob tem
besedilu ni mogoče realizrati.« Pisatelju očita »popolno neobčutljivost za čudne
metamorfoze, ki jih drug vpričo drugega preživljajo člani osnovnega spolno
političnega trikotnika.« Navajam še nekatere ugotovitve Andreja Inkreta iz
»Tribune«: »Tisto, kar veže konfuzni in neizdiferencirani milje njegove drame
s pričujočim družbenim miljejem, ni kritika družbenih protislovij in protislovnih
dehumaniziranih družbenih institucij, ampak spolna ekstravaganca dramskih
odnosov, ki jo ima Potrč verjetno zelo rad in ki ji sam — po ne vem kakšni
logiki — pravi drama najbolj preprostih ali najbolj domačih človeških odnosov.«
In še: »Z združevanjem sentimentalne poezije in naturalistične histerije pa
spolne pervertiranosti in še kakšnega — najmanj za deset let prestarega —
kritiziranja, ki nam danes razen starih resnic ne pove nič novega, je Potrč
pokazal, da sploh ne živi na resničnem nivoju svojega časa.«
Drama pa ne pomeni samo literarnega upada glede na Potrčevo preostalo knji-
ževno in dramsko delo, temveč v nič manjši meri uprizoritveni upad, kar je bilo
izhodišče mojega pričujočega spopada z njo. Ta odnos se razkrije ob primerjavi
njenih idejno-vsebinskih sporočil, o katerih je bilo dovolj besede, z načeli, ki
jih je definiralo in jih po svojih subjektivnih močeh ter glede na objektivne
možnosti tudi realizira vodstvo ljubljanske drame. Citiram Bojana Stiha iz
1. številke Gledališkega lista v sezoni 1963—64: »Sodobna zavest nas opozarja,
da sta krhanje celovitosti človeškega bitja in apoteoza miselne okamenelosti
dosegla osupljivo visoko in nevarno stopnjo ... Človek je zgrešil samega sebe,
vse bolj in bolj izgublja zvezo s svojo resnično naravo in z zemljo, ki živi in dela
na njej ... In namesto, da bi se posameznik zavedal samega sebe, se mora
zavedati le dolge vrste dolžnosti, ki mu jih dan za dnom nalagata tehnika in
administracija modernega sveta.« Ter nekoliko niže: »Ne literatura in ne dra-
matika ne moreta mimo bistvenih problemov svojega časa, če nočeta tvegati
tragičnega poloma v abstraktno zastavljenih stilnih spopadih in nasprotjih ...
Gledališka umetnost naj vrača gledalca na pot upanja, vzpodbuja naj ga in
hrabri, da se bo zavedal samega sebe in svojih naravnih možnosti, sposobnosti
in prave varnosti. .. Gledališče, ki načenja intimne, družbene, moralne in psiho-
loške probleme svojega gledalca in se pri tem ne ustraši tudi energičnega spo-
pada ali celo trenutnega nesporazuma z njim, ne bo imelo nikdar praznega avdi-
torija.« Zanimivo — in na tem mestu bo videti celo presenetljivo — je dejstvo,
da so Stihovi načelni pogledi navidezno identični s Potrčevimi. V »Naših raz-
gledih« (11. januarja 1964) je namreč med novoletnimi uredniškimi zapiski
tudi Potrčeva izjava, katere drugi del si velja obnoviti. »Pisatelj je ustvarjalec
in mora vselej ostati ustvarjalec; vsaka pretirana umetelnost — ali četudi ni
pretirana — je tista slabost, ki prva kaže, da nimamo opravka z ustvarjalcem,
ki zna do kraja podoživeti človeka naših in preteklih časov in ga izpovedati
in izoblikovati v sodobni beletriji. Brez nenehnih srečevanj z življenjem, ki ga
sami sodoživljamo, brez posluha za zakonitosti našega življenja, kakršnega smo
podedovali in kakršnega sami živimo in ga bomo pustili zanamcem, brez posluha
457
za drame, ki jih ustvarja naš čas v ljudeh, ne more biti velikih beletrističnih
stvaritev, tistih stvaritev, ki nam morejo veliko in največ povedati — in nas
končno tudi osveščati za bolj humani jutrišnji dan, ko nam že za današnjega
ni uspelo, da bi bil. Hotel bi zvestobo življenju, našemu živemu času in nje-
govemu človeku, pisateljsko zvestobo tragiki, ki jo ustvarja čas. Teza, ki ne zna
stvariteljsko oživeti, je in ostaja le teza in je vselej zelo proč od stvariteljskega.«
Stališče samo po sebi je popolnoma sprejemljivo in adekvatno najboljšim umet-
niško-ustvarjalnim prizadevanjem naših in preteklih dni. Vendar pa se njegova
identičnost z navedenim Stihovim stališčem sprevrže v določeno nasprotje, če
ne celo nesporazum, tisti hip, ko obe stališči soočimo z njuno praktično ustvar-
jalno izvedbo in odkrijemo, da sicer isti pojmi uvajajo različno vsebino. Stihova
zavzetost za obravnavo »bistvenih problemov svojega časa« je postavila na oder
Camusovega »Caligulo«, pa tudi Smoletovo »Antigono«, Potrčeva zavzetost za
naš »živi čas in njegovega živega človeka«, pa je porodila dramo »Na hudi dan
si zmerom sam«. In četudi bi bil logično upravičen prigovor, češ: tudi ta drama
je bila sprejeta v repertoar Drame, moram ugotoviti, da sta to vendarle dva
pola velikega nasprotja. V »Naši sodobnosti« iz leta 1960 bomo našli ob oceni
Smoletove »Antigone« odstavek, v katerem pisec ocene (dr. Vladimir Kralj)
polemično obravnava zastarelost oblike v naši domači dramatiki. »Večina bolj
ali manj pismenih dramskih prispevkov, ki jih izzovejo naši dramski natečaji,«
pravi, »priča vedno znova o krčevitem in skleroznem oklepanju dramske oblike
devetdesetih let, se pravi ibsenovskega gledališča, ki je danes v svetu mrtvo tako
po obliki kakor tudi po vsebini.« Podčrtano želim citirati misel, ki temu sledi:
»To ibsenovsko gledališče, ki izhaja iz francoske tezne dramatike, skuša pereče
družbene probleme razrešiti v kakšni po vsakdanjem življenju posneti situaciji
ali celo življenjski anekdoti, ki jo stavi na oder. Tesna povezava časovne ideje z
realistično konkretno življenjsko situacijo pa nujno zožuje dramatikovo duhovno
izpovednost na družbeno tezo, živo samo današnji dan, mrtvo že, ko je ta histo-
rični dan minil, za kar nam je zgovorna priča vsa ibsenovska dramatika.« Potrč
se zavestno opredeljuje za stil. ki bo na odru ohranjal vsakdanje življenjske
situacije, kar samo po sebi sicer ne more biti niti zmotno niti vir ustvarjalne
sterilnosti, pomeni pa lastno omejevanje tisti hip, ko se tej tendenci pridruži
njegov odpor proti »teznemu pisanju«. V prvem delu že navedene uredniške
izjave v »Naših razgledih« namreč sporoči naslednjo misel: »Tisto tezno pisanje,
do katerega so imeli prejšnji pisatelji še vedno neko distanco, toliko bolj, kolikor
močnejše je znalo utripniti živo človekovo življenje pod njihovim peresom, tisto
tezno pisanje — zdi se — je postalo zadnja leta in dandanašnji velikokrat prva
reč pisateljeve osebnosti.« Odpor proti težnosti v beletriji je sam po sebi zdrav,
utegne pa imeti tudi močno neželene posledice. V drami »Na hudi dan si zmerom
sam« je prišlo do tega. Drama je ostala brez ideje, zgolj anekdota, bolj ali manj
tipična, iz leta 1948. Angažirana pa te vrste dramatika ne more biti in tako
tudi o ničemer ne osvešča, ker kljub avtorjevemu prizadevanju, da bi vtisnil
vanjo živi utrip življenja, temu življenju ne požene krvi skozi žile; tak ustvar-
jalni akt zmore samo močna pisateljeva ideja, njegovo spoznanje, njegovo
notranje vzburjeno načenjanje intimnih, družbenih, moralnih in psiholoških
problemov gledalcev, ki jim govori. In če si je Potrč morebiti to nalogo tudi
zastavil, se je njene izpeljave ustrašil, ali pa je ni zmogel. Kajti v skrajni
konsekvend je snov drame vendarle napovedovala umetnikov »spor z družbo«,
458
(o kakršnem je v zadnjem času po prejemu letošnje Prešernove nagrade spre-
govoril pri nas Edvard Kocbek, v določenih ozirih pa njegovo misel dopolnjuje
v 3. številki »Teorije in prakse« Boris Majer, ko pravi, da je »umetnikov spor
z družbo danes, v naši današnji družbeni stvarnosti ploden in resnično ustvar-
jalen samo takrat, kadar ga bije znotraj družbe zoper vse, kar družbo raz-
človečuje, odtujuje od človeka in brezimno objektivira, a prav tako tudi proti
vsemu, kar človeka odtujuje od družbe, osamlja, razobčuje, atomizira in spre-
minja v abstraktni individum.«) Torej mora biti, če resumiram, umetnost o
človeku in za človeka še tako angažirana in idejno jasna, v dobrem pomenu
besede tezna, če naj ne govori v prazen prostor, če hoče osveščati in eksistenčno
pretresati in ne biti samo »nebitna podobna nebitnega sveta«. Potrč se je
opredelil za naturalistični princip dramskega oblikovanja, za princip, po ka-
terem naj nosilci dramskih protislovij reprezentiraj o samo svoje neposredne
človeške strasti, svojo čutnost, ne pa tudi svojih idej, svoje človeške inteligence.
To stališče je v novi drami konsekventno izpeljano, ker pa je — v našem času
in pri človeku tega časa — samo po sebi absurdno, je drama neživljenjska,
prazna in neosveščujoča.
Potrč pa je poleg teh objektivnih ustvarjalnih pomanjkljivosti: neobčutljivost
za resnično, aktualno problematiko človeka v danem času in za resnična, aktu-
alna protislovja v družbi; idejna in ustvarjalna zaostalost za dejanskimi po-
trebami naših dni; izrazita nezmožnost vživetja v duhovno problematiko in
miljejske karakteristike mestne sredine tudi zavoljo oblikovalnih kriterijev,
ki so obtičali na ravni slovenskega socialnega kmečkega realizma in na ravni
naturalistične dramaturgije, kamor sodi tudi njegov erotični kompleks, zagrešil
tudi subjektivno pogojeno nedoslednost v površni dramski obdelavi dejanja,
karakterjev in dialoga, ki je sam po sebi izrazito nesodoben, negovorljiv in
papirnat. S to površnostjo, ki nemara izvira tudi iz Potrčevega — pa ne samo
Potrčevega — pojmovanja, da slovenskemu sodobnemu književniku ni treba
iskati afirmacije samo v ozkem območju literature, ker ima na voljo še prene-
katero drugo možnost, recimo sodelovanje v upravnih ali samoupravnih organih
in organizacijah, kot je pred leti povedal Beno Zupančič na nekem kongresu,
s to površnostjo in nedognanostjo doseže nova slovenska drama naravnost
nasproten učinek tistemu, ki bi ga pisatelj, po njegovih deklarativnih zapisih
ob drami in pred njo, rad namenil. Glede na umetniško prepričljivost in
estetsko težo je bil letošnji repertoar ljubljanske Drame ob Potrčevi igri na
najnižji točki.
459
Paradoks o zgodovinski drami
Ervin Fritz
Pri proučevanju razvoja zgodovinske drame nas najprej preseneti dejstvo, d;
obstajajo prave, tudi v zgodovinskem smislu popolne zgodovinske drame š(
pred časom, v katerem se razvije zgodovinsko pojmovanje stvarnosti. Ce nit
ne upoštevamo francoske klasike^in največjega dela španske drame, je jasno
da so tako Shakespeare kakor tudi njegovi sodobniki (Marlow, Ford) ustvaril
prave in pomembne zgodovinske drame. Poleg tega pride ob koncu XVIII. stol
drugi veliki razcvet zgodovinske drame, tako v mladeniških delih, kot v wei
marskem obdobju Goetheja in Schillerja. Ce vemo, da je zgodovinsko gledanj«
na človeka sad Francoske revolucije in Napoleonovih vojn, je rezultat ideo-
loških bojev okrog utemeljitve zgodovinske nujnosti Prancoske revolucije, di
je to gledanje dobilo svojo filozofsko osnovo šele v Heglovi filozofiji, da j(
pravzaprav šele Hegel negiral racionalistično ahistorično pojmovanje človeka
se nam pojav zgodovinske drame pred tem obdobjem mora zdeti paradoks
Zlasti še, če pomislimo, da večina tako imenovanih zgodovinskih- romanov
XVII. in XVIII. stol. ne more pretendirati ne na to, da so odraz zgodovinski
stvarnosti, ne na to, da so umetniška dela. Ta paradoks zgodovinske dramt
pa se še poveča ob dejstvu, da se novi umetniški razcvet zgodovinskega poj-
movanja po Napoleonovem padcu koncentrira na roman (W. Scott) in mogoč«
še na novelo (Kleist), medtem ko v dramatiki ustvari le posamezna zares
pomembna dela, predvsem Puškinovega »Borisa Godunova« in Manzonijeve
drame.
Ali si ta paradoks zgodovinske drame moremo razjasniti?
V svojih Meditacijah (DZS 1954 str. 101—110) postavlja Josip Vidmar ol
vprašanju, zakaj je moderna dramatika tako šibka in neznantna, tezo, d;
moderno gledanje na vlogo osebnosti v zgodovini zavira razmah dramatike
Izhajajoč iz svoje definicije dramatike, ki da je »... tisto svojevrstno gledanje
ki kaže življenje kot pradukt individualnih človeških moči, kot produkt na
petosti med značaji in kot produkt individualne volje, skratka gledanje, k
bi ga lahko na kratko izrazili z geslom: dogodek iz človeka« (Meditacije str. 104;
sklepa Vidmar, da je pogoj za razcvet dramatike taka zavest, ki pojmuj
življenje kot produkt individualnih človeških moči, kot produkt človekov
osebne tvornosti. »Moderna sociološka znanost«, pravi Vidmar, »nam razlag
zgodovino in sedanjost kot boje med razredi in kot prehajanje oblasti o
enega razreda k drugemu. Osnova tega velikega dogajanja sta rast in men
460
proizvodnih sredstev. Spričo teh stvarnih gibal zgodovine je kajpada zgodo-
vinska aktivnost in učinkovitost osebnosti omejena. Veliki igralec na svetovnem
odru ni človeška osebnost, kakor so mislile naivne dobe; resnični protagonisti
stoletne drame so razredi s svojimi tendencami. Napetosti med njimi ustvarjajo
velike dogodke, človek in osebnost živita v teh dogodkih, ki jih kvečjemu
lahko pospešujeta ali zavirata.« (Med. str. 108). To pa ima za posledico zavest,
»da je človek vedno manj tvorec dogodkov, ali, kar je isto, da je vedno manj
junak drame.« (Med. str. 108). S tem si Vidmar razlaga glavni ideološki vzrok,
zakaj je moderni čas čas človeka v dogodku (epike) in ne čas človeka, ki obli-
kuje dogodke (dramatike).
Ni potrebna posebna učenost, da v tem, čemur pravi Josip Vidmar »moderna
sociološka znanost«, spoznamo historični materializem, ki je krona tistega
zgodovinskega gledanja na človeka, ki so ga v letih Francoske revolucije in
po njej razvili Condorset, Guizot, Carlyle in Hegel.
Odkod je torej stara dramatika, ki se ni napajala iz te moderni drami tako
pogubne ideologije, črpala svojo (tudi historično) moč? Vidmar odgovarja: iz
zavesti, da je individuum izključni, neodvisni in suvereni ustvarjalec zgodovine.
—	Dokaz? Shakespeare! Ker ravno pri Shakespearu »ustvarjajo zgodovino
izključno osebnosti — neodvisno in suvereno« (Med. str. 109). Resda je Sha-
kespearovo gledanje na zgodovino in vlogo osebnosti v njej »pri vsej njegovi
genialni poetski sili in psihologiji spričo donašnjega sociološkega pojmovanja
preteklosti vendarle naivno« (Med. str. 109) — a čemu bi ne bilo, ko pa se je
ravno ta naivnost, to je ahistoričnost, izkazala za najugodnejši temelj razcveta
—	tudi historične — drame? Obenem smo dobili tudi odgovor, taka moderna
dramatika — tudi historična — ne cvete: njeni viri usihajo v Sahari »moderne
sociološke znanosti«.
Tako se je to, kar se je najprej zdelo paradoks, s pomočjo Josipa Vidmarja
izkazalo kot pravilo: zgodovinska drama zakonito pripada obdobju naivnega
gledanja na zgodovino in vlogo osebnosti v njej in bo, kot je očitno, dočakala
čas svojega novega razcveta šele takrat, ko »moderna sociološka znanost« ne
bo več aktualna.
Paradoks je torej pojasnjen .. . Toda . ..
Toda če se v Shakespearovih dramah res kaže naivno gledanje na zgodovino,
so potemtakem njegove upodobitve zgodovinskih dob in njihovih predstavnikov
samo naivne, torej neustrezne, popačene. To pa ne drži; Shakespeare je zgo-
dovino dramsko pravilno odražal celo v smislu »moderne sociološke znanosti«,
ker ni naključje, da se je Marx, oče te znanosti, ob vprašanju, kako je treba
pisati zgodovinsko dramo (v debati z Lassallom o »Sickingenu«) skliceval ravno
nanj, trdeč,, da je treba zgodovinsko snov »šekspirizirati«, ne »šilerizirati«.
Ce torej že naivnost, potem ne v Shakespearovem oblikovanju zgodovinske
snovi, ampak v Vidmarjevem pojmovanju Shakespeara in vloge osebnosti v
zgodovini.
A paradoks?
Ta še zmeraj obstaja: — Kaj je temelj nastanka velikih zgodovinskih dram
preteklih obdobij, če to ni naivno gledanje na zgodovino? V čem je historični
fenomen teh dram, če pomislimo, da je naivni ahistorizem obdobij pred Fran-
cosko revolucijo prej oviral njihov nastanek kakor ga spodbujal?'
■If
Da bi to odkrili, nam je potrebno raziskati odnose med zgodovinsko dramo
in zgodovino. Učimo se pri tem na Vidmarjevih napakah.
In začnimo ori Vidmariu.
*
Zgodovinska drama ima nalogo, pravi v Meditacijah (str. 109), »predstavljati
osebnosti, ki povzročajo dogodke (kar kot drama mora), ne da bi pri tem
naivno pretiravala njihove vloge, in hkrati predstavljati osebnosti kot pred-
stavnike razredov, ne da bi bil pri tem človek gibalo zgodovinskih dejstev
samo na videz.-« Definicija te naloge, ki jo Vidmar stavi pred moderno zgo-
dovinsko dramo, se opira na Engelsove besede, izrečene v pismu Lassallu ob
njegovem »Sickingenu-«, da so »nastopajoče osebe predstavniki razredov in
smeri, s tem pa tudi idej svojega časa; da nagibi za njihova dejanja niso
malenkostne individualne strasti, temveč tok zgodovinskega dogajanja, ki jih
nosi s seboj«. Te Engelsove besede primerja Vidmar v Meditacijah s Sha-
kespearovimi dramami in kot že vemo — v teh dramah ne najde nič takega,
na kar meri Engels. Zato se mu tudi ta naloga, ki jo je postavil pred moderno
zgodovinsko dramo, »zdi skoraj nerešljiva-". Na tem mestu se mi ne zdi pri-
merno dokazovati veljavnost Engelsovih besed ravno za Shakespearove drame,
zlasti še, ker je iz samega Engelsovega in Marxovega pisma Lessallu razvidno,
da sta razvila svojo teorijo o zgodovinski drami ravno na Shakespearovi praksi.
Dovolj je, če opozorim, kaj o tem misli Lukács: »Odločilno vprašanje Sha-
kespeare kontra Schiller pa je za Marxa in Engelsa v tem, da je to, kar zahtevata
od drame — krepko in realistično slikanje zgodovinskih razrednih bojev,
takšnih kakršni so bili, čutno oblikovanje resničnih gonilnih sil, resničnih
objektivnih konfliktov v njih — mogoče doseči samo s pesniškimi sredstvi, ki
jih Marx označuje tukaj z imenom »šekspiriziranje« (G. Lukács: Razprave in
eseji o realizmu, CZ 1952 str. 32). Zato moramo imeti Vidmarjevo bojazen
nad nerešljivostjo sicer pravilno pojmovane naloge zgodovinske drame za ne-
utemeljeno. Ker postavlja v- ospredje vprašanje individualnosti, dramske pla-
stičnosti dramskih junakov, more v svoji pozitivni obliki služiti kot izhodišče
tudi nam: rešitev vprašanja individualnosti dramskih junakov je tudi ključ
do razumevanja dramskega historizma.
Kako Vidmar pojmuje individ,ualnost dramskega junaka? — Njegova misel,
da drama »kaže življenje kot produkt individualnih človeških moči, kot pro-
dukt napetosti med značaji in kot produkt individualne volje, da je drama
skratka gledanje, ki bi ga lahko na kratko označili z geslom: dogodek iz
človeka,« zadeva bistvo dramske oblike samo toliko, kolikor ima drama pre-
težno antropološki značaj, kolikor je dramatika podobno kot kiparstvo tista
oblika umetnosti, v kateri se svet človeka izključno ustvarja s prikazovanjem
samega človeka in kolikor velja zahteva, da mora v centru drame brezpogojno
stati človek, da more junak drame postati samo človek, s katerim lahko ne-
posredno in zaneseno sočustvujemo v teku njegove celotne usode in skozi
celokupno osebnost njegove psihologije. Pomanjkljiva pa je ta misel v tem,
da pojmuje v drami prikazano življenje zgolj individualnih človeških moči,
kot napetosti zgolj med značaji, kot produkt zgolj individualne volje, kot do-
godek samo iz človeka. V tej enostranosti, ki izpušča iz vida, odkod indivi-
462
dualni značaj, individualna volja in prava moč dramskih oseb, je tudi vzrok
Vidmarjevega obupa nad rešljivostjo sicer pravilno zapažene in pravilno for-
mulirane naloge zgodovinske drame. Pri tem je treba poudariti, da Vidmarjeva
aforistična definicija drame kot dogodka iz človeka, samo od daleč aludira na
konflikt, kot na glavno osnovo drame. To je pa tudi vzrok za to, da mu izgine
izpred oči družbeno-zgodovinska osnova drame, ki je zapopadena ravno v kon-
fliktu. Tako se mu antropološka stran drame oddvoji od njene osnove, se osamo-
svoji in se postavi v središče na rovaš konflikta. To pa ima za posledico, da se
dramskim junakom pripisujejo le individualni motivi za dejanja in se — ker
so ostali brez temelja, na katerem so se zares razvili — njih individualni pomen
mistificira do bonapartizma.
Ce si hočemo torej pravilno razložiti individualnost dramskih junakov, jih
moramo proučevati v njihovi pogojenosti z dramskim konfliktom, to pa nam
narekuje raziskati konflikt kot središče drame. V Heglovi Estetiki najdemo
najprincipialnejšo oznako dramskega dejanja kot kolizije: »Ze vsako dejanje
nasploh mora imeti nek določen cilj, ki se z njim izvaja, ker človek s svojim
delovanjem stopa delotvorno v konkretno stvarnost, v kateri se tudi tisto, kar
je najsplošnejše, takoj skoncentrira na poseben pojav in se nanj omejuje. Ce
torej opazujemo naše vprašanje s te strani, bi enotnost dejanja morali iskati
v realiziranju nekega pomena, ki je v sebi določen in ki v posebnih oko-
liščinah in pogojih konkretno privede do svojega cilja. Seveda pa so okoliščine
dramskega dejanja takšne, da zaradi njih individualni namen v svojem pri-
zadevanju naleti na ovire s strani drugih individuov, ker se proti njemu postavi
nek drug namen, ki ravno tako stremi k svoji ostvaritvi, zaradi česar iz
takšnega nasprotovanja izhajajo medsebojni konflikti in njihovo zapletanje.
Zaradi tega se dramsko dejanje zasnuje v bistvu na takšnem delovanju, ki
izziva konflikte in njegova prava enotnost mora imeti svoj razlog samo v to-
talnem gibanju, to je v tem, da se na osnovi določenosti posebnih okoliščin,
karakterjev in ciljev konflikt pokaže enako istoveten s cilji in karakterji kakor
ukinja njihovo protislovnost. Takšna rešitev mora zato biti istočasno tako
subjektivna kot objektivna, kot že samo dejanje. Po eni strani najde boj med
nasprotnimi nameni svojo poravnavo, po drugi strani pa so individui vložili
bolj ali manj svojo celokupno hotenj.e in vse svoje bitje v svoje podjetje,
ki ga morajo ustvariti, tako da uspeh ali neuspeh tega podjetja, njegova po-
polna ali delna izpolnitev, neizbežen propad ali mirna pomiritev z navidezno
nasprotnimi namerami toliko odloča tudi o usodi tega individuuma, kolikor se
je identificiral s tistim, kar je bil primoran storiti. Zaradi tega se resničen
zaključek doseže le tedaj, če sta namen in interes tistega dejanja, okoli katerega
se vse giblje, identična z individui in če sta absolutno nanje vezana.« (Hegel —
Estetika HI. Kultura Beograd 1961 str. 546). Po Heglu se torej dramsko dejanje
zasnuje v bistvu na takšnem delovanju, ki izziva konflikte. Dramsko prika-
zovanje življenja se koncentrira na prikaz nekega velikega konflikta in sicer
tako. da grupira vse življenjske pojave okoli tega čvrstega centra in jim
dovoljuje, da se manifestirajo samo v mejah svojih odnosov do njega. Enotnost
dejanja se zasnuje na paralelogramu sil, ki ga Hegel imenuje »totalnost
gibanja« in ki tvori živo dinamiko konflikta. Te sile pa so utelešene v dramskih
akterjih, ki morajo biti »identični z interesom in namenom tistega dejanja,
okoli katerega se vse giblje,« kar pomeni, da se dramski prikaz omejuje na
463
tisto, kar je neobhodno za dinamični akcijski prikaz konfhkta, torej za tista
družbena, moralna in psihološka gibanja v ljudeh, iz katerih nastane konflikt
in ki ta konflikt razrešujejo.
Jasno je, da gre pri tej Heglovi definiciji konflikta samo za formalno kompo-
zicijsko opredelitev, ki nam še nič ne pove o izvoru in vsebinski naravi dram-
skega konflikta: »V splošnem vzeto je mogoče imeti za nesporno, da je glavna
osnova drame konflikt družbenih sil v njegovi skrajni, najbolj zaostreni fazi.
Ni potrebna posebna bistroumnost, da bi uvideli zvezo med družbenim kon-
fliktom v ekstremni obliki in družbenim prevratom, revolucijo. Vsaka prava,
globoka teorija tragičnega naglaša kot bitno obeležje konflikta po eni strani
nujnost, da delujeta obe strani nasprotujočih si sil, po drugi strani pa nujnost
nasilne rešitve konflikta. Ce te formalno nujne pogoje tragičnih konfliktov
prevedemo na jezik vsakdanjega življenja, bomo videli v njih do skrajnosti
posplošene in na abstraktno obliko gibanja speljane črte revolucionarnih pre-
vratov v samem življenju.« (Lukács: Istoriski roman. Kultura Beograd 1958,
str. 87—88). Ce je drama kot forma, kot književna oblika sama po sebi po-
splošen in abstrakten odraz neke življenjske materije, revolucionarnih pre-
vratov, je to seveda zato, ker je posnemanje družbenih kolizij njen namen in
ker je revolucija njena prava vsebina; ker vsaka prava drama v skrajni kon-
sekvenci prikazuje neko družbeno revolucijo ali pojav, ki je izrastek, ali kal,
ali spremni pojav nekega velikega družbenega povratka. Ne smemo pozabiti,
da drama daje totalno sliko stvarnosti prav kakor ep ali roman, da je sposobna
izražati splošne usode celih narodov, celih razredov, pa tudi celih epoh. Bolj
kot katerakoli druga zvrst se obrača k »budnim, ki imajo en edini in skupni
svet« (Heraklit), zato tudi neposredneje od ostalih zvrsti oblikujejo tisti svet,
ki je vsem budnim skupen. Oblikuje torej objektivni, zunanji svet, a not-
ranje življenje človeka samo toliko, kolikor se njegova čustva in misli izražajo
v delih in dejanjih, v nekem vidnem vzajemnem delovanju z zunanjo stvar-
nostjo. Vendar pa drama oblikuje ta zunanji svet tako, da prikazuje velike
eksplozije in erupcije zgodovinskega toka, za razliko od epike, ki bolj prikazuje
tisto, čemur te krize sledijo, ali kar iz teh kriz sledi. Zato ni naključje, da se
velike epohe proevita tragedije ujemajo z velikimi svetovno-zgodovinskimi
prevrati človeške družbe: družbeno-zgodovinska koncentracija življenjskih pro-
tislovij nujno vodi k dramskemu ustvarjanju.
Vsak pravi dramski konflikt obsega človeško-moralne črte neke velike druž-
bene revolucije. Seveda pa to ne pomeni, da se dramski prikaz omejuje na
prikaz velikih revolucij v zgodovini človeštva. Nasprotno: ravno zato, ker
to ustvarjanje teži za bitno-človeškim, nikakor ni potrebno, da ima konkretni
konflikt neposredno obliko prevrata, ki tvori njegovo bistvo. Ta prevrat pred-
stavlja splošna tla konflikta, vez med to osnovo in konkretno obliko konflikta
pa je lahko zelo zapletena in indirektna. (Razpad fevdalizma je zgodnjeme-
ščanski literatura — Lessing, Schiller, Richardson — skoraj izključno prikazan
samo skozi medij tragedije po plemičih zapeljanih meščanskih deklet, čeprav
je jasno, da so to samo posamezni primeri neštetih krivic razpadajočega fev-
dalizma. Za literaturo pa ima ta motiv pred vsemi drugimi nedvomno prednost
po tem, da najbolj učinkovito podaja človeško-moralno nasprotje med ple-
miškim moralnim nihilizmom in meščanskim zdravim moralnim čutom.)
464
Sedaj, ko je dramski konflikt vsaj v najsplošnejših črtah pred nami, se moramo
zopet vrniti k Vidmarju in k problemu individualnosti dramskega junaka.
Kako se nam sedaj zastavlja ta problem? — Problem individualnosti, dramske
plastičnosti dramskih junakov je v tem, da družbeno nasprotje kot središče
drame, okoli katerega se vse giblje, na katerega se nanašajo vse komponente
»totalnosti gibanja«, zahteva oblikovanje takih ljudi, ki s svojimi osebnimi
strastmi neposredno predstavljajo tiste sile, katerih trčenje ustvarja stvarno
vsebino nasprotja, ljudi, katerih »nagibi za dejanja niso malenkostne indivi-
dualne strasti, marveč tok zgodovinskega dogajanja, ki jih nosi s seboj« (Engels
v pismu Lassallu o Sickingenu).
Ne smemo pozabiti, da se zdijo te zahteve Josipu Vidmarju »skoraj nerešljive«,
kajti »moderna sociološka znanost nam razlaga zgodovino in sedanjost kot
boje med razredi in kot prehajanje oblasti od enega razreda k drugemu .. .
Spričo teh stvarnih gibal zgodovine je kajpada zgodovinska aktivnost in učin-
kovitost osebnosti omejena« ... (Med. str. 108) . .. kar ima za očigledno po-
sledico, da drama ni sposobna ujeti v svoj okvir zgodovinske stvarnosti, saj
imata drama in zgodovina tako različne akterje: drama ljudi, zgodovina pa
»razrede s svojimi tendencami«.
Pokličimo Josipu Vidmarju v pomoč iz zagate »moderno sociološko znanost«
v osebi mladega Marxa. Kot da bi že naprej uganil Vidmarjevo dilemo: ali
»izključno neodvisni in suvereni« dramski junaki ali družbeni razredi, »resnični
akterji stoletne drame«, je zapisal: »Predvsem se je treba izogniti, da bi se
»družba« ponovno fiksirala kot abstrakcija v nasprotju do individuuma. Indi-
viduum je družbeno bitje. Njegova življenska manifestacija je zatorej mani-
festacija in potrdilo družbenega življenja, ki se vrši istočasno z drugimi. Indi-
vidualno in generično življenje človekovo ni različno, akotudi — in to je nujno
— je način obstojanja individualnega življenja bolj poseben ali bolj splošen
način življenja vrste, ali, akotudi je življenje vrste bolj posebno ali splošno
individualno življenje.« (Marx - Engels: Rani radovi. Naprijed — Zagreb 1961,
str. 244). Individualnost dramskega junaka se načelno zasnuje na tem pre-
prostem dejstvu, da je individuum družbeno bitje. Njegova življenjska mani-
festacija more seveda zato načelno in praktično postati manifestacija in potrdilo
družbenega življenja. Engelsove besede o dramskem junaku, katerega dejanj
naj ne vodijo »malenkostne individualne strasti, marveč tok zgodovinskega
dogajanja, ki ga nosi s seboj,« narekujejo dramskemu junaku pogoj, od katerega
je odvisna širina in pomembnost te manifestacije. Te zahteve si ni razlagati
tako, da »tok zgodovinskega dogajanja« izpodrine individualne strasti sploh,
torej individualnost dramskih junakov samo, ampak tako, da naj dramski
junaki nimajo malenkostnih strasti, marveč take, s katerimi neposredno pred-
stavljajo tiste sile, katerih trčenje ustvarja stvarno vsebino dramskega na-
sprotja, ki je v središču drame. V tej svoji zahtevi po identičnosti med
individualnimi nagibi dramskih junakov in nagibi in tendencami samega zgo-
dovinskega toka se je Engels naslonil na Heglovo fomulacijo »svetovno-zgo-
dovinske osebnosti«: »Veliki ljudje zgodovine so tisti, katerih lastni posebni
cilji vsebujejo tisto bistveno, kar predstavlja voljo svetovnega duha. Ta vsebina
tvori njihovo pravo pomoč.« S tem je Engels prvi pokazal, da tudi v literaturi
veljajo in morajo veljati zakonitosti, ki določajo vlogo osebnosti v sami zgo-
dovinski stvarnosti. Videli smo, kako se Vidmar muči s »suverenimi, neod-
465
visnimi in izključnimi ustvarjalci zgodovine« v dramatiki in kako jih mistificira
do bonapartizma, ker pri vsej njihovi suvereni neodvisnosti ostane popolnoma
nepojasnjeno, odkod njihov individualni značaj, individualna volja in prava
moč. Hegel je odkril, da je lahko volja posameznika in »voltgajsta« identična
in da je ravno v tej identičnosti skrit pravi individualni značaj, individualna
volja in moč posameznika. Engels je to zakonitost prenesel na polje literature
in jo uzakonil: »Vsakdo je tip in obenem določen posamezen človek. Prav ta,
kot bi rekel stari Hegel, in tako mora biti.« (Engels v pismu Minni Kautsky).
Ce smo tedaj ugotovili v heglovski istovetnosti med cilji posameznika in tistim,
kar predstavlja voljo svetovnega duha, poroštvo, da more drama skozi postopke
svojih akterjev izražati objektivno zgodovinsko stvarnost, moramo ugotoviti
še, na čem in kako se ta istovetnost zasnuje. Zasnuje se, kot pravi Lukács,
»na globoki zrelosti vsakega človeka z njegovim delom. Kajti povezanost nekega
človeka z njegovim življenjskim delom ni zmeraj, celo nadvse redko je, pre-
prosto njegova osebna stvar. Ce je beseda o umetniškem ali znanstvenem delu,
tedaj je površno in psihološko lahko taka videti. Toda če je to življenjsko delo
v neposredni zvezi z družbenim življenjem, tedaj nastane kompleks zapletov,
ki ima po svojem bistvu neposredno družben značaj ... Tako globoka človeška
povezanost z družbo, z nalogami človeka v njej, vleče k tipu »svetovno-zgo-
dovinske osebnosti«, v kateri se v najvišji meri pojavlja povezanost človeka
z njegovo družbeno nalogo, njegovo poistovetenje s to nalogo, kot tudi eksten-
ziven in intenziven pomen te naloge same... Kolikor nek človek bolj pred-
stavlja »svetovno-zgodovinsko osebnost« v Heglovem smislu, kar pomeni, ko-
likor se njegove osebne strasti bolj koncentrirajo na vsebino konflikta in
se z njo poistovetijo, toliko bolj ustreza glavnemu junaku, centralni osebi
drame... (Lukács: Istoriski roman, str. 93—94). Lukács pa gre tu še dlje od
Hegla in Engelsa in sicer v tem, da v »svetovno-zgodovinski osebnosti«, obliko-
vani v drami, ne vidi samo garancije za neposredno družbenost v drami prika-
zanih človeških strasti, ampak vidi v tej osebnosti izrazit dramski pojav: »Ze
v samem življenju ta bistvena osebna enotnost med posameznikom, njegovim
življenjskim delom in družbeno vsebino tega dela povečuje koncentracijo tistega
življenjskega kroga, v katerem se »svetovno-zgodovinska osebnost« pojavlja, na
tiste izrazite konflikte, ki so objektivno povezani z ustvaritvijo tega življenjskega
dela. »Svetovno-zgodovinska osebnost« ima dramski značaj. Samo življenje jo
odreja za junaka, centralno osebnost drame.« (Istor. rom. str. 94.)
Za dramo so torej le potrebni ljudje, »ki ustvarjajo dogodke«, kakor pravi Josip
Vidmar, le da to, da so obenem »predstavniki razredov«, realnih družbenih sil,
njihove ustvarjalnosti ne ovira, ampak jo, nasprotno, pogojuje. Drama se ne
ukvarja neposredno z družbenimi silami, temveč z ljudmi in njihovimi usodami,
ki izhajajo iz njihovih medsebojnih borbenih odnosov. Zato ji ne gre za razlago
zgodovine in njenih gibal, temveč za usode ljudi, ki pri ustvarjanju in nadalje-
vanju zgodovine sodelujejo. Ljudje kot individualnosti so torej v prvem planu.
To pomeni, da se tisto, kar je v drami občega — zgodovinske sile, družbena
nujnost — v drami ne pojavlja kot tako: abstraktno zgodovinsko, ampak je
adekvatno in otipljivo utelešeno v konkretnih človeških usodah. Drama ni uč-
benik zgodovine, temveč učbenik človeških strasti. A s tem ni rečeno, da se
vernost zgodovini in dramatičnost izključujeta. Nasprotno: morata se ujemati,
kajti dramatik si dramskih konfliktov ne more izmišljati, ampak jih mora v
466
stvarnosti, v zgodovini, v družbi najti. »Pravi dramski genij se odkriva samo v
tem, da v nerazrešljivem spletu empiričnih pojavov zna najti tiste, v katerih se
more adekvatno in ustrezajoče zahtevam dramske oblike odraziti notranji
dramski smisel določenega časa.« (Lukács: Istor. rom. str. 105—106.) To pomeni,
da se drama more zasnovati le na vernosti zgodovini, tistim pojavom v njej, ki
se dajo v dramatični obliki izraziti, ki jih je mogoče popolnoma pretopiti v indi-
vidualne postopke ljudi, ki jih je mogoče antropologizirati. Zato je problem
individualnosti dramskih junakov po pravici osrednji problem zgodovinske
drame. »Vsa tista življenjska dejstva, ki najdejo svoj adekvatni odraz v dramski
obliki, se morajo kristalizirati po svojih notranjih zahtevah samo tedaj, če so
nasprotujoče si sile, katerih konflikt izzove ta dejstva, take, da se more njihov
boj koncentrirati v izrazitih osebnostih, enako jasnih v svoji individualni in
družbeno-zgodovinski fiziognomiji« (Lukács: Istor. rom. str. 102), samo tedaj,
»če usoda dramskega junaka ni opravičena le v splošnem smislu — s pesniškega
stališča: abstraktno-zgodovinsko, ampak je to tudi specifično njegova individu-
alna usoda v njeni najposebnejši verjetnosti, ki pri tem nič ne izgubi od svojega
zgodovinskega značaja, ampak nasprotno, ta zgodovinski značaj poglablja in
konkretizira.« (Lukács: Istor. rom. str. 101.) Dramatika torej ni ne zgodovina
ne sociologija, ampak poezija. »Zato se je odločila zavladati strastem in človeški
duši,« pravi Puškin. A njena prava osnova so družbeni konflikti, kajti šele na
njih se ustvarja veličina junakov; šele veličina konflikta, v katerega se junak
zaplete, nam razkriva njegovo pomembnost, njegovo individualno moč in
sposobnost.
Zahtevo po dramski individualizaciji oseb in tej zahtevi ustrezno razmerje drame
do zgodovine je Manzoni takole izrazil: »Pesnik najde v zgodovini nek impo-
zanten karakter, ki ga privlačuje, ki kakor da mu pravi: opazuj me, naučil te
bom nekaj novega o človeški naravi. Pesnik se odzove temu pozivu, želi naslikati
ta karakter. Kje bo našel dejanja, ki bi bolj ustrezala ideji človeka, ki ga skuša
naslikati od tistih, ki jih je ta človek zares napravil? A kaj potem preostane
pesniku? Kaj preostane? — Poezija, da poezija. Ker, končno, kaj nam ponuja
zgodovina? Dogodke, ki jih takorekoč poznamo samo od zunaj. A kaj so ljudje
delali, kaj so mislili, čustva, ki so spremljala njihova razmišljanja in načrte,
besede, s katerimi so poskušali zoperstaviti svoje strasti in svojo voljo strastem
in volji drugih oseb, s katerimi so izražali svojo jezo, v katere so pretakali svojo
žalost, skozi katere so skratka izrazili svojo individualnost: o vsem tem zgo-
dovina skoraj nič ne pripoveduje. Ravno to pa je področje poezije.« Menzoni
vidi glavno naloge drame v tem, da »impozantnim karakterjem«, ki dolgujejo
svojo veličino posebnim zgodovinskim okoliščinam, na katere so vezani preko
dejanj, »ki so jih res storili«, pomaga izraziti njihov družbeno-moralni, psi-
hološki, antropološki volumen: njihovo individualnost. S tem ostro ločuje
področje zgodovine, ki »nam kaže dogodke takorekoč samo od zunaj«, od
področja poezije, za katero je v soglasju s Puškinom mnenja, da vlada nad
strastmi in človeško dušo. Iz tega Manzonijevega prikaza pa je jasna tudi
zveza med zgodovino in dramatiko, namreč, da ne more biti protislovja med
zgodovinsko vernostjo in pesniško-individualizotorskimi dramskimi kreacijami:
Zgodovinsko izročilo nas seznanja z dejstvi, s splošnimi razvojnimi tendencami.
Dramski pesnik nima pravice, da bi tu kaj spreminjal. A zato nima niti razloga,
ker če hoče svoje osebnosti zares oblikovati živo in individualizirano, bo našel
467
v zgodovinskih dejstvih najvažnejšo zaslombo in pomožno sredstvo in to toliko
bolj, kolikor globlje bo prodrl v zgodovino. Oblikovanje individualnosti dram-
skih junakov je po Manzoni ju najvažnejša stvar v dramatiki: zahteva po njej
je utemeljena že v zakonitosti dramske forme. To seveda ni nič novega: že
stari Lessing je trdil, »da mora imeti pesnik karakterje za večjo svetinjo od
faktov«, da mora ob vprašanju, koliko lahko pesnik odstopi od zgodovinske
resnice, biti absolutno merilo dramski karakter: »V vsem kar se ne tiče ka-
rakterja, lahko odstopi, kolikor hoče. Samo karakterji so zanj svetinja, iz
svojega jim lahko doda samo toliko, da jih napravi močnejše, da jih prikaže v
najboljši luči; a tudi najmanjša bistvena sprememba bi ukinila razlog, zakaj
se imenuje ravno tako in ne drugače. A ničesar ne izziva večjega negodovanja
od tega, čemur ne vidim vzroka.« Karakter je »svetinja« tudi Lukácsu, ko
trdi, da se mora izbira dramske snovi prilagoditi možnosti, da se ustvarijo liki
s popolnoma razvito dramsko plastičnostjo: »Plodnost prave dramske materije
je odvisna ravno od tega, kako globoka je notranja povezanost centralnih
osebnosti drame s konkretno prikazano kolozijo družbeno-zgodovinskih sil,
to je, od tega, ali so in v kolikšni meri so ti ljudje z vso svojo osebnostjo
angažirani v prikazanem konfliktu. Ce se glavni moment njihove tragične
strasti pokriva z njihovim odločilnim družbenim momentom kolozije, tedaj —
in samo tedaj — morejo njihovi liki dobiti popolnoma razvito in dramsko
bogato plastičnost. Kolikor pa je ta odnos bolj prazen, bolj abstrakten, bolj
periferen, toliko bolj se mora tudi dramski junak razvijati mimo same drame:
torej z umetniškega gledišča lirsko, epsko, dialektično, retorično itd.« (Istor.
rom. str. 105) — ali v Vidmarjevem besednjaku — toliko bolj so pri osebnostih
»kot gibalih dogodkov naivno pretirane njihove vloge,« toliko bolj »postane
človek gibalo zgodovinskih dejstev samo na videz«.
Da bi se torej dosegla plastičnost karakterjev v drami, je dramatik primoran
iskati tako snov v življenju okrog sebe in v preteklosti, ki jo je mogoče docela
antropologizirati. Iz gornjih misli je razvidno, da je s to snovjo mišljen konflikt,
da mora narava konflikta samega biti taka, da omogoča osebam, ki v njem
sodelujejo tako dramsko plastičnost. Kajti dramska forma se ohrani samo, če
karakterji razvijejo svojo individualnost v okviru konflikta, ča so, kakor pravi
Hegel, »individui vložili bolj ali manj svoje celokupno hotenje in vse svoje
bitje v svoje podjetje, ki so ga primorani ustvariti, tako da uspeh ali neuspeh
tega podjetja. ,, toliko odloča tudi o usodi tega individuma, kolikor se je
identificiral s tistim, kar je bil primoran storiti«. Ce pa so se karakterji razvili
mimo svojega »podjetja«, mimo konflikta, tedaj razpade paralelogram sil. ki
tvori dinamiko konflikta, s tem pa se uniči dramska forma in dramatičnost
drame. Zato pa, če se hočejo junaki drame individualizirati v okviru samega
konflikta, zaživeti samo skozi tiste postopke, ki jih narekuje konflikt, je po-
trebna soglasnost, neposredno pokrivanje med karakterjem (z njegovo glavno
strastjo, ki izziva dramo) in družbeno- zgodovinskim bistvom konflikta. Junak
drame mora biti blizu »svetovno-zgodovinski osebnosti« v Heglovem smislu
besede: dramsko plastično oblikovana osebnost, prikazana tako, da ta osebnost
v tistih delih, na katere ga izzove konflikt, ne najde samo svojega neposrednega
in popolnega izraza, ampak da ta izraz istočasno pomeni splošno družbeno,
zgodovinsko in človeško bilanco konflikta, ne da bi pri tem zgubila, celo ne
da bi najmanj oslabila svojo neposrednost in svoj osebni značaj. Za dramo
106
je odločilne važnosti, ali se dana osebnost more neposredno in popolnoma iz-
raziti skozi dejanje, h kateremu jo izzove konflikt. Dramsko forma se skozi
zgodovino v bistvu ni razvijala (kot se je npr. razfil stari ep v moderno
meščansko epopejo — roman). Novim družbenim razmeram se nerada prila-
gaja in ostaja v bistvu enaka tako pri Grkih kot pri Shakespearu, kakor pri
Ibsenu ali Krleži. To ima za posledico, da izgine iz življenja, ali se pomakne
v ozadje, kakor hitro pridejo časi, ki prinašajo s seboj takšne družbeno-zgodo-
vinske pogoje, takšno ekonomsko strukturo, takšne vrste razrednih bojev itd.,
ki niso ugodni za dramsko realizacijo življenjskih dejstev, ki sicer objektivno
vodijo k drami. Ce v družbenem življenju manjkajo predpostavke za takšno
zaostrovanje po sebi dramskih tendenc do prave drame, potem se pojavljajo
v smereh, ki po eni strani napravljajo dramsko obliko problematično, na drugi
strani pa vnašajo dramske elemente v druge književne oblike.
Kjer pa obstajajo taka življenjska dejstva, ki so v življenju samem dramatična
in prenesejo tudi upodobitev v drami, pa moremo videti, da se dajo izraziti
skozi enoten dramski postopek, skozi kolidirajoče dramsko dejanje, katerega
enotnost jamči » totalnost gibanja«, ki je po Heglu v tem, »da se ob določenosti
posebnih okoliščin, karakterjev in namenov konflikt pokaže enako istoveten
z nameni in karakterji, kakor tudi ukinja njihovo protislovnost«. To pomeni,
da se v pravi drami ne pojavlja ničesar, noben življenjski pojav, izven kon-
flikta in da se življenjska vernost drame »omeji« na časovno in družbeno
pogojenost in vernost konflikta in to takega, ki omogoča karakterjem, da se
popolnoma razvijejo v njegovem okviru. Ta notranja zahteva dramske oblike,
ki se kaže v »svetosti« karakterjev, narekuje zato drami tudi poseben način
vernosti zgodovini in poseben način prikazovanja. Lukács ga imenuje dramski
historizem, obstaja pa v tem, da pesnik ne drži ogledala življenju in zgo-
dovini na ta način, da bi se detajlno naslikale zgodovinske in družbene oko-
liščine, ampak da karakterizira čas s karakteristiko delujočih ljudi. »To pomeni,
vse tiste črte nekega karakterja od usodnih strasti do malih in finih, a
dramsko še opaznih intimnih življenjskih pojavov, ki nimajo časovnega kolorita
brezpogojno v širšem splošno-zgodovinskem ali epskem smislu, temveč ga
imajo v smislu časovne pogojenosti konflikta« .. . (Istor. rom. str. 109) oziroma,
»vsi karakteristični momenti epohe so popolnoma in organsko pretopljeni v
delujoče karakterje, tako da predstavljajo momente njihovih lastnih osebnih
postopkov«. (Istor. rom. str. 110). Historičnost drame torej garantira le časovna
pogojenost konflikta, ker je slikanje časa, specifično historičnih momentov
za dramo samo sredstvo, da bi konflikt izrazila jasno in konkretno. Da se histo-
ričnost drame omejuje samo na historično pogojenost konflikta, pa narekuje
sama dramska forma: vse, kar ne pride neposredno in popolnoma v okvir
konflikta, bi samo zaviralo, ali celo onemogočilo tok drame. Ce pa je drama
lahko historična samo na tak način, po historični pogojenosti samega konflikta,
pa se po drugi strani pokaže, da ni velike drame, ki ne bi bila zgodovinska,
da je konflikt v vsaki veliki drami, če ga gledamo s tega vidika, po svojem
najglobljem bistvu zmeraj zgodovinski. »Sedaj se postavlja vprašanje, pravi
Friedrich Hebbel, kakšen je odnos drame do zgodovine in v kateri meri mora
biti drama historična. Jaz mislim, da mora biti samo toliko, kolikor je že sama
po sebi historična in kolikor umetnost more veljati kot najvi.šja oblika histo-
riografije, glede na to, da sploh ne more prikazati največjih in najusodnejših
469
procesov, če istočasno ne predoči tistih odločilnih zgodovinskih kriz, ki jih
izzivajo in pogojujejo .. .■«
t
Pesnikove odnose do preteklosti narekujejo problemi sodobnosti, njegovi od-
nosi do problemov sodobne družbe. Njegov odnos do zgodovine ni nič poseb-
nega, nič izoliranega, temveč je važen sestavni del njegovega odnosa do celotne
stvarnosti, posebej do družbene. Vendar se njegov odnos do zgodovine ne
more preprosto in mehanično izenačiti z njegovim odnosom do sodobne družbe.
Med odnosom do sedanjosti in do preteklosti je zelo zapleteno medsebojno
učinkovanje, pri čemer ima prevladujoč pomen odnos do problemov sodobne
družbe. Možnost spoznanja preteklosti je odvisna od spoznanja sedanjosti, od
tega, katere razvojne tendence od tistih, ki so objektivno privedle do sedanjosti,
današnje stanje že izraža in poleg tega, subjektivno, od tega, koliko družbena
struktura sedanjosti, njena razvojna stopnja, vrsta razrednih bojev itd. pospe-
šuje, zavira ali preprečuje adekvatno spoznanje preteklega razvoja.
Zaradi tega ima umetniški izdelek z zgodovinsko snovjo svoj razlog zmeraj
v pesnikovi sedanjosti. Z obdelavo zgodovine se zmeraj nekaj hoče, umetniško
zgodovinsko delo ima zmeraj sodoben pomen. Pesnik uresničuje v zgodovinskem
predmetu svojo idejo, svoj smoter in tako prisili obdelovani material, da govori
njegov lasten jezik in izpoveduje njegovo resnico. Tako pravi Heine, da se
»preteklosti ne da slikati brez barv, v katere jo odevajo naša čustva«, Goethe
pa, da se »vsaki preteklosti, ki jo prikličemo, da bi jo na naš način prikazali
sodobnikom, mora priznati višja stopnja razvoja, kot pa jo je v resnici
imela«..., da se »vsem zgodovinskim stanjem doda nekaj novega, da bi njihov
prikaz postal očigleden, da bi sploh bila predstavljena na znosen način«.
Ce torej pesnik pri obdelavi preteklosti ne more odmisliti svojih problemov
in problemov svojih sodobnikov, če preteklost zmeraj slika z barvami svojih
čustev, če zgodovinskim stanjem zmeraj nekaj doda, da bi v njih uresničil
svojo idejo, svoj smoter, ali ima potem pojem vernosti zgodovini sploh kak
smisel, ali je vernost umetniškega dela do preteklosti sploh ostvarljiva? Ali
se pesniku ne dogaja, kakor tisti vrsti ekonomistov, za katere pravi Marx,
da zabrisujejo vse zgodovinske razlike in v vseh preteklih družbenih oblikah
vidijo meščansko obliko?
Kljub temu, da pesnik mora zgodovinski predmet, ki ga oblikuje, prevesti na
jezik in običaje časa, v katerem sam živi, kljub temu, da prikazovanje in
odkrivanje preteklosti zahteva določeno modifikacijo v izrazu in obliki, je
pesnikova vernost preteklosti ostvarljiva in nujna. Kajti umetnost se za razliko
od neposredne, grobe oblike prisvajanja predmeta začenja samo tam, kjer
je podlaga tvorne dejavnosti umetnikovo univerzalno razmerje do predmeta
ustvarjanja. Umetnost se začenja le tam, kjer pesnik ne dopusti, da bi se zgo-
dovinski predmet in njegova upodobitev v pesnikovi glavi spačila, ker bi se
vmešavala postranska sila (samovolja tendence, abstraktne ideje), kjer torej raz-
kriva le predmetu lastne razvojne zakonitosti. Da pa se to doseže, mora z
zgodovinskim predmetom zasnovati organsko enotnost: njegov izdelek mora biti
veren preteklosti. (Engels:... »nastopajoče osebe so predstavniki razredov in
smeri, s tem pa tudi idej svojega časa-«).
Kdaj pesnik ni veren preteklosti? Kdaj zabrisuje zgodovinske razlike in v
preteklih družbenih pojavih vidi sodobne pojave?
470
Modernizacija zgodovine se pojavi zmeraj, kadar ne obstaja živ odnos med
preteklostjo in sedanjostjo. Kadar se ta odnos vzpostavlja samo umetno, kadar
torej ni organske enotnosti z zgodovinskim predmetom. Možnost pesnikove
organske povezanosti s preteklostjo jamči živa preteklost — pojavi iz zgodovine,
ki prebijajo svoj čas in se spajajo s splošno družbeno problematiko sedanjosti;
preteklost, ki jo pesnik spozna in doživlja kot nujno predzgodovino sedanjosti.
Seveda je treba tudi preteklost, s katero je mogoče zasnovati organsko enotnost,
v pesniškem prikazu »modernizirati«. Dogodke, običaje, navade idr. je treba
preoblikovati tako, da se tistim tendencam, ki so v preteklosti že bile žive in
delujoče, ki so realno-zgodovinsko privedle do sedanjosti, ki pa jih sodobniki
seveda niso spregledali v njihovem šele pozneje očitnem pomenu, doda po-
membnost, ki jo objektivno — zgodovinsko imajo za pesnikovo sodobnost.
Vendar tako preoblikovanje take preteklosti ni modernizacija.
Zgodovinska vernost se torej zasnuje na živi preteklosti, na pesnikovi organski
enotnosti z zgodovinskim predmetom, ki se ga je namenil oblikovati. Živa
preteklost je nujen pogoj pravega zgodovinskega pesništva. V mejah tega
splošnega pogoja pa je globina in obseg veinosti nekega zgodovinskega dela
odvisen od literarne zvrsti, od žanra.
Ko smo ugotavljali razmerje zgodovinske drame do zgodovine, možnost pri-
kazovanja zgodovine v drami, obseg in naravo te možnosti, smo ugotovili, da
drama zadosti zahtevi vernosti zgodovini tako, da ohrani bistvo zgodovinske
vsebine dramskega konflikta. Ta dramski historizem se seveda loči od histo-
rizma romana. Zgodovinski roman je zgodovinsko globlji od drame. V romanu
mora zgodovinsko prežemanje vseh prikazanih aspektov globlje zajeti vse
predmete kot v drami. Zgodovinski roman zahteva konkretni historizem vseh
detajlov in sme iti pri prevajanju zgodovine na jezik in običaje sodobnosti
le do strogo določene meje: vsebovati sme le stvari, ki se ujemajo z običaji
časa, katerega prikazuje, lastnosti junakov morajo biti motivirane le z zgo-
dovinskimi svojstvi njihovega časa. Ta globlja oblika vernosti zgodovini, ki jo
zahteva roman, je povzročila, da je bilo pisateljem potrebno globoko pojmo-
vanje problemov njihovega časa, da so končno lahko ustvarili zgodovinski
roman.
Kakor je res, da šele anatomija človeka daje ključ do anatomije opice in
kakor šele meščanska ekonomija daje ključ Antiki (Marx), tako je bilo epsko
anatonomijo preteklosti mogoče ustvariti šele tedaj, ko so se tudi specifične
lastnosti sodobne družbe začele pojmovati historično. Zato ni naključje, da se
je zgodovinski roman pojavil šele v prvi tretjini 19. stoletja, torej v času splošne
krize razsvetljenske ideologije, v času njenega hegeljanskega prevrednotenja.
Drugače je z zgodovinsko dramo. Drama zahteva »le« splošen historizem bistva
konflikta. Miselno privzdignjeni način izražanja, kakršen je v drami, lahko
prehaja preko pravega horizonta časa, ki ga prikazuje, pa vendarle ohrani ver-
nost v odnosu do zgodovine, če ne razdira bistva zgodovinske vsebine konflikta.
To pa je ravno tisto, kar daje možnost dramskim pesnikom predheglovske
epohe, da ustvarijo drame globoke zgodovinske vernosti in resničnosti, dasi v
smislu 19. stol. zgodovine še ne doživljajo kot zgodovine.
Ce drama kot književna oblika daje možnost, da je pesnik veren zgodovini,
ne da bi bilo njegovo pojmovanje človeške družbe zgodovinsko, na čem se
471
torej zasnuje dramsko prikazovanje preteklosti pri pesnikih »naivne« pred-
heglovske epohe?
Ni naključje, da je vrh zgodovinske dramatike v tem času ravno Shakespeare
(dasi so napisali pomembne zgodovinske drame tudi Corneille, Racine, Cal-
derón, Lope de Vega idr.) Shakespearova dramatika je veja posebne, ljudske
dramatike, ki je izšla iz srednjega veka in ki gradi na ljudski tradiciji srednje-
veških misterijev in moralitet. To je gledališče T. Kyda, Marlowa, Greena,
Peela, Nasha, gledališče, kakršnega je v Franciji pariški mestni magistrat pre-
ganjal in dokončno zatrl, kakršnega je španski bojeviti katolicizem absorbiral
v svojem religiozno patetičnem teatrum mundi in tako preprečil njegov sicer
možni razvoj iz verskega v povsem posvetno ljudsko gledališče. To ljudsko
gledališče, ki se je v Angliji ohranilo, je Shakespearovi poeziji omogočilo, da je
za razliko od španske drame in francoske tragedije classique (ki je bila izrazito
dvorna umetnost in tako vsa pod vplivom oficialnih teoretičnih smeri, ki so
zlasti, kar se tiče poetike, ekstremno ahistorične), ostala povezana z življenjem
ljudstva. Ta povezanost omogoča Shakespearu zapaziti splošne probleme svoje
dobe in zahteva od njega, da jih prikaže. Kraljevske drame pričajo, da je
globoko prodrl v probleme prehodne dobe, ki ji je pripadal. Te drame vsebujejo
celo vrsto notranjih protislovij propadajočega fevdalizma.
Vendar je za Shakespeara značilno, da ga manj zanima komplicirana realno
— zgodovinska kavzalnost, ki je nujno privedla do propada fevdalizma, od
tistih človeških konfliktov, ki so nujno in tipično izi-asli iz protislovij tega
procesa propadanja. Shakespeare angleško zgodovino odlično pozna, a kadar
obdeluje njeno tematiko, vzdigne vsak konflikt do višine velikih tipično —
človeških nasprotij, ki so samo toliko zgodovinska, kolikor Shakespeare na
genialen način prenaša najbolj karakteristične, najvažnejše črte družbene krize
v neposredni prikaz posameznikov, udeležencev svoje drame in jih ta prikaz
popolnoma pretaplja. Iz zgodovinskih bojev svojega časa potegne zmeraj člo-
veško poanto in ji pri tem da toliko koncentrirano kolikor tudi posplošeno
človeško višino. Njegova obdelave zgodovine je zmeraj usmerjena v to, da
na realnih zgodovinskih tleh boja med Belo in Rdečo rožo najde in prikaže
ta v človeškem smislu najveličastnejša nasprotja. Njegova zgodovinska vernost
in resničnost pa je v tem, da te človeške črte obsegajo najbolj bistvene mo-
mente te velike zgodovinske krize.
Shakespeare ni po naključju zapustil to zgodovinsko tematiko v ožjem smislu,
ko je prispel do vrhunca svojega pesniškega ustvarjanja. Tedaj je ustvaril
celo bolj veličastne slike tega zgodovinskega prehoda kakor za časa svojih
kraljevskih dram. Njegove velike tragedije Hamlet, Macbeth, Kralj Lear dihajo
z istim historičnim dihom kakor »Historis«, le da je v njih od zunanjih
dogodkov, od tistih — z dramskega aspekta — naključnih kolebanj družbenih
bojev v pravi zgodovini ostalo le toliko, kolikor je bilo potrebno za obdelavo da-
nega centralnega človeško-moralnega problema. Veliki tragični liki Shakespea-
rove zrele dobe so zaradi tega največji zgodovinski tipi te prehodne krize.
Shakespearova dramska praksa je daleč prehajala teoretično pojmovanje zgo-
dovine v njegovi dobi. Ker je njegova poezija živo povezana z življenjem
ljudstva, je dobro razumel največje probleme narodovega življenja, s tem pa
tudi analogne dogodke v zgodovini, ki jih neposredno pojasnjujejo. Zato zajema
iz preteklosti samo tisti material, v katerem je obstajala neka živa zgodovinsko
472
konkretna sorodnost problemov z velikimi zgodovinskimi krizami njegovega
obdobja. Zato njegove drame iz rimske zgodovine niso nobena modernizacija,
kar točno ugotavlja že H. Heine: »Shakespeare je spregledal bitje in telo
minulih časov in to ne le ko prikazuje pojave iz zgodovine svoje domovine,
pač pa tudi tiste, katerih sledovi so ostali zabeleženi v analih Starega veka,
kot to z občudovanjem ugotavljamo v tistih njegovih dramah, kjer je v naj-
vernej.ših barvah naslikal cel minuli rimski svet. Spregledal je v srž tako
viteške figure Srednjega veka kot junake antičnega sveta in jim zapovedal,
naj izrečejo najgloblje skrivnosti svoje duše«.
So pomembni kritiki, ki Shakespearove drame iz rimske zgodovine tolmačijo
kot dogodke iz angleške zgodovine z angleškimi osebnostmi, katerim antični
svet služi le kot kostum. Pri ocenjevanju teh dram je važna ravno tista težnja
po posploševanju shakespearovske karakterizacije, tista nevsakdanja širina in
globina njegovega pogleda v oceni tokov, ki v celoti ustvarjajo krizo njegovega
časa. Kajti antični svet je za to obdobje neka živa družbeno — moralna sila,
v katero se ni treba vračati kot v davno preteklost. Ko Shakespeare ustvarja
Bruta, vidi pred seboj žive stoične črte plemiškega republikanstva svojega
časa. Ravno zato, ker mu je ta tip bil v svojih najglobljih družbeno-človeških
potezah dobro znan, je mogel iz Plutarhove zgodovine izvleči črte, ki so bile
zgodovinsko zakonite skupne oznake, skupne antropološke posebnosti obeh ob-
dobij. Shakespeare torej ne vnaša duha svojega obdobja v Antiko, pač pa,
izhajajoč od resnično notranje sorodnih, zgodovinsko-moralnih sorodnih doži-
vetij svojega časa, oživlja tiste tragične dogodke Starega veka, v katerih je bilo
mogoče najti objektivne skupne poteze v tej posplošeni obliki.
Drame iz rimske zgodovine zato po svojem stilu sodijo v vrsto velikih tragedij
Shakespearove najzrelejše dobe. Tu prva prava historična drama doseže svoj
vrhunec: tista historična drama, ki je zgodovinsko sploh bila mogoča v tej
prvi prehodni krize nove družbe v nastajanju.
Kriterij aktivnosti in kritika na delu
Tovariš urednik!
Prosimo, da k članku, ki ga je pod gornjim naslovom napisal tovariš Janez
Dokler v 14. številki vaše cenjene revije, objavite tole pojasnilo:
Na osmi seji Republiške komisije za socialno zavarovanje umetnikov z dne
12. 12. 1963 je bil sprejet sklep, da komisija zaprosi ustrezna društva umetnikov
za podatke o umetniški dejavnosti njihovih članov v svojstvu svobodnih umet-
nikov za leto 1963.
V zvezi s tem ugotavlja Republiški sekretariat za kulturo in presveto, da je
bila naloga takratnega njegovega uslužbenca Aleksandra Bassina opravljati
tajniške posle navedene komisije, ne pa sodelovati pri njenih odločitvah. Glede
na ta postopek Aleksandra Bassina pri izvajanju navedenega sklepa, kakršen
je prikazan v citiranem članku, ni imel in tudi ni mogel imeti kakršnegakoli
vpliva na sklepe komisije.
Republiški sekretariat
za kulturo in prosveto
473
JACQUES PRÉVERT: PESMI
Poizkus opisa nekega kosila glav v Parizu - Francija
(Odlomek)
Sonca sije na ves svet ne sije na zapore na tiste ki
delajo po rudnikih
na tiste ki luščijo ribe
na tiste ki jedo zanič meso
na tiste ki izdelujejo zaponke za v lase
na tiste ki napihujejo steklenice ki jih bodo potem
drugi polne izpraznili
na tiste ki režejo kruh s svojim nožem
na tiste ki preživijo svoje počitnice v tovarni
na tiste ki ne vedo kaj je treba reči
na tiste ki molzejo krave in ne pijejo mleka
na tiste ki jih ne omamijo pri zobozdravniku
na tiste ki izkašljajo pljuča v metroju
na tiste ki izdelujejo v kleteh nalivna peresa s katerimi
bodo drugi na svežem zraku pisali da gre vse čudovito
na tiste ki imajo preveč na jeziku da bi lahko to povedali
na tiste ki imajo delo
na tiste ki so bre¿
na tiste ki ga iščejo
na tiste ki ga ne iščejo
na tiste ki napajajo konje
na tiste ki gledajo kako jim pes poginja
na tiste ki imajo svoj vsakdanji kruh razmeroma vsak teden
na tiste ki se pozimi grejejo po cerkvah
na tiste ki jih mežnar nažene naj se spravijo gret ven
na tiste ki se smradijo
na tiste ki hočejo jesti zato da živijo
na tiste ki potujejo pod kolesi
na tiste ki gledajo kako Seine teče
na tiste ki jih najamejo ki jih odpustijo ki jih povečajo
ki jih zmanjšajo in z njimi manipulirajo ki si
jih preiskujejo ki jih morijo
na tiste ki jim vzamejo osebne znake
na tiste ki jih slepo odberejo iz vrste in jih postrelijo
na tiste ki jih pošljejo na defile pod Slavolok
na tiste ki na celem svetu ne najdejo mesta zase
na tiste ki niso nikoli videli morja
474
na tiste ki dišijo po lanenem platnu ker ga izdelujejo
na tiste ki nimajo tekoče vode
na tiste ki so zaverovani tja v tri dni
na tiste ki posipajo s soljo zasnežene ceste za smešno
nizko plačo
na tiste ki se starajo hitreje kot drugi
na tiste ki se niso pripognili da hi pohrali zaponko
na tiste ki umirajo od dolgega časa v nedeljo popoldne
ker vidijo pred saho že ponedeljek
in torek in sredo in četrtek in petek
in sohoto
in nedeljo popoldne
Oče naš
Oče naš ki si v nebesih
za tebe je nebo
a mi ostanemo гш zemlji
kjer včasih je tako lepo
s skrivnostmi iz Pariza in New Yorka
ki prav lahko
odtehtajo skrivnost Trojice
potem so tu kanali
in veliki Kitajski zid
in majhne steze ob obali
in kramarske slaščice
in Tihi ocean
Tuillerijska ribnika in pa gredice
z barabami in otročički
čudesa celega sveta
80 tu
preprosto tu na zemlji
za vse
razsuta
in čudijo se sama sebi
in tega si ne upajo priznati
kot lepa naga deklica ki se pokazati ne upa
z vsemi groüotnimi nesrečami sveta
ki so neštete
z vsemi legionar ji
in zemeljskimi gospodarji
in z njihovimi farji in kovarji in mesarji
in rahlji
z letnimi časi
in leti
in z lepimi dekleti in postarnimi praseti
in s slamo bede ki razpada v jeklu havbic in
topov
475
Lenuh
z glavo reče ne
s srcem reče da
vsemu kar ljubi reče da
profesorju poreče ne
stoji
sprašujejo ga
in vsi problemi so pred njim
nenadoma izbruhne v blazen smeh
tedaj izbriše vse
številke in besede
imena letnice
in stavke in pasti
učiteljeve grožnje so zaman
med kriki čudežnih otrok
z ostanki raznobarvnih kred
na tablo črno od nesreče
nariše zdaj podobo sreče
Kako naslikati ptiča
Naslikajte najprvo kletko
ki ima odprta vrata
naslikajte nato
kaj takega kar bo prijetno
kaj takega kar bo preprosto
kaj takega kar bo lepo
kaj takega kar bo koristno
za ptiča
postavite zdaj platno ob drevo
na vrt
v gozdič
med drevje
postavite se zadaj za drevo
in ne recite nič
mirujte
lahko da bo kaj kmalu tu "
lahko pa bo preteklo nekaj let
da se odloči
le brez strahu
čakajte
čakajte če je treba tudi nekaj let
ker od hitrosti ptiča
ne zavisi
kako vam bo uspela slika
in ko bo ptič prispel
476
če bo prispel
bodite tiho kakor miš
počakajte da vstopi v kletko
in ko se to zgodi
zaprete vrata s čopičem lahno
nato
izbrišete vse prečnice zapovrstjo
pri tem pozor da ne dotaknete se vmes
katerega od ptičevih peres
in zdaj naslikate drevo
izmed njegovih vej izberete najlepšo
za ptiča
nato naslikate zeleno listje in svežino vetra
in sončni prah
in mukanje živine tam na paši sredi vročega poletja
in zdaj čakajmo ptičevega petja
če ptič vam ne zapoje
je slabo znamenje
je znak da slika je zanič
a če zapoje je to dober znak
je znak da se lahko podpišete
zato izpulite brez prevelike
naglice eno ptičevih peres
in svoje ime napišite počez na spodnjem kraju slike
Pesem o dveh polžih ki gresta na pogreb
K pogrebu lista uvelega
odideta dva polža
s črnikasto lupino
v rožičke krep svileni
in že gresta v črnino
v prelep večer jeseni
in ko sta slednjič tam
ojoj je že pomlad
in listje prej uvelo
je znova zaživelo
a polžema pri srcu
ni nič preveč veselo
in sonce glej tedaj
jima takole pravi
izvolita in zdaj
tu malo posedita
in pivo naročita
če sta seve za to
in potlej če želita
477
pa z avtom, brž v Pariz
zvečer ho ravno tu
bo nekaj za oko
le žalosti nikar
jaz sam vam pravim to
ker je očesu v kvar
m grdi ste tako
o krstah veste — stvar
ni prida za uho
obarvajte se spet
z nečem kar živo ho
in ves živalski svet
kar raste in brsti
naenkrat je polno petja
pojo oglušujoči
napev ki res živi
mogočni spev poletja
in vsi gredo zdaj pit
nazdravljajo si jletno
večer je čudovit
ozračje je poletno
tako se obadva
spet vračata nazaj
vsa stvar ju je ganila
in sta presrečna zdaj
in ker preveč sta pila
gre malo sem pa tja
pa saj z neba pazila
bo luna na oba
Nemirne peščine
Demoni čudesa
oseke vetrovi
nazaj umaknili so spet se valovi
in ti
kot alga ki veter jo nežno ljubkuje
premikaš se v pesku ko sen te zmaguje
demoni čudesa
oseke vetrovi
nazaj umaknili so spet se valovi
a v tvojih priprtih očeh sta ostala
dva drobcena vala
demoni čudesa
oseke vetrovi
da me utoptía dva vala grozita
478
Barbara
Spomni se Barbara
ko lilo je na Brest ves dan z nebá
in šla si nasmejana
vsa mokra vzhičena in razigrana
v curkih dežja
spomni se Barbara
na Brest je lilo brez mejá
ko srečal sem te v ulici Siam
tvoj nasmehljan obraz
in sem nasmehnil se še jaz
spomni se Barbara
poznala nisi me takrat
jaz videl sem te prvikrat
le spomni se
le spomni se kako je tega dne
o ne pozabi
nekdo ki pod obokom je vedril
zaklical tvoje ime
Barbara
in k njemu si hitela
vsa mokra razigrana in vesela
v objemu si se skrila vsa
tega se spomni Barbara
in ne zameri če se tikava
jaz rečem »ti« če koga ljubim
čeprav sva se le enkrat videla
vsem ki se ljubijo jaz rečem »ti«
čeprav so mi neznani
spomni se Barbara
in ne pozabi
presrečnega in modrega dežja
nad svojim srečnim licem
nad tem presrečnim mestom
nad morjem
nad arzenalom
nad brodom iz Ouessanta
o Barbara
te vojne svinjarije
le kje sedaj si ti
ko nam železo lije
plameni jeklo kri
in ta v čigar objemu si bila
ljubečem
je mrtev je izginil še živi
o Barbara
nad Brestom lije brez mejá
kakor nekdanje dni
479
a ni več isto vse požrl je prepad
v osamljenem dežju zdaj lije strašen jad
in to ni več nevihta prava
plamena jekla in krvi
to le oblakov je ponjava
ki crkajo kot psi
kot psi ki jih razblinja
tam v curkih dež nad mestom
in vzel jih bo hudič
tam daleč proč za Brestom
kjer ni ostalo nič
Ta ljubezen
Ta ljubezen
tako nasilna
in krhka
in nežna
tako brezupna
ta ljubezen
lepa kakor dan
slaba kakor vreme
ko je vreme slabo
tako resnična
in lepa
in srečna
in razigrana
in smešna
ki trepeta v bojazni kot otrok v temi
in ki tako zaupa vase
kot miren človek sredi zle noči
ljubezen ki so drugi se je bali
ki so o njej šušljali
ki so ob njej bledeli
ki je zalezovana
ker sva jo zalezovala
zasledovana razdejana poteptana dokončana pokopana
ker sva jo zasledovala razdejala poteptala
dokončala pokopala
vsa ta ljubezen
ki še tako živi
in se iskri
je tvoja
je moja
kot je bila
stvar ki je vedno nova
480
in ki se ni izpremenila
tako resnična kakor cvetje
in plašna kakor ptič ki trepeta
in vroča živa kot poletje
lahko oba
zdaj greva in se vrneva
lahko pozabiva
in spet zaspiva
in se zbudiva in trpiva
se starava in spet zaspiva
razmišljava o smrti
in oživiva se nasmehneva in se smejiva
in pomladiva
ljubezen najina ostane tu
trmasta kot mula
živa kakor želje
kruta kot spomin
neumna kot kesanje
nežna kot spomin
mrzla kakor marmor
lepa kakor dan
krhka kot otrok
smehljaje naju gleda
in nama govori molče
poslušam jo in trepetam
kričim
kričim namesto tebe
kričim namesto sehe
in te rotim
namesto tebe sebe in namesto tistih ki se ljubijo
in ki so se ljubili
kričim
namesto tebe in namesto sebe in namesto vseh
ostalih ki so mi neznani
ostani tam
kjer si
kjer si bila nekoč
ostani
in se ne gani
ne hodi proč
mi ki smo se ljubili
smo nate pozabili
a ti nas ne pozabi
le tebe imamo še na zemlji
ne daj da v nas preide mraz
vselej nekje tam daleč
ni važno kje
nam znak življenja daj
431
nekje čez mnogo let na nekem koncu gozda
spomina
privri na dan
roko nam daj
in reši nas
Rue de Seine
(Ulica Seine)
Ob pol enajstih v rue de Seine
zvečer
na oglu ulice
nekdo se maje ... mlad je še
na glavi ima klobuk
zavit je v dežen plašč
in neka žena stresa
ga z vso močjo
in govori mu vmes
on z glavo maje
klobuk mu zdrsne kar počez
a njej klobuček padel bo zdaj zdaj na tla
zelo sta bleda
on rad bi že odšel
izginil... umrl
a v njej strast po življenju kar divja
in glas
njen glas ki šepeta ...
preslišati se ga ne da
ker tožba v njem zveni
ukaz
in krik
pohlepen je njen glas
je žalosten
je živ
bolan novorojenček ki ga trese mraz
na grobu v zimi sredi krst
krik tistega ki je med vrata vtaknil prst
en sam napev
samo en stavek
vedno enak
le par besed
in spet in spet
brez kraja in mejá
in brez odgovora
on jo le gleda in odvrne oči
z rokama krili
482
kot tisti ki z valovi se bori
a oni stavek spet se čuje
na oglu v rue de Seine
in ona spet sprašuje
in še in še
vprašanje njeno je kot rana
ki jo ne zna obvezati nihče
Pierre resnico mi povej
Pierre resnico mi povej
zahtevam da mi vse poveš
Pierre resnico mi povej
klobuk ji pade z glave
Pierre zahtevam da mi vse poveš
resnico mi povej
vprašanje bedasto in veličastno
in Pierre odgovora ne ve
ves je zgubljen
ta tu ki Pierre mu je ime
nasmehne se s smehljajem ki bi rad bil nežen
in pravi
no daj pomiri se kaj si znorela
a ni prepričan da beseda je zadela
ne vidi saj
ne more videti kako
mu usta je izkrivil ta smehljaj
duši se
na njem je zdaj ves svet
duši se
in je ujet
obljube lastne so ga spravile v precep
od njega hoče zdaj nekdo račun
in ta stoji pred njim
stroj ki računa
stroj ki pisari pisma za dekleta
stroj ki trpi
ga grabi
in ga trdno drži
Pierre resnico mi povej
483
Portret Jdcquesa Préverta
Jacques Prévert je okreten, momljajoč človek, ki pripoveduje svoje življenje in
doživlja svoje besede, njegove okrogle oči so svetlomodre, nosi okrogel klobuk z zavi-
hanimi krajci, s seboj ima sivega psa, verjetno mešanca, ki ga je bil pobral nekje
na ulici in mu dal ime Dragon, žepi so mu polni filmskih scenarijev, glava mu je
polna pesmi' in ulice so mu polne prijateljev,*
Zadržimo se pri zadnjem opisu: Ulice.., polne prijateljev. Prikazuje nam že kar
pesnikov ustvarjalni atelje in nam deloma predstavlja njegove modele. In že zaslu-
timo, da gre za socialno tematiko. Ker pa vemo. da danes socialno stanje ni krasno
urejeno, nam bo takoj jasno, da gre tu za kritiko. Ker je kritik pesnik, bo imela
njegova kritika v roki učinkovito pesniško orožje, ker je Francoz, bo duhovita in
sarkastična, ker je Prévert, se bo imenovala Prevertova kritika ali Prévertov upor.
Upor je danes pogost pojav v književnosti. Poznamo Camusov upor proti absurd-
nosti sveta. Prévert ne gre tako daleč in ne razmišlja o vzrokih sedanjega stanja
in še manj o možni rešitvi. Njegov upor je upor bohema, ki pa je znal prisluhniti
masi preprostih ljudi in dal s tem svojemu nezadovoljstvu globljo vsebino. Ali, če
hočemo, nezadovoljstvu množice nekaj bohemskega. ^Pri tem je v svojo povorko
demonstrantov vključil tudi neljudi, bitjä in predmete in ves ta Prévertov svet, ki
z glavo reče ne. s srcem pa da, udari po najobčutljivejših temeljih človeške stavbe
z lahkotno in šaljivo besedo, velikokrat banalno in nikoli vzvišeno, z občudovanja
vredno neprisiljenostjo in s sočutja vredno prizadetostjo.
Paul Claudel nam pravi, da upor v {Xieziji ni dobra stvar, ker nikamor ne vodi. Krik,
porojen iz take pesmi, da nam sicer seže do srca, nikoli pa v njem ne ustvari
harmonije. Po Prévertovem mišljenju je ta harmonija le nek omamni napoj, naloga
pesnika pa ni v tem, da uspava, marveč v tem, da osvešča. Osvestiti človeka, to je
njegov cilj. Zanj ni religije, ni idealov, ni vzvišenih ciljev in razmišljanj, je le
konkretna, izpreminjajoča se stvarnost.
Oborožen z naravnost prevratniško domišljijo je znal Jacques Prévert v prav vsem
prisluhniti množici. Od tod njegov svojstveni lirizem, nežen in uporniški, nagnjen
k sentimentalnosti, ki se je v današnjem svetu sramujemo, ni pa zato nič manj živa.
To je tudi eden izmed vzrokov popularnosti pesnika Barbare, p)esnika, ki je tako
edinstveno združil anekdoto s sentimentalnostjo, ne s to, ki prinaša upanje, marveč
z ranjeno sentimentalnostjo modernega človeka, ki mu je svet storil krivico. Biblio-
grafski podatki: Jacques Prévert se je rodil leta 1900 v Neuilly-s-Seine. Odrasel je
v Parizu, kjer po večini živi še zdaj. Potoval je po ZDA, po ZSSR in drugod. Piše
filmske scenarije in pesmi. Je poročen in oče hčerke. Pesniške zbirke: Paroles (1946),
Histoires (1946), Spectacle (1951).
Claude Roy: Déscriptions critiques.
Tekst in prevod Andrej Capuder
484
Egipt v pripovedi svojih najboljših
sodobnih piscev
Krvno maščevanje
Kuddus, Ihsan, Abd-al
Petnajst let je že od tega. Bil sem mlad, poln energije in upanja. Na pravni
fakulteti sem bil zastopnik študentov in član univerzitetnega študentskega sveta.
Bil sem precej surov in grob. Moje zgornjeegiptovsko poreklo in življenje v
našem mestecu Dešni sta mi dala resnost, moč in vztrajnost, ki je kairska
mladina ni poznala. Kolegi so me imeli radi, bali so se me in me jemali za
vzgled. Kolegice so se zanimale zame. Kljub temu pa sem bil zadržan in sem
nanje gledal precej 2:viška, že kar nekako s prezirom.
S svojimi nazori nisem mogel prenašati, da lahko dekleta študirajo na univerzi.
V	naši vasici so dekleta vendar zaprli v hišo takoj, ko so izpolnila deset let.
Kako naj tu odobravam, da se dekleta mešajo med fante ter si razkrivajo obraz
in roke?
Leta 1944 sem diplomiral na pravu in se vrnil v Dešno. Svoje življenje sem
videl točno začrtano za dvajset let naprej: tam bom živel v naši hiši, poročil
svojo sestrično, živel od petdesetih »fedanov« zemlje, ki sem jo podedoval po
očetu, odprl odvetniški urad, ki bo ravno dovolj velik, da bo lahko prevzel
spore naše družine, družine Asran, ki je štela polovico prebivalcev našega mesta.
Prav v ničemer nisem bil drugačen, ko sem se vrnil iz Kaira. Samo moje
obzorje se je razširilo; zgornjeegiptovske običaje sem jemal malo manj resno,
sicer ne v stikih z ženskami, temveč samo med moškimi in družinami.
Moje življenje je teklo natančno tako, kot sem si zamišljal. Poročil sem se-
strično in v dveh letih dobil dva sina. Odprl sem odvetniški urad in imel uspeh.
V	kratkem času sem si pridobil zaupanje vseh prebivalcev mesteca, celo družine
Farghali, ki je stalno tekmovala z našo.
Večina sodnih primerov v Dešni je bila kazenskih primerov. Zelo redke so bile
pravde za košček zemlje ali dediščino. Redno pa so se dogajali umori ali uboji.
Morilci niso bili vedno zločinci; pogosto so bili iz najboljših družin. To je bil
prav tako naš običaj, običaj v Dešni, po katerem je postal umor neke vrste
samozadoščenje. Toda umoru je sledilo krvno maščevanje in krvnemu ma.šče-
vanju zopet maščevanje. In vsakokrat, ko se je zgodil umor, je morilec potrkal
485
pri meni in mi plačal pristojbino. Vse do dogodka, ki je spremenil tok mojega
življenja.
V mestecu so slavili poroko. Nekdo iz družine Farghali, bil je Ahmed Ahmed
Abdallah Farghali, je hotel ustreliti v zrak, da bi pozdravil ženina. Krogla pa
je zadela enega izmed mojih stricev; ves okrvavljen se je zgrudil in po dveh
dneh je umrl.
Se preden je bil mrlič pod zemljo, se je zbrala vsa moja družina, mladi in
stari, da bi pod vodstvom strica Hamada Beja Asrana ob tem primeru izrekli
svoj sklep. Mene niso povabili na zborovanje, ker sem med njimi veljal za
tujca iz Kaira. Dali so mi vzdevek »profesor« in ko so izgovarjali to besedo,
je zvenelo kot »chawaga«, kakor da sploh ne bi spadal k njim.
Kjub temu pa sem slučajno prišel na zborovanje. Slišal sem govoriti o krvnem
maščevanju. V nekaj minutah so sklenili, da bodo ubili Ahmeda Ahmeda
Abdallaha Farghalija, ki je streljal.
Prestrašen sem jih hotel odvrniti od tega, da bi brez razmišljanja sprejeli
tako važen sklep. Rekel sem jim: »Krvno maščevanje tu ne pride v poštev.
Umor se je vendar zgodil po pomoti.«
Pogledali so me polni gnusa in prezira in dolgo molčali, dokler ni stric spre-
govoril: »Umor ni nikoli pomota, sin. Si morda pozabil, da so Farghalijevi naši
nasprotniki? Takšna pomota, kjer pogine ravno eden naših, se mi zdi silno
nenavadna.«
Razburjen sem odvrnil: »Prepustimo to sodišču!«
Takrat so trije pljunili po tleh, stric pa se je obmil k sosedu, kakor da me
sploh ni slišal.
Zato sem ponovil: »Prepustimo to vendar sodišču!«
Tedaj se je stric jezno obmil k meni in mi kot udarec vrgel v obraz odgovor:
»Molči! Se hočeš zateči k sodišču zaradi naše preljube pravice? Mar pri nas ni
nič več mož? In še to, gospod profesor: kaj pa bo sodišče sploh storilo? Naši
nasprotniki bodo podtaknili enega svojih služabnikov, ki bo moral priznati,
da je on streljal. Sodniki ga bodo obsodili na sedem let, naša kri pa bo prelita
brez posledic.«
Hotel sem na vsak način odgovoriti, toda stric je zakričal nad menoj: »Izgini
od tod! Kdo pa te je sploh povabil sem? Tukaj zborujejo možje!«
Tako sem odšel.
Komaj sta minila dva meseca, že je bil Ahmed Ahmed Abdallah Farghali
mrtev. Iz visokega sladkornega trsja ga je zadela krogla.
Družina Farghali ni hotela izdati morilca. Toda vsi smo ga poznali in vsi
smo molčali. Celo jaz.
Spet je minilo komaj leto in moj bratranec je umrl.
Nekaj mesecev pozneje je prišel na vrsto sin glavarja Farghalijevih.
Družina Farghali je napovedala, da se bo maščevala s krvjo glavarja naše
družine, torej nad mojim stricem Hamadom bejem Asranom. Stric ni trepetal,
kajti strahu ni poznal. Storil je samo to, da ni več pogosto zapuščal mestnega
dela, kjer so stale naše hiše. Ce pa je že šel ven, so ga spremljali številni do
zob oboroženi stražarji.
486
Minilo je leto, minili sta dve leti. Govoril sem si, da se je vsa stvar pomirila
in da je družina Farghali opustila svoje želje po maščevanju.
Živel sem srečno in zadovoljno s svojo ženo in otroki in bil sem eden izmed
mestnih veljakov.
Potem je ob neki priliki stric odpotoval v Kairo. Z njim sta potovala dva
do zob oborožena telesna stražarja. Na povratku v naše mestece, ravno v
trenutku, ko se je v spalnem vagonu odpravljal v posteljo, so se odprla
vrata oddelka, počil je strel in bil je mrtev.
Moji bratranci niso hoteli izdati morilca.
Mrliča so pokopali brez slovesnosti.
Cez tri leta je bila pogrebna slovesnost za mojega strica; sprejeli smo obiske
sožalja. Poglavarja družine Farghali so ubili.
Spet je prišla vrsta na našo družino. Nekoga izmed nas bodo morali ubiti.
Poznali smo ime moža, čigar kri so Farghalijevi zahtevali.
Jaz sem bil tisti.
Jaz. Po smrti svojega strica sem postal glava družine, njen velik mož, njen
prevzvišeni član.
Ni me bilo strah. Neznosna pa mi je bila misel, da bi me morali ubiti samo
zato, ker sem bil člen v brezkončni verigi krvnega maščevanja. To verigo
je treba pretrgati. In nekega dne bo pretrgana. Zato je vendar najbolje, da
jo pretrgamo zdaj, še preden me ubijejo.
S pomočjo predstojnika svojega urada sem se skrivno povezal z družino Farg-
hali. Predlagal sem, da jim plačam krvnino.
Toda niso sprejeli. Krvnina je bila po njihovem mnenju čisto posmehovanje.
Vseeno sem si prizadeval še naprej. Nagovarjal sem njihove tope glave in
ponudil, da jim dam kakršnokoli zadoščenje. Morda bi jih mogel pomiriti
z obrazložitvijo, da nikakor ne gre samo za moje življenje, temveč tudi za
življenje vsakega posameznika naše in njihove družine.
Končno so privolili, da odstopijo od krvnega maščevanja, če izpolnim obrede,
ki jih je treba izvršiti v našem mestecu, kadar kdo zahteva opustitev krvnega
maščevanja.
Ali veste, kakšni so ti obredi?
S svojim mrtvaškim prtom okrog glave bi moral zapustiti hišo in sredi članov
svoje družine kreniti po cestah vse do hiše Farghalijevih. Tam bi se jim
izročil, na glavi pa bi še vedno imel mrtvaški prt. Tako bi imeli čas, da od-
ločijo, kaj bo z menoj.
To je bilo torej moje zadnje upanje.
Ti idioti! Kaj sem lahko zgubil ali pridobil, če sem izpolnil te primitivne
obrede, da bi rešil svoje življenje in življenje svojih potomcev ter spet povrnil
mestecu mir in varnost?
Za vso zadevo je bil potreben resničen pogum! Pogum, ne se zmeniti za običaje,
ki so stoletja vladali v našem mestecu; bilo je potrebno več poguma kot
za umor.
Sklenil sem,- da bom izpolnil obrede.
487
Toda sorodniki me niso hoteli spremljati k Farghalijevim, če bom imel na
glavi mrtvaški prt. Da, namigovali so celo na to, da me bodo ubili, če bom
odšel in prosil za opustitev krvnega maščevanja.
Bili so prav takšni idioti.
Uspelo mi je, da sem zbral in podkupil nekaj revnejših članov družine, ki
so me spremljali. Okrog glave sem si ovil mrtvaški prt in zapustil hišo; sredi
svojih ljudi sem hodil po mestnih cestah. Vsenaokrog je bilo mesto tiho. Na
obeh straneh poti so se postavljali ljudje, da bi molče gledali moj pohod. Bilo
je moreče, preteče molčanje. Postalo me je strah. Oh, mislil sem že, da je
to resničen strah. Začel sem si prigovarjati: »Kri dveh družin rešuješ; vse
to prenašaš za človeštvo, za zmago ljubezni in sloge; kakor Kristus si, ker
trpiš za človeštvo.« Neki notranji glas pa mi je neprestano vpil: »Vse to
delaš vendar samo zato, da bi rešil svoje življenje!« Tako sem prišel do hiše
Farghalijevih.
Vsa družina, možje, mladeniči in otroci, je bila v polkrogu zbrana na notra-
njem dvorišču, molčeča, mrtvaško tiha. Ustavil sem se sredi dvorišča, kakor
da bi stal v lastnem grobu. Na glavi sem imel mrtvaški prt. Nenehoma so
mi gledali v obraz, oči pa so jim izražale gnus in prezir.
Dolgo sem stal tako z mrtvaškim prtom na glavi. Nato je končno čisto kratko,
kakor da bi ustrelil kroglo proti meni, glavar spregovoril:
»Odpuščeno!«
Ko je to izrekel, so se vsi možje, mladeniči in otroci odpravili v hišo. Na
dvorišču sem ostal sam s svojimi spremljevalci. Mrtvaški prt sem imel še
vedno na glavi.
Odšel sem z dvorišča in se opotekel, nato sem se spet zavedel in odložil
mrtvaški prt. Tesnoba v meni je izginila, naglo in krepko sem stopil na cesto.
Dosegli smo cilj. Ni nam bilo treba več o tem razmišljati; odslej bosta družini
Asran in Farghali lahko spet živeli v miru.
Vrnil sem se na svoj dom in kakor prejšnje dni čakal na številne stranke.
Toda nihče ni prišel. Minil je ves dan, toda nikogar ni bilo k meni, ne stranke,
ne prijatelja.
Nič ne dé, sem pomislil, bo že minilo.
Odšel sem, da bi posedel v naši kavarni. Toda vsi so se me izogibali. Ce sem
koga pozdravil, mi je odzdravil, ne da bi me pogledal, ter se mi umaknil
kakor garjevem psu.
Nič ne dé. Nič ne dé. Jutri bo spet vse v redu.
Vrnil sem se domov. Nikogar izmed tistih, ki običajno preživijo večer pri
meni, ni bilo. Zena je bila tiha, bolj tiha kot po navadi. Ponoči sem pri njej
uveljavil svoje zakonske pravice; predala se je molče, brez besede.
In...
Prišel je naslednji dan, toda nič ni bilo spet v redu. Stranke so umaknile
svoja naročila iz mojega urada; prijatelji so umaknili svoje prijateljstvo; dru-
žina je umaknila svojo bližino; večina služabnikov je zbežala iz hiše; odšli so
celo služabniki, ki jih je privabila očetova in moja dobrota; felahi, ki so
obdelovali mojo zemljo, niso hoteli sejati; tisti, ki so ostali, niso hoteli pla-
4Ö8
čevati najemnine. Ce sem jim grozil, so me samo zaničljivo pogledali. In moji
otroci, moji otroci... Da, celo moji lastni otroci so me gledali s sklonjenimi
glavami. Gledal sem jih, kako se igrajo na dvorišču in videl, da so merili proti
zidu in vpili: »Smrt Farghalijevim!« kakor da bi me bila družina Farghalijevih
ubila in da me morajo maščevati.
Nazadnje sem zvedel za sklep svojih sorodnikov, da me bodo ubili in tako
oprali sramoto.
Zaklenil sem se v hišo.
V svoji nesreči sem se zatekel k alkoholu in začel piti. Pil sem in pil, pil
zjutraj in zvečer. Pogledal sem svojo ženo. Molčala je. Udaril sem jo, jo pre-
tepel in si nad njo dal duška svoji jezi in trpljenju. Gledal sem svoje otroke
in jih pretepel. Zagledal sem služabnika in ga pretepel. Pijan sem, stalno pijan.
Po šestih mesecih me je obiskal bratranec. Nisem ga hotel sprejeti. Ne. Ubil
me bo. Točno vem, da me bo ubil.
Bratranec je s silo vlomil v mojo sobo in me ogovoril kakor psa. Ta nesramen
falot! Mar ni pomislil, da sem starejši kot on? Ali je pozabil, da sem poglavar
družine?
Potem me je potegnil za roko in rekel: »Pojdi!« Popustil sem in vstal. Zahteval
je, da se oblečem in spravim v kovček najnujnejše za dolgo pot. Spremljal
me je na postajo, me posadil v vlak za Kairo in mi povedal, da je družina
spremenila svoj sklep. Ne bodo me ubili pod pogojem, da se nikdar več ne
vrnem v mestece. Ce pa bi se vseeno vrnil, me bodo ubili v tistem trenutku,
ko bom stopil iz vlaka.
Da. Tako sedim sedaj v Kairu, daleč od svojega doma, svojih otrok, svoje
pisarne, in pijem konjak.
Rad bi se spet vrnil v svoje mestece, k tem idiotom ...
Pohabljenec
Taimur, Mahmud
Svoja prva leta sem preživel v miajhni hiši v mestni četrti Bab El Khalk.
Nasproti te hiše, kjer sem se rodil in kjer sem živel s svojo materjo, je bila
skromna knjigoveznica. Ne vem, kako dolgo je že stala, odkar pomnim, je
bila vedno v enakem stanju. Namesto stekla je imela v oknih lepenko.
Najprej sem mislil, da je ta delavnica gotovo skrivališče za zle duhove, in če
sem moral mimo, me je bilo resnično strah. Crno pročelje je učinkovalo
grozljivo in zdelo se je, da se v mračni notranjščini premikata dve pošasti.
Počasi pa sem se le navadil na takšno podobo delavnice in pozneje sem se celo
spoznal z mojstrom in vajencem.
Mojster je bil Moallem Hauf, velik, močam mož s širokimi rameni, mišičastimi
rokami, okroglim rdečim obrazom in dolgimi črnimi brki. Zdelo se je, da
se ne stara in z leti je bil videti vse mlajši in živahnejši. Njegov pogled je
izžareval magično moč in mu dajal zanesljiv in zelo učinkovit nasitop.
127
Vajenec — Abdel Aziz — je bil petnajstleten fant. Bil je tako suh in majhen,
da mu ne bi prisodil več kakor deset ali enajst let. Abdel Aziz je bil vedno
tih v svojem kotu. Imel je ozek in bled obraz, brezizrazne oči in nerodno hojo,
ki je spominjala na hojo možiclja cepetavčka. Bil je brez matere in očeta.
Vzgojil ga je Moallem Haui, ki ga je naučil knjigovezništva in katerega je
slepo ubogal.
Najprej sem spoznal Abdel Aziza. Ko sem prišel iz šole, je vedno sedel na
leseni klopi pred delavnico. Pogosto sem prisedel in ga skušal pripraviti do
tega, da bi začel govoriti. Počasi mi je uspelo, da sem po koščkih izvlekel jz
njega vso njegovo zgodbo in kmalu sva bila tako dobra prijatelja, da sva se
večkrat medsebojno obdarovala. Delil sem z njim lešnike in sladoled, on pa
mi je dajal zvezke, ki jih je napravil iz ostankov papirja, in na šolske knjige
je z zlatimi črkami napisal moje ime.
Nekega jutra, ko sem šel v šolo, sem zagledal Abdel Aziza, ki je prišel iz
delavnice; tega še nikoli ni storil ob tem času. Presenečen sem stopil k njemu.
»Kaj pa delaš v tem času v delavnici, Abdel Aziz?«
Ne da bi me pogledal, mi je kakor v sanjah odgovoril: »Vso noč sem prebil
v njej.«
»Cisto sam v tej luknji?«
»Da, in brez luči!«
»Toda zakaj?«
»Mojster mi je ukazal.«
»Te ni bilo nič strah?«
»Ukazal mi je, da ne smem zaspati, in ubogal sem ga.«
Več od Abdel Aziza nisem mogel izvedeti.
Polagoma sem se navadil, da sem obiskoval svojega prijatelja v delavnici
samo takrat, ko mojstra ni bilo. Celo podnevi je bilo v njej strašno temno.
Sedel sem na stol pri vratih in se pogovarjal z Abdelom Azizom, medtem ko
je on delal. Odgovarjala mi je na kratko, ker je bil zelo zaposlen s tem, da
je iz knjig odstranjeval poškodovano vezavo, jih zlagal na mizo in spet spretno
spenjal njihove liste. Največji vtis pa je Abdel Aziz name napravil takrat, ko
je knjige obrezoval. Pri tem se je posluževal stroja, ki je v meni vzbujal strah
in se mu nikoli nisem upal približati.
»Ali se ne bojiš tega stroja?« sem nekega dne vprašal Aziza.
»Z^aj naj bi se ga bal?« je odgovoril in z lahnim nasmehom pobožal stroj.
»Mar ni zame kakor zvest prijatelj, ki mi pomaga in mi še nikoli ni storil
ničesar hudega?«
»In če bi nekdo roko dal pod rezilo, medtem ko dela?«
»Potem bi mu jo z enim zamahom odrezal.«
Ta odgovor je napravil name globok vtis in prepustil sem se najrazličnejšim
mislim.
490
Nekega dne sem se končno spoznal tudi z mojstrom. Moral sem mu odnesti
v vezavo svoje najvažnejše šolske knjige. Pozneje sem mu odnesel tudi svoje
najljubše romane. Tako je govoril z menoj in tako me je gledal, da se mi je
zdelo nemogoče, da bi se mu upiral ali mu kaj odrekel. Najraje bi mu bil
odnesel v vezavo vse svoje knjige. Moallem Hauf je bil spreten obrtnik in je
delal zelo originalno.
Živel je z Abdelom Azizom v majhni sobi nad delavnico. Njegova žena je bila
že nekaj let mrtva in nikoli nisem slišal, da bi imel sploh kakšne sorodnike.
Nato sem odpotoval v Aleksandiijo. Ko sem se po petih letih vrnil, sem našel
vse nespremenjeno. Abdel Aziz je bil še vedno mali, suhi fant, ki sem ga od
nekdaj poznal, čeprav se je med tem poročil in je nosil brke. Se vedno je imel
isti brezizrazni obraz, isti plahi pogled in isti hlapčevski smehljaj.
Takoj sem hotel obiskati prijatelja Moallema Haufa in Abdela Aziza in odšel
sem v delavnico z velikim zavojem knjig, ki jih je bilo treba na novo vezati.
Toda našel sem le Abdel Aziza, ki je bil zatopljen v svoje delo. Ko me je
zagledal, je hitro vstal in mi z nasmehom in iztegnjenimi roikami prišel na-
sproti, da bi me pozdravil. Zelo prisrčno sem ga vprašal:
»Si torej še vedno v delavnici Moallema Haufa?«
»Zakaj pa naj bi jo bil zapustil?«
»Mislil sem, da si sedaj mojstçr in imaš že sam vajence.«
Abdel Aziz je ugovarjal: »Jaz pa mojster? Ali morda misliš, da bom kdaj za-
pustil svojega stai-ega mojstra?«
»Mar hočeš ostati vse življenje vajenec?«
Abdel Aziz je poljubil svojo roko na obeh straneh, kar je piomenilo zado-
voljstvo, in vzkliknil: »Hvala bogu! Tukaj mi je zelo dobro!«
»In kje je Moallem Hauf?«
Abdel Aziz je molče povesel glavo in izraz na licu se mu je na poseben način
spi-emenil.
»Je mrtev?« sem poizvedoval. Najina pogleda sta se srečala in videl sem, da
ima čisto solzne oči.
»Ne. Toda bolan je ...
»Težko bolan?«
»Ne.« ■
»Zakaj potem jočeš?«
Stopil je tesno k meni, me prijel za roko in mi zašepetal na uho: »Po-
habljen je...«
»Pohabljen?«
»Tramvaj mu je odrezal obe nogi.«
»Kako gix)zno!« Bil sem tako prestra-šen, da nisem mogel več govoriti. Kakšen
neki je sedaj ubogi mož? Mislil sem samo na to, da bi ga spet obiskal. .Zato
sem vprašal: »Ali stanuje še vedno v tej hiši?«
»Da.«
»Moram ga obiskati. Ali me lahko spremljaš?«
»Seveda!«
491
Zapurtila sva delavnico. Abdel Aziz je hodil spredaj. Ko sva stala v majhni,
temni veži, kjer je zaudarjalo po vlažnosti, sem zaslišal tiho stokanje. Prese-
nečen sem se ustavil in tiho vprašal Abdela Aziza: »Je to on?«
Abdel Aziz je pokimal in me peljal v sobo, kjer je na svojem ležišču sredi
mnogih blazin ležal Moallem Hauf.
»Dobro voljo želim, Moallem!« sem ga pozdravil in mu stisnil roko.
Za trenutek je zadi'žal mojo roko in z žalostnim nasmehom zamrmral: »Da
bi mi bog dal to dobro voljo.«
Cez nekaj časa sem videl, kako se je moj stari prijatelj spremenil po nesreči.
Ker je moral neprestano ležati, je postal veliko težji in debelejši. Gosta, za-
puščena brada je sedaj pokrivala njegov razbrzdan obraz, toda oči so žarele
še bolj gospodovalno kot prej.
Potem ko me je pozdravil in me vprašal, zakaj sem bil tako dolgo odsoten,
mi je ves žalosten pripovedoval o svoji nesreči.
»Moje življenje je postalo neznosno. Ce pomislim na to, da bom vse dni, ki
so mi še ostali, preživel v tej ječi! Zakaj neki me tramvaj ni takoj ubil?«
Ko mi je tako pripovedoval, je jezno gledal Abdela Aziza, ki je nama postregel
s kavo.
»Nikomur se ne smilim!« je nadaljeval. »Niti temu ničvrednežu, ki sem ga
s tolikšnim trudom vzgojil in ga naučil poklica, na katerega je lahko ponosen!
Mislil sem, da imam v njem sina, ki mi bo pomagal, če mi bo kdaj šlo slabo.
Sedaj vem, kako je v resnici: nehvaležen je in prisegam pri bogu, da je srečen,
ko vidi, da trpim! Veselje mu kar žari iz oči. Ko se po rokah plazim iz ene
sobe v drugo, me gleda in dela takšen obraz, kot da bi hotel reči: le plazi se
pred menoj, pes! Ker ima zdrave noge, si misli, da lahko to izkoristi in me
brca. In kdo ga lahko pri tem zadrži? Kar daj Abdel Aziz, nič se ne sramuj!
Mirno me brcni ali pa me raje vrzi skozi okno, saj končno imaš ti noge,
jaz pa ne!«
Moallem Hauf je bil ves rdeč v obraz in se je kar penil od jeze. Abdel Aziz
pa je bil bled, povesal je glavo in molčal. Zdelo se mi je najbolje, da grem.
Brez prave zveze sem zajecljal nekaj besed in po.skusil pomiriti Moallema
Haufa, nato pa sem zbežal iz tega pekla in prisegel pri sebi, da se tja ne
bom vrnil nikdar več.
Nekaj tednov me je zasledoval ta privid Moallema Haufa z razmršeno brado,
rdečim obrazom in bliskajočimi se očmi. Nekaj me je nepremagljivo gnalo, da
bi nesrečnega pohabljenca še enkrat obiskal. Boril sem se proti temu, toda
nekega dne se tej nenavadni sli nisem mogel več upirati.
Abdel Aziz je kot običajno sedel v delavnici. Zdelo se mi je, da je postal še
bolj suh.
»Kako gre Moallemu Haufu?« sem ga takoj vprašal.
»Zelo slabo!« je odgovoril in me negotovo pogledal.
Ne da bi še kaj spregovorila, sva zapustila delavnico in odšla v .sobo Moallema
Haufa. Obisk je bil zopet zelo neprijeten in ko sem odšel, sem si očital, zakaj
sem se vrnil v to strašno hišo. Nisem mogel razumeti, da mi je kdajkoli lahko
492
bil simpatičen človek, ki je bil tako hudoben in je tako zavidal vsem ljudem,
posebno pa ubogemu Abdelu Azizu, kot Moallem Hauf.
Abdel Aziz je bil samo še senca samega sebe in ko je kot hipnotiziran stal
pri vratih, je bil bolj podoben prikazni kakor človeku. Vedno znavo sem ju
obiskoval. Toda vedno se je ponavljal isti pretresljiv prizor.
Nekega dne pa je bil prizor odvi-atnejši kot vse, kar sem do takrat doživel.
Moallem Hauf je dobil pravi napad besnosti, krilil je z rokami in nenehoma
preklinjal vse okrog sebe, trgal je svcje odeje in rjuhe in grizel blazine.
Od groze sem komaj dihal. Čutil sem, kako je ta blaznost počasi prehajala
name, in sem hotel zbežali. Tedaj sem za seboj zaslišal hripav, šibak glas.
Obrnil sem se. Abdel Aziz je s spačenim obrazom stal pred vrati in vpil:
»Nehaj, mojster, nehaj!«
Nato je planil iz sobe. Sel sem za njim, ne da bi prav vedel, kaj delam in
kam hitim. Abdel Aziz je bil že spcdaj in je izginil. Komaj sem prišel na
cesto, sem za seboj zaslišal presunljiv krik. Prestrašen sem vztrepetal in obstal
kot prikovan. Kriku je sledila moreča tišina. Premagal sem in se vrnil v
delavnico, da bi videl, kaj se je zgodilo. Pogledal sem skozi steklo na vratih,
toda znotraj je bilo tako temno, da nisem mogel ničesar razpoznati. Odprl
sem vrata. Kako grozna podoba! Nekaj korakov od mene je v mlaki krvi ležal
Abdel Aziz, ki je imel odrezani obe nogi.
Smrt vodarja
Abduh, Sáid
Sklep mestne uprave o prisilnem odkupu hiš se prebivalci četrti El-Derviš
sprejeli z veseljem in navdušenjem. To je bil prvi korak, da spremenijo to
četrt z umazanimi ulicami v novo naselje, pclno .sonca in svežega zraka, bla-
goslovljeno z dosežki civilizacije dvajsetega stcletja.
Samo en prebivalec četrti je ob tej novici ostal precej brezbrižen: star in
upognjen vodar Hadš Abdel-Ghani. Sestedeset let je živel v tej četrti. Mesto
s svojiimi prekrasnimi ulicami in veličastnimi palačami je bilo zanj tuj in
popolnoma neznan svet. ki je v njem vzbujal skoraj strah. Mestna četrt
El-Derviš z ozkimi ulicami, kjer «ta lahko hcdila vštric največ dva pešca,
mračne slepe ulice, pozin i blatne, poleti prašne, temne noči, ki so se rogale
nad pragovi obešenim svetilkam — vse to bi se tujcu morda zdelo kot pokopa-
lišče živih; za Hadš Abdel-Ghanija pa so te smrdljive in temne ulice sčasoma
izgubile svojo odvratnost in postale zanj priljubljena domovina in zbirka nežnih
spominov, iz katerih so bile stkane njegove sanje, njegovi cilji, njegovo življenje
in njegov svet.
Hadš Abdel-Ghani je bil srečen tam, kjer je bil. Bil je zadovoljen s svojo
ozko okolico in hvaležen bogu, da mu ni bilo treba nositi bremena sorodnikov
ali potomcev, in pa za svoje skromne dohodke, ki jih je imel od tega, da je
ljudi oskrboval z vodo. Bil je edini vodar v četrti. Komaj se je zdanilo, že
493
so ga videli z vodo napolnjenim kozjim mehom čez ramo, in ko se je znočilo,
je bil še vedno tam. Jezil se je, če je v kakšnem kotu videl nakopičene smeti
in prah. Nato se je razbesnel in kaznoval krivca s tem, da mu nekaj časa ni
prinašal vode, ali pa ga je dal čisto na konec svojega seznama.
Tako se je sam postavil za paznika četrti, kakor se je sam imenoval za trgovca
z vodo — kar je pomenilo za trgovca z življenjem. Bil je srečen, ko je ob
vročih dneh brezplačno škropil ulice te četrti. Pri tem je imel občutek, da
nekaj daje svoji domovini in dela dobro za prebivalce četrti.
Kakor večini ljudi se je v trenutkih, ko se je poglabljal vase, tudi njemu
zazdelo, da je eden izmed stebrov, na katerih sloni svet, da se bo po njegovi
smrti zrušil vogelni kamen in se bo življenje ustavilo, da bi žalovalo za njim.
Zaradi tega je Hadš Abdel-Ghani sprejel to vest tako brezbrižno in ne morda
zato, ker je bil ogrožen vir njegovih dohodkov. Živel je za sedanjost in se
nikoli ni brigal za prihodnost. Pa tudi zato, ker se ga ta transakcija ni nepo-
sredno tikala, saj je bila njegova koliba v drugi četrti in je oblast morala
zanjo barantati. Zelo neugodno mu je bilo zato, ker je skrivnostno čutil, da
bo zašla njegova zvezda in se ponišila njegova domovina. Bal se je, da ga
čaka izgnanstvo, tuj svet, poln skrivnosti in zlobe.
Nekega jutra se je Hadš Abdel-Ghani podal z mehom za vodo čez ramo v
hišo mesarja Atiya. Potrkal je na vrata, toda nihče mu ni odgovoril. Potem
je zelo glasno zaklical z daleč se razlegajočim glasom: »Ya-Ghani!« Toda nihče
se ni zmenil za to. Pomislil je, da je Atiya odšel v mošejo k jutranji molitvi,
pritisnil je na kljuko in vrata so se odprla. Zopet je zaklical: »Ya-Ghani, moj-
ster Atiya, sitt Um-Mahmud!« Toda o stanovalcih ni bilo ne duha ne sluha.
Niti »sier«, vrč za vodo, ki je druge dni stal pri vratih, ni bil na svojem
mestu.
Hadš Abdel-Ghani je zapustil hišo in odšel v naslednjo, kjer je izvedel, da je
Atiya prejšnji dan zapustil četrt, ker je oblast kupila njegovo hišo. Hadš Abdel-
Ghani si ni delal skrbi zaradi izgube enega odjemalca, saj je imel še toliko
dmgih. Bilo mu je vseeno, če je Atiya odšel, čeprav mu je bil dolžan še pet
piastrov. Hadš Abdel-Ghani se ni nikoli brigal za denar, dokler je imel svoje
cigarete in kruh. Žalosten pa je vseeno bil zato, ker je ta odiselitev pomenila
prvi udarec zvona pred nevarnostjo.
Tako so minevali dnevi in vsak je prinesel Hadš Abdel-Ghani j u vesti o novih
selitvah, mu malo tesneje zadrgnil vrv okoli vratu in odnesel košček koprene,
s katero sta njegova kratkovidnost in samozadovoljstvo pokrili bližajočo se
tragedijo. Hadš Abdel-Ghani si je zaskrbljeno ogledoval okolico, kakor da bi se
je hotel še zadnjikrat nagledati.
Nekega dne, ko je stopal po eni izmed ulic četrti »El-Derviš«, ga je ustavil
pogovor med uradniki in delavci. Ujel je besede o načrtih za kanalizacijo in
elektrifikacijo. Resno pa ga je vznemirilo polaganje cevi za vodovod. Na tleh
je videl nekaj teh cevi in bi jih bil najraje zdrobil na koščke. Celo poskusil je
to in jih je začel obdelovati z nogami; pri tem se je samo udaril, vodovodne cevi
pa so ostale cele. To ga je tako globoko prizadelo, da je preklel oblast.
Ko so prišli k njemu zastopniki mestne uprave, da bi se z njim pogovorili o
nakupu njegove kolibe, je ni hotel prodati za nobeno ceno, pa četudi bi zaradi
tega morda moral biti lačen. Uprl se je, da bi zapustil svojo kolibo, pa četudi
494
bi ga oblast v njej živega pokopala. Mestni upravi pa je to le povzročalo
re.sen glavobol.
Takrat so Hadš Abdel-Ghaniju ostale samo še tri hiše, ki jih je še redno
oskrboval z vodo, in tistih nekaj piastrov, ki jih je dobil od teh prebivalcev,
je ravno zadoščalo, da si je kupil nekaj cigaret in nekaj kruha. Lakota in skrbi
so terjale davek od njegovega ostarelega telesa in začel je slabeti.
Nekaj dni kasneje je odšel naslednji odjemalec. Hadš Abdel-Ghani je odslej
lahko zadovoljil samo eno potrebo in je zato moral izbirati med cigaretami
in kruhom. Čutil je, kako se mu tragedija vedno bolj približuje. Vseeno pa je
znamenja prihajajoče katastrofe sprejel potrpežljivo in z vdanostjo v u.sodo.
Naslednjega dne je vstal in napolnil prvi vrč. Čeprav je bilo to najlažje delo, ki
ga je opravil v svojem življenju, je čutil, kako mu znoj teče po telesu. Od lakote
in potrebe po kajenju je skoraj zblaznel. Ko je napolnil vrč, je okorno in utru-
jeno stopal dalje in razmišljal, da bo sedaj napolnil še drugi vrč in dobil še en
piaster; z njim pa si bo kupil nekaj tobaka, da si bo vsaj malo olajšal trpljenje
pomanjkanja.
Napolnil je meh in z njim na hrbtu odšel naprej. Videl je nejasno, kakor da bi
mu oči pokrivala megla. Noge so ga komaj nosile. Bil je utrujen in lačen.
Toda ko je prišel do hiše, je videl, da je ptica zapustila gnezdo.
Z bridkostjo v srcu se je obrnil, na hrbtu pa je še vedno nosil meh. Kot še
nikoli poprej se mu je zazdelo, da je napolnjen s svincem in ne z vodo. V
njegove skrbi, njegovo lakoto in bedo se je mešal še prah, ki se je nenehoma
razširjal iz porušenih hiš.
Bilo je zelo vroče in Hadš Abdel-Ghani je komaj našel pot skozi četrt »El-
Derviš«. Z napol slepimi očmi je strmel v podrte hiše, pa jih je komaj videl,
tako so mu tekle solze.
Delavci so veselo prepevali, vendar njihovih pesmi ni mogel slišati. Vso po-
zornost je posvetil tlom. Edino tla je še lahko videl in sedaj se je spomnil,
da jih že cel teden ni poškropil.
Mislil si je, da morajo tla biti žejna in da ga prosijo za vodo. Podzavestno
je s prsti odprl meh in voda je začela curljati. Tla so jo žejno posrkala. Hadš
Abdel-Ghanija pa je stiskalo pri srcu. Njegove solze so poškropile tla in se prav
tako izgubile v prahu.
Takrat je pripeljala mimo mestna cisterna za vodo, ki sta jo vlekli dve muli,
in v minuti je pokrila površino s tolikšno količino vode, da bi jo Hadš Abdel-
Ghani nosil več dni. Ko je s slabotnimi očmi gledal za vozom, je prvič razumel,
da je na tem svetu postal brezpomemben in tako nevažen kot kdorkoli drugi.
Vseeno pa je blagoslavljal dež, ki je poškropil ostanek njegove domovine.
Delavci so podirali zid, ki je pravkar počil, in mu klicali, naj se varuje pada-
jočih ruševin. Toda njihovih klicev ni slišal, ker se je sklonil po cigareto, ki jo
je videl na tleh. Vznemirjen je planil po njej, kakor da bi bila zaklad, in komaj
jo je pobral, so se razvaline zrušile in ga pokopale pod seboj. Ko so našli
njegovo truplo, je stiskal k sebi svoj meh za vodo, kakor da bi ga hotel zava-
rovati pred nevarnostjo.
Nihče razen oblasti ni čutil njegove izgube. Zanjo pa je pomenila rešitev pro-
blema in napredek je imel prosto pot.
495
Komedijant
as-Siba'i, Jussuf
Bil je samo komedijant, komik. Kaj neki je obsedlo dekle, da ga ljubi? Kateri
vihar je to rožo pahnil tako globoko? Toda če njo opravičimo z mislijo, da je
ljubezen slepa, kakšno opravičilo naj najdemo za njeno mater, ki je tako
pametna in konservativna ženska, s tako dostojanstvenim nastopom? Kako more
s svojim bogastvom in poreklom dopuščati takšno zvezo?
Vsa ta vprašanja so mi rojila po glavi, dokler se nekega dne nisem slučajno
znašel z materjo na samem. Prav gotovo je že prekoračila štirideseto. V okviru
sivih las je bil njen obraz častitljivo lep, njena drža prijetna in izbrana. Ker
sva bila sama, sem jo moral povprašati.
Dolgo me je gledala in smehljaje odgovorila: »V svojih knjigah postavljate
ljubezen nad vse stvari, zdaj pa se čudite, da sem privolila v to zvezo?«
»Samo v svojih knjigah!« sem ji zagotavljal. »V svojih zgodbah skušamo najti
to, kar nam manjka v življenju. Marsikdaj so samo sanje, ki niso niti praktične
niti uresničljive. Poroka med vašo hčerko in tem komedijantom bi bila na
primer čudovita zgodba, v resnici pa bi bila nesreča. Ce bi vaša hčerka mogla
pozabiti na to ljubezen, bi prav gotovo našla nekoga, ki bi je bil vreden.«
Trenutek je vladal molk, nato je mati kakor v sanjah ponovila: »Pozabiti to
ljubezen in najti nekoga, ki bi je bil vreden. Natančno to sem napravila jaz. —
Ne, ena lekcija je dovolj. Človek ne stori dvakrat iste napake.« Umolknila
je, da bi zbrala misli, nato mi je povedala, kako drago jo je stala ta »lekcija«:
»Ze dvajset let je od tega. Sedel je pred menoj in mi rekel: ,Vsakdo med nami
ima svoje sanje, ki jih mora uresničiti, toda vsem to ne uspe. Srečen človek,
ki mu je bog dal moči in poguma, da doseže svoj cilj. Jaz sanjam o tem, da bi
postal velik komedijant, kar nekega dne tudi bom.'«
Prezirljivo sem mu odgovorila: »Nič na svetu me ne bi pripravilo do tega, da
bi poročila komedijanta.«
»Ne komedijanta, temveč filozofa. Življenje je tako žalostno. Ali je kaj večjega
kot moč nuditi tem žalostnim ljudem, tem trpinom, vsaj malo veselja in
radosti?«
»Imenuj to kakor hočeš, toda izbirati moraš med svojim poklicem in menoj,«
sem odgovorila.
In izbral je svoj poklic. Ljubil me je, kljub temu pa sva oba ostala trmasta.
Sklenila sem, da bom zadušila svoja čustva, prekinila vse odnose in ga pozabila.
To mi je bilo ljubše, kakor da bi postala žena komedijanta. Ljubila sem njegovo
živahnost in veselost, ki ga je nenehno obdajala. Občudovala sem njegovo
dobroto in duhovitost, nisem pa se mogla sprijazniti s tem, da se razkazuje pred
publiko in da si s svojo komiko služi kmh. Njegovo nagnjenje do tega poklica
in moj ponos sta naju ločila. Oba sva skušala zadušiti svojo ljubezen.
Prav tako kakor jaz so ga zatajili tudi njegovi starši. Sam je hodil po svoji
težki poti in edina podpora mu je bila njegova močna volja in prepričanje,
da ni komedijant, temveč filozof, ki v svojem delu vidi nekaj dobrega: izgla-
jevanje gub nesrečnim in razveseljevanje žalostnih.
496
Tudi jaz sem hodila svojo pot. Uspelo mi je skriti razočaranje in bolest. Mar-
sikdaj, ko sem bila sama, pa so se povrnili spomini, rana se je odprla in srce
je zakrvavelo.
Končno sem se poročila. Moj mož je bil takšen, kot bi si ga želelo vsako mlado
dekle: bil je čeden, dober po značaju in bogat. Mislim, da te lastnosti zadoščajo
za razumski zakon, — ne pa za zakon iz ljubezni.
Nisem še pozabila. Borila sem se proti spominom, skušala sem uveljaviti razum-
in zatreti srce. Nazadnje sem mislila, da mi je uspelo.
Nekega dne mi je mož predlagal, da si ogledava gledališko igro, ki jo čudovito
interpretira nov igralec. Govorijo, da je v njem treba gledati bolj filozofa kot
komedijanta. Uganila sem njegovo ime, še preden sem ga slišala izgovoriti.
Ce bi bila lahko jaz odločala, prav gotovo ne bi šla v gledališče. Razum mi je
govoril, da če bi se morda moje srce nenadoma spet prebudilo in se uplo, ga
tokrat verjetno ne bi mogla ponovno utišati.
Končno sem sedela v gledališču. Si lahko predstavljate, kako sem se počutila
pred začetkom predstave, kako mi je razbijalo srce? Vsi spomini so oživeli.
Rada bi bila s pogledom prodrla skozi zaveso, da bi za kulisami poiskala svojega
ljubega. Razum mi je ukazoval, naj se pomirim, toda srce ni ubogalo.
Zadoneli so trije udarci na gong in zavesa se je počasi dvignila. Igra se je
začela. Nekaj trenutkov pozneje se je pojavil na odru. Prisrčno ploskanje ga
je pozdravilo. Bila sem tako zbegana, da nisem razumela niti besedice tega, kar
je povedal. Ko bi mu le lahko tam na odru planila v objem!
Od časa do časa sem se spet zavedla in mu prisluhnila. Poslušala sem njegov
vesel in prijeten glas. Vse, kar je rekel in storil, je bilo polno ironične filo-
zofije in dobrega okusa. Nenadoma me je zagledal in najina pogleda sta se
srečala. Za delček sekunde je umolknil in takoj spet nadaljeval. Imela sem
celo vtis, da ga je moja prisotnost osrečevala. Zame ni obstajal nihče več;
bilo mi je, kakor da je dvorana prazna, da sva sama, on in jaz.
Predstava se je bližala koncu. Počutila sem se nemočno pred svojo silno lju-
beznijo. Preklinjala sem svoje nekdanje neumne nazore, svoj ponos, in obžalo-
vala svojo poroko. Želela sem si samo eno: da bi se ločila od svojega moža,
na katerega sem v teh treh urah popolnoma pozabila, in se vrgla k nogam
svojega dragega do konca življenja. Sedaj mi je bilo vseeno, kaj bi porekli
ljudje: žena komedijanta, cestnega roparja ali celo berača, samo da bi bila
lahko pri njemu. Kljub temu pa sem se vrnila s svojim možem domov, brez
vidne spremembe; le molčala sem, kar pa sem opravičila z glavobolom.
To srečanje je vzbudilo najine spomine in seveda sva storila vse, da sva se spet
srečala. Bila sva kakor dve odmrli polovici, ki oživita, ko se spet vidita.
Nisem skrivala obžalovanja; zagotavljala sem mu, da sem sedaj pripravljena
ne samo, da postanem žena komedijanta, temveč celo, da grem z njim beračit,
če bi bilo potrebno. Tudi on ni bil srečen. Kljub uspehom mu slava ni ugajala.
Kaj mi koristi slava, če pa sreče ne morem deliti z ženo, ki jo ljubim?
Temu srečanju je sledilo drugo, tretje, četrto. Iskala sva rešitev svojega pro-
blema, pa jo je bilo težko najti. Bila sem poročena in sem pričakovala otroka.
Tudi on je našel žensko, ki je bila pripravljena, da postane žena komedijanta,
in kmalu naj bi postal oče.
497
Oba sva nosila odgovornost in težko breme, saj ni šlo samo za mojega moža
in njegovo ženo, temveč tudi za najina otroka. Hotela sva najprej počakati na
njuno rojstvo.
Moja hčerka je prišla na svet in nova vloga matere mi je vzela ves čas. Sele
po več mesecih sem ga spet videla. Dobil je sina in mi je o njem pripovedoval;
ljubil ga je prav tako, kot sem jaz ljubila svojo hčerko.
Ljubezen do otrok je najina čustva zadušila, toda ne zmanjšala; to ni bilo
mogoče. Oba sva čutila težo svoje odgovornosti in dolžnosti.
Previdnost je igrala svojo vlogo. Moj mož je umrl. Kljub temu, da sem bila
žalostna, se mi je zdelo, da je usoda našla srečno rešitev mojih problemov.
Nič ni nemogoče; tudi njegova žena lahko umre. Potem najini zvezi ne bi bilo
nič več na poti. Živela bi srečno s svojima otrokoma, uživala bogastvo moje
dediščine in slavo njegovih uspehov.
Takšne misli so mi rojile po glavi. Priznam, da so bile zlobne, zame pa so
izražale vse, česar sem se kdaj nadejala. Vendar se je usoda ponorčevala iz
mojih želja in mi vsilila najstrašnejšo rešitev.
Minilo je komaj nekaj tednov od smrti mojega moža, ko sem izvedela, ne da je
umrla njegova žena, temveč on. To sporočilo me je zadelo kakor grom. Vse
bi se bilo smelo zgoditi, samo to ne!
Moje življenje je postalo pusto. Počutila sem se osamljeno in zapuščeno. Mi-
nevali so žalostni in samotni dnevi. Samo hčerka je malo izpolnjevala praznino
mojega življenja.
Se vam zdi, da naj danes branim svoji hčerki, da bi poročila moža, ki ga ljubi
in ki je sin tistega, ki sem ga nekoč ljubila jaz? Hočete, da uničim življenje svoje
hčerke in njegovega sina in ji ne dovolim, da bi postala žena komedijanta, ki je
prav tako kot njegov oče filozof? Ne, tisočkrat ne; človek ne stori dvakrat
iste napake.«
2e od nekdaj je Hadš Abdel-Hhani veselo in zadovoljno oskrboval z vodo tesne in
revne četrti svojega mesta. Voda je bila važna in redka. Zato se je tudi on počutil
dovolj važnega, da ni skrbel samo za vodo, temveč tudi za red. S polnim želodcem,
cigareto v ustih in kozjimi mehi čez ramo — tako je bil srečen. Toda novi časi,
civilizacija z novimi hišami, modernimi cisternami za vodo in kanalizacijo so prišli
tudi v njegov okoliš in šli neopazno preko njega. Po tolikih letih srečne enakomer-
nosti se jim ni mogel več prilagoditi. Ta osvobajajoča se in. tragična resničnost
spreminjajočega se Orienta je znova in znova snov današnjih egiptovskih piscev. V
tej knjigi jih je zbranih več kot 30, med njimi nekaj najpomembnejših. Poseben
čar modemih egiptovskih pripovedk je ravno v tem, da iz orientalske neskončnosti
porojena etika in modrost klasičnega razcveta arabske pesnitve, ki je našla svoj
enkratni in svojski izraz v pravljicah Tisoč in ene noči, prodre s svojim čarom
tujosti in oddaljenosti tudi tam, kjer so egiptovski pisci 20. stoletja dolžniki moder-
nega realizma iz svetovne literature. Maupassanta in Zolaja, Cehova, Turgenjeva in
predvsem Hemingwaya. Te vplive z grobim realizmom in globokim psihološkim
ozadjem posebno čutimo pri enem največjih sodobnih egiptovskih piscev in drama-
tikov Mahmedu Taimurju, pri »egiptovskem Maupassantu«. Njegovo novelo »Pohab-
ljenec« bi zaradi občutene psihologije lahko napisal Maupassant, zaradi odbijajoče
globinsko- psihološke trdote, če si odmislimo stil, pa tudi mladi Thomas Mann:
oblasten mojster, ki je doživel strašno nesrečo, privede svojega učenca in rejenca
v slepo odvisnost, kjer ga z odvratno sugestijo požene v isto usodo. Tudi njegova
nežna ljubezenskega zgodba »Proga 2« bi so vsekakor lahko dogajala v kakšnem
modernem velemustu, v Londonu, Parizu ali Cikagu. Preprosta in pravljična poezija,
498
s katero odvija Taimur srečanje med preprostim sprevodnikom in pocestnico, ki se
združita, da bi ubežala osamljenosti, pa ga prikazuje kot pravega Egipčana z arabsko
tradicijo. Nespremenjeni arabski svet priča Ahmed Rassim v svojem črtici podobnem
pripovedovanju »In babica govori«: tekmovalnost in zlobo med ženami v haremu
bogatega šejka omili dobrota in ljubezen do bližnjega najlepše med njimi — etika
in čar iz Tisoč in ene noči. Za nas tako mikavno ozračje »med dvema svetovoma«
nam je tako učinkovito kot komaj še kdo prikazal angleško pišoči Rašad Rušdi v
svojih literarno blestečih pripovedih. Tako v noveli »Na dopustu«, kjer ljubko za-
smehuje lastno birokracijo.
Čeprav dela egiptologov, arabistov, koptologov, zgodovinarjev in potopiscev napol-
njujejo celo knjižnice, je ena stran Egipta ostala do danes čisto neznana, namreč
duhovno in družbeno področje doživljanja tiste resničnosti Orienta, ki se zrcali v
delih sodobnih piscev.
KUDDUS, Ihsan, Abd-al se je rodil leta 1920 v Kairu, študiral pravo na kairski uni-
verzi in s 25 leti postal glavni redaktor po vsem Orientu znanega političnega tednika
»Rose el-Jussef«, ki ga vodi še danes. V arabsko govorečem svetu je postal znan
pisatelj in politični publicist. Kuddus je do sedaj objavil osemnajst romanov oz. novel
in številne ki'atke zgodbe. Nekatera izmed teh del so mu prinesla književne nagrade.
Radio, film in televizija so večkrat črpali snov iz njegovih del. Nekaj njegovih
romanov in črtic je prevedenih v angleščino. Kuddusa so pogosto označevali kot
»najbolj branega sodobnega pisca arabskega sveta.« Nekaj naslovov njegovih del:
»Prost sem«, »Kje je moje življenje?«, »Ne morem spati«, »Nekaj v mojem srcu«,
»Sonce ne bo za.šlo«, »Mož v naši hiši«, »Blokirana cesta«, »Prazna blazina«.
TAIMUR, Mahmud rojen v Kairu leta 1894, izvira iz aristokratske družine, ki je
igrala vidno vlogo v duhovnem in umetniškem življenju Egipta. Njegov oče je bil
znan znanstvenik, očetova sestra in brat Mohamed (t 1921) pa sta se uveljavila v
književnosti. Oba brata Taimur sta iskala nove poti besedne umetnosti, »ki je imela
za cilj preprosto prikazovati življenje.« Mahmud Taimur se je nato posvetil študiju
kmetijstva, vendar ga je moral zaradi bolezni opustiti in se je popolnoma predal
literarnemu ustvarjanju, vendar je bil v začetku pod močnim vplivom Maupassanta
in Cehova. Ko je Taimur leta 1925 nastopil s prvimi tremi zbirkami novel, je njegovo
ime zaslovelo čez noč; kmalu je postal vzgled za arabsko ljudsko pripoved. Mahmud
Taimur, čigar delo obsega več kot 35 knjig (več romanov, šest dram, več kot dvajset
novel in številne krajše zgodbe), slika visoko in nizko egiptovsko družbo, v obliki
satiričnega podajanja oseb razgalja človeško nečimrnost in neumnost. Najbolj pa mu
je pri srcu preprosto ljudstvo. Njegov umetniški cilj je »dati pripovedovanju barvo
življenja.« Med Taimurjevimi deli moramo omeniti: »Stric Mutawalli in druge
zgodbe^<, »Sledi«, »Srce mladega dekleta«, »Sfinga leta«, >'Cudež Tamr Hinna«, »Salwa,
ki ji grozijo viharji«, »Zaklonišče št. 13«, »Ragab Effendi in na smrt obsojeni«,
»Popotnik Salabi«, »Sejk Gum'a«, »Človek z brki«, pa gledališki komadi »Rešena«,
»Danes vino-" in »Nespečnost«.
ABDUH, Sáid spada v skupino tistih egiptovskih piscev, ki posebno negujejo krajšo
prozno obliko in skušajo vanjo ujeti posamezne značilne dogodke.
JUSUF, as-Siba'i, rojen leta 1917 v Kairu, je začel pisati še kot dijak. Prvo zgodbo
so mu objavili, ko je bil star ravno šestnajst let. Po končani vojni akademiji je z
dvajsetimi leti postal oficir konjenice. Leta 1952 je bil imenovan za kuratorja Vojnega
muzeja. Stiri leta pozneje (1956) se je odpovedal službi v vojski in je postal generalni
sekretar »Supreme Council for Art and Literature«. Siba'i je tudi generalni sekretar
egiptovskega »Story Club« in zastopnik Združene Arabske republike v Mednarodnem
PEN-klubu. Politično se je Siba'i uveljavil kot generalni sekretar Afro-azijskega
solidarnostnega kongresa, kjer je svoje »antikolonialistične« in »antiimperialistične«
tendence izražal na način, ki je za Zapad malo nenavaden. Siba'i je do danes objavil
več kot trideset knjig; poleg romanov, novel in črtic tudi drame. Nekaj njegovih novel
so posneli na film. Naj naštejemo nekaj naslovov njegovih knjig: »Vrni mi moje srce«,
»Združitev za ubijanje žensk« (komedija), »Sest žensk in šest moških« (zgodbe), »Iz
neznanega sveta« (zgodbe).	„ j i т » m - •
Prevedel Jože Pie sej
499
Ne gre za to, ampak
Janez Pirnat
Braco Rotar je objavil v 35. št. Perspektiv sestavek z naslovom Stojan Batic in
»Rudarji«. V zaključku je povzel svoje predhodne misli in opažanja ter na ta
način:
1.	označil — kaj je kipar S. Batič v svojem bistvu,
2.	glede na to bistvo določil nivo, na katerem je kiparjevo delo še prebavljivo in
3.	označil posledice, ki so nastale, ko si je kipar dovolil zapustiti omenjeni
nivo. Takšen je zaključek Braca Rotarja: »Batič je v svojem bistvu deko-
rater, in kadar ostane njegovo delo na tem nivoju, je prebavljivo. Brž ko pa
postane bolj ambiciozen, pa se pokaže, da posnema samo zunanje forme in da
vsebine teh form ne razume. Zato so njegova dela večinoma prav nemogoči
kompromisi med naročilom, modo in dekoracijo.«
Vsem bralcem in ljubiteljem umetnosti je Braco Rotar na ta način pokazal
kaj je določeni slovenski kipar v svojem bistvu. Lahko domnevamo, da bo v
bližnji prihodnosti še marsikoga zamikalo, da bi sem pa tja »opredelil bistvo«
kakega sodobnika. Za vse te potencialne opredeljevalce utegni biti zanimivo,
če že ne poučno, če se v naslednjem seznanijo s ključem oziroma metodo,
katere se je poslužil Braco Rotar v svojem sestavku.
Ta ključ sloni na shemi, ki nam jo avtor ponuja v UVODU, to je v prvem
delu svojega spisa. V Rotarjevi shemi dojemajo ljudje figurativno umetnost
po treh stopnjah. Na prvi stopnji ugotavljajo podobnost upodobljenih pred-
metov v naravi in jih prepoznavajo. Nekateri ljudje se ustavijo že na tej
stopnji. Na drugi stopnji ljudje razbirajo zgodbo in fabulo, ki jo je upodobil
umetnik. Večina ljudi se ustavi — po avtorjevem mnenju — že na prvih dveh
stopnjah. Do tretje stopnje pride potemtakem le manjšina ljudi. Na njih do-
jemajo umetnino kot sintezo vseh elementov. Ti elementi so fabula, barva,
material, svetloba in senca. Tista vsebina, ki je resnica umetniškega dela (in
ni identična z zgodbo ali fabulo), določa formalne prijeme. To vsebino ali
resnico izražajo razmerja med posameznimi elementi. Razmerja hkrati govorijo
o umetniku in njegovih razmerjih in odnosih do sveta. Ni važno, ali so elementi,
ki jih išče umetnik — novi, važno je, da jih uporablja na izviren način. Važno
je zato vedeti, kako jih uporablja, važen je torej način upodobitve.
Podobno kot avtorju zgoraj skicirane sheme, se zdi tudi nam važno predvsem,
to, kako je avtor elemente svoje sheme uporabil pri interpretaciji, ki sestavlja
drugi del njegovega spisa. S tem smo pristali na »element«, v katerem se
500
stališča Braca Rotarja ne razlikujejo od našega. Prav zato lahko zagotovimo
potrpežljivemu bralcu in seveda tudi avtorju, da bomo v nadaljnjem izključili
vsako načelno razpravo, pa tudi vsako podobno raziskavo o tem, ali so elementi
njegove sheme izvirni ali niso. Zato ponavljamo avtorjevo misel, da izvirnost
ni tako zelo pomembna pri iskanju posameznih elementov, ampak pri njihovi
uporabi. Braco Rotar je sicer dovolj slikovito označil še neki drugačen primer;
če namreč nekdo nekritično uporablja tuje elemente, ki jih pred tem še ni
prebavil. Tudi ta primer bomo morali pri obravnavi zanemariti, ker — za
razliko od Braca Rotarja — smatramo, da je navajanje virov in izvirov v
publicistiki stvar, ki zadeva v prvi vrsti strokovno moralo posameznih avtorjev.
S tem seveda ne mislimo, da bi morala postati ista stvar na enak način —
hkrati tudi praksa likovne umetnosti. Čeprav je res, da se je nekaj podobnega
že dogajalo. V slovenskem kiparstvu na primer, je ustvaril kipar Zdenko Kalin
žensko figuro in jo preprosto naslovil: »Po Cranachu«. Kljub temu pa tu ne
bomo govorili o slovenskem kiparstvu, ker bi se radi poučili o določeni kritični
praksi, kakršno predstavlja tukaj obravnavani sestavek.
Najprej bi opozorili na negotovost, v katero nas spravlja tisto, kar Braco Rotar
označuje z oznako — ljudje. Gre preprosto za to, da se v avtorjevi shemi po-
javljajo tri kategorije ljudi, katerim pri najboljši volji ne najdemo ustreznih,
denimo socioloških kategorij. Braco Rotar je ljudi najprej priredil svojim stop-
njam, po tem pa jih razlikuje: V prvi kategoriji so ljudje, ki pridejo samo do
te (prve) stopnje, katero že poznamo. V drugi kategoriji je večina ljudi, ki se
ustavi že ob prvih dveh stopnjah, ker jih z razumom lahko hitro dojamejo,
ostalo na sliki pa samo slutijo itn. V tre j i kategoriji pa se spremeni oznaka
ljudje v prvo osebo množine: Tu sprejemamo umetnio kot sintezo vseh njenih
elementov, itn. Pojav prve osebe množine je razlog, da se naša začetna nego-
tovost polagoma spreminja v previdnost. Tudi brez pretirane pozornosti lahko
opazimo, da se pojavijo pri posamezniku, ki sodi v okvir prve osebe množine
določene »kvalitete« kot so — prizadetost, vznemirjenost, zrevoltiranost in pred-
vsem intenzivno zavedanje samega sebe. Nejasnost kategorije ljudje v prvih
dveh stopnjah se spremeni v tretji stopnji v določenost in gotovost o »kva-
liteti« posameznika, ki je nosilec intenzivne vednosti o samem sebi. Družbena
neoperedeljenost ljudi iz prvih dveh kategorij se — z vidika intenzivno zaveda-
jočega se posameznika tretje kategorije — nezadržno spreminja v megleno
maso nezavednosti (skoraj podzavednosti) tako, da se z njimi niti za hip nismo
pripravljeni izenačiti. Njihova »določnost« je taka, da bi se samo sramovali
svoje pripadnosti k ljudem take vrste. UVOD Braca Rotarja, s katerim je pod-
krepil svojo interpretacijo, je poučen primer uporabe določene teorije, ki je
sicer splošno znana kot teorija elite. Obstaja možnost, da avtor ni natanko vedel
kaj uporablja, ko je sestavljal shemo o tristopenjski dojemljivosti figuralne
umetnosti. Ta možnost pa nas samo utruja v gotovosti, do dvomimo v kva-
liteto takega kriterija kot je intenzivno zavedajoči se posameznik. Hkrati s tem
pa se nam utrjuje prepričanje, da je vsak posameznik — ne glede na stopnjo
svoje vednosti — zmotljiv — in da vrednotimo oziroma cenimo vrednote do-
ločenega posameznika po objektivizacijah njegovih sposobnosti (njegovih ved-
nosti itn.) v določeni širši (delovni, družbeni) skupnosti.
Glede na to, kar je bilo zgoraj povedanega o shemi Braca Rotarja, lahko
opozorimo na poglavino pomanjkljivost, s katero se bomo srečali v drugem
501
delu avtorjeva sestavka. Tam se bo pojavljala avtorjeva vednost, ki se inten-
^zivno zaveda sebe v objektivni obliki, namesto da bi ostala na ravni sub-
jektivnega mnenja,'kar v resnici je. Zaman bomo namreč iskali kakega po-
skusa objektivizacije avtorjevega mnenja, poskusa, da bi se subjektivno mnenje
v določeni strukturi nekega kiparstva postavilo v določeno širšo strukturo
neke stvarnosti. Ce namreč vemo za katero kiparstvo gre, potem je določena
tudi stvarnost.
Pomanjkljivost, na katero smo pravkar opozorili, opazimo že ob nekaterih
splošnih, uvodoma zabeleženih vprašanjih o umetnosti, ob katerih je čutil Braco
Rotar potrebo, da bi se nekoliko ustavil: Na retorično vprašanje, kaj je deko-
rativno, avtor odgovarja: — Kadar slika deluje prijetno, nerazburljivo in za-
dovolji predvsem naše čute, pravimo, da je dekorativna. Najbolj znana dela
take vrste v zgodovini so Rafaelove slike. Nobena resnična umetnost ni nikoli
samo dekorativna. Nismo seveda poklicani, da bi pred umetnostnim zgodo-
vinarjem branili dela take vrste, ki zadovoljujejo predvsem naše čute. Izrazimo
pa lahko dvom o tem, da bi dopuščala resna umetnostno zgodovinska literatura
podobne poenostavitve pojmov. Pristanemo lahko na možnost različnih inter-
pretacij enega in istega umetnostno zgodovinskega pojma, ne moremo pa se
strinjati s preobrazbo določenega pojma v aksiom s pozitivnim ali negativnim
predznakom. Ne bo se nam posebno težko zediniti o tem, da resnična umetnost
ni nikoli samo dekorativna. Težave in nesporazumi nastanejo šele potem, ko
poskušamo določiti mesto in vlogo tega pojma v resnični umetnosti. Gre torej
za resnico tega pojma. Te pa se je avtor izognil. Nekatere lastnosti pojma so
se mu zazdele negativne in te je posplošil na celoto. Tako je na lahek način
prišel do nekega pomožnega »kriterija« z negativnim predznakom.
Drugo vprašanje, ki ga je skušal avtor uvodoma razjasniti, zadeva abstraktno
oziroma moderno umetnost. Abstraktna slika je redkokdaj lepa, seveda če je
umetnina, prav tako modernistična stilizacija, ker zaradi ¡-^pesimistične-« vsebine
ne deluje lagodno. S pesimistično vsebino mislim tole: umetnik išče možnost
svoje eksistence in v zvezi s tem ne vidi povsod ravno rožnatih barv, je raz-
dvojen in se bori s seboj. Ker pa to živi, se to tudi odraža v njegovem delu,
to je celo vsebina njegovega dela. Ta vsebina je vse prej kot prijetna. Kakor
vsaka prava umetnost, zahteva tudi moderna notranji pristop, gledavec se torej
mora vživeti vanjo, prisili ga v kritičen odnos do sebe in okolice. Konfrontirati
mora svojo situacijo, ki jo kaže umetnina.
Nismo sicer dolžni, da bi se spustili v obsežnejši zagovor moderne umetnosti,
čeprav kaže, da bi bilo to zelo na mestu. V okviru citiranega odlomka bi se
vsekakor morali najprej odločiti — kaj razumemo pod možnostjo umetnikove
eksistence in kaj nam na primer pomenijo rožnate barve, ki jih umetnik v
zvezi z iskanjem svoje eksistence ne vidi povsod. Avtor nas je spet spravil v
negotovost in lahko samo ugibamo, da misli na družbeni položaj umetnika, ko
piše o možnostih umetnikove eksistence. Ce je tako, potem bi lahko avtorju
očitali, da je vprašanje vsebine umetnosti izenačil z vprašanjem oblike kulturne
politike. Na ta način bi se avtorjevo stališče v ničemer ne razlikovalo od sta-
lišča apologetov socialističnega realizma niti od stališča, po katerem je vrednost
umetnosti izenačena s tržno vrednostjo, umetnina pa z blagom. Ce pa avtor v
možnosti umetnikove eksistence ne vidi le družbenega položaja umetnika, ampak
položaj neke družbe — določeno družbeno situacijo, s katero ima vsak po-
502
sameznik številne in zelo raznovrstne odnose, potem ne razumemo avtorjeve
potrebe, da vnaprej določa, katera razmerja lahko in katera ne smejo sestav-
ljati tistega, kar sam imenuje vsebino umetnosti. Nihče ni namreč pooblaščen,
da bi umetnosti naprej določal vsebino. Braco Rotar si je to pravico prilastil
menda zato, ker ima priviligiran položaj v svoji tristopenjski shemi, glede na
intenzivno, sebe se zavedajočo vednost. S tem je na precej lahek način prišel
do drugega pomožnega »kriterija«, ki ima po njegovem mnenju pozitiven pred-
znak in po katerem mora biti vsebina moderne umetnosti pesimistična.
Na podlagi svoje vednosti, ki je objektivirana s prvo osebo množine in s po-
močjo pravkar opisanih pomožnih »kriterijev« je pristopil Braco Rotar k in-
terpretaciji na ta način, da je dosledno upošteval načelo, ki ga je sam imenoval
notranji prastop k umetnosti. Ta pristop med drugim zahteva od gledalca, da
konfrontira svojo situacijo s situacijo, ki jo kaže umetnina. Ker nam je bilo
dano, da smo spoznali v okviru UVODA avtorjevo situacijo, lahko pričakujemo,
da bo vse, kar ni v neposredni zvezi z opisanimi »kriteriji« in kar izpada iz
postavljene tristopenjske sheme — meritorno obsojeno.
Drugi del obravnavanega sestavka ima naslov — RUDARJI. V njem najdemo
— na nepolnih sedmih straneh besedila — opise osemnajstih plastik. Avtor
je na začetku sklenil, da bo pisal samo o tem, kaj nam lahko povedo Batičevi
kipi. Nas pa bo seveda zanimalo, kako piše Braco Rotar.
Največ prostora — eno celo stran teksta — je posvetil avtor kipu z naslovom
»Rudar II.« To je prva plastika, ki jo obravnava, zato se moramo zadržati
nekoliko dalj časa ob opisu tega dela in ob zaključkih, ki iz opisa izvirajo.
Prvi odstavek avtorjevega opisa sestavljajo splošna opažanja — kot na primer:
Postava je razmeroma visoka, v pasu vitka, s širokimi rameni in majhno
glavo itn. V drugem sestavku postane opis neobičajno zgovoren: Postava in
drža sta podobni sodobnemu lepotnemu idealu širokih ljudskih množic —
športniku, toda ne športniku v akciji, ampak zvezdi igrišča, potem ko še samo
reprezentira in je dekoracija raznih lokalov. V mislih ljudi je nekakšen simbol
uspešnosti, in sicer tiste površne, neresnične uspešnosti, ki jo vsak opazi. Po
tem opisu se znova znajdemo v negotovosti, ker ne vemo, ali to zgodbo pri-
poveduje kip ali jo pripoveduje avtor. Ta nesporazum je odstranjen šele kasneje,
ko preberemo opise ostalih plastik. Iz njih je namreč razvidno, da je avtor
prevzel kipom vlogo pripovedovalca. Zaradi preglednosti bomo primere navedli
kasneje.
Ko je na zgoraj opisani način Braco Rotar končal pripovedovati zgodbo o kipu,
se je ustavil ob naslovu plastike, da bi nam nekaj povedal še o fabuli. Avtor
meni, da dobimo ob besedi rudar čisto določeno predstavo. Človek, ki opravlja
poklic radi malo idealiziramo, imamo ga za heroja dela nikoli pa za reprezen-
tančno figuro, za okras jame. Na licu in na postavi rudarja pričakujemo res-
nične sledove njegove funkcije, napora v jami, skoraj nemogočega življenja in
prav tako nenavadno močne sle po življenju. Nadalje si avtor ne želi natu-
ralistične upodobitve življenja v jami, niti upodobitve kakšnega določenega
rudarja, pa tudi tega ne, da bi plastika nosila s seboj različno orodje. Plastika
bi morala — pravi Braco Rotar — če že nosi tak naslov, živeti življenje ru-
503
darjev, ne ga samo demonstrirati, pa tudi ne kazati lažne podobe o njem. Spet
se ne bo težko strinjati z avtorjem, ki zahteva, da bi morala plastika s takim
naslovom — živeti življenje rudarjev. Težave se prično šele z vprašanjem —
kakšna oblika plastike bo živela življenje rudarjev? To pa je kajpa — ima-
nentno vprašanje našega kiparstva in ne vprašanje kritike oziroma avtorja,
katerega sestavek je predmet te obravnave. Iz narave umetnosti izhaja načelo,
ki je splošno priznano v naši družbi — namreč, da umetnosti ne predpisujemo
norm, po katerih naj se ravna. Pota umetnosti naj potemtakem uravnava sama
umetnost. Braco Rotar ima o tem vprašanju čisto določeno predstavo, ki je
v izhodišču apologetske narave. Zapisali smo v izhodišču, mislimo torej na
vnaprej določene predstave o tem, kakšne oblike predpisujemo umetnosti. O
tem smo že nekaj zapisali, ko smo obravnavali avtorjev drugi »kriterij« s
pozitivnim predznakom, po katerem mora biti vsebina — moderne umetnosti —
pesimistična.
Ko je avtor podal svoj opis kipa in potem spregovoril še nekaj o fabulr, je
zapisal takle zaključek: kakor vidimo, je že med sugerirano fabulo in zgodbo,
ki jo pripoveduje kip, precejšnja razlika. Ce upoštevamo razloge, ki smo jih
zgoraj navedli, ima lahko zaključek drugačno obliko: med fabulo, ki jo je
sugeriral kritik, in zgodbo, katero je kritik pripovedoval o kipu, je precejšnja
razlika.
Potem, ko je avtor izčrpal vprašanja v zvezi s fabulo in zgodbo, je začel ugo-
tavljati, če so elementi plastike v ustreznem razmerju. Najprej je ponovil
ugotovitev iz svojega prvega zaključka, nato pa odgovoril na zastavljeno vpra-
šanje — kako deluje kip na nas? Najprej izpolni prostor, poleg tega predstavlja
modni lepotni ideal, in to je tudi vsa modernost. Nikjer pa ne opazimo, da bi
se avtor ustavljal oh kakšnih sodobnih problemih, vedno le posname zunanjo
obliko in jo brez razumevanja za njeno funkcijo nekritično prenese na svoje
delo (v tem primeru nanj vpliva Zadkin — predrta površina, oblika nog, te
forme pri Zadkinu simbolizirajo napor, gibanje in dinamiko, medtem ko je
Batičeva figura mirna in statična). Koncept figure je ostal isti kot pred leti.
O tem, da kip izpolni prostor menda ne bo potrebno polemizirati. O tem, da
predstavlja modni ideal, smo se skušali sporazumeti zgoraj, ko smo opozorili
bralce, kdo nam pravzaprav pripoveduje zgodbo o kipu. O tem pa, da se kipar
ne ustavlja ob kakšnih sodobnih problemih in da posnema zunanjo obliko
brez razumevanja za njeno funkcijo, se lahko takoj pogovorimo.
Po ničemer drugem, razen po UVODU Braca Rotarja, lahko sklepamo, kakšni
so zanj sodobni problemi. Eden teh je verjetno pomožni »kriterij« s pozitivnim
predznakom. Z naše strani smo o njem že povedali, kar smo smatrali za po-
trebno. Mogoče pa je, da je imel avtor v mislih še kakšne druge sodobne
probleme. Ker jim zaenkrat še ni dal ustrezne oblike, da bi se sploh lahko
razumeli, mislimo, da njegov očitek kiparju, leti nazaj na kritika. V delu Braca
Rotarja tudi mi nikjer ne opazimo, da bi se avtor ustavljal ob kakšnih sodobnih
problemih.
V nadaljnjem se z avtorjem takoj sporazumemo, da je razumevanje funkcije
določene oblike v umetnosti — precej upravičena zahteva. To bolj za kritiko,
ki se brez določene racionalizacije sploh ne more približevati umetnosti niti
504
odpirati novih aspektov v tem pogledu. Kakšne vrste pa je avtorjevo razu-
mevanje Zadkinove forme? Vse kar zvemo o njej je: — predrta površina, oblika
nog, če forme pri Zadkinu simbolizirajo napor, gibanje in dinamiko. Poznamo
mnogo baročnih oblik, ki so različne od oblike Zadkinovega kiparstva in o
katerih bi tudi lahko rekli, da simbolizirajo napor, gibanje in dinamiko. V
umetnosti najdemo tudi take oblike kot so predrte površine itn., ki so podobne
osnovnim oblikam, katere uporablja tudi kipar Zadkin, pa o njih sploh ne bi
mogli zapisati, da simbolizirajo napor, gibanje, dinamiko. Osnovne oblike (kot
so npr. polna in predrta oblika itd.) same od sebe ne morejo bistveno prispevati
k značaju neke umetnosti. Preprosti zbirek oziroma adicija osnovnih oblik
nima v umetnosti nobenega pomena. Zato je brezpredmetno, če posameznim
oblikam predpisuje take lastnosti, kot so na primer upor, gibanje itd., ki naj
bi jih oblike simbolizirale. Takoj, ko umetnino razstavimo na elemente, nam
je umetnina razpadla in slika se prav nič ne spremeni, če elemente postavimo
v razmerja, če se med posameznimi elementi ustvarja napetost, če iščemo
sintezo vseh elementov. Zgoraj smo v celoti povzeli, kar je povedal Braco
Rotar o obliki Batičeve plastike »Rudar II«. Opazili pa smo lahko, da je oblika
kot celota avtorju razpadla na elemente, ne glede na to ali je obravnaval
Zadkinovo ali Batičevo obliko. Zato ni bila posebno težka naloga pokazati, da
ocene posameznih elementov med seboj niso koherentne, ker avtor svojega
kritičnega izhodišča ni določil kot celoto.
Z nekoliko zlobe lahko izrazimo svoje zaključke o interpretaciji s formulacijami
Braca Rotarja, s katerim je povezal vse, kar je vedel o kipu: Doslej smo opazili
na njegovi interpretaciji nekaj odvečnih elementov, ki niso organsko spojeni
Stvarna interpretacija zahteva drugačno obravnavo, atributi, ki jih je avtor
uporabil so tako deklerativni in privešeni, da samo motijo, z interpretacijo
pa nimajo nobene intimne zveze.
Zaključek avtorjeve interpretacije je tak, kakršnega smo predvideli. Za meri-
torno sodbo je uporabil že obravnavani pomožni »kriterij« z negativnim pred-
znakom: V bistu je »Rudar II-» izrazito dekorativna figura, ki ji vsiljena resnost
in prevelike ambicije samo odvzemajo čar, ki bi ga še utegnila imeti. V njem
ni nobene resnice, zato je kip prazen in plehek.
Naprej ne mislimo več obravnavati besedila Braca Rotarja. V nadaljnjem naj-
demo še opise sedemnajstih plastik. Nekaterim je avtor posvetil le nekaj vrst,
ker ne sodijo v okvir zastavljene teme — RUDARJI. Dejstva, ki jih namera-
vamo nanizati spodaj, smatramo za pokazatelje upravičenosti nekaterih pred-
hodnih ugotovitev.
Pomožni »kriterij« z negativnim predznakom je uporabil Braco Rotar še pri
opisu desetih plastik. Med plastikami, pri katerih se avtor ni posluži svojega
»kriterija«, so tudi »Kopalke«, »Fontana«, »Urška in povodni mož« ter spo-
menik Kidriču v Mariboru. Te plastike ne sodijo v rudarski ciklus. Avtor
je potemtakem precej ekonomično izkoristil svojo uvodno »teorijo o deko-
rativnem«.
Navedli bomo nekaj primerov, na katere smo se sklicevali, ko smo trdili, da
je avtor — potem ko je kipom najprej namenil vlogo pripovedovalca — to
vlogo sam prevzel. Takole pripoveduje zgodbe o sledečih plastikah:
505
»Na delo« — Ce gledamo to plastiko, se nam zdi, da se oba mlada lepotca
sprehajata po mestu, s svojima značilnima držama, rudarski svetilki, pa sta
vzela s seboj kar tako, namesto tranzistorja.
»Vsakdanje slovo« — že naslov nam pove, da je uporabljen trenutek, ko od-
hajajo rudarji na delo, kar naj bi na tej plastiki prikazale tri odrasle jigure
in otrok med možem in žensko. (Ne bom diskutirat o tem, če vstajajo majhni
otroci ob petih ali šestih zjutraj samo zato, da bi se poslovili od očeta, ki ga
bodo po vsej verjetnosti še isti dan videli).
»Pred rovom« — Z rudarji veže tudi to skupino samo svetilka, ki jo drži v
rokah leva figura, sicer pa bi to lahko bili mladi postopači pred vhodom v
kavarno.
»V jašku« — Ce ne bi držali v rokah svetilk, bi jih lahko mirno imenovali npr.
y^Razgovor pred kavarno« ali »-Pogovor po nogometni tekmi« in plastika bi tem
naslovom enako ali še bolj ustrezala.
»V dvigalu«'— Kakor pri ostalih plastikah, bi tudi tu težko uganili, da gre za
rudarje, če ne bi bilo že znanih atributov, tj. svetilk. Zaradi vseh teh faktorjev
in mogoče zaradi naglice pri delu se zdi, kakor da je delo nedokončano. Nekaj
mu manjka.
»Rudarska katedrala« — ... in skulptura postane prelahkotna, da bi lahko
kakorkoli ponazorila delo in življenje rudarjev. Kakor da bi hotel v ritmu
popevk peti o svojih eksistenčnih problemih.
Spomenik Kidriču v Mariboru — na osmih drogovih je nataknjena klada z
reliefno Kidričevo glavo. Okrog drogov pa figure slaboumno plešejo nekakšno
večno kolo, ki se zdi Batičev simbol raja na zemlji. Zaradi neverjetne neokus-
nosti tega dela bi bilo treba o njem še več spregovoriti.
Vsi navedeni opisi kažejo na to, kakšen je odnos Brace Rotarja do dela, ki
ga je obravnaval. Vzdušje avtorjevega odnosa, je vzdušje mladih postopačev
pred vhodom v kavarno, vzdušje pogovorov po nogometni tekmi, skratka
vzdušje neverjetne neokusnosti. Naša ocena tega vzdušja temelji na prepričanju,
da ima kritika — kot vsako drugo človeško delo — svoja pravila, ki jih ni
mogoče prekršiti brez škode za opravljeno delo. Spoštavanje teh pravil kažemo
že s tem, da celo sami postavljamo pravila, kadar pri delu pridemo do meje,
za katero obstaja področje, ki še ni raziskano niti izmerjeno. Na ta način po-
sredno spoštujemo oziroma zaupamo v ustvarjalno moč lastnih naporov. Za
bodočo usodo našega dela je to zaupanje neobhodno. Nam potemtakem ni bilo
do tega, da bi prepričali avtorja, da nima prav, pač pa nam je šlo v prvi vrsti
za to, da bi pokazali, kako je avtorjevo nespoštovanje predmeta, ki ga je
obravnaval, pravzaprav nespoštovanje in nezaupanje v samega sebe, če je,
oziroma če hoče biti kritik. Način njegove »interpretacije« namreč ne ustreza
kritiki niti kiparstvu in ta neustreznost se ne bi prav nič spremenila, če bi
hotel Braco Rotar na enak način pohvaliti kakega umetnika.
Pravkar izraženo prepričanje potrjuje tudi avtorjeva obravnava oblike posa-
meznih plastik. Zato zamisel, da posamezne forme govorijo npr. o boju, uporu
in trpljenju, je avtorja pripeljalo do tega, da se posamezne forme — namesto
da bi ostale to, kar so — pojavijo v njegovi interpretaciji kot »osebna last«
določenih kiparjev, kot njihova »privatna iznajdba«. To kar se v umetnini vidi
506
kot osebna oblika — stila (torej celotna struktura osebne oblike) je v avtorjevi
interpretaciji razpadlo na elemente, ki imajo za umetnino le postranski značaj.
Nesporazum o tem, kaj sodi oziroma kaj izpada iz pomena osebne oblike —
stila, je pri Bracu Rotarju pogojil potrebo po naštevanju vzorov. Obseg te
potrebe je bil določen z obsežnostjo nesporazuma v avtorju samem in ga lahko
kvantificiramo:
»Pred kopanjem« ■— Ženska figura iz leta 1955, ki je sicer nastala pod Smer-
dujevim vplivom.
»Vsakdanje slovo« — Tudi tu najdemo vse pomanjkljivosti prejšnjih del, le da
poleg Zadkinovega zlahka odkrijemo tudi Moorov vpliv.
»V jašku« — Tršarjev vpliv — le spomniti se moramo zgodnjih »^Demon-
strantov«. — Zadkinove forme so bolj zabrisane, toda ne zaradi tega, ker bi
Batič postal bolj samostojen, ampak zato, ker je pričel posnemati druge mojstre
(tokrat Tršarja).
»V dvigalu« — Na prvi pogled je to kompakten kamnit blok, ki bi učinkoval
resno in težko (kakor učinkuje pri Tršarju)... Poleg tega se na skulpturi bijeta
dva različna vpliva in sicer Zadkin in Tršar.
»Kopalka« — ... že na prvi pogled ugotovimo Zadkinov vpliv ...,
»Fontana« — Tu srečamo že znane Zadkinove forme... Forme, ki pri Zadkinu
govore o boju, uporu in trpljenju, te iste forme naj bi tu prikazovale ples.
»Zapuščeni rovi« — Vedno močnejši je Tršarjev vpliv.
»Slavolok dela« — Od prejšnje plastike se loči po reminiscenci, na prejšnji
ciklus, tako so oživeli tudi Zadkinovi elementi...
»Banoviči« — Seveda tudi ta plastika ni brez zvez s Tršar jem.
»Veterani podzemlja« — Kompozicija kaže močan Tršarjev vpliv.
»V dvigalu II« — To pomeni, da je lesena skupina precej posneta po Tršarju ...
Kidričev spomenik v Mariboru — Figure kažejo Zadkinov vpliv, to se pravi,
da je spet uporabil Zadkinove elemente na nepravem mestu.
Po »ugotovitvi« Braca Rotarja ob prvem kipu, ki ga je opisal, se ista »ugoto-
vitev« pojavlja še 15-krat pri 12 plastikah. Vse te »ugotovitve« najdemo na
nepolnih petih straneh besedila. V približno enakem obsegu ponavlja avtor
tudi »ugotovitev«, da med naslovom, med sugerirano fabulo in zgodbo, ki jo
pripoveduje kip, ni nobene zveze.
Deloma smo že opozorili na to, da razpada avtorjev pogled na umetnost na
elemente, ki ne tvorijo miselne celote. Omenimo še, da opazimo tudi v posa-
meznih formulacijah elemente, ki tudi povzročajo nesporazume. Kako naj ra-
zumemo misel, da izraz nemira in valovanja mase — lahko oslabi — luknja na
desni strani fotografije v katalogu? Ta spodrsljaj sicer ni bistven. Lahko pa se
vprašamo, kateri spodrsljaj je bistven oziroma v čem je temeljna zmota avtor-
jevega pogleda na umetnost?
Po našem mnenju je zmota v tem, ker avtor smatra, da lahko posameznik do-
jema stvarnost neposredno, da preprosto zato, ker v njej živi, tudi doživlja
njeno resnico. Opisana situacija posameznika torej neposredno prehaja v umet-
nostni kriterij : Konfrontirati mora svojo situacijo s situacijo, ki jo kaže umet-
nina. Objektivna predmetnost stvarnosti (ki je po našem prepričanju enotno
507
izhodišče za gledalca in za umetnika), je bila na ta način izključena iz avtorjeve
temeljne pozicije. Prav zato (ker je objektivna), se je naknadno vrinila v avtor-
jeva stališča. Ljudje mu zato razpadajo v shematične kategorije, umetnina pa
na elemente. Idejno teoretskih izhodišč abstraktnega ekspresionizma — tudi v
primeru, če jih »opremimo« z dodatnimi shemami — ni mogoče aplicirati na
figuralno umetnost. Poskus Braca Rotarja nam to lepo dokazuje.
Avtorjeve pripombe o nivoju in prebavljivosti, ki jih je usmeril »ad personam«,
bi skušali na tem mestu razširiti preko oseb. Ne gre namreč za to, da je neka
kritika za našo publicistiko — prebavljiva oziroma na nivoju, ampak zato, da
sploh je kritika.
Misli ob »prispevku k proučevanju
nacionalnega vprašanja«
Tažo Jančar
I.
Revija »Sodobnost« je v tretji letošnji številki objavila del razprave Rudolfa
Mencina pod naslovom »Kaj je narod«. Z objavo omenjene razprave je »skrom-
na« slovenska literatura tega področja sociologije postala revnejša za nov
prispevek.
Narod kot sociološki pojav je že zelo dolgo predmet proučevanj številnih socio-
logov, filozofov itd. Ob problemu proučevanja karakteristik in nastanka naroda
je nastala vrsta teorij, ki so izraz določenih objektivnih situacij in z njimi
zvezanih svetovnih nazorov. Ziherl in Fiamengo (če smem citirati: »birokrata«)
delita te teorije o narodu v 6 glavnih grup (spiritualistična, subjektivistična,
vulgarnomaterialistična, pozitivistična, pseudomarksistična in marksistična). Med-
tem ko prve tri teorije z idealističnega ali vulgarnomaterialističnega izhodišča
določajo karakteristiko naroda zelo ozko (potomci istih prednikov, specifičen
narodni duh itd.), poizkušajo zadnje tri fenomene naroda zajeti širše. Navedeno
sociološko klasifikacijo teorij o narodu omenjam samo mimogrede; smatram,
da ni nujno, da bi bila edino veljavna, vendar daje z določenega aspekta ob-
sežnejši pregled na obravnavano problematiko, kot pa jo daje avtor.
II.
Marksistična družbena misel gleda na problem naroda z dialektičnih pozicij in
ga tretira kot rezultat razvoja družbe na določeni stopnji. Marksizem opre-
deljuje narod po naslednjih splošnih značilnostih.
Narod je zgodovinsko nastala skupnost ljudi, ki se je razvila iz skupnosti ljud-
stev. Bistveno za nastanek in obstoj naroda je, da je le-ta nastal kot posledica
508
družbene delitve dela v širšem obsegu, in da predstavlja ekonomsko povezano
skupnost ljudi. Prav tako je za narod najbolj pogosto značilno, da je terito-
rialno povezana enota s skupnim jezikom in kulturo in to, da je često nastal
z zlitjem etnično sorodnih elementov.
Jasno je, da omenjena stališča niso recept za vse primere. Bistveno za mark.si-
stični nazor o narodu pa je, da še posebej poudarja, da je narod zgodovinska
kategorija, ki je nastala pretežno v epohi porajanja kapitalističnih blagovnih
odnosov, širjenja in zaokroževanja tržišča in družbene delitve dela. Iz teh
dejstev izhajajo šele druge značilnosti naroda, ki so lahko obstajale tudi prej,
ki pa so postale z nastajanjem omenjenega materialnega faktorja še bolj po-
udarjene in utemeljene. Ravno tu je razlika med marksistično in raznimi pozi-
tivističnimi teorijami, ki lahko sicer naštevajo iste značilnosti in predpogoje za
eksistenco naroda, ne ločujejo pa pri tem bistvene, imanentne komponente
naroda od manj bistvenih (vseeno pomembnih in značilnih), ki so že posledica,
ne pa element nastanka. Seveda obstajajo vse te komponente v medsebojno
učinkujoči zvezi.
Nihče ne more (in noče) avtorja sestavka »Kaj je narod« prisiliti k temu, da
bi se tudi on sam naslonil na marksistično pojmovanje naroda. Moj namen pa
je, da poizkusim oceniti avtorjeve poglede na ek.sistenco naroda s primerjavo
njegove in marksistične teorije. Ustavil se bom samo ob nekaterih njegovih
trditvah.
III.
Avtor nam na začetku poskuša zgraditi most med »vzhodnim« (»našim«) in
»zahodnim« pojmovanjem naroda. Ta avtorjev poskus je že načelno vzeto ne-
uspešen. Preden bi se avtor polotil projektiranja tega mostu, bi nam moral
šele dokazati, da obstajajo vzhodne in zahodne teorije o narodu. Ugotoviti pa
moramo, da to ni veljalo niti za preteklost niti ne velja sedaj. Ce vzamemo
že samo vzhodno Evropo (in nas), se na tem geografskem področju večina znan-
stvenikov ogreva (z redkimi izjemami, kot avtor) za marksistično teorijo o na-
stanku in eksistenci naroda; ta teorija pa je bistveno druga, kot pa jo avtor
pripisuje »Vzhodu« (ne gre za poudarjanje »jezikovno—etično—kulturnega«
značaja naroda). Tudi na »Zahodu« ni ravno malo tistih, ki prisežejo, če je
treba, na »vzhodno teorijo«, da ne govorimo o vrsti drugih (psihologističnih,
vulgarnomaterialističnih itd.) teorij, med katerimi je »državna« teorija samo
ena med mnogimi. Njene elemente lahko zasledimo že pri Heglu in Gumplo-
wiczu (specifični nacionalni duh se uresničuje v državi). Avtorjevo požrtvovalno
delo bo težavno; če bo vztrajal na graditvi mostu med vzhodno in zahodno
teorijo o narodu, bo moral zidati vsaj tromostovje; ene same zahodne teorije
namreč sploh ni. Narod je pač sociološki pojav, ki je nastal in obstaja v kon-
kretno zelo različnih zgodovinskih pogojih. V upravni praksi zahodnoevropskih
držav izvajano načelo enakosti med državljanstvom in narodom je pač izraz
unifikatorske težnje mlade, zmagujoče buržoazije, ki formira in zaokrožuje
svoje notranje tržišče. Tam, kjer je buržoazija zgodovinsko- gledano zgodaj
prevzela oblast, kjer je industrijska revolucija razbila fevdalne okvire, je tudi
dejansko prišlo prej do formiranja narodov in to navadno v okviru ene države.
147
Na področjih, kjer se je fevdalizem dlje obdržal, kjer industrializacija (in buržo-
azija, kot njen produkt) ni tako korenito in kmalu integracijsko delovala, se
je tudi problem naroda pojavljal v drugi obliki. Končni rezultat je dan, narodi
obstajajo ne glede na to, ali imajo svojo lastno državo ali ne. »Volja do samo-
stojnega življenja, ... neodvisnosti in suverenosti« je samo izraz tistih nosilcev
družbene delitve dela, ki so zgradili enotno in močno državo, medtem ko se
je v toku istega procesa ljudstvo formiralo kot narod. P^'ormulacija naroda kot
eksistenčne skupnosti, po kateri naj bi bil narod politična, gospodarska, kulturna
in često jezikovna skupnost, je površna; tako je v bistvu narod opredelil Stalin;
bistvena karakteristika narodove eksistence je ta, da je pixxiukt družbene de-
litve dela, seveda ob učinkovanju vseh drugih elementov. Priznanje naroda s
strani »sveta« je le rezultat borbe in zrelosti nekega naroda; to priznanje ni
nujno vezano na obliko države.
Nasploh je bil avtor v svojih izvajanjih o narodu, ki da je neločljivo povezan
z obstojem »moderne države«, zelo enostranski, usmerjen samo na evropsko
situacijo. Kakšni so pogoji nastajanja in obstoja narodov drugod po svetu (in
Evropa že dolgo ni edini odločujoči faktor svetovnega družbenega dogajanja),
ga očitno ne zanima. Priznati je treba, da to področje tudi s stališča marksi-
stične sociologije ni v celoti obdelano. Dejstvo je, da ljudstva in plemena ne-
katerih dežel, ki so formalno neodvisne, v resnici pa še vedno v sferi neokolo-
nializma, še niso formirana kot narod (pa čeprav so mnoge to države, in s tem
po avtorjevem mnenju »narodi«, v OZN in so torej »priznani od sveta« kot
taki). Dragje gi'e proces zopet na drag način. Nerazvite dežele se vključujejo v
mednarodno gospodarsko areno, se gospodarsko krepijo in razvijajo. Pri tem
nadomešča domačo buržoazijo, ki je slabotna ali je pa sploh ni, birokratski in
vojaški aparat. On je v tem primeru tisti, ki s pospeševanjem pogojev za draž-
beno delitev dela znotraj neke dežele pospešuje tudi formiranje naroda. Obenem
prisotni elementi mednarodne delitve dela vplivajo na ta proces. Alžirija, Kuba,
Indonezija in mogoče še nekatere druge dežele so proces nastajanja naroda
doživele na drug način. Nosilec gospodarske in s tem politične neodvisnosti je
bila zveza kmečkega in klasičnega proletariata ter domače buržoazije. Situacija
je z vidika proučevanja fenomena naroda konkretno zelo različna in kompli-
cirana. Neodvisna država lahko nastane iz raznih razlogov še pred formiranjem
naroda v mednarodnem smislu, lahko je katalizator njegovega nastajanja, lahko
pa celo zaostri notranja nasprotja in ne vodi k nastanku enega naroda v eni
državi (Irak).
IV.
V dragem oddelku svoje razprave avtor poglablja in razčlenjuje svojo definicijo
naroda. Po njegovem je narod tista družbena oblika, ki »mimo vseh interesnih,
razrednih, idejnih in političnih nasprotstev« povezuje ljudi nekega teritorija
v aktivno življenjsko celoto in preprečuje atomizacijo in popolno odtujitev
človeka od lastnega bistva. Porok narodovi identiteti naj bi bila »zavest
skupne zgodovinske usode«, »zaklad ... kulturnih vrednot in izročil« in ozemlje.
Ljudi je med seboj povezovalo delo, skupen aktiven odnos do svojega okolja,
povezavala so jih produkcijska sredstva. Ti odnosi so se v različnih obdobjih
510
pojavljali v raznih oblikah, se komplicirali, se razraščali in se, gnani po druž-
benih zakonitostih, pojavili v novejšem času kot kapitalistični odnosi. Razvoj
družbene delitve dela je pripeljal ljudstva do stopnje naroda in menjajoča se
družbene delitve dela bo ustvarila pogoje za njegovo odmiranje. Ravno tako
je le osvobojeno delo lahko pogoj človekove dezalienacije. Ce je torej delo
v vsej spreminjajoči se kompleksnosti bistveno za obstoj človeka in naroda
in če se na dragi strani strinjamo s tem, da so razredna in politična nasprotja
v glavnem istovetna nasprotjem med stopnjo razvoja človekovega dela in
sredstev dela na eni strani ter obliko družbene ureditve na drugi strani, potem
nam postane jasno, kako nesmiselno je avtorjevo obeležje naroda kot kategorije
nad razredi in idejami ali vsaj izven njih; ko pa avtor trdi, da je narod sredstvo
integracije človeka do svojega bistva, se s tem samo osmeši. Nesmiselnost
ločevanja fenomena naroda od fenomena razreda se še posebno pokaže ob
avtorjeva trditev, da je slovenski narod »v,... slovanofilski romantiki« iskal
varaha svoje eksistence v kraljevini Jugoslaviji. Proletariat je iskal svojo
eksistenco v sovjetski republiki Jugoslaviji, buržoazija pa je za kraljevino
Jugoslavijo bila iz povsem neromantičnih razlogov.
V nadaljevanju se avtor spušča v ocenjevanje prihodnosti človeštva in naroda.
Za to oceno sta značilna dva faktorja: zanikovanje možnosti asociacije svo-
bodnih osebnosti v svetovnem obsegu in trditev, da bo narod eksistiral v
bodočnosti svetovne integriranosti in to kot notranja diferencirana enota. V
prvo avtorjevo trditev se ne bom spuščal, čeprav smatram, da dostikrat že
danes »najsmelejši duhovi« ne morejo evidentirati vse povezanosti in preple-
tenosti ljudi vseh narodov in kontinentov ob posameznih problemih. Ustavil
bi se rad pri drugi avtorjevi trditvi. Toliko bolj zato, ker za njo, kakor za mnoge
druge, avtor ni postavil nobenega argumenta razen meglenega pojma »teri-
torialno diferenciacije«. Za prihodnjost naj bi bilo namreč značilno to, da
bodo narodi zahtevali »najvišjo mero politične samostojnosti«. Predstavljam .si,
da bodo države (ali z drugimi besedami s pravnega vidika politično samastojne
teritorialne enote) vedno bolj odmirale v svojih funkcijah; vprašanje njihove
suverenosti pa je že sedaj praktično dvomljivo. Proces osvobajanja dela bo
brez dvoma odpravljal meje in če hočete »politiko«. Niti ne zavedamo se, kako
se na drugi strani brišejo v propulzivnih panogah člaveške dejavnosti razlike
v jezikih, kako se zbližujejo in mešajo kulture itd. Niti enega elementa ne
morem videti, ki bi to tezo po vedno večji afirmaciji narodnosti ali naroda
v bodočnosti potrjeval. Nasprotno. Dražbena delitev dela perspektivno prehaja
v svetovni obseg. Ekonomska povezanost ljudi je vedno večja, jeziki in kulture
se asimptotično zbližujejo in medsebojno oplajajo preko izboljšanih komuni-
kacij in sredstev transporta. Država v procesu socialistične izgradnje odmira;
pa tudi etične posebnosti vedno bolj izginjajo. Vse razlike med narodi odpadejo
že sedaj, če se pred človeštvo postavi vprašanje miru ali vojne, vprašanje
atomske smrti. To so neizpodbitna dejstva. Kako bo konkretno potekala pot
zlitja naroda v skupnost svobodnih proizvajalcev, seveda natančno ne ve nihče;
lahko pa registriramo začetne znake tega procesa. Strinjam pa se z avtorjem
(in s tistimi, ki so to že pred njim trdili), da bi vsako nasilno odpravljanje
naroda, ali forsiirano pospeševanje njegovega zlitja v večjo skupnost, imeli
povsem nasprotne posledice.
511
Na zaključku teh misli bi navedel samo še dve trditvi iz citiranega sestavka.
Avtor namreč trdi, da sicer sama skupnostna zavest še ne ustvari naroda, da
so potrebni še drugi elementi kot skupno ozemlje, kultura, jezik, gospodarski
interes; ti elementi pa so nastali le s pojavom skupnostne zavesti. Na 209. strani
»Sodobnosti« pa beremo, da so narodi v Srednji Evropi nastali na podlagi
jezikovne diferenciacije in vzporedno z oblikovanjem nacionalnega knjižnega
jezika. Ne dvomim, da sta celoten avtorjev sestavek, še posebno pa zadnje dve
misli, dokončno pokopala »vzhodne«, »vulgamomaterialistične« ali če hočete
»birokratske« teorije o narodu.
V Čigavem imenu?
Viktor Konjar
Opomba: pričujoči članek je bil pripravljen kot pri-
spevek v razpravi na IV. kongresu Zveze Svobod in pro-
svetnih društev, vendar je delovno predsedstvo kongresa
predhodno zaključilo razpravo, tako da ni bil prebran. Na
tem mestu ohranja v celoti obliko, kakršno mu je narekoval
njegov namen.
Govorili smo, govorimo in še bomo govorili: v letih našega življenja je že bilo nekaj
kongresov in na desetine plenumov in posvetovanj in konferenc, predkongresnih in
pokongresnih in vmesnih. Prizadevali smo si in prizadevamo si, da bi definirali po-
men kulture za vsakega posameznika in za vso družbeno skupnost, da bi kulturo
integrirali v človeške potrebe in v družbene dejavnosti, da bi jo uveljavili kot enako-
pravno področje ob ostalih področjih delovanja, da bi ji izbojevali adekvaten pomen,
sredstva, prostore, kadre in kaj še vse. Izmislili smo si in si izbojevali in nanizali na
desetine in na stotine spoznanj in definicij, ustreznih in manj ustreznih, tehtnih in
spet konvencionalnih, potrebnih in nepotrebnih. Nobenega dvoma ni o tem, da sta
človeška misel in sporočilo kot teoretsko preverjanje vsakokratnega praktičnega do-
življanja in delovanja nujna sestavina zavestnega odnosa do sveta; neizpodbitna je
tudi resnica, da nista sama sebi namen, pač pa ju opravičuje njuno izhodiščno ho-
tenje po vzvratnem vplivu na obstoječo prakso, ki jo želimo preseči. Namen naših
pogovorov o kulturi je sam po sebi jasen: nezadovoljni smo s položajem kulture, z
deležem kulturnosti v »sodobnem človeku«, kot imenujemo to — žal v naši predstavi
nekam imaginarno — bitje, nezadovoljni smo z drugimi družbenimi silami v odnosu
do sebe in s samim seboj, s svojo organizacijo v odnosu do drugih. Zato razmišljamo,
analiziramo, se posvetujemo, se dogovarjamo, dogovarjali smo se in se še bomo, pa
vendarle: četudi je neki pogovor z načelnega vidika smiseln in nujen, še ni rečeno,
da je tudi avtomatično učinkovit, in še posebej ni samoumevno, da je učinkovit po-
govor v okviru te organizacije. Kajti kriterij za njegovo vrednost je lahko zgolj in
samo njegov dejanski vzvratni učinek na naše praktično delovanje, njegova dejan-
ska afirmacija v kulturnem življenju vsakega posameznika, vsakega kraja, vsakega
512
področja. Tega učinka pa malone ni — ali z drugimi besedami: kultura zavoljo naših
številnih besed ni prav nič na boljšem. V dokaz tej ne posebno prijetni trditvi lahko
navsezadnje navedemo dvoje argumentov: prvi — kar smo govorili pred letom in
pred mnogimi leti, govorimo tudi še danes, distinkcije so le malenkostne in nebistvene
(kar prisluhnimo si: »... kultura je potrebna ... brez kulture ni človeka, ni socializma,
ni človekove svobode, ni razvitih delovnih navad, ni razvite družbe...« in še in še),
toda če smo prisiljeni ponavljati nekaj, kar smo že povedali, to samo pomeni, da se
stvari še niso premaknile; in druêi dokaz — podatki, nanizani v najrazličnejših ana-
lizah, pričajo, da se odnos do kulture zavoljo naših pogovorov in apelov ni spremenil,
da je za kulturo oddvojenega denarja malo in ponekod celo relativno zmerom manj,
da ni prostorov, namenjenih komuniciranju med ljudmi, prav nič več kot poprej, da
se skratka organizacija ne more pohvaliti z ničemer hudo bistvenim in da bi — naj
zveni še tako neprijetno — naša družba in naš človek navsezadnje prav lahko prebila
tudi brez nje, take, kakršna je, kar pa še ne pomeni — in dejal bi, da je s tem pove-
dano nekaj bistvenega! — da bi mogla prebiti tudi brez kulture in kulturnega živ-
ljenja. Ali namreč lahko kdo zanika dejstvo, da si kulturno doživljanje naših ljudi
in kulturna organizacija, ki smo jo do tega kongresa še imenovali Zveza Svobod in
prosvetnih društev, nista prav zelo identična, pač pa opravljamo s to organizacijo
samo parcialno, dejal bi celo: zelo parcialno funkcijo. Združujemo in usmerjamo ama-
terske skupine — porečejo člani organizacije, kadar morajo odgovoriti na vprašanje,
kdo so in čemu služijo. Pa še tudi za estetsko-humanistično vzgojo skrbimo — povedo
v dopolnilo. Vse pogosteje pa lahko ugotavljamo, da je vsebinsko tkivo, ki ga vklju-
čuje in obvlada ta organizacija, v bistvu res skrajno parcialno področje v vsej raz-
sežni praksi kulturnega delovanja in kulturnega doživljanja; ugotavljamo, da postaja
omejevanje na amaterizem in na estetsko prosvetljevanje v polnem pomenu besede
anahronizem, saj nas potiska v svojevrstno cehovstvo, katerega osnove so zaostale za
družbenimi in življenjskimi potrebami časa. Ljudje, ti naši delovni ljudje od osnov-
nošolcev do delavcev, kmetov, izobražencev in koga še vse, pa vendarle žive svoje
življenje in vsekakor tudi svoje kulturno življenje, zelo raznoliko, izhajajoče iz raz-
ličnih potreb, včasih nezadostno, včasih prenasičeno, kakor pač. Ti naši ljudje so
včasih z malim zadovoljni, včasih pa terjajo preveč, vendar so se odločili za neki stil
življenja, ker jim življenje in delo sama navdihujeta potrebe, in žele na ta stil — ki
je v bistvu kultura — tudi učinkovati. Zainteresirani so za polno, smiselno, v vseh
ozirih bogato življenje, ker je to imanentna potreba človeka kot zavestnega bitja. Na
tem svetu bi radi dosegli svoje zveličanje, svojo človeško uveljavitev, sprostitev,
samoupravljalno funkcijo, blagor, ali kakorkoli že imenujemo osnovno težnjo, ki je
spodbudila našo in vsako socialistično revolucijo, težnjo po likvidaciji vsakršne ti-
ranije človeka nad človekom, težnjo po svobodi, po človeški veljavi in sreči — torej
težnjo po kulturi, kajti cilj in smoter sleherne proizvodnje, slehernega razvoja, sle-
herne dejavnosti je zadovoljevanje imanentnih potreb, pa ne le potreb po hrani in
telesnem ugodju ali varnosti, temveč še tudi potreb po smislu in polnosti eksistence,
po obvladanju prirodnih in družbenih pojavov, torej vsekakor — po kulturi. In ti
naši ljudje, skratka: mi vsi, ne počnemo na koncu koncev nič drugega, kot da stre-
mimo k stopnji kulture, ki nas bo človeško osrečevala. Seveda se lahko postopoma
približujemo svojemu cilju samo združeni in organizirani. Tudi svoje posamične in
skupne potrebe lahko zadovoljujemo samo v medsebojnem sožitju, v organizirani
skupnosti, in — kadar gre za kulturno komuniciranje v ožjem, umetnost in estetsko
doživljanje označujočem pomenu — v kulturni organizaciji. Toda organizacija, o ka-
513
teri govorimo, ne opravlja te vrste poslanstva, ali pa ga opravlja v zelo majhnem
deležu. Nepotešeni smo, večkrat že kar resignirani zavoljo neučinkovitosti te svoje
dejavnosti, zavoljo neuspešnosti, ki naj bi ji bila — kot se prepričujemo — vzrok teh-
nizirana civilizacija in iz nje izhajajoča nezainteresiranost ljudi za kulturo in »kul-
turne dobrine^«; tako smo iz leta v leto odrinjeni bolj vstran, naši najboljši nameni,
ki jim v sami organizaciji pravimo tudi naloge in zavoljo katerih opravičujemo pred
drugimi in pred seboj obstoj organizacije, ostajajo nerealizirani, ali pa se stvari
realizirajo »deformirano«, v nasprotju z našimi apriornimi idejami.
Dejansko porajanje potreb po kulturi, njihov odsev v ustvarjalnosti in dolež ustvar-
jalnosti pri zadovoljevanju potreb so glede na vse povedano živ, zgodovinski proces,
v katerem deluje in se tre mnogo vplivov in v katerem je specialna društvena kul-
turna organizacija, kakršno imamo, vse premalo vidna in občutena: v procesu samem
je takorekoč ni čutiti. Taka, kot je, torej ne ustreza potrebam časa in glede na to ni
posebno potrebna. Vendar pa bi bil zelo nesmiseln in skrajno neresen poskus take
izpeljave tega stališča, češ da je prišel čas za likvidacijo organizacije kot možnosti.
Nasprotno! Prišel je — in sicer: skrajni — čas za njeno uveljavitev, ki pa je možna
samo na novih osnovah, ustreznih času. Kajti če želimo doseči ta cilj, moramo opra-
viti nekaj bolečih operacij in si vbrizgniti nekaj injekcij, ki nas bodo morda stale
prenekatero neprijetnost, a za zdravje in lepoto, pravijo, velja marsikaj pretrpeti.
Gre pri tem — ni čisto preprosto, čeprav se ponuja prav ta beseda — za vprašanje
osnovnega koncepta in adekvatne organizacijske strukture. Ali z drugimi besedami:
vprašati se moramo, òigava je ta organizacija, komu je namenjena, kdo si jo (ie
omislil.
Branko Babič je zapisal v kongresnem referatu, da je »ponovna u.stanovitev Svobod
neposredno po vojni narekovala težnjo po mobilizaciji razredne zavesti v boju proti
pojavom birokratizma iz dobe centralistično-administrativnega vodenja gospodar-
stva.« Nisem si mogel kaj, da si ne bi bil na rob tega pasusa zapisal pripombo, češ:
saj smo se vendar tedaj bojevali v imenu nepopustljivega, čeprav zgodovinsko nuj-
nega, pa vendar v postopno birokratizacijo nagnjenega centralizma proti reakciji vseh
vrst, ne pa proti birokratizmu. Zakaj zahajam na to področje? Zgolj zato, ker bi
želel izraziti prepričanje, da je porodil potrebo po organizaciji te vrste in s tako
strukturo, kot jo ima, tedanji čas s svojimi potrebami, čas, ki je težil k temu, da bi
ljudi in njihove interese uistosmerjal in omogočil v vseh različnih strukturah nepo-
sredni vpliv in učinek jedra subjektivnih sil na množice, pri čemer se na življenjske
potrebe in življenjsko reakcijo množic niti ni mogel niti ni hotel ozirati. Toda cilj in
smoter subjektivnih sil, ki so pripravljale in izpeljale socialistično revolucijo, ni bil
ukrotitev človeka v spone poslušnosti in istosmernosti, temveč njegova dejanska,
ustvarjalna sprostitev. Ce smo morali doživeti prehodno obdobje t. im. administra-
tivnega socializma, smo ga doživljali in preživljali samo zato, da bi lahko po preteku
nekaj let vstopili v novo, izrazitejšo obdobje, v proces sproščanja samoupravljalne
volje vseh družbenih skupin in slehernega posameznika. Vedeli smo in vemo, da ta
proces ne bo lahak in premočrten, da bo poln protislovij in da bo njegovo bistveno
in še dolgo prisotno protislovje največjega obsega protislovje med birokratizmom v
ljudeh in v strukturah, birokratizmom, ki pomeni sleherno obliko zadovoljstva z ob-
stoječim stanjem in hkrati nezaupanje v ljudi in njihovo teženje naprej, ter spro-
ščanjem samoupravljalne volje, ki plemeni nenehno preseganje danosti, nenehno uve-
ljavljanje človeka zoper vsak totalitarizem in prisiljevanje, torej nenehen revolu-
cionarni progres.
514
Društvena kulturna organizacija se je izoblikovala in zadobila hkrati s svojimi na-
logami tudi svojo strukturo v obdobju centralizma. Porodil jo je interes tistih druž-
benih sil, ki so izbojevale revolucijo in bile — v imenu nas vseh — zainteresirane za
ohranitev njenih pridobitev in njene dediščine. Toda kmalu se je pokazalo, da dobr-
šen del teh sil ni več pripravljen izpustiti iz rok pridobljenega položaja: porodila se
je birokracija. Revolucionarno jedro našo revolucije je to nevamoiît začutilo in se ji
uprlo, nc samo načelno, temveč v dejanjih. Ta revolucionarno ustvarjalni napor se je
začel z uporom proti informbiroju, se nadaljeval z zakonom o delavskem samouprav-
ljanju in dosegel enega svojih zadnjih, ne pa tudi poslednih viškov, v novi ustavi.
Boj z birokracijo — bodisi v ljudeh bodisi v pojmovanjih in strukturah — pa še ni
izbojevan. In dovoljujem si trditev, da ga v močni mori občutimo tudi še v sti-ukturi
naše kulturne organizacije, ne navsezadnje že kar v njenem osnovnem konceptu. Naj
konkretiziram: v referatu smo brali, med drugim, telo formulacije: »Ob takem raz-
voju vztrajati na tako imenovani vaški kultumo-prosvctni politiki, voz;mi na nek-
danjo kmečko idilo in patriarhalnost ter iz nje izvirajočo miselnost, lahko samo zadr-
žuje proces miselne preobrazbe vasi« — ali: »Vztrajanje na pozicijah neko posebne
družbeno-politične in razredne kulturne vloge Svobod, kot so jo imele takrat, bi po-
menilo nerazumevanje novega položaja našega delovnega človeka« — ali: »Predvsem
mislim na pevske zbore in dramske skupine, ki jih najčešče forsiramo, čeravno ni
vedno in povsod dovolj zanimanja za to« — ali: »Vendar je še mnogo toga v vodstvih
naših organizacij, kar pomeni veliko oviro za to, da bi mladino v večjem številu
vključevali v kulturno dejavnost« in še i>odobno. Zanimivo je, da so vse te in podobne
formulacije, ob katerih sem si zapisal naivna vprašanja »kdo vztraja?«, »kdo foi-
sira?«, »kdo ne vključuje?«, tudi po svoji vsebinski plati izraz Biibičevega odklonil-
nega odnosa do te in take prakse, do teh deformacij, do te neustreznosti v pojavih,
nakopičenih v kulturni organizaciji in v njenem odnosu nasproti ljudem in nfisproti
potrebam časa. Ti pojavi, ki pa niso odvisni le od personalnega sestava, pač pa tudi
od strukture organizacije, pričajo o prisotnosti birokracije v Zvezi Svobod in pro-
svetnih društev, o prisotnosti nečesa globoko neustreznega človeškim in družbenim
potrebam tega dne v samem obstoječem in formalno veljavnem konceptu organi-
zacije (ki se tudi z novim imenom in novim statutom bistveno ne spreminja!). Kljub
temu pa je bila kongresu naložena naloga, da poišče ustrezno ix)t, da uveljavi težnje
po dejanski reorganizaciji, po prelomu z birokratizmom, ki se je nakopičil v Zvezi, in
navsezadnje po afirmaciji demokratizacije v našem družbenem življenju, torej samo-
upravljalnih vrednot našega življenjskega položaja,
A spet se moi-amo vprašati, v čigavem interesu obstaja ta organizacija? Ali v inte-
resu tistih sil, ki bi želelo nenehno kulturno »usmerjati in vzgajati in voditi« tega
našega človeka, ali pa — v nasprotnem primeru — edino in zgolj v imenu tega člo-
veka, ki lahko uveljavlja in zadovoljuje svoje imanentne potrebe po kulturi le v
organizirani človeški skupnosti, torej ob organiziranih komunikacijskih možnostih,
kakršne bo našel v kulturni organizaciji, »Njegova socialna zavfest pa se svobodno
izživlja kot zavest samoupravljanja,« pove referat. Kulturna organiracija, h kakršni
moramo težiti, naj bi torej izhajala iz neposrednih človeških samoupravnih kolektivov
in njim bi morala biti za svoje delo (ali nedelo) tudi v polni meri odgovorna, ne pa
samo nekim drugim družbeno-političnim forumom, kot se dogaja za zdaj.
V vsem svojem izvajanju se zavzemam za množično kulturno organizacijo, ki bo
vključevala vse obstoječe kulturne potrebe in vso obstoječo kulturno ustvarjalnost,
ne pa samo krog zainteresiranih »članov.« V referatu beremo o potrebi širšega poj-
515
movanja amaterizma. Menim, da je prav tu križišče, na katerem zlahka zahajamo v
slepo ulico, v kompromis, ki nas zmerom spet povrne v brezizhodno, utesnjeno situ-
acijo. Ponovifi moram: obstaja samo in zgolj potreba po kulturni organizaciji, ki bo
zajemala vse kulturne interese in vse kulturno ustvarjanje. S pogovorom o ama-
terizmu, naj bo širši ali ožji, bolj ali manj aktiven, ne pridemo nikamor več. Pogo-
varjamo se lahko samo o kulturi, eni sami in nedeljivi. Ce se torej odločamo za pre-
lom, storimo to odločno, z obema nogama in celovito; prelomimo predvsem v notranji
strukturi, v konceptu.
Dejal sem, da utegne biti tak, konsekventen prelom boleč; boleč predvsem za nosilce
dobrega birokratskega počutja v tej organizaciji. V referatu berem med drugim tudi
misel: »Delo je edino merilo družbenega položaja in uveljavitve, tako v materialnem
kot v družbeno-političnem pogledu.« Pa se vprašam: ali ni v tej organizaciji z mar-
sikom, ki vedri in oblači in vzgaja in nenehno vodi in nenehno diskutira, dela pa bolj
malo, nekoliko drugače, kot bi naj sledilo iz načela? Ali nismo priča deformaciji tega
načela pri vrsti funkcionarjev, ki so jih izbrskali iz nekih kadrovskih spiskov ter jih
nastavili v Svobodah, ne da bi bili kdajkoli kulturno delovali? Kje pravzaprav kan-
didiramo te nosilce eminentnih funkcij? Ali so predstavniki kulturnih potreb ljudi,
najboljši, najbolj eminentni predstavniki človeških kolektivov? Ponavadi ne! Postav-
ljamo jih »od zgoraj navzdol«, pri čemer seveda dejansko stanje zagrnemo s for-
malnim videzom. In funkcionarji se glede na svoj dejanski vir tudi počutijo odgo-
vorne navzgor. Logično: predsedniški funkciji izkazujemo največjo pozornost, saj vi-
dimo v njej postavljeno avtoriteto, upoštevamo in spoštujemo hierarhijo forumov in
funkcij, vzdržujemo perfekcionirano vertikalno odgovornost, nikakor pa ne zdrave in
žive in dinamične horizontalne povezave. Toda če hočemo preseči birokratizem v
lastni organizaciji in prekvalificirati odnos kulturne organizacije nasproti človeku in
njegovim imanentnim življenjskim interesom, moramo predvsem postaviti na sam
vrh organizacije njeno osnovno enoto, neposredno, samoupravno, v resnici delujočo
teritorialno kulturno skupnost z njenimi vsakokrat najustreznejšimi in najizrazitej-
šimi predstavniki. Le njihov dogovor je lahko ustvarjalec kulturne situacije, kulturne
politike, kulturnih dejavnosti, ne pa neka nadnje vzvišena, od njih odtrgana, njim
nadrejena administratorstva, pa čeprav pojmovana kot izvršni organi. Organizacijo
mora prevevati vselej pri.sotna življenjska dinamičnost, ne pa neki zakoličeni she-
matski principi, ki jih življenje ni niti porodilo niti jih ne potrjuje in ne absorbira.
Trdno sem prepričan, da je samo v taki preosnovi notranje strukture te organizacije
vir vseh energij za njen nadaljnji obstoj ozir. za prekvalifikacijo in razvoj. Navse-
zadnje si poziva k »odločnemu, temeljitemu in vsestranskemu obračunu z idejnimi
ostanki preteklosti« (Branko Babič, referat na kongresu), tudi ne znam drugače
zamišljati.
51t3 -
o statistiki življenjskili stroškov
Ivo Glonar
Načini zadovoljevanja življenjskih potreb kakor tudi načini pridobivanja sredstev,
ki so za to potrebna, so različni, ne le pri raznih narodih marveč tudi pri družinah
in pri posameznikih. Statistika, ki je sicer kos tudi najobsežnejšim popisom, zato
včasih le stežka zadovolji želje svojih potrošnikov, če želijo le-ti podatke o življenjskih
stroških ali o življenjski ravni. Krivda za to pa ne zadene statistike same.
Življenjske stroške bi mogli računati in izračunati tudi za večje skupine ljudi, na
primer za vse slovenske prebivalce. Treba bi bilo zmnožiti le vse količine predmetov
in storitev, ki so jih bili vsi slovenski prebivalci v določenem obdobju deležni, z
ustreznimi cenami in dobili bi podatek, ki bi z njim ne vedeli kaj početi. Pa še
izračun tega podatka bi ne bil tako enostaven, kljub temu, da beležimo tako cene
kot tudi proizvodnjo zelo nadrobno. Upoštevati bi bilo treba še količine, ki so bile
proizvedene izven Slovenije, kakor tudi vso naturalno proizvodnjo zasebnikov. Skratka,
zadeva bi ne bila tako enostavna, kot je prvi hip videti.
Druga težava v zvezi z življenjskimi stroški je v zvezi z izbiro subjekta. Kot vemo,
povprečja niso posebno priljubljena in so pogosto snov za šale. Na primer, povprečni
slovenski mesečni osebni dohodek, s katerim je bila določena višina vsakotedenske
nagrade v »Pavlihi«. Glede na to, da je v vsaki statistični masi nujno, da je del
opazovanih pojavov nad povprečjem, drugi pa pod povprečjem, bi bilo koristno
vprašati, kam je usmerjena ost o povprečnem slovenskem mesečnem osebnem do-
hodku — ali v tisti del, ki je nad tem povprečjem ali del, ki je pod njim? Tudi za
razumevanje običajnih povprečij je potrebno razumeti tehniko izračuna tega stati-
stičnega merila. Razumeti je treba, da je povprečje zgolj orientacijski podatek, ki ga
moremo koristno uporabiti v primerjavi z drugimi podatki, sam ob sebi pa ne pove
mnogo.
Tako je tudi s povprečji, ki jih objavlja statistika življenjskih stroškov. Tudi pri tej
se je bilo treba odločiti o tem, kaj naj bo predmet opazovanja. Razumljivo je, da so
življenjski stroški gospodinjstva ali družin z različnim številom članov različni. Prav
tako je vsakomur jasno, da vplivajo razen mnogih drugih faktorjev na življenjske
stroške še starost družinskih članov, življenjske navade, pridobitna sposobnost itd.
Razumljivo je tudi, da morajo biti dobljeni podatki primerljivi krajevno, pa tudi
časovno. Enota, ki bo predmet opazovanja, mora biti zato natanko opredeljena.
Zvezni zavod za statistiko je prvič objavil v posebnem biltenu podatke iz ankete o
družinskih proračunih štiričlanskih delavskih in uslužbenskih družin v letu 1954, torej
že pred desetimi leti. Anketa je tekla neprekinjeno do konca leta 1961, podatki za vsa
ta leta so objavljeni. Kot na drugih področjih statističnega opazovanja je bilo tudi
v tem primeru predmet opazovanja določeno število družin, tako da je mogoče
dobljene podatke posplošiti — vendar, seveda le za ta tip družine.
Vse štiričlanske družine se med seboj zelo razločujejo. V anketi so bile zato le
družine, ki so ustrezale še nadaljnjim pogojem: da sta v družini poleg moža in žene
dva mladoletna otroka, da je v stalnem delovnem razmerju le mož, da družina pre-
jema dva otroška dodatka in da izvira največji del družinskih dohodkov iz rednega
delovnega razmerja zaposlenega člana. Z navedenimi pogoji je bil tip družine že
17
precej natanko določen, razmerje med delavskimi in uslužbenskimi družinami je bilo
po posameznih republikah določeno s strukturo zaposlenih v republiki.
Podatki o življenjskih stroških so bili torej zbrani le pri družinah navedenega tipa
in veljajo seveda le zanje in za podobne družine. Dobljenih podatkov ne moremo
uporabiti za drugačne tipe družin in seveda tudi ne moremo trditi, da ti podatki
veljajo v celoti za te družine. To so povprečja in kot takšna rezultat nadpovprečnih
in podpovprečnih podatkov. V celoti vzeto pa dobljenih podatkov ne kaže podcenje-
vati. Dobljeni podatki nam kažejo, kako so živele družine tega tipa, saj so zabeležile
vsak izdatek in vsak dohodek obenem z nabavljeno količino ali storitvijo.
S tem v zvezi moramo omeniti še statistično stalno ali teoretično listo. To je seznam
predmetov in storitev, ki so potrebne za življenje, osnova za izračun življenjskih
stroškov. S pomočjo te liste računajo statistični organi indeks življenjskih stroškov
in ga objavljajo. Predmeti in storitve, ki so na tej listi, so povzeti po anketi iz leta
1961. Seveda pa so vse takšne liste podvržene spremembam, kakor sc pač spreminja
struktura potrtošnje.
Ker je anketa o družinskih proračunih zajela vse republike, je mogoče primerjati
dobljene podatke tudi med republikami. Za vrednotenje teh podatkov je važno, da
vemo, kje so prebivale anketirane družine. V jugoslovanskem merilu v 37 večjih
krajih, zgolj v Sloveniji pa v štirih. Za Slovenijo navajamo pri tem konkretne
podatke:
Ti podatki veljajo za zadnje, leto 1961, ko je bilo število anketiranih družin nekaj
manjše. V letu 1959 je bilo v Sloveniji zajetih v anketi vsega 187 družin, leta 1960
še 145. Glede na obseg zajetja so mogoči seveda le skopi zaključki za vse anketirane
družine v celoti, ker je za podrobnejše razvrščanje v okviru Slovenije število družin
običajno premajhno.
Znana je poklicna razvrstitev zaposlenih članov anketiranih družin. Od delavskih
družin jih spada 12 v skupino, kjer so monterji, instalaterji in ključavničarji, po 8
je nekvalificiranih delavcev in obdelovalcev kovin, ostalih je manj. Pri uslužbenskih
družinah prednjačijo administrativni referentje, ki jih je 15, voditeljev ustanov in
podjetij je 10. Iz skupine tehnikov, strokovnjakov in umetnikov je 9 primerov. Pri
uslužbenskih družinah je delež administrativnih referentov v vseh republikah znaten,
delež voditeljev ustanov in podjetij je v Sloveniji največji.
Na sploh je za vsako nadaljnjo analizo koristno ugotoviti čimveč podatkov o družinah,
ki so bile anketirane. Podatki, ki jih je mogoče zbrati, nam osvetlijo življenje teh
družin iz raznih zornih kotov in omogočajo primerjavo po posameznih republikah.
Ce zberemo iste podatke za obdobje nekaj zaporednih let, je mogoče do neke mere
z njihovo pomočjo presojati poleg primerjave tudi še zanesljivost zbranih podatkov.
Zaradi poznejših sprememb pri podatkih o štiričlanskih družinah bo treba primer-
jalni del navajati za delavske in za uslužbenske družine. Ta delitev pri anketi
1. 1963 ni predvidena in bi naj podatki pri štiričlanskih družinah zajeli vse prejšnje
štiričlanske družine ne glede na to, če bi bile do leta 1961 štete kot delavske ali
uslužbenske. Ne smemo pozabiti, da so podatki do vključno leta 1961 prikazani ločeno
za »delavske« družine od »uslužbenskih«.
Kar se tiče let za primerjanje, naj zadoščajo objavljeni podatki za zadnja tri leta,
torej za obdobje 1959 do 1961. Kot že omenjeno, je število anketiranih družin v letu
1961 manjše kot prejšnja leta. Kljub temu pa navajamo števila za to leto, ker so
podatki za leto 1961 pogosteje navajani kot podatki za triletno obdobje.
518
Kot je videti, je približno polovica vseh anketiranih družin »delavskih«. Ker že
skupno število ni zadosti veliko za nadrobnejše podatke, ni mogoče podatkov za
enega izmed obeh takratnih tipov štiričlanskih družin preveč deliti. Tudi ne bodo
dvojni podatki za vsako leto preveč motili, ker vemo, zakaj so dvojni in kakšni
so bili formalni razlogi za njihov nastanek.
Brez dvoma je stanovanje, v katerem družina prebiva, eden izmed najpomembnejših
faktorjev v vsem, kar zadeva življenje družine. Stanovanjski problem je tudi eden
izmed problemov, za katerega urejanje daje skupnost že dolga leta znatna sredstva.
Objavljeni podatki o stanovanjskih razmerah anketiranih družin bi nam omogočali
primerjavo po številu stanovanjskih prostorov za vsa leta, vendar bi to, z upošte-
vanjem republik, terjalo preveč prostora. Menimo pa, da ni odveč, če si nadrobneje
prikažemo le nekatere od podatkov, ki jih je mogoče izvesti izmec} objavljenih za
leto 1961.
Lestvica kategorij stanovanjskih prostorov se pri anketiranih štiričlanskih družinah
prične s kategorijo, v kateri so stanovanja z več kot dvema sobama, kuhinjo in
kopalnico. Trisobna stanovanja s kuhinjo in kopalnico so torej že v tej, najvišji
kategoriji. V naslednji lestvici prikazujemo v odstotkih deleže anketiranih družin,
ki prebivajo v takšnih stanovanjih:
Ce gledamo stanovanjske razmere zgolj po tem, prvem izvedenem indeksu, je pred-
nost Slovenije več kot očitna. Nad povprečjem SFRJ je le še Hrvaška, v Bosni in
Hercegovini in Crni gori pa med anketiranimi družinami ni primera, da bi štiri-
članska družina stanovala v več kot dvosobnem stanovanju!
Nasprotje prvi kategoriji je kategorija, ki je na uporabljeni lestvici na zadnjem
mestu. V našem primeru je to zgolj soba, brez kuhinje ali kopalnice. V eni sobi, brez
kuhinje ali kopalnice, je v letu 1961 prebival naslednji delež anketiranih družin
(v o/o):
Vsekakor sta tudi po tej lestvici Slovenija in Hrvaška nad zveznim povprečjem.
V Makedoniji je na primer izmed vseh anketiranih družin vsaka četrta prebivala
v eni sami sobi! Seveda pa moramo podatke o stanovanjskih razmerah, kot tudi vse
druge podatke, vrednotiti kompleksno, torej z upoštevanjem še drugih lestvic ali
podatkov. Zaključek si pač običajno ustvarimo takrat, ko nam je mogoče problem
osvetliti z več strani.
519
Ker je stanovanje bistven element življenja, ugotovimo še tiste izmed anketiranih
družin, ki so prebivale v lastnem stanovanju. Pri tem si bomo ogledali podatke za
zadnja tri leta. Lahko domnevamo, da je med anketiranimi družinami, ki so prebivale
v lastnem stanovanju, gotovo tudi nekaj takih, ki še čutijo breme nakupa lastnega
stanovanja ali zidanja lastne hiše. Takšno breme je čutiti dlje časa in ga ni moči
pojasniti zgolj z deležem stroškov za gospodarstvo in imetje, ki ga je mogoče povzeti
izdatkom.
Delež družin, ki stanujejo v lastnem stanovanju (v Vo):
Delež družin, ki stanujejo v lastnem stanovanju, predstavlja četrtino vseh anketi-
rancev. Na sploh je delež pri delavskih družinah večji, z odločno izjemo v Sloveniji.
Delež za leto 1960 je večkrat neskladen tako v Hrvaški in Sloveniji pri delavskih
družinah, v Makedoniji pri uslužbenskih. Spremembe so iz leta v leto ponekod znatne,
ker so se anketirane družine v teh letih izmenjale, kar pa iz objavljenih podatkov
ni številčno razvidno.
Zgolj v orientacijo navedimo še preskrbljenost anketiranih gospodinjstev z radio-
aparati. Vendar — za spremembo — ne tako, kot običajno. Navedimo deleže tistih
družin, ki radioaparatov niso imele!
Ker je posest radioaparata v veliki meri odvisna tudi od elektrifikacije, so v stolp-
cih brez navedbe leta vpisani deleži stanovanj brez elektrike. Podatki o družinah, ki
niso imele radioaparatov, so precej različni. Čeprav vemo, da število radijskih spre-
jemnikov v zadnjih letih nenehno narašča, moramo opaziti v letu 1961 večje deleže
leto poprej skoraj v vseh republikah. Tudi so deleži v delavskih družinah povsod
večji od deležev v uslužbenskih družinah, pri čemer so v Sloveniji razločki med
obema najmanjši in je le še vsaka deseta od anketiranih družin brez radijskega
sprejemnika. To razmerje se še kar dobro ujema s podatki o številu radijskih spre-
jemnikov v Sloveniji.
Se drugi podatki so na razpolago, ki pričajo o preskrbljenosti nekaterih družin z
dobrinami: likalniki, hladilniki, sesalci za prah, šivalnimi stroji itd. Ce omenimo na
primer le še preskrbljenost anketiranih družin s kolesi (na 100 družin koles):
520
Kot vidimo, je to spet primer, da Slovenija dviga jugoslovansko povprečje. Zakaj je
v našem primeru važno omeniti tudi kolesa? Zaradi splošnega načela pri preuče-
vanju življenjskih stroškov.
Vemo, da so sredstva, ki z njimi razpolagajo družine ali gospodinjstva, ne le anke-
tirana, marveč vse, v glavnem strogo omejena. Tudi če družina ali gospodinjstvo
najame posojilo, ga najame v mejah, ki so ji dosegljive. Ta sredstva, ki z njimi
družina ali gospodinjstvo razpolaga, pa je mogoče potrošiti le enkrat. Iz tega sledi
logičen zaključek, da so pomembne tiste dobrine, ki jih neka skupina družin ali
gospodinjstev troši v sorazmerno večji meri, kot druge skupine. Nujno je, da bo
zato struktura potrošnje v obeh skupinah različna. Ze naš zadnje navedeni primer
s kolesi je mogoče spremeniti v drugačne številke. Ce računamo trajnost kolesa
10 let, razloček med Slovenijo in Bosno (1,6 kolesa : 0,2 kolesa na družino) ni manjši
kot 35 000 dinarjev, če je cena kolesa 25 000 dinarjev. Postavko 3500 dinarjev letno
pa približno ustreza izdatkom za izlete in potovanja v delavski družini v letu 1961
in je skoraj petkrat večja od stroškov za PTT usluge, ki jih je anketa prav tako,
kot izlete in potovanja beležila kot posebno postavko.
Ze navadno kolo bi torej mogli prištevati med pomembnejšo postavko, če bi bili
stroški zadosti veliki. Ker pa poznamo tudi še druge vrste prometnih sredstev, ka-
terih nabava in vzdrževanje sta neprimerno dražja, je pomembno proučevati npr.
tudi takšne stroške. Ne pozabimo pa na ugotovitev, da je mogoče uporabiti sredstva,
ki z njimi razpolagamo, le enkrat. Ce jih v celoti porabimo za prometna sredstva
ali za nabavo pohištva, ne bo mogoče nabaviti drugih dobrin. Pri tem pridemo do
vprašanja prehrane ali stroškov za hrano. Tudi s tega področja se spominjamo
»šal« in »smešnic«, saj je »smešen« lahko vsak podatek v tej zvezi; treba je le
spremeniti okolje in že je mogoče objaviti novo šalo na rovaš deleža hrane.
Oglejmo si podatke iz ankete, ki jih .sedaj že laže vrednotimo, in navedimo deleže
za prehrano v odstotkih od vseh življenjskih stroškov. Zaradi primerjave tudi po-
datki po republikah in za zadnja tri leta ankete.
Glede na gornje podatke lahko trdimo, da so delavske družine v letih 1959 do
1961 izdale za prehrano v povprečju približno polovico, uslužbenske pa nekaj manj.
Ob tej trditvi se dobro zavedamo, da so mišljene pri teh delavskih in uslužbenskih
družinah le določene družine med vsemi, ki ustrezajo pogojem, ki smo jih že našteli
in jih ne bi ponavljali.
521
Nadaljujmo sedaj z analizo stroškov za prehrano. Kot smo v gornji razpredelnici
ugotovili, so povprečni deleži stroškov za prehrano precej konstantni. Primerjajmo
jih z razpoložljivimi sredstvi in sicer za isto obdobje, zaradi lažjega pregleda pa
prikažimo ta razpoložljiva sredstva v absolutnem znesku le za prvo izmed obrav-
navanih let, za ostali leti pa v obliki indeksa.
Razpoložljiva sredstva so se v delavskih družinah v dveh letih povečala od 24 (Bosna)
do 43 (Slovenija) odstotkov, v uslužbenskih od 28 (Bosna) do 51 (Slovenija) odstotkov.
Delež izdatkov za prehrano je torej kljub povečanju sredstev zelo konstanten. Kar
zadeva povečanje razpoložljivih sredstev moramo pripomniti, da le-ta obsegajo razen
dohodkov tudi še uporabljene prihranke in posojila.
Kot kaže, povečanje razpoložljivih sredstev ni povzročilo sprememb pri strukturnem
deležu prehrane. Ne smemo pa misliti, da so ti deleži nasploh tako stalni. O tem
se moramo prepričati s podatki o letni porabi živil, kjer razvrstimo anketirane družine
po kvalifikaciji zaposlenega člana. Da bodo podatki laže razumljivi, jih navajamo
v obliki indeksa, pri čemer naj služi kot osnova za indeks poraba v družinah ne-
kvalificiranih delavcev.
522
Navedli smo podatke le za najpomembnejše skupine prehrambenih proizvodov. Ker
smo uporabili kot osnovo za primerjanje porabo v družinah nekvalificiranih delavcev,
je mogoče takoj videti bistvene razločke v prehrani: v družinah nekvalificiranih
delavcev troši jo več količin le iz štirih od navedenih skupin živil:
Kruha in peciva,
moke in zdroba,
krompirja in fižola.
Pri vseh ostalih skupinah hrane, ki so navedene, je poraba v teh družinah sorazmerno
manjša.	iw»'
Kljub temu, da se delež prehrane v skupnih stroških v treh zaporednih letih skoraj
ne spremeni, moramo že v enem samem letu ugotoviti bistvene razločke, če podatke
primerjamo po kvalifikaciji zaposlenega člana. Pripomniti pa je treba, da so to le
podatki za Jugoslavijo v celoti. Ce bi bilo število anketiranih družin večje, bi bilo
navedene razločke po kvalifikacijah mogoče prikazati še po posameznih republikah.
Prej obravnavani primer smo izbrali zaradi tega, ker nam je mogoče za obravnavane
razločke navajati tudi številčne spremembe v strukturi. Glede na omejene razločke
navajamo zato še deleže prehrane pri skupnih stroških (v odstotkih):
Razločki so tu, v okviru enega samega leta, večji kot poprej pri treh letih: v de-
lavskih družinah je za 9 odstotkov, v uslužbenskih družinah pa skoraj za 15 od-
stotkov. Zaradi morebitnih primerjav so v oklepajih navedeni še povprečni mesečni
dohodki za vsako kategorijo (v tisočih din) za isto leto. Kljub temu, da so deleži
stroškov prehrane pri višji kvalificiranosti dosledno nižji, so absolutni izdatki večji
in to prav v takšnem zaporedju, kot se viša kvalifikacija. V družinah visokokva-
lificiranih delavcev so izdali za prehrano 38 '/o več kot v družinah nekvalificiranih
delavcev, pri uslužbenskih družinah pa le malo manj kot polovico več — 49 od-
stotkov. Ce odštejemo stroške za prehrano od skupnih razpoložljivih sredstev, ostane
družini visokokvalificiranega delavca le nekaj manj, kot pa so vsa skupna razpo-
ložljiva sredstva v družini nekvalificiranega delavca. Ce odštejemo stroške za pre-
hrano od skupnih razpoložljivih sredstev v družini uslužbenca z visoko ali višjo
strokovno izobrazbo, je ostanek za več kot 5 tisoč dinarjev večji od vseh skupnih
razpoložljivih sredstev v družini: pomožnega uslužbenca. Ne smemo pozabiti, da
so to podatki ankete iz leta 1959!
Kvalifikacija zaposlenih članov je torej brez dvoma pomemben faktor, ki ga ne kaže
prezreti pri analizi življenjskih stroškov, pač pa zaradi tega, ker je v zvezi s kva-
lifikacijo višine osebnega dohodka. Jasno je, da moramo navedene razločke pripi-
sovati razločkom v prejemkih, saj bi bili razločki prav v takšni smeri, če bi namesto
po kvalificiranosti opazovali anketirane družine po višini dohodkov.
Za anketirane družine so za leto 1961 znani tudi podatki o življenjskih stroških
po kategorijah, ki jim je osnova višina dohodkov ali pa višina stroškov. Ce že
obravnavamo življenjske stroške, naj nam bodo izhodišče le-ti. Računajmo pač s tem,
da se v glavnem, ali vsaj v skupinah, ki jim velja naše zanimanje, stroški enaki
dohodkom.
Objavljene podatke bomo zopet priredili. Primerjati hočemo obe mejni skupini
družin po višini stroškov:
— družine s 150 do 200 000 din letnih stroškov in družine z več kot 700 000 dinarjev
stroškov. Stroške za prvo skupino bomo pri tem navajali v absolutnih zneskih, poleg
523
teh pa podatke za drugo skupino v obliki mnogokratnika v primerjavi z absolutnim
zneskom za prvo skupino. V prvi vrsti, kjer navajamo, da so bili skupni stroški v
prvi skupini 188,9 tisoč din, je v drugem stolpcu mnogokratnik, faktor 4,3. Živ-
ljenjski stroški v primerjani skupini so bili v letu 1961 4,3-krat večji od omenjenih
188,9 tisoč din.
Podatke iz te razpredelnice je treba pojasniti. V postavki »predmeti za razvedrilo«,
ki se glasi izvirno »predmeti za kulturno življenje«, so prikazani stroški za nabavo
radijskih sprejemnikov, glasbenih instrumentov, športnih rekvizitov in podobno. V
prvi skupini družin teh izdatkov ni bilo, v primerjani skupini pa 21,2 tisoč din.
Koeficienta zato ne moremo računati. Podobno je tudi pri PTT stroških, ki so v
prvi skupini manjši kot 50 din, v primerjani pa 3400 dinarjev.
Le ena postavka je v gornji razpredelnici, v kateri so stroški v prvi skupini abso-
lutno večji kot v drugi: to je za kruh, moko in testenine. To nas ne preseneča več,
ker smo isto ugotovili že pri podatkih po kvalificiranosti. Na sploh pa podatkov ni
treba komentirati, ker so sami po sebi dovolj zgovorni in dovolj prepričljivo po-
trjujejo. da je treba vsako analizo življenjskih stroškov opraviti z upoštevanjem
višine dohodkov. Doslej navedeni podatki nas zlahka prepričajo o tem, da so že v
anketiranih družinah bistveni razločki. Poleg družin, ki so izdale v letu 1961:
524
Znesku nekako 2850 din v prvi skupini ustreza v drugi skupini znesek več kot
190 000, kar je več, kot so znašali vsi življenjski stroški v prvi skupini!
In — vse te družine, iz prve skupine, če jo tako imenujemo, kot tudi družine iz
primerjane skupine, so obenem z vsemi »vmesnimi« zajete kot »štiričlanske delavske
ali uslužbenske družine«. Ce jih hočemo prikazati kot celoto, moramo uporabiti
povprečje: kaj pa so v resnici povprečja in kako jih izračunamo, smo ugotovili.
Potrjeno je tudi opozorilo, da je treba pri navajanju in uporabljanju povprečij
skrajne previdnosti, saj statistika ne more zadeti nekakšna krivda, če mora prika-
zovati podatke, ki so precej različni, z enim samim številom — povprečkom. Saj
je znana šala, da je povpreček med milijarderjem in siromakom še vedno —
milijonar!
Ce se povrnemo spet k deležu, ki ga zavzema v skupnih strošVih prehrana, moramo
to poglavje osvetliti v celoti tako, da delež primerjamo z višino povprečnih letnih
stroškov:
Ko smo ugotavljali delež proh'-ane v skupnih življenjskih stroških po kvalificiranosti
zaposlenega člana, smo ugotovili, da je znotraj »uslužbenskih« družin ta razloček
skoraj 15®/o. Na gornji lestvici je še večji: med prvo skupino, kjer je delež prehrane
v skupini življenjskih stroškov, kar 57 " d, in med zadnje, kjer je 34.4 ^/o, je za
23.2 "/o ali skoraj že za četrtino razločka. Seveda pa bi bil ta razloček, tako moramo
upravičeno domnevati, še večji, če bi spremenili obe končni meji povprečnih letnih
življenjskih stroškov.
Ze sam delež prehrane v skupnih življenjskih stroških, bi nam mogel služiti kot
grobo merilo življenjskih stroškov ali morda tudi življenjske ravni. Saj je — vsaj
v okviru kakor stroške obravnavamo mi — daleč najpomembnejša postavka. Pove-
čanje razpoložljivih sredstev v takšni meri, da bi delež prehrane ne bil več največji,
nam v naslednjih letih bržčas ni pričakovati. Tudi še v nadalje bo torej delež
izredno pomemben in bo vse ostale življenjske stroške mogoče in treba kriti le
s tem, kar ostane, ko je zadovoljena potreba po prehrani. Cim več bo ostalo, tem
večji bodo ostali stroški. V zvezi s tem se nam zastavlja vprašanje, kako se spre-
minja delež drugih življenjskih stroškov, če se izpreminja delež prehrane.
525
Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Res je, da je znanih dosti struktur stroškov
in potrošnje, težko pa je od vseh številnih struktur izluščiti le najpomembnejše
podatke in z njimi na kratko in v zgoščeni obliki odgovoriti na dano vprašanje.
Preveč je činiteljev, ki jih je treba upoštevati, in postopek bi bil verjetno precej
kompliciran, tako da bi se dobljeni rezultati zdeli le medli, saj bi jih bilo le težko
konkretizirati. Kljub temu pa moremo poskusiti nakazati nekatere značilnosti. Po-
stopek, ki ga bomo pri tem poskusu uporabili, bomo sproti opisali.
Okoristili bi se s podatki naše ankete, in sicer spet po kvalificiranosti za leto 1959,
saj za zadnje, leto 1961, teh podatkov, žal, ni na razpolago. Za sedaj bomo pri-
kazali oziroma povzeli le tri izmed podatkov:
dohodke,
življenjske stroške in v okviru teh
delež za prehrano.
Navedene podatke bomo prikazali po kvalificiranosti in v obliki indeksa, ki mu
naj bodo za osnovo podatki za nekvalificirane delavce:
Na enak način kot navedene tri podatke bi seveda mogli prikazati tudi druge.
Večanje podatkov je vidno v smeri, kakor se veča kvalifikacija. Pri visokokvali-
ficiranih delavcih so npr. v primerjavi z nekvalificiranimi porasli dohodki za 60,
življenjski stroški za 65, prehrana pa za 38 odstotkov. Ta porast pa moramo pri-
merjati tudi med seboj in sicer bodisi s porastom pri dohodkih s porastom živ-
ljenjskih stroškov ali s porastom pri prehrani. Ce primerjamo poraste v primerjavi
s porastom na primer pri dohodkih, ugotovimo, da je tako ugotovljeni porast
pri prehrani	86 (138 : 160)
pri dohodkih	100 (160 : 160) •
pri življenjskih stroških	103 (165 :160)
V primerjavi s porastom pri dohodkih je po naši primerjavi porast stroškov za
prehrano manjši od porasta pri življenjskih stroških.
Takšno dvakratno primerjavo z indeksi moramo izvesti za vse obravnavane kvali-
fikacije in za različne podatke. Dobljeni indeksi nam kažejo razločke v primerjavi
s strukturo izdatkov v družini nekvalificiranih delavcev. Kot prvi primer navajamo
te dvojne indekse, če jih tako imenujemo, za delež prehrane:
V primerjavi z družinami nekvalificiranih delavcev trošijo le pomožni uslužbenci
sorazmerno več za prehrano, kot pa bi naj bili stroški, če bi bila poraba sorazmerna
z večjim izdatkom. Kar zadeva družine pomožnih uslužbencev bo zato nujno, da bodo
526
pri drugih postavlcah trosili sorazmerno manj, ker bi sicer dohodki in izdatki ne bili
vsklajeni.
Na omenjeni način izračunane spremembe navajamo še za druge skupine življenjskih
stroškov:
Navedene dvojne indekse moremo tolmačiti v naslednjem smislu: pomožni uslužbenci
na primer, katerih skupni dohodki so za malenkost večji (za 3 '/o) od dohodkov
nekvalificiranih delavcev, trošijo v primerjavi s temi sorazmerno več za stanovanje
in higieno (15 "/» več), za prehrano (6 "/o), pa tudi za kulturno življenje. Ker trošijo
za navedeno več, morajo seveda za ostalo porabiti sorazmerno manj.
Postavka, ki kaže sorazmerno manjši porast, je postavka pijače in tobaka, ki ji sledi
kurjava in razsvetljava. To so torej skupine oziroma postavke, pri katerih naraščanje
ni v skladu z naraščanjem skupnih izdatkov, ampak je sorazmerno manjše. Zato pa je
večanje pri ostalih postavkah sorazmerno večje, kar je razvidno iz gornjih podatkov.
Poleg izdatkov sta element skupnih uporabljenih sredstev še štednja in odplačila
(kreditov in posojil). Ce ugotovimo z zgoraj uporabljeno metodo dvojnih indeksov še
podatke za ti postavki, so podatki naslednji:
Hranilne vloge torej naraščajo bolj kot izdatki, odplačila pa sorazmerno manj. Seveda
pa moramo tudi upoštevati, da so ti zneski pri družinah, ki nam služijo kot pri-
merjava, lahko sorazmerno visoki ali nizki in lahko tudi to nakaže različno tendenco.
Vsi doslej navedeni podatki so bodisi povzeti bodisi izvedeni iz izsledkov omenjene
ankete. Zvezni zavod za statistiko je v svojih biltenih, ki obravnavajo anketo o
družinskih proračunih štiričlanskih delavskih in uslužbenskih družin, objavil še obilo
drugih podatkov. Zasedaj naj nam zadošča to, kar je navedeno. Podrobnejše podatke
o nekaterih elementih življenjskih stroškov bomo navajali pozneje, pri obravnavanju
posebnosti življenjskih stroškov družin v Sloveniji.
I
527
Sociološki aspekti alienacije v mestu
in na vasi
Zdravko Mlinar
V naši razpravi ne bomo zaobsegli celotnega kompleksa vprašanj, ki se po-
javljajo v zvezi z medsebojnimi razmerji mesta in podeželja. Prav tako se
ne bomo ukvarjali z genetičnim aspektom procesa urbanizacije in njegovimi
družbenimi posledicami. Omejili se bomo samo na — nekoliko shematiziran
presek današnjega stanja in poskušali osvetliti nekatere pojavne oblike alie-
nacije v mestu in na vasi.
Predmet našega proučevanja je razmerje med posameznikom in družbo. Pri
tem pa ne gre samo za razmerje med posameznikom in globalno družbo (v
okviru državnih meja), temveč tudi za razmerje med posameznikom in raznimi
ožjimi družbenimi enotami: krajevno skupnostjo, občino, republiko ipd.
Toda z vidika posameznika kot tudi družbe (oziroma navedene grupacije) se
pojavljajo določene potrebe in interesi. Posameznik ima potrebe za katerih
zadovoljevanje lahko skrbi sam; vedno več pa ima takšnih potreb, ki jih lahko
zadovoljuje samo s pomočjo kolektivne akcije, kolektivnih sredstev ali (in)
kolektivne organizacije. To drugo vrsto potreb bomo imenovali kolektivno-
relevantne potrebe. Kolektivno relevantne potrebe so tisto, kar navezuje po-
sameznika na različne grupacije in na družbo kot celoto. Družba pa spet lahko
organizira in skrbi za zadovoljevanje skupnih, splošno-družbenih potreb samo
na osnovi prispevka njenih posameznih pripadnikov.
Tu pa nastopi vprašanje: kaj in zlasti — koliko je tisto, kar naj prebivalci
prispevajo (žrtvujejo) za splošno-družbene potrebe? Kdo naj prispeva? Ali vsi
enako, ali eni več drugi manj? Kaj in koliko bodo od družbe (kolektiva) dobili?
Ali bodo dobili tisto, kar potrebujejo?
Posamezni prebivalci težijo k temu, da bi jim razpoložljive možnosti čim bolj
neposredno služile za zadovoljevanje njihovih potreb. Istočasno s tem pa se
seveda izogibajo in so proti vsemu tistemu, kar bi jim zmanjšalo obseg ali
poslabšalo kvaliteto zadovoljitve teh potreb. Dokler posameznik sam proizvaja
in sam troši, je vse to družbeno irelevantno. (Na takšno stanje nas še iz
nedavne preteklosti najbolj spominja izolirana in avtonomna kmečka družina.
Drugače pa je tedaj — in takšna situacija se danes pojavlja že brez izjeme —
ko je človek bodisi glede na svojo proizvodno dejavnost bodisi glede na svojo
potrošnjo, največkrat pa seveda v enem in drugem oziru, navezan na določen
528
kolektiv. Cim višja je stopnja družbenega razvoja, za čim bolj razvito osebnost
gre, tem intenzivnejše in tem bolj vsestransko je medsebojno prepletanje med
posameznikom in družbo. To pa ne pomeni nujno omejevanje svobode posa-
meznika, temveč ravno možnost za njegovo aktivno integracijo v družbo.
Vzporedno s tem, ko se povečuje kolektivno — relativni delež potreb ter razno-
vrstnost in absolutni obseg potreb človeka, se povečujejo tudi možnosti razkola
med potrebami posameznika in potrebami (interesi) družbe.
Gre namreč za vprašanje, ali tisto, kar se deklarira za družbeno potrebo (interes)
tudi v resnici to predstavlja; ali je deklarirana družbena potreba zares izraz
potreb njenih pripadnikov? Ali struktura potreb posameznikov ustreza struk-
turi družbeno organiziranih možnosti za njihovo zadovoljevanje?
Cim obsežnejša je družbena tvorba, v okviru katere se organizirajo možnosti
za zadovoljevanje potreb njenih pripadnikov, tem bolj so samostojni in od
posameznikov neodvisni posredniško-predstavniški mehanizmi, ki določajo vse-
bino in prioriteto družbenih potreb. To pomeni torej tudi toliko večjo možnost,
da se pojavi neskladje in nasprotje med tistim, kar je deklarirano za družbene
potrebe in dejanskimi potrebami prebivalcev.
Za kakršnekoli družbene potrebe pa so vedno potrebna določena sredstva, ki
jih je mogoče zbrati samo kot — večji ali manjši — del proizvoda posamez-
nikov. S tem pa je potencialno že podana situacija, v kateri pride do alienacije
proizvoda človekovega dela. Pojavi se nasprotje med interesi posameznika in
»družbenimi interesi«, ki dejansko niso družbeni interesi.
To je ena od možnosti v tistih primerih, ko sploh gre za kolektivne (družbene)
potrebe. O kolektivnih potrebah, njihovem obsegu, intenziteti, vrsti, načinu
zadovoljevanja itd. načeloma ne more odločati prizadeti posameznik (odloča
lahko samo o potrebah, ki jih zadovoljuje individualno in z lastnimi sredstvi).
Lahko pa — v večji ali manjši meri — vpliva na vse to. Cim manj lahko
posamezni prebivalci vplivajo na določitev tistega, kar se šteje za družbene
potrebe, tem bolj je verjetno, da se bo pojavilo (tem bolj intenzivno) nasprotje
med posameznikom in družbo. Vzporedno s tem bo upadala identifikacija
posameznika z »družbenimi« potrebami.
Vendar pa ne gre samo za vprašanje, ali tisto, kar se deklarira za družbene
potrebe, zares predstavlja izraz potreb njenih pripadnikov ali ne. Tudi najbolj
demokratičen postopek ugotavljanja in upoštevanja dejanskih potreb ne more
zagotoviti, da bi prebivalci vseh strukturnih kategorij v enaki meri participirali
v družbenih potrebah. Treba je namreč upoštevati, da nimajo vsi prebivalci
enakih potreb. Prebivalci nekaterih strukturnih kategorij imajo več takšnih
potreb, za katere skrbi globalna družba (ali lokalna skupnost) kot pa prebivalci
drugih kategorij. Zato praviloma družba več nudi prvim kot pa drugim. Cim
bolj je razvita človekova osebnost, tem več kolektivno — organiziranih možnosti
se poslužuje za zadovoljevanje svojih potreb.
Poleg tega, da imajo nekateri prebivalci več, drugi manj takšnih potreb, za
katere skrbi družba, pa se pojavljajo med njimi še druge razlike. Pojavlja se
tudi situacija, ko med njimi sicer ni razlike glede na kolektivno-relevantne
potrebe, pač pa gre za razlike v objektivnih možnostih, ki bodisi olajšujejo
bodisi otežujejo zadovoljevanje teh potreb (npr. čim večje je naselje — do
529
določene meje — tem večje so možnosti kolektivno organiziranega zadovo-
ljevanja potreb).
Te splošne ugotovitve lahko bolj nazorno in podrobno prikažemo glede na
neposredno okolje, v katerem človek preživlja večino svojega življenja (zado-
voljuje večino svojih potreb), tj. glede na lokalno skupnost. Lokalna skupnost
pomeni bodisi relativno izolirano hribovsko vas, večji podeželjski kraj ali pa
obsežno urbansko naselje. V analitične namene nam je lahko koristna zlasti
primerjava obeh ekstremnih tipov: na eni strani razmeroma majhne kmečke
vasi in na drugi strani — velikega mesta. To sta dva tipa grupacij, ki ju
karakteriziraj o in ločujejo skorajda vsi najpomembnejši vidiki družbene dife-
renciacije, ki se v naši družbi sploh še pojavljajo. Zato bomo prikazali oba
ekstremna pola, čeprav to ne pomeni, da smo spregledali tudi zelo številne
prehodne tipe, ki izpolnjujejo celotni kontinuum med obema poloma.
Oglejmo si najprej shematično nekatere bistvene razlike med mestom in vasjo
glede na našo temo:
V zgornji shemi smo navedli vsaj nekatere bistvene razlike med obema tipoma
lokalnih skupnosti, ki zadevajo naš predmet obravnavanja.
Tako kot je značilno, da na vasi še prevladuje privatna lastnina zemlje, je za
mesto značilno pretežno družbena lastnina. Vendar v našem primeru privatna
lastnina praviloma ne služi več kot osnova za izkoriščanje (alienacijo), ker je
omejena na takšen obseg zemlje, ki dopušča, da jo kmet obdeluje brez naje-
manja tuje delovne sile. Gledano s tega vidika, je kmet lastnik-gospodar, ki
sam odloča o usodi svojega proizvoda (ni alienacije). Po drugi strani pa tudi
prevladujoča družbena lastnina produkcijskih sredstev, ki se kaže v razvitem
delavskem samoupravljanju, v mestu izključuje izkoriščanje in omogoča, da
tudi delavec odloča o načinu uporabe svojega proizvoda. Ali je potem sploh
še upravičeno govoriti o alienaciji? To nam bodo pokazali še ostali vidiki
naše analize.
530
Vzemimo kar vprašanje družbene delitve dela in blagovni značaj proizvodnje.
Kmetijska proizvodnja v relativno izoliranih vaseh se je, v primerjavi z vsemi
ostalimi panogami, razmeroma še najmanj vključila v blagovno denarne odnose.
Kmetje iz takšnih naselij so relativno najmanj odvisni od obsežnejših družbenih
grupacij in družbenega dogajanja sploh. (Zato je razumljivo, da tudi razne
družbene katastrofe, npr. gospodarske krize v kapitalistični družbi, takšnega
kmeta relativno najmanj prizadenejo.) Vrsto družbenih dejavnosti, ki so se
v mestu osamosvojile v posebne poklice ter organizacije in institucije, opravlja
kmet sam v okviru svoje družine. Stopnja razvoja procesa družbene delitve
dela je torej na vasi najmanjša. Cim bolj izolirano je naselje (glede na trans-
portne in komunikacijske zveze s »širšo« družbo) tem nižja je praviloma stopnja
družbene delitve dela. Lahko bi rekli, da so — skorajda — sinonimi nizke
stopnje družbene delitve dela: izolacije oz. slaba prometna povezanost z večjimi
sredi.šči (mestom), samozadostnost, naturalni značaj proizvodnje, drobna posest,
primitivna produkcijska sredstva, nizka produktivnost, nizka življenjska raven,
drobnolastniška miselnost itd. Po drugi strani pa je visoka stopnja družbene
delitve dela spet vezana na specializirano proizvodnjo z modernimi produk-
cijskimi sredstvi v velikih obratih (posestvih), na visoko produktivnost idr.,
kar obenem pomeni tudi več prostega časa ter možnost in potrebo po funkcio-
nalni in kulturni integraciji v širšo družbo.
Cim višja je stopnja družbene delitve dela, tem večji je praviloma prostorski
radij družbenih stikov med prebivalci, tem večji je teritorij, na katerem zado-
voljujejo svoje potrebe. To pa pomeni, da se v okviru globalne družbe pojavljajo
različne lokalne in teritorialne skupnosti, ki jih karakterizira različna stopnja
družbene delitve dela. Tista naselja in področja na (v) katerih prevladuje višja
stopnja družbene delitve, so torej tudi bolj intenzivno in vsestransko integrirana
v obsežnejše skupnosti in globalno družbo. Zato lahko bolj izkoriščajo možnosti
za zadovoljevanje potreb (ki so na razpolago v širših družbenih okvirih), kot pa
naselja in področja z nižjo stopnjo družbene delitve dela.
Kakšno zvezo ima vse to z vprašanjem alienacije — reintegracije, z razmerjem
med posameznikom in družbo? Ze iz tega, kar smo nakazkali dosedaj, je raz-
vidno, da se posamezne skupine prebivalcev medsebojno zelo razlikujejo glede
na to, v kolikšni meri se lahko poslužujejo družbeno (kolektivno) zagotovljenih
sredstev za zadovoljevanje svojih potreb. Tiste teritorialne družbene enote in
tisti družbeni sloji, za katere je značilna nižja stopnja družbene delitve dela,
so glede na prostorsko razsežnost in vsebinsko raznovrstnost svojega vključe-
vanja v družbeno življenje bolj omejeni kot ostali.
Vzemimo npr. prebivalce relativno izoliranih podeželskih naselij. Le-ti pretežni
del svojega vsakdanjega življenja preživljajo v omejenem okviru svoje lokalne
skupnosti. Večino svojih potreb zadovoljujejo znotraj najožjih lokalnih meja;
tako, da se ne poslužujejo niti možnosti (kulturnih, prosvetnih, športnih, rekrea-
cijskih ipd.), ki jih nudi npr. njihovo občinsko središče. Za njih je globalna
družba še v veliki meri enaka z lokalno skupnostjo. Lokalna skupnost je tisti
družbeni svet, ki ga poznajo, razumejo in obvladajo. Kar pa preséga lokalne
okvire, jim je bolj ali manj tuje. (Empirični podatki kažejo, da npr. v manjših
podeželskih krajih, tako v neformalnih razgovorih kot na zborih volivcev, raz-
pravljajo pretežno samo o krajevnih zadevah, do vprašanj, ki zadevajo celotno
komuno ali še širše teritorialne enote, pa večinoma sploh niso opredeljeni).
531
Prostorski radij družbene udeležbe prebivalstva manjših podeželskih naselij
je razmeroma zelo majhen. Cim manj so vključeni v sodobni proces družbene
delitve dela, tem manjše je prostorsko območje, na katerem se odvija njihovo
življenje; ali z drugimi besedami — tem manj se poslužujejo družbeno organi-
ziranih možnosti zadovoljevanja potreb, za katere (možnosti) sicer tudi sami
prispevajo.
S tem pa že naletimo na drugi aspekt zamotanega vprašanja: kakšen je pa
odnos družbe (republike, komune) do prebivalcev posameznih krajev? Ali družba
razlikuje in upošteva posledice različne stopnje družbene delitve dela v po-
sameznih krajih, ali glede na posamezne sloje prebivalstva? Z drugimi besedami:
ali tisti, ki od družbe manj prejemajo (nižja stopnja družbene delitve dela), tudi
družbi manj dajejo? Kolikor nam je znano, sedaj o tem še nimamo ustreznih,
empirično zbranih podatkov, ki bi npr. z ekonomskega vidika nakazovali odgovor
na vprašanje. Ce pa bi kot merilo jemali samo eksplicitna načela davčne politike
(v najširšem smislu) v preteklosti, potem se zdi, da med njimi ne bi našli tistih,
ki bi kazala na diferenciran odnos do posameznih tipov lokalnih skupnosti
(krajev, komun ipd.). To bi pomenilo, da so zahteve, ki jih postavlja družba v
odnosu do prebivalcev manjšega podeželskega naselja načeloma enake kot npr.
do mestnih prebivalcev, ki se najbolj intenzivno poslužujejo raznovrstnih ko-
lektivno zagotovljenih možnosti za zadovoljevanje potreb (vzemimo npr. delavca
na enakem delovnem mestu, toda v različnih tipih krajev).
Tam. kjer prebivalci sami (glede na svoje potrebe) niso prišli v stik z družbo, je
pa vendarle družba s svojimi potrebami prišla v stik s prebivalci in njihovimi
proizvodi. Povezanost je torej samo enostranska. Družba (komuna) je zainte-
resirana za prispevek posameznika, medtem ko posameznik ni tako razvita
osebnost ali pa nima objektivnih možnosti, da bi se zanimal za družbo in njene
dobrine.
Cim večja je razlika med prostorskim območjem združevanja, ki ga terja obsto-
ječa stopnja družbene delitve dela v lokalni skupnosti (komuni) in teritorijem
globalne družbe (ki se ujema z državnim teritorijem), tem večje je nasprotje
med interesi posameznika (lokalne skupnosti, komune.. .) in interesi družbe.
V takšnih primerih lahko samo oblastvena prisila nadomesti prostovoljno odlo-
čitev za določeno žrtev za družbene potrebe. Kmetje, ki kot nosilci drobnolast-
niške proizvodnje, lahko odločajo o usodi svojih proizvodov, so kot državljani
soočeni z oblastveno prisilo, ki se najbolj mogočno kaže v svojih davčnih zah-
tevah*. Davek, kot že beseda sama pove, je klasični način odtujitve proizvoda
kmetovega dela. Zakaj je davek še danes davek? Na to vprašanje bo mogoče
odgovoriti šele potem, ko bomo analizirali še vse ostale specifične pogoje družbe-
nega življenja na vasi in v mestu, ki smo jih nakazali v shematičnem prikazu.
Ze na tem mestu pa lahko opozorimo, da so kmečki prebivalci zelo slabo infor-
mirani o tem, za kakšne namene se uporablja tisto, kar sami prispevajo za
skupne potrebe. Podatki iz nedavno izvedenih anket opozarjajo na to, da večina
* Pri tem gre sicer za širše vprašanje — vseh obveznosti, prispevkov ipd. vseh struk-
turnih kategorij prebivalstva. Vendar se na tem mestu ne moremo ukvarjati s tako
kompleksnim vprašanjem v celoti. Specifično za kmečko prebivalstvo je le to. da je
velikost teh obveznosti posameznika vsako leto nakazana, medtem ko npr. delavec
teže dobi pregled nad tem, in je zato v tem primeru razmerje med individualnimi in
družbenimi interesi in potrebami bolj nejasno.
532
prebivalcev nekaterih podeželskih krajev niti v grobem ne ve, za kakšne namene
se porabi na primer v občini največ sredstev v času enega leta.*
Razlogi za to so lahko različni: bodisi da gre za preveč zamotana vprašanja, ki
jih ni lahko razumeti (na zborih volivcev se stalno ponavlja situacija, da od
tistih učenih razlag občinskih proračunov, ko gre za razne instrumente, procente
itd. le malo razumejo) bodisi da imajo objektivno premalo možnosti, da bi se s
tem seznanili.
Ne glede na vzroke za takšno stanje so pa posledice zelo očitne. Dokler pre-
bivalci ne vedo, čemu bo pravzaprav služilo tisto, kar žrtvujejo, je razumljivo,
da to žrtvovanje ne more biti prostovoljno. Logično je možno sklepati, da je
tisti posameznik, ki je — pri enakih ostalih pogojih — boljše informiran o tem,
za kakšne namene se bodo uporabljala sredstva, ki jih daje kolektivu (družbi),
bliže tistemu spoznanju nujnosti, ki pomeni svobodno odločitev, kot pa tisti,
ki je bolj pomanjkljivo informiran o tem. Razvoj v tej smeri torej pomeni pre-
hajanje od davka k »nedavku« (kar pa seveda ne velja samo za kmečki davek,
temveč za davek, »prispevek« ali kakorkoli ga že imenujemo).
Neinformiranost prebivalcev o skupnih zadevah (potrebah in sredstvih, s kate-
rimi se po določeni prioriteti zadovoljujejo različne potrebe) je tista značilnost,
ki je bolj združljiva z oblastvenim odločanjem kot pa s samoupravnim sistemom.
Kdor ni informiran o skupnih zadevah, ne more niti vplivati na način odlo-
čanja o teh zadevah niti kontrolirati pravilnost odločitev drugih in njihovega
izvajanja; neinformiranost torej izključuje osnovni funkciji samoupravljanja —
odločanje in kontrolo.
Sociološke študije v prihodnosti nam bodo lahko podrobneje prikazale, kakšno
je stanje na tem področju. Ze vsi podatki, ki so nam bili na razpolago do sedaj
pa kažejo, da temu vprašanju v praksi še nismo posvetili zadosti pozornosti.
Ce lahko rečemo, da se v zadnjih letih precej odločno usmerjamo k popolnejšemu
informiranju občanov, pa nas vendarle rezultati za sedaj še zdaleč ne morejo
zadovoljiti. Mislim, da se moramo pogosteje zamisliti nad Leninovim geslom —
»vsaka tajnost gre na škodo delavskega razreda«. V našem primeru sicer ne gre
za »tajnost«, vendar mislim, da je možno, mutatis mutandis, tudi »neinformi-
ranost« analogno interpretirati.
Poglejmo sedaj tretjo točko shematičnega prikaza tistih razlik med mestom in
in vasjo, ki zadevajo našo temo. Gre za različno stopnjo produktivnosti in raz-
lično dolžino delovnega časa. Eno in drugo je tesno medsebojno povezano, obe-
nem pa prav tako tesno povezano tudi s problemom vsklajevanja individualnih
in družbenih interesov.
Eno od vprašanj, ki se v zvezi s tem zastavlja, je vprašanje — kolikšna obre-
menitev pomeni za posameznika njegov prispevek za družbene potrebe. Vze-
mimo npr. dve skupini prebivalcev, katerih — denarni — doprinos za družbene
potrebe je enak — (doprinos prve skupine označimo z Qi, druge s Q2) Qi = Q2.
Pri tem pa so npr. prebivalci prve skupine potrebovali dosti več — vzemimo
dvakrat toliko — energije in časa, da so s svojim delom prišli do Qi, kot pre-
bivalci druge skupine za Qs. To energijo, delovne napore in čas lahko v dolo-
* Gre za podrobno raziskovanje nekaterih podeželskih krajev, ki ga skupina sode-
lavcev Instituta za sociologijo izvaja v okviru širšega projekta — »sociološko razi-
skovanje jugoslovanske komune«.
533
čenem smislu poistovetimo z njihovim življenjem. Ob domnevi, da v enaki
meri tudi dobivajo od družbe (komune ipd.) nazaj, bi lahko rekli, da prebivalci
prve skupine žrtvujejo dvakrat večji del svojega življenja za skupne potrebe
kot pa prebivalci druge skupine.
Ce pa to vprašanje povežemo z vprašanjem različne stopnje družbene delitve
dela (kar smo že obravnavali), oziroma različne intenzitete posluževanja druž-
beno oskrbljenih dobrin, pridemo do še večje razlike. Ce se npr. prebivalci druge
skupine v dvakrat večji meri poslužujejo raznih kolektivno organiziranih in
kolektivno vzdrževanih uslug ipd., potem se tudi ta razlika komulira v korist
druge in v škodo prve skupine prebivalcev.
Analiza družbene strukture pri nas nam dokaj razločno nakazuje takšne struk-
turne kategorije prebivalstva, v katerih je možno razpoznati bodisi prvo bodisi
drugo skupino prebivalstva. Prvo bomo v najbolj čisti obliki razkrivali na po-
deželju in sicer prav med kmečkim prebivalstvom manjših, izoliranih naselij
(kar smo vzeli kot en ekstremni pol naše primerjave). Drugo skupino prebi-
valstva, t. j. tisto, ki vsaj subjektivno vzeto — relativno manj žrtvuje in
dejansko več dobiva, pa ponazarja večje število poklicnih kategorij (čeprav
spet ne vse!!) mestnega prebivalstva. Vzemimo na primer strukturo obisko-
valcev ljubljanske Opere, Drame, koncertnih prireditev. Moderne galerije in
drugih podobnih institucij. Ce bi med njimi iskali pripadnike obeh najbolj
številnih kategorij neposrednih proizvajalcev — delavce in kmete (ki nedvomno
največ prispevajo za vzdrževanje teh institucij), bi našli le maloštevilne posa-
meznike. Struktura vzdrževalcev teh institucij je povsem drugačna od strukture
tistih, ki se jih poslužujejo.
Seveda o tem ne razpravljamo iz nekakšnega prepričanja, da bi človek, posa-
meznik moral od družbe prejemati ravno in točno toliko, kolikor ji daje. Družba
s svojimi institucijami je postala tisti garant individualne eksistence, kakršna
je bila včasih npr. individualna miloščina (ko so npr. vaške reveže vsake 14 dni
»podajali« od enega kmeta do drugega, iz hleva enega gruntarja k drugemu).
Vendar pa zastavljenega vprašanja tudi ne gre načeloma odklanjati; potrebno ga
je le še bolj razčleniti oziroma specifizirati. Tako kot lahko vodi do absurda (če
bi se npr. zaustavljali ob sredstvih, ki jih zdravi dajejo bolnim, odrasli za otroke
ali stare ljudi ipd.), tako lahko vodi tudi do odkrivanja perečih družbenih pro-
blemov, ki izhajajo iz različne družbene participacije posameznih — npr. po-
klicno aktivnih — prebivalcev (če npr. delavci in kmetje posredno prekomerno
žrtvujejo za nekatere dobrine, ki se jih pretežno poslužujejo izobraženci ipd.).
Različna stopnja produktivnosti in različen delovni čas v mestu in na podeželju
pa nas še na drug način opozarja na problem: alienacija — reintegracija. Tistega,
kogar že prizadevanje, da si zagotovi svoj eksistenčni minimum, v tolikšni meri
okupira, da mu od celega dneva ne preostane več časa, kot za fiziološko nujni
počitek (ali niti to ne), je več kot razumljivo, da ne bodo našli med aktivnimi
udeleženci kakršnekoli oblike samoupravljanja. On nima časa, da bi se ukvarjal
z občinskimi, ali splošno družbenimi zadevami (seveda pa se vzporedno s tem
pojavlja še podobno vprašanje — kakšen je njegov odnos, njegovo stališče do
tega, kdo naj se ukvarja z javnimi zadevami. Pri tem gre bolj za tradicionalni,
patriarhalistični konservativizem, če npr. slišimo mnenje: »politika ni naša stvar,
s politiko naj se ukvarjajo tisti, ki so poklicani za to«).
534
Razpoložljivi empirični podatki kažejo, da najdaljši delovnik prevladuje (po 14,
16 ali celo 18 ur) med kmečkim prebivalstvom. Sedaj ko v industriji že pre-
hajamo na 7 urni delovnik oziroma 42 urni delovni teden, takšne razlike med
mestom in vasjo še posebej izzivalno terjajo temeljitejše raziskovanje in njihovo
pospešeno odpravljanje. V takšnih pogojih kmečka vas ne more predstavljati
učinkovitega faktorja samoupravnega sistema v komuni. Podatki ankete o mno-
žičnih komunikacijskih sredstvih, ki jo je izvedel Institut za sociologijo, npr.
kažejo za Slovenijo, da se ena tretjina prebivalstva na podeželju sploh nikdar
ne udeležuje kakršnihkoli sestankov (v mestu eno petino), dve tretjini pa se
jih v zadnjem mesecu — pred anketiranjem ni udeležilo sestanka. (Seveda pri
tem pomanjkanje prostega časa ni edini niti ni nujno glavni razlog za tako
stanje; je samo eden od določujočih faktorjev).
Tudi starostna struktura (točka štiri) po svoje dopnnaša k večji alienaciji pro-
dukta dela podeželskega prebivalstva (še posebno v krajih depopulacijskega
tipa). V hitro razvijajočih se industrijskih oziroma mestnih naseljih je nad-
povprečno visoko zastopana kategorija odraslih, aktivnih prebivalcev. Od njih
se jih je znaten del priselilo iz podeželskih krajev, ki imajo zaradi tega relativno
dosti manjši delež za delo sposobnih prebivalcev. Nasprotno pa so na pode-
želju nadpovprečno visoko zastopane kategorije poklicno neaktivnega prebi-
valstva (otroci, mladina, stari ljudje).
To pa pomeni, da je poklicno aktivni del prebivalstva na podeželju dosti bolj
obremenjen z vzdrževanjem — večjega števila — odvisnih.
Poleg tega pa je med številčno obsežnejšimi kategorijami vzdrževanih tudi še
večji delež takšnih, ki se preživljajo v breme družine in ne na račun socialnega
zavarovanja.
Nevsklajenost interesov mesta in vasi pa je še posebno izrazita glede na tole
situacijo: podeželje ima razmeroma visoko nataliteto, zato tudi nesorazmerno
visoko število otrok, ki jih je seveda treba preživljati, skrbeti za njihovo šolanje
ipd. Toda tisto, kar pri tem vas najbolj prizadene, je dejstvo, da se mladina
ravno v času, ko bi se kot najbolj dinamičen element vključila v delo in živ-
ljenje kraja, množično odseljujejo v mesto. Z drugimi besedami: vas pripravlja
in investira v kadre; toda potem, ko so le-ti izšolani (vsaj večji del najsposob-
nejših med njimi), se zaposlijo v mestu in vas od njih neposredno nima koristi.
Kot naslednjo točko (pet) smo navedli različno življenjsko raven (le-ta je prav-
zaprav samo korelat že dosedaj obravnavanih pogojev). Podatki že omenjene
ankete MKS kažejo, da imajo na podeželju manj vseh tistih stvari, ki najbolj
značilno naznačujejo življenjsko raven današnjega človeka, npr. radijskih spre-
jemnikov, pralnih strojev, električnih ali plinskih štedilnikov, bojlerjev, sesalcev
za prah, hladilnikov, televizorjev, šivalnih strojev, avtomobilov itd. To po eni
strani pač pomeni, da prebivalci na vasi lahko v dosti manjši meri zadovoljujejo
nekatere osnovne potrebe svojega vsakdanjega življenja kot pa tisti, ki živijo
v mestih ali industrijskih središčih. Po drugi strani pa to spet pomeni, da morajo
več časa posvečati vsakdanjemu urejanju materialnih pogojev svojega življenja,
tako da jim tudi zaradi tega preostaja (zlasti ženske!) manj časa za kulturno
in družbeno-politično participacijo. To pa seveda spet predstavlja še en faktor
več, ki zavira učinkovito uveljavljanje samoupravnega sistema.
535
v šesti točki smo navedli razlike, ki se pojavljajo med mestom in vasjo glede
na potrebe prebivalcev. Pri tem se moramo omejiti le na nekaj vprašanj.
Različna struktura potreb prebivalcev v veliki meri koincidira z njihovim raz-
ličnim položajem v družbeni strukturi. Prvo in drugo pa spet — pri nas —
dosega svoje ekstreme v mestu in na vasi. Ne glede na možnosti zadovoljevanja
potreb (kar je vprašanje zase), nam razpoložljive informacije kažejo, da pretežno
število tistih prebivalcev, ki imajo najmanj razvite in diferencirane potrebe, živi
na vasi. Nasprotno pa velika večina tistih, ki imajo najbolj razvite in diferen-
cirane družbene, kulturne potrebe, živi v mestu. Ce je potreba (poleg solidarnosti
in pritiska) eno od osnovnih izhodišč družbene participacije, potem je logično
pričakovati, da bo tudi raznovrstna družbena participacija in interes za različna
področja javnega življenja, bolj razvit v mestu kot na podeželju.
Pri tem naletimo na zelo zamotano vprašanje ali takšne razlike v potrebah do-
puščajo (in če — da, v kolikšni meri), da postane samoupravljanje prevladujoč
sistem organizacije naše družbe. Ali je možno pričakovati, da bo — razmeroma
še zelo številni — del prebivalcev naše družbe, katerega potrebe niso skladne
z družbenimi potrebami in kateri se ne identificirajo z družbenimi (občinskimi,
republiškimi ipd.) potrebami, v samoupravnem sistemu, tj. prostovoljno, zago-
tavljal sredstva za obstoj družbe? Kakšno je torej razmerje mod samouprav-
ljanjem in vodenjem glede na obstoječe razlike v potrebah?
Samoupravljanje, ki ima za osnovo primitivno strukturo potreb, nima možnosti,
da bi postalo prevladujoč sistem celokupne družbene organizacije. Funkcionira
lahko kvečjemu v najožjih lokalnih skupnostih, ki ravno predstavljajo družbeni
okvir zadovoljevanja vsakdanjih, splošnih, nediferenciranih potreb. Pogoj
za učinkovito funkcioniranje samoupravnega sistema v obsežnejših družbenih
enotah (komuna, republika itd.), je sprememba potreb nekaterih strukturnih
kategorij — predvsem podeželskega — prebivalstva.
To pa pomeni, da bodisi če izhajamo od sedanjega stanja, bodisi če upoštevamo
možnosti njegovega spreminjanja, naletimo na potrebo po tistemu, kar si naj-
manj želimo — oblast, prisilo. Ce upoštevamo sedanje stanje, gre za sledeče:
čim bolj se potrebe prebivalcev na določenem teritoriju razlikujejo od potreb
globalne družbe, v tem večjem obsegu oblastvena prisila predstavlja tisto kohe-
zivno družbeno silo, ki nadomešča svobodno družbeno integracijo razvitih
osebnosti.	,
Toda v takšnem primeru lahko oblastvena prisila igra bolj progresivno in druž-
beno koristno vlogo kot pa najbolj popolna, neposredna demokracija (seveda
mislimo pri tem samo na primer, ko gre za nerazvite potrebe določene kategorije
prebivalstva). Ce prebivalci posameznih krajev pretežni del svojih potreb zado-
voljujejo znotraj teh krajev in prostorski radij njihovega življenja ne seže preko
lokalnih okvirov, preostane še obsežna splošno-družbena problematika, ki jo je
tudi treba reševati. V kolikor jim je ta problematika tuja, je seveda ne bodo
mogli reševati sami, na samoupraven način. To problematiko pravzaprav pred-
stavljajo tiste družbene potrebe, ki niso obenem tudi njihove lastne: kajti svojih
potreb še nimajo razvitih do te mere, da bi se poistovetile z družbenimi
potrebami.
Popolna samouprava bi v takem primeru pomenila samo utrditev in konser-
viranje izolacije in primitivizma.
536
Pri vsem tem je pa še drugo vprašanje. Ne gre samo za obstoječe razlike v
potrebah, gre tudi za način njihovega spreminjanja. Uvodoma smo že razprav-
ljali o vprašanju, kako sploh pridejo do izraza dejanske potrebe ljudi; ali tisto,
kar se deklarira za družbene potrebe (interese) to tudi zares predstavlja, ali pa
gre za deformacijo, ki jo zagreši »predstavniški mehanizem« (torej za alienacijo).
Na tem mestu pa poglejmo stvar še z drugega vidika.
Vzemimo tale primer: V Srbiji in na Hrvatskem se že nekaj let brezuspešno
ukvarjajo s problemom tim. »črnih gradenj«. Mimo vseh predpisov se iz leta
v leto pojavlja v mestnih periferijah na tisoče in tisoče novih hiš, ki ne ustrezajo
osnovnim zahtevam sodobnega urbanizma. Graditelji so večinoma priseljenci iz
relativno zaostalih podeželskih krajev. Družbene norme oziroma standardne
(potrebe), ki so veljali v razmeroma primitivnem podeželskem okolju, poskušajo
uveljaviti tudi v mestu ali industrijskem naselju.
Ta primer nas opozarja na problem zavestnega vplivanja na spreminjanje po-
treb. Ce naj progresivne sile družbe vplivajo na pospešen družbeni razvoj, potem
je seveda vprašanje, v kolikšni meri naj bodo vezane na mnenje (potrebe) tistih
kategorij prebivalstva, ki v tem razvoju zaostajajo.
Zavestno, načrtno prizadevanje nekaterih, da že v sedanjosti preskrbijo sredstva
za zadovoljevanje določenih potreb, za katere predvidevajo, da bodo šele v pri-
hodnosti postale resnične potrebe (med drugim — ravno pod vplivom zago-
tovljenih možnosti), takšno prizadevanje — da bi bilo učinkovito — predpo-
stavlja relativno osvobojenost in relativno neodvisnost od pritiska trenutnih
interesov. S tem pa se spet pojavlja nova oblika alienacije in ostane vprašanje,
kako naj jo vrednotimo.
V	sedmi točki smo navedli različne možnosti zadovoljevanja potreb v mestu in
na vasi. Torej ne glede na to, kakšne so potrebe ljudi v mestu in na vasi, nas
sedaj zanima, kakšne so objektivne možnosti za njihovo zadovoljevanje. Za naše
razmere bi lahko rekli, da za večino potreb velja pravilo: čim manjše je na-
selje, tem manjše so možnosti za zadovoljevanje raznovrstnih potreb. Zato tistim,
ki živijo v manjših krajih (in v njih nimajo možnosti zadovoljevanja teh potreb)
preostanejo samo tele alternative:
1.	posluževati se ustreznih možnosti (ustanov, naprav, servisov ipd.) v mestu;
2.	zadovoljiti se s spremenjeno strukturo potreb, ali (in) pa
3.	aktivno si prizadevati, da bi spremenili obstoječe stanje.
Ravno v prvem in tretjem primeru gre za dvoje najpomembnejših možnosti
družbene reintegracije na »relaciji« mesto—podželje. Sedanje razlike med me-
stom in podeželjem je namreč možno odpravljati le na ta način, da po eni
strani povečamo možnosti zadovoljevanja številnih potreb v okviru podeželskih
krajevnih skupnosti, po drugi strani pa intenziviramo njune medsebojne stike
(promet!) tako, da bi preostale, zahtevnejše potrebe tudi podeželski prebivalci
lahko zadovoljevali v mestu. Cim hitreje bo potekal razvoj v tej smeri, tem bolj
bo sedanja enostranska integracija prisila (npr. davek) prenehavala biti prisila
in postajala integracija iz potrebe svobodnih osebnosti,
V	osmi točki se dotikamo problema neformalne socialne kontrole in njene
učinkovitosti v mestu in na vasi. Učinkovita družbena kontrola je namreč
eden od najmočnejših mehanizmov, ki onemogočajo odtujitev oblasti.
537
Neformalna kontrola je možna tam in v toliko, kjer in kolikor se prebivalci
medsebojno poznajo in sploh živijo v istem družbenem okolju. Ze to nam pove,
da je neformalna kontrola najbolj učinkovita ravno v majhnih lokalnih skup-
nostih, kakršne predstavljajo npr. podeželski kraji. V takšnih krajih je vsako
ravnanje posameznikov izpostavljeno močnemu pritisku lokalnih • družbenih
norm. Cim bolj kohezivna je skupnost, tem močnejša je neformalna družbena
kontrola (oziroma prisiljevanje). Ce bi obravnavali problem alienacije — rein-
tegracija samo z vidika neformalne družbene kontrole, bi gotovo prišli do za-
ključka, da je vas tista skupnost, ki nudi idealne pogoje za neposredno demo-
kracijo (vendar pa niti učinkovita socialna kontrola nima samo pozitivnih
posledic!).
Prav nasprotna pa je v tem pogledu situacija v mestu. Tu se večina ljudi sploh
medsebojno ne pozna. Večji del skupnih zadev lahko mestni prebivalci rešujejo
le preko svojih predstavnikov. Toda pri tem je še nadalje značilno, da tudi
velik del svojih predstavnikov pobliže ne poznajo. Vpliv neformalne socialne
kontrole v mestu je minimalen — vsaj če gledamo z vidika teritorialnih enot,
tako kot npr. stanovanjske skupnosti ali območja zbora volivcev ipd. Boljše se
poznajo samo manjše skupine aktivnih občanov, ki skupaj opravljajo različne
družbene funkcije. Zato »navadni«, povprečni občan le težko samostojno izbira
kandidate za svoje predstavnike v raznih samoupravnih in oblastvenih organih.
Pa tudi kontrola postane povsem formalizirana in institucionalizirana. Takšni
družbeni pogoji torej močno zavirajo uveljavljanje samoupravnega sistema v
mestu in vedno znova porajajo tendence odtujitve oblasti.
Na tem mestu se — kot smo že uvodoma navedli — ne moremo podrobneje
ukvarjati z vprašanjem, katere so najbolj ustrezne in praktične rešitve naka-
zanih problemov. Vendar pa lahko opozorimo, da ravno urbanistični koncept
»soseske« in družbeno politično prizadevanje za utrjevanje krajevnih (stano-
vanjskih) skupnosti v mestu pomeni eno od možnosti za povečanje učinkovitosti
neformalne socialne kontrole. V kolikor bomo brezoblično, anonimno množico
mestnega prebivalstva razčlenili v relativno osamostaljene in družbeno povezane
(glede na skupne industrije oziroma aktivnosti, usluge ipd.) urbanistične enote,
bodo le-te predstavljale tudi ustreznejše grupne »okvire« demokratičnega druž-
benega življenja v mestu.
Končno si oglejmo še zadnjo točko našega prikaza: institucionalne možnosti
samoupravljanja in vplivanja na »širšo« družbo. V tem pogledu je situacija
v mestu in na podeželju ravno obratna od tiste, ki smo jo obravnavali v prejšnji
točki. V mestu se na vseh področjih srečujemo z razvejanim mehanizmom samo-
upravnih institucij. Tu imamo delavske svete in upravne odbore, ekonomske
enote v podjetjih, razne svete v ustanovah in zavodih, organizacijah ipd.
V kmečkih podeželskih naseljih pa so institucionalne možnosti samoupravljanja
dosti bolj omejene. Na področju proizvodnje bi pač lahko navedli kmetijske
zadruge z njihovimi upravnimi odbori in zadružnimi sveti. Toda samoupravni
pomen teh organov se je v zadnjem času močno zmanjšal. Zadruge so se
teritorialno zelo povečale, s tem pa je oslabel njihov neposredni stik s priza-
detimi prebivalci.
Izvedene raziskave kažejo, da je najbolj razširjena oblika institucionaliziranega
izražanja in uveljavljanja potreb podeželskih prebivalcev zbor volivcev — ven-
538
dar pa zbor volivcev neposredno odloča le o manj pomembnih zadevah, sicer pa
ima vlogo le enega od večjih virov vpliva na osrednje občinske organe (ki se
praviloma pojavljajo le v mestnih naseljih in), ki imajo v svojih rokah po-
membnejše odločitve.
Ne glede na to ali je obstoječi institucionalni mehanizem v mestu in na pode-
želju zadovoljiv ali ne, pa je verjetno večjega pomena vprašanje, v kolikšni
meri, takšen kakršen je, pobuja in absorbira družbeno participacijo prizadetih
občanov? V celoti vendarle ne gre za pomanjkanje institucionalnih »okvirov«
samoupravljanja, temveč za problem, kako naj jih čim bolj »oživimo« in pove-
žemo z neformalno družbeno kontrolo.
Ob koncu naj pripomnimo, da smo sicer nakazano problematiko obravnavali bolj
z vidika sociološkega interesa kot z vidika praktičnega reševanja obstoječih
socialnih problemov. Pri tem smo ugotavljali, da se v različnih naseljih pojavlja
različna družbena delitev dela, različne možnosti zadovoljevanja potreb, različne
možnosti udeležbe v družbenem življenju itd., kar vse vodi do tega, da se na eni
strani pojavlja »omejena mestna žival«, na drugi strani pa »omejena vaška žival,
in ... dnevno znova ustvarja protislovje med interesi obeh« (Marx — Engels).
Obenem ugotavljamo, da ta diferenciacija kaže določeno splošno tendenco,
namreč: čim večje je število prebivalcev (do določene meje) na določenem pro-
storskem območju, tem več je možnih oblik kolektivnega zagotavljanja različnih
dobrin za zadovoljevanje potreb prebivalcev. Sele tedaj, ko se pojavlja neko
minimalno število prebivalcev, je v določenem kraju možno organizirati otroški
vrtec, osemletko, gimnazijo, zdravstveni dom, javno razsvetljavo, naprave in
institucije za rekreacijo, upravne organe itd. Očitno torej različni tipi naselij
v različni meri nudijo primerne pogoje za sproščeno oziroma bogato družbeno
življenje in razvoj osebnosti človeka. S tem pa naletimo tudi na povsem prak-
tično vprašanje, od katerega naj bi izhajalo npr. celokupno urbanistično usmer-
janje, urbanistično in regionalno planiranje: kakšen tip naselitve prebivalcev
je z vidika družbenega življenja — optimalen? Ali je to majhna vas? Ali mili-
jonska metropola? Verjetno niti eno niti drugo, toda točnega in utemeljenega
odgovora, kakšno naj bi bilo to naselje, še vedno nimamo.
Po našem mnenju bi ravno določnejši odgovor na ta vprašanja in njegova apli-
kacija pri nadaljnji graditvi nasehj pomenila tudi enega od načinov odprav-
ljanja sedanjih različnih pogojev družbenega življenja. Obstoječa situacija pa
nam nakazuje, da bomo še več desetletij prisiljeni računati na tako raznolično
naselitev, ki daleč odstopa od optimalne. Prostorske aspekte modela družbene
organizacije (npr. problem prostorskega oblikovanja krajevnih skupnosti z
upravno političnega vidika) bo treba prilagajati raznovrstni razširitvi prebi-
valstva na tisoče majhnih naselij in zaselkov, na večje podeželske kraje ter
majhna in velika mesta.
Po vsem tem se zdi, da lahko tudi z vidika praktičnega reševanja (odpravljanja)
obravnavane diferenciacije nakažemo nekatere možne smeri ukrepanja. Le-to
verjetno lahko odpravljamo vsaj na tri načine:
1. da gradimo (samo taka) naselja, ki ustrezajo ugotovljenemu optimalnemu
tipu;
539
2.	da se prebivalci manjših naselij bolj intenzivno in vsestransko povezujejo z
večjimi tako, da v njih zadovoljujejo potrebe, ki jih ne morejo v svojem kraju;
oziroma, da se delovanje institucij, ki nudijo določene dobrine samo (ali v
večjem obsegu) v mestu razširi tudi na ostala naselja;
3.	da glede na obstoječo ekološko strukturo naselitve in zahtevo po zmanjšanju
razlik v pogojih družbenega življenja tudi z večjimi stroški (neracionalno) vzdr-
žujemo nekatere službe ipd., v primerih, kadar prebivalci manjših naselij ne
morejo žadovoljevati določenih potreb tako, kot je navedeno v prejšnji točki.
Slovar
Marko Arko
»Delo je bilo trdo in plača slaba; krepila nas je zavest, da izobražujemo in
poboljšujemo svoje soljudi. Od vseh iger na svetu je najbolj splošno in večno
priljubljena šola. Zbereš 6 otrok in jih posadiš na prag, sam pa hodiš pred
njimi sem ter tja s knjigo in palico v roki. S tem se igramo, ko smo otročički,
ko smo možje in žene, s tem se igramo, ko izsušeni in zdelani omahujemo v
grob. Nikdar se je ne naveličamo, nikdar se nam ne upre. Samo ena reč jo
kvari: vsak izmed drugih šestero otrok tudi sam terja, da bi poučeval s knjigo
in palico v roki. Vzrok, da je časnikarstvo kljub svojim številnim pomanjklji-
vostim tako priljubljen poklic, je brez dvoma v tem: vsak časnikar čuti, da
je fant, ki hodi s palico gor in dol. Vlada, Razredi, Množice, Družba, Umetnost
in Slovstvo pa so drugi otroci, ki sede na stopnicah. On jih izobražuje in
poučuje.-« Jerome K. Jerome.
»Ljudi, ki ne bero časnikov, je treba pri priči moralno uničiti!-« Iljf in Petrov.
Na straneh naših častnikov, zlasti kulturnih rubrik, so se nam te besede stalno
potrjevale. Zato smo se odločili, da izdamo — postopoma v snopičih — leksikon
slovenskega časnikarskega jezika. Kot prvi snopič smo pripravili leksikon kul-
turne rubrike Tribune, jezik, ki ima bodočnost — saj se okrog Tribune zbirajo
naši najmlajši intelektualci.
Ni treba posebej poudarjati, da je slovar šele prvi poskus takega priročnika
in da se je ob delu zanj šele izoblikovala metodologija. Razumljivo je, da v
slovarju ne bo vsakdo našel vsega, kar potrebuje ali išče, upamo pa, da so
zbrani vsaj najpotrebnejši pojmi, tisti, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju.
Gesla so oštevilčena. Na koncu gesla so dodane številke sorodnih ali nasprotnih
gesel, ki naj olajšajo povezovanje. Slovarju je dodan kratek imenski leksikon
»Kdo je kdo«, da bi bilo olajšano iskanje ljudi, tam kjer gre za stvari.
Gesla za slovar so prispevali: Andrej Inkret (A. L), Boris Paš (B. P.), Dušan
Jovanović (D. J.), Ingo Paš (I. P.), Niko Grafenauer (N. G.), Tomaž Šalamun
(T. S.) in drugi, ki so se zaradi skromnosti skrili za inicialke (tako J. N., V. S.,
I. F. in P. J.).
Redaktor poskusnega snopiča je bil Marko Arko. S slovarjem je podal kom-
pleksno gledanje na Tribuno in ni iztrgal iz množice številk eno samo, niti
540
enega samega članka. Eventualna socializmu škodljiva gesla torej v sklopu
drugih in pozitivnih postajajo socializmu koristna, saj izpovedujejo demokra-
tičnost slovarja, njegovo trdnost, in so eden od povodov za ustvarjanje socia-
lizmu koristne enotnosti prej neenotnih (aktivna enotnost). Delo je steklo,
cvetje bo vzbrstelo. Zakaj bi se torej plašili še ne povsem odprtega popka.
To se mu jo zdelo potrebno povedati, ker — tako se zdi — obstoje težnje,
da bi dejansko realizirali administrativno ukinjanje in ustanavljanje slovarja —
še več — ukinjanje samega besednega zaklada; zato to našo ogromno poten-
cialno kulturno zakladnico — pričujoči slovar — brani.* Skuša ga ohraniti pred
zobom časa s pravočasno objavo. Za motto se je izbral naslednje misli Nika
Grafenauerja:
»Tako. Krog je sklenjen. Perilo oprano. Priznati moramo, da je tako pisanje
kot je pričujoče, vsaj zame zelo neprijeten posel, a je nujen, če hočemo, da
vladajo med ljudmi čisti odnosi. Prepričan sem, da je tu zbrana dokumentacija
zadosten dokaz za upravičenost mojih glos in je torej dezinformacija pravilo,
ki ga ne uveljavljam jaz, pač pa tisti, ki mi to očitajo.«
1.	Akcija: nekaj, naj si bo to le notranji boj, spopad s sammi seboj, ki pripelje
do svojega notranjega očiščenja, ali pa nekaj dejanskega, zunanjega, kot
edini pogoj svojega samouredničevanja in naposled samoohranitve (1. F.)
akcija družbena: nekaj, kar znenada postane iz še tako povnotranjene in ab-
straktne akcije, ko se edinole igralec pojavi na odru osvetljen, kot splošna
rezultanta tako intimne specifičnosti, praktičnih življenjskih izkušenj,
tistikratnih trenutnih življenjskih problemov, ambicij in perspektiv, kot
tudi prisotnosti gledalcev in literature, ki jo mora (v dobesednem pomenu
besede) oživite na odru. S kompotento, ki bi ob branju odvrnila, se
mora gledalec aktivno konfrontirati. Družbena akcija se razodeva kot
resnica splošnosti in ima tudi povsem praktične ambicije v tem smislu.
Med družbeno akcijo spada tudi komuniciranje na umetniškem nivoju.
Sicer res ne gre razmejevati med provincialna in centralna komuniciranja,
ampak gre predvsem za bolestno intimno vznemirjenost in bolezen, ki jo
spočenja ožina komunikacijskega radija in resnice, ki je po navadi vrh
vsega še tako splošno veljavna, da je komaj še resnična.
akcija odrska: nekaj, kar slaboumneži odevajo v abstraktnost in findesièclovsko
romantiko in poimenujejo »goli zvezdniško — privatniški blišč.« Gonilna
sila tega je vrvež, tisti konkretni, vsakdanji, ki sili gledališkega človeka
v neprestana razporejena, v neprenehno kritičnost: to je nujnost vsako-
dnevnega komuniciranja s tujimi skušnjami, s tujimi oblikami bivanja,
nujnost neprenehnega soočenja svoje osebne resnice z resnico bližnjikov
(A. L);
2.	Birokracija: pod ta pojem spadata birokracija in antibirokracija ter vse, kar
ustvarjata: pozicije, socialno nepomembne ideje in bombardiranje druž-
benega prostora s čimbolj parcialnimi nekulturami. Nostalgija po biro-
kraticizmu je vztrajanje pri tistem, kar je birokracija ustvarila. (N. G.)
V konsekvencah se birokracija veže na spolitizirane generalne projekte
polpreteklega časa. Problem birokratizacije je problem celotne družbe.
(T. S.)
♦ Pripomba redakcije; Verjetno gre v teh redaktorjevih mislih za plagiat.
541
Človek: človeka na splošno ni, lahko je le humanizem na splošno (glej hum.!),
konkretni človek je nekdo, kdor koli, vsak, predvsem pa ti, spoštovani
bralec (B. P.) množina konki-etnega človeka je ljudstvo.
gledališki človek: nekaj, kar biva v tem, da se mora prisiliti v preseganje čistega
intelektualstva v sebi v kar se da vsestransko dimenzionirane in poglob-
ljene odnošaje, ki jih ustvarja bodisi v zasebni, intimni plati svojega bi-
vanja, bodisi v oni drugi, povnanjeni, podružbljeni, kakor pravimo — javni
(A. L).
človek intelektualno razvitejši: tisto nekaj, kar ima nèprimerno večjo sociali-
zacijo (^ družbeno integracijo), ker nastopi nasproti družbi kot subjekt,
če ga družba kot takega realizira. Njegova temeljna potreba je razmišljati
o mnogoterih problemih situacije, v kateri živi, jih kritično ocenjevati in
se ob njihovem odstranjevanju tvorno angažirati v družbenem življenju,
hoteti spoznati in obseči resnico tistega, kar proučuje — (N. G.)
človek iz province: degeneriran polemičen duh (A. I.)
4.	Delo: osnovna človekova dejavnost s perspektivo pomena novega mita o
človeku (D. J.) in možnostjo človeške integracije (T. S.)
delo gledališko: negacija po sebi čistega, sleparskega zasebništva, ukinjanje po
sebi privatnih, kabinetnih relacij do bivanja, ki slednjikrat biva v tem,
da se stvarja iz konkretnih, praktičnih odnosov (A. L). Glej: 5, 31, 50, 53!
5.	Demokracija, demokratičnost, demokratizacija: celovitost, ki jo pri nas vsaj
poskušamo uvajati in daje vsakomur možnost javno govoi'iti ter krepi
potencialno možnost določene osveščene in celostne odgovornosti vsakogar
pred vsakomur. Človek — posameznik dobi možnost sodelovanja in krea-
tivnosti, vpliva na procese, ki dajejo vsebino njegovemu bivanju in jih
osmišljuje v odnosu do svojega družbenega bližnjika. Demokratičnost je
kreativnost in zato negacija samoiniciative kot afirmacije birokracije
(A. 1.) V resnični demokratični družbi je javnost najvišji arbiter (T. S.).
Glej: 3, 7, 22, 29 a!
6.	Dialog: nekaj, kar mora pač vedno nositi polemični predznak (bojeviti dialog
— = dialektični dialog) (A. L); in je lahko ustvarjalno le med različnimi
stališči (P. J.) Primer dialektičnega dialoga:
A: »Črnec si.«
B: »Se ne čutim dolžnega.«
A: »Imaš sedem nog.«
B: »Panično jih ne štejem.«
A: »Mlad si še in neizkušen, naredili so te za eksponenta turške politike,
nisi bil še dovolj subjekt, nismo te dovolj vzgajali, da bi bil odporen do
sovražnih sil.«
B: »Hvala bogu, subjekt sem sam po sebi, enostavno zato, ker sem in
res se ne spominjam, da bi bil kdaj omara.«
Vir se na žalost tu tragično konča in niti iz njega niti iz avtorjevega
življenja (prav tako tragičnega), a tokrat na našo srečo še nekončanega,
ne moremo slutiti, če se in kako se nadaljuje. Pomoč sledi v nadaljevanjih.
7.	Družba, družbeno(st): (skupina, skupnost, tudi grupa, svet, srenja, milieu,
povnanjeno, kompleks ustanov, občestvo, dejanskost, javnost, praktičnost,
vsestranskost, konvencija, splošnost, totalitarnost, konkretnost, organiza-
542
cija) nekaj, kar je druga plat nečesa za razliko in nasprotje od prve plati
(posameznosti, resničnosti, zasebnosti, intimnosti, ilustrativnosti, bizar-
nosti, spontanosti, abstraktnosti, specifičnosti, povnatranjenosti, privatno-
sti, kabinetnosti). Ni ne ene ne druge plati, ker ni ločnic med njima, vseeno
pa so bolj ali manj trdne koherence. Zasebno moralna stran ni zveličavna
(A. L). V absurdni irealnosti možnosti večno razklanih paralel človekovega
najbolj spontano, bizarno intimnega in konkretnega, družbeno pogojenega
bivanja imata svoje korenine tragična poezija Freudova koncepcija psi-
hoanalize, ki ne posega v družbeno dimenzijo človeka (D. J.): gledališka
skupina: je nekaj, kar s svojim ekskluzivnim bivanjem daje možnost in
večjo veljavo prizadevanju dialektičnega negiranja v smeri splošnejših
življenjskih dimenzij (A. L). Socialno angažirane skupine se razvijajo
z radikalnim pretrganjem dane situacije. Konkretno naša skupnost nima
nobene predstave o svoji prihodnosti, nobenega cilja, ničesar, kar bi ji
utemeljevalo bivanje (T. S.), človekova družbenost nima seveda nobene
zveze z njegovo biološko fakturo. Pravična kritika družbe in človečnosti
v njej je zelo težka, prav tako dimenzioniranje te človečnosti. Družbenost
pogaja pomembnost in usodnost dramskih konfliktov (A. L). Družbeni
subjekt — nekaj nemogočega (contradiction in adiecto), ker ga pritiski
v javnosti, ki izvirajo iz spontano zraslih delovnih grup, zaradi svojih
realnih potreb sproti ukinjajo s tem, da na naraven evolutiven način
sproščajo potrebe in interese, da se ti ne akumulirajo in netijo požare
v družbenem tkivu. To je verjetno edina možnost, da ta ostane organi-
zacijski mehanizem, ki mu razvoj sam izreka nezaupnost. Funkcija druž-
benega subjekta, ki ga torej ni, v sistemu neposredne demokracije, za
katerim vsi težimo, pa je predvsem vezni člen v realizaciji samouprav-
ljanja (od spodaj navzgor). (T. S.) Družbeni objekt jo socialno še ne
tako razvit tip človeka, ki nastopa z manjšimi materialnimi potrebami,
predvsem doraščajoča mladina, ki v procesu intelektualizacije še ni od-
krila zahtevnejših možnosti zabave, ki bi krepile njeno intelektualno voljo
in slabile delinkventnost (N. G.). Družbena kritika — glej glosa! Družbeni
interes: pri večjem številu ljudi (družbi) se različnost potreb in interesov,
ki se kaže kot osnovna zakonitost sveta — tega gotovo ni treba posebej
utemeljevati — skokovito stopnjuje. Zato je ves napor zdrave in demo-
kratične ureditve sveta usmerjen v to, da bi različne interese sproščal in
spet koordiniral. (T. S.). Posamezne interesne grupe se lahko aktivirajo
s kar se da neposrednim in angažiranim opredeljevanjem v smeri splošne
družbene odgovornosti brez prilaščanja vulgarno-političnih funkcij v
smislu novih grupiranj.
(Tribuna sodelavcev revij — da ne bo zamenjave s Tribuno ali s tribuno
revij — je dober potencialen primer.) (A. I.)
Gledališka predstava: nekaj, kar s čustveno obarvanim vzdušjem izžareva
tisti poseben fluid, da ga gledalec otipljivo zazna in občuti. Uspeva, če
spravi gledalca v presenečenje s skrbno zrežiranimi miselnimi preobrati
(I. F.). Šokiranje, presenečanje in osuplost v atmosferi dogajanja omogoča
avantgardna, antidramska struktura. Angažirana pa je lahko tudi vse-
binska plat, npr. satire na vojno in militarizem (D. J.); glej tudi: 1, 3,
53, 56!
543
9.	Glosa: nujno in prikladno sredstvo za hitro in sprotno reagiranje revije na
najrazličnejše ekscese v družbenem dogajanju ter dopolnilo vsake revije,
ki hoče biti aktivna spremljevalka taistega dogajanja (I. P.). V glosi ob-
ravnavani pojavi so navadno prikazani tako, kot jih vidi in občuti posa-
meznik, zato je razumljivo in dopustno, da jih subjektivno vrednoti in
ocenjuje. Ker ne prispeva k razreševanju posameznih tovrstnih problemov,
je opravičljiva tendencioznost, da izzove sugestije polemike. Gloso po-
trjujejo predvsem polpretekli dogodki. (N. G.). Brez dvoma ne bi bilo
prav trditi, da so doslej ostajali revialni prispevki (glose) dosledno na
deklaratističnem (informativnostnem) nivoju, vendar pa je treba ugo-
toviti, da je njihov praktični družbeni učinek vendarle bil — v primeri
s stvarno potrebo — zelo boren. Enostransko in paradoksalno konsek-
venten komentar pobija ostrino in morebitno socialno prodornost (A. L).
Njeno praktično vrednost potrjuje dejstvo, da so si »Perspektive« v
družbeni angažiranosti priborile prvo mesto med književnimi revijami
prav s pomočjo glos (B. P.);
glosator: nekdo ali nekaj, kar glosira in se ne more izogniti določenim senzu-
alnim komponentam odnosov, ki jih spočenjajo drugi. Njegova aktivnost
je analitična integracija akcije drugih v kompleks splošnostnih prizadevanj
(družbe, srenje, občestvo, itd.), sredi katerih se aktivnost pojavi kot in-
tegralni del (A. I.), (N. I.) glej tudi: 4, 5, 6, 52!
10.	Hipertrofija: nekaj, kar ima poglavitni namen odvračati ljudi od situacije,
v kateri živijo in tako usmerjati njihov duh in potencialno prisotno ustvar-
jalno voljo proč od realnosti v sfero fiktivnih možnosti, ki so vsekakor
lažje dosegljive kakor resnične, z realno kreativno angažiranostjo dostopne
možnosti (N. G.); glej tudi: 9, 54, 55, 58!
11.	Humanizem: dosleden kategorični imperetiv, ki ga povzroča precejšnja
ostrina nadeta nedolžnosti (dokajšnji) in se neprenehoma zavzema za
ustvarjalno človečnost in jo varuje vseh metafizičnih posiljevanj totali-
tarne vrste (A. I.). Ostrino in umetniško prepričljivost jemljeta prevelika
skonstruiranost fabule in tipizacija likov (I. P.); glej tudi: 3, 9, 12, 54!
12.	ideolog(ija): značilno podcenjevanje ljudstva v imenu ljudstva (A. I.). Ideo-
logi vegetirajo na pozicijah, kjer so v vseh demokratičnih družbah
vedno bili intelektualci. Pošteni so, če pritiskajo vsaj s senco neke ideje,
resničnostjo naše polpretekle zgodovine (npr. z ostanki revolucionarne
integritete, vendar si ne morejo privoščiti tveganja javne debate). Na-
stopajo le pred takim krogom ljudi, ki so po strukturi ali natančno
določeni ali pa tako heterogeni in kot javnost neformirani, da sploh niso
odzivni drugače kot na ravni privatnega in socialno nepomembnega
(= birokracija) (T. S.). Kaj se zgodi, če takile metafizneži po naključju
zaidejo v gledališki svet, ne da bi imeli najmanjšo idejno kvalifikacijo
za to! Organska idejna doktrina je pogumno poseganje v probleme so-
dobnih bivanj (A. L); glej tudi: 3, 15, 18, 57!
13.	Informativnost: žabja perspektiva, neorgansko vcepljena v dimenzije neke
sociološko-družbene situacije (D. J.); vprašljivost sama po sebi je seveda
popolnoma nedolžna, komična in precej stara razvada, ki jo goji človeštvo
zaradi njene nenevarnosti in lažnega blišča že od nekdaj tako kot Turki
zlate ribice (T. S.); poročevalec nima pravice do lastnega mnenja (B. P.).
544
14.	Izpovedno(st): izpovedovanje: nekaj, kar ima značaj revolte in angažira-
nosti, če ima čiste namene ter je zaznamovano z bojevitostjo, napadal-
nostjo in kritičnostjo (A. L).
izpovedna vsebina: nekaj, kar velja za vse oblike izpovedovanja in resnično
biva na prehodu v komunikacijo (npr. ko gledališki gong pogasi luči v
dvorani) ter v prenehanju bivanja in agiranja kot posamezni zasebnik
(A. L); glej tudi: 2, 6, 21, 61!
15.	Klasika: bistvo izvenčasnosti, ki mu je imanentna nuja po »posodobljenju«,
vsakršnem prevajanju literature iz literarnega v konkretni jezik (A. I.).
16.	Konformizem: nesocializacija (A. L).
17.	Kritika, kritično(st): (tudi: bojevitost, napadalnost) je nekaj lastnega zna-
čaju revolte, angažiranosti in čistih namenov ter je zaznamovano z izpo-
vedovanjem. (A. L). Kritičnost je nivo neinformativnosti (D. J.); na kri-
tiko se da in mora (dolžnost prizadetih) skušati (če morejo!) odgovoriti
z njenim nasprotjem, to je: dokaz, prepričljiva obrazložitev upravičenosti
in pravilnosti svojih gledanj, ravnanja in odločanja. Ce želi tvofno raz-
reševati obstoječo družbeno tvorbo, mora torej prizadeti odgovoriti na
vprašanja in trditve in se ne sme uporabljati sredstev in prijemov, ki
onemogočajo dialog — potvarjanje dejstev, prenašanje razprave na osebni
nivo zavračanja, kathedra itd. (B. P.). Vsebina kritike je tisto, kar avtor
napiše in nikakor ne nič drugega. (B. P.). Pustimo kritiko in posvetimo
pozornost raje njenim načelnim sodbam (N. G.). Kritika družbena —
glej glosa!
18.	Kultura: samoosveščanje in reševanje konflikta med subjektivnim hotenjem
in objektivnim moranjem (V. S.). Termin lahko uporablja kar v najšir-
šem družbenem pomenu, če agira toliko kot stvarna družbena sila (A. I.).
Refren: ni komunalna, okrajna, ni republiška, državna! (Avtor eden od
Pašev — ne vem točno, čigava je katera črka).
19.	Ljudstvo: nekaj, kar se deli med tiste, ki vedo, kaj je idejno, in med tiste,
ki tega ne vedo! Da bi prvi čim več delali in čim manj razmišljali! (A. L).
Glej tudi: 3, 5, 36, 45!
20.	Logika, logičnost: logično je neka4io brez napake, a je lahko vseeno duhovito
koncipirano (1. F.). Logika je nekaj imanentnega otroški fantaziji, razum-
ljivega, logičnega, napetega, dinamičnega, pripovedno in izrazno domi-
selnega, kar zmanjšuje zmedo, pojasnjuje etične vrednote in vrednosti
dejanj ter s tem celotne profile likov, razrešuje navržene probleme, na-
slanja dramatičnost dogajanja na notranje učinke. Logika je nekaj or-
ganskega, notranje napetega, kar ima domišljijo in ustvarjalno moč ter
zato ni borno nadomestilo za resnično akcijo. Logika je nerealna in ne-
nehno dobra, vedra in sproščena (I. P.); glej tudi: 2, 39, 42, 68!
21.	Novinarstvo: glej glosa! glej tudi: 39, 40, 41, 42!
22.	Odgovornost: degenerirano področje zavesti, ki je nujno, da ga tale naš
človek — posameznik čedalje bolj goji v sebi (A. L). Neodgovornost je
upravičenost (D. J.). Glej tudi: 1, 5, 45, 57!
23.	Organ(izaHja): legitimnost, ki gibanje kot absorbcijo potencionalnosti grup-
nih posameznikov konservira v institucijo in podreja splošnim maniram
(V. S.). Personalna organizacija je v naši družbeno-kulturni situaciji ne-
ustrezna (N. G.). Organizacijski mehanizem naj bi idejno sproščal pred-
545
vsem potrebe posameznika, vendar v praksi neprestano opazujemo, kako
se lomi strokovna etika, energija posameznikov in veselje do dela v že
utečenih mehanizmih, ki se dogajajo v svoji grozljivi suhi logiki, pa
večkrat odtrgani od vsega celovitega in ustvarjalnega v človeku. Grupa
je v tem bolj učinkovita, ker jo je teže diskvalificirati z nekaj vzvišenimi
besedami. Nujno je, da se iniciativa grup ne krni, siromasi v javnih ko-
munikacijskih sredstvih, izkrivlja, prireja, ali pa sploh ignorira, kot se
to danes precej redno in sistematično dogaja. Torej je bistvena funkcija
vodstvene pozicije v tem, da potrebe in interese sprošča in ... (T. S.).
24.	Politika: upam, da mi bodo bralci dovolili kratek ekskurz po eksplikacijo
gesla med same politične govore. Med njimi se po umetniškem stilu
recitala najbolj oblikuje tale, ki nam ga posveča... kdo, naj sam ugane!
Živimo v času, ko se borimo za ukinitev politike kot silo nad ljudmi, ki
»glajhšalta«, ki birma svoje varovance in jih posveča iz enega agregatnega
stanja v drugo ter jim zavezuje različne trakce zrelosti. Ena najhujših
zablod misli na relaciji odtujenega političnega je, da človek ni. človek
sam po sebi. Mi vsi smo mladi ljudje, študentje, žejni resničnega sveta,
sveta brez taktike in ideološkega popačija, ki hi nam poudarjal enotnost
interesov. Zato bi bile kakršne koli diskvalifikacije, grožnje, kampanje,
pritiski, socialne izolacije in proglašanje turških nevarnosti neresne, ne-
zrele, neodgovorne pred zgodovino, ki ji pišemo leto 1964 in ne v skladu
z našo osnovno portebo in osnovnim interesom, s SVOBODNIM ČLO-
VEKOM V NASI DRUŽBI.
25.	Popevkar(stvo): popevka je specifična vokalna zvrst, ki kompenzira de-
janske človekove potrebe in jih zadržuje na dokaj sumljivem nivoju
čustev. S fiktivno funkcijo trgovine emocij pripravlja ugodna tla za razvoj
nesocializirajočih nagnjen v človeku. Ima močnejši vpliv na intelektualno
manj razvite ljudi na dlani (N. G.). Popevka je nasprotje satiri, ker nas
ne sili v razmišljanje in dejavno, družbeno revolto. Zato oblastniki satire
ne forsirajo (A. L). Popevkarstvo je socialistični mesilnosti, etiki, morali
tuje, ker je neproblematsko, neangažirano, zajedavsko. Je družbeno škod-
ljiva tovarna sanj in sistematično poneumljanje... (D. J.)... z eno samo
monotono melodijo (A. L). Razvedrilu kot edini stvarni funkciji popev-
karstva je imanentna popolna družbena brezbrižnost, ki ima edini namen
prepričati, da je pri nas vse lepo in prav (T. S.); glej tudi: 7, 13, 54, 66!
26.	Praksa, praktično(st): vertikalnost kvalitativnost (A. I.); glej tudi: 1, 5, 22, 57!
27.	Problematičnost: oviranje hvaležnosti za upodobitev, ki brez posluha za
primerno zabriše poudarek in zamegli predstavo o liku, zasnovanem na
prisiljeni eksplozivni igri ter nenamenjeni vsiljivosti (I. F.); glej tudi:
1, 3, 48, 60!
28.	Provinca: faktor degeneriranosti pri polemičnem duhu (A. L); glej tudi:
1, 3, 13, 63!
29.	Razum: orodje v piščevih rokah, ki v celotnem dramskem poteku ne doživi
nikakega razvoja, če ni zasnovano kot životvorna figura (I. F.). Razumu
težko dostopni so intelektualizem, fantastika in metaforična bogatost lirič-
nega sveta (I. P.); glej 7, 13, 16, 66!
29.-a resnica, resnično(st): nekaj konkretno bivajočega za nasprotje velikim
vrednotam, do katerih se družbena splošnost mora prikopati, če hoče
546
živeti, kar se lahko pedagoško podredi transcendentni volji in prevrednoti
pojmovanje bivanja, konkretnost zamenja s transcendenco, bivanje z nebi-
vanjem, sebe s fikcijo, akcijo z brezupom (A. L). Resnica ne seže do »Dela«,
kar se kaže v neproblematiki (N. G.) Lahko si pomaga z zdenjem, npr, »zdi
se, da ima Pučnik prav.« (B. P.)
Resnico teatra in poezije omogočajo: nekonvencionalna psihopatologija, dada-
istični izleti v neznano in bizarna človeška bitnost (D. J.). Resničnost je
dialektično vedno ustvarjena možnost (A. L). Glej tudi 1, 3, 4, 5.
30.	Revolucija: pretres, ki nastane zaradi nesproščenih pa zatrtih potreb raz-
redov, narodov in grup v zgodovini, ki se v svetu niso mogli realizirati.
Koncentrirali so se (pretresi) kot neizrabljena energija — dokler iz svoje
potencialnosti niso prerasli v akcijo ravno zato, ker niso mogli polnovredno
sodelovati pri ustvarjanju sveta (pretrese!) (T. S.).
31.	Socializacija: (tudi družbena integracija ali nekonformizem) nekaj, kar afir-
mira človeka kot totalnega družbenega ustvarjalca, ko ukinja kakršnekoli
dirigirane sisteme mišljenja (A. L). S socialistično angažiranim človekom
nimajo nič skupnega egoistična stališča, ki so najnevarnejša, ker so na
pogled razumna in upravičena (B. P.); glej tudi 2, 3, 4, 10.
32.	Tehnika: smiseln, imanenten, logičen, logičen mehanizem, sam iz sebe dovolj
potenten in odtrgan od vsega ustvarjalnega v človeku (T. S.); glej: 13,
16, 25, 28.
33.	Televizija: nekaj, kar spada v področje dotirane družbene dejavnosti, ki se
ji pravi kultura in ki se ji pravo {=- materialno) škodo ne posreči zagrešiti,
ker pomaga krepiti afirmacijo demokratizacije skozi negacijo demokra-
tizacije (A. L); glej tudi 4, 16, 37, 40.
34.	Umetnost, umetniško: POPOLNOMA ISTO kot izpovedno (A. L). Umetnik
je čudak v svetu danega s tem, da ostaja umetnost (T. S.); glej: 1, 5, 19, 22.
35.	Ustvarjalnost: demokratičnost kot potrjevanje človekove družbenosti, ki se
lahko nehote obrne privatništvu v prid, kar se navzven kaže kot fasada
določene družbene prizadetosti, ki pomeni v resnici lažno diskvalifikacijo
drugega in sebe, ko kot družbenost biva v tem bližnjiku (A. L); glej:
1, 4. 5. 22.
36.	Božič: nekaj, kar zahteva od gledalca opredelitve in v njem le malokdaj
sproži neposredno čustveno reakcijo, ker postavlja v ospredje svojo ra-
zumsko in idejno izostrenost ran, v ozadje pa potiska svojo človeško, psi-
hološko poglobljeno komponento in je zato za marsikoga nekaj bolečega,
težkega in nehvaležnega kljub dobro napisanim dialogom (I. F.).
37.	Cigoj: Mlada žena s svojim monotonim načinom interpretacije, morebiti pri-
mernejša za radijski dnevnik, zlasti še ko bi na njej ležala vsa teža
vzroka (A. L).
38.	Cerne: nekaj nerazjašnjenoga in nedodelanega, kar ne more zakriti pozitivne
komponente, da se ni mogoče strinjati z vsemi ugotovitvami. Dobra pod-
laga za poznejšo diskusijo o najbolj bistvenih in osrednjih filozofskih pa
svetovnonazorskih vprašanjih (L P.).
39.	Dokler: Nekaj značilnega za citatomanijo. Pod črto, podprto z različno znan-
stveno in drugo literaturo, se pridružuje po sili znanstvenosti (N. G.).
Ženski spol, od tega nekaj se piše seminarsko (A. I.).
547
40.	Eisensteju: poznavanje, nujno potrebno za slehernega kritičnega gledalca,
ker se nihče ni mogel popolnoma izogniti njegovemu posnemanju (I. P.).
41.	Filipič: Nekaj, kar ima slabosti vseh ostalih neorganiziranost zaradi pre-
prostega asociativnega vezanja misli in metafor pri konkretizaciji svoje
odtujenosti in osamljenosti. (J. N.)
42.	Gale: proti svetovljanstvu francoske teatralnosti res popolnoma razorožen
Balkanec, hudo okoren, poenostavljen in zasnovan skorajda na melodrami
in burki, namesto na duhovitem vrvežu (Л. L).
43.	Ingolič: Avtor brez elementarnih doživetij resničnosti v neavtentičnem
odnosu do sveta, namreč v socialni realizem kot sodobnem jurčičevstvu
(N. G.).
44.	Jerovšek: Stilno slaba, neprizadeta in suhoparna omejenost, ki ji manjka
ustreznih kritičnih zaključkov in predlogov za ustrezno rešitev (I. P.).
45.	Kavčič VI.: Nekaj, kar iz morja želja po slavi povzdiguje sebe in svoje. To
morje, kamor se izliva užaljeno samoljubje (A. L), je voda na mlin ne-
varnim težnjam birokratov. Vozi dialog brez vozniškega dovoljenja in
povrhu pijan tako, da vidi in želi subjektivno. (Različna pogleda nista
soočena, utvare o situaciji na cestišču in vedno večja želja hvale, oslab-
ljeni refleksi predvsem za pogovore z miličniki) B. P.
Drugi vince pimo, njemu vsilimo Jugo-cocto, srečno pot brez nezgod,
naj prespi!
46.	Kolar: Aktualen civilen reportažen pogrebni satirik med samimi ostalimi
ljudmi in ustanovami, ki vse sami banalizirajo. Oblikuje se z »brezod-
nosnem«, plastičnostjo in absurdno konfrontacijo (J. N.).
47.	Kovič: Pastoralna alegorija zagona posameznika iz črede, ki stoji nekje nad
časom. Po obliki nekako bolj sodi k pesniški zbirki kot k reviji (J. N.).
48.	Menart: Priznana pesniška duhovna revščina (I. P.).
49.	Minatti: Glej pod geslom med lepoto in nemočjo. Pri uporabi paziti na sle-
deče; da ne obupaš nad njim, ker potem ne boš mogel okusno pripraviti
tega našega krčevitega življenja, za katerega vzameš; trave, rože, kamne,
skratka dobre, tihe stvari in jih šepetaš (J. N.).
50.	Mikeln: Ze davno povedani aforizem, že davno razvit v bolj ali manj ne-
pesniškem jeziku (J. N.).
51.	Nova obzorja: Nekaj, ob čemer gre (ali kar gre ob) vprašanje vloge kot take
nečesa samega kot takega v nekem obdobju in neki družbi ter količine
in načina odraza situacije kot take. To samo, če se ne vztraja na oceni
stališča literarnega kritika! S tega aspekta je stvar, ki je predmet gesla,
neopravičljiva eksistenca, razen morda v tem, da se v njej kritično odraža
splošna zgolj strokovna usmerjenost in pasivizem neke družbe, ki ji širine
ne preprečuje toliko majhen obseg, temveč kot je bilo ugotovljeno že v
Tribuni, struktura uredništva, katerega usmerjenost, merilo in angažma
je usmerjenost, merilo in angažma enega samega subjekta. Konceptu
odgovarja ali ne odgovorja tekst radijske igre brez literarnih kvalitet,
rešen pred praznim duhovičenjem sprejemi slabe burke? To je tu vpra-
šanje (J. N.).
51.-a Oder 57: življenjski utrip, ki prispeva k vzbujanju radovednosti kulturne
javnosti in pritegovanju občinstva s pomembno vlogo sodobne slovenske
dramatike (I. F.).
548
52.	Paternu: nekaj, kar vodi ciatološki princip v vseskozno disanje po preda-
vanju (N. G.), ker ne analizira, ampak razlaga (A. L).
53.	Perspektive: glej med ostalimi gesli in vrsticami ter opisi (temu ne...);
54.	Petan: Celota obrtniške inteligence brez soli, ki ji uspe v smehu sicer tako
malo naklonjenemu ambientu SNG to, kar ji — glej čudo! — ne uspeva na
straneh Nedeljskega dnevnika, Tovariša in Problemov (A. I.) in (D. J.).
55.	Pirjevec: nekaj značilnega za bistrovidnost pomanjkljive in zastarele me-
tode, ki operira pri ocenjevanju in presojanju sodobnih literarnih pojavov
v naši dnevni in drugačni kritiki (I. P.); glej tudi kritika, kritičnost!
56.	Problemi: nekaj dolgočasnega, nezanimivega, problematičnega, kar si meče
pesek v oči z nesmiselnimi in neupravičenimi anketami, iz katerih so
izločeni elementi, ki onjogočajo enakovredno primerjavo med revijami,
ker ne upoštevajo v neenaki meri vseh slovenskih revij. Vtis posebej ne-
potrebno dimenzionirano boren. Stara slabost njegova je poezija z izpo-
vedno nebogljenostjo, ki je metaforično nerazgibana, motivno nesamo-
svoja, doživetja ne doživljajo adekvatne pesniške upodobitve, neizdiferen-
cirana, splošno radostna, polna neke prikrite socialistične religioznosti, da
ji komaj verjamemo. Estetska podoba standardna, a obenem povprečna.
Čudna površinska lirika brez globljih ontoloških dimenzij (A. I. in N. G.);
glej tudi problematično, izpovedno, izpovedovanje, socializacija!
57.	Rozman: dosleden in trdovratno slaboumen koncept s pomanjkanjem pe-
strosti reakcij kot kontrapunkta med javno funkcijo zločina in privatno
platformo dedno obremenjenega manijaka (P. J.).
58.	Rožanc: Bizarni motiv modernega Camusovega monologa, prikrojen v kaf-
kovsko zadušljivi ambient (N. G.). Kot stališče ni prisoten v vsem, kljub
verni sliki in slikovitemu žargonu. Osebni opis: oči: statične, frajerske,
nos raven, brada normalna, posebni znak razpoznavni: ocenimo ga lahko
šele iz akcije, ki jo kot tak (ne sledi opazovanju odnosov do sveta, do
nobene akcije, ki bi šele objektivizirala svet, saj sam po sebi ne more
biti ne slab ne dober), pogojuje (N. J.).
59.	Sodobnost: samoljubna inertnost intenzivneje zaktivirana in socializirana od
Problemov (A. L), določilo premika v kritični in problemski del, v našo
vse preveč vsakdanjo nekulturno prakso, v nehomogenost in nesorazmerje,
v razlike pri sami tematski orientaciji kritičnih prispevkov. Vanjo ne spada
neumno zanosno pisanje (I. P.).
60.	Stanič: Nosilec dogodkov, ki kažejo lastnosti preseganja navadne politične
gonje, ker skušajo blatiti tudi moralno podobo posameznih ljudi, to se
pravi tistih, katerih pošteni nameni so izpričani v vsem njihovem delo-
vanju. Mislim, da Machiavelizmu te sorte ni mesta v naši družbi in da je
treba posamezne tovrstne obdolžitve tudi ustrezno dokazati (N. G.). Da ne
bo bralec v strahu: za Staničem je že izdana tiralica na dokazu: državljani,
ustavite živega ali mrtvega, člana CK ZMS v zelenem dogmatizmu ali pa
javite najbližjemu uredništvu Tribune. S tem ne samo javno pokažete
svojo humanost v borbi proti nelojalni konkurenci, ampak si tudi pridobite
pravico kupona kadrovskega žrebanja, ki ga organizirajo organizacije ZS.
Uspeh ni izključen. Glavni dobitek: žlica vode v embalaži Tribune, ki jo
preberite, da ne boste v širokem forumu ljudi, ki imajo ustvarjeno docela
neusturezno sodbo o njej in o njenem delu.
549
61.	Taufer: Vsebina satir na konformizem (lahko tudi: v smeri svojih perspek-
tivnih možnosti angažiranja na zoper konformizmu) (J. N.).
62.	Vidmar: nekaj nehote spoznanega za negledališki odnos do gledališča, z
junaško suverenimi argumenti popolno razkrinkanimi kot »sijajen okus«
ujet v meje goethejanstva in mollerovstva, ki jih komaj uspe kdaj razbiti
in se kaže kot popolnoma nerabno in neučinkovito, predvsem pa kot v
celoti negledališko in zastarelo (A. L).
63.	Zakrajšek: S svojo akcijo najbolj izpostavljen simbol današnjega novinar-
stva vobče (N. G.).
64.	Zidar: Lastno ime, ki se v revijalnem merilu prvi del zelo dobro bere in se
začenja s problemom stika s plastjo koroških rojakov, ki so že avstrijsko
»zlizani« in tudi v odnosu do njega so poslovni turinerji. Sproščena in
slikovita beseda za banalne občutke našega povprečnega moškega, kadar
prekorači mejo (J. N.).
Z dokumentacije Inštituta za sociologijo
in filozofijo v Ljubljani
Aleksander Zalepugin
KULTURNE INSTITUCIJE I KULTURNA »POTROŠNJA«
Položaj kulturnih institucij in borba za gledalce. Aktivna in potencialna publika. Prva
je v veliki manjšini, toda tudi ta odpada. Vpliv TV. Interes je najprej odvisen od
ražmerja delovnega in prostega časa, kjer ugotovimo za večino povsem neadekvaten
razpored prireditev. Možnosti, ki jih nudi 42 urni delavnik. Analiza zagrebških
prebivalcev v kulturni potrošnji kaže tudi vpliv izobrazbe in finančnih možnosti.
»NASE TEME«, Zagreb, 1963/VII, št. 6, str. 844—55
Petar Džadžič
REC DVE o FINANSIRANJU KULTURE
Vlaganja v kulturo imajo daljnosežne posledice. Kulturološki in ekonomski vidik
financiranja. Problem založništva, v katerem sta združeni kulturna in gospodarska
organizacija. Nujno je, da akumulacija ostane njim.
»TELEGRAM«, Zagreb, 1964/V, št. 199, str. 3
Horst Redeker
BEOBACHTUNG ODER PRAXIS (Opazovanje ali praksa)
O bistvu in funkciji umetnosti. Razmerje med umetnostjo in socialistično prakso.
Odražanje resničnosti. Pojem prakse. Partijnost. Produkcija in recepcija umetnosti.
Pomen teh postavk za unietniško politiko in ustvarjanje. Polemični primeri iz vzhod-
nonemške in sovjetske književnosti. Izvor umetnosti in marksistična estetika. Umet-
nost — odražanje — samodejavnost. Identifikacija in odtujevanje. Brechtova par-
tijnost. Estetska funkcija ritma. Citat: Estetska identifikacija posameznika z družbo
in s tem estetska oblika partijnosti umetnosti. Umetnost ima obliko prakse — ne
opazovanja. Ce se umetnik tega zaveda, bo svojo vzgojno funkcijo v socializmu lahko
opravil.
»DEUTSCHE ZEITSCHRIFT FÜR PHILOSOPHIE«, Berlin, 1963, št. 7, str. 805—25
I
550
Péter Rényi
HUNGARIAN EXPERIMENT? (Madžarski poskus?)
Politična liberalizacija na Madžarskem je vsestransko sprostila vezi kulta osebnosti.
Pomen zahodne kulture in kako jo sprejemajo. Pogoji ?a koristno razpravo z me-
.ščansko miselnostjo. Nasprotja med osebnimi in družbenimi interesi.
»THE NEW HUNGARIAN QUATERLY«, Budapest, 1963/IV, št. 12, str. 3—18
Ernst Fischer
REALISMUS OHNE UFER (Realizem brez bregov)
V knjigi R. Garaudy-ja »D'un Realisme sans Rivages« vidi Fischer močan prispevek
k naporom, da se marksistična estetika osvobodi dogmatike in predsodkov do moderne
umetnosti. Ne glede na obliko mora umetnina predstavljati človekova prizadevanja
v odtujenem svetu, odkrivati njegovo zastrto človeško resničnost in ustvarjati mite o
neskončnosti njegovih možnosti. Garaudyjev realizem je v odnosu subjekt-objekt
epičen in prometejski. Te misli razvije (3araudy v esejih o Picassu, S. J. Perseu
in Kafki.
»WEG UND ZIEL«, Wien, 1963/XXI, št. 11, str. 731—6
Milan Damjanović
KATEGORIJA NAPRETKA U UMJETNOSTI
Specifičnost pojma. Serija zaporednih zgodovinskih nastankov umetnosti. Blochov
odnos do napredka. Prospektivna estetika. Misel o splošnem napredku umetnosti je
nevzdržna, uporabna pa je za posamezna obdobja. Analogija družbenega in umetnost-
nega napredka. Problem se veže z imanentnimi humanimi težnjami.
»NASE TEME«, Zagreb, 1963/V, št. 9, str. 1487—92
Carlo Julio Argan
POJAM REALNOSTI U SAVREMENOJ UMETNOSTI
Odnos med umetnostjo in realnostjo. Umetnost sama je realnost. Kategorija ustvar-
janja postavlja odnos med umetnostjo in percepcijo. Opazovanje in ustvarjanje.
Absolutna vrednost realnosti znakov. Identičnost fenomenske in duhovne vrednosti
znakov. Kvaliteta in kvantiteta. Oddaljevanje od narave je prodiranje v realnost
gibanja in problemov. Realizem je naše objektivno bivanje v realnosti. Etika sodobne
umetnosti.
»DELO«, Beograd, 1964/X, št. 1, str. 2—10
Bruno Popovič
IZMEDJU IMAGINACIJE I REALNOSTI
Esej O položaju moderne literature. Neskladje med dejanskim in imaginativnim
življenjem. Nadrealizem. Povratek k resničnosti. Demistifikacija človeka — Sartre.
Analitični kriticizem novega romna. Brecht. Problematičnost imaginacije. Odnos do
poezije. Humanizirani človek v moderni literaturi. Vrline sodobne proze. Musilov
svet resničnosti in možnosti. »Človek je stvarnost in imaginacija«.
»FORUM«, Zagreb, 1963, št. 11—12, str. 874—92
Milan Rankovič
O NEJEDNAKOM ODNOSU IZMEĐU RAZVITKA UMETNOSTI I RAZVITKA DRUŠTVA
Marx-Lefebvre-Hauser in analiza splošnega odnosa družbe do umetnosti in posebej
neenakomeren razvoj obeh. Hauserjevo delo, ki je važno za sociologijo umetnosti in
estetiko, temelji na Marxovi analizi tega problema. Zato Rankovič izhaja iz Marxovih
stališč, prikaže Lefebvrov prispevek in konča z analizo Hauserjeve Socialne zgodovine
umetnosti in literature.
»IZRAZ«, Sarajevo, 1963, št. 8—9, str. 205—23
551
Dr. Milan Damjanović
KRITIKA TEORIJE UMITTNICKIH SIMBOLA U DELU SUZANE LANGER
Aktualni značaj problema umetniških simbolov. Simbol in ritem. Semioptična, seman-
tična ali simbolična smer v estetiki. Utemeljitelji. M. Markovič. Zgodovina pojma
simbola v estetiki. Odnos med pojavom in idejo. Hegel. Neadekvatnost pomena in
oblike. Vischer — vsaka umetnost je simbolična. Novejši avtorji. Kulturna antropo-
logija Langerove. Simbolična (semantična) estetika. Richards, Auden, Stevenson. O
analogiji umetnosti in jezika — za Langerovo je ta analogija nevzdržna. Stične
točke sodobne filozofije jezika z estetiko. Značilnosti pravega jezika. Umetnost in
simbolizem — vprašanje posrednosti in neposrednosti. Simbol in osnovna formalna
struktura simbola. Heidegger — osnova za kritiko umetniškega simbolizma Langerove.
Njen pojem »slike«. Diskurzivni in prezentativni simbolizem. Zanika ontološki smisel
umetniškega dela. Sinteza kritike v zaključku.
»KNJIŽEVNOST«, Beograd, 1963, št. 11—12, str. 405—47
F. Z.
AVANTURE STRUKTURALIZMA U ANTROPOLOGIJI
Znanstveno-filozofska dela Clauda Levi-Straussa: strukturalizem s končno sintezo v
najnovejši knjigi Divja misel. Filozofija in strukturalizem. Lingvistični model in
družbeni fenomeni. Etnosocidlogija — analogija med lingvistiko s tezo identičnosti
področja. Strukturalni antropolizem in zgodovina, struktura in hermeutika.
»NASE TEME«, Zagreb, 1963, št. 12, str. 2155—61
B. Gagro
UMJETNOST IZUMITELJA
Umetnost našega časa je slika sestavljene strukture sodobnega sveta. Nanaša se na
realnost tehnične civilizacije — takoimenovana konstruktivistična umetnost, katere
baza je tehnični material in tehnični proizvajalni postopki. Ta umetnost predstavlja
v zgodovini novo fazo tehničnega idealizma. Predstavniki: Vasaraley (objektivacija),
Alexander Calder (nekak simbolizem in monumentalnost, subjektivni dinamizem).
Schöffer (sinteza plastičnih, svetlobnih in dinamičnih elementov). Značilnosti kon-
struktivistične umetnosti, ki predstavlja novo fazo tehničnega idealizma; intelekt
namesto čustva, objektivnost fizikalnih, optičnih in statičnih zakonov, sugestivnost
enostavnosti in čistoče geometrijske oblike. Parola: »Največja svoboda se poraja iz
največje strogosti.«
»TELGHAM«, Zagreb, 1964/V, št. 200, str. 4
Laura Conti
LES CONDITIONS DU DÉVELOPPEMENT CULTUREL EN UNION SOVIÉTIQUE
(Pogoji kulturnega razvoja v Sovjetski zvezi)
Stališče KP SZ in sovjetskih intelektualnih organizacij do umetniške svobode in neka-
terih aspektov moderne sovjetske kulture. Odmev med marksističnimi intelektualci
v Italiji. Kreativna sposobnost sovjetske družbe na kulturnem področju, njene zna-
čilnosti glede na primerjavo s kreativno sposobnostjo zahodne družbe: počasnost
evolucije, zastoj v izraznih oblikah na vzhodu; na zahodu je umetniško ustvarjanje
bolj dinamično v svojem razvoju.
»LES TEMPS MODERNES«, Paris, 1963/XIX, št. 209, str. 707—19
F. Marek
KUNSTDISKUSSIONEN (Razprave o umetnosti)
Ob kulturnih razpravah v Sovjetski zvezi. KP ne more biti brezbrižna do umetnosti.
Nastopati mora proti pesimizmu in cinizmu, vendar ne more služiti kot sredstvo
za vzgojo ali produkcijo. Utilitarizma sc izogibajo tudi komunisti v kapitalističnih
552
deželah — splošni odnos do umetnosti. Odklanjamo poenostavljanje modernizma.
Abstraktna umetnost in socialistični realizem. Družba in »absolutna svoboda«
umetnika.
»WEG UND ZIEL«, Wien, 1963/XXI, št. 6, str. 413—15
V. Sčerbina
HUDOZNIK, REALIZEM, VREMJA (Umetnik, realizem, čas)
Gorki in nekateri problemi sodobne literature. Junijski plenum CK KP je razkril
lažnost teorije o sožitju realizma in modernizma. Gorkijevo pojmovanje socialističnega
realizma je za sovjetsko umetnost glavno orožje proti buržoaznemu modernizmu. Defi-
nicija modernizma in partijnosti. Junaki Gorkega predstavljajo njegov boj proti
formalizmu in dehumanizaciji umetnosti. Zaradi najnovejših negativnih pojavov je
treba tvorno razviti koncepcijo umetniške kulture XX. stol. Gorkega in jo zaščititi
pred reakcijo. Estetski vidik nasprotja med kapitalistično in sociali-stično kulturo.
Sovjetska književnost in tokovi v svetovni književnosti. Zahodne študije o Gorkem.
Sovjetski pisatelji in Gorki.
»VOPROSY LITERATURY«, Moskva, 1963/VlI, št. 9, str. 3—22
Saul Bellow
RECENT AMERICAN FICTION (Novejše ameriške »predstave»)
Avtorja predvsem zanima odnos med posameznikom (jazom) in družbo, kot ga
prikazujejo sodobni ameriški pisatelji. Dehumanizacija umetnosti. Evropa med voj-
nama. Zagrenjenost nad življenjem. Reakcije nekaterih književnikov (Jones, Power,
Updike, Roth, O'Hara). Primerjava Mannove Smrti v Benetkah z Nabokovo Lolito.
Odgovor sodobnih avtorjev na vprašanje, kaj je človek, je nezadovoljiv.
»ENCOUNTER«, London, 196.3/XXI, november, str. 22—29
Nikola Koljević
POEZIJA KAO ETIČKA SVEST O LJUDSKOJ ISTORIJI
Podnaslovi: Kritična misel in pesniška ostvaritev T. S. Eliota. 1. Eliotovo razumevanje
pesniškega poklica: značaj kontinuitete v kulturi (etične osnove pesniške besede,
poezija je etična resnica o dobi, iz katere izhaja, brani in razširja mitološko osnovo,
tradicija). 2. Zgodovina v Eliotovi kritični misli in pesniški ostvaritvi (bistvena razlika
med 19.—20. stol. in starejšo dobo, tehnizacija in etika, pojmovanje sodobne zgodo-
vine). 3. Pesniško občutenje kot etična struktura človeških emocij. (Razlika med
pesniškim in kritičnim mišljenjem, neposredna zveza Eliotove poezije z življenjem
sedanjosti in življenjem preteklosti.) Izčrpni primeri s citati iz del Eliota.
»KNJIŽEVNOST«, Beograd, 1963, št. 7—8, str. 42—81
Kasim Prohić
OBNAVLJANJE LUKAČEVE RANE MISLI
Obnavlja jo Goldmann, ki mu je posvetil mnogo študij. Sprejema dve Lukacsevi
kategoriji: signifikantnost strukture in tragična vizija sveta, kateri je Lukacs pozneje
opustil. Razlaga osnovnih Goldmannovih filozofskih kategorij, Goldmannova inter-
pretacija Kanta — totalnost kot osnovna kategorija obstoja, ki jo nadaljujejo Hegel,
Marx, Lukacs. Nemška in francoska filozofska misel. Analiza Goldmannovega dela in
primerjava z Lukacsem.
»PREGLED«, Sarajevo, 1963/XV, št. 7—8, str. 1—15
Franz Loeser
ZUR FRAGE DER WAHRHEIT IN DER MORAL (K vprašanju resnice v morali)
Vzhodnonemški prispevki k oblikovanju nove raziskovalne metode v marksistični
etiki. Eno bistvenih vprašanj je resnica moralnih norm. V diskusiji s študijami avtor
nakaže celoten problem resnice v morali. Podnaslovi: Vprašanje resnice v sodobni
553
meščanski etiki. K vprašanju resničnosti moralne sodbe »x je dober«. O resničnosti
moralne norme. Klasiki marksizma o nasprotju med dobrim in zlim.
»DEUTSCHE ZEITSCHRIFT FÜR PHILOSOPHIE«, Berlin, 1963, št. 9, str. 1104—21
Zoran Konstantinovič
POKUŠAJ PREOCENJIVANJA MERINGOVOG DOPRINOSA NAUCI O KNJIŽEVNOSTI
Studija F. Kocha »F. Mehrings Beitrag zur marxistischen Literaturtheorie« želi ugo-
toviti teoretični prispevek marksistične literarne znanosti v Nemčiji. Ob poglavju
»Teorija socialističnega realizma« avtor postavlja vprašanje upravičenosti takšnega
naslova v zvezi z Mehringom, važno pa je, ker z njim Koch nadaljuje polemiko z
Lukacsevimi ocenami Mehringovega odklona od Marxove smeri. Avtor članka brani
Lukacseve pozicije. Druge Kochove ugotovitve so vsekakor pomembne: tri stopnje v
razvoju marksistične literarne znanosti, posebno mesto literarne znanosti v mar-
ksizmu, v delavski tisk je uvedel književno kritiko, poglobil je osnove marksistične
estetike, vodil je pomemben boj z meščansko kritiko, razvil je marksistično meto-
dologijo.
»KNJIŽEVNOST«, Beograd, 1963, št. 2. str. 175—9
Stefan Moravski
O ESTETSKIM OGLEDIMA F. MEHRINGA
Osrednji problem študije je kriterij vrednotenja. Mehringov estetski princip. Vedno
išče družbeni, oziroma politični in umetniški ekvivalent. Mehringova polemika z
naturalisti — razredna analiza književnosti. Obračun z G. Hauptmannom. Odnos med
umetnostjo in partijo. Freiligrath. Primerjava Mehring—Plehanov. Odklanja teorijo
odraza. Ocena Mehringovega dela.
»PREGLED«, Sarajevo, 1963/XV, št. 7—8, str. 15—30
Nikita Stipčevič
KRITIKA UKUSA
V študiji »Critica del gusto« poskuša Galvano Della Volpe »zasnovati zgodovinsko-
materialistično estetiko, ki želi izkoristiti nove rezultate moderne semantike in ling-
vistike ter z obnavljanjem jedra Aristotelove estetske misli.« Polemika s Crocejem.
Umetnik in znanstvenik se po svojem intelektualnem bistvu ne razlikujeta. Zavrača
Lukacsevo izdvajanje umetniškega dejanja iz procesa intelektualnega spoznavanja
stvarnosti. Kritika pojmovanja poetske slike. Brez idej ni poezije. Zahteva po iden-
tičnosti misli in jezika. Teorija o vrednosti teksta. Naloga kritika. Volpe nasprotuje
hedonizmu in eufizmu v poeziji ter fonetični in melodični interpretaciji. Problem
prevajanja zaradi semantične afirmacije in negacije. Nasprotuje horacijskemu isto-
vetenju poezije in slikarstva. Umetniške zvrsti so enakovredne. Naslovi poglavij:
Kritika poetske slike. Semantični ključ poezije. Laokoon 1962. Engels, Lenin in poetika
socialističnega realizma.
»KNJIŽEVNOST«, Beograd, 1963, št. 1, str. 77—85
Sveta Lukič
STVARANJE JEDNE REALNE ESTETIKE
Splošna estetika, njena znanstvenost in predmet. Kategorizacija umetnosti. Slojevita
edinost umetnosti v klasični estetiki. Sociološka estetika se preveč omejuje na knji-
ževnost. Princip racionalnosti. Odvisnost racionalne estetike od filozofije. Sodobna
estetika je neenotna in nepovezana. Njeni predstavniki. Pomembna vloga praktikov,
zlasti v filmu. Po posameznih področjih manjka splošna perspektiva (agnosticizem
estetike). Sociologija in estetika. Escarpi o sociologiji literature. Damjanović — so-
ciologija umetnosti je šele v povojih. Prehodne in pomožne estetike .so fragmentarne.
Splošna estetika ni znanost, v najboljšem primeru lahko rečemo, da jo samo pre-
žema nek znanstveni duh. Od znanosti jo je treba ločiti, vendar sodelovanje ni izklju-
čeno. Stoji nekje sredi med racionalnim in iracionalnim. Kot taka je filozofija
kritike in zgodovine umetnosti. Ima 4 naloge: zavzeti odnos do dogmatskih univer-
554
žalnih koncepcij od socrealizma do nadrealizma, ugotavljati odnose med posameznimi
umetnostmi (komparativna estetika), proučevati zgodovino umetnosti in zgodovino
estetike (objektivna in subjektivna smer), ukvarjati se mora s kriteristiko, krite-
riologijo in kriteriografijo.
»KNJIŽEVNOST«, Beograd, 1963, št. 4, str. 281—300
Rudi Supek
ESTirriKA I UMIJEĆE ŽIVOTA
Novo pojmovanje estetike — le-ta se ne ukvarja samo s predmetnostjo, temveč je
tudi oblikovanje človeka samega. Goethejev esteski princip: »Nič ni zunaj, nič ni
znotraj, kar je zunaj, je tudi znotraj« je še vedno veljaven. Estetika življenja je
stalni dialog med tem, kar nam življenje dejansko nudi in tem, kar nam le omo-
goča. Značilnost dialoga je nemir. Okus v umetnosti in življenju. Baudelairovo
pojmovanje lepote — vir lepote je v razdvojenosti človekove osebnosti. Mnenje
Franza Hebbla in njegova ocena Heinejeve poezije.
»TELEGRAM«, Zagreb, 1964/V, št. 193, .str. 6
Vladimir Filipovič
ESTÍTTIKA KAO ONTOLOGIJA UMJETNOSTI
Svoboda umetnosti izključuje kakršnekoli ustvarjalne norme. Estetika to svobodo le
navidezno omejuje. Kot filozofija umetnosti ni istovetna s teorijo umetnosti. Njen
predmet je obstoj umetnosti ter ugotavljanje njenega smisla in pomena. V umetnosti
mora odkrivati eno najvišjih oblik ustvarjalnosti.
»TELEGRAM«, Zagreb, 1964, št. 193, str. 3
Stefan Morawski
PRZEDMIOT I METODA ESTEYKI (Predmet in metoda estetike)
Polemika z delom J. Galeckega »Problemi estetike«. Morawski zavrača naslednje
njegove teze: 1. zgodovini estetike manjka kontinuiteta, bila bi naj le zgodovina
estetikov; 2. estetska metoda doslej še ni bila logično raziskana, metodološka priza-
devanja estetikov sama pričajo o tem, da estetika še ni znanost; 3. prepir o metodi
je dejansko zakrit prepir o predmetu znanosti, in vse metode, ki so jih prevzeli iz
drugih znanosti (npr. iz psihologije in sociologije), le razjedajo znanstveni značaj
estetike; 4. končno obstajata dve estetiki: filozofska in avtonomna. Drugi del članka
je posvečen Galeckijevim filozofskim predpostavkam — obstoj vrednot, pi'edmet estet-
skih raziskav, kako se doseže adekvatnost predmeta in metode. V tretjem delu
analizira marksistično metodo kot glavno in odločilno ter nakazuje, da je uporaba
drugih (psihološke, sociološke, strukturalne itd.) ne samo ne izključuje, temveč jo
celo predpostavlja, ker jo le-te dopolnjujejo in poglabljajo.
»STUDIA FILOZOFICZNE«, Warszawa, 1963, št. 3—4, str. 175—203
Günter Lehmann
DIE ÄSTHETIK KANTS UND DIE IDEOLOGISCHE FUNKTION SEINES GENIÈBÈGRiFFS
(Kantova estetika in ideološka funkcija njegovega pojma genija)
Kantova razdvojenost med naprednim in reakcionarnim. To opazimo tudi v njegovi
estetiki, ki jo vsebuje delo »Kritika moči presoje«. Razlika med Kantovim forma-
lizmom in dekadenco moderne umetnosti. Omenjeno delo spada kljub teološkim
špekulacijam v tradicijo realistične estetike. Njegova ideološka smer je določena s
pojmom genija ter svobode kot končnim ciljem spoznanja. Povezava z viharništvom
Specifičnost družbenopolitične situacije v Nemčiji 18. stol. V jedru razprave avtor
razlaga napredne težnje v obravnavanem Kantovem delu in kako se te ideje izražajo
v pojmovanju genija.
»DEUTSCHE ZEITSCHRIFT FÜR PHILOSOPHIE«, Berlin, 1963, št. 9, str. 1138—51
555
Kasim Prohić
ESTETSKI SUD I KRITIČKO SUDÍ2ÍJE
Tema: filozofija umetnosti in umetniška kritika. Dialektika v odnosu umetniška
praksa — teorija. Sistematika v filozofiji. Vsako področje je treba točno definirati
in se izogniti težnji, da se filozofija umetnosti skrči na umetniško kritiko (G. Picon).
Med njima je aktivna umetniška kontemplacija. Proučevanje razpada sistematičnih
estetik (A. Plebe). Obravnavani odnos v neposredni umetniški produkciji.
»IZRAZ«, Sarajevo, 1963, št. 8-9, str. 109—110
Lunačarski A. V.
MISLI o KRITICI
Umetniško delo je dejanje razredne zavesti. Umetnik razčlenjuje način življenja
novega razreda, ki se trudi, da organizira svojo zavest in dezorganizira sovražnika.
Kritika je sekundaren pojav umetniške razredne zavesti. Kritik vzpostavlja zvezo
med umetnikom in množico, kar na začetni stopnji ni potrebno. Obenem lahko tudi
vpliva na umetnika. Posebnost kritičnega talenta.
»IZRAZ«, Sarajevo, 1963, št. 8-9, str. 129—33
Sveta Lukič
SOCIOLOSKI METOD I PERSPEKTIVE SOCIOLOSKE KRITIKE UMETNOSTI
Noben pristop k umetnosti se ne more izogniti materialistični estetiki, ki poudarja
princip stvarnosti, oziroma »družbenega ekvivalenta«. Razvoj: Hegel, pozitivizem,
marksizem, socialistični realizem. Sociološka estetika je po gnoseoloških intencijah
racionalistična na spekulativen način. Metodološko je znanstveno objektivna, vendar
se temu naš estetski doživljaj ne more v celoti podrediti. Estetizem. Zgodovinsko-
družbeni moment je v podrobnosti težko določiti (Gramsci). Merilo resničnosti. Do-
sledna uporaba znanstvene sociologije je praktično nemogoča (Goldmann). Sociološka
estetika preveč vztraja pri integralni sliki časa zaradi pretirane bojazni pred lar-
purlartizmom in subjektivizmom. Posebno pomembna je za neko vrsto »Srednjih
vrednosti«.
»IZRAZ«, Sarajevo, 1963, št. 8-9, str. 168—76
Zeljdovič M., Livšic 1.
»NATURA BOJCA« (»Narava borca«)
O ustvarjalni individualnosti kritika. Plenum CK KP SZ in drugi partijski materiali.
Pomen kritike kot ideološkega orožja. Imeti mora neposreden stik z življenjem. Pred
to nalogo jo postavlja estetsko načelo socialističnega realizma. Teorija kritike za-
ostaja. Definicija marksistične kritike — Lunačarski. Individualnost je pri umetniku
in kritiku nepogrešljiva. Razvoj ruske in sovjetske kritike. Primeri iz sodobne kritike
— Starikova, I. Vinogradov, Publicistična-»historična« in estetska kritika.
»VOPROSY LITERATURY«, Moskva, 1963/VII, št. 10, str. 26—49
René Kaës
LES OUVRIERS ET LA CULTURE OUVRIÈRE (Delavci in delavska kultura)
Odnos delavcev v privatni industriji do kulture. Gre za utemeljitev, ali delavci od-
klanjajo vse oblike kulture, ki jih obdaja v neki obrobni situaciji glede na splošno
kulturo družbe. Gre za »popularno kulturo«, prilagojeno zahtevam delavcev. O tem
je Delavski inštitut na Pravni fakulteti v Strassbourgu izvedel anketo v letih 1958—61.
Rezultati te ankete s statističnimi podatki, pozitivni in negativni odgovori, tabele (5).
»SOCIOLOGIE DU TRAVAIL«, Paris, 1963/V, št. 3, str. 247—61
556
László Passuth
DIALOGUE IN PROCESS (Razgovori v procesu)
Konference evropskih književnikov omogočajo razgovor med vzhodom in zahodom.
Zgodovina srečanj. Lanski sestanek v Moskvi je bil posvečen problemom današnjega
romana, pri čemer so se pokazala nasprotna stališča o njegovih virih in o »nouveau
roman« brez postavljene zgodbe in oseb. Razvoj madžarskega romana. Zaključki
srečanja.	""
»THE NEW HUNGARIAN QUARTERLY«, Budapest, 1964, št. 13, str. 181-5
Mejlah B.
SODRUZESTVO NAUK — TREBOVANIE VREMENI (Povezovanje znanosti — zahteva časa)
Metodologija, metodika in predmet raziskovanja marksistične Icninistične literarne
znanosti. Njeni utemeljitelji. Danes jc posebno važno kompleksno sintetično pro-
učevanje ustvarjanja in povezovanje z drugimi znanostmi. Idejna estetska funkcija
literature. Literarna znanost in filozofija, zgodovina, psihologija — tu avtor zavrača
mnenje, da je psihologija ustvarjanja idealistična znanost — matematika in kiber-
netika. Fiziološka in psihološka šola o mišljenju. Navedba študij za posamezna
področja.
»VOPROSY LITERATURY«, Moskva, 1963/VlI, št. 11, str. 61—85
Pospelov G.
SOVREMENNAJA ISTORICESKAJA POETIKA (Sodobna historična poetika)
Sodobna literarna teorija premalo upošteva historizem. Zahtevo po njem upravičeno
postavlja »Teorija literatury« (izd. Akadamija nauk SSSR, 1963). Avtor navaja precej
pomanjkljivosti tega kolektivnega dela in se zlasti zadrži ob pojmih: sodobna histo-
rična poetika, specifičnost umetniške književnosti, oblike umetniškega mišljenja,
umetniški izraz in resničnost, estetska interpretacija idealov, odnos logično-zgodo-
vinsko. Misli, da nekateri izrazi niso pravilno opredeljeni niti sistematizirani in
daje izboljšave.
»VOPROSY LITERATURY«, Moskva,, 1963/Vn, št. 9, str. 126—28
Nikoljukin A.
PSIHOGRAFIJA — »NOVY METOD« V LITERATUROVEDENII SSA
(Psihografija — »nova metoda« v literarni vedi v ZDA)
Glavni predstavnik psihografske metode je E. Wagenknecht. Dejansko je to le nova
oblika stare biografske metode. Avtor ironizira njene faktografske dosežke s primeri
iz Wagenknechtovih študij o Hawthornu in W. Irvingu. Za''.ljučna ugotovitev je, da
se Amerikanci s tem samo izogibajo sociološki analizi književnosti kot družbenega
pojava.
»VOPROSY LITERATURY«, Moskva, 1963/Vll, šz. 9, str. 126—28
Nikolajev D.
NOVAJA OBLAST LITKATURY (Novo področje književnosti)
Nova vrsta literarne znanosti je kinodramaturgija. Sovjetska znanstvena dela s tega
področja. Avtor polemizira s stališči posameznih študij in prikaže zgodovino kino-
dramaturgije, njene specifičnosti, različne teorije o scenariju in literarno ter filmsko
bistvo scenarija. V SZ se s temi problemi podrobneje ukvarja revija »Voprosy
kinodramaturgii«.
»VOPROSY LITERATURY«, Moskva, 1963/VII, št. 11, str. 181—94
Ignazio Silone
NICHILISTI E IDOLATRI
Silone o italijanskem neorealizmu, ki nastopa takoj po vojni. Najprej je neorealizem
definicija za filme, tj., nove italijanske filme, ki so svetu odkrili novo realnost, brez
maske fašizma.
557
Neorealizem je prva literarna reakcija družbe, ki se po dolgi tiraniji ponovno zave
same sebe in sveta. Idejno se neorealisti naslanjajo na zgodovinski materializem.
Kako se je razvijal neorealistični val v italijanski književnosti. O pojavu nihilizma
in politične idolatrije v književnosti; oba pojava sta beg od stvarnosti, beg pred
življenjskimi težavami.
»TEMPO PRESENTE«, Roma, 1963/VIII, št. 9-10, str. 1—8
David Craig
THE NEW POETRY OF SOCIALISM (Nova poezija socializma)
Polemika z G. Pearsonom na temo romantika in sodobna poezija. Craig zavrača
trditev, da je vsa moderna poezija, ki je kaj vredna, romantična. Dokaz: komunistična
pesnika Brecht in MacDiarmid. Oba mojstrsko obvladata ljudsko snov in stil. Mac-
Diarmid vključuje čustvo, snovno pa se pridružuje napredni politiki — vrhunec v
Himnah Leninu. Socialistični realizem je romantiko prekosil. Brecht je poetično ob-
delal življenje izkoriščanih. Odrska lirika. Njegova poezija je domišljijsko izražen
znanstveni socializem. Očitek, da je socialistična poezija agitpropretorika, je laičen.
Jevtušenko — nova zmaga socialistične lirike. Zapadna kritika krivično zanemarja
sovjetsko književnost.
»NEW LEFT REVIEW«, London, 1962, št. 17, str. 73-84
Husein Tamiščič
GOTOVOST PESNICKOG GOVORA
Poezija humanizma. Iskanje duhovne domovine in prizadevanja sodobne jugoslo-
vanske poezije. Nove izrazne možnosti. Osnovna življenjska in pesniška situacija.
Revolucija in umetnost. »Sodobni pesniki ne ločujemo pesniške umetnosti od živ-
ljenjskih nalog«.
»NASE TEME«, Zagreb, 1963, št. 12, str. 2128—32
SCHRIFTSTELLER GRASS: ZUNGE HERAUS (Jezik ven — o pisatelju Grassu)
Članek o nemškem pripovedniku, dramatiku, liriku in grafiku Günterju Grassu,
ki nemško književnost spet približuje svetovni, predvsem z romanoma Pločevinasti
boben ter Pasja leta, s tematiko iz hitlerjevske in povojne Nemčije. Meša domišljijo
s sodobnimi dejstvi, zasmehuje Heideggerja in ironizira gospodarski čudež. Sode-
lovanje s »skupino 47«. Ideološko angažiranost ima za neumetniško, politično pa
dela za SPD.
»DER SPIEGEL«, Hamburg, 1963/XVII, št. 36, str. 64—78
Branko Peič
MASLESA POST MORTEM »U OBRADI« DR. DUŠANA NEDELJKOVICA
Avtor nastopa proti konvencionalnosti in frazerstvu, ki ga je pokazal Nedeljkovič
v članku o Veselinu Masleši, ko je podal izmaličeno sliko njegovega sociološko-
ekonomističnega pristopa h književnosti. Za pravo podobo Masleše, kot jo je pokazal
v dveh svojih estetsko-socioloških diskusijah (Mehring, Metodološke primedbe).
Osvetlitev medvojne socialne književnosti.
»GLEDIŠTA«, Beograd, 1963/IV, št. 7, str. 80—90
Stanly Mitchell
GEORG LUKACS AND THE HISTORICAL NOVEL (Georg Lukacs in zgodovinski roman)
Esej o L. knjigi Zgodovinski roman. Javni pomen umetnosti. Dva dela študije: lite-
rarno-zgodovinski in teoretični pogled v dramo in epiko. Značilnost historičnega
pisanja. Začel je Scott. Ob Balzacu Lukacs zaključi, da ni bistveno razlike med
zgodovinskim in sodobnim socialnim romanom. Pisatelj in razredna nasprotja. Na-
turalisti in »demokratični humanisti«. Biografski roman. Drama že pred zgodovinskim
558
romanom prikazuje velike družbene spopade — Shakespeare, epika bolj obdeluje
njihov razvoj in posledice. Časovna določnost obeh sovpada z velikimi družbenimi
premiki. L. nepravilno obravnava romantiko, razmerje med zgodovino in umetnostjo,
vlogo osebnosti ter dramo in problem žanrov. Obdelal pa je temeljna vprašanja
estetike: razvoj literarnih oblik.
»MARXISM TODAY«, London, 1963/VII, št. 12, str. 374—82
Lucien Goldmann
NEKE REFLEKSIJE O SOCIOLOGIJI ROMANA
Trenutne raziskave (Goldmannove) so namenjene problemom sociologije oblike ro-
mana. Pri tem je že prišel do določenih rezultatov: odkritje obstoja striktne homo-
logije med neko tipično romaneskno strukturo in strukturo zamenjave v liberalni
ekonomiji. Smatra, da je prehod s strukture zamenjave na strukturo romana potekal
pod skupnim vplivanjem najmanj treh skupin faktorjev: biografskim, možno eksi-
stenco nekega socialnega sloja, ki bi ga bilo treba podrediti sociološkim raziskavam
ter obstojem samo ene skupine univerzalnih vrednosti v liberalni meščanski eko-
nomiki, katera nadomešča vse druge trans-individualne vrednosti.
Na podoben način se lahko pojasni tudi zveza med prehodom imperialistične eko-
nomike v birokratsko ekonomiko sodobno organiziranega kapitalizma. Najvidnejši
predstavnik Alain Robbe-Grillet.
»NASE TEME«, Zagreb, 1963/VII, št. 8, str. 1318—20
Roland Barthes
LES DEUX SOCIOLOGIES DU ROMAN (Dve sociologiji romana)
V bruseljski reviji sociološkega instituta je L. Goldmann objavil svoje misli o
sociologiji romana ter .se pri tem ustavljal ob analizi Renéja Girarda ter Lukacsa.
Pri študiji Malrauxovih romanov postavlja Goldmann »obliko«, to je tisto, kar drugi
imenujejo vsebino. Posebna študija velja problematičnemu junaku, kolektivni zavesti.
Analiza Balzacovih junakov. Esejisi odkriva pri G. dva tipa, dve kritiki — ali dve
sociologiji romana: ideološko kritiko ali semantično (ker se ukvarja z vsebino; pri
G. »la forme«) ter semiološko kritiko (ki se ukvarja s »formes«). To zadnjo (socio-
logijo oblik) bi lahko imenovali tudi »sociološko«. Esejist zaključuje, da se obe lahko
skladata.
»FRANCE OBSERVATEUR«, Paris, 1963/XIV, št. 709, str. 14
Jovan Hristić
TEATAR I METATEATAR
Ker danes trdi večina kritikov, da je tragedija mrtva, je bilo treba najti nov izraz
za dramska dela Brechtovega in Beckettovega tipa, ki so dosegla univerzalnost, kot
jo je imela v svojem času tragedija. Lionel Abel je našel izraz »metatheatre«, ki po
Hrističovem mnenju popolnoma ustreza. Analiza sodobnega metagledališča, kon-
frontacija junakov teh del in junakov starih tragedij. Abelova razlaga.
»DELO«, Beograd, 1964/X, št. 1, str. 117—22
Knight Wilson
ON RECENT DEVELOPMENTS IN DRAMA (O novejšem razvoju drame)
Angleška moderna drama je novost. Začetnik je Osborn — spajanje proletarstva z
akademsko tradicijo. Pi-ikazuje zlasti življenje na dnu. Ne priznava konvencionalnih
ovir in tabujev. Glavne teme so »skriti« del osebnosti, strah pred blaznostjo, smrt,
religija. Interpretacija značilnih predstavnikov. Vzori: Miller, Ionesco, Becket. Os-
bornov Jimmy Porter je sodobni Hamlet.
»ENCOUNTER«, London, 1963/XXI, št. 123, str. 48—54
559
François de Liencourt
THE REPERTORY OF THE FIFTIES (Repertoar petdesetih)
Gledališče v SZ. Studija prikazuje vladno politiko pri kontroli gledališča ter socio-
loške in literarne spremembe v repertoarju. Zajame predvojno, podrobno pa prikaže
povojno dobo, ki jo deli na: 1. 1. 1946—52, zapiranje gledališč, stroga politična vloga
umetnosti z dirigiranim sporedom in 2. od 1954 dalje, ko destalinizacija prinese
številne reforme. Zdanovščina v gledališču. Po XXII. kongresu KP SZ v repertoar
vključujejo vodilne zahodne dramatike ter uspešne sodobne domače drame, ki v
celoti ignorirajo ždanovska merila. Zanje se poteguje le še Kočetov. Ostrovski, Ma-
jakovski in Majerhold v različnih obdobjih. Gledališče in gledalci.
»SURVEY«, London, 1963, št. 46, januar, str. 53—67
Madan Mohan Bhalla
L'INDE A LA RECHERCHE D'UN THÉÂTRE (Indija V iskanju gledališča)
Sodobno indijsko gledališče je videti kot živahen in zanesenjaški poskus, vendar
malce zmeden zaradi svoje različne tematike: klasične, poljudne, zahodnjaške, včasih
celo mešanice vseh teh treh kategorij. Kdo so umetniki, ki si prizadevajo ustvariti
nacionalni indijski stil v gledališču. Dela iz vseh treh kategorij in analiza najpo-
membnejših. Katere zahodne avtorje prikazujejo. Težave indijskega gledališča so
tudi v nerazlikovanju med književnim jezikom in gledališkim, ki bi se moral bolj
naslanjati na pogovornega. Dobrih gledaliških del ni.
»DIOGÈNE«, Paris, 1964, št. 45, str. 39—51
Lucien Goldmann
LA CRITIQUE N'A RIEN COMPRIS (Kritika ni ničesar razumela)
Na pariškem odru je bila premiera Gumplowiczeva »Poroke«, dela, ki je vzbudilo
obširne komentarje ter najrazličnejše kritike. Ker meni Goldmann, da je »Poroka«
eno najvažnejših del avantgarde v zadnjih desetih letih in ker je njegovo mnenje
v nasprotju z večino kritikov, tu razlaga svoje poglede na to delo o temeljnih prob-
lemih človeškega življenja — čistost in pogajanje, mladost in vstop v življenje, ima-
nenca in transcendenca, avtentična vrednost in degeneracija vrednosti.
»FRANCE OBSERVATEUR«, Paris, 1964/XV, št. 718, str. 16
Alphons Silbermann
DIE POLE DER MUSIKSOZIOLOGIE (Poli sociologije glasbe)
Poskus sitematizacije v sociologiji glasbe. Različni idejni tokovi v tej znanstveni
disciplini, odtod različne teorije, metode in praktične aplikacije. Mesto sociologije
glasbe v okviru splošne sociologije. Znanstvena in kulturna sociologija — predstavniki
in njihov odnos do sociologije glasbe, kritika dosedanjih stališč. Avtorji in dela
s področja sociol. glasbe. Sociologija glasbe kot vez med sociologijo in glasbeno vedo.
Uvrščanje sociol. glasbe med svetovne dele sociologije prostega časa, sociol. kulture,
sociol. komunikacij, sociolog, etnologije.
»KÖLNER ZEITSCHRIFT FÜR SOZIOLOGIE UND SOZIALPSYCHOLOGIE«, Köln,
1963/XV, št. 3. Str. 425—48
Pài Járdanyi
MUSIC AND MODERN SOCIETY (Glasba in sodobna družba)
Moderna glasba in sodobna družba sta v očitnem neskladju. Odnos ljudi do nje
se zaradi tehnologizacije slabša, postaja formalen in odvečen. Ljudska pesem ima
mnogo globlje korenine kot popevka. Etika in estetika glasbe. Urbanizacija uničuje
tišino in temu prispeva tudi neprimerna glasba. Zaničljiv odnos do sodobne glasbe
je katastrofalna stagnacija v primeri s splošnim napredkom.
»THE NEW HUNGARIN QUARTERLY«, Budapest, 1964, št. 13, str. 162—67
56