novelstvo v epopeji — bi bila itak tako šablonsko ekstemporativna in venci j a, da si je bolj misliti ne morem v Finžgarjevem nastroju lic in zemlje, če ne bi bila res duša od duše, če ne bi bila pesem poedinka naravnost iz najvernejše resničnosti, dejal bi, analstvo, urejeno v fabulo, kot sem to analstvo kot tako ob prvem branju resnično tudi občutil in mi šele sedaj dehti v sladki poeziji, odkar morem verjeti, da vse to ni, da je vse to — bilo. Kakor bolna resignacija veje iz »Kronike«, ki je že v prvem tisku prijetno romantično kon-trastirala in simbolizirala (Naša kri!) v realizmu vsakdanjega živetja in izrazito le enega osredja v epopeji — gorenjsko kmetiškega in srenjskega okoli Sore in preko.
Tako je »Prerokovana« krasen igrokaz z dramatičnim uvodnim akordom, z igro v »Bojih« in »Kroniki« in še z epilogom »Golobova njiva«. »Polom« ne sodi več umetniško v okvir. Pohojen Golobov travnik bi izzvenel kot disonanca trpkeje in trajneje in močneje, nego more nastroj v »Polomu«, ki je, četudi sam po sebi lep, v zvezi s prejšnjim, neorganski... Glede izražalne sile Fin-žgarjeve si je danes že vsa Slovenska na jasnem. Povem pa vendar svoje mnenje: Eden pred Fin-žgarjem je pisal v še prisrčneje domači besedi! Eden in le enkrat! Jurčič v »Spominih starega Slovenca«, ki je krasen pendant posebej še »Kroniki« in nje plemenitemu patosu. A Jurčič je bil 1 e   Slovencem, Finžgar bo   čez   naše meje ...
Dr. I. Pregelj.
Pripovedne slovenske narodne pesmi. Mladini izbral in priredil Pavel Flere. Z risbami okrasil Maksim Gaspari. V Ljubljani, 1924. Izdala in založila »Učiteljska tiskarna v Ljubljani«.
Narodne pripovedke iz Mežiške doline. Zbral Vinko Moderndorfer. Ljubljana, 1924. Tiskala in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani.
Storije. Koroške narodne pripovedke in pravljice zbral in uredil France Kotnik. (Mohorjeva knjižnica 3) 1924. Založila Družba sv. Mohorja. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Preval j ah.
Fleretova zbirka ni slaba. Ne rečem pa, da si jaz mladinske zbirke slov. pripovedne pesmi ne mislim malce drugačne bodisi glede umetniške plati bodisi glede bolj strokovnjaške ureditve in glosarske opreme. Moja zbirka »junaških« bi začela s Pegamom in Lambergarjem ne pa s »turškimi«. »Lepo Vido« bi označil kot Prešernovo, »pesmi o rastlinah in živalih« bi nazval »basniške« in bi pisal »Urh«, zlasti če ne bi bil še zmogel glasovne fiziologije v »Ulriku«, ki ga Flere piše »Urlik«.
Manj je vredna mladinska Moderndorfer-jeva zbirka, ki je bogata lokalna folklora. Kako se folklora književno podaja kot mladinsko leposlovje, je pokazal Milčinski. Moderndorfer ga ne pozna. Namen biti poljudno berilo imajo tudi Kotnikove Storije iz Koroške, kakor kaže neprimerni naslov. Vsebina knjige očituje namreč strokovnjaka nabirača in izdajatelja.        Dr. I. P.
Andrej Eape: Iz dni trpljenja. VIII. zvezek. Ljubljana, 1924. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani.
Knjiga ima naslov po prvi točki, ki obsega skoraj polovico knjige. Ne vem ji prave opre-delbe. Nekak lirski nadomestek za pravi notranji glas, psevdopesniško epigonstvo po Mešku in Cankarju. Za deco ni. Drugo v knjigi je zvončkarstvo, za silo literatura, umetnost nikakor. Le zakaj si je  avtor pridržal vse pravice!                       Dr. P.
Josip Ribičič: Kokošji rod. Mladim in starim v pouk in zabavo. Gorica, 1924. Izdala in založila Narodna knjigarna. Tiskala Narodna tiskarna v Gorici. Prav kakor Zieglerjeva »Sreča v nesreči«: mladim in starim v pouk in zabavo! Zal, da Ribičičev slog ni Zieglerjeva sladka in neposredno ljudska naivnost. Jaz vsaj se ob tej basniški intuitivnosti nisem ogrel. Občutil sem ob »kokošjem rodu« le literatstvo, pogreti Cankarjev in cankarski »ressentiment«. Literarna miselnost ni najvišja. Zato, ker ni najgloblja. Samo iz najglobljega, življenjsko spoznanega smemo parabolizirati. Pa še ta križ, da je od očeta Vzvišenega k sosedu Smešnemu — en sam korak.                                                              Dr. I. P.
Ljuba D. Jurkovič: Kotarke. Pesme za narod. Ljubljana, 1924. Naklada i tisk »Zvezne tiskarne in knjigarne« u Ljubljani. Naslovni list izradio Ljuba D. Jurkovič.
Ali ni to vsaj prva srbska (cirilska) knjiga verzov, ki se je tiskala v Ljubljani? Ekzotična je tudi sicer. Jurkovič pesni namenoma samo v desetercu. Obeta siy da bi znal zrasti v svoje ljudi kot rapsod. Bogve, da mu to privoščim spričo mnogoosebne intimitete, ki jo očituje s svojimi številnimi posvetitvami, spričo hvalne miselnosti in jasnega patriotstva, spričo mnogo dobre in pametne moralne besednosti v sedmih pesmih »veselja in lepote«, šestih »borbe in življenja«, dveh »prosvete in nade«, osmih »rodo-ljubja in svobode«, v uvodni o »pesmi in goslih«, v zaključni o »starem samostancu« in še štirih parafrazah po škotskih baladah. Sicer pa »Kotarke« niso umetnost nego besedilo. Verzifeksov-ska spretnost, ki pa nima globljega čuta za vonj prave rapsodike, ki je klima in naivna primitivnost. Ekavstvo, z izjemo: pa zapeva grlom bijelijem. Knjižtvo ob neknjiževnem: devoj-ka, dedovi... Ali Jurkovič nič ne ve za velikega fra Grgo? Rapsod iz svojega časa, vrstnik nemškega Jordana! Rapsodstvo našega Časa pa hoče še več! Veliko več nego samo spretnost v deseterčenju.                                                 Dr. L P.
UMETNOST.
Ivan Meštrovie o svojem notranjem razvoju.
»Kolo«, hrvaški mesečnik za glasbo in umetnost v New Yorku je priobčil o priliki Meštro-vieeve razstave v Ameriki na čelu njemu posvečene posebne številke zelo zanimivo izjavo tega umetnika o značaju njegove umetnosti in njegovem notranjem razvoju, iz katere posnemamo ono, kar ni naslovljeno posebej  na  Amerikance.
61