Dušan Ludvik I Pesem na tankousto srirel
Pod naletavajočimi snežinkami češenj
z boljo zaokrožal svoj dan sem brezcveten, neutešen.
Prišla si! V tebi so vriskali žarki
razdajajočega se sonca nad parki.
Tako — šumno in zorno — sem sanjal te v dolgih nočeh,
slutil: kot se osuje pod poljubi vetrov cvetni prah na vrteh,
tako boš otrla mi prah samote, ležeč na očeh,
v školjko dlani položila srce mi, prekipevajoče čistega opoja —
moja, vsa moja!
Mehko si se položila v oktave plahih dni,
uglašajoč razglašene tipke v rahlo sozvočje, ki ne izzveni.
Zdaj si tolažeča priprošnja večerna,
povzdigujoča v nedozirne jasnine srca nemirna,
moja kot prešerno razigran odmev
na dolgo iskani, komaj najdeni napev —
moja, vsa moja!
Dva nežna loka izbočila ti je pomlad.
Ti, zvončkom odpevajoča Trobentica sredi trat,
113
mavrične metulje loviš, s čebelico kramljaš, potem v omami me s sto željami poljubit privihraš — vsa moja, vsa moja!
Vidiš vitko stebrov je pergol pod tipalkami slaka? Breza za njimi razsteza senčen pajčolan. Pojdi, potopiva se v žuboreče slapove somraka, kjer je za naju smaragdni razplet postlan!
Nasloni črnokodro glavico na mojo srčno stran! Slišiš? To ni kramljanje zgovornih fontan! Prisluhni bolje! Kri tako globoko polje, vsak hip kakor plesalcev gib drugače valovi srčni utrip — čuj: vsa moja, vsa moja!
Draga, samo zate naj tiktaka nihaj srca!
Glej, v prepihu večnih vetrov sem kot plamen begoten,
brez tebe bi bil brodolomec sredi morja,
do smrti slaboten, do smrti samoten,
vzemi me vsega, kot si vsa —
moja, vsa moja.
Kot bele, okrogle zvezde
s češnjevih veja — solze
na moji ožejani ustni naletujejo.
Ne joči!
Pomlad nama sonca do vrha natoči,
prečiščene minute tkalci usode snujejo -
moja, vsa moja!
France Balantič I  UTe najdem domov
Oblaki diše kot ciklamni,           Ne najdem domov in sem poln medu
bori so temni zaliv neba,            kot žametne, drobne čebele,
vanj potopljeni kot kamni          rumene roke so od prahu,
spe ptiči v tihih gnezdih sna.     nazaj ga bom stresel v kelihe bele.
114