$69 l^Gialncfoedagoska diagnoza ^^dij a^primefa na podlagi (case study based on self ^ presentation) Mitja Muršič, univ. dipl. soc. ped., Peršonova 31, 2250 Ptuj. Povzetek Prispevek opisuje poskus socialnopedagoškega diagnosticiranja in načrtovanja pomoči mladostnici na podlagi njene samoprezentacije v polstrukturiranem intervjuju. Avtor predstavlja povzetek re konstruktivno hermenevtične kvalitativne analize empiričnega materiala, s pomočjo katere odkriva pomene dekletovih tematizacij, gradi kompleksno sliko njene življenjske umeščenosti in izpeljuje izhodišča za socialnopedagoško obravnavanje. Ključne besede: socialnopedagoška diagnostika, hermenevtski pristop, samopredstavitev mladostnika, individualno vzgojno načrtovanje 2 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 Abstract This article presents an attempt of sociopedagogical di- agnosis and a subsequent care plan to help a teenage girl, based on her self presentation in a half-structured inter- view. The author outlines the summary of the reconstructive hermeneutic analysis of the empiric mate- rial, unveiling the meaning of the girl's themes, building a complex picture of her position in her environment, and drawing conclusions for sociopedagogical diagnosis. Key words: sociopedagogical diagnosis, hermeneutic ap- proach, self presentation of the adolescent, individual edu- cational planning 1 Uvod Izjava "Ne bojim se neviht, kajti učim se, kako voditi svojo barko.. ki sem jo prav danes po naključju prebral na nekem kosu papirja, se mi s svojo potencialno simboliko zdi kar pravšnja, da z njo uokvirim namen svojega prispevka. Recimo, da so nevihte prispodoba posebnih, negotovih, kriznih, konfliktnih, problemskih ali podobnih situacij v vsakdanjem življenju ljudi in da smo ljudje kapitani bark v smislu spoprijemanja tako s temi situacijami kot tudi z mnogimi drugimi segmenti svojega življenja. To dvoje nas postavlja na skupni imenovalec, saj se prav vsi soočamo s kriznimi situacijami in vsaj na nek način upravljamo s svojim življenjem. Razlike med posamezniki se vzpostavijo šele, ko se osredotočimo na raven kompetentnosti za spoprijemanje z življenjskimi "nevihtami", na različne olajševalne in oteževalne okoliščine teh neviht ter na dejanske učinke vodenja "bark" med čermi življenja. Ali drugače: ljudje živimo v prepletu bolj ali manj varovalnih oziroma zaviralnih dejavnikov, smo različno opremljeni za soočanje s težavnimi življenjskimi situacijami in ne nazadnje tudi različno uspešni v procesih vključevanja v zapleteni, hitro razvijajoči se in spreminjajoči se svet. Zamislimo si različice naše izhodiščne povedi: npr. izjava "Bojim se neviht, ker ne vem, kako voditi svojo barko..." zrcali doživljanje tesnobne osebe, ki veijame, da ni sposobna soočati se s težavami na svoji življenjski poti. Logično nadaljevanje takega stališča je Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ lahko izjava "Ne bojim se več neviht, ker barko venomer zadržujem v mirnih vodah... ", ki kaže na izogibajoč značaj posameznika, umikajočega se v brezkonfliktni svet - brez kriz in njihovega preseganja pa seveda tudi razvoja ni. Naslednja izjava "Ne bojim se neviht, ker neviht ni, ko sem jaz na krmilu barke... ", lahko odraža posameznikovo samoidealizacijo oz. samopripis vsemo(go)čnosti, ki se žal v resničnem življenju pogosto konča v najhujših brodolomih in samorazvrednotenju. Izjava "Ne bojim se več neviht, kajti moja barka je že potonila... odraža obupanost in depresivni položaj posameznika, izjava "Bojim se neviht, saj mojo barko premetavajo večji valovi kot barke mojih vrstnikov...", pa morda objektivno bolj neugodne življenjske okoliščine posameznika. Tako bi lahko nadaljevali in z variacijami izvirne povedi še bolj zdiferencirali doživljanja in življenjske položaje posameznikov. V pričujočem prispevku predstavljam poskus socialno pedagoškega diagnosticiranja na podlagi samopredstavitve. Prispevek je utemeljen prav na analiziranju mladostničinih izjav in ugotavljanju njenega razmišljanja, doživljanja ter ugotavljanju kompleksne slike njene življenjske umeščenosti. Socialnopedagoško diagnosticiranje na podlagi samopredstavitve lahko v duhu dosedanjega pisanja razmeroma nazorno opredelimo kot strokovno ugotavljanje, kako posamezni-ca(k) doživlja življenjske "ujme", kakšne so značilnosti teh "neprilik" in katere so varovalne ter oteževalne okoliščine v osebi sami in njenem okolju - predvsem, kako je opremljena za učinkovito vodenje svoje "barke". Izhajajoč iz tega in opirajoč se na pozitivne strani "kapitana", njegove "ladje", sopotnikov na "ladji", "nevihte" ter drugo, mora socialni pedagog v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi ugotoviti, kaj bi bilo potrebno narediti, in izdelati zavezujoč načrt, kaj, kako, kdaj in kdo mora kaj storiti, da bo "kapitan" "barko" v prihodnje varneje vodil po razgibanih "morjih". Bistveni del načrta mora seveda biti nepretrgano spremljanje uresničevanja načrta, saj je značilnost "plovbe" skozi življenje dinamičnost oz. procesnost, ki zahteva nenehno prilagajanje ocenjevanja dejanskega stanja in načrtovanja. Socialni pedagog lahko npr. ugotovi, da mora "kapitan" pridobiti določena znanja in veščine. Recimo znanje o "pomorskih predpisih" (normativna družbena ureditev), "navigaciji" (življenjska usmeritev, cilji, vizija), "motoijih ali jadrih" (lastne zmožnosti, smotrno upravljanje z lastnimi močmi in šibkostmi, vključitev moči drugih, če je potrebno)", "vremenu" (predvidevanje kriznih situacij, njihovih značilnosti) in podobno. "Kapitan" morda potrebuje pomoč pri razvijanju veščin za ravnanje pred, v in po krizni situaciji, podporo, svetovanje, usmeritev, terapevtsko pomoč, kompenzacijske, korekcijske intervencije. 4 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 bolj učinkovite sodelavce na "barki", več izkušenj v "nevihtah" ali kaj drugega. Kakorkoli, socialni pedagog pomaga "kapitanu", da se usposobi za vse bistvene vidike upravljanja "barke" skozi življenje, da poveča učinkovitost v tveganih procesih življenjskega načrtovanja in odločanja, predvsem pa, da si zaupa, da se kot "kapitan" ceni in daje svoj uspeh na "morju" odločen graditi v sodelovanju z vsemi sopotniki na "ladji" in z drugimi "ladjami". Ključni in nepogrešljivi vidik za kompleksno razumevanje "kapitanovega" položaja mora biti njegovo lastno razumevanje in doživljanje svoje situacije. Samopredstavitev mora socialni pedagog rahločutno in večplastno analizirati ter s tako dobljenimi pomeni dopolniti druge diagnostične vire. Naslednji nujni korak je individualizirani načrt intervencij, saj diagnosticiranje ni samo sebi namen. 2 Socialnopedagoško diagnosticiranje Od poetičnih, a nazornih prenesenih pomenov, se premaknimo na opredeljevanje socialnopedagoške diagnostike, kije v strokovni literaturi bolj običajno. Začnimo takole: socialni pedagog je strokovnjak, praviloma vključen v tim različnih strokovnjakov, ki skupaj sestavljajo kompleksno sliko posameznikovega življenjskega oz. bio-psiho-socialnega položaja. Vrednost socialnopedagogoškega prispevka v procesu diagnosticiranja izhaja iz dejstva, da se socialni pedagog osredotoča na nekatere pomembne vidike, ki niso toliko v domeni drugih strokovnih profilov, hkrati pa informacije pridobiva, inteфretira in uporablja ob upoštevanju določenih izhodišč, kot so: procesnost diagnostike, lastna vpetost v diagnostični proces, sistemsko razumevanje posameznikove razvojne in socialne umeščenosti, odmik od primanjkljajev k močem, podpornim, varovalnim dejavnikom, upoštevanje različnih modelov diagnosticiranja, pripisovanje pomembnosti samoocenjevanju, samoprezentaciji, prostovoljnemu, aktivnemu in enakopravnemu prispevku posameznika k oblikovanju razumevanja in načrtovanja, timskemu delu, evalvaciji ter superviziji (Kobolt, 1999; Kluge, 1999; Rapuš-Pavel, 1999; Vec, 1999; Koller- Trbović, 1999;Peček, 1999;Nolke, 1999). Značilnost socialnopedagoškega diagnostičnega pogleda mora vedno biti usmerjenost na razvojne možnosti posameznika in na izboljševanje teh možnosti. To paje mogoče šele, ko imamo dobro diferenciran "zemljevid" Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ razvojnih nalog, kije orientacijski okvir za socialnopedagoško razumevanje in načrtovanje. Dober zemljevid zajema tako biološke procese dozorevanja, kulturne zahteve, kot tudi želje, vrednote in pričakovanja posameznika v razvoju (Uhlendorf, 1997). Ni dvoma, da socialni pedagog, če se želi znajti v labirintu razvojnih značilnosti in možnosti posameznika, potrebuje veliko znanja iz številnih teoretskih smeri in visoko kakovostno sodelovanje z različnimi strokovnjaki. Brez tega preprosto ne more jasno opredeliti posameznikove življenjske in psiho-socialne umeščenosti ter ne more biti učinkovit pri podpori posamezniku na trenutni stopnji razvoja in pri vzpodbujanju njegovega prehoda na višjo razvojno raven. Velja poudariti, daje socialnopedagoško diagnosticiranje smiselno le takrat, ko iz njega izhajajo konkretni načrti za lajšanje oziroma vzpodbujanje ustreznega razvoja osebe, ti načrti pa zajemajo tako vidik posameznika kot vidik njegovega socialnega in širšega družbenega konteksta. Osnovna usmeritev je vedno izboljšanje subjektivnih in objektivnih pogojev za boljši razvoj in socialno integracijo. Socialnopedagoška diagnoza j e vzgojna diagnoza, kar pomeni, daje predvsem temelj za načrtovanje ustreznih pedagoških okolij in intervencij, oziroma še več, diagnostikaje pogosto hkrati že sama pedagoško interveniranje, saj se faze ocenjevanje, načrtovanja in interveniranja prepletajo. V nadaljevanju bom predstavil konkretni poskus socialnopedagoškega diagnosticiranja in načrtovanja na podlagi samopredstavitve. 3 Namen z analizo samopredstavitve sem želel "izluščiti" čimbolj kompleksno sliko življenjskega položaja 17-letnega dekleta oz. njene življenjske in socialne umeščenosti ter na tej podlagi izdelati predlog izhodišč načrta socialnopedagoške pomoči dekletu. 4 Metodologija procesa diagnosticiranja Konkreten poskus socialnopedagoškega diagnosticiranja in načrtovanja pomoči izhaja izključno iz samopredstavitve mladostnice v polstrukturiranem, tematsko ustrojenem intervjuju, kije nastal v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta z naslovom "Socialnopedagoške 474 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 diagnoze - samopercepcija in samoprezentacija otrok in mladostnikov s težavami v socialni integraciji kot osnova za oblikovanje individualnih vzgojnih programov", opravljenega v letih od 1996 do 1998 (Kobolt, 1999). Sodelovanje v pogovoru je bilo prostovoljno. Obrazec intervjuja je zajemal naslednja področja: jaz v preteklosti in danes - samoocena, jaz in družina, jaz in šola, jaz in vrstniki, prosti čas/interesi, prihodnost/načrti/ življenjska usmeritev in doživljanje vzgojnega zavoda. Dana je bila tudi možnost individualnih dopolnitev (ibidem). Vsebino intervjuja sem obdelal na kvalitativni način, kije imel značaj rekonstrukcije oz. razumevanja in razlage (hermenevtika). Za socialnopedagoško diagnostiko je nasploh značilno, daje bolj "mehka", kvalitativna in nekako bolj življenjska v primerjavi s klasičnimi kvantitativnimi diagnostičnimi postopki (Koller-Trbovič, 1999). Hermenevtično razumevanje posameznikovega umeščanj a v socialni prostor je postalo temeljni sodobni socialnopedagoški diskurz (Kobolt, 1999) in v praksi pomeni predvsem ukvarjanje z besedili, kjer je bistvenega pomena vživljanje v intervjuvanca (Rapuš-Pavel, 1999a). Mollenhauer in Uhlendorff vidita cilj takega pristopa v ugotovitvi tako subjektivno pripisanega, mišljenega, individualnega pomena, kot tudi v intervjuju vsebovanega, intervjuvancu pa mogoče zakritega, objektivnega pomena (ibidem). V intervjuju mladostnica izpostavlja in aktualizira določene življenjske teme in pomene. Izhajal sem iz tega, kar je dekle zares povedalo in poskušal interpretirati, osmisliti njeno razlago lastne življenjske tematike oziroma rekonstruirati logiko njene samopredstavitve. Želel sem ugotoviti, kako mladostnica vidi sebe, kako doživlja sebe v povezavi s pomembnimi življenjskimi dogodki, s kakšnim vzorcem samopredstavitve nastopa, kaj želi, kako glede na odnose z drugimi, kaj jije bolj ali manj pomembno in kako povezuje zanjo pomembne dogodke ter okoliščine (prim. Rapuš- Pavel, 1999a). Prizadeval sem si čimbolj natančno in poglobljeno razumeti mladostnico, njene individualne razvojne značilnosti in zmožnosti. Poskušal sem tudi čimbolj celostno evalvirati njene celotne socialne okoliščine, ugotoviti, kateri vzorci odnosov in razvojnih potekov so delovali in še delujejo v njenem življenjskem okolju, kateri dejavniki se kažejo kot bistveni. Osredotočil sem se na dekletove vzorce spoprijemanja s težavami, na razvojne potrebe, moči, možnosti mladostnice in njenega okolja, na vprašanja njene življenjske perspektive (prim. Kobolt, 1999). Poskušal sem preseči zgolj opis in doseči nivo razlag, povezovanja, ugotavljanja (ko)relacij, latentnih struktur, ki so implicirane v manifestnih pojavnostih. Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ Kljub temu, daje za mojo analizo raziskovalnega materiala značilen rekonstruktivni hermenevtični pristop, pa nisem ortodoksno sledil korakom, kijih predlagajo nekateri avtoiji (npr. Mollenhauer in Uhlendorff, 1992 ali Nolke, 1999). Njihove koncepte sem kombiniral s členjenjem poteka kvalitativne obdelave raziskovalnega materiala po načelu, ki ga predstavlja Mesec (1998). Tako sem vsebino intervjuja analiziral po naslednjih korakih: (1) določitev enot kodiranja, (2) pripisovanje pojmov enotam kodiranja, (3) ureditev vseh pojmov in izbor relevantnih pojmov, (4) operacionalno določanje pomembnih pojmov, (5) strnjena predstavitev pojmov po področjih in (6) razlaganje ter povezovanje pojmov kot poskus socialnopedagoškega diagnosticiranja in načrtovanja pomoči. Prvih štirih korakov se bom na tem mestu dotaknil na kratko, zgolj za ponazoritev, vsebino zadnjega koraka pa bom predstavil skoraj v celoti. 5 Rezultati 5.1 Koraki analize 1-4 Rezultati kvalitativne obdelave materiala so preobsežni, da bi jih v tem članku mogel v celoti prikazati, zato sem se odločil izbrati in prikazati le posamezne segmente oz. ponazoritve zaporednih korakov analize, ki so po moji oceni med zanimivejšimi ter pomembnejšimi za razumevanje in pomoč mladostnici. Tabela 1 predstavlja izbor enot kodiranja in pripis pojmov le-tem iz zaključnega dela dobesednega zapisa intervjuja. Tabela 2 kaže, kako sem za področje "življenjska perspektiva" (druga obravnavana področja so bila še "družina", "šola", "zavod", "samopodoba", "interesno angažiranje" in vrstniki") uredil pojme. Tabela 3 prikazuje operacionalno definiranje kategorije "dekletove vrednote", kije le ena od kategorij področja "življenjska perspektiva". Iz strnjene vsebine samoprezentacije (korak 5) sem kot primer uporabil področje "samopodobe", zaključno fazo - socialnopedagoško diagnosticiranje in načrtovanje individualnega programa pomoči - pa, kot že receno, predstavljam v celoti. 5.2 Korak analize 5: primer strnjene vsebine samopredstavitve na osnovi operacionalno definiranih pojmov za področje "samopodoba" Dekle opisuje sebe kot otroka, kije pogosto lagal, si namišljal stvari 476 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 Tabela 1: Primeri odprtega kodiranja —pripisovanja pojmov enotam kodiranja (koraka 1 in 2). Številke pomenijo zaporedne označbe enot kodiranja oz. pripisanih pojmov. (8) in bil uporniški (10). Spregovori o lastni samostojnosti že od malega (183), o nepotrebnosti skrbi ali tolažbe staršev že od malega (184: Nikoli nisem rabila nekoga, da me pazi ali da me potolaži) in svojo sposobnost, da že od malega sama predeluje in obvladuje krizne situacije (185 : Vedno sem se znala sama skulirati, če je bilo kaj narobe). Izjavi, daje bila do Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^уу Tabela 2: Primer ureditve pojmov za področje " življenjska perspektiva " (korak 3). nedavna povsem indiferentna do odzivov drugih nanjo (192,193 : Nikoli nisem bila odvisna od drugih, boli me kurac, kaj mislijo drugi... zdaj pa kar nekaj opažam, da mi ni vseeno, kaj določeni ljudje mislijo). Sprejema svojo spolno opredelitev in se zaveda, da ni edina lezbijka (78: Nimam nobenih problemov s tem, sem pač lezbijka, sem zrasla s tem, mije že od malega jasno,... nisem edina). Verj ame v svoj e spo sobno sti in uspeh v šoli (156: Mislim, da je šola lahka in da bom zlahka izdelovala). Sebe doživlja kot družabno (96) in lastno privlačnost za druge povezuje s svojo odprtostjo, odkritostjo, inventivnostjo in iniciativnostjo (97: Drugi so radi v moji družbi, ker sem ful odprta, pa vedno povem. 478 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 kaj mislim, pa ful nore ideje imam). Sebe ocenjuje kot uporniško, kot borko proti krivičnosti (98), izpostavlja lastno sposobnost vživljanja v drugega - empatičnost (99: Znam začutiti in izraziti, kaj drugi mislijo), učinkovitost svojega izražanja kritike in protesta (120:... шpotem vedno kaj dobrega pride iz tega, če se kaj zbunimo pa to). Omenja lastna močna čustva jeze, ko stvari ne tečejo, kot bi morale (124). Svoje doživljanje jeze dojema kot diskontinuirano in adaptivno emocijo (125: /z te jeze potegneš energijo ven in je spet ok). Sebe ocenjuje kot resno in osredotočeno pri delu (126) ter se dojema za izjemno zrelo in resno v primerjavi z vrstnicami (128). Opredeljuje se kot primernejšo za zavezništvo s starejšimi kot z mlajšimi (129). Pozitivno vrednoti lastno občutljivost za nepravičnost (169: Dobra sem v tem, da sem občutljiva na nepravičnost, na razne diskriminacije) in lastno sposobnost reflektiranja dogodkov v povezavi z družbo, sabo in drugimi (174: Ful stvari razmišljam, ki se dogajajo v družbi in meni, vse je osebna izkušnja, tudi to, kar se drugim dogaja in ti doživljaš na tak in tak način). Med svojimi "močnimi stranmi" poudari še, daje dobra govornica, ima dobre ideje, zna se pogovarjati z ljudmi injim pomagati v stiski (175). Doživlja se kot kompetentno za strokovnjakinjo za psiho-socialno delo z ljudmi (176: Ne vem, bi morala bit psiholog ali kaj takega). Smatra se za selektivno pri izbiri ljudi za druženje, merilo pa ji je kakovost človeka na vseh področjih ( 182: Zbiram si ljudi, s katerimi se ukvarjam ...s tistimi, ki so kul na vseh področjih, tudi na profesionalnem ...ne ukvarjam se z vsakim). Izpostavi tudi lastno odvisnost od določenih ljudi v sedanjosti (186: Zadnje časa pa sem tko ful odvisna od določenih ljudi, če jih dalj časa ne vidim, sem čisto mim). Misli, daje dobra organizatorka in je prepričana, da bi si znala organizirati življenje (191). Ocenjuje, da ji je trenutno v redu, daje zadovoljna (218) z življenjem, s sabo in želi ostati takšna, kot j e (212). 5.3 Poskus socialnopedagoške diagnoze in načrtovanja programa pomoči Diagnosticiranje na podlagi samopredstavitve oz. na temelju intervjuja je brez dvoma koristno, ni pa samo po sebi dovolj. Zato je potrebno socialnopedagoško ocenjevanje življenjskega položaja in razvojnih možnosti mladostnice ter razumeti predloge za načrt vzgojne pomoči, ki sledijo v nadaljevanju, izključno kot dopolnitev in ne kot nadomestilo za druge diagnostične postopke. Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ Pri analizi intervjuja sem sledñ enemu temeljnih socialnopedagoških načel, saj sem dekle ves čas dojemal kot sposobno in dejavno osebo, ki lahko bistveno vpliva na pozitivno spremembo lastnega osebnega oziroma psiho- socialnega položaja. Potrebuje predvsem ustrezno pomoč pri iskanju izvorov samopomoči in pomoči socialne mreže za kakovostnejše in neodvisnejše življenje v smislu promocije na različnih področjih in nivojih ter izboljševanja življenjskih možnosti. Kakšna konkretno naj ta pomoč bo, pa prikazujem v nadaljevanju^. Vsebina tega poglavja je utemeljena izključno na tistem, kar je dekle zares povedalo oz. na razumevanju te vsebine iz zornih kotov različnih teoretskih modelov, ki so tudi sicer podlaga socialnopedagoškemu razumevanju (Kobolt, 1999): psihoanalitično-okoljske usmeritve, učno- vedenjske usmeritve, družinsko-terapevtske paradigme, teorije sistema, modelov socialnih spretnosti in veščin ter socialne inteligence, integrativnih modelov. Interpretacija se v določenih delih bolj poudarjeno naslanja na paradigmatski okvir transakcijske analize (Milivojević, 1999). 5.3.1 Družina Dekle je že od najzgodnejših let doživljalo fizično nasilje očeta alkoholika in bilo priča očetovemu fizičnemu zlorabljanju mame. To je trajalo do njenega sedmega leta. Družinski odnosi so bili izredno konfliktni, nestabilni in ogrožujoči, tako da sta bili doživljanje ogroženosti in nemoči pogosti emociji. Zanjo so bili močno neugodni tudi hudi notranji konflikti zaradi želje očeta, da se opredeli zanj ali za mamo. Pred očetom so velikokrat bežali in poiskali podporo sorodnikov, ki so po potrebi nudili zavetišče. Ta podporna socialna mreža je bila varovalni dejavnik in jo, če še obstaja, velja vpreči v proces načrtovanja in izvajanja socialnopedagoške pomoči dekletu. Dekle je imelo srečo, daje mama navsezadnje zbrala dovolj poguma in moči, da seje očetu uprla in tako prekinila "agonijo", kije razvojno močno negativno vplivala na dekle. Dekle, ki bo kmalu polnoletno in že nekaj mesecev živi v odprtejši in manj strukturirani obliki vzgojnega zavoda, v najobčutljivejšem obdobju svojega življenja ni bilo deležno ustrezne družinske dinamike in vzdušja, da bi se počutilo varno, ljubljeno, pomembno in podprto v soočanju z ^ Razumevanje in razlago dekletovega doživljanja oz. njenega življenjskega položaja v nadaljevanju ločujem od predlogov za poglobljeno diagnosticiranje in oblikovanje vzgojnega načrta tako, da predloge dosledno označujem s poševnim tiskom. 480 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 nalogami na svoji razvojni poti. Glede na izrazito fizično zlorabljanje, kije kazalo na čustva sovraštva očeta do otroka, obstaja določena verjetnost, daje dekle prišlo do zaključka, da ni pomembna, ali morda, da nima pravice obstajati in daje razvilo prezir oz. sovraštvo do same sebe, kar bi se lahko kasneje manifestiralo v različnih oblikah samoponiževalnega ali samodestruktivnega vedenja^. Če bi to držalo, bi se ob spletu izrazito neugodnih dejavnikov v dekletu samem in njenem okolju morda lahko izrazile suicidalne težnje, vendar pa druge zbrane informacije ne potijujejo takšnega negativnega samoopredeljevanja dekleta, nasprotno, njena samopodoba se kaže kot razmeroma pozitivna, kot bomo videli v nadaljevanju. Negativno ocenjuje predvsem svojo impulzivnost, nepotrpežljivost in nenehno hitenje. Dobra antiteza za impulzivnost (acting out) je, da dekle naučimo, da ima v trenutku, ko čuti emocijo, možnost emocijo ne-izraziti z vedenjem oz. jo izraziti na različne načine. Natančnejša analiza njenih transakcij s starši bi pokazala, ali je to nerefleksivno vedenje in hitenje morda povezano s sporočili, kot so: "Ne razmišljaj s svojo glavo!", "Pohiti... če ne... !" "Nimaš pravice obstajati!" in podobno. Potrebno bi bilo podrobneje opredeliti povezanost dekletove nepotrpežljivost do drugih (in verjetno tudi do sebe) z odnosom staršev do nje v otroštvu. Tako bi lahko analizirali načine, kako so bili starši nepotrpežljivi do nje oz. kako so vzpodbujali njeno nepotrpežljivost. V povezavi z morebitnim dekletovim destruktivnim samodefiniranjem moramo pridobiti dodatne informacije in preverjati, kako variira v odvisnosti od intenzitete obremenitev vsakdanjega življenja. Omogočiti moramo, da pridejo do izraza alternativna sporočila o njej sami, antiteze morebitnim razdiralnim samoocenam in samoomejitvam. Dojeti mora, da je brezpogojno pomembno, vredno človeško bitje, ki ima pravico, da živi, da misli in da dela napake. Zanimivo je, da dekle, kljub njegovemu nasilju do nje, meni, dajo je imel oče zelo rad in izpostavlja tudi njegove pozitivne strani. Očitno je oče občasno s svojim vedenjem vendarle pokazal tudi ljubezen in skrb do ® Starševska sporočila tipa "Nisipomemben, vreden!" in "Ne obstajaj!" so znotraj transakcijsko analitičnega "koncepta prepovedi ", ki se nanaša na sporočila, s katerimi roditelji otrokom odrekajo neke temeljne človekove pravice, najbolj zaviralna oz. razdiralna za otrokov razvoj. Skozi identifikacijo lahko postanejo del otrokove osebnostne strukture in se manifestirajo skozi čustva samoprezira v primeru "Nisi pomemben!" in samosovraštva v primeru "Ne obstajaj". Spremljevalec samoprezira je nujno neka oblika samoponiževanja, samosovraštvo pa praviloma spremlja samouničevalno vedenje (mortido) (Milivojević, 1999). Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ hčere, mogoče pa ga dekle, da bi zaščitilo svojo psihično integriteto, rahlo tudi idealizira. Kakorkoli, zdi se, da obstaja možnost, da postane oče ena izmed ključnih oseb, na katere lahko naslonimo program pomoči. Predvsem ga je potrebno podpreti v njegovi očetovski funkciji. Res paje, da dekle govori tudi o očetovem ljudomrznem, neustreznem socialnem vedenju, kije družino v širšem socialnem okolju označilo negativno. Sklepamo lahko, daje bila družina kot sistem razmeroma zaprta, daje bila manj prepustna za pozitivne vplive iz širše socialne sredine, ki bi lahko omolili negativno spiralo družinske dinamike. Iz dekletove samopredstavitve izstopa pritožba, daje bila že zelo zgodaj prepuščena sama sebi, prikrajšana za nadzor in podporo s strani staršev v starosti in v situacijah, ko so otroci običajno še deležni starševske podpore. Pravi, da že od malega sama predeluje in obvladuje krizne situacije in omeni, da seje na to prilagodila ter dopušča možnost, daje bila manjša skrb staršev zanjo v takšnih situacijah njen lastni izbor. To lahko razumemo kot poskus zmanjševanja odgovornosti staršev in nalaganje pretiranega bremena na svoja (v tistih letih še zelo krhka) "ramena". Potrebno je oblikovati vzvode kontinuiranega nadzora inpsiho-socialne podpore dekletu ter tako kompenzirati izrazit primankljaj iz otroštva. Razvojno neugodna je bila tudi dekletova bivalna in z njo povezana socialna situacija, saj je od konca OS pa do odhoda v stanovanjsko skupino živela v stanovanju s popustljivo babico in bratom, kjer niso znali vzpostaviti sožitja in znosnega sobivanja. Varovalni dejavnik je bil umik v svojo sobo. Mama seje zelo zgodaj fizično ločila od otrok inje občasno prespala v istem stanovanju, le ko seje sprla s partnerjem. V takšnih okoliščinah ni mogla ustrezno opravljati svoje starševske vloge. Pot do avtonomije vodi prek dobre simbioze, torej prek starševske stalne skrbi, nadzora in podpore. Če simbioza ni ustrezno vzpostavljena alije prezgodaj prekinjena, je separacija oz. razvijanje avtonomije oteženo. To izredno dobro razume tudi dekle, ki svojo sedanjo odvisnost od nekaterih ljudi pojasnjuje prav s prezgodnjim opuščanjem podpore s strani staršev. Podpreti je treba dekletovo navezanost na vzgojiteljico K. in jo vzpodbujati, da se iz te nadomestne, varne, stabilne, predvidljive "simbioze "počasi izvije v resnično avtonomijo. Starši so dekletu v zgodnjih otoških letih na nekaterih področjih puščali preveč svobode, na nekaterih drugih pa sojo morda preveč omejevali, ji puščali premalo odgovornosti, moči in vpliva ter ji premalo priznavali pogajalsko pozicijo. Tako soji npr. onemogočih odločanje o lastnem 482 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 telesnem izgledu (prepoved imeti dolge lase!). Dekle je tako utrdilo pozicijo uporniškega otroka, ki se iz neke temeljne nemoči kontraodvisno upira tudi stvarem, ki so sicer zanjo koristne. Zgodaj se je začela vesti manipulativno, pogosto je lagala, si namišljala stvari in ob tem uživala neustrezno podporo stare mame. Z vidika uporniškega otroka svet nikoli ni dovolj "fer" in oseba v takšni poziciji je izrazito občutljiva na kršenje njenih pravic. Naše dekle v tej senzibiliziranosti vidi svojo kakovost in v povezavi s tem je pogosto surovo neposredna do kršiteljev in ravnodušna do negativnih odzivov drugih na njeno neposrednost. Kritiko izraža z negativnim etiketiranjem osebe kot celote, namesto da bi se usmerila na nesprejemljivo vedenje drugega (glej Milivojević, 1999). Skladno s tem tudi kritiko svojega vedenja razume kot napad nase kot osebo oz. kot izraz sovraštva ali prezira. Analogno temu doživlja tudi nepripravljenost drugih, da bi ji izpolnili neke njene želje. To kaže na določeno čustveno nezrelost, kije podlaga za nekatere njene vedenjske, kontraodvisne težave. Veliko napora je potrebno vložiti v učenje dekleta, da vzpostavi temeljno razlikovanje med vedenjem osebe in osebo samo ter med željo osebe in osebo samo. Potrebuje pomoč, da negativnih odnosov do svojega vedenja in svojih želja ne bo več dojemala kot negativnega ocenjevanja nje kot osebe, in na drugi strani, da bo to ločevala tudi pri drugih. Razviti in ojačati je treba situacije, v katerih bo lahko korigirala svojo eksistencialno pozo jaz sem o.k. - ti nisi o.k", in jo spremenila v zrelo pozicijo "Jaz sem o.k. - ti si o.k. " (Harris, 1967). Naučiti jo je treba tudi, da preseže kontraodvisnost in da se zrelo zaveda, da je včasih nekaj zanjo dobro, tudi če to isto misli neka avtoriteta. O vsem tem in še o mnogih vidikih psiho-socialnih veščin je nujno educirati in usposabljati tudi druge osebe, kijih bomo vključili v pomoč, da bi lahko vsi skupaj čimbolj konsistentno uveljavljali ustreznejše vzorce samoocenjevanja in komuniciranja z drugimi. Za dekle so bile obremenitve, ki so izhajale iz družinskih odnosov in starševske vzgojne neustreznosti, razvojno prevelike. Onemogočale soji, da brezskrbno uživa svoje otroštvo, ji preprečevale, da bi bila dejansko otrok z moratorijem za neodvisnost in jo silile v prezgodnjo odraslost. To se jasno kaže v njenih težnjah že iz otroštva, da se druži s starejšimi, v njenem poudarjenem samoopredeljevanju za zrelejšo od vrstnikov in v zavezništvu s starejšimi. Dekletu je treba omogočiti, da se angažira v prijetnih, sproščujočih in razbremenjujočih dejavnostih, da izživi svojo otroškost in tako nadomesti določene razvojne vrzeli. Pomagati ji je treba vzpostaviti ustrezen stik z vrstnicami. Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ Pomembno je, da dekle mamo pozitivno ocenjuje in daje prepričana v njeno ljubezen in skrb. Mama je dekletu, kljub konfliktom, ki sta jih imeli, zelo pomembna. V njej vidi osebo, kije do sedaj zanjo pokazala največji interes in ki ji bo vedno v oporo. To mamo postavlja v položaj izredno pomembnega člena v kompleksni mreži pomoči, ki jo je treba razviti. Mami je treba pokazati načine, kako lahko hčerko podpre, kako naj spremeni določene vzorce komuniciranja z njo in kako naj se sama učinkoviteje spoprijema s težavami. Mamin trud za zagotovitev materialnih sredstev za preživetje družine (samozaposlitev), njeno prevzemanje relativno cenjene socialne vloge (dejavna v nekem društvu), vzpodbujanje angažiranja cele družine v socialno pozitivno vrednoteni aktivnosti (organizacija dejavnosti v povezavi s poslanstvom društva) in nadaljevanje šolanja, kažejo na njene pozitivne lastnosti, kot so skrb za družino, iniciativnost, agilnost, vztrajnost. Vse te lastnosti mame moramo v procesu pomoči dekletu vpeti in jih usmeriti v izboljševanje hčerine življenjske situacije. Z mamo pa si nista nikoli zaupno delili pomembnih čustvenih vsebin, nista neposredno izražali vzajemne ljubezni; dekle je zaradi materine prezasedenosti in preutrujenosti pogrešalo njeno pozornost ter imelo občutek, da ima mama raje brata. Lahko bi apelirali na mamo in ji pomagali bolj neposredno izraziti naklonjenost do hčere oz. zmanjšati prepreke za večjo čustveno bližino. Dekle pozitivno razume mamino večjo zahtevnost do nje (v primerjavi z bratom) z domnevno večjimi pričakovanji mame, domneva, dajo mama ocenjuje za sposobno, kar verjetno pozitivno vpliva na dekletovo dojemanje sebe. Ovirajoče pa deluje dekletovo prepričanje, da mama ne razume in ne sprejema njene spolne opredelitve in vključenosti v alternativno kulturno- aktivistično okolje, ter da ne odobrava in ceni njenega ustvarjanja. Kaže pa, da dekle samo sebe sprejema in da ji mamino mnenje o njeni spolni usmeritvi na tej stopnji razvoja ni več pomembno za opredelitev sebe v tem segmentu identitete. Odločila seje, da ne bo več poskušala vplivati na mamin odnos do tega. Mami je treba omogočiti, da v sebi predela in sprejme hčerino spolno usmerjenost ter ji to sprejemanje tudi pokaže. Dekletova referenčna skupina so kolegice iz alternativne scene, ki si prizadevajo, da njihova drugačnost spregovori in se opredeljujejo kot pomembne in enakopravne v družbi. Dekle seje s takim pogledom identificiralo, kar je razvidno iz njene predstavitve podobe o sebi, ki zajema veliko pozitivnih točk. Zaradi velike moči vplivanja nanjo so določene 484 Socialna pedagogika, 2 00 1 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 osebe na tej sceni tudi potencialno pomemben partner pri načrtovanju in uresničevanju vzgojne pomoči dekletu. Oblikovanje homoseksualne spolne identite bi v skladu z nekaterimi teorijami lahko smiselno povezali s preveliko odsotnostjo mame in posledično premalo intenzivnim odnosom dekleta in mame, prek katerega bi se dekle lahko poistovetilo z mateijo kot predstavnico ženskega spola. Tudi oče ni bil v ustrezni funkciji - ni se kazal kot uravnovešen, privlačen, empatičen in nenasilen lik, ter je tako morda vplival na oblikovanje dekletove morebitne generalizirano negativne predstave o moških. Tudi njegova odsotnost je bila verjetno razvojno neugodna, saj se ni uresničila očetova funkcija potrjevanja dekleta kot privlačnega, kar bi vzpodbujalo njeno ženskost. Prav tako ni imela ustreznega modela, ki bi kazal dober partnerski odnos moškega in ženske. Spolno usmerjenost dekleta je treba sprejeti in ji pomagati, da bo zaradi tega čim manj prikrajšana in socialno negativno etiketirana. Koristno je pomagati ji izoblikovati merila za kakovosten partnerski odnos. 5.3.2 Vzgojni zavod Okolje, kjer trenutno biva, vzgojitelje in odnose z drugimi gojenci ocenjuje pozitivno, kar je izredno pomembno, saj so njene razvojne možnosti tako večje, glede na to, daje zavod v tem obdobju poleg šole najpomembnejši agens vzgojnega vplivanja nanjo. Zadovoljna je, da ima podporo in nadzor ter da se kršitve dogovorov v zavodu sankcionirajo z omejitvami. Vzgojitelji morajo biti do dekleta ljubeči, naklonjeni in hkrati v določenih stvareh nepopustljivi. V sodelovanju z dekletom, starši, drugimi strokovnjaki, šolo in nekaterimi osebami iz dekletove socialne mreže morajo pripraviti celovit načrt pomoči, ki bo vseboval konkretne ukrepe z jasno razmejenimi odgovornostmi in določenimi časovnimi roki. Zelo pozitivno je, da je dekle pripravljeno sodelovati, izraziti svoje želje, cilje in pričakovanja pri oblikovanju vzgojnega načrta. To je treba podpreti in uporabiti.. Dekle se zaveda, da včasih prihaja v konfliktne odnose z vzgojitelji, in z očitkom, da se odrasli pogosto ne znajo vživeti v mlade zaradi pozabljanja lastnega doživljanja v mladosti, delno pripiše odgovornost za te težave vzgojiteljem. Izpostavi, da so stvari, ki njej in drugim gojencem gredo "flil na živce" in zaradi katerih so zelo jezni. Verjetno je ta eskalirana emocionalnost v določeni meri povezana z njeno opozicionalnostjo s stališča upora avtoritetam. Morda bi glede tega bilo smiselno pomagati dekletu. Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ da ozavesti svoje čustvene odzive, da se nauči v določenih situacijah ustrezneje in bolj prilagodljivo doživljati in izražati svoja čustva. Pomembno je tudi, da vzgojitelji omilijo njeno pogosto upiranje tako, da ji priznajo pogajalsko pravico in da v partnerstvu z njo oblikujejo dogovore, ki se jih bo tako verjetno bolj držala, saj se bo čutila bolj upoštevano in odgovorno. Pozitiven vidik manipulativnega dela mladostničinega značaja in njene opozicionalnosti je izredna izostrenost za nianse v medčloveških interakcijah, občutljivost za omejevanje človekovih pravic, velika sposobnost vživljanja v druge in dobro reflektiranje dogodkov v povezavi z družbo, sabo in drugimi. To bi lahko imenovali tudi visoka intra in interpersonalna inteligenca, ki je dober temelj njene dovzetnosti za pedagoško pomoč in ki dekle kvalificira kot potencialno kompetentno osebo za psihosocialno pomoč ljudem. Vse to je treba podpreti, ustaviti situacije, v kateri bodo te kakovosti prišle do izraza in jih usmeriti v konstruktivno smer. V zavodu je dekletu že od njenega prihoda najpomembnejša oseba vzgojiteljica B., katero opisuje izrazito pozitivno, idealno. Zdi se, da se pri dekletu kaže določena težnja po binarnem, črno-belem oz. razcepljenem 486 Socialna pedagogika, 2 001 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 dojemanju, saj ljudi ocenjuje bodisi kot idealne bodisi jih oceni izrazito negativno. Vzgojiteljica B. lahko bolj diferencirano in barvitejše dojemanje dekleta spodbudi tako, da se v odnosu z njo, ob sicer stalni naklonjenosti dekletu, kaže kot oseba s slabostmi in vrlinami, ter dekle vzpodbuja, da naj tudi ona ljudi bolj stvarno ocenjuje. Vzgojiteljica B. naj bi bila še naprej ena izmed nosilnih oseb v sistemu pomoči dekletu. 5.3.3 Šola Dogajanje na šoli, ki jo obiskuje, vidi pozitivno. Meni, da soji nekateri profesorji izrazito naklonjeni, drugi pa so popolnoma ravnodušni (to potrjuje hipotezo o dekletovem razcepljenem dojemanju ljudi, brez integracije dobrih in slabih lastnosti). Sošolci seji zdijo v redu, v razred je dobro vključena in med vrstniki priljubljena. Prepričanaje v svojo kompetentnost za upešno dokončanje šole in ima tudi vizijo, da bo nadaljevala šolanje na fakulteti. Značilno je, da se navdušuje nad dejstvom, da so nemimi razred, ki veliko razgraja. To lahko pojasnimo v kontekstu njenega kontraodvisnega upiranja normativom, kijih postavljajo avtoritete. V šoli je sposobna dosegati visoke uspehe, zaveda se pomembnosti šolanja za njeno prihodnost, potrebno jo je le vzpodbujati, motivirati in kontinuirano podpirati. Dekle je povečano občutljivo na okoliščine, ki se splošno pojmujejo kot nezaželene^. Če jo bodo učitelji poslušali, se lahko naučijo, da se v njeni opozicionalnosti velikokrat zrcalijo njihovi lastni neustrezni postopki, kijih kaže spremeniti. Dekletu morajo omogočiti tudi več odgovornosti in jo spodbujati k sodelovanju pri oblikovanju nekaterih pravil, ki bodo urejala določena področja šolskega dogajanja. Predvsem pri angleščini ji je treba omogočiti, da razvije in uveljavi svojo nadarjenost. 5.3.4 Perspektiva V nadaljevanju želim jasneje predstaviti, kakšne so njene razvojne možnosti ter kateri so zaščitni in podporni dejavniki, na katere velja opreti program pomoči. Dekle je užaljenoi, dajo je mama nagnala od doma inje odločeno, da ® Učitelji naj bi se zavedali, da so mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami pogosto zelo občutljivi na tiste dejavnike v okolju, ki povzročajo nenaklonjenost in odpor tudi ostalih mladostnikov (Peček, 1999). Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ se ne vrne za stalno, kljub temu, dajo mama vabi. Pozitivno je, da je ohranila stik z domom in da občasno hodi domov. To moramo podpreti in tako njo kot domače okolje pripraviti, da bi bili ti obiski čim boljši. Na brata in njegovo podporo kaže le omejeno računati pri načrtovanju pomoči dekletu. V nižjih razredih OS jo je sicer ščitil in ji bil v oporo pred vrstniki, vendar seje kasneje odnos med njima ohladil in obseg njunega trenutnega komuniciranja je izredno majhen. Kljub vsemu gaje smiselno povabiti k sodelovanju, ga motivirati za pomoč sestri in tudi njemu ponuditi strokovno pomoč. Oseba, kije dekletu pomembna, za katero dekle meni, dajo razume in sprejema njeno lezbičnost, je očetova sorodnica. Tudi sama je lezbijka in se namerava kmalu preseliti v M., kar povečuje možnosti, dajo vključimo v proces pomoči dekletu. Mladostnica ima velike pozitivne razvojne možnosti. Trenutno živi v odprti obliki izvendružinske vzgoje z malo strukturiranim programom, kiji omogoča odgovorno, samostojno načrtovanje vsakdanjega življenja in ji (predvsem vzgojiteljica B. !) nudi veliko podpore pri spoprijemanju z njenimi razvojnimi nalogami. Je iniciativna in se dobro znajde v najrazličnejših situacijah. Ima razmeroma pozitivno samopodobo in celo vrsto interesov, kijih dejavno uresničuje. Sebe ocenjuje kot resno, osredotočeno in vztrajno pri delu. Aktivno in z velikim zadovoljstvom je vključena v zabavno in kulturno- aktivistično dogajanje na alternativni sceni, kjer prevzema tudi odgovornejše vloge. Vsekakor kaže podpreti njeno tukajšnjo dejavnost ter določene osebe pritegniti k sodelovanju v okviru programa pomoči. Tu je tudi njena prijateljica iz osnovne šole, ki se kaže kot oseba v dekletovi socialni mreži, ki jo je vredno angažirati. Pozitivno je, da pri izbira ljudi za druženje, in sicer po kakovosti človeka na vseh področjih. To zmanjšuje verjetnost, da bi prišla pod vpliv izrazito kvarne družbe, še posebej, ker je razvila visoka merila ob druženju s starejšimi aktivistkami alternativne scene. Šolo bo ob ustrezni motiviranosti veijetno zlahka opravljala, med vrstniki je sprejeta in priljubljena. Z mamo ima razmeroma dober čustveni stik, kar je dobro izhodišče za mamino intenzivnejšo vključitev v proces pomoči hčeri. Dekletu postaja vedno pomembneje, kako se nanjo odzivajo drugi, in kaj o njej mislijo, kar je izjemno pozitivno, saj je to nujni pogoj, ki omogoča vzgojno vplivanje nanjo za večjo vedenjsko prilagojenost. V M. Socialna pedagogika, 2 00 1 vol.5, št. 4, str. 4(Sß 1 49] -7TÜ- je zadovoljna in ve, da se lahko še vedno vrne domov, da torej v vsakem primeru zanjo na svetu obstaja neko "sidrišče". Verjame, daje sposobna samostojno živeti in da bi si življenje znala dobro organizirati. To prepričanost v kompetentnost za avtonomno obladovanje življenja je treba utrjevati in ji pomagati, da ohranja učinkovite spoprijemalne strategije ter da razvija tudi nove načine soočanja z izzivi vsakdana. Zaveda se, daje na koncu koncev v življenju vendarle vsak sam inje pripravljena sprejeti odgovornost za lastno življenje. Od ljudi je vedno manj odvisna, izraža pa željo po občasni podpori s strani drugih. Pripravljena seje "boriti" za svoj enakopravni položaj v družbi, saj se zaveda prikrajšanosti žensk in še posebej lezbijk v naši še zmeraj patristični kulturi. Ve, da neodvisnosti ni brez angažiranja v stvareh, ki so včasih tudi neprijetne. Takšno gledanje je dober napovedovalec, da ne bo zlahka izgubila volje, še posebej, če upoštevamo, da izpostavlja pomembnost tega, da človek nikoli ne obupa, da vztraja in izkorišča vse svoje moči. Vse to je treba v procesu pomoči krepiti in podpirati. Mladostnica je razmeroma dobro razdelala kratkoročno in tudi daljnoročno videnje svoje prihodnosti. Tako ima neko temeljno direkcijo in življenjsko usmeritev. V vsakdanjem življenju pa vendarle potrebuje podporo pri opredeljevanju lastnih avtentičnih želja, da bo lahko presegla odvisno opredeljevanje svojih želja zgolj na podlagi zaznavanja krivic, ki se dogajajo (spomnimo se, daje izjavila, da nekako kar potrebuje krivični svet za motiviranost in orientiranost v življenju). Sicer v povezavi s tem očitno prihaja na zrelejši nivo, saj kaže težnje po jasnem razlikovanju sebe od drugih in verjame v pomembnost zavzemanja v stvareh, ki so njej sami pomembne. Zeli, daje ne bi bilo nikoli strah in da bi živela dovolj dolgo, da bi lahko uresničila čimveč svojih načrtov. Pomembno je, da v programu pomoči načrtujemo trajno zagotovitev varnega in stabilnega življenjskega okolja in tako dekletu pomagamo pri predelavi bazičnega doživljanja ogroženosti, ki izhaja iz zgodnjih otroških let. Podpreti je treba njeno trenutno veselje do življenja in ji pomagati pri kreiranju čim pestrejšega življenja, v katerem bo uresničenih kar največ njenih interesov. Pozitivno napovedovanje njenega razvoja je utemeljeno tudi s tem, ker ocenjuje, da ji je trenutno v redu, daje zadovoljna s svojim življenjem, s sabo in želi ostati takšna, kot je. Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ Upoštevati moramo, daje mladostnica v razvojnem obdobju izgradnje identitete. Približuje se konceptualni integraciji pojmovanja same sebe, ki ponuja močnejšo osnovo za konstruiranje smisla osebne istovetnosti in kontinuiteto v predstavitvi lastnih življenjskih izkušenj (Rapuš-Pavel, 1999b). Pri tem občutljivem procesu ji lahko najbolje pomagamo tako, da pozornost od njenih primanjkljajev premaknemo k "močem " oziroma k podpornim mehanizmom, spoprijemalnim strategijam in socialnim mrežam, ter z njo gradimo zanjo in za okolje ustrezne spremembe. Delovati moramo kot dekletovi zagovorniki, varuhi in svetovalci. Pomembno je, da podpremo njene dosežene sposobnosti, vedno znova pa jo moramo vzpodbujati in soočati tudi z novimi nalogami, da lahko pride na višjo razvojno raven. Omogočiti ji moramo tudi več možnosti, da se sama zagovarja in da aktivno soodloča o tem, kako bo živela. Brez tega ne more biti odgovorna za uspehe in neuspehe v svojem življenju. Tudi dejstvo, da smo pri oblikovanju načrta intervencij upoštevali njeno samopredstavitev, lahko poglobi dekletovo odgovornost za lastno življenje. Čimbolj jo je treba pritegniti v pripravo vzgojnega načrta ter jo motivirati za delo "na sebi ". Koristno je, da ji damo možnost pogledati beležke, ki so nastale pri analizi pogovora, saj tako na nazoren in slikovit način dobi vpogled v lastno življenje, pomanjkljivosti in zmožnosti ter v področja, ki so potrebna posredovanja. 6 Zaključek Nočem, da bi napisano izzvenelo pretenciozno. Ponudil sem le nekatera izhodišča za oblikovanje načrta pomoči. Načrt bi bilo seveda treba v sodelovanju z vsemi ključnimi akterji še veliko bolj izdiferencirati, konkretizirati in operacionalizirati. Pri tem je potrebna usmerjenost v vsakdanje življenje, v obvladovanje življenjskih razmer v danih življenjskih okoliščinah - v kompleksnosti vsakdana. Načrt mora biti takšen, da bo razvijal, zavaroval in stabiliziral pozitivne alternativne participacijske načine vseh vključenih v proces pomoči dekletu. Ob vseh načrtih in ambicijah pomagati dekletu, posebej v kriznih situacijah, pa ne smemo pozabiti, da ima dekle tudi pravico do normativne krize brez posebne obravnave - da ji pustimo tudi nekaj miru, ki ga mladostniki nasploh potrebujejo. Za naše dekle sicer vidim veliko možnosti. Če zaključim tako, kot sem začel - z 490 Socialna pedagogika, 2 001 v o 1. 5 , št. 4, str. 469 - 491 morskimi prispodobami - lahko rečem, dajo že kar vidim, kako si bo še velikokrat razigrano zapela: Zaplula, zaplula, zaplula je barčica moja... 7 Literatura Harris, T. (1967). Гт OK & You 're OK: The Transactional Analysis Breakthrough. Harper and Row: New York. Kluge, C. (1999). Načrtovanje individualne pomoči kot participativni postopek na področju pomoči mladim. Socialna pedagogika, vol 3, št. 1, str. 35-46. Kobolt, A. (1999). Mlado stnikova samorazlaga in individualno vzgojno načrtovanje. Socialna pedagogika, vol. 3, št. 4, str. 323-356. Koller-Trbović, N. (1999). Socialnopedagoška diagnoza in načrtovanje tretmana. Socialna pedagogika, vol 3, št. 4, str. 461- 473. Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Visoka šola za socialno delo: Ljubljana. Milivojevič, Z. (1999). Emocije: psihoterapija i razumevanje emocija. Novi Sad: Prometej. Mollenhauer, K., Uhlendorff, U. (1992). Sozialpaedagogische Diagnosen. Weinheim und München: Juventa Verlag. Nolke, E. (1999). Rekonstruktivna hermenevtična analiza biografij v socialnopedagoškem delu. Socialna pedagogika, vol. 3, št. 4, str. 425-444. Peček, M. (1999). Od odvisnosti do odgovornosti - vključevanje učencev s posebnimi potrebami v procese odločanja. Socialna pedagogika, vol 3, št. 4, str. 357-376. Rapuš-Pavel, J. (1999a). Hermenevtični pristop k socialno pedagoški diagnostiki. Socialna pedagogika, vol 3 št. 1, str. 47-65. Rapuš-Pavel, J. (1999b). Pomen samopredstavitve mladostnic- primeijava uradne dokumentacije s tem, kar same povedo o sebi. Socialna pedagogika, vol 3, št. 4, str. 377-406. Stewart, J., Joines, V. (1991). TA Today. A New Introduction to Transactional Analysis. Lifespace publishing, Nottingham. Uhlendorf, U. (1997). Sozialpaedagogishe Diagnosen III Ein Mitja Muršič: Socialnopedagoška diagnoza (študija primera na podlagi samopredstavitve) ^ y ^ sozialpaedagogisch-hermenevtisches Diagnoseverfahren fuer die Hilfeplanung. Materialien. Juventa Verlag Weinheim und Muenchen. Vec, T. (1999). Prvo srečanje in ocena stopnje disocialne motenosti pri otrocih in mladostnikih. Socialna pedagogika, vol 3 št. 1, str. 67- 79. Strokovni članek, prejet avgusta 2001.