Biblos. österreichische Zeitschrift für Buch- und Bibliothekswesen, Dokumentation, Bibliographie und Bibliophilie. Wien. XIV/1965, št. 1—4, 220 str. 8°.
Štirinajsti letnik ohranja dosedanjo standardno obliko z razvrstitvijo gradiva (strokovne razprave, bibliografija za področje bibliotekarstva, stalne rubrike), omejuje pa se v vsakem zvezku na dve razpravi. Od teh sta dve s področja bibliotekarstva (Josef Stummvoll: Biblioteka bodočnosti; Josef Mayerhöfer: Ameriške knjižnice danes), druge pa obravnavajo specialna področja iz zgodovine knjige (Hans Lülfing: Knjiga v 15. stoletju in GW [Gesamtkatalog der Wiegendrucke], Friedrich Kelbitsch: Tiskarstvo v Grazu; Otto Mazal: Odlomek iz zbirke latinskih apokrifnih apostolskih zgodb; Günter Brosche: Shakespeare v Avstrijski nacionalni biblioteki) ali nosijo pečat priložnosti (Josef Mayerhöfer: Svetnik dr. Franz Hadamowsky; Harro Heim: Poklic in ugled bibliotekarja). Pozornost zaslužita — kljub tehtnosti vseh prispevkov — predvsem razpravi s področja bibliotekarstva,, od katerih je prva eden izmed temeljnih referatov na 8.
kongresu avstrijskih bibliotekarjev v Linzu.
Josef Stummvoll izhaja iz dejstva, da stoje biblioteke glede na neverjeten porast knjižne produkcije in s tem v zvezi vedno bolj specializirane znanosti (ki množi potrebo po dokumentaciji) predvsem pred dvema možno-stima prilagoditve tej situaciji: uvesti moderne tehnične metode (mikrotisk, mikrofilm, mikro bralni aparati itn.) ali preiti na uporabo elektronskih aparatur. Biblioteka bodočnosti bo morala — ne glede na to, da bo »knjiga kot taka še dolgo časa njena osnova tudi v bodoče«, da bo »pomembnost in važnost bibliotekarja, osebe, človeka za bodočo biblioteko še večja in celo tehtnejša« — upoštevati bolj kot doslej moderno strojno tehniko, pa čeprav je videti, da je trenutno iz finančnih ali kakršnihkoli drugih razlogov njena praktična uporabnost v bibliotekarstvu skorajda nemogoča. Nato posveti vso pozornost elektronskim strojem za obdelavo podatkov (EDV), njihovi vedno večji tehnični dognanosti in kljub velikim stroškom skorajda neobhodni prisotnosti v biblioteki bodočnosti, pri čemer dialektično in obširno dokumentirano sooči vse prednosti in negativne strani njihove uvedbe, uporabe in izrabe. Vse to s predznakom, da zmorejo in bodo zmogle te in njim podobne aparature le to, kar jim bo človek »naročil«, ker so vendarle proizvod njegovega duha. Predvsem pa ne more mimo ugotovitve, da je treba pri uvajanju avtomatizacije upoštevati dvoje dejstev: 1. pol-avtomatizacija se more organsko vključiti v dosedaj že ustaljeni sistem dela v knjižnici, je torej neposredno sprejemljiva; popolna avtomatizacija (uvedba elektronskih strojev) pa zahteva svojski način dela in vodi do popolne preusmeritve dosedanje bibliotekarske prakse. Vmesnih rešitev (ali morda prehodnih stadijev) ni, zato ostaja le ta alternativa, ki seveda proži vrsto danes na videz skorajda nerešljivih problemov. V drugem delu razprave nato kritično osvetli elaborat o uvedbi avtomatizacije v Library
of Congress in razpravlja o problemih, ki spremljajo uvedbo avtomatizacije v avstrijske biblioteke. Ugotovitve niso nezanimive, saj bi jih mogli aplicirati tudi na naše razmere.
V sestavku »Ameriške biblioteke danes« poroča Josef Mayerhöfer o svojem večmesečnem bivanju v Ameriki, kjer si je mogel ogledati ameriško bibliotečno mrežo in notranji ustroj posameznih knjižnic. Njegova spoznanja bi mogli zgostiti v naslednje ugotovitve: Posebej je viden v ZDA v zadnjih 12 letih neverjeten porast in vzpon znanstvenih knjižnic, ki so doslej relativno zaostajale za »Public Libraries«. Vzrokov za tak razvoj je več: podaljšanje šolske obveznosti do 16., celo do 18. leta v posameznih zveznih državah, pomemben delež knjige pri izobraževanju na visokih šolah in ne nazadnje tekma za prestiž med ZDA in SZ. Vse to proži zahteve po intenzivnem visokošolskem študiju (kar dokaže avtor tudi s podatki, saj je npr. samo o Kaliforniji od leta 1947 do 1963 naraslo število državnih Colleges od 7 na 18), kar ameriške zvezne države krepko podpirajo s sočasnim snovanjem novih bibliotek ali s pomnoževanjem fondov že obstoječih. Za te namene imajo na razpolago skorajda neomejena finančna sredstva. Kljub temu porastu znanstvenih bibliotek (ob katerih pa ljudske knjižnice nikakor ne izgubljajo na vrednosti) se knjiga v ZDA ni umaknila s trga kot potrošno blago: nasprotno, leta 1963 je bilo npr. 33 % vse knjižne proizvodnje (ki obsega vsa področja človekovega duhovnega snovanja) izdane v obliki Pocketbook ali Paperback in tako nabava knjige ne predstavlja za povprečnega Amerikanca nobenega pravega izdatka, zlasti še, ker si jo more kupiti skorajda v vsaki trgovini, ne le v knjigarni. V delu knjižnic samih se srečujejo ameriški bibliotekarji s podobnimi problemi kot evropski. V zadnjem času povzroča znanstvenim knjižnicam težave predvsem izbor prave literature, pri čemer si pomagajo s sodelovanjem profesorjev visokih šol (kar pa ne te-
če vedno brezhibno) ali tako, da se povežejo (kadar gre za manj znane dežele) s posameznimi založniškimi hišami, ki avtomatično poskrbe za izbor. Na drugi strani pa pomanjkanje prostora in deloma tudi neaktualnost knjižnih fondov sili te knjižnice k drastičnim redukcijam fondov (pri čemer ni izvzeta niti Library of Congress). Ves tehnični postopek za evidenco knjige je v znamenju skrajne racionalizacije in se podreja ažurnosti. Tako uvajajo npr. »katalogizacijo po potrebi«, pri čemer izdelajo fotokopijo naslovne strani v velikosti kataložnega listka, dokončna katalogizacija pa sledi šele, ko bralec knjigo prvič zahteva. Za razmnoževanje se poslužujejo poleg klasičnih postopkov večinoma xe-roxa, preizkušajo pa tudi druge načine. Z reševanjem vseh tehničnih težav pri racionalnem izdelovanju kata-ložnih listkov se ukvarjata v ZDA Council on Library Resources in odbor za biblioteško tehniko pri American Library Association. Poročilo informira tudi o pospešeni gradnji novih bibliotečnih zgradb, pri čemer se je uveljavil izhodiščni princip o prostem pristopu do knjižnih fondov; nadalje o enoviti izobrazbi bibliotekarjev na bibliotekarskih šolah, ki so združene v kartel; o uporabi in izposoji knjižnih fondov v različnih bibliotekah in o problemih, ki jih prožijo pariški sklepi konference IFLA-UNE-SCO iz leta 1961 v ameriških bibliotekah. Posebej se nato ustavlja še ob dokumentaciji in avtomatizaciji, kjer ugotavlja, da delajo dokumentacijo večinoma v specializiranih bibliotekah in raziskovalnih inštitutih, avtomatizacijo pa uvajajo postopno, previdno in preračunljivo, saj še ne morejo reči, do katere mere je smotrna in praktično uporabljiva.
Vsak zvezek (revija izhaja četrtletno) zaključujejo poročila s področja bibliotekarstva iz evropskega sveta in iz domačih bibliotek, novice o personalnih spremembah v avstrijskem bi-bliotekarstvu, stanovske vesti združenja bibliotekarjev in končno dokaj iz-
črpni, pregledni in tehtni pogovori o novih knjigah na knjižnem trgu.
Revija priča o resnih prizadevanjih njenih urednikov za kvaliteto in je problemsko odprta.
Ignac Kamenik