Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa Elod Dudas Cobiss: 1.01 Comparative historical development of Prekmurje spelling m V prispevku je predstavljen zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa od samega začetka do prve svetovne vojne. Predstavitev se osredotoča na tiste črke, ki so v latinski abecedi manjkale, zato je njihovo označevanje povzročalo piscem večjo težavo. Predstavljeni so tudi viri posameznih črk in njihova povezanost z madžarskim, nemškim ali češkim črkopisom. Na koncu prispevka je preglednica črkopisov 41 prekmurskih knjig in časopisov. Ključne besede: razvoj prekmurskega črkopisa, jezikovni stik, samoglasniki, soglasniki m O This article presents the historical development of Prekmurje spelling from its beginnings to the First World War. It focuses on graphemes not in the Latin alphabet whose representation posed a major problem for writers. In addition, it discusses the origin of individual graphemes and their connection with Hungarian, German, and Czech spelling. The article concludes with a table of the spelling conventions used in forty-one Prekmurje books and newspapers. Keywords: development of Prekmurje spelling, linguistic contact, vowels, consonants 0 Uvod V slovenskem prostoru je bil ob bohoričici, metelčici, dajnčici in gajici/slovenici v rabi tudi prekmurski črkopis, ki so ga pisali v prekmurskih knjigah od prve polovice 18. stoletja. Doslej so zanj v strokovni literaturi uporabljali poimenovanja madžarski črkopis (Novak 1976: 13; Ulčnik 2009: 141), madžarska grafika (Orožen 1996a: 356) in ogrica (Jesenšek 2005: 32). Potrebo po poimenovanju prekmurski črkopis razlagam s tem, da nikoli ni bil identičen madžarskemu črkopisu, saj je imel grafe-me tudi za označevanje prekmurskih dvoglasnikov, ki jih v madžarskem črkopisu ni in jih nikoli ni bilo. V tem prispevku predstavljam zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa od izida prve knjige do konca prve svetovne vojne. V raziskovanje sem vključil tudi nekaj knjig, ki so izšle v gajici. Po mojem mnenju lahko tudi črkopis v njih imenujemo prekmurski, saj so tu ohranjeni tisti grafemi, ki označujejo prekmurske glasoslovne značilnosti. Raziskovalci so tej temi doslej posvetili manjšo ^ pozornost kot npr. glasoslovnim in oblikoslovnim vprašanjem tega knjižnega jezika W ali pa posameznim prekmurskim avtorjem. Predstavitev in primerjava črkopisov N daje tudi dobro priložnost za razumevanje evropskih kulturnih in verskih tokov 1 (Balazs - Dede 2009: 11). K O s 1 O raziskovanju prekmurskega črkopisa L 0 1.0 Začetnik raziskovanja prekmurskega knjižnega jezika je bil Vilko Novak, ki se je večkrat ukvarjal z različnimi vprašanji prekmurskega knjižnega jezika oz. posameznih avtorjev. Pozneje se je te teme lotila tudi Martina Orožen, ki je v dveh 1 daljših razpravah predstavila razvoj prekmurskega knjižnega jezika (Orožen 1996a; 1996b). Njej je sledil Marko Jesenšek, ki se je ukvarjal z zanimivimi vprašanji prek- Z murskega časopisja (Jesenšek 1999; 2008), z jezikom prekmurskih abecednikov in A učbenikov (Jesenšek 1998), izdal pa je tudi monografijo v madžarščini (Jesenšek p 2010) o razvoju slovenskega jezika, v kateri obravnava tudi več prekmurskih tem. i Natalija Ulčnik je posvetila monografijo predstavitvi začetkov prekmurskega časo-s pisja (Ulčnik 2009). K 1 1.1 Doslej se je večkrat ponavljala trditev, da je prekmurski črkopis nastal pod 8 vplivom nekdanjega madžarskega črkopisa. Po navadi se s tem predstavitev prek-• murskega črkopisa tudi konča. S prekmurskim črkopisom seje največkrat ukvarjal o Vilko Novak, npr. v obeh izborih prekmurskega slovstva (Novak 1936; 1976). V drugem, širšem izboru je ugotovil, daje bil »prekmurski črkopis [...] do 1913 - z 2 izjemami - madžarski črkopis vsakokratnega časa, prilagojen glasovom prekmurskega narečja« (Novak 1976: 13). Novakovo mnenje drži le delno, ker - kot bo prikazano v nadaljevanju - prekmurski pisci grafemov niso črpali le iz madžarskih črkopisov, temveč tudi iz nemškega črkopisa ali pa so celo oblikovali svoje grafeme, npr. za označevanje dvoglasnikov. Najnatančnejši pregled prekmurskega črkopisa najdemo v poskusnem snopiču slovarja stare knjižne prekmurščine (Novak 1988: 14-17), v katerem je predstavljen črkopis 14 avtorjev v preglednici, ki vsebuje tudi zapis glasov stare knjižne prekmurščine, kakršen je v slovarju. V Slovarju stare knjižne prekmurščine najdemo pregled črkovnih znamenj (Novak 2006: IX-X); na njegove pomanjkljivosti bom v nadaljevanju še pokazal. Natalija Ulčnik je predstavila črkopis prvega prekmurskega časopisa Prijatela (Ulčnik 2009: 141-144) in dodala tudi preglednico črkovnih znamenj (Ulčnik 2009: 145-146). Ugotovila je, da se črkopis Prijatela ujema s črkopisom Pavlove rokopisne slovnice iz leta 1942 (Ulčnik 2009: 141). Razlika med obema sistemoma je v tem, da sta v slovnici izpričana tudi (dzs) in (gj), ki ju v Prijatelu ni (Ulčnik 2009: 141). 1.2 Ob prekmurskem črkopisu se pojavlja tudi vprašanje njegovega prečrkovanja in abecedno razvrščanje v slovarjih. V Novakovem Izboru prekmurskega slovstva (Novak 1976) so besedila prečrkovana v slovenico. V njem ni razlikovanja med grafemi (o); (o), (o), (o), (u), (u), (u), (u), saj so vsi poenostavljeni v (o) in (u). Grafemi, s katerimi so označevali prekmurske dvoglasnike, tj. (ai), (aj), (a), (ei), (ej), (e), (ou), (o), so ohranjeni, prav tako kot (a), (e), (i), (o) in (u). Prečrkovanje soglasnikov kaže na nedoslednost: v odlomku iz Temlinovega malega katekizma ^ (Novak 1976: 111) so v prvem poglavju ohranjene prvotne črke, ki so v drugem že prečrkovane v slovenico. Mešanica izvirnih in prečrkovanih grafemov se pojavlja ^ tudi v odlomku iz prvega abecednika (Novak 1976: 113-115) in nanjo naletimo tudi ^ drugod (na str. 115, 132, 138, 148). Grafem (cz) je prečrkovan v (c); grafemi (cs), 1—1 (ch), (ts), (cl) so prečrkovani v (č); (sz), (fl), (Iz), (z) v (s); (s), (ss), (1), (fl) v (š); ^ (s), (1),('z),('s), (zs), ('1) v (ž); (gy), (ly), (ny) in (ty) pa v (gj), (lj), (nj) in (tj). Skle- <« pna ugotovitev je, da besedila Novakovega izbora niso zanesljiva za raziskovanje 1—1 prekmurskega črkopisa, kar pa niti ni bil namen te knjige. Primerjava naslovnih strani virov s podatki iz Škafarjeve bibliografije prekmurskih tiskov do leta 1919 (Škafar 1978) je pokazala, kako nezanesljiv je v njej N prepis naslovov prekmurskih knjig. Konkretno: Mihal Barla je leta 1820 izdal knjigo z naslovom DIKTOMSZKE, VERSUSKEI MOLITVENE KNI'ZICZE ZA TO MALO SOLSZKO DECZO SZPRÄVLENE PO KIS JANOSI, VISZIKO POSTÜVANOM SU-PERINTENDENSI TI PREK DUNAJSZKIEVANGELICSÄNSZKI CZERKEV NA NAS SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENE PO BARLA MIHÄLI, KÖVÄGO-ÖRSKE ° FAREDÜHOVNOMPASZTERI, ki je pri Škafarju navedena kot Diktomszke, versu- ^ ske i molitvene kni 'zicze za to malo sölszko deczo szprävlene po Kis Jänosi, visziko m postüvanom superintendensi ti prek dunajski evangelicsanszki czerkev. Na szloven- © szki jezik obrnyene po Barla Mihäli, kövägo örske fare dühovnom paszteri (Škafar ^ 1978: 25). Največja razlika je očitna že na prvi pogled, in sicer, da v bibliografiji ni hh upoštevano, da je naslov napisan s samimi velikimi črkami. Druge pomanjkljivosti: Z zapisano je dunajski namesto dunajszki, evangelicsanszki namesto evangelicsänsz- W ki, czerkev namesto czerkev, na szlovenszki jezik namesto na nas szlovenszki jezik, ^ kövägo örske namesto kovägö-örske. Tudi ta primer lepo predstavlja tipične pomanjkljivosti Škafarjevega zapisa. Zato sem se odločil za prepis izvirnih naslovov raziskovanih knjig, ki se najde v virih. Škafarjev primer nas opozarja, da ne smemo slediti narobe prepisani obliki, saj se s tem lahko napačni podatki ponavljajo dalj časa. Prečrkovanje prekmurskega črkopisa je najbolje uspelo v poskusnem snopiču slovarja stare knjižne prekmurščine (Novak 1988), v katerem so bile upoštevane prekmurske glasoslovne značilnosti. V ponazarjalnem gradivu posameznih gesel je ohranjena izvirna pisna podoba, kar omogoča raziskovanje prekmurskega črkopisa na podlagi poskusnega snopiča. Popolnoma nerazumljivo je, kako je prišlo do pomanjkljivosti v Slovarju stare knjižne prekmurščine (Novak 2006), na katere je opozoril Peter Weiss (2009: 58-59). Ugotovil je, da preglednica črkovnih znamenj ni uporabna niti kot abecedni seznam, saj sta na primer črki u in ü predstavljeni ločeno, kljub temu da v slovarju nastopata na istem mestu, le v enakopisnicah stoji oblika z ü za tisto z u-jem (Weiss 2009: 58). V ponazarjalnem gradivu ni več grafemov (o) in (Ü), saj sta poenostavljena v (ö) in (ü) (Weiss 2009: 59). Namesto črk (o) in (u) sta uporabljeni črki (ö) (Ü), ki sploh nista ustrezna zamenjava (Weiss 2009: 59). Tu je bilo opozorjeno tudi na nepravilno uporabo matematičnega znaka za integral namesto ustreznega 1 in na uporabo resice ' namesto opuščaja ' (Weiss 2009: 59). Natalija Ulčnik je iztočnice v slovarju Agustičevega Prijatela prečrkovala v W slovenico (Ulčnik 2009: 137), ponazarjalno gradivo v geslih pa je ohranjeno v izvir-N ni pisavi. Na primer: v slovarju je iztočnicafoišpan (Ulčnik 2009: 199) prečrkovana 1—1 v slovenico, v ilustrativnem gradivu pa najdemo besedo kotfoispani (Ulčnik 2009: ^ 199). Torej je ponazarjalno gradivo ohranjeno v prvotni pisavi, zato je zelo uporabno tudi za raziskovanje Agustičevega črkopisa. s V nadaljevanju se opiram na svoje zbrano gradivo.1 Z njegovo pomočjo bodo L predstavljene črke, ki se razlikujejo od črk latinske abecede in so jih uporabljali ° prekmurski pisci. V Z i 2 Splošna vprašanja Z 2.0 Prekmurski črkopis je imel dinamično in neenotno razvojno pot, saj je bilo A za označevanje konkretnega fonema v tem času v rabi več črk. Poleg tega moramo p upoštevati tudi dejstvo, da zapis določenih fonemov pri vseh piscih ni bil enoten 1 (Novak 1976: 13). S Pn 2.1 V srednjem veku je v srednjeevropskem prostoru razvoj črkopisa določala 1 cerkev, ki je skrbela tudi za pismenost (Hadrovics 1951: 165). Na razvoj pravopisa 8 je vplivalo izročilo izgovarjave latinskega /s/ (Hadrovics 1951: 165). V prekmur- • ščino pa so latinske besede prišle z madžarskim posredovanjem, kar pomeni, da so latinski /s/ izgovarjali kot [š] ali [ž], npr. šorš 'usoda', paradižom 'paradižnik' itn. • Ta pojav so madžarski raziskovalci razlagali kot severnoitalijanski ali nemški vpliv 2 (Balazs 1989: 121; Kniezsa 1952: 69). Že od nastanka črkopisov je veliko težavo predstavljalo nadomeščanje tistih črk, ki so v latinski abecedi manjkale (Korom-pay 2005: 281). To težavo so reševali z uporabo kombinacij črk ali diakritičnih znamenj. Na razvoj prekmurskega črkopisa sta precej vplivala kajkavski in madžarski črkopis.2 To je povsem razumljivo, saj sta bila kajkavski in prekmurski prostor del madžarske državne in cerkvene uprave. Vlogo kajkavščine pri oblikovanju 1 Raziskovanja prekmurskega črkopisa sem se lotil med zbiranjem prevzetih madžarskih besed stare knjižne prekmurščine. To delo se je začelo v zimskem semestru študijskega leta 2010/11 v Univerzitetni knjižnici v Mariboru in v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti. Leto pozneje sem raziskoval prekmurske knjige v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V Sloveniji zbrano gradivo sem dopolnil s podatki iz Državne Szechenyijeve knjižnice v Budimpešti. Prekmurske knjige sem pregledal v celoti, in sicer njihove prve izdaje, če je bilo to mogoče. Podatki o pregledanih knjigah so v seznamu virov. 2 Tudi kajkavski črkopis je nastal pod vplivom madžarskega črkopisa, kar Antun Šojat razlaga takole: »Vjekovna povezanost s Madarima, odvojenost, politička i stvarna, od dalmatinskih Hrvata i utjecaja talijanske kulture, odbojnost prema njemačkoj kulturnoj sferi, reprezentiranoj politikom carske Austrije, upucuju prve kajkavske pisce na široko otvaranje vrata madarskom utjecaju, pa su oni, u tom smislu, prihvatili i označivanje svojih glasova grafemima i načinom bilježenja paralelnih ili sličnih madarskih glasova« (nav. po Vince 1978: 73). prekmurskega knjižnega jezika so slovenski raziskovalci že poudarili (prim. Novak 1972; 1979; Jesenšek 2005). 2.2 Istočasno z nastankom knjižne prekmurščine, tj. v 18. stoletju, pa sta bila na ^ Ogrskem v rabi dva črkopisa, in sicer protestantski in katoliški.3 Oba sta imela svoje ^ grafeme, ki so jih prevzeli tudi prekmurski pisci, ne glede na to, ali je bila določe- 1—1 na črka v rabi pri protestantih ali pri katolikih. V drugi polovici 19. stoletja pa so ^ se pojavili prvi poskusi uvedbe gajice, ki so jo podpirali zlasti prekmurski katoliki; protestanti so vztrajali pri starem črkopisu (Jesenšek 2010: 43).4 Prva prekmurska knjiga, natisnjena v gajici, je imela naslov Abecednik za katholičanske vesničke šole po velejnyi S. Števana družbe po redi Barany Ignaca slobodno spravleni od Murkovič Janoša bellatinskoga učitela, ki je izšla leta 1871 v Pešti (Škafar 1978: 46). m a- 2.3 Tudi v prekmurski publicistiki, katere začetnik je bil Imre Agustič s časopisom Prijatel, se je uporabljal tradicionalni prekmurski črkopis. Na koncu drugega letnika je Agustič že razmišljal o tem, da bi v časopis uvedel gajico/slovenico in s tem pridobil več naročnikov tudi na drugi strani Mure (Ulčnik 2009: 67). Tako je od tretjega letnika, tj. leta 1877, Agustičev časopis že izhajal v gajici (Ulčnik 2009: 67). Drugi uredniki prekmurskih časopisov temu niso sledili, saj so Dober Pajdas, Kalendar naj-szvetesega szrca Jezusovoga in Marijin list začeli izhajati v prekmurskem črkopisu. Od leta 1913 sta časopisa Marijin list in Novine izhajala v gajici, ki je bila s tem dokončno uvedena v prekmursko katoliško publicistiko (Škafar 1978: 81). K1 3 Samoglasniki ^ 3.0 Po ugotovitvah Vilka Novaka so prekmurski pisci z madžarskimi grafemi označevali predvsem samoglasniške značilnosti (Novak 1976: 14). Prevzeli so vse črke, ki označujejo madžarske dolge samoglasnike: (a) za /a:/, (e) za /e:/, (i) za /i:/, (o) za /o:/ in (u) za /u:/. Novak poudarja, da se ti znaki ne smejo zamenjevati z naglasom (Novak 1976: 14). Te črke najdemo že v prvi knjigi leta 1715 in so prisotne vse do konca prve svetovne vojne. Tradicija uporabe teh črk sega celo do Jana Husa oz. do njegovega češkega črkopisa (Kniezsa 1959: 35), vendar pa je treba poudariti, da kljub notranji sorodnosti češki in madžarski črkopis nista identična (Kniezsa 1959: 12). V madžarskem sistemu jih uporabljajo od 15. stoletja naprej (Korompay 2005: 295). 3 Protestantski črkopis so uporabljali v protestantskih tiskarnah, katoliškega pa v katoliških. Razlike so bile predvsem v rabi grafemov za označevanje sičnikov in šumevcev. Ta dvojnost je trajala vse do druge polovice 18. stoletja, tj. vse obdobje razsvetljenstva (Kniezsa 1959: 24). Takrat se je začelo mešanje obeh črkopisov, čeprav še vedno ne moremo govoriti o enotnem narodnem črkopisu (Kniezsa 1959: 24). 4 Dokaz vztrajanja protestantskih piscev pri prekmurskem črkopisu so tudi prekmursko--madžarski in madžarsko-prekmurski slovarji Janoša Flisarja iz leta 1922, 1942 in 1943. On je v svojih slovarjih še vedno uporabljal prekmurski črkopis (Weiss 2009: 52). ^ 3.1 Veliko težavo je predstavljalo označevanje fonemov /0/, /0:/ in /y/, /y:/. V W Temlinovem malem katekizmu (TF 1715) so označeni z grafemoma (o) in (u). V N madžarskem črkopisu sta oba nemškega izvora in sta v njem prisotna od 17. stoletja 1—1 (Kniezsa 1959: 35). V abecedniku Abecedarium szlowenszko (1725) ob (o) in (u) ^ zasledimo tudi črki (o) in (u), ki spet zrcalita vpliv Husovega češkega črkopisa 0 (Kniezsa 1959: 35). Od Severjevega Reda zvelicsansztva (SM 1747) se pojavljata s črki (o) in (u), ki sta se na Madžarskem razširili s protestantizmom in kažeta na L nemški vpliv (Kniezsa 1959: 16). V nemščini so ju najprej zapisovali kot (oe) in Q (ue), pozneje pa se je (e) pisal nad (o) in (u) (Kniezsa 1959: 35). Glede na to, da je Red zvelicsansztva izšel v nemškem mestu Halle, je možno, da sta bili ti črki v prekmurščino prevzeti iz nemškega sistema. Najdemo ju še v delih Števana in 1 Mikloša Kuzmiča in v Bakoševem Nouvem Graduvalu (1789). Dodati je treba, da se že v Kuzmičevih delih Vore krsztsanszke kratki navuk (1754) in Nouvi zakon Z (1771) pojavita črki (o) in (u) za označevanje fonemov /0:/ in /y:/. Zanimivo je, da A sta se obe črki razširili v madžarskem katoliškem črkopisu, vendar ju je uporabljal p tudi evangeličan Števan Kuzmič. Madžarski slavist Istvan Kniezsa meni, da ju je v i zgodovini madžarskega črkopisa prvič uporabil leta 1708 Janos Tsetsi, ko je ure-S dil slovar Ferenca Pariza Papaia (Kniezsa 1959: 23), novejša literatura pa trdi, da veljata za novost tiskarne Brewer (Korompay 2005: 592), ki je delovala v Locseju 1 (danes Levoča na Slovaškem). Za nas je pomembno, da so (o) in (u) uporabljali 8 prekmurski pisci do leta 1833, ko je izšla Košičeva slovnica z naslovom Kratki • navuk vogrszkoga jezika za zacsetnike. Leta 1832 je namreč izšel prvi madžarski o akademski pravopis, ki je določal tudi rabo črk za označevanje fonemov /0/, /0:/, /y/ • in /y:/. Po tem pravopisu so uvedli naslednje črke: (o) za /0/, (o) za /0:/, (u) za /y/ in 2 (u) za /y:/. Jožef Košič je bil prvi prekmurski pisec, ki je v svoji pisavi upošteval te določbe madžarskega akademskega pravopisa. Košičeva pisava teh črk je postala normativna za vse poznejše prekmurske avtorje. 3.2 Prekmurski samoglasniški sistem ob monoftongih sestavljajo tudi diftongi. Zapisovanje le-teh je bilo problematično že od samega začetka, saj madžarski črkopis zanje ni imel grafemov (čeprav so dvoglasniki prisotni tudi v madžarskih narečjih, niso bili upoštevani v tiskih). Prekmurski pisci so se odločili za označevanje diftongov ei, ou in ai. V prvih treh prekmurskih knjigah so uporabljali gra-feme (ai), (ai), (aj) za ai, (ei) za ei in (ou) za ou. Števan Kuzmič je v svojo pisavo uvedel tele grafeme: (aj), (ej/ei) in (ou). Ta način pisanja prekmurskih diftongov je ostal nespremenjen do leta 1820, ko je izšel molitvenik Mihala Barle z naslovom Diktomszke, versuske i molitvene kni'zice. V tem molitveniku je Barla uvedel črke (a) za ai, (e) za ei in (o) za ou. To pisavo so od njega prevzeli tudi drugi prekmurski pisci 19. stoletja razen Jožefa Košiča in Jožefa Borovnjaka, ki sta vztrajala pri Kuzmičevem označevanju dvoglasnikov. Proti koncu 19. stoletja so se pisci vrnili h Kuzmičevemu označevanju dvoglasnikov ali so v svoji pisavi mešali oba načina. V zgodovini madžarskega črkopisa tovrstnih znamenj niso nikoli uporabljali, torej ne gre za madžarski vpliv, temveč za izvirne sestavine prekmurskega črkopisa. 4 Soglasniki 4.0 Tudi zapisovanje soglasnikov ni potekalo brez težav in je bilo vseskozi pomembno vprašanje prekmurskega črkopisa. Tu zasledimo vpliv madžarskega črko- ^ pisa. Kritična točka je bila pisanje sičnikov in šumevcev ter fonemov /j/, /X/, /p/, ^ /tj/. Madžarska posebnost je podvajanje soglasnikov, ki je značilno zlasti za starejše 1—1 prekmurske knjige (Novak 1976: 14). V nadaljevanju želim predstaviti črke, ki so se v razvoju prekmurskega črko- ^ pisa za iste foneme nenehno spreminjale. P. 4.1 Grafemi (c),(cz) in (tz) so bili v rabi za označevanje fonema /c/. Pri piscih je prevladovala raba grafema (cz), ki je madžarskega izvora in je bil v madžarskem črko- Z pisu prisoten od začetka 14. stoletja pa vse do leta 1922 (Kniezsa 1959: 7); v madžarski črkopis je bil prevzet iz češkega črkopisa (Kniezsa 1959: 9). Pri Košiču pa naletimo tudi na grafem (c), ki se je sicer uporabljal tudi v gajici. Grafem (tz) najdemo le v dveh knjigah, in sicer v abecedniku iz leta 1725 in v Redu zvelicsansztva (SM 1747), in izvira iz Heltaievega madžarskega protestantskega črkopisa (Kniezsa 1959: 18). hJ 4.2 Fonem /č/ je v prekmurskih knjigah zapisan z grafemi (cs), (ch), (ts), (cf). m Večina teh grafemov je bila v rabi tudi v madžarskem črkopisu. Raba grafema (cs), ki je še danes v rabi v madžarščini in izvira iz madžarske- ^ ga katoliškega črkopisa (Kniezsa 1959: 23), se je posplošila po letu 1832, po izidu ^ prvega madžarskega akademskega pravopisa. Najdemo ga že v prvi prekmurski Z knjigi (1715). Mikloš Kuzmič je bil prvi pisec, ki ga je začel dosledno zapisova- W ti. Grafem (ch) je bil prisoten v madžarskem črkopisu že od 11. stoletja naprej ^ (Kniezsa 1959: 6) in je pozneje postal sestavina katoliškega črkopisa. Najdemo ga že v prvih prekmurskih knjigah (1715, 1725, 1747), pri mlajših avtorjih pa ga ni več. Grafem (ts) so uporabljali v madžarskem protestantskem črkopisu 18. stoletja (Kniezsa 1959: 23). Prvič ga najdemo v Severjevem Redu zvelicsansztva (SM 1747), nato pri Števanu in Miklošu Kuzmiču ter v nekaterih knjigah 19. stoletja. Grafem (cf) v madžarskem črkopisu nikoli ni bil v rabi. Severjev Red zvelicsansztva je prvi, v katerem se uporablja. Najdemo ga še v delih Števana in Mikloša Kuz-miča, pri Mihalu Bakošu in v Sijartojevi pesmarici (Mrtvecsne peszmi, stere szo szti sztari piszm vkup pobrane, pobougsane, ino, na haszek szlovenszkoga naroda zdaj oprvics na fzvetlofzt dane, po S. S. P. S., 1796). 4.3 Za označevanje fonema /s/ so prekmurski pisci uporabljali grafeme (sz), (ff), (fz), (z). Zanimivo je, da so do Košiča v svojih delih vsi prekmurski avtorji uporabljali najmanj dva grafema za označevanje tega fonema. Črka (z) ima v madžarskem črkopisu najstarejše korenine, saj so jo uporabljali že v srednjem veku in kaže na nemški vpliv (Kniezsa 1959: 7-8). Najdemo jo v prvi prekmurski knjigi, pozneje pa se v prekmurskem črkopisu ne pojavlja več. Glede na to, da je bila prva prekmurska knjiga natisnjena v Halleju, lahko rečemo, da je ta črka v knjigi pod vplivom nemške tiskarske tradicije. Tudi grafem (fz) je prisoten že v prvi prekmurski knjigi. ^ V madžarski protestantski črkopis ga je uvedel pisatelj in lastnik tiskarne Gaspar Hel-W tai v šestdesetih letih 16. stoletja (Kniezsa 1959: 18). Grafem (sz), ki je v rabi v daN našnjem madžarskem črkopisu, je prav tako iz protestantskega črkopisa. Prvič ga je 1—1 uporabil Janos Sylvester in je v madžarščino verjetno prevzet iz nemškega črkopisa i (Kniezsa 1959: 34). Zelo težko pa je odgovoriti na vprašanje, od kod je prišel v prekO murski črkopis. Dejstvo je, da so ga uporabili tudi v Temlinovem malem katekizmu s (TF 1715), ki je bil natisnjen v Halleju, zato lahko tudi tu domnevamo, da je bil v L prekmurski črkopis uveden po nemškem tiskarskem vzorcu. K njegovi splošni rabi je Q prispevalo to, da je bil prisoten v madžarskem črkopisu. Grafem (H) se v madžarskem črkopisu sploh ni uporabljal. Najdemo ga samo v abecedniku iz leta 1725. V prekmurskih knjigah do Cipotovih Duhovnih Aldov (CJ 1829) je fonem /s/ i zapisan z grafemoma (sz) in (iz). Ta dva grafema sta imela kot velika različica eno samo veliko ustreznico, tj. Sz (na začetku besede) ali SZ (v okolju, pisanem s samimi Z velikimi črkami), npr. Szombothel : GOSZPODNA. To velja tudi za druga dvočrkja. Pri prepisovanju tako zapisanih besed moramo biti zelo pozorni, saj lahko p pretvorba velikih črk (predvsem črke S) v male v obdobjih, ko sta se hkrati upora -i bljali črki s (ležeče s) in f (ležeče/), skvari znanstveni zapis, ker v besedilo, ki naj S bi bilo zvest posnetek izvirnika, vnaša prepisovalčevo interpretacijo. K 1 4.4 Tudi fonem /š/ so zapisovali z več grafemi: (s), (ss), (f), (ff). Od teh samo 8 (s) kaže na vpliv madžarskega črkopisa. Uporaba te črke za označevanje fonema • /š/ je povezana s tradicijo izgovarjave latinskega /s/ (Kniezsa 1959: 34). Črka (s) je o v rabi že od začetka madžarskega črkopisa. Druge grafeme so verjetno uporabljali • zaradi nemških tiskarn. Uporaba črke (s) je postala normativna sredi 19. stoletja. V 2 poznejših knjigah se (s) pojavlja kot edina možnost zapisa. Do Sulikovega abecednika (LŠ 1820) so starejši pisci za označevanje fonema /š/ uporabljali grafema (s) in (f). Njuna edina velika ustreznica je S, kakor je to razvidno tudi v naslovih prekmurskih knjig, npr. ABC KNFSICZA NA NARODNI SOUL HASZEK. 4.5 Fonem /ž/ kaže največjo zapisovalno pestrost, saj so bili v rabi naslednji grafemi: (s), (f), ('z), ('s), (zs) in ('f) ter (z's). Črka (s) za fonem /ž/ je v zgodovini madžarskega črkopisa prvič izpričana v knjigi Ortographia Ungarica, ki je izšla v Krakovu leta 1549 (Kniezsa 1959: 17). Med prekmurskimi tiski jo prvič najdemo v Temlinovem malem katekizmu leta 1715 (TF 1715), nato v abecedniku iz leta 1725 (ABC 1725), v Severjevem Redu zvelicsansztva (SM 1747) in pri Števanu Kuzmiču. Pozneje je v prekmurskih knjigah ne zasledimo več. Črke (f) v madžarskem črkopisu nikoli niso uporabljali. Najdemo jo v prekmurskih knjigah do izida del Mikloša Kuz-miča. Mogoče so obe črki prevzeli iz nemškega črkopisa. Grafem ('s) so uporabljali v madžarskem protestantskem črkopisu (Kniezsa 1959: 23). Prvič ga najdemo v delih Mikloša Kuzmiča, uporabljal pa ga je tudi Jožef Košič. Grafem ('z) je bil v rabi v madžarskem katoliškem črkopisu; iz češkega črkopisa ga je prevzel Gyorgy Kaldi (Kniezsa 1959: 20). V zgodovini prekmurskega črkopisa ga je prvič uporabil Števan Kuzmič, najdemo pa ga tudi v delih Janoša Kardoša (sredi 19. stoletja). Grafem (zs), ki je v madžarskem črkopisu v rabi tudi danes, se je v prekmurskem črkopisu pojavil dokaj pozno, saj so ga prvič uporabili v dvanajsti izdaji Kuzmičeve Knige molitvene, ^ ki jo je leta 1864 pripravil Jožef Borovnjak.5 Ta grafem je madžarska inovacija črke ^ (z), in sicer po analogiji (cz) ~ (cs), (s) ~ (sz) (Kniezsa 1959: 34). V madžarskem čr- ^ kopisu ga prvič najdemo leta 1655, njegova uporaba pa se je posplošila šele pozneje. ^ V prekmurskem črkopisu se je razširil na začetku 20. stoletja. Grafem ('1), ki ni znači- ^ len za madžarski črkopis, najdemo prvič v delih Mikloša Kuzmiča. V prekmurskem 1—1 črkopisu je izpričan tudi v Sijartojevi pesmarici (1796), potem pa ne več. Zdi se, da je grafem (z's) v svojih knjigah uporabljal samo Janoš Županek. m 4.6 Za označevanje fonemov /j/, /X/, /p/ in /tj/, ki jih imata goričko in ravensko podnarečje, ni pa jih v dolinskem podnarečju (Novak 1976: 14), so uporabljali gra-feme (gy), (ly), (ny), (ty), redkeje pa (dj) za /j/ in (tj) za /tj/. Grafemi (gy), (ly), (ny) N in (ty) so prevzeti iz madžarskega črkopisa, v katerem so izpričani od 13. stoletja naprej (Kniezsa 1959: 34) in so v rabi še danes. K njihovi posplošitvi je prispeval protestantski črkopis Gasparja Heltaia (Kniezsa 1959: 34). Grafema (dj) in (tj) nista iz madžarskega črkopisa. O - 5 Zaključek O V tem prispevku sem poskusil utemeljiti, zakaj menim, da se poimenovanje prek- ^ murski črkopis zdi boljše od doslejšnjih poimenovanj (madžarski črkopis, madžarska hh grafika, ogrica). Pri tem sem izhajal iz dejstva, da prekmurski črkopis ni identičen N madžarskemu črkopisu, saj so pisci črpali grafeme tudi iz nemškega črkopisa ali pa W so oblikovali svoje grafeme. Veliko težavo je pomenilo označevanje fonemov /0/, ^ /0:/, /y/, /y:/, dvoglasnikov ai, ei, ou in sičnikov ter šumevcev. Jožef Košič je uvedel določbe prvega madžarskega akademskega pravopisa za označevanje fonemov /0/, /0:/, /y/, /y:/, ki jih je pisal kot (o), (o), (u) in (u). Ta način zapisovanja teh fonemov so kot normo prevzeli vsi poznejši pisci. Pomembno je, da so prekmurski pisci za označevanje dvoglasnikov oblikovali svoje grafeme. Za označevanje ai, ei in ou so v prvih treh prekmurskih knjigah uporabljali grafeme (ai), (ai), (aj), (ei) in (ou). Števan Kuzmič je v svoji pisavi uporabljal grafeme (aj), (ej/ei) in (ou), kar je ostalo nespremenjeno do leta 1820. V tem letu je Mihal Barla v svojem molitveniku uvedel črke (a) za ai, (e) za ei in (o) za ou. To označevanje prekmurskih dvoglasnikov so od njega prevzeli vsi poznejši pisci razen Jožefa Košiča in Jožefa Borovnjaka, ki sta vztrajala pri načinu Števana Kuzmiča. Ob koncu 19. stoletja so se pisci vrnili h Kuzmičevemu označevanju ali pa so v svojih pisavah mešali dva načina. Za označevanje sičnikov in šumevcev so prevzeli predvsem madžarske grafeme, ki so se lahko pomešali tudi znotraj enega dela. Od njih bi poudaril le tiste, ki jih ni in nikoli ni bilo v madžarskem črkopisu: (cf) za /č/; (H) za /s/; (ss), (1), (H) za /š/ in (1), ('1) za /ž/. Uporaba teh grafe-mov je bila po podatkih iz raziskanega gradiva značilna do Barlovega molitvenika, tj. leta 1820. Grafema (dj) za /j/ in (tj) za /tj/ nista madžarskega porekla. 5 Škafar 1978: 41: »Borovnjak je v jeziku dotedanjih izdaj spremenil ou v o, fz za s ohranil do str. 292, dalje piše sz.« E Z Preglednica 1: Fonemi in njihovi zapisi, obravnavani v prispevku Preglednica je nastala na podlagi lastnega zbranega gradiva, ki sem ga primerjal s podatki iz preglednice poskusnega snopiča slovarja stare knjižne prekmurščine (Novak 1988: 14-17). Grafeme, ki jih v madžarskem črkopisu ni in jih nikoli ni bilo, sem označil z zvezdico. Pomišljaj (-) pomeni, da se grafem v viru ne pojavlja. Knjiga /0/ /01/ /y/ /yi/ ai ei ou /c/ /č/ /s/ /š/ /ž/ /J/ /A/ P /tj/ TF 1715 0 0 u u ai* ej* ou* cz ci* z i* i* gy ly ny ty aj* cs iz ip s ch sz s ABC 1725 0 o u u ai* ei* ou* cz cs sz s s - ly ny ty tz ch iz i* i* SM 1747 o o u u ai* ei* ou* cz cs sz s s gy ly ny ty tz ts iz i* i* tj* ch z ip cl* KŠ 1754 o o u u aj* ej* ou* cz cs sz s s gy ly ny ty KŠ 1771 o u ei* ts iz i* i* tj* cl* ii* 'z KM 1780 o o u u aj* ej* ou* cz cs sz s 's gy ly ny ty KM 1781 0 o u u cl* iz i* 'i* dj* tj* KM 1783 ip KM 1790 KM 1796 KM 1804 BKM o o u u aj* ej* ou cz cs sz s 'z gy ly ny ty 1789 0 0 u u ci* iz i* tj* ii* SIZ 1807 0 0 u u aj* ej* ou cz cs sz s 's gy ly ny ty iz ss* BRM 1820 0 o u u a* e* o* cz cs sz s 'z gy ly ny tj* BRM 1823 LŠ 1820 0 o u u a* e* o* cz cs sz s 's gy - ny ty ts iz i* tj* CJ 1829 0 o u u - e* o* cz cs sz s 'z gy - ny ty ts iz KOJ 1833 0 o u u aj* ej* ou* c cs sz s 's gy ly ny ty KOJ 1845 cz ss* KOJ 1848 KAJ 1837 0 - u u a* e* o* cz cs sz s 'z dj* - ny tj* KAJ 1840 u TŠ 1847 0 o u u a* e* o* cz cs sz s 'z - - ny tj* TŠ 1848 ts zs BJ 1870 0 - u - - ej* - c č* sz š* ž* - lj* ny tj* BJ 1880 cz cs s zs nj* fN fN ^H O fN • 90 m o. < SI z > o - m o s [ev.] = evangeličansko (17 virov); [kat.] = katoliško (24 virov); prev. = prevedel ABC 1725 = ABECEDARIUM SZLOWENSZKO, za Drobno Detzo von fzpuscheno [ev.]. AI 1878 = Imre Agustič, PRIRODOPIS S KEPAMI ZA NARODNE ŠOLE, Buda--Pest, 1878 [kat.]. AIN 1876 = Imre Agustič, NAVUK VOGRSZKOGA JEZIKA. ZA ZACSETNIKE, Budapest, 1876 [kat.]. AIP 1876 = Imre Agustič, PRIJATEL. Znanoszt razserjuvajocse meszecsne novine, Buda-Pest, 1876 [kat.]. BJ 1870 = Jožef Borovnjak, Duhovna Hrana ali knizsica puna lepih navukov molitvic ipeszmic za kath. kerscsenike, Radgona, 1870 [kat.]. BJ 1880 = Jožef Borovnjak, Mali KATEKIZEM za obcsinszke ludszke sole, Radgona, 1880 [kat.]. BKM 1789 = Mihal Bakoš, Nuovi Graduval, vu sterom sze vo zebrane, pobougsane, i zdaj vete nouvi redposztavlene duhovne peszmi nahajajo szamomi Bougi na diko vo dani, Sopron, 1789 [ev.]. BRM 1820 = Mihal Barla, DIKTOMSZKE, VERSUSKE I MOLITVENE KNIZICZE ZA TO MALO SOLSZKO DECZO SZPRAVLENE PO KIS JANOSI, VISZIKO Knjiga /0/ /01/ /y/ /yi/ ai ei ou /c/ /č/ /s/ /š/ /ž/ /J/ /A/ V /tj/ AIN1876 AIP 1876 AI 1878 0 0 u a* e* o* c č* cs s* sz š* s ž* 'z dj* lj* ny nj* ty tj* IF 1896 0 - u u aj* ej* ou* cz cs sz s zs gy - ny - KAJ 1897 0 - u u aj* ej* o* cz cs sz s zs gy lj* ny ty PJ 1898 0 - u - aj* ej* ou* c cs sz s zs dj* lj* ny ty LUT 1900 0 0 u u aj* ej* ou* c cs sz s zs gy - ny tj* PJ1900 0 - u - aj* ej* - c cs sz s zs dj* - ny ty tj* IF 1904 0 - u - aj* ej* ou* c cs sz s zs - - ny nj* tj* SJ 1907 0 - u - aj* ej* e* - c cs sz s zs dj* lj* nj* - ŽJ1908 0 u aj* ej* ou cz cs ts sz s 's z's* zs ny ty PJ1909 0 - u u aj* ej* ou* cz cs sz s zs - - ny - ŽJ 1910 0 - u u aj* ej* ei* ou* cz cs ts sz s 's zs - ly ny ty KLJ 1910 0 - u - - ej* - c č* s* š* ž* dj* lj* nj* tj* KLJ 1913 0 - u - - - - c č* s* š* ž* - lj* nj* tj* POSTUVANOM SUPERINTENDENSI TI PREK.DUNAJSZKIEVANGELICSAN-SZKI CZERKEV. NA NAS SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENE PO BARLA MI-HALI, KOVAGO-ORSKEFAREDUHOVNOM PASZTERI, Sopron, 1820 [ev.]. 1 BRM 1823 = Mihal Barla, KRSZCSANSZKE NOVE PESZMENE KNIGE SZPRA- VLENE EVANGYELICSANSZKIM GMAINAM, Sopron, 1823 [ev.]. O CJ 1829 = Jurij Cipot, DUHOVNI ALDOVI ALI MOLITVENE KNIGE krszcsenikom s na szrdcza i duse opravo i obeszeljavanye vu tu zni zitka voraj Szpravlene po CZIPOTT GYURJI Evangelitsanszke Hodoske Fare Duhovniki, Szombathel, O 1829 [ev.]. IF 1896 = Franc Ivanocy, Zgruntavanye Dusnevejszti, Muraszombat, 1896 [kat.]. IF 1904 = Franc Ivanocy, NAJSZVETEJSEGA SZRCA JEZUSOVOGA VELIKIKa-lendar Za Ludsztvo Na 1904-to Presztopno Leto. I. letni tecsaj, Szombotel, 1904 [kat.]. N KAJ 1837 = Janoš Kardoš, KRATKI NAVUK KRSZTSANSZTVA NAIME ZA DECZO OBCSIN EVANGELICSANSZKI OKROGLlNE K-SZTOLI GOSZPODNO-VOMI OBPRVIM PRIHAJATI ZELOCSO SZPRAVLENIINO Vodam po Kardos Janosi Hodoskom Duhovniki, Pest, 1837 [ev.]. s KAJ 1840 = Janoš Kardoš, MALA HISTORIA BIBLISZKA ali Sz. Piszma Meszta prigodna. Navkupe Z-napredanyem pogubelnoszti Jeruzalema. Naime Za deczo sol evangelicsanszki vodana po Kardos Janosi, Hodoskom Duhovniki, Kormendin, 1840 [ev.]. 2 KAJ 1897 = Janoš Kardoš (prev.), MALA BIBLIA Z-KEJPAMI ALI ZGODBA ZVE- LICSANYA ZA MALO DECSICZO ZA I-II RAZRED NORMALSZKE SOLE PISZANA PO GERGELY JOZSEFI SZTOLNOGA-GLAVNOGA VAROSA VEREVUCSITELI, Budapest, 1897 [ev.]. KLJ 1910 = Jožef Klekl, HODI K OLTARSKOMISVESTVI. MOLITVENA KNIGA ZA VSE NAJPLEMENITEŠE OLTARSKO SVESTVO LUBEČE KRŠCENI-KE, POSEBNO ZA MLADINO ZAKOTRIGE »OLTARSKOGA SVESTVA« I »SRCA JEZUSOVOGA« BRATOVČIN. SPISAO: KLEKL JOŽEF PLEBANOS PRI SV. SEBASTJANI, Eger, 1910 [kat.]. KLJ 1913 = Jožef Klekl (prev.), Skrovnost Marijina Ali List OdRobstva Preblažene Device. Spisao Blaženi Montfortski Grignon Ludovik, Radgona, 1913 [kat.]. KM 1780 = Mikloš Kuzmič, SZLOVENSZKI SZILABIKAR, Z-STEROGA SZE DE-CZA STETI MORE NAVCSITI, Z-NIKIMIREJCSNICZAMI NAVKuPE pod Prespan Stampanya dani, Sopron, 1780 [kat.]. KM 1781 = Mikloš Kuzmič, Pomoucs bete'snih, i mirajoucsih: tou je: nike molitvi, z-fterimi redovnikbete'snoga, ali mirajoucsega, i nafzmrt ofzodjenoga grejsnika more pomagati, po p. Kuzmics Miklosi Sz. Benedeka fare duhovniki, i Szlovenfzke okrogline v. ofporojfi z-vogrfzkoga na szlovenszki jezik obrnyene, i z-pobo'snim fztroskom naj viffepostuvanoga gofzpodina Boros Stevana, szombotelfzke sztolne czerkvi kanonika, i kantora vo zoftampane, Sopron, 1781 [kat.]. KM 1783 = Mikloš Kuzmič, KNIGA MOLITVENA, V-STEROJ SZE NAHAJAJO RAZLOCSNEPONIZNEMOLITVI, Z-DVOJIM PRIDAVEKOM, NA HASZEK SZLOVENSZKOGA NARODA SZ-POBOSNIM SZTROSKOM NIKIH PLEMENITIH DOBROCSINITELOVNa fzvetlofzt dana, Sopron, 1783 [kat.]. KM 1790 = Mikloš Küzmic, ABC KNTSICZA NA NARODNI SOUL HASZEK. ABC ? KÖNYVETSKE A NEMZETIISKOLAKNAK HASZNOKRA, Büdin, 1790 [kat.]. A KM 1796 = Mikloš Küzmic, SZTAROGAI NOUVOGA TESTAMENTOMA SZVETEHI- ® STORIE KRATKA SUMMA NA fztäri fzlovenfzki Jezik obrnyena po Pofiüvanom ^ Gofzpoudi KÜZMICS MIKLOSI, Szvetoga Benedeka Fare Duhovniki, ino Okro- ^ gline Szlovenfzke Vice-Öspöröffa, Szombotel, 1796 [kat.]. KM 1804 = Mikloš Küzmic, SZVETIEVANGYELIOMIPoulegKalendärioma, i Reda ^ Rimfzkoga na Vfze Nedelne, i Szvetesnye Dni z-Obcsinfzkoga fzvetoga Pifzma ^ po zapouvidi NYiH GOSZPOSZTVA, i Näj Viffe Postüvanoga GOSZPODI- 1-1 NA SZILY JANOSA z-Gornyega Szopora, Prvoga Szombotelfzkoga Püspeka, na Sztäri Szlovenfzki Jezik, Po Postüvanom Gofzpoudi KÜZMICS MIKLOSI, Szvetoga Benedeka Fare Duhovniki, ino Okrogline Szlovenfzke Vice-Öspöröfsa N Obrnyeni, i fztrofkom Nyih Gofzpofztva Previfzikoga, i näj visse Postüvanoga GOSZPODINA HERZAN FERENCZA, z-HARASSA GROFA, Sz. R. Cz. Popa Kardinalissa, Dürgoga Szombotelfzkoga Püspeka znouvics vö zostampani, Szombothely, 1804 [kat.]. KOJ 1833 = Jožef Košič, Krätki Nävuk Vogrszkoga Jezika za Zacsetnike, vödäni od Goszpona Szalay Imrea. Na Vandalszka Vüszta prenesseni po Kossics Jösefi, Gornyo-Szinicskom Plebänosi. Sztroskom Plemenite 'Seleznoga Värmegyeva m Obcsine vöstampani, Gradecz, 1833 [kat.]. KOJ 1845 = Jožef Košič, ZOBRISZANI Szloven i Szlovenka med Murov in Räbov, ^ Körmendin, 1845 [kat.]. KOJ 1848 = Jožef Košič, Zgodbe VOGERSZKOGA KRALESZTVA. Szpiszao Kos- Z sics Jozsef plebänos na gorejnyem Sziniki, Szombothel, 1848 [kat.]. KŠ 1754 = Števan Küzmic, VORE KRSZTSANSZKE KRATKI NÄVUK CSiSZ- ^ TE REJCSI BOZE VO ZEBRANII NA NYOU Vfzejm vernim vu vfzäkom fzkusävanyi na podperanye, vu nevouli na pomäganye, vu fzmrti na trouft, ino potomtoga na vekivecsno zvelicsanye, Pouleg nifteri fzem fzpodobni MOLiTEVINO PEJSZEN, Nazäj goripoczimprani, Halle, 1754 [ev.]. KŠ 1771 = Števan Küzmic, NOUVI ZAKON ALI TESTAMENTOM GOSZPODNA NASEGA JEZUSA KRISZTUSA ZDAJ OPRVICS zGRCSKOGA NA SZTARI SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENI PO STEVAN KÜZMICSI SURDAN-SZKOM. F., Halle, 1771 [ev.]. LŠ 1820 = Števan Lülik, NOVI ABECZEDAR z-nisteri nemski täksi kni'zicz vküp pobräni, i na szlovenszki jezikpreobrnyenpo L. S. P. S., Soprön, 1820 [ev.]. LUT 1900 = LUTHER MARTONA ZSiTEK ALI KRATKO POPiSZANYE ONOGA, KA SZE JE ZSNYiM GODiLO IKA JE ON VCSiNO VU TEKAJI ZSiTKA NYEGVOGA PO LUTHAR PAVLI, Balassa-Gyarmat, 1900 [ev.]. PJ 1898 = Jožef Pustai (prev.), PADUANSZKI SZVETI ANTON INO KRÜH SZI-ROMAKOV. NAVO VRASZTVO ZA NEVOL ZSIVLENYA. Z dopüscsenyom »Szvetoga Stevana Drüstva« na sztäri szlovenszki jezik obrnyeno, Szent-Got-thard, 1898 [kat.]. PJ 1900 = Jožef Pustai, MALA MOLITVENA KNIGA zpotrejbnimi molitvami i vno-gimi peszmami za katholicsänszko mladezen. Szpiszana po Pusztai Jozsefi skolniki I. natisz, Szt-Gotthard, 1900 [kat.]. J PJ 1909 = Jožef Pustai (prev.), NÓVE SZLOVENSZKE SZENSZKE KNIGE, vone-bráne z edni nemski knig, stere szo med vszejmi szenszkimi knigami te náj-bógse, Szentgotthárd, 1909 [kat.]. 1 SIZ 1807 = SZTARISINSZTVO, IZVACSINSZTVO, SZEMSZPODOBNIMIPRILI- KAMI ZA VOLO, SZVADBENIMLADÉNCZOV. S. L. D., Soprón, 1807 [ev.]. O SJ 1907 = Jožef Sakovič, KATOLICSANSZKIKATEKIZMUS Z GLÁVNIMI ZGODBAMI BIBLIJE ZA SOLÁRE I.-II. RAZREDA, Budapest, 1907 [kat.]. L SM 1747 = Mihal Sever, RÉD ZVELICSÁNSZTVA. Poulegednoga ZNAMENÜVANYA o Toga nai poglaviteifega recsenya Jedro fzvétoga pifzma, vu kterom te Vóre nai vékfi ARTIKULUSI gruntani jefzo, ravno i tak niftere krátke molitve, i pefzmi, vón dán záto, dabi nei li fzamo drobna decza zetoga mleiko fzpoznanya bosje-ga, i JESUSSA KRISTUSSA Zaimati mogli, fzebé vu Vori pokreipiti, vu nevoljái troustati, nego i fztareifi bi mogli fzvoje, efche i vfza brátja vu KRISTUSSI, poleg etoga rouképelanya, vucsiti opominati, ino troustati, Halle, 1747 [ev.]. A TF 1715 = Ferenc Temlin, MALI KATECHISMUS, touje tou krátki návuk vore kerfchánfzke dávno nigda, po D. LUTHER MARTONNI z fzvétoga pifzma vküp zebráni ino za droune Deczé volofzpifzani. zdaipak NA SZLOVENSZKI JEZIKprelofeni, Halle, 1715 [ev.]. TŠ 1847 = Šandor Terplan, Dvakrat 52 Bibliszke Historie za evangelicsanszke Solé ino Hi ze. Szlovencsene po Terplán Sándori Püczonszkom Farari. Z vnógimi nóvimi Obrázki, Koszeg, 1847 [ev.]. 2 TŠ 1848 = Šandor Terplan, KNIGE 'ZOLTARSZKE. SZLOVENCSENE PO TER- PLÁN SÁNDORI, PÜCZONSZKOM FARARI, Koszeg, 1848 [ev.]. • ŽJ 1908 = Janoš Županek, VÁLEN BOJDIJÉZUS KRISZTUS! Vu iméni Ocsé, i Sziná, i Duha, szvétoga Amen. Je szpiszaó Zsupánek János!, Szobota - Lendava, 1908 [kat.]. ŽJ 1910 = Janoš Županek, VALEN BOJDI JEZUS KRISZTUS! MRTVECSNE PE-SZMI, Szobota - Lendava, 1910 [kat.]. Viri po letnicah TF 1715 KM 1804 KOJ 1848 PJ1900 ABC 1725 SIZ 1807 TŠ 1848 IF 1904 SM 1747 BRM 1820 BJ 1870 SJ1907 KŠ 1754 LŠ 1820 AIN1876 ŽJ 1908 KŠ 1771 BRM 1823 AIP 1876 PJ1909 KM 1780 CJ1829 AI 1878 KLJ 1910 KM 1781 KOJ 1833 BJ 1880 ŽJ 1910 KM 1783 KAJ 1837 IF 1896 KLJ 1913 BKM 1789 KAJ 1840 KAJ 1897 KM 1790 KOJ 1845 PJ1898 KM 1796 TŠ 1847 LUT 1900 Literatura m o. Balâzs 1989 = Jânos Balâzs, A latin a Duna-tâjon, v: Nyelvunk a Duna-tâjon, ur. ^ Jânos Balâzs, Budapest: Tankonyvkiado, 1989, 95-140. Balâzs - Dede 2009 = Géza Balâzs - Éva Dede, Bevezetés az europai helyesirâsok- ^ ba, v: Europai helyesirâsok. Az europai helyesirâsok mûltja, jelene és jôvôje, 1—1 ur. Géza Balâzs - Éva Dede, Budapest: Inter Kht. - PRAE.HU, 2009, 7-13. ^ Hadrovics 1951 = Lâszlo Hadrovics, A XVI. szâzadi protestâns horvât nyomta-tvânyok helyesirâsa, A Magyar Tudomânyos Akadémia Nyelv- és Irodalom-tudomânyi Osztâlyânak Kôzleményei 1 (1951), 164-172. Jesenšek 1998 = Marko Jesenšek, Jezik prekmurskih abecednikov in učbenikov v 19. stoletju, v: Slovensko-madžarski jezikovni in književni stiki od Košiča do N danes, ur. Stjepan Lukač - Istvân Nyomârkay, Budimpešta: Košičev sklad, 1998, 121-138. Jesenšek 1999 = Marko Jesenšek, Jezik v prvem prekmurskem časopisu Prijatel, v: Logarjev zbornik, ur. Zinka Zorko - Mihaela Koletnik, Maribor: Slavistično društvo Maribor, 1999 (Zora 8), 327-343. Jesenšek 2005 = Marko Jesenšek, Nastanek in razvoj prekmurskega jezika, v: Marko Jesenšek, Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor, Maribor: Slavistično društvo Maribor, 2005 (Zora 33), 26-38. Jesenšek 2008 = Marko Jesenšek, Prekmurska publicistika 19. in prve polovice 20. stole- ^ tja - med knjižno normo in tradicijo, Slavistična revija 56 (2008), št. 2, 103-113. « Jesenšek 2010 = Marko Jesenšek, Prekmuriana, Budapest: Balassi Kiado - ELTE Z BTK Szlâv Filologiai Tanszék, 2010 (Opera Slavica Budapestinensia, W Linguœ Slavicœ). Kniezsa 1952 = Istvân Kniezsa, A magyar helyesirâs tôrténete, Budapest: Aka-démiai Kiado, 1952. Kniezsa 1959 = Istvân Kniezsa, A magyar helyesirâs tôrténete: mâsodik, javitott kiadâs, Budapest: Tankonyvkiado, 1959. Korompay 2005 = Klâra Korompay, Helyesirâs-torténet, v: Magyar nyelvtôrténet, ur. Jeno Kiss - Ferenc Pusztai, Budapest: Osiris Kiado, 2005. Novak 1936 = Vilko Novak, Izbor prekmurske književnosti, Celje: Družba sv. Mohorja, 1936 (Cvetje iz domačih in tujih logov 9). Novak 1972 = Vilko Novak, Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja, Slavistična revija 20 (1972), št. 1, 95-103. Novak 1976 = Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov, 1976. Novak 1979 = Vilko Novak, Jezik prve prekmurske knjige, Studia Slavica Academiœ Scientiarum Hungaricœ 25 (1979), št. 2, 279-285. Novak 1988 = Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine: poskusni snopič, Ljubljana: ZRC SAZU, 1988. Novak 2006 = Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. ^ Orožen 1996a = Martina Orožen, Prekmurski knjižni jezik, v: Martina Orožen, Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika od Brižinskih spomenikov do Kopitarja, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1996, 356-372. ^ Orožen 1996b = Martina Orožen, Vprašanja prekmurskega knjižnega jezika, v: Martina Orožen, Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika od Bris žinskih spomenikov do Kopitarja, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1996, 373-380. Q Škafar 1978 = Ivan Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana: SAZU, 1978. Ulčnik 2009 = Natalija Ulčnik, Začetki prekmurskega časopisja, Bielsko-Biala itd.: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, 2009 (Zora 67). Z Vince 1978 = Zlatko Vince, Putovima hrvatskoga književnog jezika, Zagreb: Sve-A učilišna naklada Liber, 1978. p Weiss 2009 = Peter Weiss, Novejši prekmurski narečni slovarji, v: Slovenski mi-krokozmosi: medetnični in medkulturni odnosi, ur. Irena Novak Popov, Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2009 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 20), 52-61. 00 Comparative historical development of Prekmurje spelling 2 Summary 2 This article presents the historical development of Prekmurje spelling from the publication of the first book in 1715 to the First World War. It highlights important factors that influenced the development of spelling systems in Central Europe. The graphemes not in the Latin alphabet are presented in greater detail because their representation posed a major problem for writers. Hungarian influence can be observed in representing the phonemes /a:/, /e:/, /i:/, /o:/, /0/, /01/, /u:/, /y/, and /y:/. German graphemes were also used to represent the phonemes /0/, /0:/, /y/, and /y:/. The diphthongs ai, ei, and ou were written in various ways in different periods. Marking sibilants, shibilants, and the phonemes /j/, /X/, /p/, and/ tj/ were problematic among the consonants. These consonants were typically transcribed such that several letters were used to represent a specific phoneme. The article concludes with a table of all of the graphemes presented that appeared in forty-one Prekmurje books and newspapers. A muravideki szloven helyesiras összehasonlitö törteneti fejlödese Rezüme A tanulmany a muravideki szloven helyesiras törtenetet mutatja be a kezdetektol az elso vilaghaboru kitöreseig. Targyalja azokat a legfontosabb tenyezoket, amelyek kôzép-europai térségunkben hatâssal voltak a helyesirâsi rendszerek fejlôdésére. ^ Részletesebben elemzi azokat a betuket, amelyek a latin âbécébôl hiânyoztak, s ezért ^ jelôlésuk nagy nehézséget okozott az iroknak. A magânhangzoknâl a kôvetkezôknél ^ figyelhetô meg magyar hatâs: /a:/, /e:/, /i:/, /o:/, /0/, /01/, /u:/, /y/, /y:/. Az /0/, /01/, ^ /y/ és /y:/ jelolésére német grafémâkat is hasznâltak. Az ai, ei, ou diftongusokat ^ kùlônbôzô modon jeôlték. A mâssalhangzoknâl a sziszegô- és susogohangok, va- 1—1 lamint a /j/, /X/, /p/, /tj/ fonémâk jelôlési modja okozott gondot. Ezen mâssalhang- ^ zok jelôlésének jellegzetessége, hogy egyszerre tôbb graféma is hasznâlatban volt ugyanannak a fonémânak a jelolésére. A tanulmânyt egy tâblâzat zârja, amely 41 muravidéki kônyv és ûjsâg helyesirâsi rendszerének grafémâit mutatja be. m CL < SI h" Z > o - m o u h« s fà