vzgojitelj Biti 24 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 Serija portretov znamenitih učencev jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki jih predstavljamo v reviji Vzgoja, ne bi bila popolna, če bi izpustili Vegovega sošolca Antona Tomaža Linharta. Anton Tomaž Linhart (1756–1795) Ivo Branimir Piry, mag. znanosti, prof. geografije in zgodovine, je upokojeni državni podsekretar za regionalno politiko. Bil je raziskovalec na Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani, svetovalec vlade v Zavodu RS za družbeno planiranje, nato je delal na različnih mestih v državni upravi, in sicer na področju regionalnega razvoja. Bil je prvi direktor Agencije RS za regionalni razvoj. Med letoma 2008 in 2012 je bil svetovalec v Odboru regij na Stalnem predstavništvu RS pri Evropski uniji v Bruslju. Je avtor več razprav in člankov s področja prostorskega načrtovanja, regionalne politike in lokalne samouprave. Pesnik, zgodovinar, pisatelj, dramatik in šolnik, z eno besedo duhoviti prosvetljenec, kot ga imenuje dr. Janko Šlebinger, se je rodil v Radovljici 11. decembra 1756. Lin- hartov rod izhaja iz Moravske. Njegov oče je bil Čeh, ki ga je službena pot zanesla v Radovljico, kjer je bil verjetno zaposlen pri tamkajšnjih graščakih Thurnih kot ura- dnik. Poročil se je z vdovo Terezijo Mertelj in imela sta štiri otroke; Anton Tomaž je bil najstarejši. Z domačimi je govoril slo- vensko, z očetom češko in nemško (Koblar, 2013). Prvo znanje in pismenost je najbrž nabiral doma v Radovljici, ki je imela župnijsko šolo od leta 1357 dalje, prva osnovna šola pa je nastala pozneje, leta 1775 (Lavrenčak, 2016). Leta 1767 je pričel obiskovati jezuit- sko gimnazijo v Ljubljani, kjer je bil njegov sošolec matematik Jurij V ega. V gimnaziji se je odlikoval predvsem v latinščini, grščini, nemščini, zemljepisu in zgodovini. V letih 1771 in 1772 je bil tudi gojenec jezuitskega kolegija pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Že med šolanjem se je Linhart odlikoval kot spreten govornik; imel je lep, obvladan glas in je rad tekmoval v retoriki (govorništvu) z vrstniki. Zaradi zanimanja za znanost je nameraval vstopiti v jezuitski red, ki pa je bil leta 1773 razpuščen. Zato je leta 1776 vstopil v stiški samostan, vendar je cistercijanski red že po dveh letih razočaran zapustil. Ob podpori kranjskih plemičev je leta 1778 na Dunaju pričel študirati finančne, policijske in trgo- vske vede. Svetovljansko okolje ga je naredi- lo samozavestnega in ambicioznega, srečal se je z gledališčem, literaturo in glasbo. Kranjski deželni glavar grof Lamberg ga je pregovoril, da je na Dunaju pustil dobro vladno službo, kjer je zaslužil 400 goldinar- jev na leto. Žal je v domovini sledilo razoča- ranje, ker so mu več obljubljali kakor dali. Na službo je moral dolgo čakati. Povsod je iskal resnico in jo vedno povedal, kar mu je povzročalo tudi težave. Da bi opozoril nase, je pohitel s svojim pesniškim almanahom Blumen aus Krain. Leta 1781 se je zaposlil kot arhivar pri škofu Herbersteinu, a njuno sodelovanje ni bilo najboljše, saj je prihajalo do številnih idej- nih nasprotij, zaradi česar so ga leta 1783 odpustili iz službe. V tem času je navezal stike z baronom Žigo Zoisom, ki ga je pri- tegnil v svoj krog in ostal do smrti njegov najboljši prijatelj in mecen. Ob Linhartovi smrti je zapisal: »Z njim sem izgubil lite- rarnega prijatelja in kritika, ki mi je bilo občevanje z njim edini oddih in veselje …« (Zupančič, 1984). Začasno službo je zaradi upravnih znanj našel kot protokolist na kresiji. V svoji ne- pomembni službi se je moral trdo boriti. Zaradi svoje upravne sposobnosti in vne- me je iskal načrte, da bi postal bolj znan. Njegovo znanje in prizadevnost sta mu omogočila napredovanje do mesta gu- bernijskega tajnika. Želja po uveljavitvi je botrovala tudi njegovi pobudi za ustano- vitev študijske knjižnice v Ljubljani, ki se je uresničila v času njegove kandidature za šolskega komisarja leta 1786. V njej je združil del knjižnice jezuitskega kolegija, ki je bila rešena ob požaru 1774, vključiti pa je želel knjižnice ukinjenih samostanov in gornjegrajsko škofovsko knjižnico ter knjižnico Kmetijske družbe, katere član je bil. Uresničitev te zamisli je terjala dobra štiri leta in leta 1791 se je licejska knjižni- ca naselila v nekdanjem frančiškanskem samostanu. Linhart je pri tridesetih letih postal šolski komisar ljubljanskega okrož- ja in v treh letih povečal število podežel- skih osnovnih šol v tem okrožju z 9 na 18. Poročil se je 25. junija 1787, in to z Jožefino Detelovo, dvajsetletno hčerko ljubljanske- Vir: dLib.si Komu Matiček, Micka, hči župana, ki mar mu je slovenstvo, nista znana? (Iz Prešernovega epitafa Linhartu) vzgojitelj Biti Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 25 življenje do konca 8. stoletja. Prvi je javno naglasil poli- tični avstroslavizem, saj so Slovani po njegovem mne- nju tvorili večino prebival- stva v Avstriji. S svojo zgo- dovino, pisano v nemščini, je dokazal, da smo Slovenci narod in da imamo zaradi tega določene pravice. V tedanje slovenske pre- porodne tokove je Linhart vstopil skozi Zoisov krog in začel ustvarjati v slovenšči- ni. Bil je osrednja osebnost slovenskega preporoda, prvi izrazit meščan v slovenski kulturi in pionir na vsaj treh področjih svojega delova- nja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovino- pisju. Priredil in prevedel je komedijo nemškega dra- matika Richterja Die Feld- mühle (Podeželski mlin) in jo naslovil Županova Micka. Predstavlja prvo slovensko komedijo. Krstno uprizori- tev Županove Micke je Lin- hart doživel leta 1789; v njej je vlogo Micke odigrala njegova žena. To je bila prva gle- dališka predstava, odigrana v slovenskem jeziku v Stanovskem gledališču v Ljubljani (zdaj Slovenska filharmonija). Kljub navdu- šenju pa je morala na svojo vnovično odr- sko postavitev čakati več kot pol stoletja, saj so jo naslednjič odigrali leta 1848 v Vipavi. Po vzoru Beaumarchaisove komedije Fi- garova svatba je nato napisal še daljše delo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Francosko predrevolucijsko igro je mojstrsko 'ponašil', tako kot Županovo Micko. Zamotano roko- kojsko spletko, ki izpodnese zgodovinsko fevdalno zablodo ius primae noctis, je zelo poenostavil in spremenil. Več oseb je črtal in dejanje zelo približal domačim razme- ram. Revolucionarna ost igre je prešla v kritiko domačih sodnih razmer, Figarov prevratni samogovor je nadomestil s kraj- šim domačim, a nič manj revolucionar- nim Matičkovim govorom, da po človeško slab gospod ni več kakor služabnik. Zara- di suma državi nevarnih idej je na krstno uprizoritev čakala vse do leta 1848, ko jo je v Novem mestu uprizorila amaterska dru- ščina. Obe igri sta postali temelj slovenske dramatike in gledališča ter sta še vedno po- gosto na sporedu slovenskih poklicnih in amaterskih gledališč. Obe sta dobili različ- ne priložnostne primesi, tako po Bleiweisu in po Govekarju. Po izvirnih tekstih je obe igri v 4. izdaji priredil dr. Janko Šlebinger in ju opremil z zgodovinskimi pripombami (Linhart, 1923). Sredi dela in načrtov je Linhart umrl 14. julija 1795 za posledicami srčne kapi. Ob njegovi smrti je Marko Pohlin zapisal, da je »izdihnil z blagomiselnim ter nespre- menljivo stanovitnim duhom svoje vesti in prepričanja«. Prav zaradi poudarjenih nacionalnih idej v navedenih komedijah so ob njegovi smrti oblasti prepovedale vsako javno žalovanje, nagrobnik in celo elegije v njegov spomin niso bile dovoljene. Njegovo imetje je bilo prodano na dražbi, žena pa se je s hčerkama preselila na Dunaj. V spomin na pomembnega meščana se Ra- dovljica danes imenuje Linhartovo mesto, po njem so v mestu poimenovani trg, knji- žnica, šola in osrednja kulturna dvorana. V radovljiški graščini si lahko obiskovalci ogledajo razstavo, ki je bila postavljena ob 250-letnici dramatikovega rojstva. Viri in literatura • Anton Tomaž Linhart (2017). Zgodovina.si, 14. 7. 2017. Do- stopno na: http://zgodovina.si/anton-tomaz-linhart/. • Grego, Anna Maria; Žumer, Maja (b.  d.). Razsvetljenstvo na Slovenskem. Pridobljeno 26. 4. 2021 s spletne strani: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/ download/224/324/5253-1?inline=1. • Javornik, Marjan; Dermastja, Alenka (1992): Enciklopedija Slovenije, zvezek 6. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Koblar, France (2013): Linhart, Anton T omaž (1756–1795). Slo- venska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU. Pridobljeno 26. 4. 2021 s spletne strani: http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi330432/#slovenski-bio- grafski-leksikon. • Lavrenčak, Goran (2016): Zgodovina osnovne šole v Radovljici. Pridobljeno 26. 4. 2021 s spletne strani: http://dar-radovljica. si/Sola/a)%20Zgodovina%20osnovne%20%C5%A1ole%20 v%20Radovljici.pdf. • Linhart, Anton Tomaž (1923): Županova Micka; Veseli dan ali Matiček se ženi. Ljubljana: Tiskovna zadruga. • Trošt, Nada (2010): Anton Tomaž Linhart. Radovljica. Prido- bljeno 26. 4. 2021 s spletne strani: https://lu-jesenice.net/wp- -content/uploads/2012/11/GRADIVO-LlINHART.pdf. • Zupančič, Mirko (1984): Anton Tomaž Linhart. Ljubljana: Mladinska knjiga. ga gostilničarja Mihaela Detele, s katero je imel dve hčerki: Zofijo Antonijo in Marijo Amalijo. Linhartovo književno delo je nastajalo v nemškem kulturnem okolju in ima od za- četka do konca izrazito sodobne in odločne prosvetljenske poteze. Te lahko strnemo v čisto literaturo, znanost in izbran družabni okus. Ob tem je čutil tudi kranjsko domačij- sko dolžnost, da skrbi za slavo svoje domo- vine, da izpričuje njeno nemško kulturno vez s širokim svetom in prosvetljenstvom jožefinskega humanizma. Linhart je v nem- ščini napisal zgodovinsko delo v dveh delih Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oe- stérreiches – Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Prvi del, ki je izšel leta 1788, obravnava praslo- vansko dobo, v drugem delu iz leta 1791 pa Linhart opisuje preseljevanje ljudstev in na- selitev slovenskih prednikov ter njihovo po- litično, družbeno, gospodarsko in kulturno Vir: dLib.si Kovanec za 500 slovenskih tolarjev