M,i ne bo nikogar,
M ne bi po svojih močeh panngai pzpSuVljsncsm
IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE
CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI 10 DIN
VELENJE, 15. JUNIJ 1954
UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRANJO — UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE. ČEKOVNI RAC. STEV. 622-T-4 PRI N. H. ŠOŠTANJ. TISK CFT.1SKE TISKARNE V CELJU
Vremenska katastrofa v noči od 4. na 5. junij nam je povzročila neprecenljivo škodo
Vremenska katastrofa v usodni noči od 4. na 5. junij je strahovito prizadela ljudstvo v celjski kotlini ter šo-štanjskem in krškem okraju. Razbesne-le vode so tako rekoč v trenutku poplavile vse ozemlje od Dobrne do Vojni-ka in dalje do Celja, kjer je bilo le nekaj ulic nepoplavljenih. Ista usoda je zadela tudi Šoštanj in v manjši meri Velenje. Škoda, ki jo je utrpela industrija, kmetijstvo in veliko število delovnih ljudi na njihovih premičninah, je ogromna in gre v težke milijarde. Zal je poplava zahtevala tudi več človeških žrtev. Po dosedanjih, nepopolnih ugotovitvah, je izgubilo življenje 22 ljudi, od tega 15 v Celju in okolici. V šoštanjskem okraju in Paškem Ko-zjaku, ki pa že spada v slovenjgraški okraj, je izgubilo življenje sedem ljudi, in sicer: Ferdo Vanušek z ženo Angelo in otrokoma Hermanom in Francem ter očetom Štefanom. Težko poškodovano pa so rešilci uspeli rešiti Vanuškovo mater in mlajšega, šestletnega sina, ki se sedaj zdravita v celjski Jx>lnici. Nesrečno Vanuškovo družino je — kot mnogo, mnogo drugih — katastrofa doletela sredi mirnega spanja. Zaradi strahovitega naliva se je v strmini nad hišo utrgal zemeljski plaz in odnesel ter pc-kopal hišo z vsemi njenimi prebivalci. Le požrtvovalnemu delu gradbenih delavcev rudnika, ki so bili slučajno na Kozjaku pri gradnji planinskega doma ter so ob dveh zjutraj bili ; obveščeni o plazu, je zahvaliti, da sta bili rešeni življenji Vanuškove matere in sin&ka. Tukaj so se posebno odlikovali Markan Franjo, Ivanovič, Kranjec, Mesaric in Brodarič pod vodstvom Kranjca Nikole.
V Pesjem je utonil Lihteneger Franc, delavec pri Gradisu in oče petih nedoraslih otrok, v Šoštanju pa 85-letni Pra-protnik Franc iz Plešivea, ki je zaradi večernega neurja ostal v Šoštanju in prenočil na neki šupi.
Slična katastrofa kot Vanuškove na Kozjaku, je zadela tudi Šnekovo družino v Celju kjer so utonili oče mati in trije otroci.
Žrtev te strahovite elementarne nezgode pa bi bilo še mnogo več, če bi številni požrtvovalni in nesebični sodržavljani ne pomagali, zelo cesto tudi pri izpostavljanju lastnega življenja, že
od samega začetka katastrofe reševati ljudi, živine in premičnin. Najpožrtvo-valnejše reševalce bodo Okrajni ljudski odbori predlagali Ljud. skupščini FLRJ za odlikovanja.
Ogromno delo so pri rešilnih akcijah opravili tudi pripadniki ."'LA, ki so brez ozira na lastna življenja reševali povsod, kjer je bilo potrebno in mogoče.
Največje škode v celjski kotlini in Šaleški dolini — Razbesnelo vodovje je v dveh pičlih urah spremenilo Celje z okolico in del Šaleške doline v jezero — Voda je na svoji poti rušila in odnašala s seboj hiše, gospodarska poslopja, ceste, mostove, ljudi in živino — Enote JLA, gasilcev iz vse Slovenije, PLZ in brigade prostovoljcev še sedaj neumorno delajo — Največja škoda v Celju, Vojniku, Dobrni, Škofji vasi, Krškem in Šoštanju — Po vsej Sloveniji so v teku zbiralne akcije za pomoč poplavljencem — Kolektiv velenjskih rudarjev bo za žrtve te strašne elementarne katastrofe v celjski kotlini in Šoštanju poklonil 1000 ton premoga, ki ga bodo rudarji nakopali v nedeljskem prostovoljnem delu.
Rudnik lignita Velenje je sklenil dati za poplavljence 1000 ton premoga
Na seji upravnega odbora sindikalne podružnice, dne 10. junija in upravnega odbora podjetja, dne 11. junija je bilo soglasno sklenjeno, da bodo naši rudarji v prostovoljnem nedeljskem delu nakopali 1000 ton premoga, ki ga bodo stavili na razpolago za poplavljence Celja in Šoštanja, in sicer 900 ton za
Celje, 100 ton za Šoštanj. Ta sklep je bil prenešen tudi že na sestanke pododborov, kjer je bil soglasno sprejet. S tem bodo naši rudarji darovali za poplavljence 2,300.000 din denarne vrednosti in se s tem uvrstili med prve darovalce v Sloveniji.
ŽE SPET RIBARIJO V KAINEM
Pogled iz letala na poplavljeno področje Celja
Vso pomoč poplavljemcem
Ze dan po poplavi so prišli na poplavljeno področje Celja in okolice ter Šoštanja mnogi naši visok; politični in gospodarski funkcionarji, med njimi Miha Marinko, Mica Šlandrova, Franc Leskošek, Zoran Polič, Mitja Ribičič in drugi, ki so si ogledali poplavno področje in z lokalnimi oblastmi podvzeli na licu mesta vse potrebne ukrepe za čim hitrejšo in efikasnejšo pomoč poplavljencem. Poleg oblastvenih forumov so organizirali zbiranje prispevkov tudi v večini slovenskih podjetij, za-
drug itd., pi tudi pri privatnikih. Odziv j s b'l povsod presene tljiv. Naši ljudje so pokazali, da v celoti razumejo, da socialistična skupnost ni le vsakdanja krilatica, temveč stvarnost, ki ji je naša skupnost ob tej strašni nesreči dala ves poudarek.
Elementarna katastrofa, ki je prizadela tudi našo dolino, je prinesla mnogo zla s svojo uničevalno silo. Ne samo, da je zahtevala mnogo človeških življenj, temveč je napravila tudi velikansko gospodarsko škodo. Kot en mož so vsa Slovenija in druge bratske republike priskočile na pomoč prizadetim krajem z reševanjem in prvo pomočjo, ali pa s finančnimi in materialnimi sredstvi, ki jih zbirajo vse organizacije sirom naše domovine. To je dokaz plemenitosti, zrelosti in socialističnega odnosa ogromne večine našega ljudstva.
Zgroziš se pa, ko naletiš v naši sredini na posameznike, ki narodno nesrečo hočejo izkoristiti v svoje umazane namene. Na primer izjava neke ženske: »Zdaj je pa zadnji čas, da se spametujejo, ko vidijo očitno božjo kazen — vsi moramo zaradi njih trpeti!« Mislim, da tega ogabnega izrodka s črnim opijem zastrupljenih možgan ni vredno komentirati. Ali pa: »Bog jih je kaznoval, ker so v Vitanju vrgli kip Janeza
M praznita borbenih tradicij
Dne 3. julija proslavljajo slovenski rudarji rudarski praznik, 6. julij pa je proglašen za občinski praznik. Ker pade letos prvi praznik na soboto, drugi pa na torek, bi praznovanje teh praznikov na določene datume povzročilo prevelik izpad v produkciji, zato je bilo sklenjeno, da bomo praznika združeno praznovali 4. in 5. julija, to je v nedeljo in ponedeljek. In prav je tako, saj si ne moremo misliti narodnoosvobodilne borbe brez rudarjev, dneva rudarjev pa ne brez narodnoosvobodilne borbe.
Kakor ima vsak kraj in vsaka občina svoje značilnosti, tako jih ima tudi občina Velenje. Ima svoje tradicije in svoj ponos. Ponosni so občani na svoj doprinos narodnoosvobodilni borbi in na ; žrtve, ki so padle za to, da lahko danes sami na svoji zemlji gradimo lepšo bodočnost.
V teh dneh se bomo s ponosom spominjali prvih borcev-rudarjev, ki so na ta dan leta 1941 prvi pokazali okupatorju, da zanj na slovenski zemlji ni mesta. Vsak občan se bo na ta dan spomnil, kako je začel morda zelo zgodaj ali pa pozneje podpirati narodnoosvobodilno gibanje. Rudarji se bodo v teh dneh spominjali svojih borbenih; tradicij, ki jih imajo tudi velenjski rudarji mnogo. Svoj ponos pa bodo pokazali tudi vsi tisti mladi kadri, ki dan za dnem gradijo novo in lepše življenje.
Program za proslavo občinskega praznika je zamišljen takole:
Na večer pred praznikom naj bi kresovi po vseh okoliških gričkih pokazali sosednjim občinam naš veliki dan. Ta večer bo ob velenjskem jezeru v letnem gledališču v primeru lepega vremena odigrana igra »Brigada prihaja .. .«, v primeru slabega vremena pa bo slavnostna akademija s pestrim sporedom v kino-dvorani.
Dne 5. julija, to je v ponedeljek, pa bodo budnice po okoliških krajih, nakar se bodo formirale partizanske patrulje, ki bodo izvršile ob pol osmih napad m Pesje. Ob 8. uri bo v Pesjem odkritje spominske plošče 73 žrtvam fašizma s tega področja. Po odkritju spominske plošče, pri katerem bo sodelovala rudarska godba, bodo pevci iz Velenja pod vodstvom tovarišice Kmeclove podali »Partizanski pohod«, nakar bo po-povorka krenila po cesti mimo rudnika skozi Novo Velenje ter mimo nove šele v staro Velenje.
Na slavnostnem prostoru, ki bo pred zadružnim domom, bosta govorila preživela borca iz leta 1941 tovariša Polh Franc-Izak in Ulrih, Tone-Kristl.
Popoldanski spored je namenjen predvsem razvedrilu. V ta namen bodo nastopili nogometaši »suhi in debeli«, na jezeru pa bodo razni vodni športi in fizkulturni nastopi. Poskrbljeno pa je tudi za brezplačno predvajanje filma vsem tistim prebivalcem iz območja občine, ki jih bodo poslale krajevne organizacije Zveze borcev ali katera koli množična organizacija.
Želeti je, da se povorke udeleže okoličani tudi na kmečkih vozovih ali na konjih, a tudi kolesarji naj bi poživeli pestrost slavnostnega sporeda dne 1. julija.
Ker bo številka »Velenjskega rudarja« v celoti posvečena tema praznikoma, vabimo vse tiste, ki jim je še v spominu kak vidnejši dogodek, bodisi iz rudarskega življenja pred vojno, med vojno in po vojni, ali pa iz časov narodnoosvobodilne vojne, da svoj prispevek pošljejo do 20. junija na rudnik lignita Velenje, uredništvo »Velenjskega rudarja«.	Z. B.
Betonski most preko Hudinje pri Višnji vasi je razbila voda, ki je hkrati spodkopala tudi vse obrežje
Krstnika v vodo, ali pa božja kazen zato, ker so v Družmirju požagali boga itd.« Nobena laž jim ni pregrda in pre-podla, da bi dosegli svoj cilj. Preprostemu, poštenemu slovenskemu vernemu človeku hočejo strahovito katastrofo prikazati kot krivdo naše ljudske oblasti, ki je onemogočila katoliškemu kleru njegove umazane politične mahi-nacije v inozemskem interesu in mu pokazala pot v cerkev, kjer mu je mesto.
Te zapeljance, predvsem pa njihove voditelje in inspiratorje nujno opozarjamo, da so tudi strpnosti naše oblasti in težko prizadetega slovenskega naroda postavljene določene meje, preko katerih ne bomo dovolili nikomur, najmanj pa vatikanskim agenturam in njihovim opričnikom.
Zapeljancem teh izrodkov in vsemu našemu ljudstvu pa svetujemo, naj nekoliko prebira dnevno časopisje, ki dovolj poroča o sličnih vremenskih katastrofah v tako imenovanih katoliških državah: Avstriji, Italiji, Holandiji itd. Menda ni predobri bog kaznoval pobožnih Tirolcev s strahovitimi plazovi, ki so letošnjo pomlad terjali stotine žrtev zaradi njihove prevelike verske gorečnosti? Zanimalo nas bi tudi, v kako zve. zo bi se dala spraviti naša socialistična oblast z ogromnimi poplavami, ki so leta 1952 popolnoma opustošile padsko nižino v sveti, papeški Italiji, pa lani v Holandiji in Angliji? '
Končno pa, saj nas ne bi niti čudilo, če bi tudi teh katastrof bili krivi mi. Dobro vemo, s kom imamo opravka in da ni sredstva, ki bi bilo tako pcdlo in umazano, da se jih reakcionarni del katoliškega klera ne bi poslužil v borbi proti naši ljudski oblasti in za povratek nazaj v srednji vek, kjer je Vatikan vladal Evropi z mučilnicami, grmadami, vešali in strupom — v imenu Kristusa kralja in božjega .usmiljenja seveda.
Zavedajte se gospodje, da je naše ljudstvo v, nadčloveški borbi zlomilo vaše okove in likvidiralo vaše belogar-distične klavce in da nikdar ne bo dovolilo, da bi mu jih ponovno nadeli — zato, ne uštejte se!
Koristno delo
Društva upokojencev v Velenju
Na rednem občnem zboru našega društva, ki je bil dne 30. maja 1.1., je odbor podal izčrpno poročilo o delu v preteklem društvenem letu, ki je kar razveseljivo.
Društvo je vpisalo iz svoje imovine 20.000 din ljudskega posojila za gradnjo osnovne šole in gimnazije v Velenju.
Razen tega so člani in članice društva opravili pri delih ob »Velenjskem jezeru« v aprilu in maju letošnjega leta 1.983 prostovoljnih delovnih ur, v mesecu juniju letos pa so se v okviru akcije za gradnjo šol ponovno vključili v prostovoljno delo na stadionu ob jezeru, takoj prvi dan jih je prišlo na delo 23, isto se nadaljuje dnevno v 14 eki-
pah, ki štejejo oziroma bodo štele po 15—20 ljudi.
Delovni kolektiv rudnika lignita Velenje je rudniškim upokojencem v letošnji hiudi zimi naklonil 485 ton brezplačnega premoga, katerega so aktivni rudarji v nadurnem delu nakopali za svoje upokojence in onemogle tovariše, katerim se je premog v celoti razdelil.
Člani in članice društva so tudi politično zavedni in pomeni društvo upo-kojencelv med velenjskimi množičnimi organizacijami važno edinico. ki je pri vsaki priliki voljna sodelovati in se odzove polnoštevilno vsakemu vabilu. — Društveno delo je laskavo pohvalil tudi tajnik Rep. odbora tov. Gombač in pod-
črtal pravilnost takega sodelovanja zlasti na občino, ki se je udeležila občnega zbora po svojem predsedniku tov. Hu-dobrezniku; ta je obrazložil nujno potrebo gradnje nove osnovne šole in gimnazije Velenja in apeliral na številno navzoče članstvo društva, da kakor do sedaj, tudi v bodoče vztrajno pomaga za uresničenje našega cilja, kar so vsi člani in članice tudi obljubili storiti. Ta sklep se tudi že izvaja in bomo vse storili, da bomo z zidavo šole delno že uspeli do občinskega praznika in z novim šolskim letom nudili mladini zdrav pouk vestnih vzgojiteljev.
Srečno!
Vrečko Karli:
Družbeni plan Rudnika lignita Velenje za leto 1954
Te dni je večina okrajev širom Slovenije dokončno sprejela družbene plane podjetij. Tudi plan našega podjetja je bil sprejet v okviru družbenega plana okraja Šoštanj ob priliki zasedanja okrajne skupščine dne 22. V. t. 1.
V sestavi družbenega plana za letošnje leto se že zrcalijo bistvene novosti novega dopolnjenega gospodarskega sistema, ki je bil v naši javnosti široko prediskutiran potom osnutkov, ki so le z malenkostnimi spremembami bili pozneje realizirati v definitivnih uredbah.
Od sprememb, ki so se sedaj uveljavile v dopolnjenem gospodarskem sistemu, sta brez dvoma najizrazitejši zopetna uvedba dobička v strukturi cene ter nov popis in revalorizacija vseh osnovnih sredstev podjetja.
Vrednost teh revaloriziranih osnovnih sredstev predstavlja sedaj bazo za formiranje nove oblike zajemanja akumulacije, in sicer z obrestmi na osnovna sredstva. Prejšnji način zajemanja akumulacije v obliki pribitka procentne stopnje na plačilni fond je torej odpadel. S tem je bilo odpravljeno nevšečno dejstvo, da je bila akumulacija dejansko administrativno določena v večjem ali manjšem, v mnogih primerih tudi pretiranem procentu, kar je dostikrat vplivalo na razmeroma visoke prodajne cene lin v zvezi s tem na težave v realizaciji ter končno tudi na nedoseganje plačilnega fonda. Na drugi strani pa je sedaj vsekakor nastopilo načelo, da se zajema akumulacija na način, po katerem naj bi bila podjetja v bolj enakem zajetnem položaju, kar se je pa doseglo na ta način, da se je pri vsakem podjetju vzela na osnovo vrednost osnovnih sredstev, ki jih je posamezni kolektiv dobil od družbe v upravljanje.
Preden bi prišli na konkretne številke našega družbenega plana v letošnjem letu, je brez dvoma treba opozoriti na tretjo letošnjo novost, in sicer na tako imenovan obračunski sklad plač. Ta bazira na kategorizaciji delovne sile našega podjetja in dovoljenih zaslužkih za posamezne kategorije. Ti zaslužki so z dokončno Uredbo v Ur. listu št. 13/54 naslednji:
za visokokvalificirane delavce in uslužbence 12.000 din, za kvalificirane delavce in uslužbence 8.000 din,
za polkvalificirane delavce in uslužbence 7.000 din, za nekvalificirane delavce 6.000 din.
Za naše podjetje kot rudnik z jamskim delom je po uredbi možno povišanje gornjih zaslužkov za 20%, kar nam je Zbor proizvajalcev pri OLO Šoštanj že tudi odobril.
Načelno bi moral biti naš tarifni pravilnik prilagojen gornjim zaslužkom. Vendar so zaslužki na našem rudniku po tarifnem pravilniku — predvsem zaradi akordnega sistema — še vedno za približno 10% višji. To vprašanje je bilo pri sestavljanju družbenega plana rešeno na ta način, da se bo razlika izplačevala iz doseženega dobička kot tako imenovane dopolnilne plače. S tem so nam bile sedanje plače po tarifnem pravilniku zagotovljene. Pri tem je tudi važno poudariti, da je naše podjetje z ozirom na pričetek obratovanja Novega jaška in popolnejše mehanizacije proizvodnega procesa, kakor tudi uvedbe nove širokočelne odkopne metode, stavilo OLO nov predlog kategorizacije. O tem predlogu razpravlja posebna komisija, ki je bila postavljena po sklepu Zbora proizvajalcev. Na podlagi tega predloga bi naša kategorizacija v letu 1954 izgledala takole:
Delov, mest visokokvalificiranih 25.9% v letu 1953 20.4%.
Delovnih mest kvalificiranih 39.1 % v
letu 1953 36.3%. Delovnih mest polkvalificiranih 24% v
letu 1953 27.8%. Delovnih mest nekvalificiranih 11% v letu 1953 15.5%.
Iz primerjave leta 1954 z letom 1953 vidimo, da se je struktura delovnih
mest precej izpremenila, kar je pripisati v glavnem naslednjim vzrokom:
a)	V letu 1954 je pričel obratovati Novi jašek, ki je zgrajen na principu popolne mehanizacije dela, zaradi česar je osebje, zaposleno na tem mestih, v glavnem visokokvalificirano in kvalificirano.
b)	Tehnološki proces pridobivanja premoga se je v primerjavi z lanskim letom popolnoma izpremenil, ker se premog pridobiva sedaj po novi, širokočelni odkopni metodi.
c)	Jamski prevoz je sedaj ves mehaniziran, ker je v obratu vsa v 1. 1952 in 1953 iz inozemstva prispela strojna oprema.
Gori omenjeno proporcionalno sorazmerje naših delovnih mest z ozirom na velike spremembe je edino pravilno in upamo, da ga bo za kategorizacijo posebej določena komisija tudi v celoti osvojila.
Tudi v naš letošnji družbeni plan je — kakor druga leta — poleg osnovne dejavnosti, to je proizvodnje premoga, zajeta tudii gradnja objektov, ki jo vršimo v lastni režiji preko gradbenega obrata, nadalje montaža opreme, ki jo vrši posebna montažna skupina ter končno vse jamske investicije, ki jih vrši tudi posebni obrat izven proizvodnega procesa. Družbeni plan podjetja se torej sestavlja za vse vrste dejavnosti, ki jih vršimo s tisto delovno silo, ki je v staležu našega rudnika. Ne smemo torej istovetiti družbenega plana z investicijskim planom, kajti v investicijskem planu imamo zajet ves naš investicijski program gradbenih del, oziroma objektov, nadalje opreme in montaže, ki jih vršimo, odnosno nabavljamo iz kreditov, skratka v investicijskem planu zajemamo vsa investicijska gradbena dela, ki jih vršimo v lastni režiji in s tujimi gradbenimi podjetji.
Družben plan našega rudnika za leto 1954 predvideva proizvodnjo 750.000 ton, kar predstavlja kapaciteto, ki jo je naš rudnik dosegel v tako imenovani I. fazi izgradnje. Mimogrede naj bo povedano, da se v letih 1954—1955 povečuje rudnik na kapaciteto 1,500.000 ton, kar bi predstavljalo II. fazo razvoja, dočim je predvidena proizvodnja v zadnji, t. j. III. fazi, že preko 2,250.000 ton.
Za letošnjo proizvodnjo 750.000 ton ter za gradbena dela v lastni režiji predvideva družbeni plan našega rudnika naslednje stroške:
A.
1.	Materialni stroški	548,610.000
2.	Amortizacija	207,062.000
3.	Obračunski sklad plač
(dovoljeni zaslužki na
podlagi uredbe)	227,938.000
4.	45% soc. zavarovanja na
obračunski sklad plač	102,572.000
5.	Obresti na osn. sredstva	135,485.000
6.	Obresti na obrat sredstva	4,800.000
Skupni stroški proizvod. 1.226,467.000
Celokupna vrednost po
prodajni ceni za premog
tergradbene objekte v
lastni režiji	1.701,757.000
C.
Bruto dobiček podjetja
za 1. 1954 bi znašal	475,290.000
D.
Pred delitvijo dobička med komuno in podjetjem ima rudnik od bruto dobička naslednje obveze po	družbenem planu:
50% zvezni davek od
dobička	237,645.000
za formiranje rezerv.
fonda	1,920.000
rudarskega sklada v svrho
raziskovanja rudnega
bogastva	9,505.000
za anuitete najetega
investicijskega posojila
v letu 1953	45,000.000
Skupaj
294,070.000
Pismo mladine Velenja ljudskemu odboru mestne občine
V mesecu aprilu smo na občinski mladinski konferenci polagali obračun našega dela v preteklem letu in razpravljali o bodočih nalogah, ki stojijo pred našo organizacijo v letošnjem letu. V našem planu dela zavzema najvažnejše mesto gradnja novega šolskega poslopja v Velenju. Da bi čim več pripomogli in prispevali k pospešeni izgradnji, smo sklenili ustanoviti mladinsko delovno brigado. To je samo ena od številnih nalog, ki stojijo pred mladinsko organizacijo, da o moralno-politični vzgoji naše mladine sploh ne govorimo, ker te naloge ne moremo izvrševati kampanjsko, ampak je to stvar stalnega in nenehnega političnega dela z mladino. Zavedamo se, da je v naših vrstah še nekaj mladine, ki se vdaja pijančevanju in zahaja v neprimerno družbo. Prav zaradi tega, pa je konferenca obravnavala tudi vprašanje gostinskih obratov v Velenju. Vendar ne trdimo, da bomo ta problem rešili s tem, če preprečimo otvoritev nove gostilne, toda moramo si pri obravnavanju tega vprašanja biti na jasnem v naslednjem:
Gostinskih obratov je v Velenju ne samo dovolj, ampak že preveč. Vse te gostilne imajo, razen morda kakšne izjeme, neprimerne lokale in ne odgovarjajo sanitarno higienskim predpi-
som. Postrežba v teh lokalih ni takšna, kot si jo želimo. Zelo verjetno tudi v novi gostilni ne bi našli tega, kar pogrešamo v obstoječih, t. j. primerno urejenih prostorov in kulturne postrežbe. Poudarjamo, da z otvoritvijo novih gostiln ne bomo rešili vprašanja gostinstva, zlasti ne v samem trgu, ker letam ne obstojajo primerni lokali. Ce govorimo o potrebah po takih podjetjih, potem je v samem trgu bolj primerno, da še od obstoječih nekatere zapremo, kot pa da razpravljamo še o otvoritvi novih.
Smatramo pa, da bi bilo primerno v Novem Velenju urediti sodoben gostinski lokal, ki bi delovnemu človeku nudil okrepčilo po zmernih cenah.
Mnenja pa smo, da je v Velenju potrebno urediti oziroma rešiti še mnogo drugih bolj perečih vprašanj. Z več resnosti bi bilo treba misliti na gradnjo šole in drugih kulturnih ustanov, kjer bi se vzgajala naša mladina. Nadalje je treba misliti na gradnjo zdravstvenega doma in prepotrebne lekarne in postopoma reševati še več drugih problemov.
Mladina se obvezuje, da bo sodelovala in po svojih močeh pomagala reševati ta vprašanja, vendar pričakujemo od oblasti, da bo upoštevala naša mnenja.
E.
Ce odštejemo od bruto dobička gornje dajatve, dobimo ostanek dobička 181,220.000 din, katerega si delita komuna in podjetje, to je naš rudnik.
Po sklepu Zbora proizvajalcev, oziroma Okrajne skupščine se ostanek dobička deli med okrajem in rudnikom v razmerju 65 : 35%.
Na ta način se ostanek dobička od 181,220.000 din deli kot sledi: OLO Šoštanj	117,793.000
rudnik'Velenje	63,427.000
Ker je za stroške proizvodnje predpisano, da se v njih zaračunava le obračunski sklad plač, ki bazira, kot smo uvodoma dejali, le na dovoljenih zaslužkih po uredbi, ki so pa manjši kot so naše dejanske plače po tarifnem pravilniku, je treba to razliko nadoknaditi iz dobička z dopolnilnimi plačami. Te plače bodo znašale 39,896.000 ter 45% soc. zavarovanje_17,953.000
Skupaj	57,849.000
Tako preostane podjetju od njegovega dela dobička še 5,578.000 diin, ki predstavlja fond za samostojno razpolaganje.
Dopolnilne plače predstavljajo v lanskoletnem načinu višek fonda plač ter s tem delom dobička krijemo izdatke za plače po tarifnem pravilniku. Zato je osnovna naloga našega kolektiva, da se plan proizvodnje doseže. Z ozirom na ogromne potrebe sredstev za družbeni standard — stanovanjska poslopja v Novem Velenju — pa moramo težiti za tem, da presežemo plan proizvc-d-nje ter znižamo proizvodne stroške, ker bo le na ta način možno doseči večji fond samostojnega razpolaganja, iz katerega bomo delno financirali gradnjo stanovanj.
Ze v uvodu smo omenili, da smo v letošnjem letu zopet prešli na sistem dobička, ki se pojavlja kot razlika med proizvodno in prodajno ceno. V lanskoletnem sistemu smo to razliko imenovali akumulacijo, ki so jo v planu pribijali proizvodnim stroškom v obliki procentne stopnje na plačilni fond. Ta akumulacija je v dejanskem obračunu nihala, kar je pač bilo odvisno od doseganja ali preseganja plana proizvodnje in pa od kretanja proizvodnih stroškov. Z ozirom na letošnjo, spremenjeno strukturo cene, odnosno družbenega plana, nastane vprašanje, kateri elementi v letošnji strukturi cene odgovarjajo lanski akumulaciji. Tej odgovarjajo naslednje postavke v letošnjem družbenem planu:
1.	Obresti na osn. sredstva 135,485.000
2.	Obresti na obrat, sredstva 4,800.000
3.	45% soc. zav. na obrat.
sklad plač	102,572.000
4.	Bruto dobiček	475.290.000
Skupaj	718,147.000
Iz teh podatkov vidimo, da je akumulacija v masi v letošnjem družbenem planu precej višja cd lanskega leta, ko je znašala obveza po družbenem planu v masi 455,310.000 din, vendar to je pripisati višjemu planu proizvodnje, saj znaša isti v letošnjem letu 750.000 ton, dočim je znašal v letu 1953 le 500.000 ton. Letošnje planske naloge z ozirom na proizvodnjo in družbeni plan so torej zelo porasle, in sicer vzporedno z dvigom kapacitete v dokončni, I. fazi izgradnje rudnika. V samem družbenem planu našega rudnika ne zajemamo vseh nalog v letu 1954, ki so pred nas postavljene v sedanji fazi razvoja. Zato moramo istočasno pregledati tudi še naš investicijski plan za letošnje leto, da bomo kompleksno zajeli vso širino dela in težave, ki so s temi nalogami povezane.
Povečanje kapacitete našega rudnika v okviru znanega trikota Kidričevo— Šoštanj—Velenje je tudi v letošnjem letu zahtevalo od nas, da smo-izvršili vso možno mobilizacijo sredstev, s katerimi bo mogoče vršiti gradnje in nabavljati potrebno opremo.
V	to svrho smo se poslužili možnosti najetja investicijskega posojila iz zveznega in republiškega investicijskega sklada. Vendar bi bilo zmotno, če bi kdo mislil, da je mogoče najeti to posojilo v kakršni koli višini, oziroma, da bi ga dobilo prav vsako podjetje, ki je šlo na_licitacijo po I. natečaju zveznega in republiškega investicijskega fonda. Merodajni gospodarski faktorji so strogo vodili računa o rentabilnosti in ekonomičnosti ter končno o prioriteti posa-meznih-podjetij. Znano je, da je ogromno število podjetij izpadlo iz I. natečaja investicijskega posojila. Kljub vsemu je naš rudnik vendar bil upoštevan v tem posojilu tako, da lahko vršimo letos investicije še v večjem obsegu, kot doslej.
Z najetimi posojili iz zveznega, republiškega in okrajnega investicijskega sklada, nadalje z lastnimi sredstvi v obliki amortizacijskega sklada ter fonda za samostojno razpolaganje ustvarjenega v lanskem letu ter predvidenega letošnjega fonda, se je končno formirala vsota sredstev potrebnih za investicije v letu 1954, in sicer v višini 983,000.000 din, od katerih bi bilo porabljeno za kapitalno izgradnjo 623 milijonov dinarjev, za družbeni standard pa 360 milijonov dinarjev. Velika je bila borba in mnogo težav smo morali premagati preden so bila zagotovljena ta sredstva, ki so omogočila ponovno življenje na naših gradbiščih.
V	kapitalni izgradnji je predvideno 40,000.000 din za skipovo polnišče, odpiranje novega revirja in napravo vod-
nih vrat. Od zunanjih objektov spadajo med glavne objekte nova definitivna separacija, razširjenje industrijskih tirov, glavna trafopostaja, kovačnica, skladišče razstreliva s cesto k skladišču, bunkerji z deponijo na Novem jašku ter dokončna ureditev kamnoloma.
Najmočnejša postavka v kapitalni izgradnji pa je brez dvoma nabava opreme za nadaljnjo mehanizacijo jame. Ker je del opreme brezpogojno treba uvoziti, je bilo potrebno storiti vse korake, da smo bili kocptirani v Centralni devizni fond, ki nam bo omogočil za mnogo manj sredstev nabaviti določen del uvožene opreme.
Nič manjša, kot za sredstva kapitalne izgradnje, pa je bila skrb za zagotovitev sredstev za nadaljnjo graditev stanovanj. Ze opetovano je bil obravnavan problem nesorazmerno počasne rasti družbenega standarda z mogočnim dvigom kapitalne izgradnje. Ze za sedanjo kapaciteto rudnik nima dovolj delovne sile, žal pa smo prisiljeni, da moramo delovno silo, ki se nam nudi striktno odklanjati, ker nimamo dovolj stanovanj. Ce bi hoteli stopati vzporedno s kapitalno izgradnjo, bi bilo potrebno letos vgraditi v stanovanja, kanalizacijo in ceste najmanj 500,000.000 dinarjev. V preliminarnih finančnih sredstvih, ki smo jih omenili za letošnje leto v višini 360,000.000 din je zapopa-
dena tudi vsota posojila iz Okrajnega investicijskega sklada in iz sredstev svobodnega razpolaganja. Oba ta sklada pa se formirata šele iz finančnih sredstev letošnjega leta ter se ta sredstva praktično lahko uporabljajo šele potem, ko se jih ugotovi s polletno, v glavnem pa z letno bilanco. Razen tega pa se bo okrajni investicijski sklad formiral iz presežkov po družbenem planu vseh podjetij v območju okraja Šoštanj. Vendar bo imel rudnik po dosedanjih ugotovitvah prioriteto za prejem tega posojila. Naša velika naloga v letošnjem letu bo, da naš plan proizvodnje dejansko presežemo ter skoncentriramo vse napore v tem cilju.
Zaradi dejstva, da bomo sredstva samostojnega razpolaganja dejansko dokončno ugotovili šele po zaključnih računih, bi morali podvzeti še vse korake, da bi se nam posojilo iz republiškega sklada še povečalo, ker se bo le na ta način zagotovil redni potek financiranja letošnjih gradenj in kar je glavno, da še v letošnjem letu zgradimo do strehe čim večje število stanovanj. Upamo, da bodo organi, ki so merodajni za odobritev posojil iz I. natečaja po republiškem investicijskem planu upoštevali naše velike potrebe, kajti le na ta način nam bo možno realizirati pravočasno povečanje kapacitete našega rudnika.
Prvi tečaj za kopače uspešno končan
Ze v eni prejšnjih številk Rudarja smo poročali, da se je v našem podjetju vršil prvi tečaj za kvalificirane kopače, ki se ga je udeležilo 30 tovarišev. Našim pridnim rudarjem moramo priznati, da so se zelo potrudili, kar izpričujejo tudi rezultati pri izpitih. To nikakor ni bilo lahko, ker so morali fantje pose-čati tečaj in se učiti ter pripravljati za izpite poleg svojega rednega, težkega dela v jami. Povprečna udeležba na tečaju je bila 96%. Izpiti so se vršili 10. in 11. junija, rezultati pa so bili naslednji: Z odličnim uspehom sta položila Šuster Leopold in Skrlovnik Ivan.
S prav dobrim uspehom: Žagar Evze-bij, Kos Alojz, Pajer Franc, Skornšek Anton III, Goršek Martin, Mravljak Rudolf, Goltnik Franc, Abšteter Martin, Pečečnik Štefan, Skornšek Franc II, Jakob Ivan I, Javornik Jože II, Oblišar Anton, Končnik Franc, Skrlovnik Franc in Podpečan Ivan. Z dobrim uspehom: Aubreht Stanko, Kurnik Matevž, Pri-
možič Jože, Rožič Stane, Oder Filip, Škrubej Franc, Vodončnik Jože, Vajthauzer Ivan in Skornšek Franc I.
Popravni izpit iz enega predmeta pa imajo: Goršek Jernej II, Kučman Anton in Kovač Ivan, ki bodo popravni izpit polagali čez tri mesece, če pa se iz predpisane snovi pripravijo prej, se lahko prijavijo k izpitu tudi pred tem rokom.
Izpitni komisiji je predsedoval predsednik LOMO Šoštanj in tajnik Gospodarskega sveta OLO tov. Volk Miloš,, ki je po opravljenih izpitih čestital udeležencem in jih vzpodbudil k še intenzivnejšem delu.
Na splošno bi bilo treba omeniti, da je večina tečajnikov bila sorazmerno slabo pripravljena iz državoznanstva, ki bi mu bilo treba posvetiti več pozornosti.
Po končanem izpitu je sindikalna podružnica v restavraciji »Jezero« priredila vsem udeležencem tečaja zakusko.
Več pomoči pri gradnji osnovne šole!
Ze bo minilo štirinajst dni, od kar je
gradbišče osnovne šole ponovno zaživelo. Neprestano deževje in poplava sta nekoliko zavrla gradnjo.
Občinski praznik — 6. julij je pred nami. In obveza občanov — štiri dograjene učilnice? 6. julija morajo biti dograjene kot najlepši dar za ta praznik.
Na seji Društva prijateljev mladine, dne 9. junija, so odborniki sklenili, da bodo po svojih močeh podprli gradnjo šole. Saj je ravno ta naloga društva najbližja, V četrtek, 17. junija popoldne, se bodo zbrali vsi člani tega društva in bodo pomagali, da se bo velenjska mladina lahko čim prej preselila iz nezdravih prostorov v nove in higienske učilnice.
Kakor ne bi smelo biti staršev, ki ne
bi bili člani našega društva, tako bi ne smelo biti nikogar, ki bi ne žrtvoval vsaj nekaj ur za našo mladino!
Treba je vedeti, da se bo z novo šolo marsikaj spremenilo. Spremenil se bo odnos otroka do šole in dela. Disciplino v novi zgradbi bo mogoče neprimerno zboljšati. V umazanih barakah je to težko, kajti otrok doživlja ravno obratno: doma lepo urejeno ali celo parket, v šoli zamazan lesen pod. Ali ni potem težko govoriti o pravilnem odnosu otroka do šole?! Toda to je samo nekaj strani, ki jih bo lahko popravilo življenje v novi šoli.
Gradbišče sprejme ljudi, voljne dela, vsak dan. V prvi vrsti vabimo vse člane našega društva, da pridejo in podprejo gradnjo kulturne stavbe — posredovalnice znanja prav vsakemu.
Odbor
O nezdravih pojavih
Prav tako važna naloga Društva prijateljev mladine v Velenju je, da zaščiti doraščajočo mladino pred kvarnimi pl-ivi odraslih, istočasno pa tudi njo samo opozarja, da ima pravilen odnos do sočloveka, do družbe.
Ze na tretji seji je moralo društvo reševati težke prekrške, naperjene proti mladini. Ne bi jih navajal, ker je javnost z njimi že itak upoznana.
Vsakdo pa naj ve, da ni ničesar tako prikrito, da ne bi postalo očito! Mreža našega društva je toliko močna, da signalizira vsak nezd-ratv pojav, ki mora biti kaznovan.
Tako je društvo zadnjič poklicalo mladinca, ki je kmetico N. iz Stare vasi, katera je zahtevala, naj se fantje z žogo umaknejo z njenega travnika, zmerjal s tako neprimernimi psovkami, da se človek zgrozi... Seveda pa poleg tega nikomur še na misel ni prišlo, da bi se umaknil. Žalostno, kajne? Ali je to odnos do starejših?
Da, odnos, boleča točka naše mladine!
Zakaj ni marsikje tak, kot bi ga želelii? Tu je več vzrokov: starši so preveč popustljivi in nedosledni, izprijeni posameznik, preveč svobode in še in še. ...
V bodočem šolskem letu bo društv/o še bolj resno mislilo na načine, s katerimi bo skušalo odstranjevati ali vsaj omejevati nepravilen odnos mladine do starejših.
Prav rakrana na narodnem telesu so ljudje, ki moralno kvarijo naše najmlajše. Primerov ne bom navajal, keer so preveč nečloveški — grozni. O njiih bo spregovorilo sodišče. Saj ravno talki amoralni ekscesi so nam znak, kako-budno mora biti naše oko nad najmlajšimi.
Društvo prijateljev mladine je žže marsikaj rešilo v želji, da zaščiti naiše najdražje.
Ponovno vabimo vse tiste, ki želijjo, da bo naša mladina dobra, poštena iin plemenita, v naše društvo. Pristoprne izjave dobite pri tajniku društva, učitelju Tanšku v Novem Velenju.
Odbor.
Tudi v jami naj ima kulturno obnašanje
svoje mesto
Ko se srečujem v jami s svojimi tovariši, začutim precejšnjo spremembo, ki je nastala zadnji čas, in to ravno v tem, kar bi morali utrditi, ne pa opuščati. Pri tem namreč največ mislim na naše pozdravljanje v jami. Rudarji imamo lep pozdrav »Srečno« od naših prednikov vseh narodnosti in je tudi najbolj primeren okolju, nevarnostim in značaju dela pod zemljo. Danes le malokdaj slišiš, da ob priliki srečanja dva tovariša toplo in vedro izmenjata svoj rudarski »Srečno«.
Prav nič drugače ni v odnosu do inženirjev in nadzornega osebja. Često se zgodi, da pride kdo od teh na delovišče,
pozdravi, vendar mu nihče ne odzdrawi Tri tem prednjačijo predvsem novim ci.
Res je, da tega ne ocenjujemo kot dli-sciplinski prekršek, kot je to bilo v&a-sih, vendar pa je naša dolžnost, da gfo-jimo in negujemo med seboj tovarištke odnose, istočasno pa ohranimo našo rru-darsko tradicijo. Kot sem že prej omenil, to ne velja toliko za starejše rru-darje, ampak za nekatere med mlajšši-mi, ki včasih tudi hote omalovažuje;jo in prezirajo. Toda vsak mora vedeti, cda je tudi kultura ena največjih vrlin socialističnega delavca ter poleg pridnossti in tovarištva zelo važno merilo za occe-njevanje njegovega lika.
Poročilo o finančnem stanju ljudskega Vri oAtlri/^oti onotornoVorra Al^rnin posojila za izgradnjo osnovno šole in AlldUlllUolI oUoldlljoKC^d UKldJd gimnazije v Velenju z dne 6. junija 1954
Štab za izvedbo ljudskega posojila v Velenju je sklenil v našem glasilu periodično obveščati javnost o vsakokratnem stanju tega posojila.
Med dohodki v zadnjem času	je navesti:
odtegljaji rudarskim nameščencem (za plačilo dospeli obljubljeni obroki).....50.150
in nekaterih delavcev ....	9.000 obročni prispevki profesorskega zbora gimnazije ....	4.900 obročni prispevki učiteljskega
zbora osnovne šole ....	3.400 (2000 din že obračunano v polah
vpisnega posojila) rudarji bodo ob izplačilu mezd 15. t. m. prispevali obroke v
približni višini............74.600
zadnje prejšnje stanje posojila
po bančnih izvlečkih .... 835.652 saldo v blagajni ......12.770
Skupaj
990.472
Na novo smo prejeli dotacijo 3,000.000 dinarjev in znaša sklad za gradnjo šole, naložen pri NB v Šoštanju na tek. rač. št. 622-T-29 po zadnjem izpisku 6,068.146 dinarjev, tako da po izplačilu obeh situacij rudnika v višini 2,931.854 dinarjev razpolagamo še s 7,058.618 dinarji.
Sestavljamo nove spiske, da bi bili v njih zajeti vsi, ki do sedaj za posojilo še niso prispevali in bcmo do jih pristopili s prošnjo, da tudi oni izpolnijo svojo dolžnost.
Delo na posojilu je v polnem teku in ga bomo marljivo nadaljevali.
Štab za izvedbo ljudskega posojila.
Občni zbor Okrajne obrtne
zbornice
V Šmartnem ob Paki je bil redni občni zbor Okrajne obrtne zbornice za okraj Šoštanj.
Poleg delegatov socialističnega in privatnega sektorja so se zbora udeležili tudi gostje, med njimi predsednik OLO Šoštanj tovariš Ulrih Tone.
Poročilo o delu zbornic,*: Je podal njen predsednik Polanc Alojz, iz poročila je bilo razvidno, da je bilo delovanje zbornice prav obširno, saj združuje 389 obrtnih obratov, od tega 84 socialističnega sektorja ter 305 privatnega, ki zaposlujejo preko 1100 delavcev. Sedež zbornice je v Šoštanju, ter je bilo zato nujno, da so sklicevali sektorske konference. Te so se vršile vsak mesec in to v Velenju, Mozirju, Ljubnem ob Savinji in Gornjem gradu. Na teh konferencah se je obrtništvo obveščalo o vseh tekočih problemih, novih uredbah in ostali obrtniški problematiki. Obisk je bil prav zadovoljiv, posebno iz privatnega sektorja.
Zbornica je v preteklem letu sklenila 147 kolektivnih pogodb, in to za vse stroke. Vendar so bile plače različne in so se sukale v mejah od 28 do 40 dinarjev za eno pomočniško uro.
Lep uspeh je dosegla tudi v prirejanju strokovnih tečajev. Tako so se obrtniki udeležili imitacijskega tečaja za pleskarje in jnizarje, krojaško-šiviljskega ter čev-ljarsko-prikrojevalnega, katere so vodili priznani strokovnjaki. V Šmartnem ob Paki pa se je vršil knjigovodski tečaj za vodenje knjigovodstva v obrtnih obratih.
Pomočniški izpiti so se vršili v preteklem letu dvakrat. V septembru je polagalo izpit 56 kandidatov, med katerimi so prevladovali mizarji, čevljarji in krojači. V januarju pa je polagalo izpite 14 kandidatov, med katerimi so prevladovali zopet čevljarji in mizarji. Izpiti sami niso bili kvalitetni, ker so bili med kandidati tudi vajenci iz zaprtih obratov, ki so bili mnogo slabši od ostalih.
Po strokah ic v okraju 48 različnih strok, med katerimi prevladujejo krojaška, čevljarska, mizarska in kolarska. Posebno slabo pa je zastopana šiviliska obrt, od katerih je samo 9 obratov v privatnem in 3 v socialističnem sektorju. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali je mogoče, da 12 šiviljskih obratov lahko zadovolji potrebe okraja, ki šteje danes preko 33.000 prebivalcev.
Proti šušmarstvu zbornica ni dosegla vidnih uspehov. Prijav radi šušmarstva je bilo samo 15, kar še zdaleka ne pokaže realne številke. Sicer se je osnoval poseben 5 članski odbor, ki pa se je sestal le enkrat ter v svojem delu ni dosegel
zaželjenih uspehov. Zbornica je povabila vse šivilje-šušmarke v Šoštanj na razgovor, da zaprosijo za obrt, oziroma, da si pridobe potrebno mojstrsko kvalifikacijo. Vendar uspeh ni bil zadovoljiv, saj se je le ena prijavila k polaganju izpita.
V preteklem letu je bilo registriranih 91 učnih pogodb. Za kvalitetno in zadovoljivo vključevanje je letos zbornica sklicala sestanek, ki so se ga udeležili tudi zastopniki Biroja za delovno silo, socialnega skrbstva, Zveze borcev in ostali. Sami učni uspehi vajencev so zadovoljivi pri praktičnem delu. Nekoliko slabši pa so uspehi v vajeniških šolah. To je bilo opaziti predvsem v šoli v Velenju. Tudi zasedba strok z vajenci je v glavnem zadovoljiva. Edini pereči stroki sta tesarska in gradbena, v kateri skoraj ni čutiti pritoka.
Ob koncu poročila je še nakazal nujnost oživljenja kakor tudi nadaljnega obstoja Obrtno nabavno-prodajne zadruge ter grajal nerednost plačevanja članarine.
Po poročilu se je razvila živahna diskusija. Prisotni sp obravnavali predvsem vajeniška vprašanja in borbo proti šuš-marjem. Zavezali so se, da se bodo v bodoče še bolj borili proti tem pojavom, saj škodujejo ugledu obrtništva. Ostro so grajali malomaren odnos v plačevanju članarine, katere nekateri niso poravnali še iz leta 1952.
Ob koncu zbora pa so izvolili novo vodstvo zbornice ter sprejeli več sklepov, med katerimi so vsekakor najvažnejši skrb za politični in strokovni dvig svojih članov, poostritev borbe proti šušmar-jem, skrb za vzgojo vajencev ter prizadevanje, najti otrokom padlih borcev skupno z oblastvenimi organi in organizacijami ustrezna učna mesta, (-mb-J
šoštanjski okraj leži na severu LR Slovenije in meji na sosedne okraje Slovenj Gradec, Celjc-okolica, Ljubljano okolica, Kranj ter na republiko Avstrijo. Po površini meri 70.211 ha gozdov, obdelovalne in nerodovitne zemlje. Upravno je razdeljen na 10 občin: Velenje, Šoštanj, Šmartno ob Paki, Mozirje, Nazarje, Gornji grad, Rečica ob Savinji, Ljubno, Luče in Solčava, in ima skupno 34.169 prebivalcev, ki se bavijo s poljedelstvom, ali pa delajo v rudarstvu, industriji in gozdarstvu.
Na sedežu okraja v Šoštanju je poleg državne uprave Okrajno sodišče, Javno tožistvo, Okrajni komite ZKS, SZDL, ZB, UROJ, ZVVI, OZ Partizan, OGZ, OSS, OOZ in druga društva in organizacije.
Mladina se vzgaja v 32 osnovnih šolah, v 6 nižjih gimnazijah, v 3 šolah u-čencev v gospodarstvu, v glasbeni šoli ter cicibani v treh vrtcih. Mladina obvezna za predvojoško vzgojo pa se vzgaja v delavskih nastavnih ccntrih in jesenskih tečajih. Prav tako pa so ustanovljene kmetijske nadaljevalne šole.
Na področju okraja je razvita industrija, rudarstvo, obrt, trgovina, gostinstvo, kmetijstvo, sadjarstvo, živinoreja in gozdarstvo. Posebna značilnost v okraju so tri turistično znane doline, ki so obdane s hribovjem in planinami.
Šaleška dolina, ki se razprostira od Hude luknje do soteske Penka v dolžini 10 in širini. 3 km, je obdana s hribovjem Smrekovca in drugih vrhov, ki so nekoč bili ognjeniki in oblikovali to dolino v kateri je takrat nastal velik premogovni bazen lignita. V tej dolini sta dva centra:
Velenje z rudnikom lignita, kateri je z dozidavo novega jaška razširil svojo proizvodnjo, termoelektrarno, z raznimi gospodarskimi podjetji in letoviščem Velenjskim jezerom. Okolica je kmetijska, sadjarska, hmeljarska in gozdarska. Iz Velenja so lepi izleti v okolico in tudi izhodišča na planinske postojanke Kozjak, Pohorje ter na zdravilišče Dobrno.
Šoštanj s tovarno usnja, razvito lesno industrijo, gradbeništvom, s termoelektrarno v gradnji, z raznimi gospodarskimi podjetji, gostinstvom, sadjarstvom, hmeljarstvom, živinorejo in gozdarstvom. V neposredni bližini Šoštanja je zdravilišče Topolšica za zdravljenje tuberkuloze. V Topolšici je tudi izvor tople vode Toplice in v neposredni bližini še nezadostno raziskana podzemska jama »Mornovu Zijalka«.
Iz obeh teh središč so lepa izhodišča na planinske postojanke v Št. Vid — Andrejev dom, Smrekovec — planinski dom, Uršljo goro — Plešivico s planinskim domom, Goro oljko in Golte. Skozi dolino teče reka Paka s pritoki, vendar pa Paka v industrijske svrhe do
graditve nove TE še ni zadostno izkoriščena. Skozi to dolino je v okraju edina železniška zveza Celje—Dravograd in zveza z republiško cesto, ki veže Mislinjsko s Šaleško, in Savinjsko dolino.
Velenje in Šoštanj omenjajo zgodovinarji kot tržna središča že v začetku 12. stolelja, kar potrjujejo mnogi vidni zgodovinski spomeniki, posebno razvalina gradu Šalek, po katerem ima dolina tudi ime. Prav tako je nekaj kulturnih spomenikov, ker vsebujejo posebni slog in so opremljeni z bogatimi freskami. Za razvoj socialističnega gospodarstva je šaleška dolina z bogato zalogo premoga in ostalih rudnin velikega pomena. Nekdaj so v Šoštanju eksploaiirali cinkovo rudo. Šoštanj z okolico je znan po slavnih borbah XIV. divizije, pesniku Kajuhu in prvemu partizanskemu napadu na Šoštanj 8. oktobra 1941.
Savinjska dolina se deli na Spodnjo in Zgornjo Savinjsko dolino.
V	Spodnji Savinjski dolini leži Šmartno ob Paki, ki je izhodišče za Zg. Savinjsko in Zadreško dolino. Tu je pretežno hmeljarski, sadjarski in kmetijski predel. Razvita je trgovina, posebno z lesom. Železniška postaja ima velik promet in je vezana z avtobusi, tovornimi avtomobili, traktorji in vprego za osebni in tovorni promet z Zadreško in Savinjsko dolino. V Ljubiji je razvita industrija lesnih izdelkov, ki ima glavni obrat v Ljubiji, drugi obrat pa v Letušu.
V	Nazarju je razvita lesna industrija: parna žaga, parilnice in zabojarna. Njeni izdelki so predvsem namenjeni za izvoz. Mozirje je letoviščarski kraj z lepo okolico in Savinjo. Od tu so izhodišča na planinske postojanke na Golteh, Dobrovljah in Čreto poznano iz partizanskih borb NOB. Mozirska planina ima dobro oskrbovano planinsko postojanko, ki jo oskrbuje PDS Celje in zanimi s Smrekovcem in so"sednjimi
Z g. S a v in j s k a dolina od Na-zarja do Logarske doline je zelo romantična, turistična in letoviščarska, posebno v Ljubnem in Lučah, ki imajo prekrasne smučarske terene, Ljubno pa celo eno naših največjih smučarskih skakalnic. Iz Luč so lahko dostopne planinske postojanke na Raduhi, Korošici, v Robanovem kotu ter v Kamniških planinah. Logarska dolina je v vznožju Savinjskih planin oziroma Kamniških Alp, ki so znana po svojih lepotah, romantičnosti in udobju v planinskih domovih. Tukaj poteka tudi avstrijska meja. Iz dobro oskrbovanih planinskih domov so mogoče prekrasne planinske in plezalne ture na Ojstrico, Škarje, Okre-šelj, Rinko, Mrzlo goro, Oljševo, Brano, Turško goro in ostale vrhove. Znamenita je Potočka zijalka na Oljševi, slap pod Rinko s 35 m padcem, kjer je izvir Savinje, ki teče nekaj časa nad
Razstava risb in dekliških ročnih del velenjske osnovne šole in gimnazije
V prostorih Rudarskega doma so velenjski dijaki in učenci osnovne šole priredili ob zaključku šolskega leta razstavo dekliških ročnih del in risb. Na splošno je razstava zelo lepo uspela ter s svojo pestrostjo in kvaliteto razstavljenih predmetov ugodno preseneča. Posebno pozornost zaslužijo dekliška ročna dela, od katerih je nekaj že kar pravih umetnin, ki so dokaz velikega truda, ki je bil vložen s strani učitelj-stva, pa tudi deklet, ki so izgotovila razstavljena ročna dela. Posebej je tre-
ba pohvaliti učenke, katerih izdelki, posebno vezenine, izpričujejo velik talent in pridnost deklet. Želja slehernega obiskovalca je, da bi mlade umetnice vztrajale na poti izpopolnjevanja in da nas bi tudi v prihodnje še večkrat presenetile tako ugodno, kot so nas tokrat. Mirno lahko trdimo, da so tudi vsa ostala ročna dela res dobra in da bodo dekleta s pridnostjo kaj kmalu dosegla svoje najboljše tovarišice.
Mnogo je razstavljenih tudi risb, ki so urejene po razredih in razvoju mla-
dih risarjev — vse od preprostih pa preko bolj kompliciranih ornarnentov do samostojnih del, od katerih so najbolj ugajala akvarelna tihožitja. Ugajale so tudi risbe geometrijskih teles in raznih predmetov, človeške roke itd., ki izpričujejo velik dar opazovanja mladih risarjev, kar se vidi s popolnoma pravilnim ©senčenjem predmetov Organizatorjem in razstavi j al cem k uspeli razstavi naj iskrene je čestitamo z željo, da nas bi še večkrat tako prijetno presenetili.	R. O.
zemljo, potem pod zemljo m pride v sredini Logarske doline zopet na površje, kjer se ji pridruži več manjših slapov in 7 večjih vrelcev ob koritu hudournika Savinje. V samem pogorju so bogata lovišča divjadi. Tu je posebno razvita ovčjereja s svetovno znano pasmo solčavske ovce. Logarska dolina in njena okolica je pravi narodni park z bogato floro in favno, ki je zaščitena kot zgodovinski in kulturni spomenik — narodni park Okrešlja, Robanovega in Matkovega kota. Posebna znamenitost je »Igla« s presihajočim studencem.
Zgornja Savinjska dolina je znana iz slavnih borb NOB in je utrpela posebno veliko škodo v ljudstvu in domovih, saj je okupator pustošil in požigal po vseh vaseh. Posebno je bila prizadeta Solčava, ki je bila vsa požgana in obnova še do danes ni končana. Tudi to so zaščiteni kulturni spomeniki, bogate freske in druge umetnine, ki si jih je vredno ogledati.
V	Savinjskih Alpah so prekrasni smučarski tereni za alpske discipline, zato je tudi vsako leto alpski smuk v počastitev spomina študenta Herleta, po katerem se prireditev imenuje Herle-iov memorial. V lej dolini ni industrije, pač pa je razvito gozdarstvo. Sam teren, ki vsebuje raznovrstne rude in druga prirodna bogastva, pa še ni raziskan.
Zadreška dolina se razprostira ob reki Dreli od Nazarja do Nove Štifte. Ta dolina je kmetijska, živinorejska in gozdarska. Gornji grad s svojimi znamenitostmi in okolico, je lep letoviščarski kraj s planinskimi izhodišči na Me-nino planino, Černivec, Lepanatko, Rogatec, Mačkov kot in okolico, ki je mnogo trpela v času NOB.
Gornji grad z okolico se omenja že sredi 11. stoletja, njegova zgodovina je pestra in bogata. Pogosti so bili kmečki upori — na kar še danes spominjajo ostanki zidanih vislic na Homu.
V	tej dolini so še neraziskana ležišča črnega in rjavega premoga, železne rude, boksita, antracita, kremenjaka, cinka, svinca in drugih rud. Po temeljiti raziskavi in ugotovitvah takega pri-rodnega bogastva, ki sedaj leži še mrtvo, se bo gotovo pospešila ostvari-tev načrta za zgraditev savinjske železnice od Šmartnega ob Paki ipreko Mozirja skozi Zadreško ali Savinjsko dolino do Kamnika.
Elektrifikacija večjih naselij, mest, trgov in vasi, je izvršena 65%. Predvideva se modernizacija cest, posebno savinjske ceste, ki zelo trpi zaradi težkega tovornega prometa. Na sedežih vseh občin v okraju so krajevne pošte, tako da je z vsemi večjimi naselji dobra poštna, telefonska in telegrafska zveza.
šoštanjskemu kot turističnemu okraju bo potrebno posvetiti več skrbi in pozornosti, da bi se razvilo gostinstvo in turizem z izgradnjo novih planinskih postojank, hotelov in penzionov za le-toviščarje in zaključila obnova po okupatorju požganih domov, ker že po dosedanjem obisku teh prirodnih lepot ni mogoče nuditi tistega udobja, ki je delovnemu človeku, ki vlaga vse svoje sile za izgradnjo socializma, da bi si pridobil novih moči, potrebno.
Nagla rast naše industrije in perspektivni plan graditve bosta zahtevala, da se naše bogate zaloge prirod-nega bogastva, premoga in rudnin preiščejo in prično izkoriščati, kar bo dalo okraju gospodarsko moč, ter da se z ureditvijo turističnih postojank in leTo-višč dvignejo prirodne lepote šoštanj-skega okraja, ki naj zaslovijo širom sveta.	Volk Miloš
dve ztati dekliti
(Osnutek za »Zemljo«)
Harmonika je polnila s svojimi glasovi malo leseno barako partizanske bolnice, nekje v naših hribih.
Zadnja zima pred osvoboditvijo. Jutri bo novo leto, dan poln nade v bodočnost. Tovariši v tej baraki so se po svoje poslavljali od starega leta, ki je bilo polno borb in nevarnosti. Vsakdo od njih je odnesel od tega leta svoj spomin.
Po baraki so plavali zvoki partizanske pesmi o jezeru v tihoti. Vsak se je pogreznil v svoje misli.
V sredi izbe je stal Milan, mlad učitelj, z belo obvezo na očeh. Kakšne misli so ga obdajale? Vedel je, da ne bo več videl. Nikdar ne bo več videl temnih gozdov, zelenih trat in iskrih potočkov. Ne bo videl svojih malih šolar-čkov in njihovih razkuštranih glavic. Kako bo le učil? Toda nekje v svoji duši je vedel, da bo zopet koristen človek. Bil je brez skrbi, saj je vendar oči zgubii za tisto, kar mora kmalu priti.
Nemo je poslušal sentimentalno pesem. In ko je harmonika utihnila, je še vedno stal na istem mestu. Vsem se je zdelo, da se je Milan nekam zazrl. Zrl je v bodočnost.
Tišino je presekal stari čevljar Miha. »Hudiča, kaj ste pa tako tiho fantje? Ali vas je pesem prevzela? Spomnili ste se na deklice, kaj? — Ajde, dajmo,
užgimo jo!« Nerodno se je skobacal s postelje, na kateri je sedel. Nogo je imel še v povodih. Vedel je, da mu bo ostala za vse večne čase trda v kolenu. Toda, kaj mu mar. Da je le ostala cela. Malo nerodno bo, ko bo držal čevelj med nogami, tako nekako bo že šlo. Ce ne bo šlo, bo pa za drugo delo zagrabil. Tovarna mu je že od nekdaj dišala.
Bil je veseljak in hudomušnež. Šale je kar iz rokava stresal. Tudi to pot ni mogel ostati miren. Kakor vedno, je tudi sedaj hotel popraviti razpoloženje. S svojim gromkim basom je zapel prve akorde priljubljene »Na juriš«. Takoj za njim je povzela cela baraka. Po sobi je odmevala borbena pesem.
Niti videli niso, da so se vrata odprla. Vstopila je doktorica Sonja. V roki je držala veliko škatljo. Stala je pri vratih in poslušala. Ko so končali je pristopila k surovo zbiti mizi in postavila nanjo škatlo.
Miha je prikrevsal do nje in radovedno ogledoval škatlo. Kaj bo neki to?
»Tovariši! Dekleta iz okoliških vasi so vam poslala nekaj daril za novo leto.«
Na mah se je razpoloženje med fanti še bolj razživelo. Pesem je napravila svoje še več pa darila.
Sonja je pričela odpirati karton. V njenih rokah se je zalesketala zelena
steklenica. Miha je kar privdignilo. Doktoričina roka s steklenico se je stegnila k njemu.
»Miha, na, vzemi. Tega si si gotovo tako želel. Diši po žganju.«
Miha se je gromko zasmejal. Z zobmi je odprl zamašek, nekaj časa duhal, nato pa nagnil in zadovoljno zagodel: »O, ti ljubi žganjček!« Potlej se je pa spomnil, da ni storil prav, ko se je tako polakomnil pijače, ne da bi poprej ponudil drugim. Zato je dvignil steklenico in zavpil: »Tovarišija, na zdravje in na srečo!« Ko je napravil nekaj požirkov, je cmokajoč z jezikom in globoko dihajoč ponudil steklenico najbližjemu tovarišu.
Medtem je Sonja delila male zavojčke med partizane. Tudi Milan je dobil svojega. Še vedno je stal sredi sobe in z roko držal zavojček. Ni vedel, kaj bi z njim.
Sonja je opazila njegovo zadrego, prijela ga je pod roko in ga odpeljala k postelji. Posadila ga je poleg Toneta in mu namignila.
Tone je bil močan fant, doma iz rudarskih revirjev. Bil je kopač. To se mu je že na prvi pogled poznalo. Roki je imel kot dve lopati. Bil je ranjen od drobca granate. V hrbet mu je napravila pošteno luknjo. Toda skrbni zdravniki so mu jo dobro zakrpali. Zgubil pa je precej krvi in je bil zato še lab.
Odprl je Milanov zavojček. Milan je radovedno otipaval njegovo vsebino. Otipal je par volnenih nogavic in pre-ganjen kos papirja. Ni vedel s papirjem kaj početi. Tudi Tone je odprl svojo škatlo. V njem je 'bil topel pulover in kos belega papirja. Razgrnil ga
je, in videl, da je pismo. Vsi so se radovedno ozrli nanj. Zahtevali so naj prečita, kaj je napisano. Tone je pričel počasi brati:
»Dragi tovariš! To skromno darilce naj ti bo dokaz, da mislimo me, mladinke tudi spodaj na vse tiste, ki se borite za nas. Vaša prelita kri bo stotero poplačana. Hrepenimo po dnevu, ko bomo vsi skupaj svobodne je zadihali.
Iskreni pozdrav!
Roža.«
Milan mu je dal še svoj papir: »Prečita j tudi mojega, Tone!«
Tudi to pismo je Tone prav počasi, besedo za besedo prebral:
»Neznanemu tovarišu! Tudi jaz sem ena izmed mnogih deklet, ki so skrivaj, da starši ne bi videli, delala to darilo, ker sem vedela, da vam bo potrebno. Zadovoljna sem, ker vem, da boš vedel, da sem ena izmed mnogih, ki spoštuje žrtve naših partizanov. Želim iz srca, da bi vsi skupaj kmalu okrevali in zopet prijeli za orožje. Lep pozdrav!
Marjetica.«
Vsak je začel brskati po svojem paketu, toda pisma ni bilo. Samo dve sta napisalj.
»Škoda, da nista še vsaka svojo sliko poslali! Gotovo sta čedni, ko tako čedno pišeta,« je smehljaje rekel Miha.
»Zlati deklici sta,« je s spremenjenim glasom rekel Milan. »Jaz ju itak nikdar ne bom videl, pa čeprav bi poslali slike.«
Tone mu je položil roko na rame in ga potolažil: »No, no, Milan, le ne tako žalostno! Tvoje srce je več vredno, kot
pa oči. Srce več pove, kot pa pogled.«
»Kaj se pa cmerita? Fantje izgleda, da smo se pomehkužili, odkar ne ču-jemo več pokanja in žvižganja krogel. Vsak naj napravi iz te steklenice .pošten požirek, pa bo boljše volje. Potem bomo pa eno veselo rekli.«
Steklenica je pričela krožiti. Od nekod so privlekli cigarete. Kmalu je sobo ovil plavkast dim in harmonika je ubrala poskočno. Mihov glas se je pričel zopet razlegati.
II.
Po treh letih
Kakšne pol ure hoda od rudarskega mesteca je samevala v lepem borovem gozdu bela graščina. Po cesti, ki je vodila od gradu, sta se počasi pomikala dva moška. Nedorasel mladenič je pod roko vodil mladega človeka, kateremu bi prisodili nekaj čez trideset. Slednji je stopal zelo oprezno. Palico je postavljal predse in po tem je bilo spoznati, da je slep.
»Kako izgleda okolica tukaj?« je vprašal slepi.
»Prav lepa je. Še malo pa bova v mestecu,« je odgovoril mlajši.
»Tod sem že hodil enkrat in to pozno v jeseni leta 1944. Zapadel je že sneg. Tu morajo biti nekje hribi, kjer sem bil ranjen. Nikdar si nisem mislil, da bom v teh krajih služboval in to kot učitelj slepih otrok, pa še povrhu tega sam brez oči.«
Nato sta oba utihnila in tako nadaljevala pot.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
--ŠPORT--
Proletarec : Rudar 4:1 (4:0)
KOLEDAR ZA JUNIJ
V nedeljo, 6. junija je Rudar odigral povratno tekmo s Proletarcem na vročih zagorskih tleh. Proletarec je sicer veljal za favorita, vendar pa nihče ni pričakoval takega izida tekme.
Obe moštvi sta se sodniku tov. Mu-ravsu iz Maribora predstavil v običajnih postavah.
Začetni udarec je imel Proletarec, ki je preko nevarnega Ogrinca takoj prodrl pred gol Rudarja, vendar pa je obramba razčistila. Sledil je protinapad Rudarja, ki pa zaradi neodločnosti napadalcev ni uspel. Ze nekaj minut pozneje je leva zveza točno poslužila Ogrinca, ki je oviran od Fišerja prodrl pred gol in mimo pasivnega Vrečarja porinil v mrežo — 1:0. Sledilo je nekaj protinapadov Rudarja, od katerih pa zaradi prav neverjetne neiznajdljivosti in neučinkovitosti nobeden ni končal z zgoditkom. Najidealnejšo priložnost je vsekakor imel Blaj, ki je idealen Huda-rinov predložek s petih metrov poslal preko prečke. Par minut kasneje se je spet pred Rudarjevim golom ponovila Situacija, kot pri prvem zgoditku, samo da je bil tokrat leva zveza domačinov. Pokrit iti oviran od Venišnika je prodrl pred Rudarjev gol, vendar Vrečar spet ni interveniral — posledica 2:0. Tri minute kasneje na podoben način 3:0. S tem je izgledala usoda Rudarja zapečatena. V polju je imel Rudar več od igre, vendar pa je igral neverjetno mehko in nesmiselno, medtem, ko so mnogo redkejši napadi Proletarca, ki je igral na prodore z dolgimi pasovi, bili nevarnejši. V 25. minuti je Ivenč-nik zakrivil v kazenskem prostoru na zelo nepremišljen način roko. Dosojen kazenski strel je leva zveza domačinov mimo vratarja pretvorila v 4:0. Dišalo je po katastrofi. Vse do polčasa je imel Rudar od igre več, vendar pa je vse napade mehkih in neodločnih napadalcev sigurno razčistila ostra in energična obramba Zagorjanov z odličnim vratarjem na čelu. Rezultat je prvi polčas ostal neizpremenjen in s 4:0 sta odšli moštvi na odmor.
Drugi polčas je močan veter, ki je Proletarcu mnogo pomagal, skorajda izginil. Rudar je prevzel iniciativo popolnoma v svoje roke, vendar pa kljub velikanski terenski premoči in neštetim ugodnim prilikam napadalcem Rudarja ni uspelo rezultata bistveno znižati. Vzrok temu je bilo predvsem nepotrebno preigravanje in kombiniranje v nasprotnikovem kazenskem prostoru, kjer je bilo včasih tudi po 16 igralcev. Proletarec se je le še branil, vendar pa je dvakrat ali trikrat uprizoril nevarne
prodore, ki pa jih je obramba Rudarja lahko razčistila. Ves drugi polčas je gledalec imel vtis, da hoče napad Rudarja »predriblati« vedno še vratarja in doseči zgoditek. Velika taktična napaka je tudi bila, da je srednji napadalec igral kljub očitni premoči povlečeno. Častni gol je dal Pistotnik.
Smatram, da ne bi imelo smisla ocenjevati posameznih igralcev, — vsi so bolj ali manj zatajili. Največja napaka pa je naravnost neverjetna neefi-kasnost napada, ki je pri našem Rudarju postala že bolezenska. Edini nevaren strelec v napadu je Hudarin, ki ga prav zato nasprotniki vedno skrbno pokrivajo, česar pa nobeden od preostalih napadalcev ne zna izkoristiti. Na hitrega in prodornega Zagorca pa se igra vse premalo. Močno se pozna tudi pomanjkanje treninga, predvsem pri Vajthavzerju in Legvartu, ki sta le še bedni senci tega, kar sta bila še pred
Stroj - knjigovodja
Po osemnajsiih mesecih dela angleških znanstvenikov in strokovnjakov za knjigovodslvo je uspelo izdelati stroj za knjiženje, ki bo povzročil pravi pre-okrel v tehniki knjiženja v velikih podjetjih. Stroj bo lahko delal kalkulacije, izdeloval plačilne liste, knjižil bo 25 poslavk v eni minuli, itd.
Črni rudar
Črni rudarji pod zemljo,
vedno, vedno kopljejo.
Kopljejo pa le zato,
da lepšo bodočnost nam ustvarjajo.
Nevarno je delo pod zemljo, ki ga naši rudarji opravljajo. Iz vsakega kota smrt nanje preži — a le pogum rudarji!
Vedno nevarnost nanje preži,
a rudarji nosijo jamske luči,
da lažje vidijo, kaj okrog njih se godi.
Zuljevih rok in krepkih dlani, rudarji so vedno v nevarnosti. Vsak od nas pa jim le srečo želi, zato le pogum rudarji!
Hleb Ana, učenka 4. a razreda osn. šole Velenje
par meseci. Nogomet je kolektivna igra, kjer mora vsak igralec na svojem mestu postaviti popolnega moža. To pa je mogoče le, če se vsi trudijo do skrajnosti in seveda tudi pridno trenirajo. Bojkotiranje treningov pa je netovari-ško — ne samo do moštva, temveč tudi do udarniškega kolektiva, k,i ga Rudar zastopa v republiškem merilu na športnem polju. Žal se je zadnje čase Vajt-hauzerju in Legvartu pridružil tudi sicer pridni in disciplinirani Zagorc. Potrebno je, da v tem končno spregovorimo tudi pred našo športno javnostjo.
Katastrofa »Rudarja« v Mariboru: ŽELEZNIČAR : RUDAR (V) 8:0 (3:0
V nedeljo, 13. junija je mariborski Železničar v absolutno nadmočni igri pregazil močno oslabljenega Rudarja z gornjim rezultatom. Se hujšega poraza so rešili naše moštvo vratar Sklepič, Zagorc in Venišnik, ki so se edini borili in dali vse od sebe. Podrobnejše poročilo bomo priobčili v prihodnji številki.
Podmornica za potapljače
Na obalah Kalifornije preizkušajo enosedežno podmornico, ki bo služila podvodnim raziskovanjem in omogočila nemoteno gibanje po morskem dnu.
Podmornica ima na sprednjem delu odprt sedež, v katerem sedi potapljač v potapljaški obleki. S seboj ima poseben rezervoar z zrakom in zato ni navezan na dovajanje zraka s površine. Potapljač lahko ostane pod vodo več ur. Če pa želi zapustiti podmornico pod vodo, pritrdi podmornico s posebnim sidrom in vzame s seboj majhen rezervoar zraka, ki mu zadostuje za pol ure. Po končanem obhodu se zopet vrne na podmornico in nadaljuje s podvodno vožnjo.
Podmornica je dolga 6,30 m in vozi na površini s hitrostjo 15 morskih milj na uro. Poganja jo bencinski motor. Pod vodo doseže hitrost 3 milje na uro in rabi za pogon dva akumulatorja po 24 V. Opremljena je tudi s posebnimi harpunami na stisnjen zrak, ki služijo obrambi potapljača pred morskimi psi in drugimi večjimi živalmi, ki jih sreča potapljač v morskih globinah.
1.	1924 Nasilje Orjune v Trbovljah —
1941	Prvi boji gorenjskih partizanov z Nemci na Jelovici — Nemci so začeli s preseljevanjem Gorenjcev — 1942 Izvršilni odbor Osvobodilne fronte je izdal odlok o poslovanju šolstva na slovenskem osvobojenem ozemlju. (Eden prvih dokumentov o razvoju svobodnega šolstva)
2.	1846 Izročena (prometu prva proga v Jugoslaviji od Št. Ilja pri Mariboru do Celja,
5.	1849 Slovenski jezik priznan na sodišču: »za perviga prestavljalca deržav-nih postav« je izvoljen profesor Miklošič — 1867 Začetek Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu — 1927 Vsedelavski zlet v Ljubljani — 1945 Podpisan sporazum med štirimi velesilami ZDA, ZSSR, Anglijo in Francijo o prevzemu uprave nad Nemčijo.
6.	1919 Jugoslovanska vojska je brez bojev zasedla Celovec.
8. 1508 Rojen na Raščici pri Turjaku prvi slovenski pisatelj Primož Trubar.
11.	1882 Prva socialistična demonstracija v Londonu.
12.	1943 Prvo zasedanje ZAVNOH v Otočcu, — 1945 Angloameriške vojaške sile (ZVU) so prevzele cono A v Julijski krajini, ki jo je osvobodila JLA in so jo do tedaj upravljale jugoslovanske ljudske oblasti.
21. 1944 Odlok predsedstva AVNOJ o amnestiji 1. 1748, umrl 9. 12. 1814.
14. Po Savinjski dolini izvedene prve akcije v znak odpora proti okupatorju —
1942	Izvršni odbor OF je izdal odlok o dodeljevanju in upravljanju zemlje izseljenih Kočevarjev na osvobojenem ozem-lju.
Šaleška dolina
Preljuba dolina Šaleška si ti, ker v njej mi rojstna hiša stoji in sreča mojih mladih dni preljuba Šaleška dolina si ti.
Prelepa dolina Šaleška si ti, mnogo gradov vse naokrog te krasi, ki me spominjajo suženjskih dni.
Predraga Šaleška dolina, na svetu najdražja za mene si ti. In koder koli jaz bom hodila na tebe nikdar ne bom pozabila.
Acman Alojzija, učenka 4. a razreda osn. šole Velenje
15. 1942 Ustanovljena prva partizanska brigada na Hrvatskem.
17. 1945. Prvi kongres AFŽ v Beogradu — 1949 Na zborovanju v Kopru so slovenski in hrvatski zastopniki izjavili, da Jugoslavija ne bo nikoli privolila v to, da bi bilo STO priključeno Italiji.
22. 15C8 V Idriji so našli živosrebrno rudo. Ta dan se šteje za začetek idrijskega rudnika — 1941 Ustanovljen glavni štab slovenskih partizanskih čet.
24.	1448 Iznajdba tiskarstva — rojstni dan črne umetnosti.
25.	1940 Slovenski protifašisti Julijske krajine so izvršili prvo rušenje na železniški progi Beljak—Videm pri Trbižu. V velikem procesu proti Slovencem je bil nato ustreljen Tržačan Pino Tomažič — 1941 začetek ljudskega upora v Hercegovini — 1942 Partizanski poveljnik Pavle Rošt i-n 9 drugih partizanov z Nanosa obsojenih v Rimu na smrt — 1944 Borbe Vzhodnokoroškega odreda na Obirskem. Velik vojni plen.
26.	1945 55 narodov je podpisalo ustanovno listino Organizacije združenih narodov, med njimi tudi FLR.J.
27.	1942 Z odlokom Izvršilnega odbora OF je bil ustanovljen SNOS. Odlok je bil objavljen v »Slovenskem poročevalcu« 14. julija 1942 — Prihod angleške misije za zvezo h Glavnemu štabu NOV in POS.
28.	1896 Prvi zbor jugoslovanske social-demokratične stranke — 1942 Partizani osvobode pri Verdu iz vlaka 310 slovenskih internirancev.
29.	1945 v LR Sloveniji zamenjali okupacijske in vojne novčanice za dinarje DFJ.
30.	1944 Drugo zasedanje ZAVNOBIH.
PREKLIC
Podpisana Kovač Cecilija, delavka pri Kmetijski zadrugi v Velenju, preklicu-jem kot neresnične govorice, ki sem jih razširjala o Fidej Heleni, gospodinji iz Novega Velenja. Obljubljam, da tega ne bom več storila. Tcvarilišici Fide-jevi se iskreno zahvaljujem, da je odstopila od sodnega pregona.
Kovač Cecilija
PREKLIC
Podpisani Belec Vendel, rudar iz Pesja, preklicujem kot neresnične vse govorice, ki sem jih razširjal o Pavlu Tomšetu, sanujočem v gradu Thurnu. Tovarišu Tomšetu se iskreno zahvaljujem, da se zadovoljuje s preklicem v časopisu in da je odstopil od sodnega pregona.	Belec Vendel
Pavla Rovanova:
Srn dedi aktu
Dolina se je vsepovsod lesketala v jutranjem svitu, na travnatem gričku so polne jablane in hruške oznanjale plodno jesen. Na bližnji smreki je hrstnilo, kadar koli so se ptički prerivali in skakali z veje na vejo. Zbirali so se za odhod na jug. Enega je prignala ognjevitost prav na rob okenskega okvira. Med poletom na smreko, s katere se je trikrat vrnil na okno, je ljubko zapel.
V	srcu Hrastnikove matere pa je pela in zvenela vedno znova potrjena resnica: sin sledi očetu na odkopu . ..
Ponosno koraka Vlado poleg očeta Jerneja po travnati stezi. Na razpotju se ponovno ozre, pričakujoč, da mati še stoji na pragu. Da! Se so njene oči spremljale najmlajšega sina na prvi šiht.
Hvaležno čustvo do matere mu je polnilo srce. Tisočak ji bo poklonil od prvega zaslužka. Ne, to bi bilo premalo. Ves prvi zaslužek ji bo toplo stisnil v roko in kupi naj, kar si želi!
Vendar je zanj to le bežna misel.
V	njem kipi prešerna mladost, ki se nikoli dolgo ne mudi pri eni stvari. Radostno valovi moč mladosti delu v objem, tako kakor skaklja bister stu-denček proti potoku. — Danes se mu bo izpolnila želja, ki je nevzdržno rasla v njem z njegovo mladostjo. Menda od tistega dne, ko ga je nekoč brat Jože vzdignil na hunt, da bi »videl jamo« in se je ob zmagoslavnem krohotu vseh velikih in majhnih fantičev rudarske kolonije prekucnil vanj. To se mu je zdelo tako imenitno, da ni zajokal, četudi ga je bolelo. Obsedel je v huntu in ni črhnil. Visoki Karlek je zavpil: »Ubil se je!« Vsi so se na mah razfoežali.
Materi, ki je stala pri oddaljeni krušni peči na zgornjem koncu kolonije se je zdelo vse to sumljivo, hitro je položila testo v peč in odhitela k progi. Medtem je stroj že potegnil hun-te in hrušč in trušč premikajočih se huntov je zatrl materin klic, Strojevodja Vencelj je mahanje rok razumel po svoje. »Ne,« si je mislil! »Če se hočeš peljati do postaje, bi bila prišla pravočasno, zato ne bom ustavljal!« Pisk lokomotive, ovinek in vlaka ni bilo več videti.
Ob ropotanju in zibanju je otrok začutil sladko ugodje. Vendar je to trajalo predolgo, da se mu ne bi vzbudil strah. Začel se je dreti na vse pretege, a zaman. Nihče ga ni slišal. Rudniški vlak je ropotal preko pcija, čez most preko Savinje, dalje, dalje, prav do že-
lezniške postaje. Pol ure glasnega joka je malega dečka izčrpalo, utihnil je. Ko se je vlak ustavil ob rudniški tehtnici, je bilo konec ropotanja, strahu in joka. Zakaj bi se še jokal? Sedeti v »jami« je bilo vendar tako lepo!
Na skladišču je že čakal nadzorni preglednik premoga.
»Dobro, da imam telefon,« je zaklical strojevodji, ki pa se ni prav nič zmenil za to.
»Dvanajst kosovca, štiri prahu, tri kockovca, šest praznih za lignit, skupaj petindvajset,« mu zakliče strojevodja Venceli stoječ ob tenderju.
Nadzornik se vzvišeno nasmehne in odvrne: »Praznih je le pet!«
»Sest, če ti rečem,« se nejevoljno obregne strojevodja.
»Stavim liter vina, da jih je le pet,« ponovi hudomušno nadzornik in se po-čehlja po pleši.
»Se za dva, če hočeš,« in strojev6dja užaljeno stopi s stroja.
Kurjaču in strojevodji kaplja znoj s čela. Vroče jima je. Vsedeta se na hlod jamskega lesa in zaman ju nadzornik vabi, naj ponovno preštejeta prazne hunte.
»Kar štej jih sam, če že hočeš,« odvrneta oba hkrati.
Tako bi se verjetno še nekaj časa med seboj prerekali, ko ne bi naenkrat glasen jok in krik pretrgal ozračje.
»Ma-a-ma la-a-čen!«
Strojevodja je na mah vstal, kurjač je spravil nazaj v žep cigareto, ki si jo je pravkar mislil prižgati in vsi trije so se spogledali.
»Dobro, res dobro, da imam telefon,« je spet važno naglasil nadzornik, pogledal strojevodjo in kurjača, ki sta urno tekla ob vlaku do zadnjih huntov. Počasi, dostojanstveno je stopal za njima tudi on. Ko sta prva dva prispela do predzadnjega hunta, se je prvotni klic »mama lačen!« spremenil v trmasto rjovenje »mama kakat!« To je bila takrat grožnja, izsiljevalno orožje večine rudarskih otrok, če se jim mati ni odzvala na prve prošnje po kruhu in ni odprla kuhinjskih vrat. Na ta način so s pomočjo manjših otrok dosegli tudi starejši otroci zaželeni kos kruha. Čim je mati namreč odprla vrata, kar se je na ta elementarni klic vedno zgodilo, je morala odrezati kos kruha vsem po vrsti. Vse to so dobro naučili tudi malega Vladka.
Da, kruha je bilo nekoč v rudarski koloniji zelo malo. Prav nič pa takrat, ko so se rudarji s stavko borili za
večji, pravičnejši kos kruha. Klici: »mama lačen, kruha!« so se tedaj zarezali rudarskim materam globoko v srce!
Strojevodja in kurjač sta brez besed strmela v otroka, sedečega na dnu globokega hunta. Se bolj presenečeno ju je ogledoval otrok. Kurjač se je prvi sklonil in malega oprezno vzdignil. Ta se je prav junaško še enkrat zadri »mama lačen« in takoj nato je tudi strojevodja korajžno prijel malega fantiča za hlačke in ga pomagal vzdigniti Hitro sta mu stisnila v rokice kos kruha, strojevodja mu je tlačil v usta zadnji kos klobase, saj sta se oba bala, da bi otrok ponovil neprijetno grožnjo.
Med šalami in smehom so ob povrat-ku izročili prestrašeni Harstnikovi materi nadebudnega fantiča, olepšanega s številnimi bunkami.
»Nič za to. Hunt je pač iz železa,« je dejal visoki Karlek.
Vsa kolonija se je v trenutku zbrala.
Da, kadar gre za rudarsko bitnost, za kogar koli iz njihovih vrst, je kolonija trdno v obrambi. Vsi so eno!
Podlogarjeva, ki se je še zjutraj re-penčila, da ni »pred to pobovsko sodrgo nikoli miru«, je hitro poslala Jožo, kot največjega krivca te nezgode v konzum po malinovec. Tako ga je obranila pred prvim navalom materine jeze in klofutami. Piščančeva. ki se je še zjutraj pridušila, da bo ugonobila vse kure, tudi Hrastnikovega petelina, je zdaj komaj zadrževala solze in se prav spretno prerivala med Lesnikovo Hano in njenim triletnim Mihcem rekoč: »Hana, le glej na otroka, sreča, da ni bil tudi Mihec tam.« Pred nekaj dnevi pa se je obregnila ob njo: »Le kaj se toliko bojiš za pokovca?«
Ugotovitve, kaj bi se vse lahko zgodilo, »če in če« so narasle v goro in s te gore plaz bi res lahko podrl celo kolonijo. Knapi so tisti dan po vseh kuhinjah čakali še najmanj pol ure na kosilo. Ker pa so najmlajšega Hrastnika prav vsi imeli radi, so izostale vse, v takem primeru udomačene molitvice, se stari Marinč jo je od jeze popihal v kantino. Malega Vladka pa je imel zato še rajši. Ko se je proti večeru prav dobre volje vračal domov, mu je na dvorišču stisnil v roko dva dinarja.
»Na, na, tiček, za prestani strah v huntu« in se odzibal dalje.
Ko sta strojevodja Vencelj in kurjač Edi z nadzornikom v soboto zvečer v rudniški kantini spila tisti liter vina, ki se je ob ponavljajočem pripovedovanju tega dogodka pomnožil v več litrov, so vsi trije enodušno potrdili:
»Hrastnikov Vladek je že knap!«
Nadzornik, ki je hotel vedno imeti zadnjo besedo, je še važno pristavil: »Dobro, res dobro, da imam telefon. Lahko bi se zgodilo, da bi pobča vrnili z lignitom.«
^▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼▼TTTTTTTTTTTT
Take in podobne slike so se vrstile v spominu očeta Jerneja in tudi sina Vladfea. Prvemu so se te slike ob-kroževale z nekim rahlim občutkom, nečesa, kar prinese s seboj starost — misel, da je jesen življenja tu, kadar najmlajši sin številne družine stopa ob njem prvič na delo. Drugemu so ti spomini zažareli v mavrico, polno najlepših svetlih odsevov, ki se dvigajo k soncu, k novemu življenju. Da Vlado Hrastnik stopa danes na očetovo delo-višče kot njegov naslednik.
Ob ropotajočem mlinu ju je dohitel mladi Joža Sprajc. Joža, ki je izgubil očeta, hrabrega revolucionarja v eni izmed številnih ofenziv, je bil dober prijatelj Hrastnikovih. Ze dve leti je delal s Hrastnikovim očetom na skupnem delovišču. Stari Hrastnik je bdel nad sinom svojega bivšega dolgoletnega tovariša. Ničesar nista o tem govorila takrat, ko mu je neuklonljivi Peter Sprajc poslednjič segal v roko z besedami: »Grem, Jernej grem, srečno!«
Tako malo besed je bilo med rudarji takrat, v tistih usodnih trenutkih, saj so čutili vsi eno. Da vsi tisti, ki so se zavedali, da sije sonce s horizonta za vse enako. Težko je živeti in misliti, da sonce ne sije zate in da vsa lepota zemlje ni tudi zate na svetu!
Le malo njih se je iz vojne rešilo pred vsemi nesrečami groznega besnenja sveta.
Majhna, nizka hišica na griču vrh kolonije, dom Sprajčeve družine, je v letih divjaštva, brezčutnosti in grozot minule vojne samevala ob robu gozda. Mala rdeča hišica na gornjem robu kamnatega pologa je tisto pomlad, ko se je na tisočih cvetovih zvončkov, tro-bentic, vijolic in na ozelenelih jasah, duhtečih po neizmerni sreči, vzpenjala svoboda preko naše izmučene zemlje — objela pod svoje okrilje le edinega preživelega člana družine — mladega borca Jožo.
Široko je odprl vrata, odprl okna na stežaj, razprostrl roke in glasno zavpil: »Doma sem!« Kdo more opisati veličastni trenutek zavesti: svoboden si!?
Dva dni je imel vrata odprta na stežaj, zapah je prislonil k sten.ir čakal je na očeta, na mater, sestre in brata .. . Dva dni so v koloniji premišljevali, kdo in kako bi mu povedal, da je ostal na svetu sam, da se je oče težko ranjen ob oktobrski ofenzivi s poslednjo kroglo daroval domovini in se tako rešil mučenja pred pobesnelimi volkovi. Kdo bi mu povedal, da so mati in sestre v ljubezni do svoje rodne zemlje zgorele, postale pepel v grozotnih krematorijih taborišča? Nepopisno je bilo njih trpljenje. Besede o mučenicah, ki jih go-
vorimo tjavdan, nam povedo prav malo. Več, mnogo več nam pove misel o tistem počasnem, brezkončnem umiranju iz dneva v dan, ko jim je telo gi-nevalo v zavesti, da so brez moči, da si ne morejo pomagati. Njihove in tisoče drugih od grozot otopele oči so vsak dan, vsako uro in sleherno minuto zrle v dvojno ograjo bodeče žice in udarci gestapovskih hijen so jim bičali glad. Ta misel nam pove vse! Junaštvo je bilo to trpljenje, nič manjše od tistih, katerih kosti trohne po naših gozdovih.
In kdo naj Joži pove vse to? Kdo naj mu pove, da sta brata omahnila pod streli nacistične soldateske v maritx>r-ski jetnišnici, kjer je krik krvi segal do neba?
Dva dni je takrat v Hrastnikovi kuhinji tekel pogovor le o tem. Vsi po vrsti so se otepali te poti do rdeče hišice. Kadar pa je prišel Joža — so vsi molčali. Imeli so vsakovrstne pc-menke in domisleke, vendar do odločitve ni moglo priti.
Tretji dan pa je oče Jernej neopazno smuknil mimo brajde, zavil ob starem vodnjaku na travnik in se kar po čistini ob robu pobočja vzpel v hrib. Strah ga je bilo, da bi se premislil, zato je hitel, neozirajoč se med potjo na ruševine in krtine.
Pred hišo je Joža sekal drva.
»Materi jih pripravljam, zdaj prihaja vsak dan več transportov. Te dni jih pričakujem, prav gotovo,« je veselo vzkliknil.
»Joža! Pusti to. — Mati, — Mica — in Rezka — ne bodo potrebovali drv,« je sunkoma, kot bi ga davilo v vratu, iztisnil iz grla oče Hrastnik.
Joži je padla sekira iz rok. Trznil je. Oči, ki so strmele v očeta Jerneja, ki je lahno naklonil glavo, so sedaj srepo zrle preko zelenega polja, objele ta očarljivi, slikoviti svet rodne zemlje in največja bolečina se je zlila v lepoto stvarstva. Nato je globoko vzdihnil, sedel na prag rdeče hišice z belimi okni, si z roko vrgel nazaj temne lase in pri tem strahoma, komaj slišno vprašal: »Vsi?«
Kako se je njun pogovor končal, ni oče Jernej nikoli povedal, tudi Hrast-nikova mati nikoli ni spraševala o tem.
Potem je prišel oktober s svojim mrzlim dežjem in vetrom, ki lega človeku kot mora v srce. In glej, na tak puščoben dan se je ob starem mlinu očetu Jerneju pridružil mladi Joža rekoč: »Z vami grem v jamo, oče Hrastnik. Tja, kjer je delal toliko let moj oče!«
Od takrat delata vedno skupaj na istem delovišču in čudno, prav vsako jutro se snideta ob mlinu, da skupno nadaljujeta pot na šaht.