RAZSTAVE V GALERIJI
Razveseljivo je, da lahko kroniko o
razstavah v galeriji Loškega muzeja pričnemo
tokrat z retrospektivno razstavo
slikarja Janeza Sedeja ob slikarjevi 60-
letnici in ob deseti obletnici njegove prve
samostojne razstave. Poudariti je treba
tudi, da j e Janez Sedej za to razstavo in
za življenjski slikarski opus, ki je bil
prikazan na razstavi, prejel Prešernovo
nagrado gorenjskih občin, ki mu je bila
slovesno izročena 8. februarja 1971 v
Radovljici. Z razstavo 42 slik od leta 1957
do 1970 je bila prikazana razvojna pot
Sedejevega slikarstva od prvih poskusov
s kopiranjem tujih mojstrov (Claude
Lorrain) in slikanja po motivih v okolici
rojstnega kraja Dobračeve pri Zireh. Ker
so bile skoraj vse slike za razstavo izposojene
pri lastnikih, je jasno, da pregled
ni mogel biti popoln, za celotno podobo
slikar j evega razvoja je manjkalo nekaj
tipičnih del, ki so jih nadomestila manj
pomembna. Toda razstava je pokazala,
240
da se je Sedejevo slikarstvo razvijalo od
naivnega diletantizma do sedanje popolnosti
njegove krajine, da ni nastalo brez
temeljev v naši tradiciji, da imamo v
Sedeju slikarja, ki je prinesel v slovensko
krajinarsko slikarstvo novo pojmovanje,
ki pa se opira na romantično krajinarstvo.
Po vsej razstavi smo mogli
slediti težnji po vse večji dovršenosti in
ugotoviti, da se magičnemu hladu pokrajine
prilega nebo, ki ni šablonizirano.
Poleg vseh ugotovitev, ki so bile že zapisane
o Sedeju, smo ugotovili, da to slikarstvo
ni naivno, temveč da je slikarstvo
brez vzdevkov. To pa je tudi odločujoče
pri vrednotenju Sedejevega krajinarstva.
Ob razstavi je izšel katalog (8 strani
stalnega formata 17 X 17 cm) z reprodukcijo
risbe na naslovni strani, avtorjevo
fotografijo in dvema reprodukcijama, za
katere je posodila klišeja Mestna galerija
v Ljubljani; katalog je vseboval še
uvod, biografske in bibliografske podatke,
seznam razstav, kar je zbral in katalog
tudi uredil A. Pavlovec. Pokrovitelj
razstave »SLIKOPLESKARSTVO« Skofja
Loka. Razstava je bila odprta od 6.
novembra do 6. decembra 1970, obiskalo
pa jo je 1065 obiskovalcev.
Decembrsko praznino sta izpolnila
Anton Flego, akademski kipar, in Štefan
Simonič, grafik. Prvi je razstavil vrsto
dvojnih plastik: spodnji del je tradicionalna
figuralna plastika, v katero je vde:
lan nastavek iz kovine, stekla in emajla.
Zaenkrat še pretežka naloga, ki je zadala
mlademu kiparju veliko problemov.
Štefan Simonič na razstavi ni pokazal
nič novega, kar ne bi videli že na drugih
razstavah. Skoda je, da ni pokazal tistih
grafik z etnografsko motiviko.
Ob razstavi je izšel katalog, 4 strani
z reprodiikcijo Simoničeve grafike na
naslovni strani (kliše je posodil Gorenjski
muzej v Kranju), zadnja stran oglas
podjetja COMMERCE, ki je bilo pokrovitelj
razstave. Ureditev kataloga in
predgovor za S. Simoniča: A. Pavlovec,
A. Flego je napisal uvod sam. Razstava
je bila odprta od 22. decembra 1970 do
12. marca 1971. Obiskalo jo je 646 obiskovalcev.
Šele v marcu je bilo v galeriji zopet
živahno, ko jo je napolnil s tridesetimi
oljnimi slikami akademski slikar Igor
Pleško, ki se je v zadnjem času posvetil
izključno slikanju morske favne. Razstavljena
dela predstavljajo smiselno nadaljevanje
slikarjevih prizadevanj prikazati
na specifičen način motiviko na temo
»človek in morje«, čeprav človek na
Pleškovih slikah ni naslikan, ampak slutimo
njegovo prisotnost ob mrtvih ribah
in drugih morskih živalih, ki jih podaja
na presenetljivo živobarven način. Tako
vidimo v Pleškovem slikarstvu zanimivo
prepletanje oblikovnih in vsebinskih teženj
in uspešno reševanje nasprotij pri
usklajevanju obojega v višjo vrednost.
Ob otvoritvi razstave je bil kratek kulturni
program, na katerem je Saša Miklavc
bral slikarjeve pesmi o morju,
Niko Pertot pa jo na rogu odigral nekaj
skladb; na klavirju ga je spremljala pianistka
Giti Mally. Tudi tokrat je imel
katalog štiri strani z reprodukcijo na
naslovni strani. Uredil ga jo slikar sam,
ki je napisal tudi uvod in biografske podatke.
Na zadnji strani seznam razstavljenih
del. Obiskovalcev je bilo 880 od 12.
marca do 7. aprila 1971.
Viktorja Snoja so Ločani poznali že
veliko pred njegovo razstavo v galeriji.
Morda ga sicer niso poznali osebno, pač
pa kot restavratorja, ki je v beli halji
odkrival in obnavljal freske na Homanovi
hiši. In prav restavratorsko delo je
značilno za tega slikarja, ki ga zelo redko
srečujemo na razstavah. Snoj se v
svojem slikarstvu zateka v preprosti svet,
kjer je sklonjen k mali stvari, iz katere
neti vizijo velikih daljav. Fantastično
oblikovan kos lesa, skala, mah, lišaji —
to so motivni svetovi; te predmete slikar
iztrga iz običajnega naravnega okolja, jih
poveča in jim da povsem drug značaj.
Na ta način sestavlja slikar svojo vizijo,
v katero se mu izgublja oprijemljiva realnost
in se poraja bogastvo namišljenega
sveta.
Katalog na osmih straneh je uredil
slikar, uvod, pregled razstav in bibliografijo
o slikarju je napisal A. Pavlovec; tri
reprodukcije, od teh ena na naslovni
strani. Pokrovitelj razstave je bilo
TRGOVSKO-GOSTINSKO PODJETJE
SKOCJAN, RAKEK, oglasa pa sta prispevala
še Gozdno gospodarstvo Postojna
in Postojnska jama ter s tem financirala
katalog. Mikavna podobnost s predhodnim
razstavljalcem: tudi na otvoritvi
Snojeve razstave je bil kratek kulturni
program, na katerem je igralka Milena
Grmova recitirala pesmi Viktorja Snoja,
ki je tako restavratorskemu in slikarskemu
delu dodal še pesniško meditiranje
o svojem delu. Razstava je bila odprta
od 19. aprila do 17. maja 1971 in jo je
obiskalo 1642 oseb.
Povsem tiho smo postavili razstavo
grafik JVade Lukežič v galeriji, ki je to-
16 Loški razgledi 241
krat zacvetela v prijetnih barvnih grafikah,
motivno ujetih v svet rož in šopkov,
kar je tudi specialiteta te po krivici
premalo znane umetnice, za katero nam
je na voljo samo podatek, da živi v Mariboru
in da je končala grafično specialko
na ljubljanski akademiji. Ob modernističnih
težnjah je bilo njeno delo svež
oddih, kar so občutili tudi gledalci, ki
njenih grafik niso samo gledali, ampak
skoraj vso razstavo tudi pokupili. Čeprav
Nada Lukežič ne živi v izobilju, ampak
skromno in preprosto, je ves izkupiček
namenila za gradnjo Šolskega centra za
slepe v Stari Loki. Izkoriščam to priložnost
in se ji zahvaljujem za dar. Povabili
pa smo jo tudi, da bo prihodnje leto
še enkrat razstavljala v naši galeriji,
kajti tokrat ji nismo dali razen prostora
ničesar, niti vabil in ne kataloga, toda
kljub temu je razstavo obiskalo 788 obiskovalcev
od 27. maja do 6. junija 1971.
Mala Groharjeva slikarska kolonija
prinese v Skofjo Loko mladostni vrvež
in vihravost, kar se nujno pokaže tudi
na razstavi, ki jo je treba postaviti čez
noč. Prireditev je zajela 340 učencev in
skoraj sto likovnih pedagogov iz Slovenije
in iz drugih republik, kar je bilo
hkrati svojevrsten problem pri razmestitvi
sodelujočih in pri postavljanju razstave
v galeriji na Gradu. S pomočjo
panojev, ki so jih postavili člani ODRA
— Galerije, je uspelo pridobiti površino
za 150 otroških slik in risb, tako da smo
lahko razstavili točno 340 del ali od
vsakega udeleženca po eno. Ker je bilo o
tej razstavi in o otroški slikarski koloniji
letos že mnogo pisanega in so se
mnenja dokaj razhajala, na tem mestu
omenjam: čeprav je bila razstava res
morda prenatrpana in je bil del kritike
na ta račun upravičen, se pa nikakor ne
moremo strinjati z drugačno obliko dela,
ki bi kakorkoli zmanjševala množičnost
te manifestacije. Tako kot že prejšnje
razstave, je tudi ta dosegla rekorden
obisk: 5229 obiskovalcev od 6. junija do
12. julija 1971.
Mali Groharjevi slikarski koloniji je
sledila razstava del članov 4. Groharjeve
slikarske kolonije, ki je prišla pod udarec
dveh povsem nasprotujočih si mnenj
o namenu in pomenu kolonije in same
razstave. Gledanje, ki je zasidrano globoko
v tradiciji, ne sprejme na noben
način novih tendenc, ki se počasi pojavljajo
tudi v krajinarstvu, in si le tega
želi ohraniti čimbolj v vodah tradicije,
medtem ko je povsem nasprotno stališče,
da bi morala postati Groharjeva slikarska
kolonija srečanje avantgardistov, če
že nosi ime, ki je nekaj decenijev nazaj
pomenilo avantgardo v takratnem umetnostnem
dogajanju. Silnice, ki tako razdvajajo
mišljenja o razstavi, so prisotne in
se deloma celo odražajo na sanii razstavi.
Opozorile pa so na povsem nekaj drugega
organizatorje: ne glede na pristaše te
ali one smeri je za razstavo važna kvaliteta.
Ta pa je resnično merilo. Na razstavi
so sodelovali: Peter Adamič, Milan
Bizovičar, Anton Dolenc, Suzanne Favriou
(Francija), Rudi Gorjup, Božidar
Grabnar, John Me Lellan (Anglija), Ljubo
Ravnikar, Evgen Sajovic, Lenci Sartorelli
(Italija), Janez Sedej, Melita Vovk-
Stih in Bernardo Ylla (Španija). Katalog
na 20. straneh je izdala in založila Groharjeva
slikarska kolonija s pomočjo Veleblagovnice
NAMA iz Ljubljane. Katalog
vsebuje 14 celostranskih reprodukcij;
uvod in biografske podatke ter seznam,
razstavljenih del je napisal ter zbral A.
Pavlovec, ki je katalog tudi uredil.
Vmaju in juniju 1971 je Gorenjski
muzej pripravil v nerabljeni dvorani
NOB razstavo »Turški tabori na Gorenjskem
«, ki jo je obiskalo nad 5000 ljudi.
A. Pavlovec
242