s

4 f 4 J° 8lPA  jur čiča

%/'  7 f 5-

IV. ZVEZEK:

NATISNILA IN ZALOŽILA ,.NARODNA TISKARNA".



JURČIČEVIH

ZBRANIH SPISOV IV. ZVEZEK.

VSEBINA: TIHOTAPEC. — GRAD ROJINJE. — KLOŠTRSKI ŽOLNIR.—
DVA BRATA.

>j (•"

-——— Drugi natisk.-

V LJUBLJANI, 1906.

NATISNILA IN ZALOŽILA ,,NARODNA TISKARNA«.


^35323

KAZALO.

Stran:

I. Tihotapec. Povest iz domačega življenja
kranjskih Slovencev. („Slovenski Glas¬

il. Grad Rojinj e. Povest za slovensko ljudstvo.

(„Slov. Večernice 1866). 99

III. Kloštrski Žolnir. Izvirna povest iz 18. sto¬

letja. („Slovenski Glasnik", 1866) . . 181

IV. Dva brata. Resnična povest. („Koledarček

družbe sv. Mohorja", 1868). 275

nik", 1865)

7


X.

Tihotapec,

Po v est iz domačaga življenja kranjskih
Slovencev.

1 .

ik Gorjancev, ki ločijo kranjsko deželo od
hrvaške, stoji v zatišja med vinskimi gori¬
cami prijazna vasica, ki ima komaj deset hiš.
Daši tudi se gospodarji med seboj različno imenujejo,
vendarle imajo vaščani največ po eno in tisto ime v
krstnih bukvah zapisano, kar potrjuje pravljico naj¬
starejšega strica v vasi, da se je bil svoje dni v ta
žleb en sam mož preselil iz juga črez mejo in potem
svojo veliko lastnino razdelil med sinove; tako je bilo
kmalu iz enega deset gospodarjev, iz enega selišča
vsa vas.

Bilo je okoli Božiča. Zvečer ob osmih je bila
že tema, kakor o polnoči. Vrata po vasi so povsod
že pozaprli in skrbno z zapahom zavarovali. Po neka
terih hišah so bili že celo luči pogasili in se sprav¬
ljali spat, ker se jim je smilila svečava, ali pa, ker
niso imeli silnega opravka.

Pri Štiverniku, ki je imel konci vasi postavljeno
ponižno svojo hišico, vendar še niso odvečerjali,
torej je bila še vsa družina na nogah, če pa rečemo

10

vsa družina, si ne sinemo misliti kope otrok, starih
in mladih, in trume hlapcev in dekel, temveč vedeti
nam je, da Štivernik ni imel več nego-li pol grunta,
kajti drugega pol je bil že njegov praded prodal
sosedu v last. Ker se pa grunt tako loči od grunta,
kakor veliko in majhno, je treba dalje vedeti, da je
Štivernik v primeri z drugimi kmeti gosposki plačeval
le malo davka; zato je tudi lehko obdelal vse svoje
zemljišče s svojo malo družinico, ki je imela ž njim
vred samo tri glave.

Stari Štivernik je sedel na oglu klopi pri peči
in je opravljal to, kar dela sploh svečnik. V roki je
držal dolgo hrastovo trsko in jo vedno obračal in
utrinjal, da je lepše gorela in svetila sinu Francetu,
da se ni usekal, ko je iz debelega polena cepil trske.
Izba je bila ena tistih, ki vedno bolj ginejo v naših
krajih, in ki nas spominjajo starih časov, ko so se naši
kmetski očetje, zidaje si svoja selišča, vedno še bali,
da jih delajo samo zato, da jih črez malo let zopet po-
dero Turki, in sojih zato stavili le bolj okorno in slabo.

Napol otesani tramovi, ki so v svoji skupnosti
delali steno, so bili od mnogoletnega dima črno oka¬
jeni in obiti z mnogimi klini, na katerih je viselo
vsakovrstno orodje. Po kotih je bilo veliko razvlake:
prazne posode in polne, vreče in druge stvari, tako
da je Človek skoraj težko zapazil konec postelje,
očetovega ležišča, malih duri v stransko stanico,
spalnico Štivernikove Rezike.

11

„Kaj! Mar misliš še kam iti nocoj, France, da
tako vudlaš in hitiš? Kam se ti mudi, saj ne gori
voda?“ izpregovori stari Štivernik in izpod sivih las
vprašaje upre oči v krepkega sina, ki je res naglo
tolkel in sekal poleno.

„Kaj vi veste, če se mi ne mudi!“ odgovori sin.
„Precej po večerji pojdem, naj poleno scepim, ali ne.“
„Kam pojdeš?"

„K Rebrniku moram iti na Stene.“

„V krčmo moraš iti? Ej, Franček, Franček! Kaj
bi dejala tvoja mati, ko bi bila učakala tebe takega,
kakršen si zdaj. Kaj ti je treba hoditi okrog! Lačen
nisi doma; če si žejen, pij vodo; in če le hočeš vina,
pa grem gori v goro; saj veš, da hram še ni ves pra¬
zen. Kaj boš delal pri krčmarju Rebrniku ?“ Tako je
govoril oče in resno lice se mu je še bolj pooblačilo.

„E, kaj!“ zareži sin nejevoljen, „zmeDjeno imam,
da pridem. Če se na glavo postavite, ali pa molčite,
oče! to je vseeno pri meni. Jaz sem obljubil, pa]je.“
Štivernik vzdihne: „Saj sem že dostikrat dejal,
da imaš ti svojo glavo in trmo svojo, ki mora zme¬
rom veljati. A naj bode, kakor hoče; dolgo mi ne
boš ugovarjal, Franček! Le dobro me pomni, dolgo
ne, dolgo. To ti pa rečem: le glej, da ne boš ti in
jaz zavoljo tebe pogubljen.“

Te besede očetove so sina vendarle malo zbodle.
„Lepo vas prosim," reče, „ne bodite tako sitni.
Čemu vraga boste zavoljo mene pogubljeni? Sam hudir

1 *

12

vam razloži, kaj javkate nad menoj, kakor bi me imel
že z deveto verigo pripetega! Kaj je to takšen greb,
če grem k Rebrniku in se z dvema Hrvatoma zmenim,
da jima culo tobaka prenesem črez Gorjance po kravjih
stezicah, koder lebljajtarji in biriči ne poznajo poti,
in če mi zato vržeta vsak kakšen groš? Ali mi pa
dajte denarjev, da ne bom v nedeljo brez božjaka in
bora kako sveti Gol. Obleko imam tudi skoraj za
petek in svetek ravno tisto; zaslužiti moram nekaj,
naj bode s kontrebantom ali z vragom."

„Saj prav praviš: z vragom boš zaslužil, kar
boš s kontrebantom. Pa še po glavi jo boš dobil,
ako te dobodo graničarji," pravi oče žalosten in
obrača brlečo trsko.

„Graničarji naj se varujejo, da jim jaz ne dam
preko glave," godrnja France ter skloni velikansko
svojo postavo od klopi pokonci in zatakne široko
sekiro med dve bruni v steni, zakaj sestra Rezika je
prinesla večerjo na mizo.

Vtem ko ta domača trojica tiho sedi pri večerji
in le deklica časih kako zine, hočemo vsaj mlajša
dva bolj natanko ogledati.

Štivernikov France je bil največji med vsemi
fantini, kar jih je v farni cerkvi stalo vsako nedeljo
za stoli. Da je tudi močan, to so vedeli njegovi vrst¬
niki že od mladih nog in celo njegovi sovražniki so
morali pritegniti, da ga v okraju ni, ki bi se Francetu
mogel postaviti v bran. France si je bil pa te moči

13

svoje tolikanj bolj vsvesti, ker je videl in vedel, da
so ga dekleta, ki skrivaj in med seboj uganejo mar¬
sikaj, obsodila, da ni nič kaj posebno lep, sosebno
ker je bil osepničav. Ker mu je bila mati zgodaj umrla,
in ker je očetu čisto manjkalo moškega značaja in
odvažne besede, je bil mladenič kmalu svojeglav. Že
od nature živ in nagel, je bil ravno v letih nerodnih
brez vajeti in brez krepke vodilne roke, prepuščen
skoraj samemu sebi. Vendar je imel dobro srce, bil
je pošten po svojem in svojih sosedov mnenju in
zlasti svojo sestro Rezo je neznano ljubil.

Nasprotnega značaja je bila Rezika, njegova tri
leta mlajša sestrica. Daši najlepše dekle v vasi in v
okolici, vendar še skoro vedela ni za to svojo prednost,
temmanj pa, da bi se bila zavoljo tega prevzela. Kakor
je bil njen brat precej v ognju, je bila ona tiha in
najrajša je gospodinjila doma in stregla in pomagala
očetu. Le težko jo je prisilil brat časih v nedeljo med
druge deklice na plesišče, kjer naj bi storila znanje z
Godeževim Tončkom, imovitim kmetskim sinom, kije
imel pošteni namen, Reziko vzeti v zakon, kadar mu
oče prepuste kmetijo. Kakor brat njo, je ljubila tudi
ona njega. Marsikaterikrat, ko očetova svarilna beseda
ni nič izdala, ga je pregovorila ona, da ni iskal
hrumeče družbe in veselih tovarišev.

Ko je nocoj videla, da se oče drže malo na
jezo in da tudi France molči, je jenjala še ona pra¬
viti in vpraševati svoje reči.

14  —

Ko jo oče Štivernik zadnji požirek založil v
usta in žlico poveznil po mizi, storil velik križ in
kučmo potegnil črez ušesa, je rekel Francetu: „Povej
mi po pravici: ali si bil one dni tiste denarje tud:
od Hrvatov tobakarjev zaslužil v kontrebantu?"

„Kje pak!" odgovori sin kratko.

„ Jaz pa tega nečem, da bi ti hodil po takih potih.
Kaj ti je tega treba?! Doma bodi, pravim,“ govori oče.

„Le vi doma bodite — brez denarja," reče
France. „Pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič kakor
deseti brat, ki brez malhe priberači k hiši.“

„Kje bom vzel, prismoda!" reče Štivernik, kije
pri vsem dragem imel tudi to svojstvo, da je rajši v
skrinjo spravljal in zaklepal, kakor pa izdajal.

„Kaj, mar niste prodali prašičev?"

To je bilo potrpežljivemu starcu vendar preveč.
„Kaj praviš? Ti merkaj ti! Ti malopridnost ti! Tako
meniš, da moraš ti po grlu pognati, kar sem jaz
težko pridobil. Bog me ne kaznuj! Ali boš morda ti
plačal štivro, ali boš ti plačal desetinsko tele graj¬
skemu gospodu, ker letos vrsta pride na našo hišo?
Oj, ko bi bila rajna mati tega učakala!"

Vzdihne in vstane stari mož izza omizja ter
kobaca na klop in še eno stopnjo više v zapeček.
Tam je na žlebčku visel velik molek. Oče Štivernik
ga sname, poišče in potiplje, kje je „vera“, potem
pa napol leže na trebuh in na prsi in jame moliti
svojo večerno molitev, ki ni bila najkrajša.

15

Ko France moško korači iz hiše, pobere tndi
Rezika žlice in sklede ter hiti za njim, da bi brata
v veži pri ognjišču pogovorila in pregovorila.

»Lepo te prosim, France 1“ jame sestra z milim
glasom in ga ljubo pogleda z velikima svojima pla-
vima očema, »ostani doma, ostani. Lej, oče so stari,
ne bodo dolgo, pa jih še zmerom jeziš in malokdaj
jim storiš tako, kakor bi radi!" Solze ji zapro besedo.

»Beži, beži; le še ti mi ne slanari in puščobe
ne prodajaj/ odgovori brat malo mehkeje. »Kaj vraga
sem zato slabejši, če grem malo povasovat?"

»Povasovat? Kaj meniš, da ne vem, da si ti
bil tisti, ki je graničarje v vinogradu otepel? Le nosi
Hrvatom tobak črez mejo, gosposka te bodo še zaprli,
ali pa ustrelili."

»Menda je vaju z očetom nocoj navdihnil hudi
duh!“ se zadere brat.

»A to ti bom tudi povedala/ govori sestra
šepetaje. »Ljudje se menijo in meni se zdi, da je
res. Ti zavoljo Mice zahajaš k Rebrnikovim v krčmo.
Pa to ni prav, France! Lej, če se ravno Mica meni
s teboj, vendar lehko veš, da ti je Rebrnikovi ne
bodo dali, ker so bogati, mi pa nismo. Za nos voditi
je pa tudi ne smeš; že ko bi ne bilo greh, slabo je
za Mico, saj veš, da bodo ljudje še potlej, ko bo
omožena drugam, kazali s prstom za Djo in dejali:
»Glejte jel Za onim je tudi hodila, prej nego li je
imela tega."

16

„Kako si pa zgovorna!" reče France, ki je ob
dimnasta vežna vrata naslonen, mirno poslušal ves
govor. „Kdo te je pač tako poučil?"

„Veš kaj, jaz se ne šalim," zavrne nato Beza
resnobno.

„No, ker resno govoriš," odgovori črez nekaj
časa brat — „tudi jaz tebi povem eno brez šale. Jaz
pa ne bom govoril tega, kar ljudje govore, ampak to, j
kar vem sam. Jaz vem, da je že tri noči lebljajtar ali, j
če rajši slišiš, graničar Peč, — tisti, ki pravijo, da
je tako lep — sleparil po vasi."

Rekši sestrici ostro pogleda v obrazek. Zdi se
mu, da se je malo zardela.

„Naj!“ mu odgovori Reza. „Kaj meni mar?" j

„Ali ti res ni nič mar?"

»Meni ne?" odgovori Reza naravnost ter hiti
skledo pomivat.

„No, prav, če je tako. Ali jaz tudi vem, da je
biriški hlapec Peč, tista glista, vzel na našem tnalu
leseno kobilo in jo prislonil k tvojemu oknu, da je
tebe klical."

„Kaj morem jaz pomagati, če je revež neumen!"
reče sestra.

Francetu se zgrbanči čelo.

„Povej mi po pravici, to ti rečem, če se zlažeš,
le glej! Povej mi, ali si se mu oglasila, ali se nisi?"

„E, ne bodi tako čuden, France! Kaj meniš,
da sem neumna!"

17

„Povej, ali si se mn oglasila ali ne?"

*Nisem se ne.“

„Nobenkrat ne?“

„Nikoli.“

Oba molčita.

»Verjamem ti,“ reče potem France, „samo to¬
liko ti povem: meni nič mar, nosi se in bodi, kakor
se ti prav zdi, jaz ti ne bom napoti nikoli. Vendar
rajši vidim, da imaš hudiča kot biriča."

„Za boga, ne kolni tako!" pravi sestra.

„Pa to: če ga jaz dobim, da bo lazil tod okoli
hiše, premel in pretresel mu bom koščice, tiste drobne,
da bo tri dni in tri noči mislil name; primojduš, da
tako naredim, če smolo prinese le-semkaj.“

»Saj pravim," reče sestra na jok, „nekaj boš
napravil s svojo naglostjo in jeznoritosto, da te kaj
prav hudega zadene, ali koga ubiješ, ali pa kako
drugo neumnost napraviš; poprej ne bo miru."

„To te ne skrbi," odgovori France. „Le pojdi
molit pa spat. Če te kdo kliče pri oknu, ne oglašaj
se mu, če se mu ne pravi Godežev Tonček. Biriča
se pa varuj kakor hudiča!"

Po tem pouku stopi Štivernikov France črez vežni
prag na piano. Zunaj je bilo mrzlo, sneg je pokrival
z ledeno skorjo vse, kar ni bilo pod streho. Vse se
je bilo skrilo pred mrazom, le polna luna je zmrzovala
sredi neba in razsvetljevala nočno praznoto, ko je
France, zavit v mrzlo svojo obleko, koračil skozi vas.

2 .

o je France prišel iz žleba, v katerem stoji vas,
je bil na veliki strmi rebri, ki ni imela niti
rodila drugega, nego kamenje in leščevje. Bil
je to vaški pašnik poleti. Ako je hotel Človek v bližnji
trg, je moral po tem kamenju kobaliti navzdol proti
zahodu; ako je pa rebri počrez šel, kakor France,
je prišel do poti, po kateri so hodili črez Gorjance
in na kateri je stala krčma Rebrnikova na Stenah.
Sneg je bil vsekrižem razgazen, ker so tudi po snegu
vaški pastirji koze pasli po leščevih mladikah. Bilo je
torej težko hoditi iz gazi v gaz, s poti na pot, in se
vendar zmerom obračati v pravi kraj. Toda France
je bil takim potom in skalam od mladega vajen.

S tisto skrbnostjo, ki jo imajo vsi kranjski fantje,
ako ponoči štramajo okrog, da bi namreč poprej koga
opazil v temi, nego li oni njega, je stopal tudi France
tiho in počasi, dasi tudi se ni varno oziral okrog,
ampak strmo gledal v tla in premišljeval.

Zdajci začuje neko ravštanje in mrmranje med
skalami nad seboj. Hitro postoji in posluša. Mesec

19

je svetil dovolj, da bi videl, kaj je; zakaj bilo je po
glasu razložiti prav blizu, toda zaslanjala sta mu
dva grma. „Morda škrat denarje seje/ pravi mla¬
denič in ukloni nalehko grmovje ter stopi nekoliko
korakov Davzgor. Zares bi si bil lehko potrdil ono
misel, da škrateljna vidi pred seboj, ko zagleda
čudno podobo.

Na najbolj robatem kamenu je sedela črna,
precej velika kepa, kakor skrčeno sedeč deček, in
je milo jokaka.

France, ki se treh junakov pesti ne bi bil ustrašil,
se je vendar zbal te prikazni in hotel pobegniti. Pa
v tem hipu se iztegne kepa na kamenu, glava in
dve roki sta se videli.

B Oj, ti pretegnena luna ti, ti spak ti, da bi te
nocoj Bog ne bil obesil gori, ampak da bi te bil v
lužo vrgel žabam!" tako je klela podoba na kamenu,
s suhim prstom žugaje mesecu na nebu, z glasom
pol na jok, pol na jezo.

Glas Človeškega jezika ima neko čudno moč
do nas. Že usta, ki sama na sebi nimajo nič sosebno
pravilnega in krasnega v svoji podobi in obliki, se
nam prikupijo, ako iz njih govori miloglasen, ubran
jezik; nasproti pa se nam odurijo tudi najlepša usta,
ako čujemo iz njih glas, ki se vedno grdo zadira in
hriplje. Tako čakamo tudi ponoči, ako koga začutimo,
najprej, da se nam oglasi. Šele potem se nam ne¬
koliko olajša strah, ki ga delajo dostikrat vraže ali

2 *

20

ostanki kake prazne vere, brez katerih je malokdo,
Četudi si jih še sam ni vsvesti.

Tako je tudi Franceta minil ves strah, ko je čul,
da mala pošast na kamenu tudi govori. Pogledavši
bolj natanko je videl, da namesto Škrata sedi na
kamenu droban možiček sila šaljive postave. Bil je suh
kakor goba ; na mali glavi je čepel klobuk velik in
širok kakor reta; rdečkasti lasje so gledali vsekrižem
po vratu doli in mahali po kratki raztrgani kamižoli;
na nogah pa je imel irhaste udelane hlače do kolen,
potem je bila za veliko zaplato vrednosti gola noga,
kolikor je ni pokrivala snedena in razcefrana gole¬
nica rjavega njegovega črevlja, ki se ga je držalo
še predlansko blato.

„0j, ti spak ti!“ je klel možiček dalje, ne za-
pazivši, da je kaka živa stvar blizu —, „kdo mi ga
toliko dela, kakor burja in mraz in pa stari mesec.
Se v palca bom ozebel, ali pa po členkih me bo
trgalo, kakor hudiča, hu-hi!“ začne mala postava na
kamenu zopet jokati, ter skrči kolena na usta, tako
da je klobuk pokril vsega moža.

„Kaj kolneš tod, koza!" zavpije France.

Dedec na kamenu se ustraši nenadejanega krika,
da pade zviškoma na zobe s svojega sedeža. Ali ravno
tako naglo se zopet pobere na svoje kratke noge in
plaho ogleduje, kdo je ta, ki ga je prestrašil.

„Doli pojdi k meni, koza! Ako ne greš, pa bom
lase in ušesa od tebe kupil brez denarja," pravi France.

21

Počasi in kislo se drže pride dedec bliže. Ogle¬
duje pa Franceta z malimi očmi od pete do tal.

„Nikar, boter! ne lasajte in ne ubijajte me nikar,
saj sem božji človek, ne pa živinče," hriplje dedec.

„Kaj pa hodiš tod po kamenju? Ali morda nimaš
pameti?" vpraša mladi vaščan.

„Jaz sem Fortunatek Tekmec," odgovori mož
pogumneje.

„Bodi, kdor hočeš; jaz te vprašam, kaj hodiš
tod ponoči?"

„Spak, jaz pa tebe vprašam: kdo si pa ti?"
zavpije Tekmec ter stopi dve stopinji bliže in prime
Franceta za prsi, zakaj do vrata mu ni segel.

„1, ti koza! česa bi li rada od mene?" govori
mladenič, ubere z eno roko Fortunatka za vrat in
ga zasuče kakor prazno vrečo okrog sebe. Mali Tek¬
mec bi bil kolovratil po rebri navzdol, ko bi ga bil
France izpustil iz pesti.

„Oj, boter, pustite me, pustite! Povedal vam
bom, povedal!" je kričal mož.

„No, le govori; česa iščeš tod?"

„Jaz sem Fortunatek Tekmec," pravi dedec zo¬
pet in sopiha na debelo, kakor bi pljučam privoščil
malo več zraka, ker so ga poprej v strahu le malo
uživala. „Veste kaj, boter, ali kdo ste, vi ste pa
hudi kot sršen; vsa rebra ste mi pretrli. Ko bi jaz
ne bil usmiljen, precej bi šel tožit in s tožbo bi jaz
nakanil in napravil, da bi vi zaprti sedeli štirinajst

22

dni in trinajst noči zato, ker ste mi rebra polomili,
da ves svoj živ dan ne bom lehko hodil po svetu."

»Dozdaj ti že ničesar nisem polomil/ odgovori
vaščan, če mi pa ne poveš, kar te vprašam, potlej
te ukrivim kakor klobaso in zalučim po dolini, da
boš kopita in betico vkup nosil do drugega leta."

„Jaz sem Fortunatek Tekmec," govori dedec.

„To si povedal že vtretje."

»Zakaj me pa ti tikaš? Kdaj si mi kruba rezal?
Kdaj sva krave v eni ograji pasla?" vpraša Tekmec,
ki je, pozabivši, kako trde so mladeničeve pesti, zo¬
pet dobil nekaj poguma. »Spak, jaz sem gotovih
petdeset let star mož, kdo si pa ti? Smrkavec si, da
ti povem."

Vsakemu drugemu, ki bi ga bil s takim imenom
počastil, bi bil skočil France za vrat; zdaj pa mu
vroča kri ni vzkipela; samo nasmejal se je, bodisi,
da se mu je vse grozno šaljivo videlo, ali pa, da je
spoznal, kako čuden je ta človeček.

»Odkod ste pa?" vpraša France izlepa.

Ko je Tekmec videl, da ga mladenič viče in
pa ga vpraša z lepo besedo, je bil takoj ves drug.

„To pa to, boter, to vam pa že povem, to,"
začne praviti. »Jaz sem Tekmec, doma iz Suhe Kra¬
jine, nad vodo Krko. Moj oče so po vsem svetu po
sejmih hodili in mešetali za krave. Vsak, kdor je
kak rep v hlev kupoval, vsak je poznal rajnega mo¬
jega očeta."

23

„Eaj vi tudi za krave mešetate?"

„Ko bi ravno kup narajmal, znam že, znam. A
vendar jaz sem barantavec, nisem mešetar."

„S čim pa kupčujete?"

„S čimer bodi. Ali morda kupite tobaka, en
mehur ali dva? Prav dober hrvaški tobak je, nič mo¬
ker, legak, rad gori. Vzemite ga. — A spak, v palec
bodem ozebel, že se mi je zanohtalo, zebe me kakor

spaka."

In iznova jame Tekmec z zobmi šklepetati, tresti
se in javkati.

„1, kaj za devet zlodejev iščete li tod po mrazu?"
vpraša še enkrat Štivernikov sin.

„Gori sem menil iti k Rebrniku, ali kako se
spaka pravi pri le-oni hiši na Stenah, ki stoji sama.
Pa ti hodim in blodim že od snoči po tem snegu
zmerom po poti in vendar ne morem iz tega spako-
vega kamenja. Saj vem, da me nihče drugi ne slepi
in ne moti, kakor ta-le gori, ta debeli mesec."

,, Torej vas luna trka?" vpraša mladi vaščan.

„Koga trka?" povzame mož jezno. „Kdo je dejal,
da me kdo trka? Jaz vas bom tožil v kancelijah, da
boste zaprti, kakor sem le onemu Antonu Debelemu
nadelal, če ga poznate, tistemu vinščaku, ki nosi
grdo bradavico na nosu. Primojduba! Pili smo pri
eni mizi. Naposled ko jaz nisem mogel hitro dobiti
denarja iz mošnjička — imel sem pa ta čas denar,
eno manj kakor trideset šmarnih petič sem imel; ni

24

treba misliti, da jih nisem imel —; kar me oni polh
debeli začne mikastiti in suvati in drezati, tako da me
stlači pod mizo, kamor se mačku lučajo kosti. Tako
mi je dajal, da sem bil mrtev, prav mrtev. Primoj-
duha! Pa sem šel drugi dan precej k zdravniku po
izpričevalo, da sem res obtolčen in udarjen, primoj-
duha, pa sem šel kolkov kupit in sem tako dolgo
lazil okrog gospode — —“

„Kako? Saj ste dejali, da vas je bil do mrtvega
potolkel."

„Spak, kajpa da me je bil, ali drugi dan sem
spet oživel, razumite me,“ razlaga Fortunatek Tekmec.
„In lejte si boter, Anton Debeli, tisti vinščak, ki ima
bradavico na nosu, baje šteje križavcev na stotine,
jaz pa imam komolec raztrgan — glejte, luknja se
mi je izvrtala —; in kako sem ga bil naparal? Zaprt
je bil osem dni in osem noči. Se dandanašnji me
neče pogledati, ako se v krčmi snideva. In tako bi
jaz z vami lehko naredil, ker ste me ozmerjali, da
sem mesečen, in ker ste mi potrli rebra; primojduha,
da ste mi jih, boter! A nikar se ne bojte; jaz sem
usmiljen,, ne hodim rad okrog gospode, ker vem, da
se je denar prerad prime. Ce mi pokažete pot do
Rebrnika, pa vam vse prizanesem, boter, in še po¬
hvalim vas povsod, koder bom hodil, ponoči in
podnevi."

„Zakaj li hodite tod, če res mislite k Rebrniku?"
vpraša France.

25

„Ljubi moj,“ odgovori Tekmec, „jaz sem bil že
nekaterikrat gori v le-oni krčmi. Pa vendar se mi je
nocoj pot zmešala, da spak vedi, kod štraman. Vem,
da mi ni nibče drogi tega naklonil kakor mesec in
pa coprnice. Boter! Lepo vas prosim, spravite me do
Rebrnikove kašče — od kašče do hiše je samo deset
stopinj, odtod bom izlakka našel stezo —, in boter,
jaz nisem tako umazan, da vam ne bi dal za pet
poličev vina, tistega rumenega; res, primojduha, za
pet poliče? bom dal ali pa za šest. h

Precej po tem pogovoru sta koračila naša dva
moža, stari Tekmec z malo culo na rami in mladi
Štivernik po stezi, ki je držala med skalami rebri
napošev.

„Kaj li imate opravka gori?“ vpraša nekoliko
časa potem mladenič.

„Tega vam pa ne povem, boter! Dva moža me
tamkaj čakata, u  odgovarja Tekmec in hiti svoje kratke
noge premikati, da ne bi zaostal za korenjaškim to¬
varišem svojim.

Kmalu sta se izgubila naša moža med drevjem
Rebrnikovega vrta. In daleč po strmi rebri, po po¬
ljanah, ki so se raztezale v dolini, in po zaraslih
vrhovih je bila zopet tista tišina, ki vlada v mrzlih
zimskih nočeh. Iu luna je sama vsvojomer plavala
na širokem obnebju, ne boje se niti mraza, niti kletve
Tekmečeve, da bi jo Bog vrgel v lužo.


3 .

iša po vsem tamošnjem svetu znanega krčmarja
Eebrnika je stala sicer sama pri pešpoti črez
^ Gorjance, vendar je bilo gotovo, da Eebrnik

potoči več veder vina, nego-li marsikateri krčmar ob
veliki cesti. To je bilo pa zato, ker je Eebrnik že
po očetu podedoval umetnost, da je znal goste k
hiši privabiti tako, da, kdor je pil dobro kapljico pri
njem le enkrat, se je oglasil prijaznemu krčmarju
drugič gotovo, ako ga je le pot privedla mimo ali vsaj
blizu njega. Veljal je mož v okolici za imovitega,
vendar je stanoval in točil v leseni, le ometani in
pobeljeni hiši.

Tistega večera je bilo v Eebrnikovi krčmi vsako¬
vrstnih pivcev. Pri prvi velikanski mizi so sedeli do-
mačinje, poštami možje, hudi vinski bratje. Ti so
govorili glasno, da so prevpili vse druge, največ po¬
tujoče tuje ljudi, ki so bili namenjeni črez Gorjance.
Med poslednjimi sta posebno tiho sedela dva Hrvata,
eden okoli šestdesetih, drugi pa za štirideset let 'mlajši.

27

Vendar kakor sta onadva imela bolj svoje razgovore,
pustili so jih tudi drugi v miru.

»Hej, kaj bi prazno posodo gledali na mizi!“
izpregovori izmed pivcev pri prvi mizi pikast mož,
Dlek z Griža. „Tone, bodi, bodi ti enkrat po volji
božji in moji, in daj sam za poliček, za druzega bo
pa že kako, in prinesi ga še en bokalec! Pa pomni
me, ne privijaj pipe poprej, nego-li bo z vrhom polno.
Mera in vaga v nebesa pomaga; rajni stari Strmč je
dostikrat refcel: ,krčmar ne bo prišel nobeden v ne¬
besa/ Tako, glej, da mu boš vsaj ti to sramoto
stori!, rajnemu Strmetu, da prilezeš gori."

„1, kaj, ljubi moj Dlekl Prijatelja sva si, kar
se poznava; jaz vem, če ti gori prideš k svetemu
Petru, da ga nadleguješ noč in dan, naj še mene
gori potegnejo," odgovori krčmar Tone Rebrnik. ,Na,
deklina! prinesi ga še en bokal."

In pride iz drugega kota rdeča debela deklica
po prazno steklenico, da bi prinesla polno.

„He-he, Tone! kaj me ne poznaš? Saj pijem
in pijančujem že, kar sem pustil mleko. In kdo ga
je več popil nego-li midva vkup? Torej te ne bom
zapustil nikoli, he-he,“ pravi Dlek.

„Tega ne, tega," se oglasi vmes stari Golman,
sivoglav mož, podolgastega nabranega lica. „Dober
prijatelj je boljši od gotovega denarja, pravijo ljudje,
in Dlek je dober prijatelj, dostikrat sva že sedela
vkup."'

28

„Stara pijanca," reče Dlek.

„Tega ne tega," pravi Golman. »Pijanca pa
nisva. Jaz res pijem, pa pijanec nisem in ne bom.
Jaz sem vse otroke preskrbel, pa sem jih jaz devet
imel, babnica moja pa devet."

»Osemnajst jih ni bilo, glej hudika dvakrat,"
momlja drug starikav pivec, ki je stal na leseni
nogi.

„Devet sem jih preskrbel. Kaj jih nisem jaz
devet imel, baba moja pa tudi devet, šentaj, saj sem
se le en pot ženil," reče Golman in se smeje ostro-
nmju svojemu.

V tem hipu se odpro vrata. Hrup po izbi malo
potihne; vsak se ozre, da bi ogledal nova dva pri-
šelca, ali sta znana ali neznana. Bralec bode gotovo
uganil, da ni bil nihče drugi na vratih nego Tekmec
in France.

»Na, France, tukaj pij!" je klical neki mož pri-
šlega mladeniča ter mu molil napolnjeno kupico.

»Ne bodi taka mrzlica, kakor tvoj oče, da bi
se vina bal in ogibal. Pretegni no, Bog nam ga je
dal, tudi da bi ga pili, ne samo za prodaj. Pri mišji
duši! Ko sem bil jaz mlad, kakor si ti zdaj, sem
nesei vedro vina v želodcu, dve vedri sem ga pa še
lehko na ramo zavihtel in še sem šel v ravno kakor
kolesnica. Zdaj na stare zobe ga imam pa že
kakove poliče zadosti, da švedram po cesti, kakor
Svedra."

29

Tako je govoril drugi sosed, ki so ga klicali
za Selvestra. »Koga si pa pripeljal s seboj, France?"
vpraša drugi pivec.

»Aha, jaz ga že poznam, to je tisti Tekmec iz
Suhe Krajine," pravi Dlek.

»Slišal sem, da rad pije, pa nerad plačuje,"
reče krčmar.

»Bo moral plačati, če bo pil pri nas," pravi
Golman ter kliče malega možička pit. »Na, Tekmec!
pij pa k nam sedi, boš dal za kake tri poličke, če
te denarji kaj razrivajo."

»Spaki denarja kakor pečka na jablani," reče
Tekmec, pogumno vzdigne kozarec in ga izprazni,
kot bi mignil.

»Ti si bil žejen," pravi Golman.

»Slišite me, boter! žejen sem bil pa kakor kepa
ob ajdovi setvi!" odgovori Tekmec in sede za mizo
k možem, kjer je ves večer pridno vase vlival, kadar
je vrsta prišla nanj.

France je bil vtem popustil domače može in
se pridružil Hrvatoma, ki sta v temnem kotu nekaj
bolj sama zase bila in pila. Kmalu so videli Fran¬
ceta v živem pomenku s tujcema; toda govorili so
na tihem, hrup po izbi je bil velik, razumeti ni mogel
nihče, o čem preudarja le-ona trojica.

»Kdo je pa oni starec, ki govori s Štivernikom?"
vpraša mlad vaščan na drugem koncu izbe svojega
soseda.

30

„Ne vem, nisem ga še videl v zobe; mora biti
kakšen tihotapec, ki semkaj vlaži tobak s Hrvaškega,
ali kaj takega," mu odgovori drugi.

»Kaj?" se čudi tretji. „Ali ne poznate tistega
hudega Ivana izpod Karlovca?"

»Kaj? to je tisti? Aha, zdaj ga poznam; sli¬
šal sem že nekatero o njem," govori prvi.

,1, ta je že nekateremu biriču in lebljajtarju
belil glavo," pravi drugi.

»In imeli so ga že v kleščah, zlodej vedi koli-
krat, pa jim je vsem dal po nosu in jo je potegnil
A zvit je zvit. Kaj ima pač Štivernik ž njim vkup.
Ta bo nekdaj še tudi tako vrtoglav ali pa še hujši,
to vam povem ; če boste živeli, spomnili se boste
mojih besedi," pristavi še eden.

»Štivernikov France? Le verjemite, ta že zdaj
tobak nosi črez mejo. Hrvatom kaže pot. Plačajo
mu res dobro, ali nevarno je, nevarno. Lehko, da se
spotakne in pride lebljajtarjem v pest," je rekel četrti.

»S hudičem se pa ni veliko bratiti in pečati."

„1, hudirjevo malopridni so tisti ljudje," prestriže
jim besedo sosed Dlek, ki je prišedši slišal, da se
možje menijo o graničarjih ali, kakor so jih sami
imenovali, o lebljajtarjih. »Jaz sem imel tako lepo
mošnjo iz jelenove kože, da je fajmošter in šolmašter
nimate enake, in je ne bosta imela. Še rajni oče moj
— Bog jim daj večno luč — so jo bili podedovali
po tistem gospodu Lavščku, če ste ga poznali. Lepa

31

in močna mošnja je bila, primojdnha! Jaz grem po
cesti in srečam te hudiče vse štiri. Tista mala po-
tegnena palica, tisti Peč me ustavi: stoj! Kaj bo
zlodja, pravim jaz. Tobak pokažite, reče on. Kdaj
si ga spravil pri meni, tobak svoj, odgovorim jaz
Nič — pravi — vi imate pipo v ustih, torej kadite tobak,
mi smo eesarski služabniki, moramo vedeti, kaj in
kako, ali puhate pošteni opaldarski ali pa kontre-
bantarski tobak. In za pet hudirjev, ni se mi jih bilo
odkrižati. Pokazal sem jim mošnjo tobaka in trdil in
prisezai, da imam opaldarski, cesarski tobak. Pa ti
ga je nesel prgišče pod nos, tisti dolgi rilec, in ima
ti menda smolo hudičevega poduha, precej je bil
uganil, da sem tobak kupil od Hrvata. Vzel mi je
mošnjo, in še za dva goldinarja sem dobil pečat. Da
vam povem, tako sem bil jezen, da bi bil tisto glisto,
lebljajtarja Peča kar z vilami prebodel in obesil v
mejo, kakor slepca."

»Kaj pa mošnja," vpraša eden.

»Nikdar je nisem več videl."

»Ali s Francetom Štivernikom bodo še vse
drugače naredili, če ga dobodo, ko bo kaka dva centa
hrvaškega kontrebantarskega tobaka cijazil in nosil
črez Gorjance," sklene naposled drugi mož.

»Kakor je trden, slabo se mu bo godilo,"
pravi Dlek.

»Komu se bo slabo godilo?" vpraša France,
o katerem so govorili, ko je bil slišavši svoje ime v

82

pomenku drugih ljudi naglo popustil družbo svojo in
z jeznim Selom stopil pred sosede.

„NiSesar hudega ne govorimo, niSesar, France,
je tolažil Dlek, toda težko bi se ga iznebili tako naglo,
da ga ni bilo nekaj drugega odvedlo na druge misli.
Zagledal je namreS France, da za vrati stoji lepa
Mica, krčmarjeva hči, rdeča v lice kakor kuhan rak,
in da mu silno miga in kima priti bliže. To je uči-
nilo, da je pozabil zabave s sosedi in da je naglo
stopil do Mice.

„Lej je, lej, še videl te nisem nocoj; pojdi, boš
pila mojega vina, greš?“ pravi France s svojim naj¬
ljubeznivejšim glasom, vendar natihem.

„Zdaj ne,“ odgovori deklina, „drugikrat, France!
Zdaj sem ti prišla povedat, da so lebljajtarji zunaj.
Zdaj zdaj pridejo v hišo. Varuj se, France, morda
te poznajo, in pa Hrvatoma reci, naj se skri¬
jeta. Brž!“

Rekši steče deklica iz izbe venkaj, da bi v veži
nove prihajalce še malo zadržala. France pa se naglo
obrne in pove starejšemu Hrvatu, katerega so kmetje
klicali za Ivana, nekaj na uho. Ta je dobro spoznal,
da je izgubljen, ako ga graničarji dobodo tukaj, za¬
kaj posa ni imel nobenega, znan pa je bil že povsod
kot zvit tihotapec s tobakom. Iz izbe uiti ni bilo
moči, ker slišali so se vragi njegovi že v veži.

„Žuri se, brate!" reče mlajšemu svojemu tova¬
rišu ter ga v rebra dregne s silnim komolcem, „hajdi

33

Da peč, skrij in odeni se, izpij, a gledaj na vse i

name."

Na skok je bil mlajši tihotapec na peči, kjer
je legel ob zidu in se s plaščem ogrnil tako, da je
zakril narodno nošo svojo, katera bi ga bila precej

izdala.

Stari Iran pa je vzel enemu izmed sosedov
svojih kranjsko kučmo z glave, porinil luč na drugi
konec mize, zavil se v plašč in v dve gube sedel v
temni kot.

„Koji me izda, onomu razbijem glavni" pravi
Ivan pol glasno pol tiho po izbi, pogleda z malima,
globoko v lice vtisnenima očesoma po navzočnih>
kakor bi že zdaj iskal izdajalca.

„Kaj pa je?" vprašujejo nekateri.

Zdaj stopijo štirje možje v izbo, v vojaški obleki,
s puškami in sablami, z dvema jermenoma na križ
in z  dolgimi brkami pod nosom razen enega, in
kmetje si šepečejo od ust do ust: „Glej, hudiča, Icb-
Ijajtarji! Kaj jih zlodej nosi tod!"

Cesarski služabniki, ki so se sami imenovali
graničarje, so imeli tačas skoraj vso redarstveno oblast
v svojih rokah, dasi so zlasti po dolenjem Kranjskem
ob meji hrvaški s skrivnimi prekupci tobaka imeli
največ posla. Nobenih oblastnikov pa ni ljudstvo bolj
sovražilo, nego ravno nje, menda že zato, ker so ra¬
bili svojo moč tolikanj prevzetno, da narod ni mogel
spoznati, da so postavljeni zavoljo občnega redu.

3

34


Sovraštvo to je ostalo še zdaj, ko jih že več ni, v
slovenskem narodu tako, da, ako hočejo kmetje ka¬
kemu dvojljivemu, napol gosposkemu postopaču kaj
posebno hudega reči, reko mu: ,Ti lebljajtar ti.‘

Ti štirje, ki smo jih bralcu privedli pred oči,
so bili pri gosposki na glasu, da so jako skrbni varo¬
valci javnega miru in natančnega izpolnovanja cesar¬
skih postav, med kmeti pa niso imeli nikjer kaj po¬
sebne hvale. Zlasti njih načelnik, Peč imenovan, ni
imel nobenega prijatelja med ljudstvom, izvzemši dekliče.

Peter Peč je bil komaj poldrugo leto v tej službi,
in vendar je bil prvi izmed treh svojih mnogo sta¬
rejših tovarišev, dasi je gola in gladka njegova brada
pričala, da je izpolnil komaj dvajseto leto. Iz tega
in pa iz obilega denarja, ki ga je potrošal, so sodili
umni možje, da mora Peter Peč biti kakega gospo¬
skega rodu. Tudi je govoril več jezikov, znal je gladko
pisati in še več reči. Nekateri so celo trdili, da umeje
narejati točo, ki polje pobije črez sedem fara. Ta
govorica jih je menda tudi napeljala na to, da je
Peter Peč bil dijak črne šole, da so ga pa iz šole
izvrgli, ker je razodel neke skrivnosti, katere mora
vsak črnošolec tajiti. Pa naj bo že kakor hoče, to
je lehko videl vsakdo na svoje oči, da je Peter Peč
najčednejši mladenič, kar jih dekleta v okolici po¬
znajo in časih od strani pogledujejo.

Bil je lebljajtar Peč popolnoma pravilnega obraza,
belega lica, velikih oči, visokega čela, bolj šibkega

35

telesa in srednje postave. Njegovi trije tovariši so
bili starejši možje, katerih zarasli in rjavi obrazi so
kazali, da so prečuli že nekatero mrzlo noč pod

milo luno.

Puške postavijo v kot. Peč gre dvakrat po izbi
gori in doli, mencaje si roke, pa se niti ne ozre po
drugi druščini, ki je bila v hiši. Naposled sede še
on k mizi za vrati, kjer so si tovariši njegovi našli
prostora. Hrvatov tihotapcev ni zagledal nobeden.

Kmalu nastane med pivci zopet poprejšnje vretje
in vpitje. Dva pa dva sta imela govorico med seboj,
časih se naglo pobogala in preskočila v pomenku na
druge reči, časih pa trdovratno pritrkavala svoje
misli in pri sosedih pomoči iskaje vpletala še druge
v svoj pogovor. Zopet drugi je pravil mlajšim iz¬
kušnje in spomine iz svojih mladih let.

Vsega tega se ni udeležil France. Tiho je sedel
na oglu in ognjeno gledal Iebljajtarja Petra Peča,
ki se je nekaj hotel kratkočasiti s krčmarjevo hčerjo
Mico. Vrtel se je kakor vrtalka in jo zdaj lovil za
roko, zdaj za obleko, morda še toliko rajši, ker je
videl, da draži dolgega mladeniča, ki ga tako pogleduje.

Krčmar Tone Rebrnik je bil nekako čisto uti¬
hnil, Bal se je, da ne bi v njegovi hiši dobili Hrva¬
tov in bi tako še njega pripravili v zamdro in za¬
drego pri gosposki.

Fortunatek Tekmec se je bil že precej vina
nalezel in je vedno pravil čudovite tožbe svoje, kako

3 *

36

je tega in onega posadil v ječo, pil je mnogo in
vedno vina klical rekši, da »ima denarja, kakor
bučnih pečka."

Graničarji so se menili med seboj večkrat po
nemški. Zlasti Peter Peč si je v nekako čast štel,
da je mogel kaj svojim trem tovarišem povedati tako,
da ga kmetje okoli niso razumeli. Tudi zdaj je del
kapo na glavo, smeje se nekaj pravil in kmalu po¬
tem odšel venkaj.

Med kmeti je bil star, doslužen vojak, ki je s
silo ujel nekoliko besedi tujega jezika. Ta je nekoliko
razumel, kam gre graničar.

»Slišiš, France!" je klical ta. »Ali hočeš sam
sebi dobro?"

»Kaj pa je?" je vprašal France nejevoljen že
zavoljo navzočnosti graničarjev.

»Jaz te vprašam, če hočeš sam sebi dobro?"

»To se ve!"

»Poleno znaš tudi pobrati na drobnem koncu,
z debelim pa mahniti po buči?"

»Znam, menim. In še svojo zastavim, da ti
bode počila, če je ravno kamenita."

»Rajši verjamem, kakor bi jo dal poskušati.
Midva se ne bodeva tolkla, Bog obvaruj, France,
midva sva prijatelja. A za drugo betico vem, ki jo
gre razbiti, in ti jo boš, če nisi kukavica."

»Katero?"

—• 37

la Francetov tovariš, stari vojak se nague do
njegovega ušesa ter mu skrivnostno pove na uho:
„Lebljajtar Peter Peč je šel gori v vašo vas k Re¬
ziki, sestri tvoji. To je dejal, jaz sem dobro razumel."

Rekši to tiho pogleda Francetu v obraz in pravi:

„Kaj boš ti dejal nato?"

France Štivernik ni odgovoril nobene besede.
Povesil je glavo, v lice je obledel kakor smrt, ugri¬
znil se v spodnje ustno, svetlo pogledal, vstal in
odšel.

„Kaj si mu za pet hudirjevcev izpod klobuka
povedal, daje  tako ozelenel in precej šel?" je vpra¬
šal Dlek, ki je opazoval Franceta.

„Tiho bodi, stričev, tiho! Jutri boš slišal nekaj,
česar ne povedo vsakdan stara babšeta; pa molči!"


4 .

restavimo se s častitim bralcem v majhno in
nizko stanico. Pohištvo te izbice kaže, če¬
ravno ne pomanjkanja, vendar siromaštvo;
zakaj vse, kar vidimo tu, je velika, rdeče pobarvana
skrinja in majhna postelja s slamnatimi blazinami
in rjuhami debelega domačega platna. Vse pa je če¬
dno in snažno. Vendar hrani ta ubožna stanica drago¬
cen bi3er, ki ga dostikrat zastonj iščeš po bogato
olepšanih mestnih sobah, hrani: nedolžno deklico.
Bila je to spalnica Štivernikove Rezike.

Dolgo je že, kar je Reza pihnila luč in legla
na trdo posteljo. Dolgo je še leže molila večerno mo
litev in vendar ni hotel spanec zazibati trudne glavice.
Zrla je v leseni strop, mesečina je sijala skozi maj¬
hno, z železno mrežo zavarovano okence in čudne
misli so obhajale dekleta. Videla je svojeglavega,
drznega brata v nevarnostih, ni ga mogla udržati
doma. Mislila si je, kako ga bodo ljudje sodili, ime¬
novali ga tihotapca, napol razbojnika; kako ga bodo
iskali biriči — in ni si mogla kaj, solze so se

39

ulile. Jela je zopet moliti. Molitev da tolažbo, človeka
razmisli. Tudi Reza je naposled zadremala.

Ko se zbudi, mesečina ni več sijala v izbico,
a nekdo je trkal na okno in napol šepetaje klical
njeno ime. Čuden mraz jo izpreleti po vseh udih.
Bilo je je strah, potegne odejo črez oči in ušesa.

„Rezika!“ je šumelo zopet od okna.

Glas je bil lep, mehak. Zazdelo se je Rezi, da
ji ni čisto neznan, nekoliko jo mine strah, sede na
postelji, da bi natančneje poslušala; vendar se ni
upala niti dihati.

„Reza, lepa moja Reza! Zakaj se mi ne oglasiš?"

To je bil glas lepega graničarja Peča, ki je
enkra»t ž njo od maše šel in ki je prišel že večkrat
brez uspeha pod okno.

„Tako vsaj bliže okna pridi, da ti nekaj povem;
saj vem, da ne spiš, ljuba deklica moja!" je vzdi¬
hoval Peter Peč.

Zdajci se domisli Reza grožnje bratove, da bo
graničarja ubil, ako ga dobi blizu hiše. Brat je bil
nocoj zunaj, to je vedela. Kaj, ko bi prišel zdajle,
ko bi našel tega človeka tukaj, ko bi v jezi res storil
kaj hudega! To je Reza pomislila v enem hipu, v
drugem pa je skočila iz postelje, šla blizu okenca,
vendar ne prav do line, ter dejala: „Kaj bi radi? Bežite!"

„Ničesar se ne boj, Reza ničesar. Kdo ti pa
kaj hoče? Samo govorila in menila se bova, pojdi
bliže rožica zlata moja!" je javkal mladenič.

40

„Midva se nimava česa meniti, gospod! Ako bi
vas brat moj dobil tukaj — Bog moj — bežite, lepo
vas prosim," govori deklica s tresočim glasom.

»Nič se ne boj, jaz se ga tudi ne bojim. Bog
ve, kje je zdaj tvoj brat Meni se zdi, da sem ga
videl v krčmi, če četrt ure ni tega; pijan je bil, go-
tovo ga ne bo,“ pravi Peč.

»Je že tukaj!"  zavpije Reziki znan glas stra¬
hovito graničarju za hrbtom. Obenem trešči debelo
poleno po Pečevi glavi, da se na mah in brez glasu
zvrne ob hiši na tla.

Deklica zakriči na ves glas. Oče Štivernik v
stranski izbi se zbudi in plane pokonci.

»France, stoj! France!" kliče deklica.

„Kaj ti je pa?"  vprašuje oče iz druge izbe.

»France bo nekoga ubil zunaj, oh, oče, venkaj!
Brž venkaj pod okno."

Starec teče nato venkaj, napol opravljen. Toda
zunaj je bila tema. Oblaki so se podili po nebu in
le malokdaj se je majhno pokazal mesec. Vse je bilo
tiho, nikjer nobenega šuma. „Neumna si," je godrnjal
starec hčeri, ki mu je bila prišla za petami z lučjo.
»Kje je France in pa še kdo? Sanjalo se ti je, pa
vpiješ."

„Glejte, glejte!" je kazala Reza proti kozelcu s
prstom. Tam se ji je zdelo, da je videla človeka, ki
je nesel druzega na rami, kakor blod. Zdel se ji je
grozovito velik, tako da je dvojila, je li to France

41

ali ne. Izginil ji je pa v temoti v tem hipu, ko ga

je zagledala.

»Bog nas obvaruj vsega hudega," je rekel Šti-
vernik, potem pa se je obrnil k hčeri in videvši jo
napol razpravljeno na mrazu stati, je dejal skrbljivo:
»Deklica! Le v hišo pojdiva, da ne prezebeš, bode že
Bog tako obrnil, da ne bo ničesar hudega."

Nerada je Reza ubogala očeta, vendar je šla.

»Kaj imajo pač ljudje okrog naše hiše? Zakaj
se ne pobijajo drugod?" reče oče in dene črno, ubito
svetilko na mizo.

Hči ni mogla odgovoriti. Skoraj gotovo se ji je
zdelo, da je brat bil tisti, ki je udaril Peča, in ka-
terega je videla ob kozelcu izginiti z butaro na rami;
oh, morda je nesel človeka, ubitega s svojo roko. Že
je videla ljubega brata v železju pred krvavo sodbo
— in tesno ji je bilo pri srcu, mrzel pot ji je tekel
po čelu.

»Ali Franceta še ni?" je Vprašal starec dalje.

»Oh, ni ga ne," odgovori hči, »in ravno zavoljo
tega me skrbi."

»Nič ne maraj, nič, France bo že prišel; da
se pa dva tepeta pod našo hišo, kaj nam tega mar,"
reče starec, vendar glas se mu čudno izpremeni, tudi
njemu pride misel v glavo: »Kaj, ko bi bil France
imel pretep?"

Deklica ni mogla molčati. Solze ji žalijo oči.

— 42  -

„Oče! meni tudi tako pravi vest. Zdelo se mi
je, da sem čutila tistega graničarja Peča na tnalu.
Ravno snoči mu je France zapretil. Oh, oče, lepo vas
prosim, užgite še enkrat svetiljko in oblecite se, pa
pojdite pogledat malo po poti ob kozelcu doli, morda
se tako odvrne velika nesreča. Gotovo je bil France,
pojdite, lepo vas prosim. Meni se je zdelo, da sem
slišala ravno njegov glas.“

Starec resnobno premišljuje en hip, potlej pa
hitro natakne velike čevlje namesto cokljastih copat,
obleče kožuh in pokrije retasti klobuk na sivo glavo.

„Le duri zapehni, da te ne bo strab, deklica,
pa potrpi malo; moli roženkranec ali božje čednosti,
jaz malo pogledam, pa pridem zdajzdaj nazaj."
Rekši vzame svetiljko v eno roko, v drugo drenovo
palico izza kota pri vratih in gre iz hiše.

Komaj pride do bozelca, zagleda na snegu rdeč
madež — kri, za dve stopinji zopet več in več kapljic.
Tudi stopinje je razločil po gazi, sledi velikega črevlja,
kakor ga je nosil France. Staremu je postalo tesno
pri srcu, hitreje in hitreje stopa, zmerom po krvavi
sledi. „Bog moj, oče nebeški in ljuba Mati božja!
Da bi vsaj on ne bil kaj storil! Oh, Jezus, Jezus!"
je molil oče Stivernik, pa le še bolj je bil nemiren.
Bil je že na strmi rebri, na poti, ki je držala do
Rebrnika, že dobre četrt ure od doma; pa vrniti se mu
ni dalo; vsekakor je hotel vedeti, kaj je. Krvavi
madeži na snegu so bili sicer vedno redkejši, pa

43

gotovo je bilo, da je pobojnik šel k Rebrniku, zakaj
že je videl mož luč izmed sadnega drevja samotne
krčme in ko ne bi bil od starosti že malo gluh, čuti
bi mogel že tudi divji krik vinjenih pivcev.

Pa glejI Nekaj podolgega je ležalo na poti. Bil
je človek. Suknja in jermen na križ sta pričala, da
je graničar. Iz gladkega lica je Štivernik spoznal Peča.
Naglo poklekne stari mož tik trupla, postavi svetiljko
predse v sneg in se spogne črezenj, Lice Pečevo je
bilo bledo, zmrzla kri se mu je držala las, sicer pa
je bil gorek, srce je bilo in je dihal globoko. Tudi
ni bilo nikjer velike rane videti, le nalahko je imel
prebito glavo. „Hvala Bogu! temu ne bo nič hudega/
reče starec in precej se mu olajša pri srcu. „Kmalu
se bo zavedel, pa bo vstal. Jaz pa lehko grem proti
domu in po poti zabrišem krvave sledi, da ne bo svet
vedel, da se je to zgodilo pod mojim oknom, sosebno
Seje moj topoglavec to storil; hvalo Bogu, da ni hujše."
Taka je bila prva misel starčeva, ko je bil graničarju
pretipal glavo in videl, da je samo malo udarjen, če¬
ravno še napol v nesvesti. Vendar Štivernik je bil
dobra duša, usmilil se mu je ranjenec in kakor je že
nerad sam sebe in hišo svojo zapletal v sitnosti, sklenil
je naposled pomoči iskati ubogemu človeku. „Mrzlo
je, morda bode prišel kdo kmalu iz krčme tod po poti,
ali pa ne; pijanec je živina, ne spraviš ga izlepa od
vina, kakor medveda od uljnjaka. Revež bi morda
še zmrznil na mrazu. Stoj! Rebrniku bom povedal,

44

on naj ga na gorko ponese, da se zopet zave. Drugo
pot pa naj ne lazi okrog, mlada norost!“

Godrnjaje te besede, se približa krčmi.

Krik in vpitje se je slišalo iz hiše. Ko je prišel
do praga, je postal malo, ker znan glas mu je zvenel
na ušesa, glas Francetov. Toda ni bil navadni glasni
govor, ampak divje hripavo grlo je hreščalo izmed
množine druzega šuma.

„Zopet tepež! Za pet Kriščevih ran, pod zemljo
me bo spravil," vzdihne starec in z močno pestjo
jame trkati na vežna vrata.

Dolgo je moral nabijati, predno se na vratih
prikaže krčmarjeva hči z brlečo lučjo v roki, vsa
prepadla in uplašena. Zagledavši očeta Štivernika
vzklikne: „Oče, le brž stopite v hišo, branite, pobili
se bodo. Pomirite Franceta, če ne, graničarji ga ubi¬
jejo ali pa on koga, le brž, oče, za božjo voljo!“

„Moj Bog, moj Bog, to ti je križ ž njim! Ej,
France, France!" je javkal starec ter hitro stopil
črez vežo.

Ravno je hotel kljuko pritisniti, ko se vrata
nekoliko odpro in boječe smukne iz krčme mali Tek¬
mec. Zagledavši starega Štivernika je menda menil
zopet kakega sovražnika imeti pred seboj, zato je
tik stene napol počenil. Ko se je pa na prvi pogeld
prepriča), da mu ta človek ni nevaren, obesil se mu
je na roke in klepetal: „Boter, ljubi boter moj, ne

45

hodite v hišo, beživa, zakaj vrat vam bodo zavili, ka¬
kor so ga hoteli meni, kot bi bil neumno živinče,
resnično, boter, nikar ne hodite!"

„Pnstite me, prijatelj," je dejal starec in palico
stisnivši v pest je odprl duri.

i. JKJ*L  J*LJ , l .KJ 8 ^ J*LX. JKJK  J^J*V J

5 .

orda je malo dežel, kjer bi prebivalci primerno
toliko svojega pridelanega vina popili, kakor
ga popijo Kranjci, sosebno Dolenjci. Kadar
je sedel kmet k vinu, ne pusti ga izlepa. Iz mladih
let te močne pijače vajen, popije je nekateri toliko,
da bi bil marsikje drugod zgled nezmernosti in čudo
vinopivcev. Pa tudi nastopki tega vinopivstva se vi¬
dijo očito. Le primerimo olopivca, nemškega Bavarca,
vinščaku slovenskemu Kranjcu: tam najdemo debelega
trebušnega moža rdečih lic in navidez zdrave barve,
tu pa vidimo sesušenega, koščenega kmeta, čigar
obraz je sicer od solnca zatemnel, vendar bolj na
bledo vleče, ker je podoba, kakor bi bil od kosti in
kože. In vendar, ko bi oba, primerjaje njiju telesno moč,
postavil z oči v oči, kateri bi se pač ognil drugemu?

Poleg vsega tega pa, da slovenski kmet rad
vino pije in rad da zaDje, vendar popolnoma ne po¬
zabi, kako težko je pridobil denar. Redko se dobode
med pivci tako gostoljuben človek, da bi za neznanca
plačal, dasi tudi skoraj vsakemu človeku v kupici
piti ponudi, ako se ne boji zamere.

47

Fortunatek Tekmec sam je moral omenjeni ve¬
čer to izkusiti, če mu že tudi, staremu slovenskemu
pijančku, ni bilo treba te izkušnje. Prišel je bil k
Rebrniku z majhnim denarjem, žejen je pa bil za
veliko. Upal je tukaj dobiti kaj tihotapcev in zmeniti
se ž njimi za kakov zaslužek. Toda to mu ni šlo,
ker edina dva navzočna sta se zmenila s Francetom
in- sta Fortunatku precej od kraja povedala, da ga
ne potrebujeta. To je Tekmeca tolikanj bolj ugriznilo,
ker je za gotovo pričakoval kakega zaslužka. Tiho
je sedel za ogel na prejšnje mesto k drugim možem,
odvezal z zobmi in nohti trikrat zavozlani mošnjiček,
preobrnil vse čisto, pa nikakor ni mogel več najti,
nego kolikor je bilo plačati za prvič. Kranjski vinski
bratci so namreč prepametni, da bi se dali svojim
krčmarjem opehariti, in če tudi zaupajo njihovi po¬
štenosti, vendar jim rajši vzamejo še priliko in iz-
kušnjavo, ki bi jih utegnila zapeljati, in sicer tako,
da po večkrat plačujejo račun.

Za prvi račun je bil torej Tekmec naštel nekaj
drobiža, potem pa, kadar so se drugi možje poprijeli
Golmanovega nasveta, da bi namreč še in še pili,
je jel skrbno premišljevati, kaj bi storil: ali bi se
zavlekel na peč spat, ali bi še pil, predrzno upaje
v tuje mošnje. Ko si je bil dvakrat obliznil ustna
in ko je čutil, da je grlo zmerom bolj suho, je
sklenil z velikim pogumom piti, za plačilo bo že,
kakor bo.

48

ln ravno ta nesrečni sklep malega moža Tek¬
meca je bil vzrok, da se večer ni izšel po krčmar¬
jevi volji, in da je vstal velik hrum in šum
po izbi.

Kmetski možje so imeli navadne pogovore o le¬
tošnji kapljici, primerjaje je lanski, o pridelkih, o davku
in desetini, če bode stari Trpotec omožil hčer in ako
mu kaže zeta jemati, in druge navadne reci, v ka¬
tere je Fortunatek tudi bleknil kakovo pametno, po-
tegnivši globoko iz kupe. Vedno težja in težja je
bila Tekmečeva glava, vendar je dobro vedel, da ga
bodo kmalu prijeli ljudje pri duši za denar in skrb
ga je držala malo treznega. Bal se je pa bolj za
svojo kožo, da se ne bi pobratila s kakovo ljudsko
pestjo, negoli za pošteno in častno ime. Ko so bili
celo graničarji prišli, Hrvata pospala in France odšel
iz hiše, je izginil Fortunatku zadnji up, da bi srečno
pojedel mleko, v katero je tako nepremišljeno zadro-
bil kruba. Najbolj pa si je bil v strahu pred grani¬
čarji, da ga ne bi uklenili in zaprli.

Dolgo misli revež, kaj bi storil. Naposled po¬
makne klobuk na glavo, vzame culico pod pazduho
in tiho šepeta venkaj. Toda bila je že nesrečna luna
to noč, zagleda ga mlad vaščan izmed pivcev ter
mu grme zapove, naj počaka, da plačajo; čenč pa
mu bode ccpelji raztegnil. Moral je torej nazaj, s
počasnimi koraki je šel na ogel in mislil si drugače
pomagati iz neprilike.

49

Zopet vstane, gre tiho na stran in starega, v
kota spečega Hrvata podreza: „Boter, o boter ljubi!"

»Gdnel te vrag, človeče! Što češ!" je zarežal
tihotapec šepetaje.

^Posodite mi petico denarja, boter, precej jo
vam vrnem; bodite tako dobri, boter, lepo vas prosim,
malo manj kakor Boga," šepeče Tekmec.

„OdIazi!“ je dejal stari Marko.

„Kaj me ne poznate, boter s Hrvaškega? Jaz
sem t : sti Tekmec, ki sem časih krivonogemu Petru
nosil tobak, jaz vas tudi poznam, vi pa krivonogega
Petra in tako napol tudi mene. Pomagajte, boter
Marko, in posodite mi petico."

„Odlazi!“ je dejal tihotapec in jezno z zobmi
zaškrtal roko dvignivši, kakor bi ga hotel suniti pod
rebra. Tu se ni dalo torej nič opravit', to je Tekmec
uvidel, zato se je obrnil na milost krčmarjevo in še
njega natihem povprašal, ali zastonj; tudi Rebrnik
mu obrne hrbet. Žalosten in brez tolažbe Tekmec
zopet sede, in vdan v vsakršno usodo pričakuje, kaj
b bo iz tega. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Možje
so hoteli skleniti pijančevanje za ta večer in vsak je
položil svoj del na mizo. Zastonj je Tekmec obetal,
da bo že še on dodal pozneje, pivci so hoteli račun
plačati vkup. „To je navada med nami, da vkup pi¬
jemo in vkup plačujemo. Daj, ali bodeš pa klobuk
zastavil in kamižolo, če ti bode krčmar kaj upal na
vse to blago," je rekel Dlek. Tekmec se ni hotel

4

50

vdati, da nima denarja in je zmerom obetal. Jezilo
ga je, da so se tudi graničarji jeli smejati s kmeti
vred njegovi zadregi. Stopi še enkrat k Hrvatu, na¬
slonjenemu na mizo, in reče po tiho : „ Boter, oj, lepo
vas prosim petice!“ Ali Hrvat, ki se je bal, da ga
ne bi zagledali služabniki orožene pravice, je odgo¬
voril samo s svojim: »odlazi!" in je dalje v mizo
uprt delal se, kakor bi spal.

„ Ali vam tudi tisti mož neče dati, očanec ?“
vpraša najstarejši graničar smeje se Tekmeca.

„Česa? Kaj sem ga česa prosil? Boter cesarske
postave! Pii miru me pustite, jaz ne prosim ničesar
ne vas, ne drugih," odgovori jezen Tekmec ter se
nasloni na mizo uprt v dlan, klobuk s širokimi krajci
nazaj pomaknen, da so se videli dolgi sivi lasje v
redkih kodrih viseti po nagubanem čelu. Začno siliti
vanj bolj za šalo kakor za resnico, naj izvleče mošnjo.
Zdaj in zdaj ga prime kdo izmed vinskih tovarišev
za ramo in ga vrlo potrese: »Plačaj, Tekmec!" Tudi
najpotrpežljivejŠemu je kdaj preveč. Tako Fortunatek
ni mogel dolgo trpeti teh nadlog in krivic, nehal je
vpiti: »Boter, saj bom plačal, zdaj se še ne mudi!"
in dal je enemu izmed sitnih svojih sosedov precej
neprijazno klofuto po zobeh. Toda ta se ni dal biti
vsaki pesti, prijel je torej drobnega možička za vrat
in gaje trdo kakor v kleščah stisnil v kot. Za prvega
revež ni mogel dobiti sape, z zadnjo in naj večjo močjo
se je upiral, da bi roko, ki ga je tiščala za vrat,

51

spravil od sebe. Težko bi se mu bilo to kdaj zgodilo,
ko bi ne bil sovražnik njegov sam malo popustil, da
Fortunatka ne zadavi.

„Na pomagaje!" je klical Tekmec.

Trije graničarji, za vrati sedeči, so se jeli po¬
menkovati, ali bi pomagali reveža iz rok pijancev.
Smilil se jim sicer ni, vendar so vedeli, da jih kmetje
sovražijo in nič jim ni bilo spreti se ž njimi, ker so
pri vsem drugem zaupali na glasovito svoje ime, pa
najbolj na svoje orožje. Zdelo se je pa, da nečejo
brez privoljenja in povelja svojega načelnika Peča
ničesar storiti.

Tekmec je zastonj poskušal vstati in svojega
nasprotnega soseda po mačje nenadoma napasti. Ves
njegov trud je bil zastonj; le še bolj je bil tepen.
Zdajci ga navda maščevalni duh. „Hrvat bi me bil
mogel rešiti teh nadlog, ko bi bil petico dal, a je ni;
le čakaj me, stara lisica hrvaška!" Tako je mislil in
ko je nekoliko miru dobil, je odprl svoja velika usta
in zakričal, da je njegov glas donel črez vre drugo
vpitje v krčmi: „Vi, gospodje cesarski, branite me in
jaz vam bom povedal za dva kontrebantarja, v res¬
nici vam bom povedal, pomagajte mil"

Kakor bi mignil, je bilo vse tiho. Dozdaj so
kmetje imeli največjo šalo s Tekmecem; da je Hrvata
očito izdal, se je zdelo vsakemu več nego resnobno
in kaj takega ni pričakoval nihče.

4 *

52

Precej vstanejo graničarji. Najstarejši prime
puško in stopi na sredo biše rekši: »Možje! Jaz vam
zapovedujem, pustite tistega moža, ki mu pravite
Tekmec, precej pri miru, naj stopi semkaj in pove,
kje ve za tihotapce, ker je očitno spoznal, da mu je
znano in ker je obljubil povedati zaoje.“

Toda Tekmecu ni bilo treba kazati tihotapcev,
stari Hrvat je sam vstal iz kota pri stranski mrzi,
zagrabil debelo z železom okovano palico, ki je ležala
po klopi in strahovito mahnil po Tekmecu. Ko bi ga
bil zadel, po Fortunatku bi bilo za vselej, nikdar več
ne bi bil pil za tuje denarje. Ali mala žaba je imel
toliko skočnosti, da je ob pravem času smuknil pod
mizo. Graničar, videvši starega znanega tihotapca,
kateri ga je že nekaterikrat izpeljal, odstopi dve sto¬
pinji nazaj, da ga ni dosegla Hrvatova palica, napne
puško, mignivši svojima tovarišima, katera tudi po¬
grabita orožje, in reče glasno: „Palico iz rok in vdajte
se cesarski postavi, če ne pri tej priči te ustrelim!"

V tem se zbudi tudi mlajši kontrebantar, ki je
bil zaspal na peči, na skok je na tleh, napne pištolo
in palico zavihti kriče: „Bogme, udarimo sel"

Boj bi se bil vnel zdaj, za Hrvata ne ugoden,
ker sta bila samo dva nasproti trem dobro oroženim
možem; v hišo pa stopi v tem hipu France Stiver-
nikov, v lice bled in krvav po obleki. Vendar nihče
ni zapazil poslednjega znamenja, vse je bilo zama-
kneno, kaj bo li iz tega.


53

Ko France zagleda tihotapca graničarjem na¬
sproti, uvidi hitro, kaj pomeni vse to. Naglo iztrga
puško najmlajšemu pri vratih stoječemu graničarju,
ki si od te strani ni bil vsvesti napada, in skoči na
stran k Hrvatoma.

Zdajci stopi krčmar med nje in zavpije: »Stojte!
Kdo je gospodar tukaj?"

»Dokler cesarski služabniki tu stoje, gospodarji
so oni, vsaj tako dolgo, da se polaste hudodelcev.
Vdaj se, starec, ti mladi mož pa odstopi in daj
orožje nazaj!"

»Tebi v rebra, če hočeš," odgovori Štivernik.

»Kaj? Jaz nisem gospodar v svoji hiši?" se je
hudoval krčmar. »Mar ne plačujem davka in ne od-
dajem desetine, kakor gre? Stoj, vrag! Povem vam:
kdor bo v moji hiši prvi strelil, temu jaz prvi glavo
ubijem, naj bo cesarjev ali pa hudičev služabnik.
Če so ti možje kaj hudega storili, zvežite jih, odve
dite, kakor znate pravice svoje; pa vedite dobro, v
svoji hiši ne dam nikogar ubijati. Potlej ne pride
živa duša k meni; ne in zopet ne, streljali ne boste;
kakor gotovo nam je Bog roke dal, znesemo vas
veukaj; ne li, možje?"

»Res je tako, znesemo jih venkaj, z ubitimi
bučami, ako ne mirujejo," se oglase kmetje, ki so
se bili po Francetovom prihodu in po Rebrnikovem
hrabrem ugovoru nekaj osrČili.

54

Tretji graničar, ki mu je bil France izpulil orožje,
je našel Pečevo puško in se zopet pridružil tovarišema.
Z vzdignenimi puškami so stali vsi trije tikoma rama
do rame. Videlo se je pa tudi njim, da jih ni nič
posebno volja začeti boj z močnimi, obupnimi ljudmi
in pa še celo, ko se je kazalo, da bi krčmar in
kmetje pomagali nasprotnikom.

„Pustimo jib,“ je rekel najmlajši.

„Počakajmo vsaj še Peča, vsak čas bo prišel,
nekega dekleta je šel klicat gori v vas,“ je šepetal
drugi. Tudi stari graničar je hotel počakali še četrtega
družnika, torej je govoril zdaj, kakor je vedel in znal,
kmetom in krčmarju, kako jim je dolžnost pomagati
cesarski postavi, polastiti se hudodelcev.

„Tu ni nobenega hudodelca, če ti nisi, stara
sraka!“ je dejal France.

„Možje! Dajte si kaj dopovedati,“ govori
graničar, „skrivno kupčevanje s tobakom in drugo
rečjo je prepovedano. Kdor torej to reč podpira, da
kupuje kaj takega blaga, ali da prekupce zakriva ali
celo* brani, zapade ostri kazni. Sami si torej pripišite,
ako vas postava prime ostreje, kakor si mislite, ker
se ustavljate Djenim služabnikom in ne pustite izpol-
novati, kar jim veleva dolžnost. Premislite, kaj delate,
možje! Ako precej odjenjate, hočemo molčati in po
zabiti, kar se je zgodilo Že do zdaj, sicer pa vas
moram opomniti, da težka in dolga ječa čaka vsakega,
kdor cesarskemu služabniku skrivi le en las.“

\

55

»Saj vam nihče nič neče, hudir!“se oglasi eden

kmetov.

»Jaz nikogar ne branim in se nikomur ne ustav¬
ljam, samo tega nečem, da bi se streljali v moji
hiši," odgovori krčmar.

„Umor braniti je vsakdo dolžan," reče drugi kmet.

„Venkaj zlebljajtarji!" je kričal tretji in bil ob mizo.

»Položite puške na stran in zvežite jih, tega
vam ne bom branil," reče Kebrnik.

»Gosposka nam je v roko dala orožje, da je
rabimo v sili. Fant!" je vpil graničar Francetu, »puško
z rok in venkaj se poberi, če ne — primojduš prvi
boš ležal."

»Boš pa ti prej," vpije France in nastavi, ali
stari Golman prime za cev in jo povesi rekši: »Stoj,
neumnež! Ali ne veš, kaj je gosposka?"

»Za priče va3 pokličem, da je on prvi pomeril
name," kriči graničar in izproži.

Strašno je zagrmel strel po zaprtem prostoru,
dim seje zakadil, boječe so se nekateri pomaknili v
zadnji kot. Bodisi pa, da je napak merilo izurjeno
oko graničarjevo, ali da je nalašč tako streljal, krogla
je le prasnila Francetu ramo in se potem zadolbla v
leseno steno. Mladenič vrže puško iz rok, po bliskovo
naglo je pri graoičarju, prime ga za prsi in ga trešči
ob tla, predno so drugi priskočili in ju razdvojili. V
hipu pa pade trda palica po hrbtu krepkemu mlade¬
niču in ko seje razkačen ozrl po novem sovražniku,

56

je videl svojega starega očeta pri sebi, kako je srdito
svojo palico vihtel kriče: „Ti seme ti! Ti pretepilnik
ti! Povsod nepokoj dela in poboj!“

Imel je toliko spoštovanja do očeta, da se mu
je na mah nbladila kri, in da se je samo ognil očetovi
togoti. Težko pa, da bi bil še boja konec, zakaj stari
graničar se je bil pobral s tal, rjegova dva bolj bo¬
ječa tovariša sta bila izdrla sable, Hrvata pa sta tudi
imela pripravljene gorjače.

„Kaj se bijete tu,“ je kričal stari Štivernik.
„Zunaj leži lebljajtar Peč menda že mrtev. Na gazi
leži in se ne gane.“

Te besede so storile, da so vsi trije graničarji
pozabili tihotapcev in Franceta in hrumeli venkaj,
pogledat za tovarišem.

Hrvata in kmetje so porabili ta čas in ubežali
vsakršni sitnosti skozi druga vrata. Franceta sicer ni
bila volja pobegniti, vendar ko ga je oče dobro
ozmerjal in mu zažugal, ako ga ne posluša, dal se
je tudi on pregovoriti in šel domov.

6 .

rak se je delal. Sneg, ki se je bil podnevi
nekoliko stajal, je jel zopet škripati pod no¬
gami, ko so nekaj tednov pozneje trije mo¬
žaki korakali črez Gorjance navzgor od južne strani.
Vsi trije so oprtiv nosili velike vreče na hrbtu, opiraje
se na grčave podkovane palice. Dva sta imela hrvaško
obleko, eden pa, vodnik trojici, je bil opravljen po
kranjski noši.

Poslednjega lebko spoznamo po dolgi, čvrsti
postavi in predrzni hoji, da je Šcivernikov France.

Od tistega večera, kar je cesarske služabnike
tako nespametno pestil, ga ni bilo več doma, zakaj
bati se mu je bilo po vsej pravici, da bo gosposka
hotela imeti odgovora za tako samooblastoo ravnanje.
Tudi si je bil vsvesti, da bi konec vseh njenih vpra¬
šanj bil le ta, da bi ga vteknila v ječo in potem še
v  vojake, česar si pa nikakor ni želel. Zopet je rajši
nezakonito životaril po domačih gorah, pečaje se s
tihim, nevarnim tihotapstvom in z obupnimi tovariši,
kakor da bi bil sedel v železju, ali da bi puško nosil

58

po tujih deželah. Sicer se mu je večkrat malo težko
storilo, kadar se je domislil starega očeta in ljube
sestre, pa sramote, ki jo je obema nakopal na glavo,
da jima lehko sosedje očitajo njegov kontrebant:
vendar izginile so mu vse te boljše misli, če se je
spomnil, da ga je vroča, nagla kri že tako daleč
zapeljala, da se že ne sme povsod očitno pokazati.
Ta misel, ki vsakega hudodelca priklepa na zlem
polu, govoreč mu, da je prepozno povrniti se na
pravo pot, je navdajala tudi Franceta: sklenil je biti
tihotapec,  glasovit in poznan po vsej deželi.

Trudni prisopo trije popotniki na vrh. Govor jim
je bil že potekel, tiho so stopali po strmi stezi, vsak
je premišljeval zase. Kakor morje se je bila razlila
zimska večerna megla po veliki Krški ravnini, ob de¬
roči Krki tjakaj do šumeče Save. Tudi luna je priplula
na nebo. Tiho je sijala po nočaem zraku zdaj čista,
zdaj zopet napol zatemnela v letečem oblaku.

„Kmalu pridemo do kraja," govori France Ivanu,
ki je svoj ,bogme‘ klel med zobe, »tukaj precej v
vežini se začno vinogradi; na hramih vem za soho
seno, ležalo se bo prav dobro na njem. Jutri zjutraj pa
vstanemo še ob noči in gremo v dolino. Tudi je var¬
neje zjutraj za časa hodili z Gorjancev, nego-li zvečer."

»Dobro!“ je rekel stari tihotapec.

„Ako bi nas vragi za'azovali, čakali bi nas go¬
tovo ob takem času, kakor je zdaj le. Saj vel ko bi ne
opravili, ako pridejo. Za nič so vsi štirje. Ste li vi-

59

deli, IvaD, kako smo jih bili oni večer ugnali v krčmi?
Povem vam na mojo dušo in na fajmoštrovo besedo,
če se snidemo tukaj na samoti, godilo se jim bode
še slabeje, zlasti tisti drobtini, Peču, katerega sem
že imel enkrat pod pestjo, pa sem ga premalo zmeščal;
popravil bom, ako se mi nastavi še kdaj.“

Hrvat se namuzne, ne reče pa ničesar. To je
tudi Franceta utišilo in molče so stopali med vino¬
gradi, ki so se zdaj iztezali navzdol zmerom gosteje.

Prišcdši do velikega vinskega hrama, se ustavijo
in odvržejo v podstrešku težka bremena s pleč. France
prinese iz drugega ogla polomljeno lestvico, pristavi
jo do male luknje nad hramom in mož za možem so
zlezli trije tihotapci v suho mrvo, zarili in odeli si
dobro utrujene ude in kmalu potem ni bilo slišati
druzega okrog, kakor lehko pihljanje severne sapice
iu glasno hrčanje spečih popotnikov.

Niže v dolini pa srečamo drugo druščino. Šest
mož se je namenilo po ozki poti v Gorjance, ne boje
se noči in mraza. Prvi v vrsti je bil majhna podoba,
v raztrgano plahto zavit naš znanec Tekmec. Ker ga
je v noge zeblo skozi raztrgane podplate, je stopical
jako nagosto in naglo, tako, da so ga morali za njim
hodeči večkrat opominjati, naj korači bolj tiho in po¬
lagoma. Prvi za petami mu je bil brljavi birič Spun-
tek, ki je nosil staro, krivo, zarjavelo sablo opasano
in uklcpnike v rokah. Za njim pa so se svetile gra
ničarske puške, štiri cevi, izmed katerih jc vsaka z

60

naglo smrtjo pretila tistemu, kdor bi se hotel ustav¬
ljati Peču in njegovim tovarišem.

„Kje pa je tisto gnezdo, možek vi?“ vpraša
biiiS Tekmeca.

„Kmalo pridemo do njega. Ko bi le tako
spakovo ne mrazilo!" odgovori Tekmec.

.Če nas vodite za nos, mož, vas vržemo v prvo
rupo, ki pridemo do nje, ali vam pa hrbet vzravnamo,"
reče Peč.

„Koga!“ se togoti Tekmec, „mene be v kotanjo
vrgel, kdo? Vrzite me, vrzite! Anti nečete imeti tožbe
pri gosposki, ki bo leto in dan trajala in se tako
sklenila, da vas bodo zaprli podnevi in ponoči, za
kolikor bo iztekla sodba. Da, pač botrov! To vam
povem izlepa, če ste prav gospod, jaz sem že neka¬
terega nadelal. Kaj menite, da bi vam jaz kazal
nocoj pot in pa skrivališče Hrvatov, ko bi se mi ne
bdi zamerili ti možje?"

„Kako so se vam zamerili? Ali vam ni zadosti,
da ste dolžni pomagati gosposki in da vam postava
obeta plačilo?" pravi birič Špuntek.

„Kaj? Jaz vam pomagal?" je rekel Tekmec.
„Ovbe, to ne bo nič; jaz vam že ne bom pomagal.
To si izgovorim, da bom devet dobrih stopinj na
strani stal, vi sami pa se mikastite in lasajte ž njimi
kakor hočete. Jaz vem, da ima tisti fante hude zobe;
in izkusil sem tudi že hrvaške pesti, poznam jih, le
sami jih uklepajte, samo glejte spaka, da vas po nosu


61

ne cvrknejo, kakor so vajene. Pomagal vam pa jaz
ne bom in vam nisem obetal tega. Samo kraj vam
bom pokazal, ne pike vež ne.“

„Kako ste pa zvedeli za to luknjo, možec?*
vpraša birič.

„Jaz bi vam lehko rekel: to vam nič mar/
pravi Fortunatek, „pa nečem in rajši povem narav¬
nost. Vidite, boter cesarski, to je tako, jaz sem iz¬
kusil že mnogo sveta in dosti ljudi, tudi kontrebant
— a Bog ne daj kaj hudega misliti! — in nekdaj
sem bil zraven, ko smo — ko so spali kontrebantarji
gori v zidanici na senu. Zdaj oni teden sem bil doma
in zvedel sem za gotovo, da so naložili trije to¬
baka na Hrvaškem: tisti France in tisti hudi Ivan,
pa še eden.“

„Ali jih poznate? 1 *

„Bog te nadleguj! Kaj pa, da jih poznam.
Komaj teden dni je, kar sem onega sršenastega
spaka ogovoril, onega Ivana, in sem se mu ponudil,
da bi mu jaz odnašal črez goro, pa me je začel
uhljati, lasati in tepsti, da nisem še enakega učakal,
kar me je porodila moja mati, in to samo zavoljo ene
besedice, ki sem jo bil zinil pri Rebrniku in s katero
sem povedal to, kar je res, da je Ivan kontrebantar.**
„In vi niste nič boljši!“ reče Peč, „veseli bo¬
dite, da vas ne zapremo, ker ste se sami vdali, da
pomagate tihotapstvu, kadar vas kdo hoče. Ce nocoj
ne dobomo nikogar, pojdete z nami vi.“

62

Tekmec se ustraši. Ujel se je bil v svoje besede;
zato jame tajiti iu se izgovarjati.

V tem so bili prišli do hrama. Birič je prižgal
svetiljko, graničarji pa so napeli puške. Luč je čudo¬
vita obsevala tihe, oborožene može, stara bruna vin¬
skega hrama in golo stoječe in poveženo kolje po
vinogradu, nasajenem daleč po rebri. Tekmec zagleda
tri cule tobaka za podstreškom in kaže: „GIejte,
gospodje, kaj sem vam pravil; da ne boste rekli:
Tekmec iz Suhe Krajine iznad Krke ne ve ničesar."

Graničarji pa se jamejo posvetovati, kaj in kako
bi začeli. Nikakor ni bilo varno enemu samemu ple¬
zati na hram; ako se tihotapci zbude, vržejo ga doli
na glavo, ali pa mu kratko porinejo nož pod rebra.
Da bi šli vsi štirje naenkrat gori, to ni bilo mogoče,
ker luknja v steno, spletena iz protja in srobota, je
bila tako ozka, da ni mogel več nego po eden zlesti
vanjo ; vrhu vsega pa je lestvica bila tako trhla in
šibka, da ni bilo gotovo, ali drži dva moža. Grani¬
čarji in birič so bili enih misli, da morajo iti vsi
štirje na seno in povezati tihotapce v spanju vse kmalu.
Toda prvi ni hotel biti nobeden. Poslednjič se pokaže,
da je najmlajši med njimi bil tudi najsrčnejši. Peter
Peč vzame v roko svetiljko in si pripravi puško na
strel ter tiho in skrbno stopi na lestvo. Dva hipa in
izginil je bil pod streho. Nobenega glasu ni bilo
slišati razen hrčanja tihotapcev, ki v spanju niso
vedeli, kaka oblačiea se nabira čreznje. Drugi gra

63

ničar ravno tako varno spleza gori, za njim tretji in
četrti. Spuutek pa stopi na prvi klin pri lestvi, obesi
staro sablo po sebi in s strahom pričakuje vsakega
glasu, ki bode prišel s sena doli.

Tekmeca vse te priprave niso čisto nič zani¬
male, kar je bil zagledal tri velikanske cule tobaka.
Začel jes bil tako razbirati v bistri svoji glavici: „Da
bi te spak! Fortunatek, evo ti prilike, obogateti v
eni urici z najlažjim trudom. Gosposka te bo slabo
plačala za to, da si stare svoje tovariše izdal. Hajdi,
. Fortunatek! Lebljajtarji bodo imeli opravka črezinčrez,
tačas pa ti lebko cule spraviš v kraj, vsaj dve če
treh ne, in tobaka boš imel za šest tovorov, kakršni
so kdaj tvoj hrbtiček jezdili po Kranjskem iz vasi
do vasi in hišne očete, hlapce in pastirje s tobakom
preskrbovali."

S tako mislijo se je Tekmec tiho splazil k
culam in potem, ko se je po dolgem napiranju pre¬
pričal, da je ves trud polno culo odnesti zastonj, pre¬
rezal jo je s krivcem črez pol in odnesel polovino kakih
deset stopinj stran v vinograd, kjer jo je vrgel v grm
zapletenih neobrezanih trt in je potem šel še po drugo.
Cesarski birič Špuntek je tako zamakneno na lestvici
pričakoval, kaj li se bo zgodilo gori na mrvi, da ni
čisto ničesar opazil, kaj počenja Tekmeček. Tako je bil
možec že iz druge cule znesel tobak, ko zasliši krik
in kletve od hrama le-sem, kar ga je hipno molilo v
njegovem trudu, da bi tobak zagrebel v sneg in trte.

64

Graničarji so bili dosti tiho zlezli na hram. Tiho¬
tapci jih niso čutili poprej, nego so se jim zdrgnile
vrvi na rokah. Lehko si je misliti, da se ne more
veliko braniti človek, ki je v sladkem spanju menil
pokrepčati trudne ude, ki pa se strme zbudi v rokah
sovražnikovih, držečih mu smrtno strelbo na prsi. Zato
sta se vdala Hrvata brez upora. Stari Ivan je svetlo
gledal, grizel sive brke in dvakrat poklical vraga in
molčal; njegov rojak je sicer nekaj bolj brcal z
nogami in rokami, videvši pa, da ne opravi ničesar,
umolkne še on.

Pri Francetu niso bili izprva graničarji tako
srečni. Njega si je bil Peter Peč izvolil, da ga za¬
drgne v uklepnike, predno se zbudi. Pa bodisi, da
je Peč prevzeten na svojo moč ali iz maščevalnosti
zavoljo prejšnjih dni predolgo obiral se in oprezoval
pri svojem poslu, ali da seje mladi tihotapec, sluteč
svojo usodo že v spanju, poprej zbud i, predno se je
PeČ popolnoma pripravil — kakor blisk naglo je od-
pehnil France graničarja in se zaletel v steno, da se
je odtrgala in padla biriču Spuntku na glavo. Spuntek
se je sicer zvrnil z lestve, morda bolj iz strahu nego
pod težo spletene stene, ali ohrabril se je namah,
pobral se s tal in ko je France skočil iz višine tik
njega na zemljo, je vzdignil svojo skrhano sablo in
udaril tihotapca s tako močjo po glavi, da je obležal
na mestu in da ga je oblila kri. Po sreči pa je bil
zamahnil z neostrim robom, zato mu ni bil preklal

65

črepinje, le kri ga je oblila, a zvrtelo se mu je v

glavi.

Pol ure potem so koračili graničarji in birič, ki
je mnogo pripovedoval, kako se je junaštvo njegovo
zgodilo, s hriba v dolino, v sredi pa so imeli Hrvata
uklenjena, in Franceta sta vlekla dva pod pazduho.
Glavo so mu bili obvezali, onemogle roke pa na
hrbtu sklenili z železom.

Fortunatek Tekmec je bil sedel pri hramu na
hlod, blizu tretje cule tobaka, in gledal za graničarji
in tihotapci v dolino. Ko jih ni mogel več videti v
temi, poišče v žepu izmed druge ropotije male pipe,
mehurja suhega tobaka, kresila in suhe gobe. Kadar
si napravi tobak, ukreše ogenj in vtakne pipo v
brezzobe čeljusti, nasloni se s komolcema v koščena
kolena in jame premišljevati, kaj in kako bo začel z
novim svojim bogastvom, ki so mu ga pustili
tihotapci.

„Pač so spakove prismode, ti lebljajtarji, za
dedce se zmenijo in toliko trpe, da jih dobodo, to¬
baka pa še ne pogledajo; in vendar je tobak več
vreden, nego vsi Hrvatje, ki so ga kdaj nosili in vsi
Kranjci, ki so kdaj hodili ž njimi — to se ve, Tekmeca
ne mislim. — A kaj bo, ako se jutri domislijo na
tobak? Ponj pridejo, pa ga ne bo. Ha! ha! Tačas
bo že spravljen."

In v veselju si jame mož mencati roke, da mu
pade pipa iz ust. Ko je dolgo klel in jo naposled

5

66

vendar dotipal, sede zopet na mesto in na debelo
poteguje dim.

„Ali da bi te sto spakov!“ govori Tekmec
dalje, „kaj pa, če jim na misel pride, da sem jaz
spravil tobak? Tajil bom res, ali kaj če me zale-
zavajo in zalezejo, da ga bom nosil? To bi bilo
žaltavo ! Kako bi se dalo reči, da je tobak drugače
prišel stran?"

To važno vprašanje je Tekmec dolgo pretresal.

Kar skoči pokonci, vtakne še gorečo pipo v
žep, popade tretjo culo in hiti jo odvleči v kraj.

Kmalu pride nazaj, stopi brzo po lestvi, prinese
s hrama pest suhega sena, ukreše gobo, vtakne žarečo
iskro v sredo in v krogu jame mahati in razpihavati.
Ni bilo dolgo in suha mrva se jame kaditi in se
žariti. Tekmec nese tleče seno na hram in je zakoplje
v mrvo.

Potem jo naglo ubriše v dolino, med potom pa
se večkrat ozira na hram, kjer se je vzdigoval
zmerom gostejši dim.

V dolu so stale na samoti tri kmetske hiše.
Tiho je bilo vse okrog teh poslopij, le veliki pes, ki
je spal v stelji za hlevom prve hiše, je pritekel
Tekmecu jezno naproti in lajal zmerom glasneje in
hujše, kolikor bliže je prihajal domovju. Ko se je
Tekmec bližal celo oknu, je bil pes tako razjarjen,
da je večkrat možička ubral za hlače.

67

»Vstanite, boter, hišni oče, vstanite !“ vpije
Tekmec in bije na mala okna.

»Kdo pa je?" vpraša zaspan glas iz koče.

»Jaz sem; Tekmec iz Suhe Krajine; vstanite,
pravim vam, in brž vstanite, gori,  pravim vam, s
plamenom gori! Bog vam pomagaj in svetnik sveti
Florijan!“

»Ogenj, ogenj!“ so kričali po hiši gospodar,
mati, ded in otroci, in precej se odpro vrata in venkaj
plane vsa drhal napol razpravljena na mraz.

Ko pa je gospodar ogledal svojo streho in so¬
sedovo, ter ni zagledal nikjer ničesar gorečega, se
je obrnil z vso jezo proti Tekmecu: »Stoj, potepin
stari! Te bom že učil, kaj se pravi poštene ljudi za
nos voditi in iz postelje strašiti!" Rekši je bil pobral
palico in šel nad Fortunatka.

»Nikarte, boter, nisem rekel, da hiša gori, ali
hram vam bo zgorel, če brž ne tečete gasit. Vinski
hram, vino in več nego pet centov tobaka," je dejal
Tekmec in vlekel kmeta na ogel hiše, kjer se je
videl vinograd.

Svetel dim se je valil proti nebu, zdajinzdaj se
je utrgal plamen iz strehe in posegel visoko v zrak,
iskre pa so letele daleč okrog.

»Bog in sveta pomagalka, vino je šlo!" reče
kmet in hitro teče v kočo, obuje črevlje in kožuh,
vtem pa drugi domači ljudje skličejo sosede.

. % 5 *

68

Stari sivolasi ded, ki ni mogel v vinograd z
drugimi možmi, je stal na vrtu z otroki in s  Tekme¬
cem in gledal, kako je plamen hitro požiral poslopje,
ki ga je on s trudom postavil pred petdesetimi leti.

„Veste, stari oče, kdo je zažgal?" pravi Tekmec
starcu. „Jaz vam bom povedal. Trije kontrebantarji
so ležali gori v mrvi. Pa so prišli lebljajtarji in birič
Špuntek ž njimi ponje, in so imeli gorečo luč s seboj.
Povejte mi, stari oče, ali je treba nositi luči v seno?
Kontrebantar ni majhen kakor šivanka, da bi ga mo¬
ral z lučjo iskati po mrvi. Lehko ga dotiplješ v temi,
kaj ni res, oče? Oni so pa nesli gorečo luč v suho
seno in so tako poštenim ljudem zatrnili hram."

„Kaj hram! Hram se da drugič postaviti, ali
vino, pridelek dveh let, vse bo šlo v nič! Ne verjamem,
da bi ga oteli," odgovori starec.

»Pač to je spak," odgovori Tekmec. »Namesto,
da bi se kapljica posušila božjim ljudem po grlu,
požrl jo bo ogenj. In tobaka je notri veliko, kontre¬
bantarji so ga toliko pustili, da bi ga imeli dovolj
kaditi vi in jaz vse življenje."

„HvaIa Bogu, da je daleč od hiš!" reče ded.

„Veste kaj," pravi dalje Tekmec, »gospodar, sin
vaš, naj toži gosposko in njene služabnike, te lebljaj-
tarje, in iztožil bo v pravdi, da mu bodo morali pla¬
čati v gotovem denarju vso škodo, ali pa bodo zaprti."

V tem je bilo videti, kako so v gori možje
krotili ogenj in valili sode iz hrama. Največ so vino

69

rešili, le en sod jim je ušel izpod rok in se grme
valil v dolino, preskočil črez jarek in se razbil in
zlato kapljico, ki jo je dala zemlja, je popila zopet

zemlja.

Že se je v jutru danilo, ko je Fortunatek Tek¬
mec z vrečo tobaka na plečih koračil po kremenasti
stezi v stransko vas. Veselo je vzdigoval pete in go¬
voril sam v sebi: „Pač, spak, lepo sem jo upeljal;
zdaj bodo mislili, da je tobak zgorel, jaz ga bom pa
prodajal. Poleg tega me bo gosposka plačala, da
sem one rokovnike hudirjeve prodal, ti pa me niso
nič videli; niti vedeli ne bodo, da sem jim jaz iz-
podmeknil desko, ker bati bi se mi jih bilo, ako kdaj
pridejo na beli dan; zlasti tisti vaški sršen bi me
dejal iz kože. Ha! Ha! Nadelal sem še gosposko;
kmet jo bo tožil, da so mu zažgali hram in biriči
bodo naposled sami mislili, da so zatrosili ogenj. I,
kaj umetalno sem je ubral!"

7 .

ister in jasen je bil nebni obzor spomladan¬
skega jutra. Močnejši solnčni žarki so bili
pregnali sneg s polja in travnikov, le se v
kakem zasenčju je ležala bela plahta, ki se je pa
tudi od ure do ure tajala in manjšala. Zemlja je bila
še malo mehka in mokrotna, vendar je trava že tu-
intam zelenela in prvi lepo rumeni jagleci ali troben¬
tice so se videli med zvončki in naznanjali ljubo
spomlad. Vesel je deček, kozji pastir, pel na skali
vrhu rebri in gledal na travnik v dolino mlado de¬
klico, ki je korakala po gladki, mehki stezici.

Sama in žalostna je stopala Štivernikova Reza
proti fari. Zanjo ni sijalo solnce, niso rastle rože, niso
prepevali ptiči. Glavico je povesila in je tiho mislila
in gledala v tla. Časih jo je moralo obiti kaj posebno
bridkega, ker obrisala si je z belim robcem debelo
solzo z lepega lica; časih pa se je menda hotela
ohrabriti, zakaj povzdignila je glavo in je jela sto¬
pati brže.

Ne lastna sramota in zavest slabega dejanja, ne
nezvestoba zapeljivega mladeniča, ne smrt koga izmed

7 ]

dragih domačih, niti uboštvo, vse to ni trlo devici
srca; ampak skrb za ljubljenega brata ji je tesnila
in pelenila čute, prepodila ji dolgo ohranjeni mir in
pokoj, odvzela ji nedolžno zadovoljnost in ožemala
grenke solze iz njenega očesa.

Deklici ravno nasproti je prilezla stara, dolgo-
peta pa suha ženska s košarnico na komolcu. Ko jo
Rezika ugleda, si otrne in obriše oči, ker znano ji je
bilo, da je kokošarica Mica Obrščakovka huda kleve-
tavka in jezična kakor Adamova kača, da je torej
bolje skriti pred njo čuvstva in misli.

„Ovbe, lej je! Kam pa, kam?“ začne kokošarica,
prišedši do deklice ter postavi košarnico, napolnjeno
z jajci in več kosci raznovrstnih kruhov, na sredo
poti. — „In pa kaj vidim? Ničesar nimaš v rokah.
Ali ne veš, da so zvečer ko solnce zahaja in v po-
mraku, kakor tudi zjutraj, vsi duhovi zunaj, in da
deklič ne sme nikdar na polje sam, ako nima ničesar
v roki, ne šibice ne kakega orodja? Pa — kaj sem
hotela reči? Bila sem gori-le pri Rebrnikovi materi,
prodali so mi petdeset jajee, prav drago, pet za groš;
pa sva se pomenkovali vsake reči. In kaj mi je po¬
vedala žena, kaj meniš?"

„Jaz ne morem vedeti," odgovori deklica.

„Jeminasta! Ugenila bi lehko! Precej sem dejala,
čakaj, vprašala jo bom ali je res, ali ni res."

„Kaj je bilo o meni kaj?"

72

„Ovbe, Bog ne daj, ne žal-besede ne. Samo o
bratu tvojem Francetu mi je pravila, kako huda mu
bo pela. Ti, povej mi sama, ti najbolje veš, ali so
ga res zaprli? In pa, ali je res tri lebljajtarje do
živega in mrtvega poturčil, predno so ga ujeli? In
pa, pravijo ljudje, da je tistega porednega Tekmeca,
ki je časih tobak nosil, časih mešetaril, ravno tisti
dan zmanjkalo, za to tudi vašega Franceta dolže. Ne¬
kateri pravijo, da so ga te dni videli, drugi pa trdijo,
da ga je France pretepel in da je šel v krtovo de¬
želo. Ali bo res sodba tako sklenila, da bo France
obešen?“

Tega dekiica ni mogla več poslušati. Od jeze
se ji zarde lica in reče babnici: „Kaj ti mar drugi

ljudje?! Nikomur ni ničesar storil, tebi pa še naj¬
manj, čemu ga torej vlečeš črez zobe od hiše do hiše?
Vem, da si si vse to le ti izmislila."

Rekši gre dalje po poti.

„Jaz izmislila! I, ti srditost, prevzetna ti, po¬
šastna ti!“ vpije kokošarica klevetavka za deklico.
Bleda in rumena od jeze pobere košarno, in vedno
gibaje s svojo naprej stoječo ostro dolenjo čelustjo,
ki je kakor prosena drož visela pod širokimi usti,
Svedra in godrnja Mica dalje do prve hiše, kjer si v
glasnem samoprepiru in vrlem opravljanju ohladi jezico.

Odmaševavši je sedel tistega jutra fajmošter
Domenik Domicelj na klopi pred svojim domovjem
na solncu in je ravno molil brevir, ko je Reza prišla

73

za mejo po poti proti njemu. Sivolas mož, čestitlji-
vega obličja, je bil že nekoliko gluh od starosti,
zato ni poprej deklice zapazil, da mu je dobro jutro
voščivši poljubila roko. Gospod fajmošter je poznal
skoraj vse ljudi svoje na široko raztresene fare, ker
mlajše je vse on poučeval v važnejših resnicah svete
vere, s starejšimi pa je živel v enem in tistem kraju.
Zato je tudi Reziko spoznal že po glasu, tem laglje,
ker je vedel, da je ena najČednostuejših deklic.

„Bog daj tudi tebi dobro jutro, dekle! Kaj bi rada?“
„Oh! Gospod fajmošter —,“ je izpregovorila
Reza, dalje pa ni mogla, jok ji zapre besedo.

„No, no, pomiri se! Že vem, po kaj si prišla.
Zavoljo brata Franceta, kaj ne? Slišal sem že vse.
Ne jokaj! Sedi tukaj le, pa boš povedala, kako ti
morem jaz pomagati, in kar bom mogel, bom storil
z veseljem zavoljo poštenega tvojega očeta in zavoljo
dobrega tvojega vedenja. Sedi!“

Reza sede in ko ukroti svojo žalost, jo vpraša
gospod fajmošter: „Kako ste pa zvedeli doma? Veste
li zakaj je zaprt?"

„Ničesar ne vemo ne. Ljudje so povedali vsake
vrste reči. Oče ne morejo nikamor, ker so vedno bo¬
lehni že od Božiča, odkar so morali neko noč iti za
njim, ko je imel nekov pretep. Dejali so mi davi:
»Pojdi, Reza, doli h gospodu fajmoštru in poprosi jih,
naj bi bili tako dobri in bi nam dali kakov svet, kaj
hočemo in moremo storiti."

74

„Kdaj je bil France poslednjič doma?" vpraša
fajmošter.

„Po Božiču je imel nekdaj poboj z graničarji.
Ker so se mu grozili, da bo za to zaprt, ni ga bilo
domov. Ne vem, kod je hodil; nekateri pravijo, da
je prodajal hrvaški tobak, saj to menda ni takšen greh ?“

„Ljuba moja! To je po postavi prepovedano.
Bog je gosposko postavil; kar nam ona zapove, za¬
poveduje nam on sam. Kaj ne, ujeli so ga zdaj na
Gorjancih pri kontrebantarjih?"

„Pravijo tako, in še druge reči: da je po¬

bijal ljudi."

„To ni res ; meni tega ni nihče poročil. Ljudje
klatijo. Česa se pa bojita z očetom?"

„Pravijo, da bo hudo kaznovan, ali vsaj dolgo
zaprt. Oče bi radi kaj plačali, da bi ga izpustili, in
da bi potlej ostal doma," reče Reza in iznova se ji
udero solze.

„Kaj meniš, da bode potlej zopet dober in pošten ?“

,Gotovo, gospod fajmošter! Jaz ga bom na ko¬
lenih prosila; on ima pa dobro srce in rad bo doma
ostal, kakor poprej."

„To je vse lepo in prav. Še jaz ti svetujem, da
greš k njemu v zapor; ti ga boš laglje pregovorila,
kakor kdo drugi. Jaz ga poznam. Ne bom tajil, da
ima dobro srce, ali ravno tako dobro vem, da je
svojeglav in trmast, da dela brez premisleka in pre¬
naglo. Že deček je bil takov. Kar se pa tiče kazni*

75

mislim jaz, da jih bode najbrž nekaj dobil s palico,
zato ker je kontrebantoval, potem ga bodo pa v vo¬
jake silili, ker je mlad in močan, zato ker se je
upiral služabnikom cesarske postave. Ali oče vajin
je star in bolehen, ne more že lehko obdelovati
zemlje. Torej bom jaz izkušal izprositi pri gosposki,
da ga bodo z majhno kaznijo izpustili domov, in ker
poprej ni bil napačnega življenja, upam, da moja
prošnja ne bode zastonj."

„Oj, gospod fajmošter! —“ izpregovori Reza.
„Tiho, dekle, tiho! Poslušaj, kaj bom še pri¬
stavil. Vse to storim le tedaj, ako France obljubi
pošteno pri domu živeti. To pa mora obljubiti tebi.
Zato pojdi kmalu k njemu. Jaz svoje besede ne smem
in ne morem postaviti na laž, zakaj ako hočem, da
bi mu izprosil kako milost, moram obljubiti zanj vse
drugo življenje. To bom stori), če bom videl, da ga
je v resnici volja, poboljšati se.“

„Saj ga bo gotovo."

„Povej mu tudi, naj se mirno in potrpežljivo vede
v ječi in naj nikakor in po nobeni ceni ne poskuša,
kako bi si sam pomagal in ušel. Zakaj potlej so vse
prošnje brezuspešne. — Zdaj pa še kaj drugega povej!“
Povpraševal je stari fajmošter še marsikaj dru¬
gega o domu, o očetu, o sosedih in druge reči, de¬
klica pa mu je rada in lehko odgovarjala, ker obljuba
njegova, pomagati in prositi za Francetovo svobodo,
ji je olajšala srce in upokojila jo popolnoma. Ko je

76

tajmošter naročil, naj rada moli in naj ostane še dalje
pridna in bogaboječa, je odšla Rezika zopet po stezi
znotraj veselejša in zadovoljnejša, nego že dolgo
poprej.

Pot od fajmoštra do njenega doma je bila uro
hoda dolga. Med mnogovrstnim premišljevanjem je
bila prišla črez travnik in je začela zopet navkreber
iti in bližati se mali hosti, prerastli z jelševim gr¬
movjem in belokožimi brezami. Mislila je, kako bode
kadar pride France domov, kako se bo oženil, eno
njenih prijateljic vzel, kako bo stari oče lehko brez
težkega dela počival in učakal srečne starosti, in še
marsikaj enakega ji je vrelo po glavici.

Zdajci zasliši stopinje za seboj. Ozre se in za¬
gleda — graničarja Peča. Čudno čuvstvo jo izpreleti.
Vedela je, da hodi za njo, a vedela je tudi, da je
kolikortoliko ravno on kriv bratovega zapora. Prvo
bi mu bila morda še odpustila v drugih razmerah,
saj že neka naravna postava devici brani sovražiti
mladeniča, ki jo ljubi; tudi zunanja podoba Pečeva
ni bila izmed tistih, ki odbijajo ožje sočutje bližnjega.
A nasproti ni verjela, da bi imel Peč poštene namere
ž njo, in ker je vrhu vsega bil graničar, zato bi se
ne bila tudi v drugačnih okoliščinah hotela pečati ž njim.

Ker je pa ravno Pečevo ljubezen do nje imela
za poglavitni vzrok, zakaj je France jel sovražiti vse
graničarje, iskal prepira in pretepa ž njimi in se vdal
tihotapcem, sovražnikom njihovim; ker je dalje Peča

77

imela za izvor vse nesreče, ji je bil zoprn in v tem
bipu bi bila rajša dala Bog ve kaj, kakor pa sešla
se s tem človekom na samem.

Začne na vso moč hitro stopati, da bi je Peč
ne došel. Ko pa se po strani ozre, vidi, da je tudi gra¬
ničar požuril korake, in da ji je že na streljaj blizu.
Steči je mislila naprej, precej pase je ohrabrila misle:

„Kaj mi more, jaz grem svoj pot!"

„Kam tako naglo, rožica zlata?" reče lepi gra¬
ničar. Reza ne odgovori, lice si ji zardi in hiti dalje.
Peč ji je na strani iD jo izkuša uloviti za roko.

„Oh, lepota moja, to ni prav, da me še ne po¬
gledaš. Ko bi ti vedela, kako jaz težko čakam in
želim, da bi te videl! Tako si se mi zasadila v srce,
kakor pšica. Ali ni to žalostno zame, da ti ne smem po¬
gledati v krasne črne oči, da ne smem ne vštric tebe iti ?“

„Nisem vas vabila, lahko grem sama," reče dekle.

„Počasi, rožica bodeča! Pomenila se bova kaj.
Moje srce je polno; razen ljubezni do tebe, lepota
moja, ki presega vse, tiči še marsikaj v njem, kar
bi ti rad povedal."

„Bolje bi bilo, da bi počakali, gospod, dokler
vas ne vprašam. Menim, da se nimava o čem meniti,
torej pojdite svoje reči drugam pravit, mene pa pu¬
stite na miru," reče ona in mu izvije roko iz roke.

„Meniš, da bi ne mogel iti drugam iskat si de¬
klice? Deset jih dobim na dan, pa nečem nobene,
razen tebe. Ti moraš moja biti, če se nebo podere

78

vrhu naju in že se zoper mene zakolne ves svet!"
Rekši so se mu strastno zablisketale oži, tako da je
bilo deklice strah.

,Pustite me! za božjo voljo vas prosim. Kaj
bodo ljudje rekli, ako kdo pride po poti le-sem,"
prosi deklica.

„Ne pustim te, poslušati me moraš, zdaj ali nikdar."

Prišla sta bila ravno na razpotje v bosti. Gra-
nižar je deklico trdno držal za roko in udržaval jo.
Strast mu je sijala iz oži.

„Povejte mi brž, ako mi imate kaj povedati,
samo svojih neumnosti mi ne žesnajte. Če se pa upate
dotekniti me, vas bom udarila po zobeh, kakor go¬
tovo tu stojim," pravi deklica in pogumno iztegne desnico.

„To je grenko zame, rožica zlata, da se moram
bati tvoje pesti. Povej mi vendar, ljubica sržna, ali
sem tako grd, ali sem tako poreden in hudoben, ali
sem tako ubožen, ali kaj mi je, da se obražaš od
mene?" je dejal tožno Peter Peč.

»Le dobro me pomnite, in pojdite potlej svoj
pot," reže Reza, „ko bi bil kdo lep, kakor solnce,
dober kakor nedolžen otrok, in bogat tako, da bi
deželo preplažal, pa bi bil sovražnik, preganjalec in
zapiralec mojega brata, jaz bi ga ne mogla in ne
hotala imeti rada. Zdaj veste."

»Kaj? Jaz sem preganjalec tvojega brata? Ob,
deklica ljuba, saj sem vedel, da me ne poznaš," reže
Peč s svojim najmehkejšim glasom. — „Le stoj, do-

79

kažem ti, da jaz tvojega brata ne sovražim, zavoljo
tebe  ne. Zdaj ga ne dolže ničesar drugega, kakor
da je bil tihotapec. Da je mene pobil tisto noč, ne
ve nihče, ker jaz nisem pravil nikomur. Da se je
cesarskim služabnikom ustavljal, to se ve le povrhu,
ker sem jaz reč potlačil, in vse to zavoljo tebe.
Meni  se ima zahvaliti, da ga bo zadela majhna
kazen. In kaj imam jaz zato? Nič drugega, kakor
da me pogleduješ z navajenim zaničevanjem."

Deklica ni dejala ničesar na to.

„V mojih rokah je njegova usoda. Kakor se
bos ti izpremenila proti meni, tako se bom jaz obrnil
proti njemu. Bodi mi prijazna, daj mi srce, in ob¬
ljubim ti, da ga bom rešil, ko bi bil v treh ječah,
če pa ostaneš trdosrčna in neusmiljena, potem me
boš poznala od druge strani. Jaz sam bom tožnik
njegov, jaz bom skrbel, da bodo dela njegova še kri-
vičnejša na videz, kakor so v resnici. Izbiraj, kaj hočeš
rajši, vročo mojo ljubezen, ali moje mrzlo sovraštvo?"

„Ne maram nobenega," odgovori deklica. „Mo-
jemu bratu bodo pomagali že drugi in ne mislite, da
me boste s svojim žuganjem pridobili. Motite se, če
menite, da boste z obrekovanjem in opravljanjem kaj
opravili. Morebiti vas bom še na drugem mestu opom¬
nila vaših besedi. To vam pa povem: rajša vidim,
da je brat moj pol po nedolžnem zaprt, kakor bi jaz
vdala se vam v nespodobno in pregrešno življenje.
Pustite me, precej!"

80

„Pregrešno življenje?“ ponavlja Peč čude se.
„Bog moj mi bodi priča, da jaz tega ne terjam, niti
hočem. Prijazen pogled od tebe, poljub tvojih ust,
in zavest, da kdaj misliš name, to bode ohladilo moje
rane, to je vse, česar si želim. Samo enkrat me po¬
ljubi, predraga, in na Boga ti obljubim, da bom po¬
magal bratu na vse moči.“

Dekiica se je zardela, morebiti se ji je smilil
strastni mladenič, ki je bil morda res dobra duša,
ali morebiti je mislila: en poljub ni še greh, in tukaj
vendar veliko učini.

Peč je videl, da je deklica mehkejša, da oma¬
huje, hotel je porabiti hip, prijel jo je čez pas in
jo poljubil na ustna.

„Stoj!“ zagrmi zdajci glas za njima. Naglo po¬
pusti Peč deklico in se ozre preplašen.

»Jezus, France!“ zavpije Reza in kakor vrastla
se ne gane.

Izmed brez po resi je z dolgimi koraki stopal
dolg mladenič. Na levi roki so mu viseli ostanki že¬
leznega uklepnika, znamenje, da je ravnokar ušel
iz ječe, v desni pa je imel suho od hrasta odtrgano
poleno. Bledo lice, stisnena ustna in ognjeno nemirno
oko, vse tresoče se telo je jasno govorilo, kako mu
vihra v duši boj. Stisnena pest in strašni pogled, zdaj
na sestro zdaj na graničarja, sta pričala, kako vre
jeza v njem, kako samo ne ve, na katerega bi jo
izpustil najprej.

81

»Taka si torej ti, deklina, katero so po vsej
tari imeli za najpoštenejšo, najčednostnejšo?" rtče
Rezi. „To je torej tvoja čednost, da se shajaš z biriči
na samem in skrivaj ?“

„Za božjo voljo, France, ne misli kaj takega!“
trepeče Reza.

„Misli?! Kaj je treba tu misliti, če sem videl na
svoje oči? Res, kontrebantar sem in hočem ostati, a po¬
šten sem in hočem ostati in nepoštena deklica, ki se peča
z biriči, ni sestra moja. Hajdi! Poberi se mi izpred oči,
da ne grem pravit sramote sestre svoje po vsem svetu!“

»Ob, daj si dopovedati," prosi deklica in se ga
oklene okrog kolen. On pa jo sune od sebe in se
obrne k PeČu.

„Kaj sem ti povedal, ti pes biriški, ko sem te
v jeseni dobil za hruško stoječega pod vasjo ? Ali ti
nisem povedal, da bode sestra moja prej hudičeva,
kakor biričeva? Ali ti nisem letos okrog Božiča preko
glave znamenje dal, da nimaš kratko ne malo hoditi
okrog njenega stanovanja in nimaš še misliti nanjo?
Pa mislil si, pasja duša: brata sem spravil v

trdno shrambo, zdaj mi velja še sestro pripraviti na
to, da bodo s prstom kazali za njo. A dobro si za¬
pomni : še sem jaz tukaj, in kakor gotovo sem še ob
pravem času uskočil iz ječe, tako gotovo je ne boš
več videl, tako gotovo je ne boš več poljuboval, in
ko bi ti bila ona že gore in vode obljubila in ko bi te
varovale vse postave in vse sable, kar jih je na svetu."

6

82

Peču je roka že večkrat silila do sablenega roč¬
nika. Ko pa zdaj vidi, da France desnico, v kateri
je držal kratek kij, izteza po njem, izdere sablo, na¬
sloni se na star gaber in pravi: „Fant! Imej pamet,
ne hodi mi blizu!“ Da-si pa so bile te besede še
precej pogumno in trdno izgovorjene, se mu je videl
vendar z obraza smrtni strah.

„France! Pojdi domov in pusti ga, doma ti bom
vse po pravici in resnici povedala. O za Kriščevo
voljo te prosim!“

„Stran!“ je kričal brat, zavihtel poleno in treščil
ga v Peča, da mu je zvenče odletela sabla.

Reza se zgrudi na tla. Še je slišala in videla
kakor v spanju, kako sta dva Hrvata po tisti poti
prilomastila kakor France, kako sta klela, vide Peča,
in kako so ga vsi trije podrli na tla. Zdelo se ji je
pozneje, da ji še na uho bije milo proseči glas ubo¬
gega mladeniča, njegov klic na pomaganje, ki je
neslišan odmeval iz grmov.

Ko se je zavedla, je ležala na trati zunaj do¬
mače vasi, poleg nje pa je pa klečala kokošarica
Obrščakova Mica in javkala in Boga in sveto po-
magalko klicala na pomoč, kaj je pač deklici, da hoče
umreti. Ko se je Reza postavila zopet na noge, ji je
pravila Mica, da jo je velik človek iz hoste prinesel
na rami do tega mesta, da je pa njo zagledavši
vrgel svojo butaro in črez polje šel v goro za tremi
drugimi, ki so bili že daleč daleč pred njim.

8 .

! rugi večer po omenjenih prigodkih so se bili
v Rebrnikovi krčmi na Stenah zopet zbrali
stari pivci, sosedje iz okolice, okrog omizja.
Toda niso imeli veselih pogovorov o letošnjem pri¬
delku in o spominih prejšnjih časov, kakor drage
krati, tudi ne o resničnih fajmoštrovih besedah iz
nedeljske pridige, kakor je pobožnim in vendar vino-
ljubnim slovenskim kmetom sicer navada: ampak go¬
vorili so o resnobni, v tem kraju že davno neslišani
novici, o umorstvu in poboju. Razširila se je bila
namreč strahovita novost, da so graničarja, lepega
Petra Peča, našli v grmovju za vinogradi— ubitega.

„Glejte si groze,“ je dejal Dlek, „nerad sem
vselej videl in jih še zdaj nerad vidim teh graničarjev,
pa vendar smrti, in še tako neznanske, nikomur ne
privoščim — tudi lebljajtarju ne.“

„Kaj pravite, .možje, kdo je to storil, Bog nas
varuj greha!" pravi dolgolični stari Golman.

„Jaz ne in ti ne, hvala Bogu,“ momlja leseno-
nogi pivec in si briše oči. „Bog ga je videl, našel

6 *

84

ga bo in sodil ga bo. Nama nič mar, saj sodbe ne
bova delala. Hvala Bogu, da ga midva nisva.“

„To se ve, da midva nisva pobila še drugega
nego li kakovo muho ali kakega gada; pa vendar bi
rad vedel, kdo je bil takšen, da mu ni bilo nič več za
človeka, kakormeni ali tebi za muho," odgovori Golman.

„Jaz bi pa ne rekel dvakrat in ugenil bi ga,
možje," dostavi tiho in skrivnostno četrti sosed.

„Imenuj ga in za dva poliča bi stavil, da mi
boš besede vzel iz ust," reče Dlek.

„Jaz bi ga že rekel, ako mi obljubite, da ostane
med nami moja beseda."

»To se ve, saj smo možje, ne babe," ugovori
Golman.

»Stivernikov France ga je ubil!"

»Ste li videli? Ravno tega sem tudi jaz imel
v mislih," šepeče Dlek.

»Križ božji!" strme nekateri.

„To ni mogoče, sosedje," pravi eden, »Štiver-
nikov ima tako pobožnega očeta in tako pridno sestro;
Bog bi ne dopustil, da bi se takov hudobnež bil po¬
rodil v le-oni hiši."

»Očetova pobožnost in dekličina pridnost gori
ali doli," pravi Dlek, »ravno France je bil pri tej
reči, ker to je gotovo, da so ga kontrebantarji. Drugim
že dolgo ni ničesar storil kakor Štivernikovemu in
tistima Hrvatoma, ki sta bila pozimi ž njim tukaj
tačas, ko smo imeli tisto sitnost. Nekaj pa je moral

85

Peč tistemu krivde storiti, ki ga je poturčil. Zato
jaz tudi sodim, da je on.“

„Najimenitnejše reči si pa pozabil," dostavi drugi
pivec. „One dni je bil Peč Franceta, tistega hudega
Ivana izpod Karlovca in še nekega Hrvata ujel pri
kontrebantariji v gori. Vsi trije so ravno tisti dan
uskočili, ko se je pogrešil Peč. Kako bi človek potlej
sodil koga drugega!"

„Jaz pa še nekaj vem," pravi mladi mož. „Leb-
Ijajtar je Štivernikovo Rezo zalazoval in meni se zdi,
da je tudi dekle imelo malo očesa zanj. Zato ga je
France sovražil za žive in mrtve. Kaj menite, da ga
je bil onidan pozimi kdo drugi mahnil po buči
kakor France? Jaz pravim, da ga je bil dobil kje
v vasi “

„Glejte, možje, kaj stori jeza!" pravi leseno-
nogi pivec.

„Srdorit je bil zmerom ta fantin in jaz sem
vedno pravil, da iz njega ne bo nič dobrega," reče
Dlek.

Zdajci se odpro vrata in v hišo prileze mala,
suha podoba Fortunatka Tekmeca. Široki rtasti klobuk
mu je čepel na zadnjem delu glave in pokrival dolge
osivele lase. Črez čelo je imel obveznico, umazano ruto,
na kateri so se videle krvave sledi; usta pa so bila
obrnena na kislo.

„Ohe! Tekmec, ti boš kaj povedal, žaba, na —
pij!" so ga brž klicali nekateri.

86

„Tekmec kaj ve o kontrebantarjih !“ reko drugi.

„Vem, vem,“ pravi možec in v svesti, da je
zdaj pri zvedavih možeh on imenitna in potrebna
oseba, moško pogleda z drobnim očescem po družbi,
ki ga je Dekdaj tolikanj nadlegovala zavoljo uboštva
pri vinskem plačevanju. „Vem, vem, še preveč vem,
navzočen sem bil. Vi, Rebrnikov boter, dajte mi ga
pol polička na upanje, dajte mi ga; prvi krajcar, ki
mi bo padel v mošnjiček, bode vam namenjen, boter!"

„Ne upam ti ga ne, zastonj ti ga bom dal,"
reče krčmar in kmalu prinese pijače.

„No, povej, ali si bil res navzočen, ko so ubili
Peča?" vpraša Dlek.

„Spak! Kaj Peča! Mene bi bili kmalu ubili,
mene; kakor se slepec potolče s smrekovo vejo, kadar
'leze črez plot, tako bi bili mene potepli do mrtvega,
ko ne bi bilo tistega Štivernikovega Franceta, Bog
mu daj milost božjo in sveta nebesa z menoj vred."

„Stivernikovega?“ vprašajo nekateri. Kaj ti je
ta pomagal?"

„Ta, ta!" vpije Tekmec. „Ta je več vreden,
kakor vsi kontrebantarji, ki s tobakom tapajo po
deželi, več je vreden, nego vi vsi in še jaz. Zato
ima polič vina pri meni, kadar se snideva — ali
tukaj pri Rebrniku, ali v drugi krčmi."

„S kom ga boš pa plačal, šljeva; ali si že po¬
zabil, da zastonj piješ?" pravi smeje se Dlek.

87

„Kaj?“ se huduje Tekmec. „Koliko vam pa
mar, stric, če jaz pijem brez denarja? Saj mi vi ne
boste plačali ne bora, ampak oče Rebrnik. Kaj se
ujedate, spaka spaejega!"

„No, le tibo,“ pravi krčmar, „jaz sem ti dal
vina, da boš kaj povedal, ne pa, da bi se kregal."

„No, saj vam pripovedujem, da so me tako
polomili, potrli, potepli, nabili in premikastili, da ne
bom živ dan več belega pljunka pljuval iz ust. Tri
rebra so mi zdrobili najmanj, kolena so mi pošibili,
goltanec zadrgnili za pol požirka."

„To bo dobro, bodeš pa maoj pil," reče tiho
eden sosedov.

„Kaj bo?" povzame brž Tekmec. „Ali mi za¬
bavljaš, stričev?"

' T v  “ popravi oni, „povej dalje, kako so

„Tako sem trpel, da je kaj. Vem, da so me ti
hudirji nakanili, da ne bom nikdar več prav zdrav
in da bom umrl triintrideset dni prezgodaj."

„Kdo pa te je tako, in kje in zakaj?" vpraša
eden sosedov.

„Kdo pravi, da nisem že tega povedal? Ali na
ušesih sedite, da ne slišite? Kaj me niso kontreban-
tarji ?“ vpraša nasproti z velikim vpitjem Tekmec.

„Zakaj li?“

„1, zato, ker sem bil le-onemu Peču povedal
zanje, ko so v zidanici na senu ležali in pa zato,

88

ker sem prodajal pjih tobak. Povejte mi, možje, ali
bi bilo bolje, da bi bil tobak zgorel v hramu, ki sem
ga bil — ki so ga bili lebljajtarji zapalili, ali pa Se
sem ga jaz prodajal? Saj sem jaz tudi človek, po¬
treben in reven še bolj, nego Ivan izpod Karlovca in
vsi drugi kontrebantarji. Jaz sem torej nosil tobak
po vaseh, prodajal sem prav po pošteni ceni funtek,
in sem bil že zvel dosti blaga. Mislil sem, da sta
Hrvata dobro zaprta in Štivernikov — ali kakor mu
pravite onemu poštenemu fantu — pa jih je zlodej
prinesel ravno ko sem lezel Srez neko mejo. Prestrašil
sem se, da nikdar nikdar takega. Dejal sem sam v sebi:
zdaj le jo pa prasni in beži na vse moči. Pa je bil
spak, da sem se za golenico zapel ob tisto prekaneno
mejo in padel sem. Za križe in težave, predno sem
vedel, da preko meje visim, že sta bila hudičeva
Hrvata za menoj in sta me za peto vlekla onkraj
meje. Začneta me librati, kakor da bi bil divja zver.“

»Kaj sta vedela, da imaš njihov tobak v culi?“
vpraša eden pivcev.

„Kako bosta to vedela? Samo zato sta me, ker
sta dejala, da sem ja bil izdal. Pa jaz nisem nikogar
izdajal, samo pokazat sem bil šel, kje spita. — Jaz
ja prosim in prosim tako, kakor se Bog oče prosi,
pa nič ni pomagalo. Ubila bi me bila na smrt, tako
sta me tolkla, ko sta našla še svoj tobak pri meni.
Moral sem jima dati ves skupiček iz žepa in mošnje
in povedati za tobak, ki sem ga imel zakopanega v

89

vinogradu. Kar po sreči pride tiste France, Bog mu
daj dolgo živeti, in samo on me je rešil. Glavo so
mi res razbili in črepinjo ubili, da morebiti ne bom
izlepa zdrav, pa bo že Bog popravil me in zamašil
luknjo v glavi."

»Pameti so ti še tisto malo izbili, kar si je imel,
kaj ne?“ pravi s smehom Golman.

»Veste kaj, vi stric," se zadira Tekmec, »ko bi
mi jo bila Hrvata res malo izbila, toliko bi je še
vedno imel, kakor vi, menite da ne?"

»Težko!" odgovori ta. »Pa kje si videl grani¬
čarja Peča? Poprej si dejal, da si bil navzočen, ko
so ga pobijali."

»I, kdaj sem to dejal?" odgovori Tekmec. »Kako
bom to dejal, da sem bil navzočeD, ker nisem bil?"

»Kaj ničesar ne veš o Feču?'

»O pač, vem pa, vem, saj sem bil navzočen,
saj sem ga potipal in sem čutil, da je mrzel, kakor
vsak mrlič."

»Torej si bil vendar navzočen?" pravi Dlek.

»To je, da! Pobral sem se bil tamkaj izza meje
in sem jo naglo brisal po brezju doli, rekši, morebiti
se Hrvata premislita in zopet prideta name. Kar za¬
gledam doli pri tisti široki vrzeli, da dve človeški
cepelji visita iznad trnja. Pogledam, kar vidim, daje
Peč. ,Kaj ležiš tukaj, grdež/ sem mislil in, name¬
njen prismoditi mu euo, grem bliže. Ko pa vidim, da
je mrtev kakor ustreljen vrabec, zato mu prizanesem."

90

„Zakaj bi ga bil pa udaril, ko bi bil še kaj
živ?" vpraša eden.

„Zakaj ! Zato, ker mi je obetal, da mi bo nekaj
dal, če mu pokažem, kje je Štivernikov France in
kontrebantarji. In ko sem mu res pokazal, kaj je
storil rokovnik? Nič mi ni dal, ne toliko, kar se y
oči dene brez škode. In kaj je še naredil? Hrvata
je tako slabo zaprl, da sta ušla in meni zdrobila
rebra. Jeminesta, kako me bole!“

„Veš kaj, Tekmec, ti si hudoben in malovreden
človek," reče lesenonogi pivec.

„Kdor pravi, da sem jaz hudoben, on je sam
poreden," vpije Tekmec.

„Le malo takih govori, sicer te nesem jaz pod
kap," reče eden mlajših pivcev.

„Kaj!?“ zahrešči mala podoba, kakor bi hotel
z glasom vse ugnati v kozji rog.

»Jaz sem nekdaj v pridigi slišal, da človek ni
nič vreden, ki mrtvecev ne česti," pravi lesenonogi
pivec. »Mulil bi za njegovo dušo kakov očenašec, ne
pa takih govoril."

„Molil?“ pravi Tekmec. „Vi boste mene moliti
priganjali, vi, ki imate eno samo nogo? Jaz že mo¬
lim, kadar slišim zvon, morebiti še bolj od vas, boter
z leseno nogo! Pa jaz molim zase, vi pa zase, leb-
Ijajtar naj pa zase, če neče iti v pekel, če ste vi
slišali svoje reči v pridigi,* jaz sem pa zopet eno
slišal od pametnih ljudi, ki znajo na bukve brati, da

91

vsak človek zase, Bog pa za vse. Za lebljajtarje jaz
ne utegnem prositi nebes, težko jih še sebi samemu."

»Beži reva, beži, saj ne veš, kaj čenčaš," od¬
govori starec.

»Kdo je reva? Kdo je reva?" vpije Tekmec.

Toda kmetje so se ga bili že naveličali in ker
je prihajal vedno bolj prepirljiv in zabavljiv, ga prime
krčmar za podpazduho in pol s silo pol s prošnjo ga
odvede v slamo spat. Možje so se še dolgo pomen¬
kovali o Tekmecu in njegovi pripovedi, sklepali so
le-to s svojimi mislimi in ugenili marsikaj.

Ko pa se je »voznik" pokazal na nebu nad
hruško in naznanjal, da je noči že veliko minilo, od¬
pravili so se na dom. Med potom so na poslednji sklep
ukrenili, da ne bo Štivernikov France nikoli pred
gosposko varen, da bo hud tihotapec  in gotovo
bo še prišel na vešala, ali da bo vsaj »v črevljih
umrl".

9 .

metski možje so nekoliko prav ugibali. Devet
let je minilo in Štivernikovega Franceta ni
bilo nič domov v očetovo hišo. Preganjan po
gosposki si ni upal v domači kraj. Hodil je po kranj¬
skih goricah od hrvaške do koroške meje in prodajal
po hribovskih hišah kmetom tobak, ki ga je skrivaj
črez colno mejo nosil s Hrvaškega. V strahu pred
graničarji, ki so ga vedno zalazovali, je prenočeval
dostikrat pozimi in poleti v samotnih, zapuščenih
gozdih. Od vedne hoje po solncu je bil v obraz zarjavel.
Četudi so ga povsod poznali in so radi kupovali od
njega tobak v perju, vendar ga niso nikjer radi imeli,
zakaj njegova naturna srdoritost, temno bleščeče oko
in mrkia sovražnost do vseh ljudi, ki je bila, kakor
se je človeku zdelo, videti na vsem njegovem vedenju
in govorjenju: vse to je bilo vzrok, da so se ga ljudje
povsod naveličali in da so najrajši videli, če se je
kmalu spravil od hiše. Kadar so se v daljni hribovski
vasi otroci na trati igrali in so oddaleč zagledali ti¬
hotapca, kako je debelo okovano palico v roki in

93

rejeno culo na rami oprtano po stezi črez prilaz pri -
koračil s širokimi trdimi stopinjami, so zbežali v vežo
k materi in plaho pravili: „veliki France kontrebantar
gre.“ Prvo vprašanje tihotapčevo je bilo pri vsaki hiši,
kdaj so bili lebljajtarji tukaj, koliko jih je bilo in kam
so se obrnili. Kadar so se kmetje s prižganimi pipami
o tobaku in tihotapstvu pogovarjali in je govorica prišla
na znanega „velikega Franceta", so si pravili čudovite
reči o njem, kako je tam pa tam ugnal graničarje ali
s silo in palico ali pa z zvijačo.

V tihi vasici na Stivernikovem domu se je bilo
med tem dolgim časom že marsikaj predrugačilo. Stari
oče Stivernik je od žalosti, da mu je sin na take poti
zabredel in da je bil celo pobojnik, dobil naduho in
je umrl leto potem, kar ni bilo Franceta več na dom.
Pred njegovo smrtjo pa se mu je dala hči Rezika
preprositi, da se j e omožila in vzela Godeževega Tončka,
ki ji je bil že davno namenjen. Cas, ki zaceli ne¬
katero srčno rano, je utolažil tudi njeno žalost, da
je pozabila nekoliko nesrečnega brata. Bila je dobra
gospodinja, mati dvoje cvetočih otrok in srečna v za¬
konu s svojim možem. Vendar, če je nanesla govorica
na ljubljenega brata, je vselej utrnila solzo z očesa in
med molitvicami, katerih je učila svoje male, je bila
tudi ena za srečno smrt stričevo. Vseh minulih devet
let ni brata nobenkrat videla, četudi so ji večkrat
ljudje pripovedovali, daje bil s tobakom v kaki bližnji
vasi. Tudi poročila niti pozdravljenja ji ni nič poslal,

94

samo enkrat, ko je bil Fortunatek Tekmec, ki je
zdaj kakor navadni berač z vrečo hodil od praga do
praga, prinesel od njega dragoceno svileno ruto za
vrat. Kakor jo je milo ganil ta dar tihotapčev, ven¬
dar ga ni mogla nositi z dobro vestjo, ker je menila,
da je kupljen s krivičnim denarjem. Zato je jokaje
zavila ruto in jo dela v skrinjo. Fortunatek Tekmec
pa ji je moral tačas na dolgo in široko praviti, kje
je Franceta dobil, kakov je, kaj dela, in druge reči.
Novoskovani berač je to vse storil po svoji navadni,
čestitemu bralcu znani šegi in je bil zato eno noč
in en dan pri hiši in pri skledi.

Bilo je jesenskega večera. Snega še ni bilo
zunaj, ali huda mrzla burja, ki je jablanam po fa-
rovškem vrtu pripogibala vrhove, ta je naznanjala,
da pride zima in mraz vsak čas za njo. Na nebu
so se oblaki drevili in gosta tema je ležala nad
zemljo. V taki noči je človeku všečno pri gorki peči
v zavetni izbi sedeti in premišljevati. Tako je delal
tudi naš gospod fajmošter Domenik Domicelj. V dve
gube sključen je sedel na naslanjaču v svoji gorko
zakurjeni stanici, kadil iz dolge pipe tobak in bral iz
starih latinskih bukev. Crez nekaj časa se skloni,
odloži knjigo, vstane in hodi premišljuje po sobi gori
in doli z redkimi in opreznimi stopinjami, kakor so
navadne starim nogam. Ne ve se, kaj je bil predmet
njegovih misli, ah je preudarjal, kako kratko je
človeško življenje in kako malo človek za ta kratki

95

čas v resnici potrebuje, ali je premišljeval, kaj bo v
nedeljo povedal svojim vernikom, da jih bo posebno
presunilo. Samo to vemo, da ga je iz sanj prebudil
veliki pes Sultan, ki je bil priklenjen pri hlevu. Lajal
in zaganjal se je tako neznansko, da ga je še napol
gluhi gospod zaslišal. Vzel je torej svečo in je hotel
iti svojega starega brata klicat, ki je bil za hlapca
in strežaja pri njem. Pa komaj je prišel do stopnic,
je zapel zvonček na mostovžu, odkoder je bila nit
napeljana pred vežna vrata. „Sveto obhajilo!“
šepeta stari in dasi tudi je zunaj slišal žvižgati
mrzlo burjo, vendar ni bilo videti nejevolje na nje¬
govem starem licu, ni bilo čuti godrnjanja iz nje¬
govih ust. Brž je taval klicat brata Tomaža in mu
je velel: „Pojdi, Tomaž, pojdi, pogledi kdo je, in
kaj bi rad. Najbrž je kdo nevarno zbolel. Jaz se bom
opravil v tem času."

„Jej, Bog se usmili, da morajo ljudje ponoči
zbolevati in ponoči umirati/ je godrnjal hlapec, go¬
spodov brat. — „Kaj, če se prehladiš?"

„Kakor je božja volja!" odgovori fajmošter in
tava zopet po stopnicah gori v stanico. Zvon zapoje
vdrugič, znamenje, da se mudi. Gospod ogrne plašč,
obuje črevlje od klobučine in dene kosmato kučmo na
sivo glavo. Tomaž pride na vrata in pravi: „H Go-
dežu bo treba iti obhajat. Hlapec je tukaj z vozom."

„Ali si poklical cerkovnika?" vpraša fajmošter.

^Poklical," odgovori Tomaž.

96

„Tako je vse dobro. Le varuj doma,“ reče faj¬
mošter in odide.

Žalostno je zapel cerkveni zvon po soseski,
stanovalce bude in oznanuje, da se nese sv. Telo
umirajočemu za poslednjo popotnico. Kmalu potem je
drdral voz proti Godeževemu domovju, ki je bilo
dobro daleč od fare.

„Kdo pa je bolan?“ vpraša fajmošter šele med
potom hlapca voznika, ki je vedao švigal in priganjal
konja v nagel tek.

„Nobeden domačih ni,“ odgovori voznik, „ampak
tuj človek je. Gospodarje bil šel vina skupovat črez
Gorjance, pa ga je nekje dobil. Nisem utegnil vpra¬
šati, kdo je, samo to vem, daje prestreljen. Gospodar
je stopil z voza, onega moža smo nesli v hišo, potlej
so pa brž mene po vas poslali z vozom, niti izpregli
nismo.“

„Kakov je tujec?" vpraša fajmošter.

„Velik je,“ odgovori hlapec.

„Ali si poznal Franceta, gospodinje vaše brata ?“
vpraša črez nekoliko časa fajmošter.

„To se ve, da sem ga poznal. Ovbe, nemara
da je on!“ vzklikne hlapec, švigne z bičem po konju,
da je dirjal, kakor strela.

»Le goni, da pridemo ob pravem času; več je
vredna človeška duša, kakor žival," reče duhovnik.

„Ves takov je, kakor France, samo malo prestar
se mi zdi," reče hlapec.

97

„Kmalu bomo videli, kdo je?“ pravi fajmošter.

Nekaj hipov potem je postal voz pred Godeževim _
domovjem. Jok se je slišal iz hiše. Stari duhovnik
skoči z voza in gre s cerkovnikom v hišo. Reza je
bila v solzah, njeni otroci so, vide mater jokati, tudi
plakali. Miadi gospodar Godež je brisal na postelji
ležečemu možu kri s prsi. Na prvi pogled je stari faj¬
mošter spoznal tihotapca Franceta. Bil je jako postaran,
rjav in suh v lice, pod nosom obrastel, očesa je imel
zatisnena, skozi prsi je bil prestreljen.

„Kaj se je prigodilo?" vpraša duhovnik.

„Vrhu klanca," pripoveduje gospodar, „sem videl
z voza tri graničarje, kakor lovske pse s puškami teči
črez cesto. Precej sem mislil, da morajo imeti kakega
kontrebantarja na sledi. Pridem pod klanec in srečam
starega moža. „Ali si slišal strel?" me vpraša. „Ničesar
nisem slišal," pravim jaz in podim dalje, ker je bila
noč vedno temnejša. Komaj pridem dva streljaja dalje,
kar vidim na cesti nekoga ležati. Stopim z voza in ga
zadenem. Šele ko domov pridrevim in ga denemo na
posteljo, ga je Reza spoznala, da je France. Kaj ho¬
čemo početi? Ne zave se nič, bojim se, da bo umrl."

„Tiho, tiho!" pravi fajmošter, zakaj ravno v tem
hipu je ranjenec na postelji odprl oči in srepo pogledal
po izbi. Spoznal je sestro in lehko zaklical: „Reza!“

Mlada žena se mu približa, poda mu roko in
mu reče: „Oh, France ljubi, morebiti pojdeš še nocoj
k očetu in materi gori, pomisli na svojo dušo."

7

98

„Kaj praviš, Reza? — jaz ne bom še umrl!“
odgovori mladenič zamolklo.

„Oh, brat ljubi moj, lepo te prosim, naj večja in
najlepša prošnja moja je ta, ne zametaj je: daj, iz¬
povej se, tukaj so gospod fajmošter.“

Bolnik se ozre. Ne reče nobene besede.

„Pojdite veukaj vsi,“ reče stari dušni pastir.

Dolgo sta bila sama, fajmošter in France, dozdaj
tihotapec. Potem pokliče stari gospod zopet gospo¬
darja in gospodinjo v izbo.

France seže najprej sestri v roko, potlej nje¬
nemu možu in skesan prosi odpuščanja. Sprejme
sveto obhajilo. Fajmošter ostane do jutra pri njem in
ga tolaži ter mu obeta milostno sodbo pred božjim
stolom, ako se prav skesa in mu je iz srca žal žalitve
božje. Ko pa se je v jutro danilo, preide bolniku pamet.

Zazvonilo je v cerkvi mrliču. Ljudje so vreli
vkup in so se vpraševali, kdo je umrl. Raznesla se
je novica, da so graničarji v Gorjancih na smrt ustre¬
lili Sovernikovega Franceta in da je večno zaspal
izpovedan in obhajan v Godeževi hiši. Marsikdo izmed
poštenih in pobožnih sosedov je stisnil klobuk pod
pazduho, naredil križ in zmolil očenaš za odpuščanje
grehov in milostno sodbo duši umrlega — tihotapca.

II.

Grad Rojinje.

Povest za slovensko ljudstvo.

(,,Slov. večernice 1 ', 1866.)

7 *


1 .

Hudodelstvo.

E®gp|Ieta 1593. junija meseca so se Slovenci posled-
njikrat zbrali, da odženo Turka, groznega
® svojega nadlegovalca, ki dvesto let ni dal
deželi miru ne pokoja. Andrej Turjaški,  žlahtnik
stare rodovine, je bil tisti mož, ki je pod svojo
zastavo poklical zlasti kranjske korenjake v obrambo
in zaslombo domačije proti sovražnikom, ki so pod
poveljstvom Hasanovim,  kakor govori pravljica, k
mohamedanski veri odpadlim krščanskim menihom, v
velikanskem številu valili se skozi Hrvaško. Le malo
število vojščakov je mogel Turjaški nabrati med Slo¬
venci ; cvet prebivalcev je bil poginil že v prejšnjih
stiskah in v brezkončnem bojevanju. Še manjše število
so mu poslali Hrvatje na pomoč, tako da je do
Siska  prišedši imel komaj 4000 mož; Turki pa so
bili petkrat močnejši. Tako so se zgrabili in bili
slavno bitko pri Sisku,  ki se je sosebno za¬
voljo hrabrega in pogumnega duha, s katerim so
se izkazali Kranjci, med njimi pa v prvi vrsti vitez
Ravbar s Kravjaka, končala Jugoslovanom na slavo,

102  —

Turkom v pogubo. Največ so Turki padli ali na bo¬
jišču ali se potopili v Kolpi ali pa poginili na begu.
Med ubitimi je bil tudi turški poveljnik Hasan sam,
iz čigar dragocene obleke so dali napraviti mašni
plašč, in kranjsko plemstvo je ustanovilo v Ljubljani
večno mašo na svetega Ahacija dan, kakor obletnico
in na večni spomin one zmage, po kateri je imela
Kranjska s sosednimi deželami za zmerom mir pred
večjimi napadi turških razbojnikov.*)

Bilo je kake dni po bitki pri Sisku. Vojska se
je razhajala po dovršenih opravkih na vse strani.

Samotno sta jezdila dva vojaka ob Kolpi navzgor.
Prvi je bil kakih petinštirideset let star, životen in
močan. Obraza Di bil lepega; podolgasto lice in črez
mero velik nos sta ga kazila; vendar je sijala možu
iz oči neka prijaznost, ki je bila priča dobrega nje¬
govega srca. Jezdil je velikanskega konja, dobro
rejenega, in ročnik na meču mu je bil s srebrom in
zlatom kovan. Tudi po drugi obleki soditi je moral
biti iz plemenite rodovine. To je bil France  Roj  ar,
lastnik grada Rojinja in gospodar petih vasi v za¬
kotnem kraju Dolenjskega. Ko je slišal, da je dežela
v zadregi, je bil on prvi z devetimi hlapci, ki se je
pridružil trumi, ki jo je vedel Ravbar proti Sisku.

*) Še dandanes vsako leto na sv. Ahacija dan (22, junija)
ob 10. uri dopoldne streže v sv. Nikolaja cerkvi v Ljubljani to
sv. mašo duhovnik v mašnem plašču, narejenem od Hasanove
obleke. L.

103

France Rojar je bil stare rodovine. Pradedje njegovi
so bili iz ljudstva in šele, ko so se posebno v turških
bojih in cesarskih vojskah poslavili, so dobili pleme
nito ime in nekaj ž njim vred, nekaj pa pozneje
imovito domovanje. France nikakor ni hotel biti
slabejši od trojih dedov: zato ni pomišljal, kaj mu
je storiti: ali varovati mlade žene doma in sedemletno
njeno pastorko, ali opasati meč in pomoči domovini
k splošnji blaginji. Bil je zdaj drugič oženjen. Od
prve svoje žene je imel majhno hčer, ljubo dekelce, ki
je imela vso tiho in mirno očetovo naturo. Ko pa je
njena mati umrla, je videl France v svoji samoti, da
je sila dolgočasno, ako ni gospodinje v hiši, in tudi
hčerki bi bil rad pridobil drugo mater. Zato je, če¬
ravno že postaren, vzel v drugi zakon mlado hčer
nekega daljnega soseda. Toda poslednji dve leti, kar
je bil drugič oženjen, je moral sam sebi spoznati, da
je bilo med vsemi dejanji v njegovem življenju to po¬
slednje najbrezpametuejše. Zakaj ne samo, da je bila
ženska ohola in prepirljiva, da mu je prinesla nepokoj
in nesložnost v hišo, da je bila semtertja tudi spačene
nature, ampak moral je celo imeti ženo, ki ga ni
ljubila, njegovega otroka pa kakor prava mačeha še
postrani gledala, čeravno svojih ni imela. Zato ni
čuda, da je France rajši pustil po krvavem dnevu
svoje hlapce, kar jih ni padlo v boju, vitezu Ravbarju,
sam pa se je napotil domov le z enim spremlje¬
valcem.

104

Poglejmo zdaj še drugega izmed naših bojev¬
nikov. Ta je ravno nasprotnega videza, srednje šibkejše
postave, čednega obličja, mladega lica in nekako
živih oči, tako, da bi bil na prvi pogled poprej
človeku povšeči, nego li stari njegov tovariš. Oprav¬
ljen je še skrbnejše kakor oni. Vendar natančni
opazovalec bi bil zapazil, s kakimi lisičjimi in hu¬
dobnimi pogledi se je zdajinzdaj oziral na svojega-
tovariša; bil bi dalje opazil, da nima nikjer nobene
obveze ne rane, celo na obleki nobenega bojnega
madeža, da je orožje njegovo vse gladko in nepo¬
kvarjeno. Iz vsega tega se ni dalo soditi niti da ima
dobro srce, niti ne, da je pogumen in hraber v boju.
Vi libald P olut  — tako je bilo mladeniča ime
— je bil Francu po njegovi prvi ženi nekaj malega
v rodu, in ker so mu bili roditelji brez imovine
umrli zgodaj v mladosti, ga je bil vzel on v svojo
hišo in ga imel skoraj kakor svojega sina.

„Povej mi po pravici, Vilibald !“ pravi starejši
mlajšemu tovarišu. „Kajne, da si šel nerad z menoj
v boj ?“

„Zakaj?“ vpraša mladenič in gleda v tla.

„Spoznal sem, da bi bil ti rajši ostal pri domu;
to mi pa nikakor ni bilo povšeči. Današnji čas mora
človek biti za vse; boja se mož ne sme ogibati,
kadar ga je treba. Nočem sicer, da bi za vsako ma¬
lenkost prijel za orožje, vendar nekaj moškega se te
mora prijeti. Tudi v bitki mi nisi bil pogodu."

105

„Ali nisem delal kakor drugi ?“ pravi Vilibald

nejevoljen.

„Ne vem. Zakaj si vedno stal za menoj in
bolj pazil na mene, nego li na sovražnika ?“ pravi
France in ostro pogleda mladeniča.

„V mojih letih se mora človek vsaj malo bati
za življenje. Na vas pa sem se moral včasih ozreti,
ko ste tako divje in brez pomisleka rinili med so¬
vražne vojske.“

„Če ni bilo nič drugega!" pravi vitez nekako

zamolklo.

Oba jezdita potem tiho dalje. Vilibald je delal,
kakor bi poslednjih besed ne bil razumel; vitez pa
je temnega čela izpodbodel konja in se zamislil.

„Vilibald!" izpregovori starejši črez nekaj časa,
„zdaj ti bom rekel dve besedi naravnost iz srca.
— Ko sem te jaz na prošnjo rajne svoje žene vzel
v hišo, si bil ti ves drugi. Hotel sem te imeti kakor
sina, in ko bi ne imel svojih sinov, si bil namenjen
ti, da dobiš po meni ime in imetje moje. Ko sem se
pa drugič oženil, si se ti izpremenil popolnoma. Tako
si nekako tih in potuhnen proti meni, da ne razumejem,
kako in kaj. Zdi se mi prav, da me ne vidiš lehko."

Stari je pri tem govorjenju gledal resnobno
predse v konjevo grivo.

Ko je končal, bi bil spoznal kdo tretji na po¬
stranskem hudobnem očesu mladeničevem, da je
starejši govoril resnico. Vendar je Vilibald dejal:

106

„To ni re3, kar pravite. Jaz vas — ljubim tako,
kakor hvaležen človek.“

„Hej, jezik tvoj sam mi priča, da me sovražiš.
Težko se ti je izgovorila beseda „ljubim,“ zato ker
je Iaž.“

„Morebiti me pa vi ne morete trpeti in zato
tako govorite!“

„Fant! Uči se jezik svoj brzdati; lehko da boš
moral še dolgo živeti, in učili te bodo drugi ljudje
drugače nego li jaz. Kako se predrzneš meni očitati
sovraštvo do tebe? Morebiti je bilo to sovraštvo, da
sem te, ko nisi imel nobenega človeka, preredil in
odgojil, kakor bi te ne bil tvoj oče? Morebiti je to
sovraštvo in nestrpnost, nehvaležnik! da sem te že
odraslega obdržal v hiši tudi potlej, ko si očitno
pokazal svojo malopridnost in nehvaležnost do mene?“

Te besede je vitez govoril resnobno; mladenič
pa jih je poslušal z mrzlim in najnavadnejšim ob¬
ličjem, kakor bi hotel reči: „Kaj mi je do tega, kar
praviš, stara šema!“ Ravno to je staremu še bolj
gnalo žolč v kri.

„Vi me samo dolžite, dokazali mi niste še no¬
bene reči,“ pravi Vilibald z isto malomarnostjo.

,,Ali ne kaže že to vedenje proti meni, da
trdim resnico? Brez vzrokov jaz ne govorim nikdar.
Če boš ti s tako poštenostjo in zvestobo prehodil
svet in svoje življenje, bodi vesel; želim ti to iz
vsega srca, a ne zaupam ti mnogo. Sicer bi pa moral

107

vedeti ia čutiti, da ni meni opravičevati se proti
tebi, da ni meni dokazov ati, ampak tebi. Povem ti
zdaj obenem, da boš mojo hišo zapustil enkrat za
vselej. Star si dovolj, išči si sreče drugod. Ko bi
imel kaj srca, moral bi mi biti za te dobrote hva¬
ležen, ki si jih užil od mene. Razloge sem ti povedal,
zakaj to hočem imeti, nekatere pa sam lahko veš
bolje kakor jaz; zato nečem govoriti o njih."

Mladenič zopet zaničljivo s strani pogleda svo
jega dobrotnika in mrmra sam pred se: „Najbrž
bom jaz dlje v tvoji hiši ostal, kakor ti, stari
suhoparnik!“

„Ce hočete že tako imeti, zapustil bom vašo
hišo, ker me videti ne morete," pravi Vilibald. „Ali
mi boste dovolili, posloviti se pri milostivi gospe?"

Pri tem vprašanju se je zopet vitezu zardelo lice.

„Pri nji nimaš opraviti ničesar; meniti se ni¬
maš ž njo ničesar. Da ti tudi to povem, zdi se meni
in še izmed služabnih ljudi v hiši marsikomu, da si
imel ti več govoriti ž njo, kakor prav. Tega pa jaz
ne morem trpeti in že pred vojno sem imel misel,
ki sem ti jo zdaj izrekel, da si pojdeš drugam po
svetu boljšega očeta iskat. „In da boš vedel" —
pravi vitez s povzdignenim glasom — „da boš vedel,
kako te poznam v globino tvojega malovrednega
bitja — ti bi bil nemara rad videl, da bi bil jaz
poginil v boju; in če hočem izreči najtežjo in naj-
grenkejšo misel, ki me navdaja že vse dni od boja

108

sem: ti bi bil sam pripomogel k mojemu pogubljenju.
Ni se ti treba izgovarjati. Jaz sam želim in verujem,
da so moje zares težke misli prazne, kakor zelo me že
tudi tvoje čudno vedenje med bojem hoče utrjati v njih.“

Mladenič sam je po teh besedah, nekako za¬
molklo izgovorjenih, obledel, bodisi da hudobnež ni
mislil, da bi ga vitez tako globoko pregledal in njegove
najskrivnejše namene spoznal, ali pa da se je bal
hujšega nastopa Francetove jeze, ker je vedel, daje
telesno starejši dokaj močnejši od njega in da v
tedanjem času smrtno maščevanje ne bi bilo nič
nenavadnega, niti neslišanega. Vendar ni izkušal
opravičiti se tega strahovitega obdolženja. Starejši
jezdec je morebiti spoznal, kaj je v trenutju gnalo
mladeniču kri z lica, ker je dejal:

„Pač bi ti bil marsikdo med nami v prejšnjem
in še v sedanjem času naklonil vso drugo kazen.
Ne bil bi te samo spodil iz hiše, ampak — — že
veš, kaj imam v mislih. Od mene pa se nimaš bati
ničesar. In kadar bom slišal, da si se po svetu dobro
nosil, da si spoznal človekovo nalogo v življenju in
prisvojil si kreposten in moški značaj, potem imaš
pri meni še vedno pribežališče in zavetje bolj kakor
vsak drugi. Zdaj sem ti povedal vse in bodi mir
besedi. Vrni se z menoj za toliko, da ti dam tvoje
reči. Dobiš mojega najboljšega konja in popotnico,
potem pa misli in išči, kje te čaka sreča. To je
moja poslednja beseda, zato molči.“

109

Rekši izpodbode konja in v diru jahata ob tožno
deroči Kolpi bližnjemu gozdu nasproti. Solnce je stalo
na višku svojega tira in je pripekalo z vso vročino
svoje poletne moči. Kraj je bil samoten; le malokje
se je prikazala gruča hišic, ponižna vasica ubogih
slovenskih kmetov, ki se še zdaj niso bili popolnoma
otresli prirojenega in v prejšnjih dneh zopet ponov¬
ljenega strahu pred starim strašnim sovražnikom
svoje zemlje in vere. Marsikaka ženica je, blagoslov
v srcu in na jeziku, izza ogla lesene koče gledala
za jezdečima vojakoma, ki sta tudi pomagala, da so
vraga odpodili in tako njeno domačijo in njeno dete
rešili iz nevarnosti in pogube. Zopet tam ju je domov
jezdeča videla mlada žena, in solze soji polile tožeče
oči, zakaj mislila je: če se bo pač, in kdaj pač se
bode vrnil moj mož poročeni? Kaj bom reva vdova
počela, in kaj bo dete nama rojeno sirota počelo,
ako so ubili njega !“ Ponosno in grozeče pa so v oblake
moleli trdni skalnati gradovi po bližnjih in daljnih
hribih in gričih, stanovanja moči in oblasti, pravice
in krivice, zaslombe in zatiranja v prejšnjem in on-
danjem času, dandanes v razvalu in podrtiji le žalostne
priče nekdanjih čudovitih dni. Vrata in druga vhodišča
v ta silovita zidovja so bila zaprta in resnobno je
bilo videti čuvaja koračiti nad strmim robom trdnjave
ter zreti v daljo po ljubljeni deželi: vse to znamenje,
da je bil sovražnik v zemlji in gospodar grajski
z doma.

110

Tiho sta bila prijezdila naša jezdeca globoko
v gozd.

Mislil je vsak sebi; starejši ni hotel govoriti,
mlajši pa ali se ni upal, ali pa je bil trdovraten
dovolj, da mu ni bilo mar za resnobne in ostre be¬
sede, ki bi bile marsikoga pretresnile vse drugače.

Debela hraščina je rastla okoliinokoli in košate
veje so molele na ozko kolovozno pot, po kateri sta
se oba vojaka zdaj počasno, zdaj v lehkem diru po¬
mikala dalje. Gladkopernate bukve so si v vetru
šepetale, kako dolgo že ni bilo v gozdu slišati drugega
kakor cvileča kola kmetskega drvarja, ali zamolkel
korak temnega oglarja, ki je s sekiro na plečih
mimogrede skrivno bogu potožil svojo revo, sužnost
in nadložno pokorščino neusmiljenemu graščaku.

„Tukaj bom odjahal jaz,“ pravi France Rojar
in pokaže na lepo tratino pod hladnim gabrijem,
kjer se je voda stekala s skalnatega jarka in se
zbirala v plitvi lužici. „Konja sta žejna, tu se da
napojiti/

Vilibald ni odgovoril ničesar, skočil je še on raz
konja, snel mu peneče železne uzdnice iz gobca in
ga vedel do vode.

„Konja mi boš pregrel; ali ne vidiš, da je ves
vroč. Pusti ga, naj se toliko pase, da se ohladi. Po¬
treboval ga boš še po svetu/ Tako je govoril stari,
in videlo se je, da se mu je jeza že nekaj ohladila,
zakaj glas je bil zopet prijazen in nekako očetovski.

111

Mladenič je sicer ubogal, spustil konja v zeleno
travo; toda na obličju se mu je brala še vedno tista
kljubovalnost, in srditi stranski pogledi na viteza niso
nikakor bili priča očetovske razmere med mladim

in starim.

Rojar je bil vtem iz sedla vzel torbo in raz¬
ložil nekaj mrzlih jedi po travi, poleg postavil zaprto
čašo starega vina in je mignil mlajšemu, naj je in
pije ž njim. Molče sta končala pojedino svojo in
molče izpila vino do kaplje.

Vilibald je legel vznak v senco in kmalu seje
videlo, da trdno spi. Stari mu je dolgo zrl v obličje
in skoraj solze so mu stopile črez trepalnice doli po
rjavem licu.

^Morebiti ga pokrivem sodim," je mislil. „Ne —
gotovo ni moglo jabolko tako daleč pasti od jablane.
Njegov oče je bil moj prijatelj; vse bi mu bil za¬
upal, in kako bi se mogla njegova kri, ki teče po žilah
temu mladeniču, tako izprevreči! Preveč sem ga ob¬
dolžil. Že iz zahvalnosti mu ne more kaj enakega na
misel priti; saj nehvaležnost ima samo človeško naturo
sebi nasproti. Ali hočem ovreči besedo, ki sem jo iz¬
govoril? — Preostro tudi nisem ravnal, morebiti je
bolje zanj. Naj gre malo po svetu, naj spoznava svet
in sam sebe, pa mi bo kdaj bolj hvaležen kakor zdaj
in mi bo morebiti na stare dni delal veselje."

Take misli so se vitezu podile po glavi, ko je
gledal spečega mladeniča. A truden od poti in more-

112

biti malo omočen od močne pijače, jame dremati tudi
on, in kakor bi mignil, je naznanjalo močno hrkanje,
da trdno spi.

Da ne bi bil nikdar zaspal!

Zakaj ta trenutek se vzdigne mlajši tiho s tal.
Plaho se ozre okoli. Posluša — daleč je bila gozdna
tihota, še ptice in sapice so bile umolknile, kakor bi
jih bil strah prevzel grozovitega črnega naklepa, ki
se je vzbudil v mladeničevih prsih. Ozre se Vilibald
na spečega dobrotnika svojega, divje mu zasije oko,
roka poseže po meč in srdit šepeče med ustni:

„Pač si presukan lisjak! Prav si sodil. Že doma
ti je bilo odločeno, da se ne vrneš iz boja. Zadosti
dolgo si živel, naredi drugemu prostor. Ko bi te bila
zadela turška sabla, bilo bi mi prav, ne bilo bi meni
treba paziti nate, ne bi bilo meni treba skruniti rok.
— Je li mogoče, umoriti ga moram! Umoriti? Ali se

ne bo moj oče povzdignil iz groba in-“ Pri tej

misli mladenič otrpne, poslednja zarja človeškega srca
se je oglasila v njem, da ne bi storil strašnega hu¬
dodelstva, pa duh peklenske izkušnjave ga v trenutku
zopet premaga. »Storiti hočem, kar mora biti! Ona
mi je velela, naj ga pustim v boju, naj strežem,
da ga ne bo iz turških mečev, ona mi je velela, ki
je njemu poročena, Djen bodi greh, jaz sem nedolžno
orodje. Hajd— na delo, zmrla roka! Sladko plačilo
te čaka doma. In če se ne upaš, izgubiš vse: dom,
imetje in srečo.“

113

Zažvižgala je mečeva ostrina po zraku in prile¬
tela spečemu junaku preko glave, težko, smrtno. Kri
se je pocedila, junak na tleh je čudno zastokal, kakor
v spanju, genil pa se ni. V drugo je zavihtel hudo-
delnik orožje, v drugo je mahnil, ko zasliši stopinje
po gozdu. Posluša, in čuj! to so človeške stopinje.
Brž v beg!

A izpričevalo mora imeti, da je stari gospodar
mrtev. Pa kaj ? Glava je bila ubita, kri se je cedila,
in geoil se ni! „Mrtev je,“ reče mladi vojak, ostroge
so bile hitro v konjskem boku in kakor strela je klo¬
potal konj po poti dalje in dalje.

8

2 .

Drvar in njegov sin.

lj|š^^lreteklo je nekaj minut, ko stopi iz gošče kakih
ifplf dvajset let star fant. Bil je slabo oblečen, v
hlačah in v srajci od debelega platna; na
nogah je imel lesene cokle in do kolena ne drugega
obutala kakor svojo rjavo kožo. Preko ene rame mu
je visela raztrgana in zašita halja do stegna, na drugi
rami pa je nosil na dolgem toporišču nasajeno težko
sekiro. Začrneli obraz in svetle oči so ti kazale gozd¬
nega sina, širokopleča postava kakor tudi velikanska
žilnata roka pa sta pričali, da je korenite telesne moči.

„Ko bi bil le za deset stopinj hitreje noge pre¬
deval, da bi bil videi, komu se je tako mudilo ! Pre¬
sneto je nekdo hitro jezdil tod," tako je dejal mladi
mož in se je malo ozrl po tratini. Zagledal je najprej
Rojarjevega konja.

„Konj! Šent naj me potiplje, če ni tudi kak
Človek blizu. Morebiti se je skril!" reče mladenič,
spesne sekiro z rame in jo trdo poprime.

„Jezus, Marija pomagaj! Mrtev Človek je tu pod
hrastom!" pravi dalje, zagledavši Rojarja v krvi.

115

Daši tudi je bil korenjak za dva moža, vendar ga je
pri tem pogledu obšel strah in nehote se je pomeknil
tri stopinje nazaj. Brž se je obrnil v hosto, odkoder
je prišel, del roko na usta in zaklical, da je daleč
odmevalo med drevjem:

»Oče! Oče!“

Že blizu se mu oglasi drug manj krepak glas.

»Brž, brž stopite!" vpije mladenič in vsvesti,
da mu je oče že blizu, stopi bolj srčen ubitemu bliže.
Odpre mu železni naprsnik in položi roko na srce.
Še je bilo. Ko pa razgleda pod razklano polovico
čelade presekano čepinjo in vidi, koliko krvi je ra¬
njenec že prelil, pravi sam v sebi: »Ta ne bo dolgo
dihal in ne bo več gledal, kako solnce vzhaja."

»Kaj je pa, Štete?" vpraša oče in prisopiha iz
gošče. Bil je mož že sivih las, vendar povsem sinu
podoben, razen da ga je bila starost toliko že uklo¬
nila, da ni nosil glave tako pokonci in da je bil
videti malo manjši. Imel je na rami še težjo sekiro
kakor Štete, znamenje, da mu žuljava roka, čeravno
ostarela, vendar še ni otrpnila.

»Tukaj je ubit človek, oče! Malo še diha,"
pravi Štete.

»Bog in vsi svetniki na pomaganje! To so sto
rili Turki! So že zopet v deželi! Te dni je bil boj,
zmagali so gotovo in zdaj smo izgubljeni." Stari
drvar sklene roke in kakor Boga na pomoč proseč
pogleda proti nebu.

8 *

116

„Če so ga Turki ubili, oče, je bil gotovo en
sam. Jaz sem dobro slišal, da so samo štiri podkve
bežale tod po poti.“

„Nič ne verjemi,“ pravi stari. Jaz sem jih že
videl v tvojih letih. Kjer je eden, tam jih je še več
blizu; posamezni se ne razhajajo. Le brž beživa
domov, če ne, nikdar več ne boš videl svoje matere,
ali pa morebiti bi se ti pripetilo, kar se je že neka¬
teremu, da ne boš hodil dolgo po kranjski zemlji.

„Kaj naj pa počnem s tem človekom? Mrtev
še ni, morebiti bi se mu dalo pomagati?“

„Pomagaj najprej samemu sebi. Temu ne mo¬
reva storiti dragega dobrega, nego če ga pokopljeva,
kar vendar ne bo zamujeno, če naju ne bo treba
pokopavati prej, kakor bi mislil. Le hitro domov!*
reče stari.

Štefeta je zdaj tudi obšla bolj očetova misel,
jel se je bati za očeta in mater in sestro.

„Oče, jaz tečem domov. Gotovo bodo vedeli, če
so res Turki že tukaj. Vi pa pojdite po poti pa dobro
pazite, in kjer so uglajene kolovoznice, ogledite, če
je kaj sledi. Če ne boste opazili ničesar, pridite sem le
nazaj. Jaz še vedno malo mislim, da jih ni, da sem
slišal samo enega. Precej pridem nazaj če ni nič in
bom vam zaklical, vi pa meni.“

Rekši izgine Štete na dolenjo stran poti v hosti.
Klopotajoče cokle so se slišale nekaj časa, ko je
mladenič tekel črez suho brst in gosto grmovje. Stari

117

(Urar pa jo je krenil po poti, odkoder smo poprej
videli prijezditi dva bojnika. Tiho je stopal, držal sekiro
pod pazduho pripravljeno, oko pa mu je bilo daleč
pred korakom ter je ogledalo varno in skrbno vsako
grmičje, vsako drevo, vsak ovinek. Pri najmanjšem
oglasku je dedec postal in poslušal.

Zopet je bilo vse tiho v samotnem gozdu. Le
konj je oddaljen mirno mulil travo — nevede, da mu
gospodar v nesvesti in smrti blizu leži pod košatim
drevesom, udarjen od hudobnega nehvaležneža; zdaj-
inzdaj se je slišalo dolgočasno brglezovo kljuvanje
po trdi hrastovi skorji, kateremu je odgovarjala v
senčnatem višku samotna žolna s svojim tožnim grlom.
Ranjencu že ni več kri tekla iz rane. Ker seje bila
sčasom senca zasukala toliko, da je prišel ležeči na
solnce, se je narejala po obleki in obličju krvava
strjena skorja. Dolgo časa je bilo preteklo. Naposled
je prišel stari drvar zopet nazaj. Toda po hitrejšem
in brezskrbnejšem koraku soditi so bili vsi njegovi
strahovi izginili, moral se je prepričati, da je bila
njegova bojazen prazna, da Turkov ni čutiti in da
je kak domačin pobil viteza. Prvo delo je bilo starcu,
da je potegnil ranjenca zopet v senco, drugo pa, da
mu je pregledal rano in opravek. Našel je pri njem
mošnjo napolnjeno in iz tega je sklepal, da navaden
razbojnik tu ni roke iztegnil po njem. Videvši lepe
denarje, je mislil nehote na bogato plačilo za pogreb,
ise vitez umrje. Vendar si je izbil to iz glave in rekel:

118

„Bog in sveta Barbara mi nakloni srečno poslednjo
uro! Do sivih, las sem pošteno živil sebe in svoje
otroke, pred grobom me Bog varuj hudobnih želja.
Svojemu bližnjemu ne bom voščil smrti. A čudna je
ta reč kakor pokresni sneg, da se tak korenjak ni
nič branil, ker ima meč v nožnici in nož za pasom
in še v sedlu vem da tiči kaka tistih neznanih strelb,
kakor jih je izumil novejši svet, da nas Bog varuj
groma in bliska! Še jaz, kakor sem jih sedemdeset,
bi se ne dal vsaki šljevi potolči na travo. Ta se je
pa enemu pustil meni in tebi nič mar, saj se vso
pot sledita samo dva konja."

Tako je govoril starec sam zase in prinesel
vode v svoji kapi, od bukove gobe umetno raztegnem
in zdelani, ter je močil in izpiral ranjencu senci in
rano. Vendar poleg vsega truda svojega viteza ni
mogel obuditi. Edino znamenje, da je še življenje v
njem, je bilo to, da se je semtertja lehno zgenil in
da se je obledelo lice časih nekaj zardelo.

Zaslišijo se v tem trenutku koraki in razgovor
dveh mož, ki sta se naglo bližala kraju. Po govor¬
jenju in hoji spozna stari svojega sina, in ko stopita
dva moška na svetlo, vzklikne stari drvar vesel:

„Menda te je Bog prinesel, Črtek!“

»Kdo  pa me bo nosil,“ odgovori mož, ki mtt
je veljal klik. Bil je ta novi prišelc Črtek, majhen
možak, droban in suh. Male, svetle oči so vedno na-
mežikovale, kakor ne bi hotele videti gostih peg po

119

grbavem nabranem licu. Na glavi je imel od lisičje
kože nerodno skrojeno kučmo, ki je visela na levo
uho. Spodaj pod nogami si zastonj iskal obutala,
črtek je rajši hodil bosonog. V desnici je na trti
privezano nosil še krvavečo vidro in železen obroč s
tremi ostrimi žeblji. Težko bi bil današnji dan človek
spoznal to okorno orodje za „lisieo“ ali past, in vendar
so krvave proge po obroča in zobeh bile očitna priča,
da si Črtek s tem hitro dobi mesa v skledo. Ob
boku na desni strani je pol v usnjatih hlačah tičal
skrit komolec dolg nož v nožnici, takšen kakor so
jih slovenski kmetje po nekaterih krajih zavoljo časti
in za brambo nosili še pred tridesetimi leti.

„Ta je eden iz gospode, maček te potiplji; ko
bi vedel, daje tako hudoben in nevoščljiv, kakor naš
lakomnik, le ta iz grada, ne bi se ga teknil,“ pravi
črtek, videvši ranjenca. „Kaj naj počnemo ž njim?
Mrtev še ni, da bi ga pokopali. A tudi mislim, če
ga jaz vzamem v roke, če mu izperem udarce ter ga
namažem z lisičjo in'polšjo mastjo pa s kakovo rožo,
da mora potlej živeti, ko bi tudi silil v pekel, kamor
bodo šli menda vsi gosposki ljudje, ki menijo, da
kmet ni Človek." ,

„Pusti zdaj svojo togoto na gospodo; pomagaj,
da moža spraviva domov; tu ne bo ležal. Morebiti bi
bil ge umrl tu v hosti, ko bi ga ne bila našla s Šte-
fetom. Turkov ni čutiti nikjer," je dejal drvar.

120

„Turkov? Kaj še! Kaj ne vesta, da so že včeraj
povedali, kako so jih potrli naši in hrvaški možje?
Jaz pravim, da jih ne bo več, in nikoli boljšega nego
to, ker ti tatovi so še hujši kakor naši volkovi in
naši gospodje, ki poštenemu človeku branijo žival
loviti in pobijati, ki jo je Bog ustvaril za potrebne
ljudi, pa ni nič razsodil ne rekel, da jo sme jesti
samo graščaki"

„Jaz sem bil ves v strahu že blizu doma tekel,
čeravno nisem verjel, kar so trdili oče. Zase se nisem
bal, naj bodo Turki doma ali tukaj, ali za mater in
sestro! Dobro, da sem vas dobil, črtek! Ko bi vas ne
bilo, tekel bi bil do doma in še bi morebiti ne bil
ničesar zvedel, ampak domače ljudi bi bil pripravil
v nepotreben strah," govori Štete, ki je bil vtem dva
kola s trtami prevezal in počrez prepel zelenih vej.

„ Vidva ves teden po gozdu rijeta in drevje iz¬
podjedata, zato pa ne vesta ničesar, kaj se godi okrog,"
pravi Črtek in tiplje ranjenca po glavi in po okrvav¬
ljenih krajih života. „Jaz pravim, da ne bo umrl,
valjal se bo pa valjal lep čas, predno bo stal na
svojih nogah. Kar nesimo ga v kočo, če je prav eden
hudih gospodov, naj se okreva in naj spozna, da ima
kmetski človek tako srce kakor on, ali pa še boljše.
Morebiti bom jaz tudi kdaj tako bolan ležal, da bo
prežala smrt na moje kosti, in tačas mi bo takisto
povšeči, če me bo kdo zavlekel v posteljo ali mi
snel kapo z glave."

£

121

»Bolnikom streči in mrtvece pokopavati je te¬
lesno dobro delo in bog je bo povrnil/ pravi drvar.

Za tem poprimejo vsi trije možaki Rojarja in
ga deno na nosilnico, ki jo je bil zgotovil Štete. Oče
in sin primeta vsak na enem koncu za kola, Črtek
pa ujame koDja in vsi trije odidejo z ranjencem in
konjem po ozki, komaj razločni stezi pod gostimi bu¬
kovimi vejami proti vodi navzdol.

3 .

V gradu.

a nevisokem, okoliinokoli z zelenim poljem
omejenem hribcu je stal skromni gradič Ro-
jinje.  Proti zahodu so ga varovali visoki
skalnati skladi iz stvarnikove roke ; na drugi strani pa,
kjer se je laglje prišlo do zidanja, ga je branil globok
prekop in visok zid. Posestva okrog ravno ni bilo ve¬
liko; vendar Rojarji, umni gospodarji in mirni gospodje,
so znali v tihih časih varčno in pametno živeti in so si
tako napravili lepo imetje v drugem blagu. Pohlevne
vasice okrog, ki so imele v Rojinju delati tlako, so bile
zadovoljnejše s svojo gospodo, kakor kmetje mogočnih
plemenitnikov. Zato pa je tudi marsikatera molitvica
v poletnem večeru puhtela iz nizke koče proti nebu,
naj Bog srečno privede dobrega gospodarja Rojarja in
njegove hlapce, vaške mladeniče, iz turške vojne.

Solnce je stalo že na robu v zapadu in zmerom
večje in večje so narastale sence sadnega drevja pod
gradom. V prostorni izbi v zgornjem nadstropju je na
oknu slone v mislih utopljena grajska gospa Rojarjeva
zrla v daljo. Bila je ženska kakih štiriindvajset let

123

stara, krasno oblečena in nenavadne telesne lepote.
Njene oči so bile obrnene proti gozdu, odkoder je
poglavitna pot držala proti gradu. Nestrpljivo je vedno
in venomer zrla tjakaj v daljo. Morebiti je priča¬
kovala moža? Težko, zakaj znano je bilo vsem, celo
služabnikom, da se ne meni mnogo zanj. Ali težko
je človeku videti v srce, zato ni nobeden mogel vedeti,
kaj je tedaj želela v srcu.

Za njo je na stoličku slonelo nežno, sedemletno
dekletce. Žalostno je povešalo glavico in v velikem
modrem očescu se je bleščala tiha solza. Bila je to
Anica, Rojarjeva bči iz prvega zakona. Večkrat je že
dete vprašalo svoje mačehe, kdaj pač pride ljubi oče
domov. Ali mačeha, namesto da bi bila tolažila hčer,
ji ni odgovarjala ničesar, ali pa ji osorno rekla: „Turki
mu bodo glavo odsekali in morebiti ga ne bo več.“
Daši tudi dekletce tega mačehi ni verjelo, vendar je
pustilo svoje navadne igre pri miru in je tiho ihte
sedelo sredi sobe in morebiti nedolžno oko proti
nebu obračalo in molilo, da bi ne bilo res, kar pri¬
poveduje huda mati.

Zdajci zapazi mlada žena z okna posameznega
jezdeca, prišedšega iz gozda. V mraku ga oddaleč ni
mogla razločiti. Zdel se ji je velik, morebiti je mož
njen, je mislila in prebledela. Ko pa je pridirjal bliže,
je spoznala, da to ni Rojarjeva nespretna podoba \
spoznala je — in oči so ji jele strastno sijati in ne
mirno se je iztegovala črez okno — : to je Vilibald sam.

124

Naglo je zaprla okno ia skozi dari venkaj tekla po
stopnicah doli na dvorišče. Malo dekle je mirno dalje
sedelo in ni zapazilo ničesar, kar je mater tako ču¬
dovito genilo.

Nanaglem se zdaj po gradu raznese od ust do
ust strašna novica, ki jo je prinesel Vilibald, da je
gospodar France Rojar od Turkov ubit obležal na
daljnem polju. „Drugi dan po bitki sva se napotila
domov 11  — tako je pravil mladenič strmečim hlap¬
cem — „in sva bila že dobro daleč od bojišča. Kar
naju zajame velika tolpa turških begunov, braniva
se na vso moč, on pade, jaz pa sem komaj ušel . 11
In kako bi bilo mogoče, da bi ljudje ne bili verjeli
mladeniču ?

Le ena oseba v gradu ni verjela mladeničevi
besedi, namreč žena Rojarjeva. Hinavsko se je sicer
silila hudodelnica na jok, dokler so jo drugi ljudje
videli; ko pa sta bila z Vilibaldom sama, je obrisala
posiljene solze in vprašala:

»Torej ga res ne bo več nazaj ? Ali dobro veš,
da je mrtev ?“

Glas se ji je pri tem vprašanju tresel in lepo
lice je čisto izgubilo rdečo barvo, zakaj vest ji je
očitala njeno strašno krivdo.

„Moj meč ti je priča, moja roka in moje oko,
da ti ne bo nikdar več prišel v sobo . 11

»Tvoj meč ? 11  povzame ženska in strah ji pretrese
ude — »Kaj? Ti vendar nisi s svojo roko-—?“

125

„S svojo roko," reče mladenič, kakor bi pravil
kako navadno reč — „jaz sam sem ga moral usmrtiti,
ker se Turkom ni dal. Zares to ni bilo lehko delo
in varno ne, vendar storil sem vse zavoljo tebe in
tvoje besede."

»Nesrečnež! Tega jaz nisem velela !“ — vzklikne
ženska in pade na sedež ter pokrije bledo lice; v vsej
strahoti in grozovitosti ji stopa njena in njegova hu¬
dobija pred oči.

„Nisi velela? Kaj pašo pomenile besede, kisi
jih mi jih pri slovesu šepnila na uho? — Pridi
sam  domov! si mi rekia. Jaz sem se zatajil sam in
človeško čuvstvo v sebi, da sem izpolnil tvojo željo.
Prišel sem sam domov, kakor si mi velela."

„Stran, morilca te jaz nisem hotela! In zdaj še
na mene odrivaš strašni krvavi greh!"

„Če si se bala greha, zakaj nisi ljubila moža,
zakaj si se obetala meni? Pač si neumna. Kaj ni
vseeno, ko bi ga bili Turki ubili, ali če sem ga jaz
enkrat udaril? Mrtev bi bil tako ali tako. Zdaj ga ni,
ne misli nanj, ampak kar si želela in sem jaz želel,
to se zdaj lehko izpolni. Zdaj se lehko vzameva. Svet
mora verjeti, da je padel pod turško sablo."

„Ali kaj, če pride na dan? Kaj, če ljudje zvedo,
da si ti pobojnik?" pravi ona s strahom.

„To ni mogoče, žive duše ni bilo blizu. Drevje
ne more  govoriti, to je prazen strah," pravi Vilibald,
a poznalo se je, da je bilo tudi njega groza te misli.

126

„ Ali morebiti ga nisi do mrtvega, o kaj bi bilo,
ko bi bil ostal živ in prišel nazaj?" govori ona.

»Če ni od kamena njegova glava, se ne more
vzdigniti nikdar več. Ne straši se, ni treba misliti na
to. Bo že vse prav in srečna bova živela brez njega.
Ko bi ga ne bil, moral bi bil iti jaz in morebiti tudi
ti po daljnem svetu za kruhom, zakaj vedel je vse,
kaj je med nama. Po poti mi je prepovedal, nikdar
več ne stopiti predte in v njegov dom. Tako vidiš, da
sem to moral storiti v tvojo obrambo. Pred vsem
svetom bi te bil postavil v sram," je govoril Vilibald.

Dokler ima človek krščanske misli dobrega ve¬
denja, dokler se ravna po pravilih in postavah, ki mu
jih je Bog sam vsadil v njegovo naturo, in ne pozabi
zlatih in blagih naukov, ki jih je pobožna mati vce¬
pila še v mlado srce: dotlej se varuje hudobije in se
ustraši zlega, nepoštenega namena; dotlej mu ni moči
razumeti, kako morejo nekateri ljudje tako zatajiti
vsako čuvstvo ljubezni do bližnjega in strah pred božjim
maščevanjem, da store grozovito krivico. Ali kadar
se človek vda poželenju in strasti, tedaj ogluši in
oslepi. Potlej zatare tisti glas, ki mu veli: to je prav
in to ni prav, on ne posluša vesti, ne vidi smrti pred
seboj ne misli na posmrtno življenje.

Le eno je, kar vidi, kar hoče doseči, in to je:
poželenje svoje. In ako je strast dosegla najvišjo stopnjo,
ne mara potem za nobeno postavo, vsakega dovo¬
ljenega in krivičnega pomočka se poprime, da vse

127

zavire in zadrege premaga in pride do svojega na
mena. Lehko se taki ljudje začasno utolažijo in si za
nekoliko časa upokoje vest, toda Bog je naredil, da
imajo vednega sodnika sami v sebi, da jim vest
nikdar popolnoma ne zaspi.

Tako sta se tudi naša dva mlada človeka kmalu
znala utolažiti in sta si celo delala upanje, da bosta
srečno živela.

Čudno se je sicer zdelo Rojarjevim hlapcem,
ko so prišli iz boja in niso našli gospodarja že doma.
Vendar se jim je lehko mogoče videlo, da je drhal
raztepenih Turkov udarila na dra samotna vojaka in
jim usmrtila ljubega gospoda. In tako ni nihče slutil
vnebovpijoče krivice in hudobije.

Nekaj tednov potem je bilo v okolici slišati, da
Rojarjeva vdova posebno rada vidi rejenca svojega
prejšnjega moža in da ga misli vzeti v zakon. In ker
se je mladi človek znal prilizniti in prikupiti ljudem,
niso imeli ničesar govoriti zoper to; mnogo jih je bilo
celo, ki so mladeniču privoščili to navidezno srečo,
ker so ga imeli za poštenega, nič napačnega človeka.
Samo nekaj je bilo, kar ljudem ni bilo povšeč, in česar
marsikdo ni verjel, namreč pravljica, da nova dva
zaročenca ne moreta videti hčerke Rojarjeve, Anice.

To ubogo dekletce res ni imelo nobene vesele
ure več, ko je slišalo, da očeta ne bode domov, da je
umrl v daljnem kraju. Saj po materini smrti ni imelo
nobenega človeka, do katerega bi se bilo z zaupljivo

128

ljubeznijo obrnilo ; le oče ga je ljubil kakor svoje
oko, mačeha se ni že poprej veliko menila za otroka.
Zdaj, ko so se okolnosti tako izpremenile, je bilo
dekletce popolnoma zapuščeno. Nihče ni vprašal po
nji, nihče ji ni brisal nedolžnih solz z mladega lica,
celo stara pestunja je morala pobrati svoja kopita in
iti iz graščine, ker se je predrznila pritožiti se pri
gospe, da je otroku slabo in da ne bode dolgo živel,
če se bo tako malomarno ravnalo ž njim. Od dne
do dne so bolj ginile rdeče rožice z dekličinih lic,
tako da je stari služabnik Jernej, ki se mu je Anica
smilila, dostikrat z glavo majal in nejevoljen neka¬
terim svojim tovarišem pravil, da današnji dan ljudje
nimajo nič srca in da, če bo tako šlo, mora naposled
uboga, zapuščena in zametovana hči rajnega go¬
spoda še poginiti.

„Ej, ko bi bil rajni gospod tako vedel, da se
bo po njegovi smrti otroku tako slabo godilo, nikdar
bi se ne bil dal Turkom ubiti, ampak naj jih je trideset
prišlo nanj, bil bi jih rajši edenintrideset potepel in
pognal," rekel je stari Jernej svojemu prijatelju
na uho.

»Menim!“ — odgovori Tone. „Ali bi bil pa
doma ostal. Pa kaj čemo, človek ne ve, kje ga čaka
nesreča in ne more dragim gledati v srca. Kdo bi
bil pred letom mislil, da je ta Viiibald tako nehva¬
ležen, kakor se zdaj kaže proti dekliču, ki je dober
in tih kakor angel iz neba."

129

»Kdo mislil!" je šepetal Jernej. »Povem ti,
Tone, da jaz nisem samo mislil, ampak sem tudi
vedel. Jaz sem že trd in star in napol brljav, pa
sem vendar napol izvohal, da sta z gospo več kakor

je prav."

»Zakaj pa nisi gospodu povedal, morebiti bi
bil ostal doma?"

„ Saj sem ga opomnil, ravno predno se je
napravljal na vojsko. Pa meniš, da je verjel, prav
nič, ti pravim. Beži čenča, beži, tako mi je dejal, in
na vse to sem jaz ostal čenča — res je tako," pravi
Jernej žalosten.

»Ej, saj je Bog še živ!" pristavi Tone.

»In pravijo, da je Bog oče sirot, kar je tudi
res. Zatorej bo že on vse zapeljal na prave kolo¬
vozne," pritrdi Jernej.

„Midva morebiti že poprej umrjeva, predno
tega učakava, zakaj na koncu sva."

„Umrl bom, umrl, morebiti prej kakor mislim,"
pravi Jernej, »ali vodo jima bom še skalil pred
smrtjo. Le meni verjemi, ta naš mladi gospod se zna
res ljudem pridobrikati, pa ni za pol polovičarja
prida na njem. Star sem in ljudi poznam in vem,
da — samo tebi povem to besedo — on bi najrajši
videl, naj bi Anica umrla, da bi potem on imel vse
in babnica — Bog mi greh odpusti, da gospodinjo
svojo natihem tako imenujem. Ali jaz jima bom
skalil vodo. O Božiču grem stran. Še vem, kje je

9

130

t

Rojarjeva rodovina v četrtem kolenu rajnemu gospodu
v krvi. Tja bom šel in bom vse povedal, kako „svet
pelja in misli“. Ko bi imel do konca sveta vleči
noge, šel bom, boš že videl.“ —

„Ti si že mož!“ — pravi Tone, „prav praviš,
naj še svet ve, kar veva midva. Kadar pojdeš, bom
jaz dal za vrč vina, da ga bova izpila za popotnico/
Tako sta stara dva poštenjaka ugibala in sta
se razšla vsak po svojem opravku.

4 .

V koči pri Kolpi.

detje je bilo minilo. Hladni doevi so pregnali
vročino pasjih dni in mrzla burja je piskala
okrog nizkih streh po slovenski deželi. Kmet
je boje se zime in snega poslednje poljske pridelke po¬
spravljal v shrambe in proti mraku že rad zahajal
v gorko zakurjeno izbo.

Blizu Kolpe je samotno stala koča našega drvarja.
Na nerodnih, pol obtesanih branih in bornem skladu,
kakor tudi na luknjati slamnati strehi se je videlo,
da so bili stanovalci tega pohištva že iz starodavnosti
ubogi ljudje, ki od roda do roda niso drugega prosili
Boga, kakor: „daj nam vsakdanji kruh, za drugo
bomo že potrpeli in prebili do smrti.“ Konci hiše je
bil prislonen s protjem opleten hlev, v katerem je
stala marogasta stara krava in nekaj koz, nad njim
pa je bil oder obilo z mrvo natlačen, in to je bilo
vse blago revne družine. *»

Hišica je stala na jako prijetnem kraju. Za
hrbtom so se dvigale visoke skale in vrhu njih se
je začenjal prostoren gozd, v katerem so že odnekdaj

9 *

132

očetje iz koče pri Kolpi za tri ure oddaljeni grad
drva sekali in za to delo dobivali po nekaj meric
žita in drugega živeža. Pred kočo pa in na obe
plati se je razgrinjala lepa tratina do vode. To je
bilo drvarjevo polje in travnik in pašnik.

Solnce je bilo že nizko, in zapadni gozd je čim-
daljebolj zasenčeval zeleno tratino in skalovito pobrežje.

Pred drvarjevo hišo je na leseni klopci sedel
velik mož, ki se mu je že po obleki poznalo, da ni
gospodar te borne bajte. Bil je v lice bled in zelo
shujšan, očitno znamenje, da je ravno vstal od dolge
bolezni. Preko čela je bil obvezan s tenko ruto in
črez prsi je skrbno zategoval velik plašč, da bi se
zavaroval večernemu hladu in lehki pa precej mrzli
sapi. Pred njim se je v travi pasel velikanski konj,
ki ga je mož z nekim veseljem gledal, kako hiti
muliti napol velo travo.

Bralec je morebiti že ugenil, da to ni nihče
drugi, kakor France Rojar, gospod iz Rojinj.

Po dolgi bolezni je vitez danes vprvo vstal z
ubožne postelje. Vsi so trdili, da bo umrl na svojih
ranah in mrzlični bolezni, ki se ga je bila polotila
zavoljo preobilega odtoka krvi; le stari sosed Črtek
je na svoje polšje, lisičje in druge masti in svoje
rože, s katerimi je zdravil bolnika, tolikanj zaupal,
da je vedno pričal, prej nego pride zima, pojde tuji
gospod že lehko domov. In kakor vidimo, se stari
ni zmotil. Poslednjih štirinajst dni ga celo več ni bilo

133

k bolniku, ko je videl, da ni nevarnosti več, in da
ga bode natura sama popolnoma zacelila in ozdravila.

Kakor vsak novo ozdraveli Človek, tako je tudi
Rojar z veseljem, dejal bi vnovič rojen ogledoval
nebo in živahno okolico, vendar so to veselje kalile
druge misli, ki so mu nehote in vedno silile v glavo.
Mislil je na dom, na ženo, na otroka — in morebiti
na svojega pobojnika. Ni si še zdaj mogel popol¬
noma razjasniti, kaj je pač moglo nekdaj tako
dobrega mladeniča, ki se mu je imel za toliko
zahvaljevati, kaj ga je moglo navesti v tako strašno
hudodelstvo. Mislil si je vsakovrstne reči, našel je
tudi pravi vzrok, pa zopet si je vse ovrgel in jel je
dvojiti, če je vse res, kar je doživel in skoraj je
menil, da so vse to le sanje, da kaj enakega ni
mogoče v človeškem življenju.

„Ali se ne boste prehladili, gospod ?“ — S tem
ogovorom zbudi Reza, mlada, lepa deklica, drvarjeva
hči, Rojarja iz grenkobnih njegovih spominov in iz
premišljanja. — n Ali bi ne bilo bolje, da bi šli na
gorko, zunaj je hladno.“

Gospodu se je bledo lice nekaj razjasnilo;
zakaj dekle se mu je bilo zelo prikupilo s svojo
ljubeznijo in pripravnostjo, ki jo je v postrežbi v
vsej dolgi bolezni lehko videl. Ta nova skrbljivost
ga je genila in dejal je:

„Ne, deklica ljuba, hlad mi dobro de. Sedi tukaj k
meni, mati bo že sama skuhala večerjo, pa mi kaj povej.“

134

Dekle se je zardelo, približalo se, pa ni vedelo,
ali bi bilo prav ali ne, sesti k visokemu gospodu.

„Kaj boš rajša storila,“ jo vpraša vitez dalje,
„ali se boš možila tukaj doma, ali pojdeš z menoj
k moji hčeri v moj grad?"

Deklica ni vedela, kaj bi rekla, naposled je
dejala: „Saj nam niste še povedali, da imate hčer/
Daši tudi je namreč Rojar štiri mesece ležal bolan v
drvarjevi hišici, vendar ljudje niso zvedeli ne kdo,
ne odkod je, celo ne, kdo ga je pobil. Nekoliko se
niso upali vpraševati, z druge strani pa gospod ni
hotel rad razkladati na zvedave besede in je vselej
govorico zasuknil, če je kdo začel besediti o tem.

„Pač imam hčerko, dobrega srca je kakor ti,
in če jej bodem povedal, da si mi ti v moji bolezni
stregla, te bode imela rada," reče Rojar in polglasno
vzdihne.

„Ali je toliko stara, kakor jaz?" vpraša dek¬
lica, ki jo je neko veselje obšlo, če je mislila, kako
lepo se mora živeti v gradu.

„Mlajša je od tebe, pol otrok še.“

„Oh, kako se boste z materjo veselili, ko pri¬
dete zdravi domov," reče deklica pa pri tej priči se
ustraši in kesa, da je to izrekla, zakaj gospodov
obraz zatemni in obrvi se čudno zavlečejo na čelu.
Rojarju je morebiti pri dekličinih besedah prišlo na
misel, kaj bo našel, ko pride domov; morebiti je
mislil, kako strahovito se bode maščeval nad poboj-

135

nikom svojim; dekle pa je mislilo, da je gospoda raz¬
žalilo, ker je rekla njegove hčere materi „mati“ in ne
»gospa", kakor bi se moralo reči po njeni uvidnosti.
Vsa v zadregi je ravno mislila, kako bi svojo na¬
mišljeno nerodnost poravnala, ko gospod sam
izpregovori in vpraša:

»Kdo je le-oni tam v čolnn?“

Po Kolpi je plaval čolnič, in v njem je stal
majhen mož, ki se v mraku ni dal razločiti ne poznati.

„Oj, to je gotovo stric črtek," je vzkliknilo
dekle. Ko je čolnič dohajal bliže in bliže in se je na
ugibih veslačevih poznala mala suha podoba črtko-
vega strica, je videla drvarjeva Reza, da še dva
druga moška sedita v čolnu, ki ju je lehko poznala,
da sta oče in brat Štefe.

»Kako je to, da tega moža, ki mu praviš črtek,
že tako dolgo ni bilo blizu?“ vpraša Rojar.

»On gre vsako jesen po svetu, u  pravi Reza.
»Ljudje ga daleč po deželi poznajo in pravijo, da
vse ve, kaj pomaga za to in to bolezen. Vselej pri¬
nese obilo denarja domov in ve mnogo povedati,
kaj in kako se godi po drugih krajih."

Vtem so bili možaki iz čolna stopili na trato,
črtek je privezal svoj čolniček, in ker je Rojarja v
večernem hladu pretresel nekak mraz, je šel v kočo,
kamor so šli za njim tudi drugi.

Kmalu je sedela vsa druščina, Rojar, črtek in
drvar. Črtek je jel praviti, kako je s culo na rami

136

in palico v roki potoval po bližnjih in daljnih krajih
soseščine, koliko je v tej ali oni krčmi prodal svojih
zdravil, kako ga ljudje povsod radi vidijo, kako je
nekemu graščaku, ki ga je ravno lansko leto hotel
zapreti kakor goljufa in sleparja, letos ozdravil le
pega konja in mu tako „prav pod nos dal", itd.

„Pa tudi lepo svatovščino sem videl!" je dejal
Črtek, ko je že močno vse povedal.3

„Kakšna je bila?“ ga vpraša stari sosed.

„Le počakajte, vso pravljico vam bom povedal,
kakor sem jo slišal," pripoveduje črtek. — „Neki
kranjski gospod, precej daleč od nas — jaz bi vam
lehko z imenom povedal njegovo graščino, pa saj
ne veste kje je — ta je bil tako pameten, da se je
šel drugič ženit, čeravno je bil, kakor se govori, že
postaren. Vzel si je še celo mlado ženo in ni mislil,
kaj pravi govorica, da staro in mlado ne gre v eno
malho. Žena ga ni marala dosti in ko je vstal turški
boj to poletje, ga je silila na Turka, češ, naj starec
ostane na bojišču. In res je bil gospod že zopet
tako pameten, da je ženico obogal in šel na Turka. Ka¬
kor se je pripetilo že nekateremu poštenemu človeku,
tako tudi njega ni bilo več nazaj. V boju je starec tako
mahal in tolkel okoli sebe, da je izteknil smrt. Turek
ga je prebodel črez trebuh, da ni dihnil nikdar več.
No, to se je doma povedalo in babnici je bilo prav
povšeči in vzela je precej drugega. Kaj menite koga?
Rejenca svojega moža. Brž nekaj mesecev potlej je

137

prišel duhovni oče menih iz nekega kloštra in ju je
poročil. Jaz sem bil ravno naletel na poroko."

Rojar, ki poprej ni poslušal mnogo črtkovega
pripovedovanja, ampak po svoji navadi zamišljen se¬
del, je vzdignil pri tej poslednji pripovedi glavo in
vedno bolj je bledelo njegovo lice, vedno živahneje
so se mu svetile oči.

„Kje je bilo to?" je vprašal s takim glasom,
da so ga vsi preplašeni pogledali:

„Saj res,“ pravi — Črtek — „vi boste more¬
biti vedeli za kraj, če ste že kaj dosti hodili po
deželi. Na Rojinju  se pravi gradu."

Vitez pokrije z dlanjo obraz in se nasloni na
mizo. Bilo mu je hujše in teže kakor tačas, ko gaje
potuhneni morilec mahnil po glavi. Kri mu je vrela
po glavi in globoko je vzdihnil, kakor bi umiral.
Črtku, ki je hotel na dolgo in dobro popisovati,
kako je bilo ženitovanje, je zastala beseda v goltancu
iu ustrašeni so domači vpraševali gospoda, ali mu
je slabše in mu dajali razne svete.

Toda to ni trajalo dolgo. Rojar se ohrabri,
vstane, gre dvakrat po izbi gori in doli, postoji na¬
posled in reče: „Jutri zjutraj grem."

Zastonj je bilo, da je Črtek z glavo majal in
dejal: „Če greste že zdaj na pot, se vam povrne
bolezen." Zastonj so ga pošteni drvarjevi ljudje s
strahom prosili, naj ostane še nekoliko dni, da se okrepi.
Vsega tega gospod ni poslušal, ostal je pri besedi,

138

da drugo jutro odjezdi; pristavil je samo to, da naj
ga Štefe spremlja, kar sta tudi privolila oče in mati,
čeravno se nista rada ločila od sina, ki jima je bil
podpora na starost. Vitez jima je obljubil, da bodo
ali vsi lehko pr šli za Štefetom, ali pa da pride ta
nazaj, ako jim ne bi ugajalo seliti se na njegovo
lastnino, kjer jim bode življenje laglje in brezskrb-
nejše. Tisto ponudbo je storil tudi Crtku. Staremu
lovcu so prišle solze v oči, vendar je zmajal z glavo
in dejal: „Mislil sem včasi, da so vsa gospoda brez
srca; vi ste pa dobri, kakor zdaj vidim. Ali jaz bi
najrajši tu pri svoji vodi umrl iu si ne želim z vami.
Obiskal vas bom, obiskal, če mi poveste, kje je vaš
grad. Bog vam daj še dolgo zdravje in srečo." črtek
ni hotel nobenega denarja vzeti od viteza, rekel je :
„Kadar mi ga bo treba, tačas pridem ponj."

Rojar je ležal poslednjo noč v gostoljubni pre
prosti koči, ki ga je otela smrti; toda spati ni mogel.
Misli na dom, na reči, ki so se po Črtkovih besedah
tam prigodile, so mu podile spanec z oči.

Drugo jutro se je poslovil od preprostih priljub¬
ljenih mu ljudi in je odpotoval na konju, Štefe ga
je spremljal peš vštric njega hode.

5 .

Čuden dogodek na Rojinju.

a gradu Rojinju se je bila res prigodila tista
izprememba, ki jo je Črtek slišal na svojem
potovanju. Vilibald je bil vzel vdovo ali bolj
prav ženo Rojarjevo, katerega so imeli vsi za mrtvega.
Dosegla sta bila ta dva človeka svrho svojih naklepov;
vendar tega pravljica ne ve povedati, ali sta bila v
resnici srečna in zadovoljna. Lehko si je misliti in
najbrž bi se človek ne motil, če bi rekel, da jima je
v najlepših urah prišel mrtvi gospod kakor strašilo
pred oči in spomin njunega medsebojnega hudodelstva
jima pač ni mogel naslajati spanca.

Bilo je kaka dva dai po prigodku, ki smo ga
povedali v prejšnjem odstavku, ko se je nekaj v Ro¬
jinju pripetilo, česar ni bilo slišati vsak dan. Anice
je namreč nanaglem zmanjkalo v gradu. Nihče ni mogel
vedeti in misliti, kam bi bila mogla še otroška de¬
klica sama pobegniti na tako mrazen dan, ko je za¬
čela jesenska burja celo sneg nametavati.

140

Stari služabniki, ki so se prejšnjega gospoda še
vedno hvaležno spominjali in zavoljo tega ubogo, zdaj
toliko zapuščeno deklico milovali, so jeli zdaj vedno
očitneje godrnjati in so se tembolj jezili, ker nista
hotela ne gospod ne gospa nikamor poslati otroka
iskat, ampak sta oba malokatero govorila o tem, kakor
ne bi bilo nič posebnega, in če se je že kateri
zmenil o tem, se je grozil kaznovati deklico, kadar
pride domov.

Popoldne tistega dne je šele hlapec Jernej, ki
ni imel od straha ne miru ne počitka in je vrlo ren¬
tačil na gospodo, zvedel od stare dekle, da je Anica
poslednje dni vedno jokaje govorila o očetu, ter da ji
je pravila, kako se ji je že večkrat sanjalo, da je
očeta srečala v hosti. Starka je potem, da bi ubogo
deklico utolažila, vedeževala iz teh sanj, da oče najbrž
ni umrl, ampak da so ga Turki ujeli in da bo prišel
nazaj. Iz vsega tega je Jernej po svojem naturnem
razumu sodil in ugibal, da je najbrž brezumno dete
šlo res očeta iskat tja, kjer ga je videlo v sanjah.

Ko je Jernej ravno delal take sklepe in jih na
dvorišču razkladal svojim tovarišem, je prišel novi
gospodar Vilibald skozi vrata. Jernej stopi torej pre¬
denj in ga vpraša, ali ne bi bilo dobro, da bi kaka
dva hlapca Šla malo pogledat po okolici.

„Ni potreba," odgovori gospod, „saj ni dve leti
staro. Kadar jo bo zeblo, bode že prišla domov; saj
ve, odkod je šla. Ali nimaš drugega dela?"

141

To se je staremu služabniku zdelo vendar preveč;
zavndo mu je kri in je dejal:

„Jaz in mi vsi ne vemo za boljše delo, kakor
da poiščemo hčer rajnega svojega gospoda. Njen je
grad in mi vsi.“

Vilibald je svetlo in jezno pogledal starca. Ko
bi bil ta sam, bi bil morebiti čutil njegovo jezo. Ali
zdaj je gospod videl samo temne in srdite poglede
svojih hlapcev, premagal je za hip srd in dejal:

„Pojdi, kamor hočeš, s teboj tako ni mnogo
opraviti, če si doma ali te ni. Ne maram, če te ni več."

„Od svojih mladih kolen sem bil v tem gradu,"
pravi Jernej. „Poprejšnji gospod je bil tak, da ga ne
bo več enakega na Rojinju, vendar me je rad imel.
Če me vi nahajate drugačnega, bom pa šel, toda po
prej moram še najti otroka. Dajte nam tri konje, jaz
sem star in Tone in Vrban ne moremo hoditi, po¬
sebno ker se mudi. Dekle bo zmrznilo in vi boste
vse imeli na vesti — ne jaz.“

„Ti pes, tako se govori z menoj, poberi mi se
za vselej! Čakaj, ti bom že dal konja," je rjul srdit
mladi gospodar in potegnil bodalo; toda trije koreniti
hlapci so molče pa s svetlimi očmi stopili pred Jerneja.

Razkačen je odšel gospodar v grad in zažugal
hlapcem: „Jaz vam bom že posvetil."

»Zdaj gremo službe iskat," reče eden upornikov.

»Poprej pa še otroka rajaega gospoda," pravi
Jernej.

142

„če se poprej poberemo od tega volka, bolje
je,“ pristavi tretji.

„Jaz tudi mislim, da te ue bo pozabil, in verje¬
mite mi, med našimi tovariši bo dobil ljudi, ki nam
pojdejo za kožo,“ pravi Vrban.

„Nič se ne bojte,“ reče Jernej. „Dosti je še po¬
štenih gospodov, službe se ne manjka. Naš volk ima
pa tudi dannadan manj prijateljev. Saj nismo ničesar
storili. Le složni bodimo, pa se bo nas bolj bal,
kakor mi njega.“

Tisti večer še je potem trojica hlapcev zapustila
Vilibaldovo službo in stanovanje.

Ko se je popolnoma zmračilo, je potihnila burja;
ali sneg je zmerom gosteje naletaval izpod neba in
za pol komolca na debelo ga je napadlo. Tudi je
bilo precej hladno pod milim nebom in vsakdo se je
najrajši že v gorko izbo pomeknil in sedel blizu za¬
kurjene peči.

Pravljica nam je ohranila čudovit obraz iz te
noči. Pravijo, da je v gozdu, malo oddaljena od po¬
glavitne poti, stala samotna smreka. Sneg, ki je
bil pregrnil že povsod svojo odejo, je ostajal in se
obešal v debelih plahtah po gostih zelenih vejah in
je tako puščal suho, nepokrito zemljo ob deblu okrog
smreke. Na mahu pod smreko pa je čepeia uboga
deklica še otročjih let, grajska hči. Solze so ji bile
zmočile lice in lehko obleko; vendar ko je noč raz¬
grinjala Čim dlje tem bolj črna krila, ni moglo revišče

143

že vež jokati, le zdajpazdaj je zaihtelo in s slabim
glasom klicalo ljudi, zlasti očeta. Mladi ročici sta
vedno bolj plaveli in tresla seje vsa od mraza, kakor
šiba na vodi. Vendar nihče ni odgovoril na otročji
klic, vse je bilo tiho; le lehko šumenje na suho listnato
grmovje padajočega snega, lajanje izpod skale pri-
šedše lisice v dalji in grozovito tuljenje ponočnega
volka se je zdaj tu zdaj tam oglašalo v smrtni strah
ubogemu otroku.

Ravno zdaj bi bil človek skozi redko grmovje
in drevje zapazil v nočnem mraku dve črni podobi,
ki sta se vedno bolj bližali kraju. Smreka ni stala
več nego za dober streljaj od poti navzgor. Bila sta
dva popotnika, eden na konju, drugi peš. Konj je
gazil sneg v celo in spehan je koracal sopotnik po
konjskih stopinjah. Oba sta bila zavita in zavarovana
pred mrazom: jezdec v velik plašč, ki je pokrival še pol
konja, pešec pa v veliko plahto, ki mu je segala do peta.

„Če si truden, sedi na konja za menoj!“ pravi
jezdec in ustavi konja.

„Ne grem na konja, gospodi" odgovori oni „saj
sem vam že dejal, da nisem vajen sedeti na konju,
bolj brez skrbi stopam s svojima nogama. Sneg je
tudi čimdalje večji; ko bi oba sedela na konju, ne
bo mogel gaziti in še v kake zamete vas zanese potem.
Le jezdite sami, jaz nisem truden."

Pomikala sta se potlej počasi dalje. Že sta šla
mimo velike smreke in nobenega glasu nista slišala,

144

bodisi, da sta si bila preveč ušesa zadelala s plašči,
ali pa, da je bil otrok v dve gube zlezel in bil od
zmrzovanja iu straba nesvesten. Toda komaj sta bila
prišla štirideset korakov dalje, ko jezdec obdrži konja
in vpraša tovariša:

„Ali nisi ničesar slišal? 1 *

„Slišal sem, to je mlada lisica,“ pravi mlajši
tovariš šepetaje. Poznalo se je pa na glasu, da sam
ne verjame svoji besedi. Štefe — zakaj on je bil in
Rojar — je slišal dosti od Črtka in svoje matere o
divjem možu, kako ljudi straši in celo zavaja na na¬
pačno pot, zato ga je bilo vrlo strah.

„Meni se je zdelo, da Čujem otroški jok,“ rese
Rojar in posluša.

Vse je bilo tiho.

„Kako bo otrok prišel v gozd, gospod! Jaz vem,
da mlada lisica ali divji maček časih ravno tako vpije
kakor majhen otrok."

Zatem sta šla dalje. Nekaj časa potlej vpraša
Štefe: „ Gospod! Ali bova šla še daleč pohosti? Volkov
je dosti in če začutijo vašega konja, imava še mnogo
sitnosti. “

^Ničesar se ne boj, v pol uri sva v krčmi."

„0 jaz se ne bojim za se. Ali vi ste še bolehni
in mraz bi vam utegnil škodovati."

četrt ure potlej sta prišla na piano. Raztezalo
se je pred njima ravno polje s hribci in griči; toda

145

ločiti se ni dalo drugega, kakor tarapatam v dalji
kaka brleča lučea iz tihe hišice kmetskega gospodarja.

Rojar je nekoliko postal in razbiral bleščeče luči.
Sneg je bil zopet malo jeDjal. Lehko je ubral, kje
stoji njegov grad; toda niso ga obhajala tista čuvstva,
ki milo pretresajo človeka, ko po dolgem bivanju
med tujim svetom in tujimi ljudmi zopet oddaleč
zagleda mili domači kraj, svojo rojstveno hišo, pre¬
bivališče svojih ljubljencev. Zapustil je bil Rojar tam
ženo in milega otroka in zdaj je vedel, da je žena
drugemu roko dala v zakdn, drugemu, in sicer hu¬
dodelcu.

In kaj je ž njegovim otrokom? Bog je vedel,
oče ne!

Ou


10

6 .

Gospodar in hlapci.

ibre pol ure od Rojinja je na samoti stala hiša,
večje poslopje, kakor so bila kmetska sploh,
toda ne mnogo lepše. Zakaj samo spodnji del
hiše, to je podstava, je bila zidana, drugo pa je bilo
leseno. Ker je stala tik poglavitnega pota, so imeli
lastniki krčmo in so si bili pri tem sčasom tako opo¬
mogli, da so se oprostili vsakršne posebne pod-
ložnosti graščakom, in zdanja krčmarica, Mica Tro-
bljevka, je kaj rada poudarjala, da je sama svoja in
da že rajnemu njenemu ni bilo treba ne plačevati,
ne tlačaniti na Rojinju, kakor so morali njeni sosedje
v obližju.

Luč, ki je bleščala skozi nizka okna, in ravs
več glasov, ki se je slišal iz hiše, je oznanjal našima
popotnikoma, da je še nekaj ljudi pri vinu. Štete po¬
trka na vrata in kmalu se je v veži videla luč, zapah
se je odrinil in krčmaričin odrasli sin je popotnika
povprašal, ali gresta v hišo in ali naj konja postavi
v hlev.

147

Ko sta neznana moža stopila v hišo in stresla
sneg s sebe, so utihnili možakarji pivci okrog omizja
in gledali, kdo sta. Mlajši jim je bil čisto neznan,
starejši pa je bil tako v plašč zavit, da se mu ni
dalo videti v oči. In ker sta sedla blizu kurjene peči,
kjer je bilo napol tema, se niso več zanja brigali,
Čeravno se je nekaterim dozdevalo, da mora biti le-
oni v plašču več kakor navaden človek.

„MrzIo je zunaj,“ reče rejena krčmarica Tro-
bljevka potem, ko je nanesla novemu gostu in nje¬
govemu tovarišu pijače in nekaj preskrbela za večerjo.

„Mrzlo,“ odgovori Rojar nakratko.

„Debel sneg bo zapadel," govori ženska dalje,
ki bi bila, zvedeva in radovedna kakor vse babnice,
prav rada počasi zvedela in izprašala, kdo je ta go¬
spod, kaj hodi in kam. Zato je tudi še eno svetil-
nico prižgala in postavila na mizo. Toda Rojar ni bil
pri volji govoriti in tudi ni hotel, da bi ga bila zdaj
spoznala krčmarica, ki ji je bil prej dobro znan. Od¬
rinil je torej luč na drugi konec mize in se je zopet
zavil, čeravno ni bilo mrzlo. Krčmarica je kmalu uvi¬
dela, da se gospod neče podati v pogovor; zato je
šla k drugi mizi, kjer so bili prejšnji pivci že zopet
v živem posvetovanju.

Bili so ti pivci štirje možje in Rojar je čude se
spoznal tri hlapce iz svoje graščine. Čudil se je, da
so bili ravno taki, ki jih je on posebno rad imel za¬
voljo tega, ker niso veliko zahajali okrog; čudil se

10 *

148

je pa še bolj, ker je videl velike navezane cule na
klopi, kar je menda pomenilo, da so popustili službo.
To mu je potrdil tudi ves pogovor, ki so ga imeli.

»E, saj je Bog še živ, pravim jaz,“ govori starejši.

»To je vse prav in res, Tone!" se oglasi drugi,
„ali jaz pravim: Bog bo že svojo napravil; jaz in
ti in mi vsi si pa moramo zdaj tudi sami pomagati,
da si dobomo službe."

»Kaj bi zdaj to mislil!" reče tretji, „zdaj pij,
nate je prišla vrsta. Jutri vstanemo pa jo mahnemo
kam."

„Bog daj, da bi zalotili takega gospodarja,
kakor je bil rajni stari."

»On je bil zmerom pameten, samo trikrat ne.
Pa naj mi kdo reže, da ni taka," pravi drugi.

„Jaz pravim, da ni res. Rojar je bil mož nikoli
brezumen, zmerom pameten in dober in pošten. Ta
golobrada šljeva ni vreden, da bi na gnoju ležal, ki
ga narede Rojarjevi konji. Zmerom je bil pameten,"
vpije Tone, ki ga je bilo vino že razgrelo.

»Trikrat ni bil pameten," trdi oni s krikom in
vikom. »Le poslušaj ti mene. Najprej ni bil pameten,
ko je to babo vzel. Ona ni bila zanj, pa je dosti.
Drugič je bil kakor neumen, ker si je v hiši gada
izredil, tega Vilibalda — ko bi sem prišel, brž ga počim
za uho, če me prav zapro—, tretjič je bil pa še naj¬
bolj neumen tačas, ko se je dal Turkom ubiti, kakor
pravi tudi Jernej."

149

„Ce pa tako misliš, dobro govoriš," pravi Tone.
— „E, Bog te! Gospod Rojar poprejšnji je bil ves
drugi. Naj bi se mu bil kdo tako postavil, kakor smo
se mu mi danes, ko je hotel Jerneja udrihati, nikdar
bi ne bil današnji večer tako le pil tu, kakor mi zdaj."

„Sijeva je sijeva!" reče četrti.

„Ali zakaj je šljeva? Zakaj se ne upa ničesar
storiti? Zato, ker mu vest pravi, da ni nič vreden.
Ko bi bil danes vedel, da ima on pravico na jeziku
in v dejanju, bi bil že drugače stopil na noge. Tako
ga je pa grizlo, češ, saj bi res moral storiti, kar
pravi Jernej. A prišteval je ta potuha še druge reči,
to si že mislite."

Tako je govoril Tone in poklical še vrč vina.

Tuji gospod pri mizi tik peči je pri tem raz¬
govoru dva pota tako vzdihnil, da ga je krčmarica
gledala in hotela vprašati, ali je bolan, ali kaj. Ker
je slonel tih ob mizi ter ni ne pijači niti jedi delal
mnogo škode, jo je potrjalo še bolj, da mora biti
bolan. Toda nadlegovati se ga ni upala in čakala je
rajša, da bo kaj zapovedal. Bralec lehko razume, da
je imel Rojar vzrok, zakaj je sedel otožen, pobit in potrt.

Genilo ga je v njegovi žalosti samo to, ker je
vedel, da je pri svojih ljudeh še v dobrem spominu.
Več nego enkrat ga je bila volja vstati in stopiti
med hlapce; ali vselej ga je odvračal nekov premislek,
bodisi da je hotel več zvedeti poprej, ali da je imel
vse drugače načrtano, kako bo delal, ali da se je

150

bal, če ga bodo hlapci spoznali ali ne, ker je bil od
poslednje bolezni še shujšan in so bili preveč v veri,
da je mrtev.

„Kje je neki Jernej tako dolgo ?“ pravi zopet

Tone.

„Išče menda, pa ponoči ne bo ničesar našel/
reče drugi.

„Saj jaz pravim, to vse je čudno, da se tako
mlado zaleti; ali tako nevarno in grozovito vendar
še ni, kakor si misli Jernej. Meni bi bilo tudi žal,
ko bi se izgubilo, saj sem imel punčeta še sam za¬
res rad. Ali jaz pravim, da ni mogoče, da bi se iz¬
gubilo. Kje v kakovi hiši tiči, pri kakem kmetu. Saj
doma ubožici ni bilo prebiti. To so voleje, to niso
ljudje. Tako jo gledajo, kakor bi bila z materjo
priberačila.“

„Ubožica!“ — pravi krčmarica. — „Meni se
smili. Res ne more biti otroku doma dobro, da se v
takem vremenu spusti od hiše ! Jaz ne vem, če ti
ljudje mislijo kaj na Boga in na poslednjo sodbo
ali nič.“

»To jima še namisel ne prihaja ; ti pa jaz bova
na sodbi, onadva ne, tako si menda misli ta potuha
in hudoba.“

„Otroče je bilo menda že napol z uma/ pravi
krčmarica dalje.

„Kaj bi ne bilo! Saj je nežno ubožico ona
tako pogledovala, kakor hi imela hude oči, on pa še

151

grše. Otrok pa tega ni bil vajen, dokler je bil prej¬
šnji gospod Rojar živ in zdrav doma."

Rojar vsega tega govora v svojem zamišljenju
ni poslušal, šele ko je slišal, da zopet imenujejo
njegovo ime, je povzdignil v drugič glavo in poslu¬
šal. Toda zdajci so zašli na druge manj važne
pomenke, pri katerih so počasi za vrstjo po klopeh
polegli in pospali tako, da je naposled ostal sam
Tone, ki je krčmarici razkladal zdaj to zdaj to.
Tudi vitezov spremljevalec Štefe se je bil uttujen
dolgega pota zleknil po klopi. Krčmarici se je menda
zdelo že pozno in svečave škoda, zakaj opomnila je
viteza, da lehko leže, kadar hoče na posteljo, katero
mu je tik peči znesla vkup. Tudi starega hlapca
Toneta, ki je še vedno znal kaj novega povedati, ni
več tako rada poslušala in z večkratnim zdehanjem
hotela naznaniti, da snoči ni dosti spala, in da se
olje ne dobiva zastonj. Pa kakor se je videlo, naša
dva gosta nista bila s krčmarico enakih misli, niti
zaradi spanca in njegove potrebe, niti zastran dra¬
ginje borne svečave; zakaj tuji gospod je kakor
vkljub zamišljen slonel in slonel, Tone pa je pola¬
goma srkal kapljico iz vrča.

„Nekdo trka,“ pravi Tone, „pogledi, pogledi, to
bo Jernej."

Žena gre odpirat in res stopi stari Jernej v
stanico. Na obrazu se mu je bralo, da je žalosten
in potrt.

152

„Ni nič?" vpraša Tone in mu pomoli pijače.

„Kaj bo, kaj bo, o Bog v nebesih! Otroče bo
zmrznilo. Že leto in dan nisem toliko prehodil, pa
vse je bilo zastonj. Kakor bi se bila v zemljo vdrla."
pravi Jernej.

„Bo že Bog dal, da bo vse prav. Najbrž je na
gorkem, kakor mi. Saj ni že brez vsega uma," reče
mati krčmarica.

Vendar poštena Jernejeva duša se ni dala
utolažiti. Ljubil je mladenko, kakor bi bila njegov otrok.
Srpo je oči odpiral in nekaj časa molčal. Potem pa se
je naenkrat sklonil pokonci in staro trhlo lice je zažarelo.

„Za Boga?“ — je rekel in jezno udaril ob
mizo, „če se bo dekletu kaj zgodilo, potlej pa se
morda kaj pripeti, česar se ne sliši vsak dan. In pa
jaz pravim, da se bo stari gospod France Rojar,
tudi če trohni na Turškem, vzpel iz groba, ko mu
bodo na onem svetu povedali, da sta njegov rejenec
in žena vzrok, da je lastna hči v gozdu zmrznila —
v grobu se bo obrnil in bo prišel temu vražjemu
Vilibaldu kosti trest."

Zdaj je vstal tujec izza mize pri peči. Sele
besede Jernejeve so mu razjasnile strahovito novost, o
kateri je tekel pomenek tu med ljudmi. Bled in strašen
je stopil pred Jerneja in s čudovitim glasom vprašal:

„Kaj praviš, kaj je z mojim detetom?"

Jernej, Tone in krčmarica so preplašeni pogle¬
dali neznanca.

153

„ Jezus, Marija!" zavpije Jernej, odpre usta in
oči, in ko bi se bil strop nad njim spesnil in vrh
njega zgrudil, ne bi se bil mogel bolj ustrašiti. Zakaj
spoznal je to lice, podolgasti obraz, obleko, velikan¬
sko postavo — ves njegov stari gospod je stal tukaj.
Toda Jerneju ni nikdar na misel prišlo, da bi bil
še živ, mislil je torej zdaj, da je na njegov poklic
zares vstal vitez iz groba, da je ta njegov duh.
Rojar je videl to strašno otrplost, spoznal je hlap¬
čevo vero, zato je dejal z rahlejšim glasom:

„Jaz sem, gospodar vaš; niso me ubili Turki 1
Govori, kaj si dejal, kaj je z mojim otrokom?"

Zdaj je šele začela Jerneju navadno kri po žilah
teči, skočil je on in Tone pokonci in poljubovala sta
gospodu roko. Vendar je moral Rojar še enkrat
vprašati, predno je zvedel, kaj je z njegovo hčerko.
Kakor z uma je dirjal po izbi gori in doli in vzdi¬
hoval: „0 Bog, Ti me kaznuješ strašno! Poslednje v
upanje, ki me je vleklo domov, poslednja tolažba, ki *
me je vezala na življenje, tudi to si mi vzel 1 Zakaj
mi nisi dal umreti? Ali ni vse drugo že dosti strašno?"

Zdajci obstane. Na misel mu pride, da je v
gozdu slišal nekov otročji glas, ki ga je njegov
spremljevalec imel za krik mlado lisice. Iskra upanja
ga prešine, naglo ogrne plašč, pripaše meč in reče
hlapcema, naj gresta ž njim.

Dobro uro pozneje se vrnejo vsi trije v krčmo.
Rojar prinese nesvestno, napol zmrzlo dete v naro-

154

čaju. Krčmarica je bila vtem vzbudila druge speče
hlapce in jim povedala skoraj neverjetno čudovito
novico, da je stari gospod iz Rojinja živ in cel prišel is
vojske. Rojarja so le-ti sprejeli z veseljem in vriskom.

Rojar ni mogel do konca poslušati, kar so mu
potem zvesti služabniki pravili o domu. Čutil se je
od dolgega pota, premrazenja in bridkih izkušenj
poslednjega časa tako potrtega, da se ni mogel več
držati na nogah.

Ko je prepovedal hlapcem, da ne smejo pred
jutrom razoznaniti njegove vrnitve, in ko se je pre
pričal, da sta krčmarica in Jernej vse storila, kar
je bilo treba ubogemu otroku, kateri tudi potem, ko
je malo k sebi prišel, ni precej spoznal očeta —
legel je Boga prose, naj bi ga še vsaj nekaj časa
obranil bolezni, o kateri se mu je bilo po pravici
bati, da se po tolikem dušnem in telesnem trpljenju
povrne, tembolj, ker še ni bil popolnoma zdrav.

Vendar vsem prepovedim nasproti se je kakor
blisk razvedelo drugo jutro ne samo v gradu, ampak
po vaseh in posameznih hišah daleč okrog, da je
prvi mož gospe v Rojinju prišel nazaj.

Zvedavo so ljudje pričakovali, kaj se bo po-
sihdob godilo na Rojinju. To se ve, da ni nihče
slutil, s kako hudobijo je prišel Vilibald do tega
mesta in so zato mislili, vse se bode izlahka dalo
poravnati, stari bo stopil v svoje prejšnje pravice,
mlajši pa se bo moral umekniti.

7 .

Veselejša leta.

je France Rojar pravzaprav namerjal sto-
iti z Vilibaldom in svojo ženo, kadar pride
na dom, tega ne vemo za gotovo. Pravljica
nam pripoveduje dvoje: prvič pravi, da je imel namen
na strašen način maščevati se nad svojim pobojnikom,
svojo ženo pa najprej preskusiti, ali je bila tudi
ona v zvezi in zmenku z morilcem in potem vtekniti
jo v kakov samostan v vedni zapor, sosebno ko je
slišal, kako brezsrčno in neusmiljeno sta ravnala z
nedolžnim njegovim detetom. Pa če pomislimo, da se
je vitez v vseli dejanjih, kar nam jih je pripoved
ohranila, izkazoval dobrosrčnega in nikakor ne mašče¬
valnega in nekrščanskega, bomo rajši verjeli drugemu,
kar ljudje pripovedujejo, namreč da je hotel Vili-
balda samo iz svoje hiše pregnati, ženo pa kje
preskrbeti in ji dati priliko, da bi se spokorila.

Vendar ni mu bilo treba storiti ne tega ne
onega. Ko je prišel s svojo še bolno hčerjo na Ro-
jinje, ni našel nobenega, da bi bil ali ostro ali

156

krščansko postopal ž njim. Vilibald in žena sta bila,
začuvši jima neprijetno novico, nanaglem in tiho pobrala
nekaj dragocenosti in pobeguila. Nihče ni vedel kam.

Za prvega bi bilo morebiti še mogoče priti jima
na sled, ko bi bil Rojar hotel kakega opravičevanja
terjati od njiju; toda ni se moglo to zgoditi, tudi
ko bi ga bila volja. Zakaj komaj je bil na domu,
že ga je vrglo zopet na posteljo.

Že so ljudje ogibali, da bo prejkakorne grad
Rojinje prišel kmalu na tujo rodovino, ker je tudi
Anica od tiste čudne noči sem zelo bolehala. Pa
prišel je v zdravilstvu učen menih, in ko se je
spomlad jela bližati, so že hvalili Rojarjevi podložniki
Boga, da je stari, dobri gospod zopet na nogah. Še
prej kakor oče pa je bilo ozdravelo dekle, katero je
v očetovem naročju kmalu pozabilo hude mačehe in
nemilega očima.

Počasi so Rojarjevi sosedje in prijatelji zve
deli vso dogodbo in črno nehvaležnost Vilibaldovo
iD so viteza pogosto obiskovali. Tako je stari vedno
bolj pozabljal svoje grenke izkušnje, čas in premiš¬
ljevanja so mu dannadan bolj hladili srd in togoto na
sovražnika. Celo hudo se mu je nekako storilo, kadar
je pomislil, da lehko tista žena, ki je s sveto vezjo
njemu poročena, čeravno je morebiti vse zaslužila,
nadlogo in revščino trpi v daljnem svetu. Zato je pozve-
doval in popraševal po nji in po Vilibaldu, toda njun
sled se ni dal daleč iskati in ves trud je bil zastonj.

157

Minilo je tako več let. France Rojar po vrnitvi
iz bitke pri Sisku ni bil več tisti trdni koreniti mož,
kakor poprej, ampak vidno se je staral. Lasje so se
mu čedalje bolj belili, zastavna in močna njegova
postava se je jela od leta do leta bolj ključiti in
vedno manj ga je bilo videti.

Lehko si je tudi misliti, da ni bil v družbi
več tisti veseli mož kakor poprej, da je opustil lov
in vsakršno zabavo, kakršno je ljubil nekdaj, in da
je bil tih, zamišljen in resnoben starec, ki ni iskal
druščine ne veselja razen enega, ki ga je imel
doma, in to njegovo veselje je bila: hčerka.

Anica je vzrastla lepa devica. Bila je očetu to,
kar nam je vsem oko in še več. Zato pa mu je
bila edina skrb, da bi izredil iz nje krepostno, po¬
božno deklico, ki bi bila vredna hči poslednjega
Rojarja. Morebiti je kdaj starec vzdihnil sam ob
sebi v kaki tihi uri, da mu Bog ni dal sina, ki bi
bil z njegovim imetjem tudi njegovo ime hranil na
svetu : toda tega ne moremo kar naravnost reči, gotovo
je le to, da je bila želja zaradi Aničine prihodnosti
le-ta, da bi sama čednostna dobila poštenega mlade¬
niča v zakon, ki bi ji bil po njegovi smrti izdatna
bramba in zaslomba.

Da bo zeta dobil prav lehko, to je Rojar dobro
vedel. Anica je bila najlepše dekle v okolici, in
kakor se je videlo, bi si bil nekateri mladenič med
kranjskimi velikaši štel v srečo, krasno Rojarjevo

158

dobiti v zakon, morebiti toliko bolj, ker je bila
edina hči in edini otrok, in je bilo zagotovo priča
kovati, da bo imela za doto vse imetje, kar ga je
bilo na Rojinju. To imetje sicer ni bilo posebno ve
liko, kakor smo že povedali, vendar je zlasti med
manjšimi in srednjimi plemenitaši Rojar veljal za
precej bogatega. Znano je pa, da je bogastvo tista
reč, ki ueetom najbolj ugaja, kadar ženijo sinove.

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Pa kakor je -
vsej Rojarjevi usodi bilo zmerom kaj nenavadnega,
tako nam tudi pravljica v kratkih obrisih pripoveduje,
kako sta se Rojar s svojim poznejšim zetom
in Anica s svojim možem prvič seznanila po ne¬
navadnem in čudovitem potu.

Obiskal je Rojar nekdaj daljne svoje sorodnike
in je vzel s seboj tudi Anico. Tačas pa kraji po
naši domovini niso bili tako varni za popotne ljudi,
kakor dandanašnji. Po samotah in gozdih je bilo
vse polno klatežev, ki so živeli samo o tem, kar so
s silo vzeli drugim ljudem. Živeli so pa taki ljudje
takrat toliko laglje, ker gosposke niso bile nikakor
tako urejene, kakor današnji dan. Graščak je bil
samosvoj gospodar pravice in postave na svojem
zemljišču, ali dostikrat ni mogel ali ni hotel, ali se
ni potrudil, da bi potrebil take nemirne in brezpo-
stavne ljudi.

Ker je bilo ravno tačas mnogo slišati o
razbojnikih in njihovih nadlegovanjih, je bil vzel

159

Rojar precejšnje krdelce oboroženih hlapcev s seboj,
sosebno ker je šla ž njim hči in jo je hotel obva¬
rovati vsakršne neprijetnosti in nepotrebnega strahu.

Srečno je bila prišla mala četa na samoten
gradič na spodnjem Dolenjskem in po nekaterih
dneh se je vračala zopet nazaj.

Bilo je zvečer poletnega dne, ko so jezdili
potoiki skozi nizko hosto, komaj dobre štiri ure še
od Rojinja. „Nocoj gremo do doma , 11  je rekel stari
Rojar in je z očetovsko ljubeznijo utolažil bojazni in od-
svetne opombe svoje hčere, ki je jezdila tik njega.

Čeravno se je v zahodu še svetlikala zadnja
bleščeča proga večernega solnca ob vrhovih daljnih
hribov, je svetil že mesec v vsej krasoti na vzhod¬
nem nebu , tako, da so posamezni razrastli gabri
in sive skale, dvigajoče se ob jarku samotne poti,
kaj čudno zasenčevali nekatera mesta nalehko vzve-
ženega klanca, po katerem so jezdili popotniki. Dva
hlapca, starega Jerneja in mladega Stefeta, katera
zdaj tudi nahajamo v vitezovem spremstvu, je bil
Rojar komaj pred dobro četrtinko ure poslal naprej,
da bi doma na gradu napovedala njihov prihod in
ukazala pripraviti večerjo trudnim prihodnikom.

„Tod bi človeku ne bilo varno hoditi v mraku,"
je rekel eden hlapcev tovarišem.

„Jaz ali ti boš šel brez skrbi, ker nimava ni¬
česar," odgovori oni, „pa je vendar res pripraven
kraj za tiste, ki radi človeku pogledajo v žepe."

160

Ravno so bili vtem prišli na vrh klanca, ko
srečajo spehanega kmetskega moža, ki jim je ves v
strahu bolj kazaje kakor z jezikom pravil, da doli v
dolini je šest tolovajev udarilo na tri popotnike. Na
Rojarjevo povelje so hlapci hitro pognali, in ko bi
trenil, so zagledali boj med več možmi na sredi pota.
Dva sta bila še na konju, eden pa je bil že s sedla
padel in se je samo še kleče branil dvema drugima,
vtem, ko sta onadva štiri druge že komaj odbijala.
Po kriku in klicu na pomaganje so spoznali hlapci svoja
tovariša Jerneja in Štefeta. Tolovaji, videči nove so¬
vražnike, so se naglo umeknili, in ko je Rojar s svojimi
prišel na mesto, je videl, da je tretji med borilci
mladenič kakih triindvajset let, ki se mu je že po
vnanjem opravku poznalo, da je višjega stanu. Imel je
nekoliko razbito glavo, vendar je s Štefetovo pripo-
močjo še prišel na konja in se je ganjen zahvaljeval
Rojarju in sosebno dvema hlapcema za pomaganje
ravno o pravem času. Bil je to Peter Koren, sin precej
imenitnega graščaka v deželi in je z veseljem sprejel
Rojarjevo ponudbo, naj gre to noč na Rojinje ž njimi.

Jerneju je tudi malo kri tekla iz rane preko
čela; vendar šeni zmenil za to in čudno je bilo, da
je bil nekaj v misel vtopljen ter da ni po svoji na¬
vadi hotel praviti, kako se je branil in kako je mahal.

Precej pa, ko se je Rojar zmenil nekoliko s
tujcem, je poklical gospoda na stran in je skrivnostno
dejal, obrisavši si kri z lica:

161

„ Gospod, kaj menite, koga sem videl med temi
hudniki? Kdo meje  mahnil po -čelu, kaj mislite ?“

„Kri ti teče!" — je dejal Rojar, ki je starca
posebno rad imel in je šele zdaj zapazil Jernejevo
rano. „Obveži se najprej."

„0 nič ne de, malo je prasnil, drugega nič;  vsi
ti ljudje so zanič; pa kaj pravite, kdo je bil?“

„Kako li bi to vedel! Ali si morebiti ti kate¬
rega poznal?"

»Poznal sem ga, poznal, in tudi vi bi ga bili
spoznali, da-si je raztrgan in star videti in suh in
grd. A jaz ga nisem še zgrešil. Bil je — Vili  bal  d."

Rojar je ostrmel. Čudno ga je presunilo. On
med tolovaji?

„Ti si se motil," odgovori hlapcu.

„Motil? Ne ne, jaz imam res stare oči, gospod,
ali dobre. Komaj dvajset stopinj sva bila stran, ko
so padli na onega gospoda tukaj in precej ko sva
zagnala krik in se je ta človek spustil proti meni,
se mi je zazdelo, da sem ga že videl. Ves on je.
Vselej je bil boječ in neroden v orožju in še zdaj je
takov; zato se je mene lotil, najstarejšega, češ, ta
bo že šel. Ko je roko vzdignil, tedaj sem se jaz to¬
liko odmeknil, da ni konj stopil v jamo in tačas ga
je malo mesec obsijal in še zdaj mi je pred očmi,
precej sem ga spoznal. Da, Vilibald je, Vilibald! Jaz
bi mu bil že utrnil eno, da bi jo pomnil do sodnega
dne;  ali mene je minilo, nisem več trideset let star."

n

162

Rojar je nekaj Sasa molčal. Torej tako daleč
je zašel ta človek, si je mislil.

Nekdaj je bil njegov ljubljenec, ničesar ni po¬
grešal; dasi tudi brez staršev, je bil vendar našel
v njem drugega očeta in vsak človek je pričakoval
od tega tihega mladeniča najboljšega moža v vsakem
oziru. Kako se pač more človek zmotiti v svojih raz-
sodkih 1 Ravno tisti mladenič, čigar telesni lepoti se
je vsakdo čudil, kdor je prišel na Rojinje, o čigar
bodočuosti se je moglo ugibati le dobro, ravno tisti
je bil zdaj med izvržki vsega ljudstva, tisti, ki ga
je ljubil on in kdor ga je poznal, je bil zdaj sovra¬
štvo in mržnja vsakemu poštenjaku. Tako se razširja
hudobija od stopnje do stopnje in težko se je vrniti
človeku zopet na pravo pot, potem ko jo je že toli¬
kanj zgrešil, da je ne najde izlahka več.

»Torej meniš, da si ga dobro poznal?" povzame
še enkrat Rojar.

„Saj vam pravim," reče Jernej; „zakaj čeravno
je ves drugačen na životu in obličju, imam vendar ves
njegov obraz tako v glavo vtisnen, da bi vse zastavil
na svojo besedo, da ni bil nihče drugi, kakor on."

„Le tiho bodi," reče Rojar, „ne pravi nikomur

tega."

„0, ne bojte se, nisem babji! Zato sem vam
povedal natihem. Pa če se bo kaj klatil tod okrog,
ga bodo spoznali tudi drugi iu videli boste, kako bo
kmalu vsem ljudem na jezikih," reče Jernej.

163

Rojar je potem počakal Petra Korena, ki se
je bil vtem že precej seznanil z gospodično Anico,
kateri je nova tovarišija hitro prepodila prejšnji strah.

Ker se je izkazalo, da je bila mladeničeva rana
vendar hujša, kakor si je sam mislil, je ostal na
gradu dlje časa, kakor je bil izprva namenjen.

Prikupil se je vtem staremu gospodarju in hčeri
njegovi tako, da ga je prvi rad poslušal, ko je pri
odhodu boječe povprašal, ali bi mu hotel dati hčer
v zakon. Ker je nekaj dni potem tudi oče Korenov
prišel na Rojinje in ponovil sinovo prošnjo, privolil
je vitez z veseljem v zvezo, in svatovščina je bila
določena na prihodnjo spomlad. Predno je pa sneg
zapadel in skopnel, sta se dogodili še dve reči, ka¬
terih bralcu ne smemo zamolčati, ker nam razjasnu-
jeta poslednjo usodo nekaterih ljudi, ki 'smo jih bralcu
že poprej postavili pred oči.

H*

8 .

Zaslužena kazen.

rerokovanje starega Jerneja, da se bo kmalu
razvedelo, kdo je med tatovi in razbojniki,
se je uresničilo kaj naglo. Ta in oni je videl
Vilibalda v tem okraju in je to reč, kakor neslišano
in neučakano novico pravil od soseda do soseda.
Več predrznih napadov je pripravilo prebivalce po
okrožju v strah, tako da so se Rojar in drugi
graščaki okrog na vso moč trudili, dobiti nemirneže
v roke. Tega sicer niso mogli, vendar njib trud je
obrodil vsaj toliko dobrega, da so razbojniki izginili
iz kraja in se pomeknili' više. Lehko se da misliti,
kako je bilo Rojarju težko pri srcu, ko je zagotovo
vedel, da se nahaja med temi ljudmi eden njegove
rodovine.

Kmalu so povedali, da so se ti razbojniki pri¬
kazali blizu Višnje gore, mesteca pet ur pod Ljubljano.
Že več strahovitih umorov so ljudje naštevali, poleg
tega pa dostavljali: Višnjanje imajo vešala in hude
roke, in vsake stvari je svojčas konec.

165

Vemo, da bralec ni še pozabil drobnega pri¬
letnega možiČka, črtka, lovca in malega kupčevalca
od Kolpe, ki je, kakor je sam rad povedal, nekdaj
Rojarju s svojo zdravilno umetnostjo tako uspešno
pomagal na noge. Ker je že več let minilo v naši
povesti, kar svojega poštenjaka nismo srečali, bi
utegnil morebiti kdo vprašati, kaj je ž njim? Ali še
živi, lisičja duša? Na to mu odgovarjamo, da še, in
glej, ravno na poti proti gorenji strani ga srečamo.
Izpremenil se ni dosti, samo lice se mu je še bolj
zgubančilo in lasje so mu skoraj popolnoma osiveli.
Ali svojega veselja, s culo na rami hoditi po svetu
in barantati — ni popustil, čeravno je časih tožil,
da ga noge zapuščajo in da niso več tako lahke
kakor „njega dni“. Rojar je bil precej po svojem
prihodu na grad odločil njegovim sosedom drvarjevim
lepo zemljišče pod gradom in takoj so se bili preselili
tja gori. Iz hvaležnosti do Črtka je bil gospod tudi
njemu ponudil kočo in lep kos zemlje, ali Črtek je
pomislil, da se na stare dni ne bo dobro z zemljo
ukvarjati in da bo še zmerom najbolj vesel, če
ostane na svojem starem domu, če lovi ribe, vidre,
lisice in polhe in časih roma po božjem svetu, zato
ni ničesar vzel od Rojarja; samo to si je izgovoril,
da se sme oglasiti, kadar hodi mimo. Tudi to pot
se je bil oglasil pri svojih prijateljih, zadovoljni in
srečni drvarjevi družini, in na gradu in prav dobro
se mu je godilo.

166

Prišel je bil Črtek v mraku do mesta Višnje
gore. Pa meščanje, že odnekdaj malo bolj ošabni,
kakor navadni ljudje, mu niso bili nič po volji, ker
niso hoteli ničesar kupovati od njega. Zato jim pa
tudi naš možec ni bil posebno prijatelj, ker celo ni
hotel v Višnji gori prenočiti, čeravno je bil star Višnjan
tako prijazen, da ga je opomnil, naj nikar ne bodi
v pomraku in sam skozi hosto in klanec Stehan,
ki se vzdiguje na severni strani višnjanskega mesta
in je zavoljo svoje samotnosti in obraslih hribcev
potniku neljub, že kar Slovenec hodi črezenj.

Črtek je na to opombo namežiknil, z ramo po-
majal, pomislil, pa rekel: „Veste, vi očanec višenjski 1
Kdo ima moje življenje in moj denar v rokah? Bog!
Če on hoče, izgubim oboje ali naj bom v Višnji gori
ali v hosti. Jaz že petdeset let hodim, pa me ni še
noben razbojnik ustavil, in še zdaj sem cel.“

Po tem čudnem odgovoru jo je mahnil navzgor
po poglavitni poti proti Stehanu. Po poti pa je
vendar začel premišljati, da, ko bi mu kdo bSre iz
žepa pobral, da bi potem ne bilo sosebno zdravo po
tujih potih klavzati, zato je skrben potisnil mošnjiček
— ne v golenico, ker je mož hodil bos, ampak —
pod kučmo.

Na vrhu klanca, kjer zdaj na Peščenjaku stoji
več koč ob veliki cesti, je bila v tedanjem Črtkovem
času ena sama krčma, za pešce in tovornike, zakaj
tačas ni bila dežela preprežena z gladkimi cestami in

167

voznikov ni bilo toliko, kakor današnji dan. Tukaj
je naš možec še enkrat preudaril, ali bi ostal, ali bi
šel črez klanec. Noge mu niso bile še čisto nič peš-
Jjive, noč je bila tudi svetla in sklenil je mahniti
dalje. Pa komaj je prišel do tistih vzvišenih jarkov
na klancu, ki še dandanes stoje ob veliki cesti in
kjer ljudje kažejo: tukaj so bila vešala, tu so Viš-
njanje obešali svoje hudodelnike — tam so Črtku
tako lasje vstajali, tak strah ga je obhajal, ko je v
mesečini videl dva gola kola navpik in enega počrez,
da se je nemudno obrnil nazaj v krčmo.

Tam je pri pijači našel samo dva človeka, ki
sta imela svoje pogovore in sta se mu zdela posebno
odurna. Eden je bil še mlad in nekaj bolje opravljen,
pa ko mu je Črtek po pošteni stari navadi piti po¬
nujal, ni pil, samo njegovo culo je gledal. „Ko bi
bil ti kakov potepuh!“ je mislil črtek — „oni poleg
tebe pa tvoj brat; prav takov je kakor levičnik pri
Kriščevetn križu. 11

Odkazal je krčmar našemu potovalcu ležišče v
senu. Črtek se je zaril in zakopal in brž zaspal.
Culo in kučmo s pohlevnim svojim imetkom pa je
del pod glavo. Ni dolgo dremal, ko prideta tudi
ona dva pivca iz hiše spat. Ne ve se, ali sta bila
tako pijana, ali je bil Črtek res tako zarit v mrvi, da
ga nista videla; pogovarjala sta se med seboj, kakor
bi bila sama.

„Meniš li, da ima kaj?“ je rekel mlajši.

168

„Ima, ima!“ odgovori Starejši, ki ga je bil
Črtek primeril levičniku pod Kriščevim križem. —
„Jaz sem dedca že videl, nekaj prodaja, pa skop
je; kolikor toliko dobova. Saj tega se ne boš bal,
primeš ga za tisti suhi vrat, stresneš in po njem je
kakor po vrabulji."

Črtku je prihajalo vroče. Čeravno je bil že
star, daviti ga vendar ni bilo volja dati se. Prijel je
za nož, ki mu je tičal ob stegnu in si je mislil:
„Hvala Bogu, da me še nimata.“

„Saj za kaj večjega nisi res zanič, zato ker si
od gosposkih ljudi. Ondau nas je bilo veliko vkup,
lehko bi bili udarili na grad Rojinje, pa si ti skazil vse.“

Drugi je nekaj odgovarjal; ali črtek je bil že
toliko gluh, da ni slišal vsega daljnega pomenka,
zato ga ni povedal pozneje nikdar in tako ga tudi
pravljica ni ohranila. Z velikim veseljem pa je za¬
slišal kmalu, da sta huda grozilca začela debelo smr¬
čati. Polagoma in kaj skrbno se je mož izkopal iz
mrve in je po vseh štirih lezel proti lestvi. Ker mu
je šumelo pod rokami in nogami, je moral vsaki
tretji bibolez postati in na ušesa vleči, če ga onadva
nista začutila. Srečno je dotipal lestvo in napol po-
gumnejši je hitel kobaliti z odra doli. Lestva je bila
stara in dasi tudi je bil naš Črtek prav lehkega ži¬
vota, je vendar hotela nesreča, da se je že spodnji
klin hrešče zlomil, ko je Črtek s svojo boso nogo
stopil nanj. Na šum planeta speča dva pokonci in

169

Crtek se tako prestraši, da izgubi svojo culo in kapo
z mošnjičkom, v katerem je hranil vse svoje zdanje
imetje. Pa bil je zdaj pod lopo odzdolaj in onadva
gori, torej na boljem. Zato se ne pomišlja in ne
oprezuje dolgo, ampak misli: da bi te, tudi staro
življenje je zame in še za koga več vredno kakor
tri mošnje, jo udere na cesto in navzdol proti Višnji
gori. Kakor je pozneje Štefetu pravil, si ni še sam
nikdar zaupal, da bi bil na stara leta tako brzih
nog, kakor se je izkazalo tačas. Ker je mislil, da
sta mu morebiti onadva potepina precej za petama,
je tekel nepretrgoma do mesta.

Po sreči je našel tu v županovi hiši še luč in
je potrkal. Tačasni mestni župan, dolg mož velike
veljave, je dal na črtkovo poročilo, da sta v krčmi
„na vrhu“ dva razbojnika, brž veliko krdelo možakov,
vsakovrstno oboroženih, sklicati na noge in je Še
Crtku obljubil, da bo svojo culo in kapo dobil nazaj,
ako možje ulove te prekanjene hudodelce, ki jih je
bil ves sodni zbor, z višenjskim gospodom graščakom
vred že davno namenil za vešala.

Crtek sicer ni hotel iti z lovci, pa učakal je,
predno je bilo dve uri, to srečo, da so privedli raz¬
bojnika uklenjena in povezana v mesto, ter da so
mu prinesli njegovo imetje nazaj, kar je Črtka še
posebno veselilo, zlasti, ker bi se mu sicer vse
življenje tožilo po stari, od polšjih kožic sešiti kučmi,
ko bi mu bila prišla v pogubo.

170

Današnji dan še stari ljudje hvalijo tiste čase,
ko je šla kar naglo glava za glavo in ko sodba ni
trajala leto in dan. Tako tudi tačas niso dolgo za¬
pirali hudodelca. Znano je bilo po vsej okolici, da
je bilo že več ljudi umorjenih in oropanih v klancu
Stehanu za Višnjo goro in sodniki so znali ujeta
dva klateža kaj hitro pripraviti do tega da sta izpo¬
vedala, kdo in kaj sta in koliko hudobij sta že počela.
Zato se niso dolgo obotavljali, ampak kmalu se je
sodba iztekla, da bosta v strašen zgled vsem poštenim
in nepoštenim ljudem obešena na višnjanskih vešalih
vrhu klanca.

Eden teh dveh pa je pred smrtjo še povedal
reči, ki jih moramo bralcu obkratkem ponoviti.

Ko ga je sodnik vprašal po imenu, se je sam
imenoval: Vilibald Polut.  Vdal se je, da je nek¬
daj malo časa s hudodelstvom bil dosegel gospodar¬
stvo in zakon na Rojinju, da je na nepričakovano
poročilo o Rojarjevi vrnitvi zvedel njegovo in svojo
ženo v Ljubljano, da pa tam skrit kmalu ni imel ob
čem živeti, da se je v siroščini vedno tožeče žene
naveličal ter jo naposled popustil v največji revščini.
Kje je zdaj, kaj dela in ali še živi, tega ni vedel, on
sam je potem, ker je živeti moral, delati ne znal,
prositi ne hotel, zašel v druščino, v kateri smo ga
našli. Kazal je pred poslednjim časom nekaj spo-
kornosti, toda ne dosti in nikakor ni hotel, da bi
bil Rojarja pred smrtjo prosil odpuščanja.

171

Malo doi pozneje je na hribu pri Stehanu tik
poti na grozovitih tramih viselo Vilibaldovo truplo
in star menih iz bližnjega kloštra, bi je dva obso¬
jenca pripravljal na smrt, je govoril zbrani množici
in kazal, kako lehko se stori človek, slika in prilika
božja po duši — v eni uri podoben peklenskemu
duhu, kako se potem hudobija narasta od stopnje
do stopnje.

Toda nočemo se dalje ustavljati pri tako ne¬
prijaznih dogodkih; vrnimo se rajši v grad Rojinje
nazaj, morebiti nas tam čaka kaj veselega.

9 .

Konec.

ima, ki se je zdela dvema človekoma posebno
dolga, je vendarle potekla in priprave za
svatovščino so se bile na Rojinju že
pričele. Nevesta Anica je bila nenavadno tiha, pa
videlo se ji je z lica, da je srečna in veselega srca.

Kadar je stari Rojar videl veselega dekliča, kako
radostno je pričakovala znamenitega dne, se mu je
razbistrilo oko in nehote se je domislil mladostnih
svojih let, ko je pred seboj gledal samo lepo zeleno
bodočnost, ko si je sanjal srečno, neskaljeno živ¬
ljenje. Ali koliko bridkih ur mu je prineslo to živ¬
ljenje, koliko razločka je bilo med resnico, ki jo je
videl za seboj, in upanjem, ki ga je zidal nekdaj!
Tako so se mu vesele misli strinjale s tožnimi.

Se bolj pa ga je potrlo, kadar se je domislil sra¬
motne, smrti nekdanjega svojega rejenca, ki je nekdaj
prebival pod njegovo streho, užival njegovo ljubezen
in bil celo njemu v rodu. Zdelo se mu je, da je s
tem osramočen on in njegova poštena hiša, da sta

173

osramočena njegova hči in zet. Nikdar ni sicer go¬
voril o tem niti z domačimi, niti z drugimi, pa mislil
je toliko več sam. Dalje je preudarjal Vilibaldovo
izpovedanje o njegovi ženi ; ugibal je, kje je zdaj,
da morebiti ona še v življenju tudi skruni njegovo
ime, ali da se za pregrehe svoje v nadlogi in uboštvu
strahovito pokori. In vendar je bila ona njemu zaro¬
čena, bila je tista žena, ki jo je ljubil, ki ji je bil
že davno odpustil pregreho!

Hči je sicer videla, da je očetu nekaj težkega
na srcu, pa kaj, tega ni mogla popolnoma razumeti.
Stregla mu je z vso otročjo skrbljivostjo in prijaz¬
nostjo, ali ni ji bilo mogoče dobrega starca razvese¬
liti za dlje časa.

Bilo je dan pred svatovščino. Solnce se je na¬
gibalo za goro. V gradu je vse vrelo in šumelo. Ne¬
vesti je bilo nekaj od veselja in pričakovanja, nekaj
pa iz čudnih čuvstev, ki vsakega človeka presunjajo,
kadar stoji na prelazu v drug za vse življenje do¬
ločen stan, kaj tesno pri srcu. Da bi se torej tega
sitnega stanja iznebila in da bi ji potekel čas, se
napoti v dolino proti vasici.

Takoj pod hribom, na katerem je stal grad, je
bilo precej obširno poslopje z njivami in vrtom za
hišo, ki jo je bil Rojar dal novopriseljenemu drvarju
od Kolpe in njegovi družini, našim starim znancem.
Grajska hči je posebno rada imela ljudi, ki so ji
očeta oteli smrti, kakor je sam rad pravil. Dostikrat

174

je sedela pri tej družini, ti pa so jo, pozabivši raz-
ločbe stanu, imeli za ljubega domačega gosta.

Tudi to popoldne se Anica napoti tjakaj. Pa
komaj pride v dolino, zagleda tik pota raztrgano be
račico. Bila je dolga ženska, neravno stara, ali suha
do kosti in bleda kakor smrt. Sedela je na jarku, v
rokah držala palico in zdajpazdaj sapo globoko v
se potegovala. Dekle ji ponudi dar, beračica pov¬
zdigne oči, srepo in odurno gleda deklico, pa ne iz¬
tegne roke, da bi sprejela ponujani dar, niti ne reče
besede. Anico nekako čudno preleti, položi dar pred
njo in hitro odide proti hiši. Bilo je je tuje bera
čice skoraj strah.

Komaj štirideset stopinj je storila gospodična
in bila je pred hišo svojih preprostih prijateljev. Vsa
družina, stari zdaj že beloglavi oče, mati in hči
Reza, ki je bila že iz let prve mladosti, je sedela
pri večernem delu na zeleni travi in klopci pred durmi.
Zagledavši grajsko hčer, so jo vsi trije pozdravljali v
enem glasu, ter obenem povpraševali, kaj počne Štete,
ki je bil v grajski službi, in kdaj pride doli in vo¬
ščili so gospodični, novi nevesti, lepo stanovitno
srečo s prihodnjim gospodom. Zardela se je gospo¬
dična in se je ljudem zahvalila, potem pa zasuknila
govor na druge reči in opomnila beračice, ki jo je
na poti tako ustrašila.

„Saj se od tukaj vidi, glejte, še zdaj tam pri
mejniku na jarku čepi! Že od srede popoldne jo

175

vidim. Zmerom ima oči obrnene v grad," pravi stari
grajski pristavnik, prejšnji drvar od Kolpe.

„Mora biti z uma ali pa bolna," reče mati.

„Ali pa nič vredna, reci," pristavi stari.

„Mar greste tja k njej povprašat, kaj ji je?"
vpraša Anica, ki se ji je tuja beračica smilila, če¬
ravno jo je bilo nekako groza pred njo, da sama
ni vedela zakaj.

„0, le pustimo jo čepeti, ljuba gospodična! Ko
se bo zmračilo, bo sama prišla, ako ji ni Bog pameti
vzel. Če je pa blazna, ji ne moremo nič pomagati
in ji storimo največjo dobroto, ako jo primiru pu¬
stimo," pravi oče.

Pogovarjali so se potem še druge reči. Ko je
nastopil mrak, se je odpravila Anica zopet gori v
grad; ker pa vidi, da beračica še tam čepi, jo je
bilo strah sami iti mimo nje, ker je zatrdno menila,
da mora biti blazna. Spremil jo je torej stari pri¬
stavnik blizu do grada.

Nazaj grede ni več našel beračice pri stezi,
ampak prišedši domov, jo vidi sedeti na vežnem
pragu svoje hiše.

„Kaj bi radi, ženska?" je vpraša drvarjeva žena.

„Da bi kam legla, zelo sem trudna," odgovori
tujka s slabim glasom.

„Kako je to, da ste trudni, saj ste ves dan
skoraj sedeli? Ali ste bolni?" pravi hišni gospodar.

176

Beračica odkima, da ni bolna; pa na obraz«,
glasu in vsem životu je bilo videti, da je bolna.
Gospodinja ji je hotela brž v hiši postlati, toda njen
mož je bil oprezen in je svoji ženici na uho pošepnil:
„Kaj si brezumna? Vsa razcapana je; še kaj živali
in mrčesa bi utegnila zanesti v hišo. Mrzlo ni na
slami v lopi, in da je ne bo zeblo, se ji da gorke
večerje in odeje."

In ker je imel stari mož še to slabost, da je
tudi prazne reči malo veroval, kakor tačas ljudje
skoraj sploh in še današnji dan nekateri brezumneži,
je tudi dostavil:

„Bog ve, jaz ne, če nima ženska še kakih dru¬
gih muh. Da ni blazna, to se vidi. Morebiti zna več
kakor mi vsi, in bi nam še kaj naredila, če spi v
hiši. Kdove ali je res tako slabotna, kakor mi vidimo
s svojimi neučenimi očrni."

Tako je bilo določeno in beračica je šla spat v
lopo na slamo. Pa gospodar, ki jo je spremljal, ta
je videl, da komaj komaj še prestavlja noge. Ko ji
zanese potem Reza večerje, je ni mogla več použiti
in vse tri hišne ljudi je jelo skrbeti, da ne bi ženska
na smrt zbolela v njihovi hiši.

Vse je pospalo

Pes je okrog polnoči jel strašno lajati okrog hiše.

Gospodar se zbudi in ker se mu je psov nemir
zdel zelo nenavaden, je vstal, prižgal svetilnico in
šel venkaj.

177

Slišal je stok in ječanje iz lope, kjer je ležala
beračica, sicer pa okoliinokoli hiše ni bilo ničesar.
Pogleda k ženski in se prestraši, ko jo najde vso
višnjevo v obraz. Oči so se ji bile vidno udrle in
kakor od stekla so se čudno premikale semintja.

„Za božjo voljo, umrla bo!“ pravi starec in
teče klicat hčere in žene.

Ko prideta še tedve blizu, je bila bolnica mir¬
nejša, mislili so, da ji bo odleglo. Čudno je pogle¬
dala tri pred seboj stoječe osebe, pokazala na zlati
prstan, ki ji je bil na desnici, in velela, naj ga iz-
roče Rojarju; potem pa je poprosila duhovnika. Du¬
hovni gospod še v noči pridejo in jo izpovedo.

Precej potem pa je otrpnila in predno je Reza
prinesla mrtvaško svečico in molek za rožni venec,
je začela tujka — umirati.

Navsezgodaj je drugo jutro v cerkvici pod
gradom tik vasi zapel mrtvaški zvon. Goste, ki so
bili na Rojinju pripravljeni na svatovanje, kakor
tudi kmetske ljudi, vse je osupnil ta glas, zakaj
vsak je mislil slišati le veselo zvonjenje na ta dan.

Prišel je stari pristavnik v grad, pa ne samo
obiskat svojega sina Štefeta in gledat priprav za
pirovanje, resnega lica je vprašal po starem gospodu
in je temu skrivnostno naznanil, daje v njegovi hiši
umrla neka ženska, ki je še ob smrtni uri imenovala
njegovo ime.

12

178

Precej potem je odjezdil Rojar naglo s starcem
na njegov dom.

Stopivši v hišo, kjer je že mrtva ležala in nekaj
ženic okrog nje, je pogledal prstan, ki mu ga je dala
Reza, rekši da ga je imela beračica in rekla dati
njemu: bil je Djegov prstan. Vsa barva je izginila
Rojarju z lica. Migne, naj ljudje odidejo. Odgrne s
tresočo roko prt z mrtvaškega obličja — in — spozna
v tem koščenem obrazu ostanke in obrise — svoje
nekdanje lepe žene.

Kolena se starcu pošibe, pade na tla in on, ki
od otročjih let ni poznal solze, se je zjokal pri tem
pogledu na ves glas ; debele solze so se udirale po
velem licu na prsi, ki so izkusile toliko grenkobe
na svetu.

Svatovščina je bila odložena za več tednov.

Gostje, ki so prišli na pirovanje, so imeli zdaj
pogrebovati. Bil je torej po Rojarjevi naredbi veli¬
časten pogreb, ki se ga pa sam zavoljo bolehnosti
ni udeležil.

Nekaj mesecev potem je bila poroka. Na gradu
Rojinju je bil poslej nov gospodar, s katerim pa
so bili služabniki in podložniki v okolici ravnotako
zadovoljni, kakor poprej s Francem Rojarjem.

Ta blagi mož pa ni dolgo gledal sreče svoje
hčere. Poslednji žalostni dogodki so ga bili tolikanj
potlačili, da se je naglo in vidno od dne do dne

179

bolj bližal 'grobu. Preduo je učakal, da bi mu bil
porojen prvi vnuk, se je preselil tjakaj, kjer človeka
ne teže nobene skrbi in zadrege več, kjer kraljujeta
večni mir in večna resnica.

Anica je s Petrom Korenom dolgo let živela
v reči in zadovoljnosti; in kadar je govorila s svo¬
jimi otroki, jih je rada vodila doli v dolino na tihi
grob rajnika, potem pa se je rada oglašala v grajski
pristavi, kjer so po Štefetovi ženitvi prebivali tudi
srečni ljudje in med njimi stari Črtek, ki se je bil
naselil k starim prijateljem, ko ga noge niso hotele
več nositi po svetu, popustivši svoje lisice in vidre
in ribe od Kolpi; tajim je prav mnogo pravil o Ro-
jarju in o svojih izkušnjah po slovenski deželi.


12 *


III.

Kloštrski Žolnir.

Izvirna povest iz 18. stoletja.

(„Slovenski Glasnik 11 , 1866.)


<9

dO


m

® 111111 11111 11 111 11 111 111 n n 1 1 n iimmji i mm i 1 1  mui 11  imj muli i i iiiiiii imu ®;

1 .

ares čudnega, rekel bi poetično mislečega duha
so morali biti tisti naši predniki iz starih
časov, o katerih pozemskem dejanju in ne¬
hanju nam pričajo njih stavbe in razna v razvalu
ali še v živečih ostankih ohranjena dela. Zakaj če
vidiš, potujoč po deželi, na strmovitih hribih sledi
stanovanj nekdanje gospode, če zagledaš na prijaznem
holmcu tih porastle vrste hribov belo cerkvico, ki
bi bila po razsoji tvojega razuma ljudem pripravnejša
na ravnem polju; če moraš dalje sopihaje stopati po
cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha
ob skalah in gosti hosti in vendar po natančnejšem
razgledu uvidiš, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji
ognili klancu in strmini, ko bi bili naredili zdolaj
ob hribu le majhen ovinek — če preudariš vse to
in še druge enake zapuščine, kajne, da mi pritegneš:
naši očaki so imeli več fantazije, kakor mi njihovi
vnuki, ki nam je več skrbi za dobroto in korist,
nego za prirodno lepoto.

Takega duha so bili tudi ustanovitelji mesta
dolenjske Kostanjevice.  Videli so menda lepi

184

zeleni otok v Krki in mislili so si kakor sv. Peter:
»Gospod, tukaj bo dobro bivati, napravimo šotorov:
Tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." In po¬
stalo je otočno mestece Kostanjevica, opasana z vodo
okroginokrog. Da se je le lepo na otoku stanovalo,
pa je bilo vse; tega ustanavljalci niso dosti šteli,
če jim bo Krka od leta do leta delala nadloge, pri
vsaki povodni jim zalivala hiše ter jih tako podila
venkaj od gorke peči v hribe in vzvišene kraje.

Tako sem si rež časih mislil po svoji suhi pameti;
ali zgodovina uči, da so po vsem tem stari Kostanjev-
čanje imeli dovolj zrelega preudarka in da niso bili tako
nepraktični, kakor bi danes človek menil; zakaj ravno
tista voda, ki jim je o povodnih delala nadloge, jim
je branila proti sovražnikom življenje in imenje.

Komaj četrt ure od prijaznega mesta je stal
nekdaj sloveči kostanjeviški klošter, ki ga je sezidala,
kakor pripoveduje zgodovina, slovesno obljubo iz
polnivši 1. 1234. žena koroškega vojvode Bernharda,
Juta, hči mogočnega češkega kralja Otakarja I.
(1197-‘-1230), katere pozemski ostanki počivajo tudi
v samostanski cerkvi. Oblast kostanjeviških cister¬
cijanskih menihov se je v tekočem časti na svetnem
in duhovskem polju čimdaljebolj razrastala, tako, da
listi v naši povestnici ne kažejo samo, kako se je
kloštru množilo materijalno bogastvo, ampak tudi
pripovedujejo, da je dobil njegov prelat celo arhi-
dijakonstvo nad mnogo fara, pripadajočih samostanu.

185

Leta 1784. je zadela kostanjeviški klošter ista
usoda, kakor večino takih zavodov; cesar Jožef je
namreč odpravil menihe, bogato lastnijo, polje in
prostorne gozde pa je privrgel k državnemu verskemu
zakladu. Poslopje nekdanjega kloštra rabi dandanes
uradnijski upravi; vendar v narodnih ustih uživa še
vedno ime stana pobožne samije, dasi morebiti se
marsikdo ne spominja več „kloštra“ s tisto spoštljivo¬
stjo, kakor ob meniških časih. Ni tukaj na mestu, da
bi sodili, je li cesar Jožef storil prav ali napak, ko
je odpravil samostane — celo v narodu čuješ razen
glas o tem — gotovo pa nam pritegne vsak — tudi
neprijatelj meništva — da so menihi vsaj v prejšnjih
časih veliko storili za duševno omiko med ljudstvom.

Kakor edinim poznavalcem znanosti tedanjih
Časov, zlasti v srednjem veku, kakor oznanovalcem
modrosti in nravnosti na podlagi verstva, jim je bilo
lehko mogoče pridobiti si zaupanje in tisto spoštovanje,
ki ga je naše ljudstvo ohranilo še do današnjega dne
do pravega učitelja in dušnega pastirja. Ker pa niso
bili samo verski in duhovski oblastniki, ampak tudi
svetni gospodje svojim podložnikom, je misliti, da se
je iz materijalnih ozirov kmet bal zameriti ostrim
gospodarjem in se je tolikanj bolj varoval življenja,
ki bi jim ne bilo povolji. Zato nahajamo kloštrske
podložnike redneje živeče kakor drugih gospodarjev,
katerim je bilo sploh le malo mar za nravno vedenje
svojih kmetov. Samoobsebi se pa razume, da ima

186

skoraj vsaka še tako dobra reč svojo slabo stran,
da se je semtertja tudi v klošter med častitljive
može zasejal kakov pregrešek; vendar pokrijmo jih
s plaščem krščanske ljubezni.

Dostikrat seje zgodilo, da je vzel menih ubogega
dečka iz okolice že v mladosti k sebi in ga nekaj iz
veselja in ljubezni, nekaj za kratek čas poučeval v
znanostih, katerim je bil vešč. In če je imel mladenič
srečo in glavo, ga je doletela čast, da so ga vzeli med
brate in naposled med častite očete v klošter.

Eden takih srečnih ljudi je bil tudi Gašpar
Kodrao, s samostanskim imenom zaznamenovan za
patra Avguština, ki je živel in delal proti koncu sedem¬
najstega in v začetku osemnajstega stoletja in se je
s svojo prebrisano glavo tako povzdignil, da je prišel
do priorja. Bilje mlajši sin imovitega kmeta Kodrana,
čigar domovje je stalo dobro uro daleč od kloštra, v
prijaznem kotu na zapadno-severni strani. Oče njegov,
ki je bil toliko premeten, da si je bil pridobil z vinsko
kupčijo lepo imenje, je že spoznal, ko je še Gašpar
bos in brez hlač tekal okoli hiše, da je sinkova glava
za kaj več ustvarjena, kakor da bi kmetski slamnik
nosila za plugom; zato ga je s prošnjami in denarjem
spravil v klošter. Pa ubogi, častiželjni mož ni učakal
sreče, da bi bil sina videl v posvečeni halji, umrl je
poprej in na njegovem mestu je starejši brat Gašparjev
prevzel gospodarstvo na samotni Kodraniji. Oženil se
je z imovito vdovo, in tako je bila Kodranova hiša,

187

dom patra Avguština, najbogatejša na kmetih daleč
okoli. Po bratovi smrti je bil Avguštin oskrbnik in
vanh njegove hčere Katrice, ki je bila ob času, ko
se naša povest začenja, dorastla v vsej deviški kra¬
soti, in kakor — najlepša, najbogatejša nevesta vsem
mladeničem dragocen zaklad, po katerem je mnogo
sre v prsih nemirno utripalo. Toda stara mati in
njen varih, prior Avguštin, onadva sta dobro poznala
in vedela, kaj imata v Katrici; zato so bile marsi¬
komu odveč predrzne želje, da je mislil nanjo.

To je bil prior Avguštin, kar se tiče rodu in sorod¬
nih razmer; nič manj imenitnega ga pa ne nahajamo v
tem, kar se tiče njegove osebnosti in zveze s kloštr-
skimi rečmi sploh ter s posameznimi menihi posebe.

Da je bil Avguštinov značaj vse časti vreden,
priča že to, ker so ga imenovali za priorja, prvega
za opatom. Bil je pobožen mož, ni opravljal samo
molitvic, ki jih je po zakonu moral, ampak tudi več;
med ljudmi je bil celo na glasu, da je več časa
preklečal na kolenih, kakor prestal na podplatih.
Poleg prebrisane glave, ostrega pregleda in nena¬
vadnega poznanja drugih ljudi, je imel Avguštin že
od mladih nog trdno voljo, izpolniti, kar si je na¬
menil in kar je spoznal, da je prav. Razen tega je
imel že po vnanji postavi in obličju neko čudno
svojstvo, ki ga je med tovariši postavilo na višje
stališče in mu spravilo pod palec skoraj vsakega, s
komer je prišel v dotiko, čeravno si morebiti še sam

188

te svoje naravne moči ni bil vsvesti. Temu je bilo
tudi pripisovati, da je dosegel priorsko čast, četudi
je bilo več patrov starejših od njega. Telesne postave
je bil močne, velike, čednega obraza, velikih oči, v
katere ni mogel vsakdo gledati, in visokega čela.
Lasje so se mu bili že začeli beliti, dasi je bil še
le okrog petdeset let star.

Ker je bil opat že sila prileten in zavoljo
vednega bolehanja preslab za više opravke v du-
hovskih in svetnih stvareh, jih je obravnaval prior
Avguštin. Ta pa je bil oster gospodar, zlasti v rečeh,
v katerih je šlo za obrambo starega redu ali za
pravice vsega kloštra. To poslednje se je izkazalo
sosebno ob neki priliki. Klošter je imel že staro
pravdo z nekim sosednim graščakom in velikim po
sestnikom zavoljo mejnikov lepega gozda Krakovo,
katerega velikanska, po planjavi ležeča širjava še
današnji dan mika potnikovo oko, ako strme gleda
z vinskih goric na prostrani ravnici, kjer bi priča¬
koval rumenega polja, stati velikanske sto in sto
let stare hraste. Ker se je bil prepir iznova vnel,
je hotel Avguštin na vsak način, da se reč poravna
enkrat za vselej. Zato je po njegovi skrbljivosti
prišel v Kostanjevico zemljemerec, kateri je imel po
starih zaznamkih v kloštrskih zapisnikih razmeriti
zemljišča in konec storiti vsej pravdi.

2 .

Davno v plohi je dež lil neko
popoldne — kakor je pripovedovala botra
Lešpeta še v poznih letih svoje starosti —
ko so ljudje vprvič videli med seboj visokega, mladega
moža, ki je bil, kakor se je čulo, iz daljne dežele
prinesel še učenejšo glavo, kakor so jih imeii menihi.
Poslednji so mii ponudili častno stanovanje v kloštru
in prostor pri svoji mizi. Toda tuji zemljemerski uče¬
njak je bil nekaj čudne nature; zahvalil se je menihom
za ponudbo in je rajši v mestu v hiši vdove botre
Lešpete najel borno izbico in tam razložil svoja risanja
in debele knjige. Kmetje od kraja niso vedeli, kako
bi ga imenovali, kadar so govorili o njem in njegovem
početju; kmalu pa so dobili na ušesa, da mu pravijo
menihi „go3pod inženir", in ker njihov slovenski
jezik ni mogel tuje besede s samoglasnikom odspredaj
lehko izgovarjati, so ga hitro prekrstili in vsak je

pravil le o „k!oštrskem Žolnirju".

Ž njim to se ve, da niso mogli govoriti, ker je
bil prvič tujec, grozno sam svoj in tih, da se ni za

190

nikogar zmenil, drugič pa govoril neki jezik, kateri
ni bil niti takov, kakor so ga znale v Kostanjevici
meščanke, niti kakor so ga govorili sosedni Hrvatje,
Da pa ni latinski, kakor ga imajo menihi pri sv. maši,
ali pa nemški, kakor ga kramljajo Kočevarji, to so
kmalu ugenile prebrisane kostanjeviške glave, zakaj
semtertja so ga vendar razumeli kako besedo. Mi, ki
današnji dan že nekaj bolj poznamo narodnosti ev
ropskega sveta, in ker se nam je na nekem lističu
ohranilo celo njegovo ime, slovanske korenike — Adam
Žabranek, — bomo sodili iz vsega tega, da je bil
po rodu Ceh ali Poljak. Vendar to nič ne zaleže in
se nam nikakor ne zdi tako važno, da bi reč pre¬
iskovali iz temnih, samo verjetnih razlogov; zato ga
precej po njegovi vnanjosti in po telesnih in dušnih
svojstvih bralcu postavljamo pred oči.

Adam Žabranek je bil nenavadno visoke postave.
Kar se je bila pa rast prehitela na daljo, je bila
zamudila nekoliko na širjavo, tako, da je bil črez
pas malo tanjši, kakor so moški sploh. Vendar ni
mogel nihče reči, da bi ga bila ta vitka in pregibčna
postava kazila; nikdar ne, temveč še rajši so ga
dekliči pogledovali s skrivne strani in delavci, kateri
so mu na njegovih opravkih nosili mere in drugo
učeno orodje, ti so trdili, da je Žolnir vragovo močan,
čeravno ga ni videti črez pleča in četudi nosi go¬
sposko suknjo. Po svetli, črni bradi je moral biti
kakih osemindvajset let star. Polno, gladko, malo

191

zatemnelo lice, kakor tudi lepo čelo in krasne velike
oči, ki so malokdaj pogledale okrog sebe, vse to je
pri meščanih hčere in matere privedlo do izreka, da
je „kloštrski Žolnir prav čeden.« Po takem razsodku
se pa tudi ne razume težko, da so mlade in stare
prav pogostem in rade izpraševale njegovo gospodinjo
vdovo Lešpeto, kaj je pravzaprav lepemu Žolnirju,
da tako pusto oči obrača v tla, kaj dela doma, kaj
pravi i. t. d. Nič kaj pa ni bilo tem zvedalkam povšeči
to, kar so zvedele. Botra Lešpeta je namreč vselej dva
pota zamižala, potem pa z jezičkom zamigala in
skrivnostno ropotala: „Saj res! človek že dober čas
živi in trpi na zemlji, da se Bogu smili; takega še
nikdar ne. Dober gospod je, ta moj ; kolikor sem mu
dejala, da bi rada za izbico, toliko mi je dal; prav
nič se ni pomišljal, ne bele ne črne ni rekel. Saj res,
do smrti mi bo žal, vse žive dni, da mu nisem rekla
še enkrat toliko. Dal bi bil — dal, denarja ima, da
sam ne ve koliko. Oh, kako bi si bil človek izlepa
zaslužil pošten kupček! Toda kaj menite, da mu bodo
gospodje v kloštru malo dali? Kolikor bo hotel, toliko
mu bodo dali; zakaj Bog me varuj, če imajo take
široke papirje in take svetle zlate kavke, da bi jih
znali tako prestavljati po risih in potlej tako številke
pisati, kakor jih on piše venkaj in venkaj. In kaj
menite, da kaj govori s kom? Oh, ničesar, prav ničesar.
Tam, kjer je gospod doma, morajo biti pač strašno
pusti ljudje, če vsi tako molčeče žive; Bog me varuj,

192

da nisem tam doma, saj res. A ga ima vendar človek
rad. Bog daj, da bi še dolgo ne zmeril in ne zrisal;
človek ima vendar kakov zaslužek!" Tako je govorila
botra Lešpeta in iz tega z bralcem lehko veliko
povzameva, kar nama razjasni čudni značaj kloštr-
skega Žolnirja.

Vendar ko bi sodili po botrinih besedah, da je
bil Adam Žabranek zmerom tib, bi bilo to napak,
zakaj prior Avguštin, ki je ž njim v opravkih večkrat
občeval, ta je vedel, da zna Žolnir lepo in veliko
govoriti, kadar hoče. Prior je iz vsega žolnirjevega
ravnanja dalje videl, da je Adam učen in iz nekega
izreka je celo povzel, da se je mladi mož izuril v
svojih znanostih na Francoskem in Laškem. Spoznavši,
da je moški in značajen, ga je imel prav rad, samo
nekaj ni bilo pobožnemu očetu priorju pogodu, to
namreč, da tujec ni kakor drugi ljudje hodil v cerkev
in da je umolknil, kadar se je govorica zasuknila na
božje in verske reči. Z vso pravico je iz tega pozneje
sklepal, da je Žolnir drugoverec ali celo bogotaj, v
njegovih očeh seve naj večja napaka, kolikor jih
more človek imeti na sebi.

Nekaj tednov potem je bil Žolnir dovršil svoje
delo. Pater Avguštin je bil kakor oskrbovalec in
namestni vodnik kloštrskih reči lahko zadovoljen, zakaj
konec učenjakovega številjenja in razmerjevanja je
bil tako v, da je dobil klošter svojemu poprej neza¬
dovoljnemu sosedu nasproti več, kakor je bilo upati

193

pred pravdo. Prior je torej z velikim veseljem odštel
zemljemercu zasluženo plačo, 8 toliko večjim veseljem,
ker je po poslednjem ravno omenjenem spoznanju menil,
da ta človek poleg vseh svojih dobrih svojstev vendar
ni nič kaj varen, da bi dolgo med pobožnim in vernim
ljudstvom živel ter s svojo malomarnostjo za bogočastje
dajal slabe zglede in pohujšanje. Tudi zavoljo tega je
bilo moževi veliko ležeče na tem, da se tujec umakne,
ker se je bil v poslednjem času čudovito naglo pri¬
učil deželnemu jeziku in se mu je potem zdel toliko
nevarnejši.

A kakor nalašč, Žolnir ni pokazal nikake pri¬
prave, da bi pobral svoje stvari in odšel. Kakor bi
bil v Kostanjevici v mali izbi našel nov dom, je
sedel tam, v veliko veselje samopridni botri Lešpeti,
sedel in bral ali pohajkoval ob Krki dan na dan.

Več tednov je preteklo in Žolnir je bil še tukaj.

Nekega dne pride celo v klošter in prosi, naj
mu posodijo kako knjigo, da bi se dobro naučil de
želnemu slovenskemu jeziku. In čeravno so vsi menihi
strmeli in se čudili, kaj mu bo zdaj znanje jezika,
ko že nima nobenega opravka v deželi več, jezika,
katerega že tako nekoliko razumeje za silo, dasi mu
niso skoraj radi izpolnili prošuje, vendar niso imeli
pravega vzroka, da bi ga bili praznega odgnali in dali
so mu iz svoje knjižnice staro Bohoričevo slovnico.

Sicer pa je gospodinja Lešpeta trdila, da se je
gospod nekaj časa sem čisto izpremenil. Govoril je

13

194

mnogo vež ž njo kakor nekdaj, in čudom se je
ženska čudila, odkod razsvetljen kar brž gospod
Žolnir govori tako lepo slovensko. Izpraševal je
starko, kako je ta ali ta človek v soseščini, in pri
tem je botra uvidela, da Žolnir pozna več ljudi,
kakor bi si človek mislil; zakaj vprašal jo je celo,
kaj ve o Kodranovi hiši in o — Katrici. Več ni
posedal pri velikih papirjih in risal, ampak mnogo
je hodil okrog po polju, po hosti.

Vsak večer, ko se je zmračilo, je zahajal
nekam, pozno v noč šele se je vračal domov. Kam
hodi, to ji je dejalo! Predrznila se ga je enkrat
povprašati od strani; ali odgovoril ni ničesar, in
botra si je morala drugače izmisliti, kako bi se prišlo
do skrivnosti. Nekega večera torej, ko kloštrski
Žolnir ravno odide, pokliče Lešpeta razcapanega
fantina in mu obljubi kos pogače, če teče za go¬
spodom in lepo oddaleč gleda, kam bode krenil.
Toda zvedava starka s to svojo ključalnico ni prišla
do razjasnila, zakaj deček je ušesa tišče glasno pri-
tulil nazaj in po dolgem izpraševanju je botra od
ihteče svoje pošte zvedela, da je gospod Žolnir za-
gledavši fantalina počakal ga pri vrbovju blizu Krke
četrt ure od mesta in ga prav dobro zlasal in zuhljal,
kakor bi mu bilo znano, čemu gre za njim. Ker se je
celo tisti večer in drugo jutro gospod silno grdo držal
proti gospodinji, zato ni pozvedovala ta nikdar več,
kam hodi. Bala se je, da ne bi šel stanovat drugam.

195

Z menihi vred so se čudili tudi meščanje, kako
je to, da se je tujec v Kostanjevici tako udomačil.
Zdelo se jim je, da mora biti za tako samotarskega
človeka prav malo kratkega časa in veselja v njihovem
mestu. Kakor ostro misleči ljudje, ki so imeli že po
svoji dobri naturi navado, v svojih večernih razgovorih
pri pipah presojati vsako stvar do tal in do zadnjega,
so preiskovali Kostanjevčanje očitno in naš pobožni
prior Avguštin sam v sebi, zakaj  pač kloštrski
Žolnir še dalje in dalje časa ostaja tu na tujem.
Rešetaje to reč so prišli do teh in teh misli, katere
so pa bile vse napačne, kakor seje pokazalo pozneje.

Zares moder mož je bil po moji sodbi tisti, ki
je prvi ugenil, da ženske v nekaterih notranjih čuv-
stvih in mislih poprej pravo pogode in presodijo,
nego li moški. Zakaj je ta izrek modrega moža na
vse strani resničen in veljaven, to se je potrdilo celo
pri Kostanjevčankah, dasi tudi te svoje žive dni niso
prišle črez deveti prag in niso poznale ne branja ne
pisanja drugače, nego-li po besedi. One so namreč
prve pogodile — to seveda šele po dolgem iskanju
— da je razlog in vzrok, zakaj se kloštrski Žolnir
tukaj vdomačuje, popolnoma človeški.  Do tega
končnega ključa pa sta ostroumne meščanke navedli
dve reči.

Povedali smo že, da Žolnir menihom sosebno
zavoljo tega ni bil povšeči, in da se je ljuden že
izprvega to posebno neslišano zdelo, ker gospod

13 *

196

Žolnir ob nedeljah in praznikih ni maral za nobeno
mašo in božjo službo in da so ga vsi obsodili za
krivovernika ali celo bogotaja. Kako je bilo torej
imenitno in premisleka vredno, ko so zaslišali in
videli poleg drugih žolnirjevih izprememb tudi to,
da je zdaj gospod vsak praznik stal pod korom v
cerkvi. Prior Avguštin, ki ga je tudi s prižnice videl
med vernimi poslušalci, je mislil že z velikim veseljem,
da je njegova in drugih menihov sodba o verskem
mnenju tega gospoda s tem dokazom popolnoma iz¬
podbita; zato je bil potem, ko je Žolnir zopet neki
dan v klošter prišel in Bohoričevo slovnico prinesel
nazaj, veliko prijaznejši ž njim. Ali kostanjeviška
dekleta in matere, ki so vsak premik kloštrskega
Žolnirja v cerkvi opazovale od strani, so opazile, da
tuji gospod ne hodi zavoljo molitve k maši, da pri
povzdigovanju nič na prsi ne trka, da nikoli ne stori
križa, da nima molka v roki, in da ne gleda k
oltarju, ampak v stransko kapelico, kjer je stala
— Kodranova Katrica,  najlepša deklica v
vsej cerkvi.

Razen te reči je bila pa sčasom prišla na dan
še ena, ki je razkrila popolnoma vse. Žolnirjev!
večerni zahodi namreč niso ostali vedno skrivni.
Ljudje so počasi spazili, da hodi gospod proti
Kodraniji, in nekateri so celo trdili, da so videli
na svoje oči, kako sta govorila kloštrski Žolnir in
Katrica.

197

Že od starodavnih očetov je pa v kostanjevi-
škem mesteca lepa navada, da kar ve nekoliko žen,
zvedo vsi drugi po bratovsko, in zaradi tega če-
stitljivega narodnega običaja je kmalu vsa okolica
vedela skrivnost: „kloštrski Žolnir in Kodranova

Katrica sta si malo tako."

3 .

olnce je bilo Se komaj nekoliko pedi od za-
padnih gora, ko je prior Avguštin jezdil iz
kloštrskih vrat in proti severnozapadni strani
obrnil rejenega svojega konja, ki je počasno pa po¬
nosno korakal pod svojim jezdecem, kakor bi vedel,
da ima veljavnega moža na hrbtu. Na obrazu se mu
je bralo, da je bil zamišljen in da resnobno pre¬
udarja nekaj posebnega. Zvedel je bil namreč, da je
žena rajnega njegovega brata, gospodinja na Kodra-
niji in mati njegove varovanke Katrice, precej zelo
zbolela. Ker je bila ženska že precej priletna, se je
bilo bati, da ne bode vstala več s postelje. Napotil
se je bil zdaj sam, da bi obiskal in izpovedal svojo
sorodnico. Med potjo pa je preudarjal, kaj mu bode
potlej začeti, ko bi se res pripetilo, česar se je bilo
bati. Samica dekle ne sme dalje ostati, to bi bilo
nevarno zanjo in za njeno veliko domačijo. Ali vse
mladeniče v okolici je pater v mislih preštel in ne
enega ni mogel dobiti, ki bi se mu zdel pripraven,
da bi ga bil Katrici dal za moža.

199

Ko prijezdi vštric mesta Kostanjevice do Krke,
potegne brevir iz žepa in jame moliti. Pa komaj od¬
bere dva verza iz psalma, ko zagleda, da je kloštrski
ribič, ki je imel na severnem oglu kostanjeviškega
otoka na samem tik Krke svojo kočo, da je ravno
odpel najlepši čolnič, katerega je le tačas smel rabiti,
kadar se je hotel voziti opat ali kakov višji gost v
kloštru, ter da v tem čolnu nekoga prepeljava. Malo
nejevoljen zvleče gospod obrvi, spravi brevir in po¬
žene konja v legak dir. Ko prijaše do mesta, je bil
že ribič zopet odrinil od kraja in njegov prevažanec
se je bil že skril za vrbovjem, ki je gosto rastlo
ob desnem bregu.

„Kako se upaš, Vide, ta čoln rabiti za navadne
reči?" pravi prior ribiču, kateri je podržal veslo v
roki in ponižno kučmo snel z glave. — „Ali ni tvoja
ribiška škatlja dobra za vsak dan?" —

„0 saj ga nisem še — nisem še nikoli s suhega
spustil, duhovni oče prior! — in ga ne bom več, če
je volja vaša. Danes sem pa mislil, sem dejal, go¬
tovo bi opat ničesar ng rekli, če se gospod Žolnir,
ki je delal za klošter, za enkrat prepelje v čednejši
posodi," reče Vid pohlevno in upre male sive oči
v vodo.

„Žolnir?“ vpraša prior.

„0n sam, duhovni oče! Tako dober gospod
je, dal mi je tri srebrne groše. Zato bi vas lepo za
zamero prosil zavoljo lepšega čolna in v petek bom

200

prinesel kloštrskemu kuharju hudirjevo lepih — oh,
zaletelo se mi je, sicer nimam grde navade, da bi
klel — zelo lepih rib bom pritresel. Dve ščuki,
vrag — Bog vedi, da sta tako debeli kakor ta

komolec moj, zahajata tam-le za izpodjedeno vrbo
in že trikrat sem jima namenil, da bosta konec

tedna v vaši skledi. 11

„Ze dobro, ali denarja za prevožnjo ne smeš
jemati. Življenje in opravek dobivaš od nas, druzega
ti ni treba. Le varuj se, ljudje te tožijo, da se rad
žganja opivaš in da preklinjaš," pravi prior in po¬
žuga Vidu.

„0 ne, kako bom pil!" — odgovori Vid. „Če
kakov groš dobim, saj veste, da moja Mretika služi
in da moram kaj zanjo na stran dati in zase, da
me bodo imeli s čim pokopati, To je res, da ljudje

jezike brusijo, zakaj nevoščljivi so mi, ker me imajo

gospodje očetje radi. Da pa ne kolnem, vprašajte
izpovednika mojega patra-.“

„Tiho!“ pravi prior nejevoljen. — „Kam je
šel Žolnir?"

»Tega vam ne morem povedati, duhovni oče,
gospod prior! Pa saj jaz ljudi ne vprašujem, kam
hodijo, sosebno gosposkih ne, torej tega ne vem.
Gori ob vodi je šel, daleč še ni. — Ljudje me
hodijo tožit! Tisti Peter gotovo, le nikar ničesar ne
verjemite, če bo kaj krivega klobasal o meni. On
je ves naprežen name kakor vrag. Saj je tudi on

201

raznesel, da jaz ribe v Novo mesto prodajem, kar
pa ni res, ker hudir — Bog me vzemi, če sem kdaj
kak ribji rep drugam dal nego li v klošter."

„Le glej!“ je dejal prior in odjezdil hitreje.

Vid je od veselja za komolec visoko poskočil,
da bi skoraj čoln in sebe prekucnil, ko se je prior
skril, potem pa čudno namrdal črnikasto lice, raz¬
tegnil široki ustnici, nizko čelo pod zmršene lase
nagubančil in zagrohotal se: „Le pojdi, sitnost me¬
niška ! Že nekaterikrat sem petieo dobil od lepšega
čolna in že nekatero ribo so mi Novomeščanje plačali
in mi jo bodo še, če vrag ne skali vode. Mislite,
čemerikavci v haljah, da res ne smem časih pri
glažku poskočen biti in da moram vedno pokoriti
se ob suhi skorji in kisli repi in rženem močniku!
Bodem se že pokoril, prodno umrjem! Zato bodo
šle večje ribe in lepši raki v oljarjevo Holtetovo
malho in na trg, slabejša žival pa na kloštrsko mizo,
kakor amen v očenašu." Rekši se trikrat močno v
veslo upre in vesla na drugo stran.

Prior Avguštin pa je bil vzpodbodel konja in
kmalu je došel Žolnirja. Ogrnjen je bil poslednji z
velikim, črnim plaščem in zlata veriga mu je bila
ovita okrog vrata.

„Dober večer, gospod Žabranek ! Kam ste se
namenili, ali greva vkup?“ ga ogovori pater.

Žolnir se obrne, odzdravi patru, ali opaziti je
bilo na njem, da ni posebno vesel nove druščine.

202

„MaIo se mislim sprehoditi," odgovori na vpra¬
šanje, „Da vam pa morem na poslednje odgovoriti,
dovolite mi, da zastavim isto vprašanje."

„Jaz grem tu v obližje obiskat svoje svakinje;
zbolela je nekaj in treba ji bode morebiti duhovne
tolažbe. Precej tu gori v kotu je ta hiša, ki je
nekoliko že vidite. Na Kodraniji se pravi, rojstvena
moja hiša je."

„Katrica je zbolela?" vpraša Žolnir hitro.

„Oho! Kakor vidim, poznate že naše ljudi in
kraj bolje, nego li sem mislil!" odgovori menih čude
se. „Samo mati njena je bolna, deklici ni hudega,
mislim. Ali kako je to, da veste že imena imenovati!“

Žolnir se napol obrne strani, morebiti, da bi
zakril rdečico, ki mu jo je prenagljena beseda gnala
v lice.

„Slišal sem od deklice," odgovori in da bi

govorico zasukal na drugo reč, pravi: „Tu-sem

posebno rad zahajam; zakaj od nobene strani se mi
mestece in klošter ne vidita lepša. Najkrasnejši pa
je ves obraz zvečer, ko ravno solnce zahaja in

zasenči vso planjavo; le vzhodne in južne gore se

še zore. Zares vam moram povedati, da ga nisem
še našel kraja, ki bi mi bil tako povšeči."

n  Ali mislite še dolgo ostati tu?"

„Kakor bodo nanesle reči. Ako se ne pre¬
mislim in ako ne bode kake izpremembe, nemara
da ostanem ; zakaj samota mi je prav pogodi, lehko

203

se pečam s svojimi nauki in sploh sem tu zadovoljen
z vsem/ pravi Žolnir.

Prior nekaj časa molči! Ker pa Žolnir ni po¬
prijel besede, je povzel pater, da ne bi molče kora¬
kala po polju, prejšnjo snov o lepoti tukajšnje okolice.

„Da vam kostanjeviško okrožje posebno ugaja,
temu se ne čudim; zakaj čeravno sem tu porojen
in se ne morem hvaliti, da bi veliko sveta poznal
kakor samovidec, vendar ne vem mesta, kjer bi rajši
bil nego li tukaj. Ali mnogo mikavnejše mi je postalo
vse šele potem, ko sem spoznal zgodovino tega
okraja. Za vas morebiti ne bode tako zanimiva,
ker niste domačin, a vendar menim, da ima človek
potem ves drug razgled, če razen prirodne lepote
in leže pozna tudi važne dogodbe iz nekdanjih časov.
Mestece naše, na primer je majhno, ne more se
hvaliti, da ima velika in lepa poslopja, pa je staro
in se nahaja zaznamenovano v važnih dobah deželne
zgodovine. Že letna številka 1248. govori o njem in
njegovem gospodarju: Henricus castelianus de Land-
strost. Le pomislite, že to ime: Landstrost, čeravno
vem, da ni prvotno, koliko veljavo daje kraju že
samo po sebi, ko bi tudi človek ne vedel iz zgodo¬
vine, kako imenitno je bilo mestece v vojskah z
Otokarjem, s celjskimi grofi, iu kaj je bilo za ljudi
v okolici v turških časih. Vem, da v vsej deželi ni
bilo boljšega zavetja nadlegovanim revežem, kakor
ta otok. Le pridite kdaj k nam — čudim se, kako

204

da vas je tako malo videti — in pokazal vam bom
stare kronike, iz katerih boste lehko razpleli vso
zgodovino, sosebno ako vam domišljija pripomore
praznote napolniti in samo površno povedano raz-
snovati. Tudi začetek kloštra in njegove zgodbe so
mikavue od kraja do zdaj. Ustanovljen vsled boja in
po dokončanem boju — post debellatum episcopum
Bambergensem, cum quo (Bernardus dux) propter
limites ditionia certabat, pravi kronist — prebil je
nekateri in nekateri boj na svetno in duhovno stran.
— Pa tukaj gre moja pot na stran, z Bogom, ogla¬
site se kaj, in dalje se pomeniva o tej reči."

Rekši jo prior Avguštin zavije na ožjo kolo¬
vozno pot, Žolnir pa stopa naravnost proti malemu
gozdiču. Prior je bil nekako zadovoljen sam s seboj,
ko se je ločil od tovariša in sam jezdil proti domovju,
ki je stalo komaj še četrt ure pred njim. Zadovoljen
je bil, da je premagal neko zoprnost, ki ga je vselej
prešinila, kadar je bil z Žolnirjem vkup, kar se mu
nikakor ni zdelo prav, ker ni imel nikakršnega vzroka,
zlasti še kar so ljudje povedali, da hodi tujec k
maši tako kakor drugi ljudje, ker ni bilo nobene
žal-besede in pritožbe o njem slišati in si nikakor ni
mogel razložiti, zakaj ga nekaj vleče od njega.

Ali tudi Žolnir je meoda čutil in vedel, da
pater prior ne bode njegov dobrotnik; zakaj komaj
je prišel do prve seči, je stopil za češminov grm,
gledal za jezdecem nekaj časa, potem pa, naslonjen

205

na svojo palico, dolgo in nepremekljivo stal na istem
mestu. Iz upognene njegove krepke postave, iz temnih,
hudih oči in stisnenih usten ni bilo lehko soditi, da
ga obhaja tisto lehko, neskrbno in dobrodejno čuvstvo,
ki je ima človek, kadar se razide z ljubim znancem
ali vsaj s spoštovanja vrednim prijaznim človekom.

Kmetija pri Kodranu je stala na samoti v pri¬
jaznem zakotju, kakor smo že povedali. Že po
vnanjem videzu se je ločila od drugih kmetskih hiš.
Hiša je bila na široko zidana in dasi tudi je imela
en sam strop, je bila vendar pol sežnja višja od
vsake druge v obližju. Zid je bil sicer samo ometan,
neuglajen in nepobeljen, pa poznalo se mu je, da so
gospodarji zato pustili to neotesano podobo, ker niso
hoteli biti prevzetni, ampak so ponižno hoteli ostati
kmetje  in so zato mislili, da se mora stanovanje
ločiti od gosposkih hiš. Prostorni hlevi in druga
gospodarska poslopja, zlasti velikanski vinski hram
na južni strani pa so vendar kazali stan imovitih
vinščakov.

Ko je prior Avguštin prijezdil na dvor, mu je
prišel veliki hlapec Kodrančin, stari Mihelj, naproti,
ki je ravno pred zidanico nabijal velik sod, snel že
oddaleč klobuk z glave, obrisal si lase s čela ter
spoštljivo poprej poljubil jezdecu roko, predno je
konja prijel za uzdo.

„Kako je kaj, Mihelj?" vpraša pater ter
razsede.

206

„Je! Saj bi še bilo! Pokmetovali smo še precej
vidno in pridno. Vina sem lepo število veder zaaral
in domačega bo nekaj polovnjakov. Ko bi le bolezni
še ne bilo v hišo, bolezni/ odgovori Mihelj in da
konja mlajšemit hlapcu, da bi ga odpeljal v konjak.

„No, kaj pa ti, Katrica?“ se obrne prior
k deklici, ki je bila hitro iz veže pritekla stricu
poljubit roko.

Katrica je bila okoli dvajset let stara in ni
slula zastonj, da ji ni že dolgo bilo enake v farni
cerkvi. Bila je vitke, tenke rasti, prosto oblečena.
Nihče, ki jo je vprvič videl, ne bi bil verjel, da je
vzrastla med trdim kmetskim delom. In kdor je zrl
v krasno, okroglo obličje in milo plavo oko, ta se
ni čudil, zakaj so mladeniči v okolici nekako posebno
spoštovali to deklico in nikakor ne mogli tako ž njo
govoriti kakor z drugimi.

„Kako je kaj materi ? 11  je vprašal prior, sto-
pivši v vežo.

„Oh, stric, že ves dan jih trese mrzlica in boli

glava. Jaz se bojim-“ dalje ni mogla govoriti,

jok ji je zaprl sapo.

»Nič ne jokaj, saj še ni take sile, ne. Le
moli; kar je božja volja, to se bo zgodilo. Mati je
res stara, pa zato še ni, da bi morala umreti, če
malo oboli/ jo tolaži pater.

„Kaj bom počela potem sama na svetu!“ plaka

dekle.

207

Patra je genila njena žalost, obrisal ji je solzo
z belega lica in dejal z nekako voljnejšim in
mehkejšim glasom:

„No, no, utolaži se, dokler bom jaz živ, tudi
tebi ne bo manjkalo ožeta, kateremu bo prva skrb,
da ne boš sama in zapuščena na svetu."

Rekši stopi v izbo. Na postelji je ležala stara
žena. Lice ji je bilo zelo upadlo in oči so se bile
udrle, dasi ni bila več nego-li nekoliko dni bolna.
Avguštin je na prvi videz spoznal, da bode tu
natura terjala svojo poslednjo neizprosno pravico.
Bolnica, spoznavši visokega svojega gosta, je hotela
sesti v postelji, ali moč ji že tega ni dopuščala.

Ko jo je prior nekoliko povprašal o bolezni in
mu je z onemoglim jezikom odgovorila, da ne bode
več dolgo, je mignil Katrici, naj gre venkaj, da se
bodeta pomenila sama z materjo.

Ze je bil trd mrak, ko je minila izpoved in
drugo razgovarjanje in se je prior odpravil v klošter.

Napovedal je, da pride on ali kateri drugi
pater drugo jutro s sv. obhajilom.

Miheljnu, ki mu je bil pripeljal konja pred
vežo, je še pred odhodom zabičeval, naj gospodari
zvesto kakor ve in zna, naj pazi na druga družinčeta,
da katero česa ne premakne ali napačnega ne stori,
dokler se spet ne vrne red v hišo. Potem pa zasede
konja in zdirja po ozki, prerastli poti, ki je držala
proti zahodu v klošter.

208

Kakih pet minut hoda od Kodranije stoji pol
streljaja od poti na vzvišenem jarku nekaj skalovja,
robidovih in trnjevih grmov okrog. Prior Avguštin
se je domišljal, da v otročjih letih svojih tod ne bi
bil šel sam v mraku mimo, ker stara pravljica je
pravila, da ponoči se tukaj prikazuje škrat zavoljo
tega, ker so bili zli ljudje tu šem nekdaj zavlekli
ubitega suknarskega kupca.

Nocoj je pač imel mož resnobejše reči premiš¬
ljevati, in težko da bi mu bilo strašilo otročjih let
na mar prišlo, ko ne bi streljaj od sebe zapazil nekaj
črnega, ki se je pred njim s poti ognilo in skrilo
med grmovje.

Ko je prišel ravno vštric omenjenega kraja, po-
držal je malo konja in pogledal v skalovje in robi¬
dovje, a nikogar ni mogel zapaziti. Ko bi bil Mihelj
na njegovem mestu, bi bil trdil, da je videl smrt,
ki lazi okoli Kodranije, očitno znamenje, da Kodranka
ne bo dolgo živela. Ali prior, izobražen in pameten
mož, takim vražam ni veroval, vedel je, da je bila
to gotovo človeška podoba. Vendar ni mogel razu¬
meti, kdo bi bil ta in ob tej uri, zakaj se mu umiče
in česa išče.

„Kdo je?“ zavpije.

Toda nobenega govora ni bilo slišati, nič se
ni premeknilo in ničesar ni bilo videti razen čudnih
senc štrlečih skal in pobitega grmičevja v mesečini.
Nekaj čudnega je izpreletelo priorja. Hotel je konja

209

obrniti in poklicati Miheljna, da bi preiskal, kdo tava
tu ob tej uri. Pa pomislil je, da se je morebiti motil,
da se mu je le zdelo, kakor bi bil nekaj videl, in
spoznal je, da bi ga utegnili ljudje imeti za straho¬
petca in praznoverneža, ko bi jim pravil take pri¬
kazni in bi se potem morebiti ne našlo ničesar.
Zato je vzpodbodel konja in odjezdil. Med potjo pa
mu ni hotelo iz glave; vedno je ugibal, kdo bi bil.
Ko je prišel do Krke, do tja, kjer sta se poprej
seŠla z Žolnirjem, mu je prišlo nekaj na misel in še
bolj je pognal konja v dir do ribičeve koče. Tam
je postal. Ribič je imel na oni strani še luč v koči.

»Vide, Vide!“ zakliče prior.

»Hejo! Hoj! Že slišim! Precej!" odziva Vid z
druge strani.

»Pridi sem !“

In nekaj trenutkov potem je Vid priveslal na
to stran.

»Kaj ste vi, gospod? Bog vam daj dober večer,
jaz sem menil, da že spite."

»Ali je že šel Žolnir nazaj v mesto? Povej mi
po pravici; zakaj če se količkaj zlažeš, ne boš več
ribaril," pravi prior.

»Ni še šel ne, zakaj se bom legal," odgovori Vid.

»Ali hodi vselej v mraku  na to stran?" vpraša
menih dalje.

»Najrajši hodi zvečer."

»Kdaj se vrača?"

14

210

„Je! Časih poprej, časih pozneje!"

„Ali veš, kam hodi? Resnico govori!"

Vid na to ni precej odgovoril, ampak malo po¬
mišljal.

„Tega ne vem!" je dejal.

Menihu pa se je ravno to oprezovanje zdelo
čudno, ostro je pogledal ribiča in pognal konja. Vid
je gledal za njim in ravnotako] spačil obraz kakor
prej, potem se pa udaril ob čelo in dejal: „0, ti
buča oslovska, napak si govorila in napak si storila!
Nemara, da bi bilo bolje, ko bi bil dejal, da je Žolnir
že doma. Kaj pa, ko bi se bila sešla! E, nič, dobro
sem govoril. Saj nisem povedal, kam hodi. Ali vrag
ga premisli, gospoda kutarja, nemara, daje  za steno
zalezel in je nekaj črez razpoke videl te reči. Pa
meni nič mar, vsak zase. Žolnirju bom povedal do
malega, kaj in kako je le-ta vpraševal in če bo
treba, bova vse kloštrane tako oplahtarila, da ne
bodo vedeli, ali imajo ušesa spredaj ali zadaj, ali
na strani. Samo o tem naj bi me kdo poučil, zakaj
ta blazni Žolnir skriva ljubico svojo in sebe. Vrag
ga poznaj, takov gospod in tako petičen in čeden
bi očitno dobil tri Kodranice namesto ene."

Prior Avguštin pa je jahal potem počasneje črez
polje. Nihče drugi ni mogel biti oni človek, katerega
je videl pod Kodranijo in ki se mu je ognil, kakor
Žolnir, zakaj na delavnik kmetje niso bili črno oprav¬
ljeni, Žolnirja pa je ravno poprej videl v črnem plašču

211

in v obližju. V mesto se še ni vrnil. Ali kaj je hodil?
Otodešnje njegovo hlastno vprašanje, ali je K a tri c a
bolna, je prišlo meniha na um, domislil se je, da
dolgo ni mogel najti vzroka, zakaj brez dela in opra¬
vila vendar ne misli na odhod. Ko bi se pa res
predrznil laziti za njo ! Tako je prior Avguštin mislil
in sicer mirna kri njegova mu je je jela vreti po
glavi, zakaj kako bi bil mogel ostati malomaren, ko
bi bil bolj nego verjetno slutil, da tuj, odljuden in
najbrže še brezbožen človek, človek, o katerem se
ni vedelo drugega, kakor da ima nekaj denarnega
imetja in še o tem ne, koliko ga je, in če je pošteno
dobljeno, da takov stave zasaja nedolžni deklici, ki
mu je bila, da sam ni vedel kako, najljubša na svetu.
Ve se pa sploh, da je v takih rečeh sila neprijetno,
ako človek resnice samo pol pozna; zato je menih
sklenil precej drugi dan prepričati se, kako in kaj,
In potem ravnati, kakor se spodobi.

14 *

^ ‘VtVf '.t"i  VTVTVl -><* t V-J '.rt '..'-f V

4 .

tatu, tako ga zapodi, kadar ga boš videl
1; zakaj on je še hujši od tatu, ki od-
e kaščo; on krade pošteno ime, katero
je imela le ta hiša že odnekdaj. Ničesar se ne boj,
naj bo gospod  ali kar hoče, tvoj  gospod ni. Zdaj,
ko gospodinja ne more, imam ti ukazovati jaz. Ako
se ne pobere izlepa, vzemi še dva hlapca in zapodite
ga s preklo. Samo varujte, da ga kateri preko glave
ne udari in sploh sila naj bode zadnja. To mi ni
povšeči, da mi nisi tega povedal poprej, Mihel j! Jaz
sem se bolj zanašal nate. Bila je tvoja dolžnost,
kakor hitro si videl, da deklica enkrat govori ž njim,
da bi bil naznanil ali materi ali meni.“

Tako je govoril drugi dan prior Avguštin v
svoji sobi na lepem stolu sedeč hlapcu Miheljnu s
Kodranije, ki ga je bil dal po patru, ki je šel obhajat
staro Kodranko, poklicati v klošter. Mihelj pa se je
ves tresel in vedno klobuk vrtel v rokah, ker vest ga
je od sile pekla, da je izdal Katričino skrivnost, in
vendar ga je deklica tako rada imela, kakor bi bil
njen ujec; vest ga je pekla, da je zatožil Žolnirja,

213

da se Sasih Srez linico kako četrtinko ure z de¬
kletom pogovarja, dobrega gospoda, ki mu je stisnil
marsikako petico v dlan. Pa kaj si je hotel ubogi
Mihelj; saj ga je gospod prior tako prisukal in tako
trdo vzel v klešče, saj je že skoraj pol vedel in
tako vprašal, da se ni dalo izviti mu iz rok I Mihelj
bi bil komu drugemu še legal, ker se mu je tu v
tej reči potreba zdela velika, ali patru Avguštinu se
ni upal iz več veljavnih in imenitnih vzrokov; prvič
zato ne, ker je bil prior pravi brat rajnega njego¬
vega gospodarja in stric Katričin in je torej imel
nekaj pravice zvedeti, koga Katrica rada vidi; drugič
je imel Mihelj vero, da duhovnik več ve, nego li
si pošten človek domišja in mu torej ni varno reči
kazati narobe; tretjič pa je bil prior Avguštin njegov
izpovednik in hitro se je Mihec bistroglavec domislil:
ce mu prav zdaj laž povem, v postu pojdem k
izpovedi, tačas mu bom moral pravo ziniti; mar
precej! In tako je gospodu razložil vse, kdaj je
Žolnirja najprvo videl s Katro govoriti, kaj pravijo
ljudje, kolikokrat je on govoril ž njim, da se mu ne
zdi nič napačen človek itd.

„Jaz bi vam že povedal, ali kdo je vedel in
mislil, da vam ne bi bil po volji zet. Tako sem
molčal, ker sem videl, da tiho prihaja in tiho odhaja,“
je dejal Mihelj.

„Ti tega ne veš. Stori, kakor sem ti ukazal!
Katrici pa ne povej ničesar, kar sva se menila. Pogo-

214

vorila se bova že drugo pot midva sama. Zdaj ji
materina bolezen dela dovolj skrbi, in če jo boš
dobro pazil in gledal, da ta postopač ne pride ž njo
vkup, se bode že strezovala in spametovala, tudi če
ji je um malo zblodil. — Ko bi bila tvoja gospodinja
bolj bolna, daj mi vedeti po kom.“

Mihelj je potem poslednjem pouku krevsal po
širokih stopnicah in še vedno klobuk v roki drže
(ker klošter se mu je zdel kakor svetišče) ter je
godrnjal sam s seboj: „Posket! Petdeset let že služim
to hišo, pa ne vem, da bi bil dobil kaj takega dela.
Predrto da, ko bi mi bil rajni Kodran veleval, naj
pretepem svojega brata, pa bi ga bil; ali ko bi mi
bil zapovedal, naj temu gospodu Žolnirju potegnem
kapo čez ušesa in tako žalim Katrico — ona ga
ima rada, to je gola resnica — ne, tega pa ne vem,
ali bi bil storil. Ali kaj, zdaj ni več rajnega, drugačen
gospodar ima besedo in ne vem, kako bo ta motovilec
motal v njegovi roki. Vdati se bom moral."

To premišljuje je prišel domov.

Minilo je potem nekaj dni. Marsikaj se je
predrugačilo okoli Kodranije. Gospodinji je bilo nekaj
bolje, zato je bila vsa družina veselejša in zlasti
Katrica. Le Mihelj je nekaj čuden in tih okoli hodil
in se vedno držal na hudo. Ni mogel pozabiti razgovora
s Katričinim stricem. Že dva večera je bil psa spustil
z verige in sam ni šel spat do enajstih. Izpraševali
so ga, kaj mu je; pa le godrnjavo je odgovarjal.

215

Katriei so se tri reži zdele čudne, prvič, kako da
stric prior ni več tako prijazen in dober ž njo, drugič,
kaj da je Mihelj tako sam zase in na ves svet jezen,
odkar je prišel iz kloštra, in tretjič, kako to, da
njega  že več večerov ni bilo pod omreženo okno.
In začela je še ona slutiti, da morebiti tudi stricu ni
že skrivnost njena ljubezen, ljubezen, katero si je že
sama časih očitala, ker ji je nekaj dejalo, da tam
ne more biti sreče, kjer se druži različnost. Že večkrat
si je trdno namenila ne več govoriti ž njim;  ali
vselej je prišel tiho, skrivnostno na okence, rahlo
potrkal in tako zapeljivo in tako vabilno zaklical
njeno ime, daje  morala odpreti vsaj na eno besedico,
iz katere se jih je porodilo deset in več. Daši je tiho
zahajal največ v mraku, dasi podnevi ni večkrat govorila
ž njim nego li trikrat, tačas, ko je sama seno mešala
na meji konec njiv, ko je vprvič govorila ž njim in
dvakrat, ko je od maše šla, in dasi nikomur ni nič
pripovedovala, vendar ji ni bilo neznano, da že ljudje
zelo vedo, kar si je sama dolgo prikrivala. Saj so
ji prijateljice že večkrat nagajivo imenovale Žolnirja,
saj so nekateri bogatejši mladeniči z vidno in očitno
nejevoljo stikali glave, kadar je stal sam in tih pred
cerkvijo in nepremekljivo gledal za njo, ko je z
materjo in sorodniki prišla iz svetišča. Kar pa so
vedeli že skoro vsi, kako lehko je bilo, da je slišal
tudi njen stric prior. In dasi je časih nekako ponosno
mislila nanj, na učenega, gosposkega, kakor je vsak

216

vedel bogatega, lepega mladega tujca, vendar ji je
bilo vselej tesno in tožno pri srcu, kadar je mislila,
kaj poreko mati, kaj bo dejal stric, kadar sliši, koga
si je izbrala. Da se bode pa nekdaj zgodilo, to ji je
bilo gotovo; samo to si je želela, da bi se dolgo in
daleč odrinilo.

Mihelj gotovo ve, kaj in kako je, si je mislila,
in neko popoldne, ko je dobila hlapca samega, ga je
prijela za roko in s tihim, tresočim glasom ga je
vprašala: „Mihelj! Če me imaš kaj rad, povej mi,

ali. stric vedo?“

Miheljnu je prav do srca seglo, ker ji je na
obrazu bral, kako tesno in boječe ji mora biti v
mladih prsih. Star je bil, ali spominjal se je svojih
mladih let in kaj je tačas čutil, ko so njegovo deklico
na drugega omožili; obrnil se je v stran, da bi solzo
strl v očesu in namestu odgovora je prikimal.

Katrica je povesila oči, lice ji je malo zabledelo,
nekaj časa ni mislila, niti rekla ničesar.

»Meni se smiliš, revica, jaz vem po sebi, kako
je to; ali pomagati ti ne morem nič,“ je dejal Mihelj.

„Kaj so rekli stric?“

„Da ne bo nič, da ga moraš pozabiti. Iu če ti
je moči, daj, premagaj se, stricu se ne smeš zameriti,
on je moder mož, že ve, zakaj ne pusti, da bi se

vzela. Žolnir je dober človek, jaz ga imam prav rad

in nič se mi čudno ne zdi, da si ga poslušala. Pa

vendar, pomisli, Bog ve, odkod in kaj je vprav,

217

morebiti ga stric bolje poznajo nego li jaz in ti,
zato bodi moška in pusti ga, če je tudi težko. Semkaj
ga potlej ni bilo nič, pa tudi, ko bi prišel, jaz ne
smem pustiti, da bi vidva govorila, to sem obljubil
in v roke segel gospodu. Tudi ribiču je prepovedano,
da ga ne sme prepeljavati črez Krko."

Deklica pokrije s prtom obraz, sede na klado in
začne ihteti, da bi bil Mihelj svojo srečo in še nekaj
dal, ko bi bil le eno uro prior, da bi reč razsodil drugače.

„Nikar ne bodi jezna name, Katrica!" pravi
Mihelj, „jaz sem moral obljubiti in kar sem obljubil,
to sem obljubil; Žolnir ne sme več hoditi okoli hiše,
tako so govorili stric. Zato, ker drugače ne more
biti, pa ga še ti pusti, saj je še dosti lepih fantov.
Glej, stric so kaj hudo gledali in to veš, da je stričeva
volja materina volja. Mati pa so stari, ne boš jih
dolgo imela na svetu. To pa pomni, da kadar mater
izgubiš, nikdar ne boš več imela druge, in nekaterikrat
se boš nerada domislila, kdaj nisi tako storila, kakor
so hoteli. In glej, Katrica, komaj jim je malo odleglo,
komaj so se oteli bližnje smrti in kaj bi bilo, ko b
se jim upirala še ti? Vdrugič zbole, in kaj potlej?"

„Prav govoriš, Mihelj!“ je dejala deklica, obrisala
solze in vstala — „ne smem pospešiti materine
smrti. Svojo nesrečo moram pretrpeti in jo tudi bom,
da ne žalim matere. Ne bom se več menila ž njim.
Pa ne, tega ne morem, tako ne morem! Samo še enkrat,
in potlej nikoli več, še enkrat naj govorim ž njim."

218

»Kaj ti je pa, srček moj?“ je pošepetal znan
prijeten glas, in ko se je Katrica ozrla, je stal za
njo Žolnir in smehljaje se položil roko na njeno ramo
in uprl svoje veliko žareče oko v njeno obličje. Žolnir
je bil prišel tako nenadno, kakor bi bil iz tal vzrastel
ali padel iz nebes. Zato je tudi Mihelj debelo gledal
in ni vedel kaj bi storil, ali bi izpolnil Katrino
prošnjo in pustil, naj se zadnjikrat zmenita, ali bi
ga podil stran. „Naj bo za duše v vicah!" je dejal
naposled, „naj se pomenita kako četrtinko ure, saj
je že mračno; nihče ju ne bo videl, priorja zdaj tudi
ne bode več gori, ki že dozdaj ni prišel." Zatorej
je hitel obroč obrezovati in se ni zmenil, kaj si tožita.

„Da ne smeš več z mensj govoriti?" je rekel
Žolnir zamolklo.

»Zato te prosim, ne hodi več gori, da sebi in
meni še večje nesreče ne nakoplješ na glavo. Božja
volja menda ni, zato — — “

„Torej me tudi ti ne ljubiš več?"

„Ob, ravno to mi dela bridko nesrečo. Glej, jaz
nisem bila vredna tvoje ljubezni, to sem ti tudi
pripovedovala, zato sem te prosila, pusti me. Že tačas
sem mislila, da me ne boš vzel, in res ni božja volja —“
»Menihova volja, reci! Le tiho bodi, izkušal
bom jaz poravnati vse — — “

»Jezus! Marija!" zastoče zdajci Mihelj, rezilnik
mu pade iz rok in srepo gleda novega prišelca — patra
priorja.

219

„No, lepo je to, lepo ravnaš po mojem ukazu,
Mihelji Še zraven stojiš in gledaš! Ne boš dolgo
gospodaril na Kodraniji —“ reče prior.

Bil je od jeze bled, oči so bile od jeze ognjevite
in spodnja ustnica s pobradkom vred je lezla na-
kviŠku, vendar je menda poznal sam sebe in da ni
spodobno za njegov stan, kazati se strastnega. Zato
je počasi vzel ruto iz rokava in se vsekoval, da bi
si ohladil kri ali morebiti, da bi komu drugemu
prepustil prvo besedo.

„Stric!“ — začne Katrica s prosečim glasom.

„Midva bova že še imela besedo, deklina!
Mati bolna leži, bolj se ti pristoji, da ji strežeš, kakor
da s tujimi ljudmi pregrešno postopaš. Tiho! K materi,
precej, nobenega ugovora!"

Katrica milo pogleda Žolnirja, kakor bi ga z
očesom hotela prositi, naj lepo spoštljivo govori s
stricem in reči še bolj ne razdere, potem odide v
vežo. Prior migne tudi Miheljnu, naj gre strani.

„Vi meni in mojim ljudem izkazujete preveliko
čast, gospod Žabranek!" pravi prior Žolnirju, „da
postopate za preprosto deklico; zares tako čast, da je
ne moremo nositi; zato vam povem enkrat za vselej,
da nas pustite na miru in pečajte se z drugimi
ljudmi. Naša dekleta so prepoštena, pri njih ne boste
dobili, česar iščete."

„ Gospod prior! Kako morete reči, da iščem
Sesa nepoštenega?-“

220

„Jaz vas ne dolžim, ne režem ničesar; samo to
vam svetujem, da se tukaj ne prikažete več; inače
bom skrbel, da se ta družina in ta hiša drugače
otrebi neprijetnih vsiljencev."

„Vam se nisem nikdar silil, nisem priberačil,
najmanj —“

„Vem, vem, da niste priberačili. Ali hči mojega
brata ne potrebuje ničesar od vas, tudi se za sam
denar pri nas ne dobo pošteno ime poštenega dekleta.
Glejte, da nam kmalu storite dobroto, da vas ne
bomo videli tukaj. Sicer nimava česa več govoriti/

Rekši se pater obrne in odide v hišo.

Žolnir se zaničljivo ozre za njim, stisne pesti
in ustna in zapusti dvorišče.

s

5 .

ima je bila nastopila. Debel sneg je pokrival
nižave in hribe, polja in vinograde; pa tam
na pokopališču je tudi pokrival gomilo stare
gospodinje iz Kodranije. Žena vremenske izpremembe
ni preživela. Katrica je osirotela. Zdaj ni imela niti
očeta, niti matere, le stric ji je ostal, in stric, če¬
ravno jo je rad imel in ga je spoštovala tudi ona
bolj kakor vsakega svoje bližne in daljše sorodbine,
stric — ji vendar ni bil tako ljub, nego li poprej,
saj ji je s svojo prepovedjo naklonil slabo srečo.
Res je mož vedel tehtne in veljavne besede govoriti
in deklici do zobca razložiti, zakaj bi ne bilo prav,
Če tujega mladeniča ne pusti iznemar. Dokazal ji
je do malega, da je najbolje, če se človek peča z
ljudmi svoje vrste in da za prevzetnostjo prihaja
rado kesanje. Katrica je bila prepričana, da je stric
prior moder mož, ki je veliko v bukvah bral in sam
veliko že učakal na svetu; ali vendar jo je časih
obhajala misel, da takih reči, ki izvirajo globoko iz
srca, v posvečenem svojem stanu sam ni izkusil, da

222

torej vendar vsega ne ve. Sosebno jo je peklo, kar
je stric pristavljal konec svojih govorov, da namreč
Žolnirju ni bilo dragega na mislih nego li, da bi jo
pripravil v slabo ime in potem pustil. „Nič ne misli,“
je dejal, „da bi te bil kdaj namenjen vzeti pošteno
v zakon. Kaj bo s teboj? On ni za kmetijo ali
kupčijo, ti ne za gosposko življenje. Taki ljudje ni¬
majo drugega, nego li gladke jezike; vesti in poštenja
malo ali pa nič. Zato bi bilo greh, ko bi ga poslu¬
šala. človek je slab. če molimo, ne vpeljuj nas v
izkušnjavo, ne smemo s svojo voljo zahajati vanjo."
K tem modrim besedam je prior še pristavil in čutiti
dal, da ima še druge razloge, zakaj ne bi privolil,
tudi potlej ne, ko bi jo Žolnir bil naravnost snubil.
Daši je bila Katrica v srcu uverjena, da, če je tudi
ves gosposki stan tak, kakor je mislil stric o
Žolnirju, o n vendar nima nobenega teh hudobnih
svojstev —: vedela je, kaj veli četrta zapoved in si
trdno namenila, da se ga bode ogibala.

Ne ve se, če je Katrica ta svoj namen skozi
in skozi tudi izpolnovala. Gotovo je, da Žolnirja o
belem dnevu ni bilo videti na Kodraniji, da je vsako
nedeljo Katrica oči v tla povesila in hitreje šla
mimo njega, če je stal pri cerkvi. Ali hudobni svet
je trdil, da je bila ondan, ko se je razglasilo, da je
Žolnir precej obolel, vedno objokanih oči in da je po
ovinkih pozvedala, kako se mu kaj godi; hudobne

ropotulje so dalje hotele

223

pes hudo laja na Kodraniji in da je pastir videl iz
svojega ležišča v mrvi na kozolcu nekaj kakor senco
stati pred omreženim oknom Katričinim. Pa hudobni
ljudje tega ne razumejo, ne pomislijo, da je pes
oblajeval lebko kako klado na tnalu ali pa mesec na
nebu, in da je pastir utegnil videti samo topolovo
kobilo, katero je Mihelj tam naslanjal na zid. Kako
so mogle torej stare zoprne kavse za gotovo trositi
okrog, da Katrica Žolnirju še zdaj ni pokazala duri!

Pust dan je bil, meglen in mrzel. Že na polu-
treh je kazala ura, in še nihče ni solnca v navadnem
blesku videl vsega dopoldne in popoldne. Samo malo
svita na nebu je svedočilo, da se prevrača že precej
na zapad.

Prior Avguštin je sedel v svoji izbi na stol
naslonjen in zrl v neko pisanje s strmečima očesoma.

„Kje praviš, da si to pismo dobil?" vpraša
mladega meniha, ki je spoštljivo stal za njim.

„Pri svoji teti sem bil v mestu" — odgovori
oni. — „Tuji gospod, ta inženir, ga je menda kje
izgubil in njegova gospodinja ga je prinesla brat
moji teti. Ker sem ravno na to naletel, sem ga dobil
jaz v roke. Jaz sicer tudi ne razumem, a videl sem
med vrstami vaše in druga imena, zato sem si mislil,
morebiti ne bi bilo napačno, da ga pokažem vam."

„To ni prav, da beremo drugih pisma, če jih
tudi najdemo na poti. Vprav bi se moralo neprebrano
dati nazaj tistemu, čigar je. Ali ravno to je morebiti

224

v prave roke prišlo po nakljuČbi božji. Ali nič ne
veš, kaj je tu pisano?"

„Nič,“ odgovori menišec.

„To se ve, laško je. Je že dobro, le pojdi!"

„Častitljivi gospod prior! Ali ne bi bilo dobro,
da bi ga precej kdo nesel nazaj; če je volja Vaša,
jaz sam? Ženska me je prosila, ker misli, da bi ga
utegnil pogrešati, kadar —“

„Že dobro, vse bom poskrbel jaz."

Ko je bil prior sam, je prehodil kake tri pote
svojo sobo. Potem zopet sede in zopet bere. Pisano
je bilo nekemu Brevaniju in spodaj je stalo samo
ime „Adam“. Ker še ni bilo zganeno, tudi ni bilo
nobenega napisa, kam je namenjeno.

Postavljamo je le-sem, ker je edini vir, iz kate¬
rega se da vsaj sklepati, česa je učakal naš čudni
junak, preden je prišel v Kostanjevico, dasi so ne¬
katere reči jako nejasne.

„Ljubi Brevani moj! Vem, da se ne čudiš, kako
je to, da nisi že dlje časa ničesar slišal o meni, saj
ti je znano, da se mi svet in življenje ni moglo več
priljubiti, kar sem v prvi — tisti blazni ljubezni imel
toliko bridke nesreče; znano ti je, da sem se zopet
poprijel svojih ukov in se lotil svetomerstva, da bi
pozabil sam sebe in Evgenije. Kako  mi je to po
sreči šlo, povzameš iz tega, če ti povem, da sem bil
že večkrat skoraj tako daleč, da sem mislil storiti,
od česar si me nekdaj odvrnil samo ti, ko si mi ob

225  -

pravem času izvil smrt iz rok. Tačas in še nekate-
rikrat potlej, ko sem taval po raznih krajih, premer-
javal polja in pustinje, sem bil malo malo hvaležen
za skrbljivost tvojo. Pred nekaj časom pa sem se
toliko izpremenil, da ti hvalo dajem za tisto uro.
Sicer se mi v tem hipu nekaj na pot postavljajo
zavire, pa upam, da bom vendar zmagal in pri tem
mi boš pomagal ti, dasi tudi sva si daleč narazen.
Smejal se boš, če ti povem, da je zdaj tisti mož, ki
mi kamenje vali na pot — menih,  naslov in ime
mu: prior Avguštin,  tisti, pri katerem sem pred
več meseci izvršil svoje delo. Smejal se boš morebiti
tudi, ako ti naznanim svoje početje; vendar že naprej
ti prepovem vsako sojevanje mojega sedanjega deja¬
nja in nehanja; ne vprašujem te za svet, ampak
prosim te pomoči. Zaljubil sem se v neko — kmetico.
Ime njeno ti bo barbarsko zvenelo na uho : Katri  ca
ji pravim. Ko sem jo vprvič zagledal, sem gtrmel in
na vsem životu sem se tresel, ker mislil sem, da je
tukaj — Evgenija. Natančno njena podoba! Dete
me ljubi in jaz menim, da bom še nanovo živeti
začel; imeti jo moram, ako se imam sam pokmetiti,
ako vse imetje dam zanjo, imeti jo moram, ako se
mi ves svet stavi v bran ! In ti me poznaš, da sem
mož, ki največ izvrši, kar si nameni. Tukaj pa je ta
menih, stric njen, ki me ne more. Že nekaterekrati
se je zaletel ob me in vselej me je popadlo, da bi ga
strl med prsti. Izkusi mi ti dobiti katoliški rojstveni

15

226

list in druge reči, katerih je treba, pod moj<m imenom.
Denarja ne varovaj, samo izpolni mi željo. Najprej
bom izkušal naravnost in postavno priti do vrba. Ce
mi ne pojde, jaz ne vem, Česa bi vsega ne storil
zanjo ! Dete bo šlo z menoj! Zato mi pošlji denarja.
Samo ob sebi se razumeje, da oporoko, ki seoi jo
izročil v tvoje roke, da obračaš moje imenje, kakor
sem zapisal, če v petih letih ničesar ne slišiš o meni,
s tem preklicujem. Izpolni kaj kmalu prošnjo prija¬
telju svojemu Adamu.

Nekaj čudno je vrelo in gorelo po patru pri¬
orju, ko je to pismo bral in bral in premišljal vsako
besedo.

Zdaj šele se mu je zdelo, da pozna tega
človeka.

„Izkusi mi dobiti katoliški rojstveni list , 11  bere
pater. „Zakaj pristavlja pridevnik katoliški?  To
bi se moralo samo ob sebi razumeti. On ni katolik.
To sem precej mislil 11 .

In nehote ga obide malo zadovoljnosti, da ima
to dokazano pred seboj, kar je poprej ugibal samo
iz omahljivih vzrokov.

„Ni katolik. To se vidi tudi iz zaničevalnosti,
s katero govori o menihih. Le stoj, ne bosta se
smejala ne ti ne tovariš tvoj; ampak zvedela bosta
oba, da vama ni treba vsega sveta v bran. Videl
boš, da si zalotil moža, ki ti bo z božjo pomočjo

227

sam kos, če je tudi menih. Ne pojde to namišljeno
dete s teboj! Čudno !“

la zamišljen je prekoračil sobo. V eni reči si
je moral priznati, da se je vendar motil v Žolnirju.
Nikdar ni mislil, da bi bil tujec zares namenjen
Katrieo vzeti v zakon. Pismo pa govori nasprotno.

„Kaj je početi? Dolgo pomišljati ne utegnem;
kolikor prej mu stopim pred oči, toliko bolje. Precej
mu moram povedati, da poznam njega in njegove
naklepe. Sam Bog bodi zahvaljen, da sem ob pravem
času to reč pregledal do tal. Kdo ve, kaj bi bil storil
še jaz sam, ko bi tega ne bilo, morebiti bi bil neve-
doma privolil v dušno in, mogoče da, v telesno po¬
gubljenje dekličino."

Zgane pismo ter ga spravi, v rokav svoje halje.
Potem ogrne plašč, potegne naglavje do čela in da
ne bi na poti bil brez dela, vtakne še brevir v žep.
Ker je bil ravno eden izmed patrov odjezdil na nje¬
govem konju v hribovsko vas Remuse k nekemu
bolniku, prior pa drugemu konju ni zaupal bremena
častitljive svoje osebe, se je moral napotiti peš. Ni¬
komur v kloštru ni povedal, kam je namenjen.

Krenil je proti mestecu. Naj bo že, da je hotel
pred mrakom opraviti svojo reč, ali da se je hotel s
hojo ugreti, ali jja so bili hitrejši koraki nastopek
notranje razburjenosti; stopal je tabo naglo po
zmrzlem snegu, kakor bi bil v najkrepkejših mlade¬
niških letih. Ko se je približal hišam takraj Krke,

16 *

228

zunaj mesta, ga je opazil marsikdo. Mali fantalinje,
ki so se drsali po negloboki drči na sankah, zbitih
od desak, so pobegnili zviškoma, popustivši pre¬
kucnjene sanke na mestu, zakaj bali so se resnega
moža, da jim nebi s prstom zažugal in porekel: „Kaj
trgate črevlje!“ Tam se je kaka gospodinja, ki je
ravno stala na vežnem pragu, naglo skrila za raz¬
pokana vrata, ker ni hotela se pokazati gospodu priorju
v zamazanem prtu in raztrganem moževem kožuhu;
tu je zopet boječ kmetič, ki je nesel z odra name¬
tane klaje, postal na lestvi, da ga ne bi pater videl,
ker je bil ravno razoglav in torej ni mogel spošto¬
vanega duhovnega gospoda spodobno pozdraviti.

Tako je prišel prior Avguštin do vegastega le¬
senega mosta na južni strani otoka in je stopil v
mesto ter potem naravnost proti Lešpetini hiši, kjer
je stanoval Žolnir.

„Sveta Marija, pomagalka naša! —“ je zaklicalo
staro dekle, botra Lešpeta, ko je skozi okence ugle¬
dala priorja. Kolovrat je ustavila, kodeljo popravila
in se hitro otepla predivnega lasja in pazdirja. Na
steni je visel molek, tega je brž snela in začela z
ustni gibati, kakor bi molila rožni venec; zakaj
zdelo se ji je, da se bo gospodu neznansko priku¬
pila, če jo zaloti v molitvi. „Hvaljen bodi Jezus
Kristus!“ je pozdravila ona prva meniha, predno je
še dodobrega odprl duri, ter položila od sebe molek
tako, da je zarožljal.

229

»Amen! 1 * — odgovori Avguštin. — „Ali ste

sami?"

„Sama, zmerom sama. Kdo vpraša po meni
revi," odgovori Lešpeta.

»Kje pa je gospod, ki stanuje pri vas?"

„0 Bog ga zna, kod hodi. Davi je šel, pa bo
drevi prišel. Ondan, ko je bil bolan, je ostajal še pri
domu, zdaj ga pa ne udrži devet vrvi. Zmerom teka
okoli, kakor stekel pes, če ni greh tako reči — ne
zamerite, duhovni oče, jaz sem nevedna žena, ne
vem ničesar razen kar slišim v pridigi. Ali ta gospod
— Bog mu daj vsega dobrega — mi dela res pravo
preglavico. Vedno se bojim, da bo kje obtičal, da bo
padel v vodo, ali pa se obstrelil. Zakaj kar je tisto
puško kupil, je vedno v hosti, a mi ni še nikdar ne
zajčje dlake, kaj bi rekla, ne vrane ali vrabulje mi
ni prinesel domov."

„Kaj hodi na lov? Kam? V čigavo?" vpraša

prior.

Lešpeti je zašumelo po glavi. Nevedoma je
morebiti izdala svojega gospoda, da v kloštrske
gozde zahaja. Potlačiti ni mogla besede, zato je jela
prositi:

„0?be, gospod častitljivi! Saj pravim, da ne
stori nič škode; nič se ne bojte, on ne zna streljati,
roka se mu trese, jaz vem, da ne zna. Nič ne ško¬
duje, toliko ne, kar bi človek vrgel v oči. Zato jaz
prosim zanj, pustite mu to veselje. Saj vsakega člo-

230

veka kaj drugega veseli. Nekateri so na bogastvo in
posvetne reči kar napreženi in vsi mrtvi, druge nas
veseli božja čast in preljube — —

„Le tiho, le tiho! — Kdaj menite, da pride
domov?“

Lešpeta je strmela, da ji takov božji mož ravno
tačas prestriže besedo, ko je svetih reči imela poln
jezik.

„Kmalu, kmalu ima priti. Saj bo zdaj mrak, v
mraku pa dohaja. Če nisem jaz uboga žeDa prene-
vredna, malo bi posedeli pa —“

„Ne utegnem/ odgovori prior in vstane.

„Ovbe, saj res, še nečesa bi poprosila, če
smem!“

„Kaj takega ?“

„Davi, ko je gospod odšel, sem bila v smetil-
niei našla neko pisanje in sem mislila, Bog vedi, ali
smem počeno okno zadelati ž njim ali ne. Zato sem
ga nesla Trobljevi materi brat. Tam je bil pa pater
Alftre (žena je mislila reči Alfred) in ga je vzel, ne
vem zakaj. Glejte, gospod bo morebiti tiste reči po¬
grešil, in Bog ve, kaj bi storil z menoj, ko bi ga
ne bilo nazaj. Ali smem kakega fantka v klošter po¬
slati po tisti papirček?"

„Ni treba, bodem že jaz sam pisanje dal Žol¬
nirju nazaj/ reče prior, odpre duri in gre.

Zena je prebledela od strahu.

231

„Ovbe, lepo vas prosim" — je vpila za njim
— .za božjo voljo in pet krvavih ran božjih, oče
duhovni, usmilite se in nikar mene ne jemljite v
misli, recite, kar si bodi, samo tega ne sme vedeti,
da sem ga vzela z mize jaz.“

A prior je bil menda kamenitega ali lesenega
srca, nobene tolažbe ji ni dal v tej težavi. Preden
je vedela, da ni ničesar odgovoril, je bil že deset
stopinj od nje. Še v poznejših letih jo je vselej
začela peči zgaga, kadar se je domislila na to ne¬
usmiljenost božjega moža, da, celo po smrti njegovi
mu ni mogla prav iz srca odpustiti.

Ko je prior Avguštin prišel iz mesteca venkaj
tja do Krke, je postal nekaj časa in premišljal, katero
pot bi ubral. Nastajal je mrak, megla se je gostila.

Neka deklica, ki je butaro suhe brsti nesla iz
gozda na glavi domov, je videla meniha, da je dolgo
stal na enem mestu. Kaj je pomišljal? Ali se mu je
že pozno zdelo iti na Kodranijo, kamor bi bil more¬
biti rad ? Ali je hotel ob Krki iti kakor na izprehod,
ako bi kje srečal Žolnirja? Ali ga je kaka slutnja
odvračala od poti in mu velevala za - nocoj v klošter
nazaj ? Kdo ve I

6 .

otreba je, da posežemo za nekaj časa nazaj ter
pogledamo za drugim človekom v povesti.
Žolnir je bil, kakor že omenjeno, malo zbolel
precej potem, ko sta si bila prišla na Kodraniji s pri¬
orjem navzkriž. Krepka natura mu je pomagala kmalu
zopet na noge. Ali po tej bolehnosti je imel še manj
miru nego-li prej. Dannadan, v vedrem in sneženem
vremenu, po solncu in mrazu je blodil od jutra do
večera okrog. Izprebodov ob vodi se je bil menda
naveličal; zato si je bil preskrbel puško in je hodil
v hosto. Kmetje .in meščanje so se bili počasi na¬
vadili čudnega tujca in njegovega početja, niso ga
ne več tolikrat vpletali v svoje pogovore in celo ženske
so ga pustile znemar, tem laglje, ker se ni dalo zve¬
deti ničesar novega o njem, in jim je celo marsikaj
še vero izpodbijalo na staro, mnogo obrano novico,
da hodi za Katrico. Možaki so še časih ugibali, kako
je to, da se upa Žolnir po kloštrski hosti hoditi s
puško, ker je očitno znano, da si niso menihi in on
nič kaj na roke ; pri tem ukrepanju so naposled prišli

233

do misli, da prior Še ničesar ne ve o tem in da mo¬
rebiti Žolnir kloštrskemu gozdarju časih potisne kako
dvajsetico v dlan, da ga pusti na miru in mu ne
vzame puške. To se ve, da so meščanje poštenjaki
iz tega za splošen pregovor posneli izrek: denar,
denar, ta je mož, ki ves svet prevoha in ga nihče
ne vpraša: hudir, kaj hodiš!

Tudi ta dan je hil Žolnir v gozdu.

Trije mladi drvarji, ki so sekali smreke, so slišali
že dvakrat popoldne strel. Bili so vsi trije mladi, nad
dvajset let stari fantje, trdne kmetske postave. Podrli
so bili že lepo razstavko dreves in so bili ravno po¬
sedli okrog ognja, da bi zmrzle prste ugreli in svojo
popoldansko južino iztrebili iz malhe.

„Menda ne bo več solnca, mene zebe po pasje,“
reče Luka.

„Jaz še skoraj teh svojih krepelij ne morem
ugreti, pri moji veri, da že sekire nisem čutil; bolj
sem jo vzdigal iz navade, kakor da bi bil še kaj živca
imel za nohtmi," pravi drug', grdogled in širokopleč
velikan.

„Ali si slišal, Tone?" vpraša tretji in kaže po

gošči.

„Spet je strelil,“ odgovori dolgin Tone.

„Menda ga vrag moti, da v taki zimi trape lovi
po grmovju. Nas kdo bi zdaj rajši za pečjo ležal in
malo zadremal, ko bi smel. Ta Žolnir, škric, bi lehko

234

pa neče; vrat mi zavij, če ga luna ne trka,“ pravi
Andrejka.

„To je res : takim ljudem je dobro, pa sami ne
vedo, da jim je.“

„Zatopaniso vredni, da gazijo sneg," modruje
Luka, najmlajši med njimi.

»Vesta kaj, fanta," pravi Tone, „vama že smem
povedati, saj smo prijatelji, vidva bosta jezik držala
za zobmi — jaz bom še kdaj tega Žolnirja ubral za
goltanec in ga bom prav po mačje stresel; kadar ga
bom ponoči kje dobil na samem, pa se pogledava,
da me bo pomnil kaki dve noči."

„Kaj ti je kaj v želodcu?" vpraša Luka.

»Menim, da mi je; do grla sem ga sit. Saj si
bil ti priča, Andrejka, tačas še ko je meril in sem
mu bil tistega vraga ponevedoma prebrnil."

„Tisto mizico!" se domisli tovariš.

„Aha, tisto! Tačas me je bil pehnil, da sem
se zvrnil z jarka. Tačas sem si ga že zapisal za ušesa.

Prežal sem že časih nanj, pa menda 8 hudičem
hodi, nikoli ga nisem zalotil samega. Oe je pa še to
res, da Kodranico zalezuje, primojduha, reci mi kdo,
da ne bom storil pol pokore in da mi ne bo Bog
odpustil dveh smrtnih grehov, če mu malo potipam glavo."

»Kadar boš šel nanj, pokliči le še mene," reče
Andrejka — »zakaj sam mu ne boš prišel do živega,
močan je kakor devet vragov. To sem pa že tudi jaz
časih mislil, kadar me je bolel zob in nisem mogel

235

zaspati, da je sram in sramota za vse fante tod okoli,
Že pustimo, da suknjač, ki se je pritepel iz devete
d ele, vodi za nos naša dekleta."

»Glejta, vidva sta kaj neumna," pravi mlajši med
nj:mi, »zdaj le je prav lepa prilika. Vsak en češarek
vzemimo, pa bo tekel kakor pes iz kašče."

»Ta tvoja ne velja nič. Ti ne veš, kaj je tepež.
Jaz imam glavo že trikrat vbito, tukaj-le, tukaj, pa
tule. Zato vem, kaj se to pravi: udari ga! On ima
zdaj nabito puško v pesti, šembrano pravo risanico,
pet križatih je dal za njo sam Holte, ki prodaje olje
v Novem mestu. Pa se zapodi vanj, da ti bo zakadil
pest svinca tja v starko tvojo, ki ti bo potlej, predno
bo leto in dan, segnila in te pokopala."

„Ce hočeta, le pojdimo, jaz mu bom sam vzel
puško in bom zbežal ž njo, vidva ga pa prekresajta!“

Se nekaj časa so trije poredneži pomišljali in
preudarjali, potem so si usekali vsak en kolec, po¬
tegnili sekire pod nakleščeno kopico smrečja in so
naglo za vrstjo stekli po gošči proti strani, odkoder
se je ravno slišal strel.

Žolnir je sedel na kamenu, z mahom porastlem
in iz snega štrlečem. Bil je oblečen v gorko, dolgo
obleko od rjavega sukna, kosmata kapa je pokrivala
pol Čela, uhlja sta bila Črez ušesa potegnena. Puško
je bil naslonil ob sebi na kamen, pod nogami pa je
v snegu ležalo nekaj krvavih veveric in dve sraki.
Imel lep razgled pred seboj, megla je bila legla v

236

nižavo, dolina pod njim je bila podobna jezeru; okoli
njega je bilo natovorjeno golo in mahovato skalovje,
med katerim je tupatam rastel brinov grm, ki se je
bil pol otresel sitnega snežnega bremena, pol pa še
prestrešen z mrzlo ledeno skorjo; zadaj za njim in
onkraj doline pa je na porobju žalostna stala bela gola
breza med gosto, živo zeleno smreko. Vse to pa je
bilo menda možu malo mar, sedel je že dlje, glavo
naslanjal v dlan in oči imel vprte v tla.

„Hej, gospod, mrzlo je, mrzlo !“ tako ga ogo¬
vori Luka, ki je bil sam stopil iz gošče. „Lepo ve¬
verico ste tu ustrelili, ali bi ne hoteli meni dati repa?
Glejte, kučmi bi se kaj lepo pristojal!“

n Vzemi!“ je dejal Žolnir, ki bi se bil menda
rad iznebil nadležnega tovariša.

n Glejte, ravno prvi dve tačici ste ji čisto odbili.
Dobro puško morate imeti, slišal sem, da jo je Holte
prinesel iz mesta. Malo jo bom pogledal, nisem še
videl takega kleka; na kresilni kamen se to izproži ? 11

Rekši vzdigne puško ter jo potehta v roki. Obe¬
nem se ozre in ko vidi, da sta njegova tovariša ko¬
maj deset stopinj za njim, jo stisne pod pazduho in
zbeži ž njo po dolini.

Osupel gleda Žolnir za njim, vstane in kliče:
„Stoj, potepin!"

»Ti si potepin, ti, prokleta planka!" mu zavpije
za hrbtom Andrejka. — „Kdo ti je rekel po tujih
hostah hoditi in pobijati božjo žival?"

237

la ko se Žolnir ozre, vidi, da je kolec zavzdig-
njen Dad njegovo glavo. Hitro se upogne, pa udarec
mu pade vendar črez levo ramo. Jezen zgrabi so¬
vražnika za roko in mu izvije kol iz rok. Ali v tem
hipu ga drugi loputne odzadaj čez hrbet, in predno
se proti novemu sovražniku ozre, dobi že tretjo črez
glavo, da se pri tej priči zvrne v sneg.

„Bode že, le pusti ga; za enkrat mu bo za¬

dosti, “ pravi Tone.

„Ce ga le nisi ubil," reče Andrejka.

„Kaj še, človek ima trdo črepinjo, jaz vem,
imam že trikrat bučo prebito. Hoj, slišiš ti, Luka,
puško mu daj nazaj, saj nismo razbojniki."

Uro potem, ko so odšli ti trije junaki, je vstal
tudi Žolnir s tal. Kri, ki mu je tekla z glave, je zmr¬
zovala po laseh in po obrazu. V glavi se mu je vrtelo,
težko je stal na nogah. Obveže se z ruto in pobere

puško, ki je ležala tri komolce od njega v snegu.

Bila je toliko pokvarjena, da je bil smodnik iz pipice
iztresen in je manjkalo kresilnega kamena. Nanjo se
opiraje počasi kobaca v dolino.

Med potjo premišlja, kaj je pač navedlo te tri
fantine, da so planili nanj. Poznal ni nobenega; ni
se domislil, da bi bil kakemu človeku storil kaj žalega.
Vzeli mu niso ničesar, mošnje se ni nobeden teknil,
celo puško je zopet dobil. Zdajci mu pride na um,
da je eden rekel: „Kdo ti je 'rekel po tuji hosti ho-

238

diti! “ Hosta je bila kioštrska. „To je menihovo
delo!"  si je rekel in če je bolj premišljal, bolj je
mislil biti uverjen, da je prior najel te tri, naj bi ga
pretepli. „Sešla se bova, in gorje ti! Tako se me ne
boš iznebil."

Ko je prišel na piano, mu je nehala kri teči izpod
tesne obveze. Tudi je otipal, da kosti niso poško¬
dovane, da torej ne bo sile. Udarec mu je bil pre¬
tresel možgane in ga tako nekoliko omamil, zdaj pa
se mu je hitro vračala moč, kmalu že skoraj ni čutil
nič bolečine in je naglo korakal proti Krki.

Krvav, kakršen je bil, se ni hotel za dne kazati
ljudem, zato se je namenil šele ponoči vrniti se v
mestece. Mrak je bil sicer že blizo, ali na mrazu pod
milim nebom se mu vendar ni prilegalo. K ribiča se
napoti, da bi se tam umil in očedil.

Ali koča je bila zaprta, zastonj je trkal Žolnir
na okno in na nizka vrata, zastonj izkušal kje priti
pod streho. Vid je bil šel v krčmo na frakeljček žganja.
Domisli se, da mu je ribič pokazal kot v linici nad
vrati, kamor bode spravljal ključek od čolna, kadar
ga ne bo doma in bi se hotel Žolnir prepeljati črez
vodo. Vid tudi danes ni bil pozabil hvaležnosti svoje
izkazati možu, kateremu se je imel zahvaljevati, da
se je v tem hipu njegovemu grlu dobro godilo. Pod
poveznenim plošičkom je Žolnir našel ključ, in da bi
se z veslanjem ugrel, je odpel čoln in počasi veslal
ob kraju vode navzgor.

239

Ni bil še daleč od ribičeve koče, ko izmed vrbovja
zagleda priorja. Poslednji je bil menda opazil tudi
njega, zakaj vidno je stopinje pospešil in ko je prišel
bliže, je migal Žolnirju z roko, naj ga počaka.

Žolnir je podržal veslo Nekaj čuden smeh mu
je zaigral okoli usten, ko je zagledal meniha. Prior
se je prestrašil, ko je zagledal krvavi obraz in ne-
kazno brado žolnirjevo, na kateri so se bili po se¬
sedeni in zmrzli krvi sprijeli lasje.

„Ali ste se pobili ?“ vpraša menih.

„V a m ni treba tako vpraševati!“ odgovori Žolnir.

„Kakor se mi zdi, imate vi mene za osebnega
sovražnika. Tega ne smete misliti. Kakor človek ste
bližnji moj in vera me uči, naj vas spoštujem . . .“

„To spoštovanje pa seza daleč!"

„Na8protnik sem le vašim nameram. In ravno
zato sem vas danes poiskal, da zadnjo besedo govorim
z vami. Poslušajte me mirno in brez strasti Tudi
vi  morate mene spoznati."

„Stopite v Čoln, tudi jaz imam govoriti z vami,"
reče Žolnir.

„Noč se bliža," odgovori prior.

„Nič ne de, tudi v mraku me boste slišali."

čeravno nerad, stopi prior v čoln. Žolnir odrine
od kraja in zavesla med vrbovje. Izprva še ne po¬
sluša priorja.

„ Gospod! Če ste se namenili na ponočno vožnjo
po Krki in me nečete poslušati, moram jaz venkaj,

240

noč je tukaj in nikakor me ni volja, z vami v mrazu
v čolnu sedeti in vedno dalje od doma se pomikati/
reče prior.

„Saj si lehko mislite, da, kar se imava meniti,
ni nikomur drugemu mar; torej je tembolje, čim dlje
sva od ljudi."

Rekši se nekako zasmeje, da se ni prior nič
kaj dobro počutil.

Krka se na tistem mestu malo zavija. Vsi ugo¬
vori priorjevi niso nič pomagali, Žolnir je veslal naprej.
Tema je prihajala vedno gostejša, ko sta se skrila
za ovinkom.

Naposled položi Žolnir veslo povprek ter sede nanje.

„Zdaj govori, hinavec! potlej bom jaz. Kaj meniš,
da res ne bom dekleta dobil, če so mi oni tvoji hlapci
opraskali ohraz?"

Priorja sta obšla strah in groza. Kaj bi bil dal,
da bi bil zdaj doma!

V tem času je stopal po poti, streljaj daleč od
Krke, imeniten možak, oljar Holte, proti Kostanjevici.
Ker je bil priletnemu možu kožušček dobro kratek in
tako ozek, da ga spredaj ni mogel speti, ampak ga
je samo tiščal vkup, ga je tako zeblo, da je prav
goste korake delal in hitel, da bi poprej prišel na
gorko. Ali težka banka, olja polna, ki mu je jezdila
staro hrbtišče, težki črevlji, ki jih je bil davi namazal
s salom in so mu bili na nogah zmrznili, in naposled
še te noge same, ki, nič več mlade, niso utrpele dosti

241

naglosti, vse ga je oviralo v njegovem napiranju. Ne¬
jevoljen je večkrat pocuznil s svojim bremenom, vrgel
svoje male in velike merice, ki so, na oprto z re-
meneem privezane, sitno opletale mu po boku, črez
ramo nazaj, in vzdihnil k ljubi Mamki božji, kaj človek
na tem svetu trpi za vsakdanjo skorjo, katere naposled
še gristi ne more, ko pogubi zobe.

Da bi mraz in težke noge odpravil iz spomina,
jame številiti, koliko ima po hribskih vaseh denarja
pri ljudeh, ki so olje od njega jemali na upanje. „Kre- .
poteč trinajst — ta bo dal pasjo figo, ob novini ga
bom moral spaziti, kdaj bo vino prodal — ; Valičevka
dvaindvajset, bo dala, rada plača, da le ima, kakor
tudi Ostrožan tistih pet grošev. Slepo Mreto bom pa
priveril, da bo jajec dala namesto denarja. Kaj svet
misli, da jaz denar kopam, ka li? Vsak ima grablje,
vil pa neče imeti. Jemali bi, jemali, a kadar pride
daj,  tačas se hudir pa v slamo skrije, če ve, daje
Holte prišel v vas, in se dela, kakor bi ga ne bilo
doma. Res bi bilo komaj, ko bi človek banko v luži
natočil in ne v novomeški štacuni; Bog ti meni grehe
odpusti! Kar imaš dobička, tisto pa upaj, upaj, upaj!

Od kraja je bilo že še! A zdaj se je svet razvadil,
in če človek nečeš brez denarja posode natočiti, pa
ne izvedeš ničesar, in zastonj krevsaš od kmeta do
kmeta, od bajte do bajte.“

Tako j£ Holte premišljeval žalostni stan in vidno
propast svoje kupčije, ko zdajci od Krke semkaj za-

16

242

sliši, kakor bi kdo na pomaganje klical in precej
potem kakor bi nekaj štrbunknilo v vodo. Prva misel
mu je bila, da bi banko odložil v sneg in šel gledat,
kaj je. Ali hitro se spremisli, strah ga izpreleti, lasje
mu vstajajo pokonci. „Kaj ko bi bil — povodni
mož?  Na dno potegne mene in dušo mojo, in v grehih
bi šel iz tega sveta in v pekel bi prišel za večne
čase.“ To mu je prišlo na um in še pogledati se ni
upal več tja med vrbovje h Krki, ampak potisnil je
klobuk črez čelo ter pozabivši težke banke na hrbtu
in utrujenih nog je tekel na vse kriplje, na vse moči,
za žive in mrtve. Sele, ko je prišel vštric Vidove
koče, je postal toliko, da se je ozrl ali ribič sveti ali
ne, in da je trikrat neznansko veliko sape potegnil
vase. Vid je ali že spal, ali ga še domov ni bilo;
zato je oljar zopet pospešil korake, dasi tudi ga je
bil strah nekaj minil, ker je že blizu videl hiše in
luči. Kolikor bliže jim je prihajal, toliko bolj se mu
je srce pokojilo, toliko laglje je premišljal, kako je
slišal povodnega moža.  Naposled sije sam verjel,
da ga je videl ob bregu hodečega, z izpuljeno vrbo
na rami, kako je bil baš njega ugledal in ga hotel doteči.

Blizu mosta na južni strani mesta je stala le
sena hiša, krčma; tam je Holte potrkal s pestjo ob
vrata in tako srečno pribežališče dobil pred mrazom
in povodnim možem.

7 .

č se je bila storila štirinajst potov potem, kar
je naš oljar učakal tisto čudno noč.

Na jugu Kostanjevice v leseni krčmi je pet
starih dedcev pilo žganje. Dva izmed njih poznamo
na prvi pogled. Eden je ribič Vid, eden njegov spo-
lovar v tatinstvu kloštrskih rib, namreč Holte; drugi
trije pa so neškodljivi stari očetje, ki so v svojem
času malo slabega in še manj dobrega storili na tej
zemlji, tako, da jib je nehvaležni svet do današnjega
dne čisto znemar izpustil in celo bajka, tista čudna
ženica, ki vse, še tako čudne in neslišane reči v
8pominu ohrani in razglaša potomcem, tako pozabila,
da še imen njihovih ne moremo naznaniti poznim
zanamcem.

„Glejte, to je pa vendar več neg-oli čudo,“
pravi prvi oče pozabljenega imena.

„1, menim! Tudi mene je ta novica, da je
prior v mrzli vodi praznoval svoj poslednji dan, tako
stresla, da sem bil pri tisti priči materi božji sedem
žalosti naredil obljubo, da ne bom nikdar več klel
•n primojduha, da ne bom/ pravi Vid.

16 *

244

„Lasje mi že sive, pa nisem še takega pogreba
učakal, kar vem. Toliko gospode, duhovske in de¬
želske !“ reče drugi.

„Res jih je bilo mnogo, ali jaz vendar zastavim
pol banke olja, da ni izmed vse gospode ne eden
vedel, kako je prior smrt storil," pravi Holte.

„Kaj je res ka li, kar so ljudje pravili o divjem
možu, ki si ga ti videl?" vpraša tretji.

„Bog mi daj milostivo sodbo in srečno poslednjo
uro, res sem ga videl povodnega moža, tako sem ga
videl, kakor ti mene vidiš, ali jaz tebe," pravi
Holte.

„Kakov je pa bil? Je-li res priorja k sebi
zvlekel in v vodo potegnil?"

„Beži, beži, prior je vse drugače v vodo zlezel,
pravim jaz!" reče ribič Vid in se namuzne.

„Kaj? Ti boš govoril?" — se huduje Holte. —
„Kaj si pa ti videl? Smrčal si v svoji postelji doma,
v tistem bolšjem koritu, in tolikanj si videl kakor
banka moja, ki ima lesene oči, na vehi in na čepu
s svedrom v doge zvrtane! Jaz sem pa videl na
tele oči, ki jih je ustvaril Bog in ne sveder. Da boš
vedel, ti Vide ! — Le stojte, možje, da vam povem.
Jaz sem cijazil polno banko olja iz Novega mesta.
Ko pridem tjakaj do vrbovja, kjer je najgostejše —
dobro vem, ravno sem štel, koliko imam še olja na
ljudeh, da mi ga niso plačali — kar nekaj zabrazda
v vodi. Pogledam in vidim, da je prior v čolnu."

245

»Ali je bil sam?" ga vpraša eden m6ž.

»Tako sam kakor božji volek."

„Ta je bosa, izpod pazduhe vzeta!" zagodrnja
Vid in pije.

»Jezik mi je bil že zamigal, da bi ga bil po¬
vpraša!, kaj dela tukaj ponoči. Nisem še utegnil zi¬
niti, ko vidim doli ob brežičku koračiti povodnega

moža."

»Kakšen je bil?"

»Takov kakor poldruga žrd, tako velik; širok
pa, stavim, je bil tako, da bi ga ne bili trije junaki
obsegli. Lase je imel dolge kakor vrbove veje in
zmršene kodre kakršne ciganje, prav tisti pravi
ciganje iz 01 en to ve dežele, kjer nihče ne dela,
ampak samo pohajkujejo in meso jedo. Nag je bil
do golega, še bolj od svetega Boštjana na oltarju.
Na rami je pa nesel dolg panj, še daljši, nego-li ga
ima sveti Gol v pratiki."

„Šent, ali te je bilo strah!"

»Prav nič, veste, nič, še manj kakor zdajle.—
Ogovoril sem ga, kakor tebe zdaj in sem dejal:
kam pa ti kolovratiš, prijatelj dolgin? Tačas me je
pogiedal in zdelo se mi je, kakor bi se dve kurišči
zasvetili meni nasproti."

»Presneto si ptič, če te res ni bilo nič strah in
Če si res videl vse to."

»I, kaj ti je! Kaj se bom legal. Rajši si dam
jezik izdreti kakor ribniški vol za brazdo, ki ni

246

mogel več orati. — Pa se ti je vzpel, tisti divjak,
črez vodo, samo z mezincem sunil čoln in prior se
je zvrnil. Ok, ko bi bil še kateri živ krst slišal,
kako je sveti mož zaječal, ko se je zvrnil. Umrje
namreč vsak nerad, če prav grehov nima, in če mu
je prav slabo za živež in za obutalo ; nikar pa že
takov mož, ki je bil prior in ki ni pogrešal ničesar,
ampak dannadan je bil mesa sit, in v petek mu je
Vid rib nanesel, kaj ne, Vide?“

„Samo to zadnjo si prav govoril. Za vse diuge
jaz ne dam še stržena ne, ki se mi naredi v otiski
na peti. Slišiš, še stržena ne," pravi ribič.

„Ti nikomur ničesar ne verjameš; še sam
sebi ne.“

„Kako je pa to, ti Holte, da so potlej, ko so
priorja v Krki našli in je bil pogreb, tisti gospod
iz Zatičine ali odkod, ki so ga pokopavali — kako
je to, da so pridigovali, da je mož v vodo pal?
Nihče ni govoril o povodnem možu!" ga vpraša drugi.

„Vidiš, to je zato, ker jaz nisem hotel vsega
po pravici povedati. Ko je bila tista preiskava, ko
so imeli tisti brevir, ki se je bil našel v čolnu, na
mizi in druge reči, bili so poklicali še mene, ker
jim je bil nekdo, vrag ga poznaj, prinesel na nos,
da jaz tudi svojo vem. Ali preudaril sem, dejal sem,
če resnico govorim, bodo menihi hudi name, ker ne
verjemo, da so take zveri na zemlji božji, kakor
je povodni mož. Zato sem rajši kar vse utajil iu

247

sem govoril, da sem vso tisto noč spal in da se mi
še sanjalo ni ničesar . 11

„ Jaz bi tudi lehko kako zinil o tej reči in sicer
tako, da bi bila vsa drugačna, kakor so tvoje. A ne
maram, da bi stare babnice gostolevale o tem. Naj
bo mrtev mož, ki se je že utopil. Saj je nekdaj pri-
digoval, da še las nikomur z glave ne pade brez
volje božje. Menda je že bila božja volja, da je
umrl, naj potlej sam v vodo pade, naj ga povodni
mož sune ali pa kdor  hoče. Zmerom je še bolje,
da se je on napil vode do smrti, nego-li da bi se
je bil jaz. On ni klel, ali jaz kolnem in še kakov
drugi grehek bi se dobil pri meni. On je leto in dan
bral mašo zase in za druge, jaz sem pa še časih
tiste očenaše, ki so mi jih za pokoro naložili, pozabi
moliti. Naj umrje potlej ! 11  Tako je govoril ribič Vid
prav po krščanski ljubezni.

„Veš kaj, ti Vid, tako mi pa ne boš govoril.
Rajni prior je bil mož, da ga ne bo več takega in
ga ni bilo. Z vsakim kmetskim človekom se je rad
pomenil in marsikateremu je dobro storil in tudi zate
ni bil nič napačen, če ljudje prav vedo. To je, kar
je!“ je dejal starejši izmed možakov.

„Kako si lepousteu ! 11  — pravi Vid — „kaj bi
še bilo, ko bi vedel, kar vem jaz.“

„No, ali smo možje ali nismo .“  — pravi drugi
— »prepirali se ne bomo in tepli menda tudi ne.
Raj pravite, kam je prešel tisti Žolnir ? 11

248

„Bog ga vedi! Na pogrebu je še bil in tačas,
ko so to reč preiskovali, je bil tudi navzočen. Potlej
se je pa nauaglem izgubil," reče Holte.

„To je pač čudna stvar. Pravili so, da je bodil
za Kodranovo Katrico in da mu je stric, rajni prior,
ni hotel dati. Zdaj, ko je mož umri in bi jo lehko
dobil, pa pobegne meni nič tebi nič."

Še nekaj takih so ti možje razdrli, ki jih vendar
častitemu bralcu nečemo pogrevati. Potrebno pa se
nam zdi povedati še nekove besede, katere je po¬
zneje ribič Vid, ki se je bil malo nalezel „žegnane
vode", kakor je on imenoval žganje, prav po prija¬
teljsko oljarju zaupal in zabičil, da Bog varuj dalje
praviti o njih.

Prišla sta namreč Vid in Holte že precej pozno
proti večeru v ribičevo kočo. Tu je Holte sel na
panj, Vid je vzel staro raztrgano mrežo v roke in
je začel niti prepletati in vozale delati, kjer se je
kazal razporek.

„Crez noč me boš menda imel ti, da ne bom
drugod iztikal za posteljo in ljudem delal nadlege?"
vpraša Holte.

„Ce ni drugače, pa bodi, samo za večerjo se
obriši. Jaz ne bom kuhal. Ali povedal ti bom nekaj,
da bodo ostanki tvojih las stopali pokonci in vsak
bo imel tri vrhove. Samo na pošteno obljubi, da boš
do sodnega dne sam vedel, kar boš slišal iz mojih
ust. Pravil ti bom o Žolnirju."

249

„To je, da, molčal bom ! Sosebno če Žolnirju
kaj škoduje to, bode zavezan moj jezik. On je bil
dober mož, ni gledal na krajcar."

„AIi, škodovalo bi mu pa res. Veš, kdo je
priorja vrgel v vodo? Misliš li, da res divji mož
tvoj?" vpraša ribič.

„E, kaj še, jaz povodnega moža niti videl
nisem. Ali ne smeš tega nikomur povedati, to naj bo
le tebi znano, ki sva prijatelja. Nekaj sem pa res
slišal in strah me je bilo za devet krvavih kač!"
pravi Holte.

„Žolnir  ga je!" zašepeta Vid in se ozre po
kotih svoje koče.

„E! ne!“

„Le čakaj! Čoln smo dobili onkraj mesta. Čoln
sem pa jaz imel pripet in priklenen. V čolnu so bile
priorjeve bukvice, tiste male, ki je molil nanje. Prior
sam ne bi bil nikdar čolna odklenil in odvezal. V
Čolnu je bil in iz čolna je pal v vodo. Samo eden
pa je vede!, kje je moj ključek, ki ključalnico pri
verigi odpre, in ta je bil Žolnir.  Njemu sem bil
prej nekdaj povedal, kje dobi ključ, ako mene ni
doma. Tam pod plošičkom na lini ga vzemi, ali pa
pod pragom, tako sem mu dejal."

„0 Bog, ti njemu pomagaj, obesili ga bodo!"

„Pač! Ko bi zvedeli. Zato pa molčiva. Glej, ko
bi jaz že ravno tja šel in razpovedal, moral bi pri-
sezati menihom in ker ga videl nisem, ampak le za

250

gotovo sodim,  utegnil bi pokrivem priseči in kaj
bi bilo! Zato molčim, in tudi tebi je molčati. Potlej
pa še mislim in pravim : glej, Vide, Žolnir ti je ne¬
katero petico stisnil v pest. Ali bi ne bilo pred vsem
svetom grdo, da bi ga izdal? In tudi nehvaležno bi
bilo! On je v vodo vrgel meniha, on sam ga je
vrgel, nemara zavoljo te Katrice. On sam je grešil in
sam bo dajal odgovor pred sodnim stolom božjim.“

„0, jeminej, joj!“ vzdihne Kolte.

„Pa še druga je, prijatelj 1“ — govori Vid. —
„Žolnir je nemara bolj učen, bolj umetalen in veden
nego-li vsi menihi. Zlodej vedi, če ne zna tako nare¬
diti, da ga nobena ječa ne udrži in nobena vrv ne
uduši. Kaj bi z nama počel, ako bi menihom ušel in
zvedel, da sva ga izdala jaz ali ti? Morebiti bi tako
zacopral, da bi se izpremenila vsak v vrbov grm in
bi ne pila živ dan drugega, nego li mrzlo roso
božjo."

„Bog naju varuj! A molčiva! Zakaj si mi
povedal!"



7 . f":. T - f ..'f V-H. 4 if i.'iJ V 1 i '

8 .

rišla je spomlad, za njo prišlo poletje in jesen.
Stara izkušnja uči, kako čas, najboljši zdrav¬
nik, celi rane, o katerih si človek domišlja,
da jih ne ozdravi noben lek pod solncem, kako v
vednih izpremembah nadomestuje izgube, ki se Člo¬
veku dozdevajo prebridke in prehude, da bi se kdaj
dale pozabiti.

Pol leta šele je bilo minilo in že se v vsej
okolici skoraj ni nihče več menil o priorju. Govorica
o tej reči je bila že nekako zastarela, do zadnjega
obrana, ker vsak otrok je vedel, da je pater Avguštin
v vodo pal in kje so ga črez nekaj dni izvlekli iz
vode, kako so ga bile že ribe malo načele itd.
Žolnir je bil šila in kopita pobral kmalu po smrti
priorjevi, v kloštru so imeli zbrani patri posvet in si
izbrali drugega priorja.

Vemo, da je bil Katrici stric prior edini človek
iz bližnje rodovine. Zdaj je v mladih letih ostala
sama, brez variha in pomočnika. In tudi on, kate¬
remu je morebiti veliko zaupala, tudi on je šel ob
tistem času po svetu, ni povedal, kam gre, ne kdaj
in če kdaj  pride nazaj, če se še pomisli, kako ču-

252

dovito in nenavadno je izgubila tistega varilia svo¬
jega, ki ji je bil veš nego-li kakov drugi človek,
katerega je kakor posvečenega, božjega moža že
samega na sebi spoštovala, in si ga v mladi svoji
domišljiji naslikala, kakor bi imel v rokah pol njene
usode in bi bil še v posebnem varstvu božjem: lehko
se verjame, kako bridko jo je zadela ta izguba,
da ga ona ni mogla tako hitro pozabiti, nego-li
drugi ljudje.

Menihi so bili sicer postavili deklici drugega
variha, nekega kmetskega moža Maklena, ki je bil
precej ubožen in samo nekaj v rodu s Kodranovo
hišo, ali ravno ker je bil mož ubožen in ne prevesten,
je gledal več na to, kako bi si kaj pripridoval pri
svojem varihovanju, kakor bi bil res skrbel za blaginjo
neizkušene svoje varovanke.

Bil je v jeseni semenj v poglavitnem kraju
dolenje Kranjske v Novem mestu. Iz vseh kotov so
se bili sešli kmetje, gorjanci in poljanci, kupovat in
prodajat plemenih prašičev, usnja za zimo, in druge
robe. Videl je človek tu, da je med pravimi Dolenjci,
zakaj vse krčme so bile polne, nekateri semnjar je
nesel ostanke svojega kupička shranit za vinsko kapljo.

Skoraj vsi mlajši Novomeščanje so bili ta dan
na nogah, eni da bi okrog kramarjev ogledali kakov
lep obraz in si želeti te in one reči, ko bi bilo de¬
narja, drugi, da bi se kazali, ker so imeli dovolj
časa za postavanje in pohajkovanje.

253

Samo v eni izbici nahajamo mladega moža
tiho in malomarno na stolu sedečega.

Stari Novomeščanje so bili ravno take nature,
kakor drugi ljudje poprejšnjih časov, da so stavili
hiše tjakaj, kamor bi ne bil mislil nihče. Na levem
bregu Krke, vrhu precej visokih skal, stoje še da¬
našnji dan ostanki selišč, kakor bi jih bil nanesel
kragulj za svoje mladiče. Vidiš tu z novomeškega
predmestja, s Kandije sloneti koče vrh skal, da se
bojiš, vsak hip se zvrne ta ali ta v Krko, ako bi se
kakšen vinski Štempihar naslonil nanjo.

V eni teh lesenih, pol visečih hiš je torej sa¬
moten stanoval naš mladi mož, gosposko opravljen,
visoke rasti, ognjenih oči in čednega obličja. Njemu
ni bil mar semenj. Zdaj in zdaj se je ozrl proti
vratom in poslušal, kakor bi koga pričakoval. A mi¬
nila je dobra ura in ostal je sam. Zdaj je hodil po
trhlih podnicah gori in doli, zdaj je gledal črez pečino
v Krko, zdaj zopet sedel na vegast stol, potegnil
nekove papirje črez malo mizico in gledal vanje.

Nekdo potrka na vrata. Mladi mož vstane in
se oglasi.

Ribič Vid stopi v izbo, klobuk pod pazduho,
nasloni se na zid pri vratih ter nekako plaho in
boječe zre po mali stanici.

„AIi je tukaj tisti mož?“ ga vpraša gospod.

„Ali, tukaj je, gospod Žolnir!“ odgovori Vid.

„Zakaj ga nisi privedel s seboj ?“

254

„1, vraga, tega mi niste veleli. In takisto ne
vem, če bo šel. Ako imate kaj pogovora ž njim,
idite rajši z menoj, jaz vem, kje ga dobova. Deklica
njegova je tudi tukaj!"

„Ona? Katrica?" vpraša Žolnir hlastno.

„Kodranova deklica, ki je v vodo vrženemu
priorju Avguštinu v rodu!" odgovori Vid in nekako
ostro pogleda Žolnirja. Poslednji mu pogled če mo¬
goče še resneje vrne. Bodisi, da se je česa bal, ali
da ga je obšla posebna dobrotnost, Žolnir stopi k
mizici, odpre predalček in da ribiču precej veliko
srebrnega denarja.

Kmalu potem odideta oba.

V neki krčmi blizu svinjskega trga se je vse
trlo ljudi. Ker je prostora manjkalo, sedel je bil
majhen suhoten možek na preobrnjeno posodo in je
na kolenih držal poliček, že pol izpraznjen, v eni
roki pa kepo mesnine, katero je prav pridno trgal kos
za kosom z zobmi, kar jih je imel še v prednjih čeljustih.

Zdajci mu nekdo na ramo potrka in ko se ozre,
vidi kloštrskega ribiča za seboj.

„Oče Maklenov, tukaj je gospod, ki bi rad go¬
voril z vami," reče ribič.

Maklenovemu očetu od straha šine debel kos
mesa iz ust v goltanec, tako da se je komaj od
kašljal, ker gospode se je on bal že od mladega.
Vendar ko tega gospoda malo ogleda, ga mine ne¬
koliko strah, in mirnejši pravi:

255

»Gospod kloštraki Žolnir! Pijte iz mojega poliča,
če se vam ne bi zameril."

Žolnir se je menda tudi bal zamere, ker vzel
je z Maklenovega kolena polič in malo omočil ustna.
Obenem je ribiču mignil stran.

„Vi ste zdaj za variha izvoljeni Katrici s Ko-
dranije?" vpraša moža.

„Pač, sem, sem! — Ali kam ste se bili pa
vteknili? Poprej je ves svet ugibal, da boste do
smrtne ure — Bog nam daj kako dobro! — ostali
v Kostanjevici."

„Vi boste omožili Katrico?"

„Kaj še, gospod Žolnir, kaj še, he! he! Pijte,
nate, pijte! Sama se bo možila, jaz ga bom malo
izbral in privolil; sama se bo možila, sama, he! he!
Rajši jo imam, kakor spomladi po svetu pogledam.

— He! Prazen polič imava!"

„Le ukažite ga natočiti ! Pijte, kolikor morete,
plačnih sem jaz. — Ali bi vi dali Katrico imovitemu
Človeku, ki jo bo rad imel in jo prav dobro pre¬
skrbel ?“

„1, prav rad, dal, dal!"

„Ko bi jaz prosil za njo?"

„Jej! Vi., no, kaj pak! — Veste kaj, Žolnir ali
gospod Žolnir — ne zamerite staremu človeku, ki je
ves neumen — rajni prior, ki je bil moje rodovine

— njega stara mati pa stari oče moj sta si bila
vsak iz enega brata menda, kali, pač vsak iz enega

256

brata! — prior vam ni bil voljan. Vidite, jaz vas
prav lebko vidim, vi ste dober, prav dober človek
— gospod, mislim reci — laže vas vidim kakor po
svetu pogledam; toda ljudje bi me potlej pikali, da
sem storil, česar rajni ni storil, ki sva si po tretjem
kolenu vsak iz enega brata. Jaz res lehko storim,
kar hočem in kar ona hoče; oba vkup, zastopite!
Pa menihi so tudi gospodje! Zavoljo rajnega — Bog
mu je dal nebesa in veselje — bodo očetje kakovo
zinili. Zato tega ne morem."

„Storite, škoda vam ne bo — —■"

„0 vem, vem ! Ali Katrica je Katrica. Ne vem,
kaj bo dejala. Ondan je imela ženine, pa jih je od¬
slovila. Nemara, da se ne misli še možiti. A jaz
imam tudi eno, hči je moja, Alenka ji je ime, čedna
deklica, več je je od Katrice in bolj spešna je za
vsako delo. Njo bi vam rad dal, rajši nego-li po svetu
pogledal."

Žolnirju je pri tej ponudbi zatemnelo lice.

„Svojo hčer bodete omožili drugam. Doto ji
bom štel jaz, tisoč, dvatisoč goldinarjev vam bom
odštel, samo napravite, da dobim Katrico I" je dejal
Žolnir.

„0! o!" se je začudil Maklen, varih Katričin s
Kodranije in dolgo ni mogel ziniti besedice, ne ver¬
jeti, če je prav slišal ali ne.

„Ali bi bili mož-beseda, preljubi Žolnir moj, ali
gospod Žolnir? 11

257

,,Še danes vam dam nekoliko. Glejte, ljudje
naju gledajo. Morebiti bi kdo kaj slišal. Idite z

menoj!“

Veselega lica je vstal suhi mož s slabega svo¬
jega sedeža in šel za Žolnirjem venkaj. Videl je že
svetle petice v svoji skrinji doma seštete in sprav¬
ljene, zdelo se mu je, da posluša samo pravljico o
steklenem gradu v gori, kjer vragi varujejo zakletih
zakladov, da je vse to podobno le sanjam in
marnjam.

„Pač, pač, vi jo bodete imeli, vi, nihče drugi!
Ona vas ima rada, to vem, najrajša ; vi jo bodete
imeli! Ko bi rajni prior vstal iz groba, vi jo bodete
imeli, če sva prav po tretjem kolenu vsak iz enega
brata, vi jo boste imeli.“

Tako je govoril veseli oče Maklen vse v en
dir in hitro koračil za Žolnirjem proti osamljeni koči,
Kandiji nasproti.

Tam pa, kjer je pod razpeto rjuho ljubljanski
kramar s krikom in vikom Javalil lepim kupovalkam
svoje blago, je stala mlada bleda deklica, gotovo
najlepša, kar je bilo na semnju hčera dolenje kranjske
strani. Bila je Katrica. Stoje med prijateljicami ni
vedela, da jo s strani opazujeta dva moža, eden, ki
jo je imel varovati, in jo je zdaj malo manj kakor
prodal, drugi pa Žolnir, ki jo je ogledoval z nekim
ognjem in veseljem, kakor bi jo hotel z očmi zajeti
vase.

17

258

Kdo ve, kako dolgo bi bil Žolnir stal in gledal
tjakaj med krdelo, ko ga ne bi bil opomnil Maklenov
oče, da imata iti še nekam.

Ravno ko sta se obrnila, je šla Katriea od
kramarja stran. Zagledala je tik pred seboj Vida.

„Kaj si kupil, Vide?" ga ogovori.

Ribič pa z nekako čudno resnim licem ne od¬
govori na prijazno vprašanje, ampak vzdigne roko in
pokaže med ljudi.

„Poznaš še le-onega gospodiča? Nič več?“

„DekIica se ozre, zagleda v dalji Žolnirja, od¬
hajajočega, zardi se in noga ji zastane.

„On je!“ zašepeče tiho in strmi za njim.

Vid pa je zamajal z glavo ter zagodrnjal:

„Nič prida to! Ni ji še iz glave, hent! Ko bi
vedela!“

'


'NT/* 'NT/* •%?/•

|§j «sssn^68raHsSSS8snmS0SST ^pnsgjgsssmgHnssngSESCTS-^P^-

?jp3p^pg^^E3pgB2)l§

v^r vw/ v^s* vw/ *^Tb? vp/


9 .

e vemo, ali je napaka ali prednost pisateljska
navada, da le preskakuje pripovedujejo svoje
resnice in laži. Napačno bi se tako počenjanje
utegnilo po pravici imenovati morebiti zato, ker že
po zdravi pameti ni dobro, da se na posamne kose
trga, kar bi imelo biti celo. Zakaj čeravno se na¬
vadno notranja zveza teh posameznih kosov še vedno
kolikortoliko vidi, žali se vendar vnanja enota. Na¬
sproti pa nam bode blagovoljni bralec vendar more¬
biti pritrdil, da so tudi take dobe v človeškem živ
1 jen ju, o katerih se ne da v eliko povedati, če neČeš
slišati Čisto vsakdanjih reči. Človeško življenje pa,
vnanje in notranje, ta čudovita zmes vednih zmen,
izkušenj, bojev, težav, veselja in žalosti ~ življenje
je tista velika tvarina, katero je in bode obdelovalo
ljudstvo vseh obrekovanih in hvaljenih pisateljev. Da
torej tudi mi tu že vnovič preskočimo nekaj svoje
kolovozne poti, čas imenovane, upamo iz dveh raz¬
logov odpustka častitega bralca. Prvi razlog bode
našel, če premisli, kar smo ravno izrekli; drugi razlog

260

pa nam je ta, da smo trdno overjeni, da imajo
Slovenci in Slovenke dovolj žive domišljije, ki jim
pomaga napolniti tiste vrzeli in praznote, katerih pi¬
satelj v slabosti ali nemarljivosti svoji ni zadelal.

Pomaknimo povest za poldrugo leto dalje !

Žolnir je že dlje stanoval zopet v Kostanjevici,
toda ne pri botri Lešpeti, kar se je le-tej pobožni
ženski zdelo tolikanj za malo, da je odsihdob vsem
sosedam trdila, da je Žolnir prav malo vreden človek
in ga še ne bi hotela pod streho, ko bi jo na kolenih
prosil. Ce je pa verjeti stari pravljici, ki je ohranila
to povest, je jokala botra Lešpeta nekaterikrat za
tistim denarjem, ki bi ga lehko od Žolnirja dobila
za izbico, ko se ne bi bil hudobni in nevoščljivi
gospod vselil v najlepši krčmi.

Kakor so skoraj vsi ljudje vedeli, je bila poroka
žolnirjeva s Katrico toliko kakor gotova.

Od kraja, ko je bil Žolnir zopet prišel in jel
snubačih pri Katrici, seje domislila besedi nesrečnega
strica ter se je Žolnirja ogibala in mu naravnost po¬
vedala, da ga vzeti ne more že iz spoštovanja do
rajnika, kateri gotovo v nebesih ne bode prosil za
njeno časno in večno srečo, ko bo videl, da se ne
ravna po njegovem svetu. Toda Žolnir je imel razen
sladkega svojega jezika, ki bi bil pregovoril tudi
trdnejšo voljo, nego-li jo je imela Katrica, še dva
druga zaveznika, katera sta mu pomagala, da je
naposled vendarle zmagal.

261

„Kaj si neumna ka-li?“ tako je vpraševal njen
varih oče Maklen, ki je vedno govoril za Žolnirja. —
„Z užgano trsko ga išči in ne boš ga dobila boljšega,
kaj pravim? še takega ne, s.trsko ga išči! Kaj ni
lep in bogat in prijazen in krotak ! Senca j te! Ko
bi bil jaz ti, do komolca bi Boga zahvalil, da me
hoče. Kes, da sam ne bo znal za brazdo stopati in
ne bo vedel, kako se motika vihti, a kaj zato! Le
vzemi ga. Saj bo denarja pritresel na Kodranijo, da
ga še seštela ne boš; le vzemi ga! Le nikar ne misli,
da so v svetem zakonu sami sršeni, da se pika in
bode in kolje; le tega vzemi, pa boš videla, kaj se
to pravi. Poslušaj ljudi, ki so kaj izkušali ! Koklja
ve, kakov je kragulj, pišče ne.“

Težko bi bili taki ostroumni govori deklico
prepričali, ko ne bi bil ime) Žolnir še drugega za¬
veznika, namreč Katričino srce samo, ki je bilo vse
drugačno od njene volje. Kjer pa tehtnica ravno ni¬
kamor ne premahuje, tam je na enostran treba male
stvarce, da se pošibi. Svoje prve ljubezni mi mogla
pozabiti. Kolikor se je trudila že od stričeve smrti
in še od prej, da bi si ga izbila iz glave, vendar ji
je skrivaj in ponevedoma ukradla se v misli in v
srce ena podoba, mladi tujec, z vso ljubeznivostjo,
kakor se ji je nekdaj kazal in kakor si ga je živa
njena domišljija v mladostnem ognju naslikala. In
predno si je bila revica vsvesti, s kom se peča njeno
srce, si ga je naslikala v tako prijetnem okvirju, da

262

ga ni mogla izvreči in pri takih prilikah je jela, če
je bila le sama, bridko jokati, nevede ali od veselja
ali od žalosti. Kaj čuda torej, da se je kmalu vdala
— prvi svoji ljubezni in da je bil Žolnir skoraj vsak¬
danji vasovalec na Kodraniji.

Menihi so se sicer še nekaj spominjali, da je
rajni prior Avguštin imel misel, da je Žolnir drugo¬
verec, najbrž protestant, da se torej nikakor ne sme
privoliti zakon ž njim in s Kodranovo hčerjo. Zato
so le-ti očetje malo odkimovali, ko so slišali, kaj se
plete. „Nam je Bog na ramena naložil skrb za Časno
in večno srečo svojih podložnikov. Odgovarjali bomo,
kako smo rabili svojo oblast. Za vsako ovčico, ki jo
izgubimo od svoje črede, nam bode vprašanje zastav¬
ljeno, ali smo jo mogli, ali je nismo mogli oteti.
Zato jaz menim, da moramo najprej tega tujca
povprašati, ali se more izkazati, da je prave kato¬
liške cerkve veren sin, če ni, moramo skrbeti po
svoji duhovski in deželski oblasti, da se odpravi iz
tega kraja. Nikdar se ne sme dovoliti, da bi krivo¬
verec v zakon dobil žensko,, ki je v našem kloštni
poučena v resnicah svete vere.“

To je bilo poglavitno zrno dolgega govora, s
katerim je novi prior uveril menihe, da se mora
Žolnir brž zglasiti v kloštru.

Kako so se pa možje menihi začudili, ko jim je
namišljeni drugoverec razgrnil neovržna pisanja, iz
katerih se je razločno bralo, da je Adam Žabranek


263

pošten kristjan katoliške vere. Očetje niso imeli po tem
nobenega ugovora več in poroka je bila naznanjena.

Zjutraj se je velika množina svatov zbrala na
Kodraniji. Bližnja in daljna sorodbina se je posedla
okrog velikanske mize k zajtrku, kakor je bila stara
navada pred poroko. Vsi so bili že  zbrani, le ženina
še ni bilo. Svatje so jeli že nejevoljni prihajati in
ta in oni je, kadar neveste ni bilo navzočne, kako
besedo črhnil, da to ni posebno znamenje, ker se
ženinu tako malo mudi.

Šele ob čjesetih se je bližal samoten jezdec
Kodraniji. Svatje so se vretili proti oknu in spoznavši
Žolnirja, so ugibali zlasti stari očetje, da tega že
davno niso slišali, da bi bil ženin prijezdil. Njegova
obleka je bila ženskam povšeči, možje pa so zopet
trdili, da ni prav, če pride ženin brez plašča po nevesto.

Katrica je bila ravno v drugem koncu hiše
sama v kamrici. Ko zagleda ženina svojega dohajati
tako samega, so jo zalile solze in ko bi bila v tem
trenotku mogla vse podreti brez sramote, se ji je
zdelo, da bi bila to prav rada. Ne enega svojih
ljudi ne privede na svate ! Ženin je njen in ona ga
ne pozna veliko več nego-li vsakega tujca! In temu
se bode danes, črez nekaj ur vdala in zavezala za
vselej, za vse življenje, za večno ! Taka čuvstva so
jo obhajala in menila je, da je vso to reč premalo
preudarila. Ko bi se bil dal čas ustaviti le še za
nekaj dni 1 Ali to ne gre, kaj poreko ljudje; sama

t>

264

sem si izvolila svojo srečo, nosila jo bom, naj bo dobra
ali slaba. Tako se je deklica tolažila in obrisala solze.

V tem hipu stopi ženin v njeDO stanico.

„Zakaj pa v joku, preljuba? Ali me imaš tako
malo rada, da se bojiš zakona z menoj ?“ vpraša
mladi mož.

„Ne bojim se ničesar. Samo milo se mi je
storilo, ko si tako sam prišel pome. Ali nimaš res
nobenega svojih ljudi, katerega bi bil povabil ? Kako
bi me bilo to veselilo! Vsaj ne bi bilo treba potem
meni in drugim misliti, da me vzameš brez privoljenja
svojih ljudi."

„Saj sem ti že pravil, da sem sam na svetu,
da si mi ti edina duša, ki jo ljubim. Pusti svoje domišljije
in idi, greva tjakaj k ljudem, ker že mora tako biti."

„Tako temnega in zamišljenega obličja si bil,
ko si jezdil črez naš dvor, da se mi je srce trgalo;
povedi, kaj si mislil?"

„To se ti je le zdelo."

„Ko bi bili še rajni stric živi, oče Avguštin,
šla bi pol laže k poroki s teboj."

Rekši je deklica lepo svoje temno oko obrnila
v njegovo lice in se hotela nasloniti nanj; a zapazila
je v tem hipu zopet tisti obraz, katerega je menila
videti že na dvoru.

„Zakaj me spominjaš nanj. Saj veš, da me ni
mogel videti, da me je napak sodil in da bi te ne
bil nikdar imel — —“

265

Vrata se odpro in starejšina oče Maklen stopi
v izbico.

„Pozneje se bosta pomenila, pozneje. Zdaj je
čas iti v cerkev, gospod bo čakal. Mašo bomo imeli
še pred poroko in Boga prosili za lepe in pridne
otroke. Pozneje se bosta zmenila. Svatje bi že radi
šli, alo ! na vozove."

Žolnir prime ihtečo nevesto nalahko pod pazduho
in jo vede venkaj. Zasedejo vozove in vsa vrsta
drdra od Kodranije po kolovozni poti proti kloštru.

Ob poti je bilo mnogo poljskih delavcev po
njivah, ki so zastali v svojem delu in ogledovali
svate. Nekateri izmed njih so blagrovali nevesto, da
je dobila tako bogatega ženina; nekateri pa so z
glavo majali in govorili : Bog ga vedi, kaj bo še s
Katričino možitvijo? Le domačega naj bi bila vzela,
ne moža iz devete dežele, ko se ne ve, ali ima tako
srce, kakor kakov domačin ali ne. Prava božja volja
težko da bi nja sklepala. Saj se ve, da rajni prior
ni hotel o tej mešanici ničesar slišati. On je bil pa
pobožen in za božjega namestnika posvečen mož,
torej je že vedel, zakaj brani. Kar se ne zlaga, to
se ne zlaga, jablana ne raste v pesku. Bog nam daj
pravo pamet in um, da bomo njega prav spoznali in
njegovo voljo; toda Katrici ne bo nič dobrega pri
Žolnirju. Pred zakonom pela, po zakonu jokala, to je star
pregovor. Polž pokaže roge, kadar ga nihče ne vidi.

gg lteffa ti 1  iE I MUi 1  f^,fgf^f? foliig fM,r^.irgroiiiij  f j ^,§3

^^IggafiiSilililiSilMililSijliii^ifflililjllilJljlililjljlSž^cS

10 .

o so se svatje peljali mimo ribiške koče,
težko da je bilo komu izmed njih mar, da Di
ugledati Vida niti pred staro hišico, niti v
čolnu. Vedeli so sicer, da stari mož že dlje bolan
leži, ali kaj se zmeni svet za enega človeka !

Na slamnati blazini, ki je bila črez trhlo in
podloženo postelj razgrnena, je ležal mož z vsako¬
vrstnimi cunjami odet in je težko dihal. Oči so mu
bile globoko pod čelo udrte, lice je bilo upalo in
obradne kosti so stale posebno na videz. Deklica
zabuhlega obraza in objokanih oči, Vidova hči, je
sedela nedaleč od njega na stvari, stolu podobni.

„Deklina!“ zakliče bolnik.

„Kaj bi radi, oče! Ali vam je slabeje? Naj po¬
šljem po gospoda!"

„Boš že še! Umrl bom, vem, da bom. Toda
poprej ti še nekaj povem ! Idi semkaj ! — Pod hišnim
pragom je nekaj denarja, četrtina je poštenega, tisto
je tvoje. Drugo sem dobil od Žolnirja za nekaj, kar
bom povedal izpovedniku. To mu daj nazaj, če bo

267

še kaj časa tukaj. Če ne, daj vbogajme revežem. Pa
moli zame — da bi mi Bog grehe odpustil. •— Pridna
bodi in zvesta, ubogaj, kar ti bodo pošteni ljudje
rekli in dlje boš živela, nego-li tvoj oče."

Dalje mož ni mogel govoriti. Deklica je tiho jokala.

„Ali je Žolnir se tukaj?“

„Še, pravijo!" odgovori hči.

„Ali bo vzel Kodranovo hčer?"

„Že dolgo nisem bila nikjer,ne vem. Pravili so, da!"

»Poslušaj me! Popoldne mi bo bolje; ti pojdeš
na Kodranijo in boš rekla, naj Katrica pride doli,
jaz ji imam nekaj povedati. Kaj ne, da pojdeš?"

„Ali bom vas na samem pustila?" pravi hči.

»Popoldne mi bo bolje. Najprej boš šla tja gori
in potlej po izpovednika."

Strašen kašelj se loti moža.

Vrata se odpro in Holte stopi v kočo. Pogleda
svojega prijatelja in odkimuje:

»Oj, te! oj, te! Vide, Vide! Kako te je potla¬
čilo ! Skoraj bi te človek ne poznal. Nemara, da
pojdeš doli, kjer ni ribičev, v krtovo deželo. Škoda
zate, res škoda! Kolikrat sva ga pila vkup! — E,
morebiti ga pa vendar bova še kdaj ! Bog je dober,
prav dober, to vem jaz. Pomislil se bo in ti bo dal
še zdrave pete, da boš storil več pokore."

„Ej, ljubi moj, vsaka stvar traja le nekaj časa,
menim, da smo pri kraju. Ura se bliža, ne vem, kaj
bo,“ toži bolnik.

268

„1, kaj bo! Nič hudega, v pekel ne pojdeš ;
tega se nič ne boj. Saj si dosti trpel in delal na
tem svetu. Bog ti bo že kaj za pokoro obrnil in jaz
bom tudi očenaš molil za tvojo dušo. Ti moraš pa
tam zame Boga prositi, da se zopet snideva. Saj jaz
sem že tudi ves vegast, noge niso več tiste, kakor
so bile, vid mi ne da, sluh me popušča, prišel bom
za teboj prav kmalu. Samo nekaj reči imam porav¬
nati še In na svetu, zato prosi Boga in Mater božjo,
kadar pred nja prideš, naj me še nekoliko časa
pustita. Tačas bom dolgove poterjal in poplačal, kar
sem na olju dolžan, in malo več bom molil, da me
bo odgovor pred večnim sodnikom bolj izlahka stal.
Dozdaj imam še bore malo, kar bi se utegnilo deti
na dobro tehtnico svetega Mihela," govori Holte.

„Deklina, idi venkaj!" pravi bolnik in ko de¬
klica odide, vzdigne Vid glavo in tiho začne go¬
voriti :

„Holte! Ti veš, kaj mi teži vest. Daj, svetuj
mi, kaj hočem početi? 11

Holte pogleda v tla, odhrka se in pravi: „ZoI-
nirja imaš v mislih, kaj ne? E, jaz bi dejal, da ti
Bog ne bo štel v grehe, če ne govoriš ničesar o
tem. Saj ga nisi videl. Morebiti pa ni on ubil
meniha. 11

„Jaz vem, da ga je. Zato me vest peče noč in
dan in ne morem tega nesti s sveta. Izpovedal se
bom in videl, kaj mi bo rekel gospod duhovnik."

269

„1, nu! ]e, le! Saj jaz tudi nič rad ne vidim,
da si mi povedal. Potlej ne bo treba meni praviti.
Samo Žolnirja je škoda. Glej, ravno danes, zdaj le
menda, ima biti poroka, in kadar boš ti zinil, ga bodo
poiskali, predno se bo prvič naspal v novem stanu."

„Kaj! Poroka! Danes?" zavpije Vid, sede v
postelji, vendar onemogel pade na zglavje nazaj.

„Kaj ti je pa, Vide!" vpraša Holte ustrašen.

„Pojdi! leti! brž !“

»Kam pa? Vide?"

Toda Vid za trenutek ni mogel odgovoriti. Oči
je zatisnil in smrtne slabosti so ga obhajale. „Bog
ti meni pomagaj, če neizpovedan umrje vpričo mene,
utegnil bi še z onega sveta nazaj zahajati in bi me
tresel ponoči. Deklica! Kje si? — O joj! Vide, vzbudi
se, vzbudi! Deklica, kje visiš? Oče mrjo !“

Prestrašena stopi Vidova hči v hišo. Ali v tem
hipu bolnik odpre oči, pogleda po hiši in pravi:
»Holte! — ali hočeš, da bi dosegel,večno zveličanje?"

»Rad bi ga rad in tudi tebi ga privoščim prav
iz srca. Jokal bi, ko bi vedel, da si pogubljen,"
odgovori Holte.

»Teci v klošter — poroka ne sme biti, dokler
se jaz ne izpovem in s Katrico ne govorim. Teci, kar
moreš."

»I, ti ljubi Vid, ti dobra duša, kdo pa bo meni
verjel? Ali me ne bodo imeli za neumnega in me ne
spodili ?“

270

Vid kaže za tram. Zamazan papirje bil vtaknjen
v razpoko. Holte ga vzame venkaj.

„Tisto sem bil tačas našel v čolnu, teci! Morebiti
bo tisto kaj govorilo," pravi Vid.

Daši grozno nerad, vendar se spravi Holte na
pot. Ko bi z Vidom ne bila taka prijatelja in ko se
ne bi bil bal, da pride po smrti nazaj na zemljo
kakor strahovit duh, nikdar se ne bi bil vdal, že
zavoljo tega ne, ker se je od mladega vselej menihov
najrajši ogibal. Kako grenka mu je bila dalje ta pot,
se uvidi tudi, če se premisli, da je Holte ž njo sam
sebi napravljal veliko škodo. Že več dni namreč se
je brusil na pijačo, ki ga na svatovski dan na Ko-
draniji gotovo čaka. In zdaj je imel ravno s svojo
besedo podreti vse svatovanje. Razen teh težav je pa
imel mož še drugih pomislekov obilo, katerih ne
bomo omenjali. Zato je prav počasno koracal proti
kloštrski cerkvi. Kaka dvakrat ga je bilo volja leči
za mejo in tisto pismo obesiti na trn. Vendar obakrat
je premagal izkušnjavo.

Prišel je na cerkveni prag. Maša, ki se je po
stari navadi brala pred poroko, je bila ravno minila
in svatje so se razvrščevali pred oltarjem.

Zdaj šele je Holte bil v pravi zadregi. Prepozno
je prišel, da bi bil može dobil zunaj, v cerkvi pa po
njegovi misli ne sme živ krst glasne besede izpre-
govoriti nego-li mašnik, šolmašter in mežnar. Kaj je
revežu početi ! Nekaj časa stoji doli pri vratih in

271

misli. Kar ga popade neka jezica in brž še zasukne
in gre iz cerkve, „V uho me piši Vide in Žolnir in
ubijanje rajbega priorja in poroka in vse — Bog ti
meni pomagaj!“ Tako je dejal in koračil črez po¬
kopališče.

Sreča tam starega patra Antona.

„Kaj ne boste počakali, da bi bila poroka do¬
končana in molili očenaš za srečen zakon mladim
ljudem?" vpraša Holteta.

„Jaz sem že odmolil, gospod duhovni oče!"
se zlaže Holte. „Ali stojte malo, saj vam lehko povem
menda, kar vem. Ribič Vid je bolan na smrt in bi
se rad izpovedal/

„Zakaj pa oprezovate tod okolo? To bi bili
morali takoj naznaniti v kloštru. Za tako reč se
mudi. Ali je zelo bolan?"

„Saj pravim, na smrt! Pa nekaj je še dejal
Vid. Dejal je, pojdi in povedi gospodom, pravi, naj
ne poročajo Žolnirja z onegavo — Kodranovo Katrico.
On pravi, da nekaj ve o njem, nekaj takega, da bo
svet strmel."

„Ali je res to?“

„1, saj sem mu rekel, da mi gospodje ne bodo
verjeli. Dal mi je pa tole pisanje s seboj — ne
vem, kaj se bere ondukaj, ali je rojstveni list ali
kakova pečat — samo to se mi zdi, da je je našel
tisto noč, ko so rajnega gospoda priorja vrgli v vodo
— Bog mu daj nebesa."

272

„V vodo vrgli?“ vpraša pater.

„Jaz ne vem ničesar, ali so ga vrgli ali je
padel, jaz ne vem ničesar. To bo že Vid povedal
na izpovedi. Vse bo povedal po pravici."

Menih pogleda list. Bilo je tisto pismo, katero
je bil prior Avguštin poslednji dan pred svojo ne¬
srečno smrtjo dobil v roke.

Z naglim korakom stopa stari naravnost v
cerkev. Holte nekaj časa zamišljen stoji, kmalu pa
mu pride na misel, da bodo svatje prišli iz cerkve.
„Ce se je poroka razdrla in je dedec v kuti povedal,
da je Holte prinesel to pošto in te bridke besede,
morebiti bi me Žolnir precej tako zagovoril, da bi
bil vse žive dni bolan, ali bi me jel pa daviti." Tako
si je mislil umni mož in je menil pobegniti. Toda
zvedavost mu je bila tudi velika ; poleg vse svoje
bojazni bi bil vendar rad videl, kaj bo. Zato se je
skril v bezgov grm, ki je rastel tikoma zida in je
oči vprl v cerkvena vrata. Tako je precej časa tiho
čepel in nalahko dihal.

Naposled pridejo svatje in gledalci iz cerkve.
Vsi so imeli prestrašene obraze, Katrica je jokala.
Dve ženi sta jo opirali vsaka pod eno pazduho. Žolnirja
ni bilo med njimi. Šele ko so drugi odšli, je prišel tudi
on iz cerkve. Takega Holte še ni videl. „ Strašno hudih
oči je bil" — je pripovedoval Holte pozneje —
„barve ni imel nobene na licu, usten se ni videlo
nič, čuden je bil, prav čuden, grozno sem se ga bal.“

273

Kakor blisk se je razvedela novica, da se je
Kodranove Katrice poroka ravno v sredi pri odložilni
besedi ustavila. Kakor povsod so iskali ljudje tudi
tu vzrokov te neslišane dogodbe in govorile so se
najeudnejše in najneumnejše reči.

Ribiča je šel sam prior izpovedovat in takoj
potem je bilo čudno vitje po kloštru.

Proti večeru tistega dne je šlo kakih pet obo¬
roženih mož, biričev, proti hiši, kjer je Žolnir navadno
stanoval. Meščanje v Kostanjevici so bili vsi pokonci
in so gledali kaj bo. Ali zastonj so povpraševali po
Žolnirju. Nihče ni vedel, kam je šel. Gospodinja je
pravila, da je bil okrog poldne doma, pozneje ga ni
videl nihče več. V sobi, kjer je stanoval, je bil na
tleh kup pepela. Sežgal je bil pisanja svoja in nekaj
koscev je pričalo, da so bila nekatera velike cene.

Okoli desetih zvečer je pel mrtvaški zvon. Vid
je bil umrl.

Ravno ob tem času je nekdo na Kodraniji trkal
na okno. Stara dekla se je odznotraj oglasila in
vprašala, kdo je, in kaj bi rad. Po glasu je iz od¬
govora povzela, da je Žolnir, in zaprla okno. Se nekaj
časa so slišali trkati. Ker se nihče ni hotel oglasiti,
potihnilo je zopet vse.

Nekaj dni potem so drvarji v bosti, pol ure
od Kodranije, našli mrtvo človeško truplo in izstreljen
samokres poleg njega. Spoznali so Žolnirja. Bil je še
tako oblečen kakor na poročni dan.

18

274

Kmalu potem, ko se'je razvedelo, da je Žolnir
bil ubijalec, je dal oče Makleu mnogo denarja cerkvi
vbogajme. Ljudje niso vedeli, kje ga je dobil.

Kdor je trideset let pozneje prišel na Kodranijo,
je videl postarelo, zgubano, in zanemarjeno oblečeno
žensko, ki je, čeravno gospodinja imovite lastnije,
trdo delala od svita do mraka in z nekako osornostjo
ukazovala družini. Kdo bi bil spoznal v tej čemerikavi,
skoraj grdi ženski nekdanjo lepoto kostanjeviškega
okrožja — Katrico?

ITT.

Dva brata,

Resnična povest.

Koledarček družbe sv. Mohorja”, 1868.)

18 *




- iiiHiniiiiii n                 ii 11 n... mn.nuni. . ‘

1 .

a pokopališču prifarne cerkve v hribih so po¬
kopavali mrliča, gruntarja Abranka. Malo
pogrebcev je bilo; razen dveh sinov rajnika
samo še nekoliko starih babic in otrok. „Naj v miru
počiva 1“ so rekli duhovnik, odmolili nekaj očenašev
za njegovo dušo in duše vseh vernikov, ki tukaj
Čakajo božje sodbe, potem so šli v cerkev razpravit
se in vsi so se razšli. Samo mlajši sin France
Abrauek, osemnajst let star fant, le ta je še klečal
na tleh pred grobom in jokal. Vsi drugi, celo brat
njegov Tone, se niso mnogo zmenili zanj, ne za
rajnega. „Ko bi bil še kaj časa živel stari Abrauek,
zapravil in zapil bi bil vse do poslednjega klina svoje
domačije; prav je, božja volja je, da je umrl,“ tako
je dejal svet. Le mlajši sin je vedel, da mu je bil
rajni vendar oče, da je kolikortoliko skrbel zanj, in
da ga zdaj ne bo nikdar več videl na tej zemlji.

Solnce je bilo že visoko, ko vstane France
Abranek in počasi zapusti pokopališče ter jo krene
proti domu.

Abrankova hiša je stala bolj samotno sredi
vasi. Lesena je bila, opuščena, pa veliko zemljišča

278

je spadalo k njej. Nekdaj je bila najboljša v vasi
in Abranki so dobro in lehko živeli. Sele danes
pokopani gospodar jo je spravil na nič in zabredel
v dolge, ker je pijančeval.

Doma najde France starejšega svojega brata
sedečega pri orehovi polomljeni mizi, s komolcem
glavo podpirajočega in v mislih zadolbenega. Tiho
sede k peči in oba brata dolgo molčita.

„Kaj bo pa zdaj?“ pravi mlajši brat France
črez nekaj časa.

„Naj bo, kar hoče/ odgovori starejši Tone osorno.

„Očeta ni več, matere ne.“

„Prava reč, če takega očeta ni več, kakor je bil
najin. To še oče ni bil“ — pravi Tone. — „Zapravil
je vse, pil je po krčmah, na svoja sina še mislil ni.
Jaz ga ne spoznam za očeta svojega. Lehko bi mi
bil zapustil lepo domačijo, da bi bil živel kakor drugi
ljudje, zdaj je pa pustil samo gole stene in dolgove . 14

„Ob, Tone! Ne govori tako, to je greh; oče
so oče, Bog jim bo grehe odpustil, spokorno in iz¬
povedani so umrli. Če so nama pustili dolgove, ne
smeva se zato hudovati na očeta, ampak gledati
morava, kako jih hova sčasoma plačala. Bog nama
bo gotovo pomagal . 11

„Kaj govoriš: bova plačala , 11  odgovori Tone.
„Kaj sam sebe steješ? Ti boš figo plačeval, domačija
je moja, jaz sem starejši. Tebi nič mar naša hiša in
dolgovi ne, katere je starec naredil . 11

279

„Saj vem, da je vse tvoje," pravi France.

»No, torej tiho bodi, kaj pa golčiš! Kar ti bo
gosposka spoznala iz hiše za doto, tisto ti bom
vrgel pod noge, potlej pa idi, kamor hočeš, jaz te ne
maram. Ti nisi nič boljši, kakor najin oče, ki je vse
zapravil. Saj te je dobro poznal, zato te je rad imel,
mene pa ne. To seveda, ti si mu dajal potuho, kadar
je pijan prišel domov. Če sem mu jaz očital in ga
zmerjal, kakor je zaslužil, brž si bil ti s svojim
jezikom vmes in si ga skoraj zagovarjal."

„Ti si četrto zapoved božjo čisto pozabil.
Staršem se morajo slabosti prizanašati in prikrivati,"
pravi mlajši brat.

„Le prikrivaj jih, če hočeš, zdaj se lehko
prikrivajo. Poprej je bilo pa treba drugače, in
morebiti bi vendar tako ne bilo. Zato pa molči;
kar ti gre, to boš dobil. Kakih petnajst goldinarjev
ti bodo prisodili, namesto dvesto ali tristo, potlej
pa pojdi. Jaz bom že sam gospodaril, bolje od očeta
in tebe, ki si ga zagovarjal."

„Ne bom ti delal napotja, svet je velik," pravi
France in začne tiho jokati. Da je brat tako trd in
kamenitega srca, da še po smrti ne odpusti očetu,
da ga precej goni od praga: to ga je bolelo.

»No, še tega je treba, da boš tu cvilil in jokal,
kakor mlada mačka. Kaj pa!" reče Tone.

Oba sta zopet dolgo molčala.


280

Bilo je poldne, nobeden ni še jedel. Tone vstane,
gre za peč, vzame s police skledo in žlice. Bil je osta¬
nek snočnje večerje. Postavi na mizo in začne jesti.

„Pojdi jest, če hočeš," pravi Francetu.

„Ne bom, Bog ti blagoslovi!"

„Tudi dobro, joka se boš nasitil."

Takoj potem mlajši brat vstane in odide iz hiše.

„Pojdi, kamor hočeš," godrnja Tone, pogloje
skledo in jo zopet postavi prazno na staro polico.
Kake pol ure potem se vrne France v hišo. Imel
je culo pod pazduho.

„Kaj boš?" vpraša Tone.

„Grem,“ odgovori France.

„Kam ?“

„Svet je velik, Bog je povsod. Doma vidim,
da sem ti nadležen, da me podiš, zato grem."

„Kdo te podi? Jaz sem le hotel reči, da ti ne
bos gospodaril. Pri hiši si pa lehko, dokler ti dote
ne dam. Potlej lehko greš služit, ali se oženiš, ali
kar si bodi. Tega nisem rekel, da pojdi precej."

„Cimprej, tembolje je, ker mora biti. Daj mi
roko za slovo, Bog te obvaruj !“

Tone da roko, pa gleda stran, ne stisne je
nič, ne reče ničesar kakor: „Saj menda te ne bo
vrag daleč ponesel?"

„Daleč grem. V Trst najprej in potlej še kam
dlje morebiti. Če se več ne vidiva, moli zame, jaz
bom pa zate," pravi France in si obriše solzo.

281

„E ;  rajši že vsak zase moliva, kaj bi to ! Kadar
boš hotel doto imeti, pa pridi ponjo. Spomladi, če lan
ne pozebe, morebiti ti bom že vrgel tiste krajcarje. 1 *

Rekši odide Tone na vrt, vzame motiko v roke
in začne kepe tolči po brazdah novozorane njive. Se
mar mu ni, da je danes pokopal očeta, in da je
brat šel bogvekam. Prav je, da ju ni več — obeh,
misli samopašnik in samopridnež. Oče je zapravljal,
brat pa je pri hiši. Delam lehko sam, jem lehko sam.
Tako si bom vsaj zopet kaj opomogel v gospodarstva.

France pa je s culo svojo postal vrhu hriba zunaj
vasi, ozrl se najprej proti cerkvi, kamor je od otročjih
let hodil molit, proti pokopališču, kjer oče in mati
počivata v miru, potem proti domači rojstveui hiši,
kjer je ostal trdosrčni brat. Za hip ga obide jeza in
misli si, takega brata, kakor jaz, nima nihče na svetu.
Ni vreden, da bi se ga kdaj domisli), ni vreden, da
bi ga kdaj iskal. Nikoli ga ne bom ničesar prosil,
naj ima tisto doto, lakomnik, naj ima domačijo sam;
pa tudi pomagal mu ne bom nikdar. A takoj zopet
pravi: Brat je moj, tiste matere sin, kakor jaz. Naj
bo takšen ali takšen, bratje. O mati! Ljuba mati,
kaj bi rekli vi, ko bi bili to učakali! Prav je menda,
da ste umrli, in vendar bi vas rad videl živih, rajši,
kakor da bi imel vse bogastvo tega sveta.

Bog te obvaruj, domača vas! Bog te obvaruj
brat, Bog ti daj srečo ! Težko, da bi me kdaj videl.

2 .

fone Abranek je bil odslej sam gospodar pri
hiši. Najpridnejši in najdelavnejši kmet je
bil v vsej vasi. Delal je dannadau kakor črna
živina, storil toliko, kakor trije drugi. Privoščil si je
malo, ni se upal ne enkrat dositega najesti, nikdar
ni pokusil vina ali druge drage pijače.

Dasiravno je bil sam svoj in ni govoril ne
pečal se s sosedi, so ga vendar hvalili, da je ves
drugačen, kakor njegov oče, da pridno plačuje dol¬
gove, redi živino in kmetuje.

Sest let potem je bila Abrankova domačija
zopet dobra, brez dolga. Tone je bil trideset let star
in mislil se je ženiti. Ker pa je bil nekako oduren,
nevljuden in neroden, mu je povsod izpodletelo,
kamor se je obrnil, nobeno dekle ga ni maralo.

Ker se v obližju ni dalo, je šel Tone Abranek
v daljno sosednjo vas. Tam ga ljudje niso poznali.
Razložil je svoji nevesti, da je kmet brez dolga, da
ima dobro zemljišče itd; tako mu je šlo naposled
vendar srečno izpod rok, oženil se je in dobil nekaj
stotakov z mlado ženo.

283

Vendar s tem kupičkom je dobil mačka v vreči.
Deklica poprej ni poznal, spoznaval je šele ženo
poročeno. Bila je huda, delala ni rada, rada pa dobro
živela. Dobila ga je čisto v pest, vse je moralo
tako biti, kakor je hotela ona. A pregovor pravi, da
gospodinja tri ogle hiši podpira, gospodar samo enega.
To se je pri Abrankovih kmalu pokazalo. Vse je šlo
le ritniski, dolgovi so se povračali, v hlevu je bilo
manj živine, na dvoru manj gnoja, na polju slabejši
pridelek, davki pa vedno večji.

Bog je bil Abrankov zakon na drugi strani
blagoslovil z obema rokama, podelil mu je lepo
kopico otrok, vsem tem pa je bilo treba skrbeti
očetu za opravek in za jed, dasitudi so bili še

premladi, da bi bili česa pridelali, pridobili in pri-

pridili. Tako se je naredilo, da je imel Tone Abranek
skrbi črez glavo, da ni mogel mirno spati in se mu
je hudo godilo.

O bratu svojem hi nikdar slišal ničesar. Ne
pisma ne poročila ni bilo o njem. Sploh so mislili
vaščanje, da je umrl. Tone Abranek se je neka-
terikrat domislil njega, dasitudi je bil ta spomin
malo grenak.

Ker je imel otroke in ženo, je spoznal, kaj je

ljubezen. Spoznal je, da do brata svojega in do

svojega očeta nekdaj ni imel nobene ljubezni. Mislil je,
kako hudo bi pač bilo, ko bi otrok moj mene tako
imel, kakor sem jaz očeta pred smrtjo in po smrti!

284

Ko bi kateri mojih otrok brate in sestre svoje tako
izgrda odpravil od hiše, kakor sem jaz brata svojega.

Tako je časih mislil in vest ga je pekla. Ker
je videl, da nima nikjer sreče, da gre vse od leta
do leta na slabeje, mu je prišla misel, da ga Bog
kaznuje. Ta misel je bila strašna, noč in dan se je
ni mogel iznebiti. Dostikrat se mu je sanjalo, da
vidi očeta, kako mu očita, da je grdo ravnal ž njim,
da vidi brata, kako je pri tujih ljudeh onemogel in
na smrt bolan, brez postrežbe.

Jame bolj pogostoma moliti, da bi se utolažd
in pregnal skrbi, pa ni se dalo. Vest je bila še hujša.
Da bi jo ukrotil, se vda tisti pregrehi, katero je
očetu tako brezsrčno očital, pijančevanju.

Pozno ponoči je bilo nekega dne, ko pride vina
poln domov. V hišo se ne upa, tam je žena, huda bi
bila. Tam so otroci, grdo bi ga gledali, kakor je on
nekdaj gledal očeta, če je v enakem stanju prišel do¬
mov. Zleze torej v lopo pred hlevom v slamo in pade
kakor bi ga ubil. Tabak je kadil, žareča pipa mu
pade iz ust na slamo. Predno je še zaspal, se razsveti
okrog njega, slama je v ognju. Zdajci je minila pi¬
janost, preplašen zakriči, vstane in jame z rokami
in nogami ogenj teptati in teptati. Ali prepozno je,
kakor blisk naglo je vsa slama v ognju, vsa lopa gori.

Predno na njegov krik sosedje priteko vkup,
se je že vnela slamnata streha na hiši, na hlevu, na
skednju, vse gori, vse je suho, pomoč je zastonj.

285

Kakor iz uma se je valjal Abranek po vrtu.
Izgubljeno je bilo vse, kar je imel, pepel je bila
hiša, pepel pjegov poljski pridelek, hrana za zimo.
Ostala je še zemlja, polje in gozd. Gozd je bil že
ajni oče oplenil in posekal, zdaj je rastlo majhno
mladovje, mnogo ni bilo vredno. Polje pa je bilo
zadolženo, ni bilo več njegovo.

„Vse je izgubljeno, Jezus pomagaj!“ je kričal
Abranek. Pomagalo ni vse nič. Kar je, to je. Na¬
enkrat je bil berač.

Da je Abranek zažgal svojo domačijo sam iz
nerodnosti svoje, tega ni vedel nihče. Nikomur se
ni upal povedati, celo ženi ne. Ravno zato, ker je
to sam vedel, ga je peklo še bolj. To je očitno
roka božja — mu je dejalo nekaj. — Ti si očeta
svojega pisano gledal, če je prišel v slabosti svoji
domov, ti si ga zmerjal, ti si mu želel smrti. Zato
te je zadela šiba božja. Ti si podoben tistemu Noe¬
tovemu sinu Kamu, o katerem se sliši v pridigi in
bere v svetem pismu, da je pijanega očeta zaničeval
in sramotil in zato ga je oče preklel ia zapustil
Bog. Ti si podoben Jožefovim bratom, ki so mlajšega
sobrata od doma prodali v tuji svet.

Tako mu je govorila vest in potrt je bil tako,
da ni mogel ničesar začeti. Se bi bil novo hišo se¬
zidal s pomočjo dobrih sosedov, ali ni se upal lotiti,
mislil je, da ga je zapustil Bog.

286

Dolžniki se oglašajo za vrstjo. Kar je ostalo,
to prodajo in razdele med seboj. Ne gledajo in ne
poslušajo prošnje uboge žene, ubogih otrok. Neusmi¬
ljeni so, vsak hoče imeti svoje.

Eden Abrankovih sosedov je bil dober mož.
Videe tako nadlogo in revščino, je ponudil svojo
stransko bajto Abrankovi družini za stanovanje. Drugi
pa so mu dajali živeža, tako da je prišla spomlad.

Bilo je več dobrih letin za vrstjo. Ta spomlad
pa je prinesla s seboj slano, slana je poparila zimno
setev, za slano je prišla suša in je požgala jaro
žito. Krompir je gnil že na njivah. Huda letina je
bila. Za hudo letino prihaja lakota, in res je prišla.

<><>

i Q

- ii ■ i 1 11 1 i n!;! n i h  n n 11! m n 1 1 111  i n i! j» i ? 111 1 ; i m 11 n i i n ii 11 i i i n i ) i m 1111 1  i h 1 1 ; i m ; s i ;
^■ iiiiiiHiiniiniiniiminHHiiii iiiiniminnniiiiimuniininnmnim  11  ii nimn i#

3 .

ma je bila, sneg debel. Kmetje, ki so časih
prodajali žito, so hodili letos v mesto ponje,
tam so imeli kašče. Ker največ ni30 imeli
gotovega denarja, so ga jemali tudi od oderuhov in
bogatinov na upanje, obetali o drugi novini drago
plačilo.

Tone Abranek je imel obilo otrok, vsi so hoteli
jesti; denarja pa ni imel, tudi zemlje svoje ni imel,
upanja ni imel. V dar mu ni mogel dati, kdor bi bil
rad dal; kdor bi bil pa lebbo dal, ta Di imel navade
dajati vbogajme. Bil je v budi stiski revež Abranek.
Kaj, Če je bil sam lačen, on je trpel. Ali otroci niso
znali trpeti, brez pre3tanka so hoteli imeti kruha —
jesti.

Žena je ležala bolna od strada in glada. Otroci
so lačni jokali okrog nje. Abranek je zamišljen sedel
in ugibal, kako, kje bi se dobilo kaj za v malin.

„Oče, le majhno kruha!“ joče mlajši sin.

„Le počakaj, dobili ga bomo, zdaj ga ni,“ od
govori oče.

„Lačen, strašno lačen,“ pravi drugi sinek in
prime očeta za koleno.

288

„Jaz tudi, oče!" se oglasi deklica.

Abranek popade svojo kučmo, naroči ženi, ki
je na slami v kotu ležala bolna, naj otroke utolaži
in pravi: na vsak način bom kaj prinesel, naj iz¬
prosim ali vzamem posili, ali ukradem; če ne, pa me
ne bo več nazaj. Poginil bom, pa poginite potem še
vi vsi.“

In beži iz koče.

Kam bi se obrnil. Povsod je že bil, nihče ni
hotel ničesar dati. V malinu ima največ, malinar bo
dal, moral bo dati. Tjakaj jo krene.

Malinar je bil bogat mož, žita je imel dosti,
nekateremu ga je dal že to zimo za denar in brez
denarja na upanje.

„Lepo vas prosim za pet ran božjih, dajte mi
žita ali moke, ali kar je. Gotovo vam ga bom plačal,“
prosi Abranek.

„S čim ga boš plačal, ko nimaš ničesar?" pravi
malinar z zaničljivim smehljanjem.

„Dajte mi kaj, da mi otroci od lakote ne pomrjo.
Plačal bom, če krvavo zaslužim. Dajte za božjo voljo,
usmilite se!"

„Ne morem," odgovori malinar in se obrne strani.

„Oe le hočete, lehko daste."

„Saj si imel hišo, njive in dosti žita, kaj si pa
zapravil in zagospodaril. Le drugam pojdi, jaz nimam."

„Domislite se tistega Lazarja v evangeliju in
bogatina, ki je bil neusmiljen."

289

„Kaj meni mar tisti bogatin! Jaz nisem boga¬
tin, sam sem revež. To bom menda sam bolje vedel
kakor ti!“

„Pa vender samo malo moke mi dajte, nikdar
vas ne bom pozabil," prosi Abranek.

„Ali ne slišiš, da nimam,  nimam pravim, sliši,
če imaš ušesa," vpije malinar. „Vse sem razdal in
poprodal. Ce mi daš cekin za četrtnik, ne morem
dati. Pridi črez dva dni, pa ti bom bokal moke dal
zastonj, ker si že ravno tako siten in nadležen. Da
človek nima miru!"

Tako rentači malinar in gre v izbo. Abranek
pa se žalosten obrne in odide po stezi.

„Skopuh, ima ali ne da! Neusmiljen je. O,
prav mi je! Da bi vsaj jaz sam umrl; da bi le otroci
imeli kaj jesti!"

Šel je k drugemu žitnemu trgovcu, vendar tudi
ni dobil ničesar, takisto ne pri tretjem, vsakdo mu
je drugam svetoval in rekel: oni laže da od mene.

Mrak se je delal, ko je šel Abranek potrt in
pobit po cesti proti domu. Prazen se ni upal k otrokom,
dobiti pa se ni upal nikjer ničesar, povsod je bilo
pomanjkanje ali pa neusrailjenje.

Obupavati začne, v glavi se mu jame vrteti,
oči se zabliskajo in začne zdaj ldeti, zdaj zopet moliti.

„Meni ni več živeti," reče zamolklo.

Ob cesti na samotni trati je rastla kriva hruška.
Sneg je visel na vejah, sneg je bil na debelo okrog

19

290

debla. Na vršičku pa je sedela vrana in kavkala,
kakor bi bila lačna tudi ona. Ko je ugledala Abranka
na cesti stoječega, je zletela frfraje črez polje vrh
vasi in izginila v sinjih oblakih tam daleč.

„Obesil se bom, pa bo vse končano. V peklu
menda ni huje, kakor je meni,“ pravi Abranek, ki
se mu je že mešalo v glavi.

Angel varih ga je zapustil. Res gre k stari
krivi hruški, odpne svoj jermenast pas in naredi
zanko. Potem spleza na drevo, natakne zanko okoli
vratu in na štrcelj odlomljene veje ter se izpusti.
Visel je med zemljo in nebom, zakričal, sape mu je
zmanjkalo, temno se mu je storilo pred očmi in nič
več ni vedel, kaj je.

M**


4 .

avno ob tistem času, ko je Abrauek sam nad
seboj v svojem obupu storil strašno pregreho,
so pridrsele majhne sani po cesti. Uprežen
je bikmajhen, suhoten konj, na saneh je sedel kmet¬
ski voznik, za voznikom pa gosposki Človek srednje
starosti v plašč zavit.

„Kaj pa je tamle?" vpraša gospod voznika,
kažoč proti stari samotni hruški.

„Jezus pomagaj!" zavpije voznik, „Človek se
je obesil. Ravno kar menda, ziblje se še.“

„Brž, brž ustavi, morebiti ga rešiva," pravi
gospod ostrašen in hitro oba poskačeta z voza. V
hipu sta bila pri drevesu in voznik naglo prereže
jermenasti pas, na katerem je visel nesrečni Abranek.
Truplo pade v sneg.

„Gorak je še in srce še bije," pravi voznik.

Oba ga začneta s snegom drgati po čelu.
Kmalu Abranek debelo potegne sape v se in začne
dihati. Gospod mu vlije iz velike steklenice vina v
usta in takoj potem se obešencu vrne zavest, odpre
oči in čudno gleda okrog.

292

Pomagata mu na noge.

„Kaj pa je?" vpraša Abranek, ki v tem hipu
in čisto nič vedel, kaj se je zgodilo ž njim.

„Pijte tukaj še malo, slabi ste,“ pravi tuji go¬
spod ter mu pomoli steklenico z žganjem. Potegne
nekaj požirov, to ga okrepča.

„Bog vam povrni,“ pravi.

„Od kod ste? Iz vasi?" vpraša tujec.

„Iz vasi. u

„Pojdite z nama na voz, hoditi ne morete, pe¬
ljali se boste."

„Dasi tudi Abranek ni vedel ne kam ne kako,
vendar je šel ž njima do ceste. Voznik ga je držal
za ramo. Tam se zavali na sani.

Šele po poti se mu povrne vsa pamet. Domisli
se, kaj je hotel storiti, kaj ga doma čaka in vse.
Stresne se, samega sebe ga je groza.

Tudi tujec je menda opazil, kaj premišlja. Začne
ga izpeljavati in izpraševati ter zve vzrok, zakaj se
je mislil sam usmrtiti. Ko ga tujec pogleda natančneje,
ga izprelete barve in naglo ga vpraša, kako se piše.

„Tone Abranek."

Tujec se zgane. Precej časa molči, potem ga
jame zopet izpraševati, kako je izgubil domačijo itd.
Obenem mu obljubi, da bo skrbel za to, da on in
njegova družina dobe še danes živeža. Abranku so
prišle solze v oči, zahvaljeval se je gospodu, da ni bilo
ne konca ne kraja, sklepal roke in molil, vse obenem.

293

„Ali imate kaj staršev še?“ ga vpraša gospod.

„Nič, oče so umrli, že dolgo tega, Bog jim
daj nebesa.“

„Tudi bratov nimate, da bi se v sili obrnili
nanje?"

„Nobenega nimam. Enega sem imel. Menda je
že umrl, po svetu je šel; ne vem kam.“

„Kako je to?"

„0 nikar me ne vprašujte; če je nesrečen, ni
nihče kriv tega kakor jaz, zato me je Bog udaril."

„Kako nesreča človeka prenaredi," je dejal
tujec sam v sebi.

V vasi se ustavi voz. V mali krčmi nakupi
tujec kruha, vina in drugega ter izroči Abranku,
naj nese brž domov. Obljubi mu, da bode prišel
za njim.

Čudno je bilo gledati otroke v nečedni koči,
kako so poželjivo grudili kruh, oče je v veži pred
pečjo kuhal, mati je sedela na postelji. Na polom¬
ljenem stolu pa je sedel njihov tuji dobrotnik, imel
najmlajše dete v naročju, veselo gledal, kako se
mu dobro je ter govoril- ž njim prav po otročje.
Žena pa ga je čude se gledala s postelje semkaj;
da ne bi bila vina pred seboj videla in jedočih
utišenih otrok okoli sebe, mislila bi bila, da so vse
to le sanje. Ko bi bil tuji gospod malo mlajši, bi
bila mislila, da je sam angel varih iz nebes, tako
pa ni vedela kaj in kako.

294

Abranek prinese skledo gorke jedi. Otroci so
posedli okrog nje, oče pa ni mogel mnogo jesti,
približal se je tujcu in mu hotel poljubiti roko.

„Brat bratu tega ne stori/ pravi tujec.

„France!?“ zavpije Tone Abranek in se ga
oklene.

„Res, tvoj brat France sem!“

Nekaj časa pozneje je imel Tone Abranek
zopet domačijo svojo, boljšo in lepšo od prejšnje.
Bil je ves prerojen človek, dober sosed, revnim
podpora in vsem možem zgled. Nadloga ga je bila
predrugačila. Vsako leto pa je potoval z enim svojih
sinov v Trst k svojemu bratu, trgovcu.

jap