LJUBLJANSKI ČASNIK.
Al 79.
Tiorih SI. Grudnu
18SO.
Povabilo na naročbo
časopisa, po imenu:
»LJUBLJANSKI ČASNIK".
v
Z perčetjem leta i851 se drugi tečaj „Ljubljanskiga Časnika" začne.
S spremenjenim letam se pa tudi vredništvo tega lista spremeni, ker njegov namen in dalja od Ljubljane dozdajnimu vredniku več ne pripusti tega lista dalje vredovati.
Za svojo dolžnost imamo, častitim bravcam vodila naznaniti, ki se jih bode novo vredništvo deržalo.
„Ljubljanski Časnik" bo sploh iz celiga serca Avstrijanec in kakor takšin posebno Slovenec.
Kakor Avstrijanec bo ^Ljubljanski Časnik", kar se bode le storiti dalo vse podperal, kar naši dragi vesoljni Avstriji k dobrimu služi, in se vsimu zoperstavljal, kar edinost in mir med bratovskimi ljudstvi overa.
Kakor zvesti sin svoje slovenske matere, si bo iz cele moči prizadeval, podperan po enakomislečih, naše ljudstvo na tisto stopnjo omike ali izobraženosti, blagostanja in sreče povzdigniti, na kteri se druge ljudstva znajdejo, in ktere je ono tudi popolnama vredno.
Svobodnih naredb noviga časa po pameti se posluževati, je potreba postave sploh poznati in vlada je „LjubIjanskiga Časnika" izvolila, svoje ukaze, oznanila in postave Slovencam naznanovati. ^Ljubljanski Časnik" si bo tedaj prizadeval svojim bravcam pravi pomen novih postav, kjer bo potreba natanjčnejše razlagati , in vladi deželne potrebe pokazati. — Zgodbe politiškiga sveta in posebno Avstrije bo on kakor čebela med nabiral, in kar bode le mogoče naglo svojim bravcam prinašal.
De bo pa „Ljubljanski Časnik" pred vsim drugim zvesto zerkalo domačije, prosi svoje drage rojake vse imenitne prigodbe mu naglo naznanovati.
Zraven politiških novic bo 011 posebno zvesto tudi imenitnejše sodnijske obravnave sporočeval , in s tem novim očitnim sodbam večje polje pripravil. Blagostanje naše domovine v vsih razdelkih obertništva povzdigniti bo njegova posebna skerb.
^Ljubljanski Časnik", ki izhaja vsak teden dvakrat in sicer vsak vtorik in peti k, se razdeli v „glavni list" in v „vradni list".
Glavni list razpade v tri dele: i. vradni del, ki bo obsegel vradne oznanila, imenovanje, po-vikšanje c. k. vradnikov in sploh vse vradne razglase, katere vlada sama Iioče na znanje dati; 2. nevradni del, kjer se bodo nahajali vodivni sostavki za razloženje in razjasnjerije deržavnih naredb, — važniše dogodbe naše deržave in tujih dežel ; — 3. lepoznanski list, ki se bo z literaturo in umetnijo, razvese-ljevajočimi sostavki in kratkočasnicami pečal, posebno pa domače reči donašal. — Ljubljanski novičar bo deželo z prigodbami glavniga mesta soznanoval.
Vradni list zapopade od c. k. gosposk poslane vradne oznanila, pozive, razpise konkurzov in služb itd.; temu listu bo pristavljen tudi oznanilni list namenjen za oznanila vsih reči, katere bodo ose-bujni ljudje po „Ljubljanskim Časniku" hotli razglasiti in izklicati dati.
Naročnina znese, ako se časopis v tiskarnici založnika Jožefa Blaznika prejema, za celo leto 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold 30 kr. — za polletno pošiljanje na dom se odrajta še 15 kr. — Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., polletno 3 gold. 30 kr., četertletno i gold. 45 kr.
Pisma, v kterih se naročnina pošilja, se morajo po novih postavah frankirati.
Kjer se je po tem takim „Ljubljanski Časnik" resnično namenil blagostanje naše kronovine kolikor bodi le moč podperati, srne upati, de mu bodo slovenski bratje v tem z domoljubnostjo na strani stali.
V Ljubljani 15. Grudna 1850.
I), MeJcer,	Jožef Blaznik,
odgovorni vrednik.	založnik.
Vradne naznani i ta.
28. decembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CLXI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v edino-nemškem kakor tudi v vsili devetih dvojnih izdanjih razun romanskiga izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 470. Ukaz ministra denarstva od 2. decembra 1850, o vprašanju, pri kteri vradnii se imajo po začasni postavi od 9. februarja 1850 davku podveržene pravne in vradne opravila od gosposk in osebujnih ljudi ozna-
niti , in kterih naznanil in pripomočkov je v ta namen in za odmerjenje odrajtvil potreba.
Št. 471. Razpis ministra denarstva od 17. decembra 1850, s kterim se ravnanje 16. decembra t. 1. srečkanih nemških denarnih listkov po 6 krajcarjev reda in čerke št. 1 naznani.
Št. 472. Ukaz ministra pravosodja od 18. decembra 1850, s kterim se zapove, ako se kak vradnik ali služabnik pri železnici, telegrafu in pošti zapre, to neposredno zadeva-jočimu predstojniku brez odloga naznaniti.
Št. 473. Cesarski ukaz od 20. decembra 1850, s kterim se več prenaredb v patentu
4. marca 1849 (dopolnivni zvezek deržavniga zakonika št. 153) v zadevi deržavniga zakonika in začetni dan veljave naznanjenih postav in ukazov ukaže in s 1. januarjem 1851 v moč vpelje.
S tem delani vred se bo ludi eden in šestdeseti dokladni del izdal in razposlal. Zapopade naj ponižniše prednašanje ministra pravosodja k predstoječimu v 161. delu občniga deržavniga zakonika in* vladniga lista pod št. 473 zapopadenimu patentu.
24. decembra 1850 je bilo rusinsko-nem-ško dvojno izdanje, 5. novembra 1850 v edino-nemškem izdanju na svitlo prišliga 46tiga
dela občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki je 14. decembra 1850 v češko-,ta-lijansko-, madjarsko-, horvaško-, serbsko- in romansko-nemškem in 16. decembra 1850 v slovensko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, izdano in razposlano.
23. decembra 1850 je bilo talijansko-nem-ško dvojno izdanje, 10. januarja 1850 v edino-nemškem izdanju in 25. maja 1850 v slovensko-nemškem dvojnem izdanju izdaniga VI. dela občniga deržavniga zakonika in vladniga lista izdano in razposlano.
Pregled zapopada 146. dela pod št. 436 in 6. dela pod št. 9. je bil že naznanjen, ko je edino-nemško izdanje izdano bilo.
Dunaj 27. decembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Po smerti fajinoštra Štefana Kobava spraznjena in pod patronatam krajnskiga ve-rozakonskiga zaloga stoječa Adleška fara je dosadanjimu oskerbovavcu Černomeljske fare Martinu Skubicu podeljena bila.
C. k. krajnsko deželno poglavarstvo.
V	Ljubljani 18. Grudna 1850.
Ljudstvo krajnske kronovine je pri letošnji, od presvitliga cesarja zaukazani izberi vojaških novineov zopet tako zvesto vdanost pokazalo, de je bilo mogoče srečkanje inizbero povsod poredno končati in število novineov razun nekaj malih zaostalih, ki se bodo pa tudi kmalo dobili, doseči.
Kakor gre vsim uradam in županijskim pred-stojnikam zavoljo marniga spolnovanja dolžnost pri tem opravilu hvala, tako gre tudi zvestim prebivavcam krajnske kronovine hvala zavoljo njihne vnovič pokazane domoljubnosti, in prijetno se mojimu sercu prileže, de jim jo tukaj očitno izgovorim.
V	Ljubljani 25. Grudna 1850.
Gustav grof Chorinsky 1. r., poglavar.
Po naznanjenju c. k. ministerstva za obdelovanje dežele in rudarstva od 16. Grudna št. 17488 bo c. k. gornijsko in gojzdnijsko vodstvo v Gradcu 1. Svečana svoje vradno opravilo pričelo.
To se da s tem sploh vediti.
V	Ljubljani 24. Grudna 1850.
Gustav grof Chorinsky s. r., poglavar.
Politiške naznanila.
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana 30. dec. Veselje mora vsaciga praviga domorodca navdati, ako vidi, de se v Ljubljani na gimnaziju domači jezik pridno uči, de je, kakor se spodobi in kakor postava veli, redni predmet. De bi bilo še mnogo želeti in mnogo popraviti, kar terdno upamo, de se bo sčasam zgodilo, pa spet nobeden, komur je stanje slovenskiga jezika na gimnaziju znano, ne more tajiti. V vsih osmih razredih se do zdaj le slovnica uči. Slovnica je sicer perva potreba, pa osem let se slovnice ma-terniga jezika učiti, bi se ne reklo le prazno slamo mlatiti, ampak tako učenje gole slovnice bi se hočeš nočeš moralo vsakimu učencu pri-studiti. In samo slovnica tudi nikdar ne zamore jezika djansko naučiti. — Za slovnico je dovolj dve k večim tri leta, pa zraven slovnice je silno potrebna tudi djanska vaja. De se bo to tudi skoraj zgodilo, smemo zavolj tega terdno upati, ker je že pervi del slovenskiga berila za nižji gimnazij natisnjen. De bi se pač še letos v drugem polletju slovenski šolski mladosti te bukve v roke podale! Ker
pa vsak ve, de je preveč, se celih osem let le materinščine učiti, bi bilo prav in zlo koristno, de bi se v višjih razdelili tudi drugi sorodni jeziki učili. Na tako vižo bi se za-mogla šolska mladost brez velikiga truda vse slovanske narečja naučiti. Kako koristno de bi bilo to, ker bi potem zamogli taki možje skoraj po celi Avstrii službe dobiti, svoje opravila vladi in narodu v prid opravljati! Vlada bi imela dobre služabnike in ljudstvo vredne predstojnike. Pri nas je posebna potreba, naj-popred stolico ilirskiga jezika napraviti ne le zavolj ravno imenovanih, ampak tudi zavolj posebnih vzrokov. Medmitna meja je dvignjena ; ako so že popred Slovenci z Horvati v tesni zvezi in občenju stali, se bo to gotovo zdaj še veliko bolj pokazalo. Kupčija z Horvati, ki že do zdaj ni bila majhina, se bo jrez dvombe, ker je medmitna meja dvignjena, zlo povzdignila. Učencam bo pa tudi, naj stopijo v kteri stan hočejo, potreba iiirsko znati. Ljubljanska škofija se stegne noter na Horvaško, toraj je duhovnim v teh krajih, de zamorejo svoje dolžnosti popolnama spolnovati, potreba ilirsko znati. Ravno taka potreba je tudi za vradnike, ker kolikokrat se prigodi, de pride na Slovensko vraden dopis, kteriga vradnik, ki ne razume Horvaškiga, od Pontia do Pilata nosi, de kogar dobi, ki ga mu stolmači. Razun tega je pa slovenskimu mladenču le igrača, se ilirsčine dobro naučiti, ker sta si oba narečja tako podobna, de ju neradi dva narečja imenujemo. Kdor slovensko dobro razume, razume tudi že skoraj popolnama hervaško in serbsko. Pri vsem tem pa se bodo soznanili slovenski učenci z velikimi jugoslovanskimi slovstvenimi zakladi, pred drugim zserbskimi narodnimi pesmi, ki so edine, ki so zamorejo Homeru na stran postaviti.
Upamo, de bodo to posebno verli domorodci na Dunaju, ki stoje blizo ministerstva, kakor iskreni gospodje Golmajar, Mešutar, Miklo-sich itd., prepričani od koristi in potrebe te reči, ktero smo tukaj le omenili, ministru uka na serce položili in tako Slovencam in vladi mnogo koristili.
Terst. Parobrod „ Vulkan" je prišel 20. decembra iz Benetk v Terst. 551. zjutraj je tako huda burja ostala, de nobeni barki ni mogoče v Terst priti. V barkostajah v Pi-rano in Porta Rosa je polno bark, ki čakajo vgodniga vremena, de se bodo zamogle v Terst podati. — 7. januarja se bodo v Terstu porotne sodbe začele.
Štajarska. 13. t. m. — piše „Gratz. Ztg." — so se porotne sodniške vravnave za ta četert leta pri c. k. deželnem sodništvu v Celju končale. Predsednik, svetovavec višjiga deželniga sodništva, Ludovik vitez od Azula, se dvigne z sledečim govoram :
„Z današnjo obravnavo so porotne sodniške obravne za pervo četertletje pri deželnem sodništvu končane, in če sini tudi s trepečim sercam stopnjo predsednika na poti, ki je bila do zdaj še zarašena , prevzel, moram vendar naravnost reči, de mi te stopnje vaša krepka podpora, gospodje sodniki in porotniki in deržavni namestniki, ni le zlo polajšala, ampak moja dolžnost mi je prijetna postala tako, de bi pri takih okoljšinah zlo obžaloval, ako bi ne bil pervi, ki se je, pri izpeljavi tako koristne naprave vdeležil.
Naj veči zasluga gre vendar Vam, gospodje porotniki, ki ste tako marljivo, radovoljno brez kakiga dobička clo z žertvi lastnih dobičkov le na dobre pravične reči na blagor deržave gledali in svoje dolžnosti tako zvesto in natanjko spol-novali; zavolj tega sim dolžan kakor predsednik se vam živo zahvaliti.
Vi, gospodje ste pri porotnih sodbah dokazali, kako izobraženo de je ljudstvo na južnem Štajarskem; vi, gospodje ste v djanju
pokazali, de je južno štajarsko zlo vgodno za porotne sodbe in de dobroto spozna, ktero je naš najmifostljivši cesar ljudstvam z vpe-Ijanjem porotnih sodb podelil.
Zatoraj se pa tudi našimu milostljivimu cesarju zahvalimo z željo, de bi ta naprava bila v blagor njegovih zvestih narodov in v podporo napredka, h kterimu je on — naj še dolgo vlada! — v novorojeni Avstrii temelj položil".
Ta govor je bil v nemškem jeziku, in po govoru so poslušavci trikrat „Vivat" zaupili. Potem je ravno ta govor tudi v slovenskem jeziku gospod predsednik deržal in množica ga je z gromečim „živio" pozdravila. Gospodje porotniki so se h gospodu predsedniku drenjali; mu roke podajali z solznimi očmi in so zagotovili, de jih ta trenutek obilno od-škodje za vse njihno prizadevanje.
Austrijanska. Zakonska osnova o vredjenju samoprodaje soli na Ogerskem je razposlana na dotične ogerske oblasti, de one v tej reči svoje mnenje izrečejo.
*	Predsedništvo kasacionalniga sodništva se je dozdajnimu višjimu sodniškimu predsedniku Ludoviku grofu Taafe izročilo, in za druziga predsednika je bil dozdajni predsednik kasacionalniga sodništva Dragotin vitez Kraus in za senatne predsednike svetovavci kasacionalniga sodništva, dr. Tomaž Hardtl, Alojz Pe-derzani in Mihael od Torkos izvoljeni.
*	„Reichszeitung" piše: Kakor slišimo je dunajska občina velik korak naprej storila. Plača niestniga župana je odločena in treba je samo še to, de je vlada z njo zadovoljna.
Dunajska občina meni svojimu pervimu predstojniku v stolnem mestu pristojno plačo podeliti. Dunajski župan bo imel na leto 10,000 gold. plače in 1600 gold. dodatka in zraven tega tudi svobodno stanovanje.
Mi menimo, de je dostojnost dunajskigažupana tako velika, stopnja tako težavna, breme tako težko, de to plačilo, akoravno je veliko, le pristojno zamoremo imenovati.
Tudi se nam potrebno zdi to spomniti, de bo zavolj taciga plačila ložej, naj vrednišiga, naj krepkejšiga zastopnika na to stopnjo postaviti, in le obilno plačilo stori mogoče, de ta stopnja ne bo le vlast bogatih, ampak de je zamore tudi manj premožni prevzeti, ktere več izverstnih mož zavolj ubožtva ni moglo do zdaj prevzeti.
*	„Neuigkeitsbureau" naznani: Zdi se,de se bosta avstrijanski cesar in poruski kralj kmalo v pogovor snidila. Avstrijanski cesar se bo pred kot ne že te dni iz Dunaja podal. Skoraj gotovo se bosta oba vladarja vDraždanah sošla, kamor seje cesarski generalmajor Kel-ler od Kollerstein že 27. decembra podal.
*	Školje gerške ločene cerkve, h kteri se večidel Serbi in Rumuni štejejo, so bili od ministerstva v zbor na Dunaj poklicani. Je pa med njimi nekako razdvojenje. Rumuni nočejo namreč vladi serbskiga patriarha podver-ženi biti; sliši pa se praviti, de se Rumuni hočejo zopet s katolško cerkvijo skleniti.
*	Občinsko svetovavstvo na Dunaju meni, ko bo župan izvoljen, lasten časopis začeti izdajati, ki bo razun pogovorov občinskiga svetovavstva vse reči prinašal, ki v opravila občinskiga življenja segajo.
*	Vsim vradnijam se je naročilo pazili, de se v vradne pisma ne devajo privatne pisma ali pa druge reči, ki niso poštnine proste.
Horvaška. Sliši se, de bo začasna vravnava Horvaškiga v sredi mesca januarja 1851, ko se bodo politiški vradniki izvolili, v djanje stopila.
Dalmacia. „Glasnik dalrn." piše 9. decembra:
Včerajšni parobrod nam je prinesel sledeče naznanila:
V Dalmacii vlada popolni mir. Iz Arbanie ni nobene posebne novice.
Iz pisma nekiga Dumanoviča, blizo Bune v Hercegovini, zvemo, de se v Mostar« še nič ni premenilo. Novi vladar je poslal razglas v Mostar, in upajo, de se bodo stvari na mirni poti poravnale. Kje de je Kavas paša, se ne ve; eni menijo, de je šel v Nikšič in de tam vojsko zbira in drugi menijo, de je v Mostaru.
Iz Uništa se iO. t. m. piše, de so prebivavci Travnika Omer pašatove vojake razgnali. Mi pa pravimo, de je potreba čakati, de se ta novica poterdi, preden jo verjamemo.
* Iz Kotora se piše v „srbske nov.", de«o se zavolj ponižane cene banknotov vojaki z prebivavci sperli, ali poveljnik, gospod Mamula je tej razpertii kmalo konec storil, ker je vojake, ki so razpertije delali, ostro kaznoval in prebivavce pomiril.
Moravska. Porotno sodništvo v Znojemu je imelo 26. novembra pervo sejo. Bile so sledeče 4 sodbe obravnane:
1.	Zatožen je bil Jovan Černi zavolj dopri-nešene tatvine.
Jovan Černi, 28 let star, iz Dobruške na Češkem rojen, je bil že petkrat zavolj tatvine kaznovan, je ukradel, kakor je sam obstal, po noči od 23. na 24. septembra županu Fr. Elsingerju 481 gold. 10% kr.,in uro, vredno 6 gold., skupej 487 gold. 103/5 kr. v srebru iz njegove zaperte hiše.
To tatvino doprinesti, je Jovan Černi iz ječe Moravske Budvice, 6 milj od mesta, kjer je pokradel, ušel. Po doprinešeni tatvini se je naglo na Dunaj podal, al 24. septembra so ga ondi prijeli in mu denarje, ktere je še skoraj vse imel, vzeli.
Porotniki so enoglasno izrekli, de je kriv, toraj je sodništvo kazen na 5 let in 6 meseov odločilo.
Zoper to razsodbo se je zatoženi pritožil, de ne velja, ker je on vskok nekiga ogerskiga polka, kar njegova domača gosposka ni mogla vediti, ker se je pri nabiri za Ogra izdal. —
2.	Zatožen je bil Jakob Valenda zavolj zažiga.
Jakob Valenda, 52 let star, doslužen vojak, berač v Vinau, je 13. novembra 1849 ob devetih zvečer v streho posestnika Kositkoviga ogenj podtaknil in s tem za 120 gold. škode napravil. Tožba se je toraj na to škodo ope-rala.
Obdolženi je obstal, de je hudodelstvo doprinesel, de seje nad Jožefan Kosikoveui ma-ševal, ker je on njegovo ženo pod streho vzel, ki se je z dovoljenjem vradnije od Valenda ločila, de bi pičlo premoženje zapravljivosti moža otela.
Iz obravnave se je vidilo, de so poškodova-nimu prebivavci tiste soseske večidel škodo povernili. Porotniki so enoglasno polerdili, de je Valenda tako djanje doprinesel, iz kteriga je imel po njegovem naklepu ogenj ostati, in de se je to tudi res zgodilo; de se pa ni velika škoda zgodila so zli glasni zoper eniga se izrekli.
Sodništvo je kazen odločilo na 6 let in 6 meseov.
3.	Zatožen je bil Vincenti Stangel, de je ropal.
Vincenti Stangel, 21 let star, žebljarski podmojster brez dela iz Znojema, že enkrat zavolj hudodelstva tatvine kaznovan, je spremil 29. oktobra 1849 čevljarja in posestnika Jovana Karlbergerja iz Bomiča proti Edniicu. Na nekem berdu vzame veter Karlbergerju plajš.
Vincenti Stangel se napravi, kakor de bi ga hotel ogerniti, mu pa plajš čez glavo potegne, ga k tlam tlači, ga z nožem večkrat
rani v glavo in lice in tirja od njega denarje ali pa življenje. Karlberger, ki je precej veči kakor Stangel, se mu ustavi in Stangel pobegne , pa kamne za njim luča.
Vincenti Stangel je bil ravno tadanzKarl-bergerjem v neki kerčmi v Znojemu skupej, kjer je zvedel, de ima poslednji 50gold.sla-biga denarja, ktere je za prodano kravo potegnil, pri sebi, je že v gostivnici k Karlbergerju, ki je imel nekaj vina v glavi, tišal in kerčmarici se je kmalo zdelo, kaj de se je Stangel namenil, toraj je Karlbergerja svarila, de naj pazi na svoje denarje. Stangel je potem Karlbergerja zunaj na poti počakal, ko je zvedel, kje de je doma, se mu za sprem-Ijevavca ponudi, ga zapelje na stransko pot, kjer ga je napadel in svoj namen toliko ložej doseči mislil, ker je menil, de je Karlberger pijan.
Stangel je sicer obstal, de je Karlbergerja ranil, tajil je pa, de gaje mislil obropati, in djal, de ga je Karlberger začel tepsti, ko je plačilo od njega tirjal, kteriga mu je obljubil, toraj se je on le branil.
Porotniki so enoglasno zatoženca za krivi-ga spoznali glede poskušaniga ropa, toraj ga je sodništvo na 12 let v težko ječo obsodilo.
Ta obravnava je bila naj bolj vabivna, ker je javna obravnava natanjko pokazala, de so besede zatoženca krivične in poprejšni skrivni sodbi bi bilo komaj mogoče kriviga za takiga obsoditi.
Kako pravična je bila obsodba, dovolj to dokaže, de jc zatoženec v ječi vse obstal.
4. Zatožen je bil Juri Ivozvar, de je uboj doprinesel.
Juri Kozvar, iz Haetikovice, 51 let star, je delal 22. novembra 1849 sekiri toporišče, ko mu njegova hči Jožefa naznani, de se njegov zet Jožef Viasin, z njegovo ženo pretepa. Juri Kozvar steče proti zetu in ga tako po glavi ubriše, de se zgrudi in čez 2 dni umerje. Potem udari tudi svojo pasterko Ano, ženo Jožefa Vlasina, kije se pretepavajoča že narazen spravila, ktero je nekoliko na levo ramo ranil.
On je sicer oboje obstal, je pa terdil, de je to v jezi storil, ker je bila njegova žena tepena, on je tudi mislil Vlasina po herbtu udariti, in le zato, ker se je on obernil, je toporišče na glavo priletelo.
Porotniki so sicer spoznali,de zatoženi hu-dodeljstva uboja ni kriv , pa za kriviga ne-marniga vsmertenja in prestopka postave zoper telesno varnost. Sodništvo ga je obsodilo na 6 meseov v ječo.
Druga in četerta obravnava ste bile popolnama v slovanskem jeziku.
Tolmača ni bilo potreba.
Deržavni namestnik je bil pri pervi obravnavi
c. k. general-prokurator dr. Majer, pri drugih obravnavah pa c. k. deržavni namestnik Uherek. Zagovarjavci so bili deželni pravilniki, dr. Glaser, Pospeh, in Schuster. Poslednji pri obeh slovanskih obravnavah.
Predsedoval je predsednik deželniga sodništva, Jgnaci Streit.
Vse je slo prav lepo in redno od rok. Po-slušavci so se vsega živo vdeiežili, kterih je toliko prišlo poslusat,de velika izbana ni bila dovolj prostorna.
Tuje dežele.
Černagora. Trop Černogorcov, ki se je iz turškiga kadiluka Niksiča, kamor se je na rop podal, z čedami vernil, je na avstrijansko zemljo prišel, menda zato, de se je Tur-kam, ki so ga preganjali, vognil.
Rusovska. Aleks Paskievič je 26. decembra skoz Dunaj šel, ki je bil od ruskiga cara iia papeža poslan, in mu je pismo cara nesel.
Nemška. V Draždanah so se v pogovorih, kakor pravijo, v tem že zedinili, de bo pruska vlada avstrijanski pripustila, skoz poruske dežele avstrijansk vojaški oddelk zoper Schles-wig-Holsteince poslati.
*	24. decembra ob desetih dopoldne je bil v Draždanah pogovor zavolj pretresa poobla-steneov. Danes se ima perva seja pričeti. Bazun Sclnvarzenberga in Manteuffel-a je tudi Beust rekel, de upa, de se bo mir ohranil. Pfordten tirja ljudsko zastopništvo pri nemški zvezi.
*	Na Schleswig-holsteinskem se bo, kakor se govori, spet drug višji vojaški poveljnik z volil; pravijo de Halkett, hanoveranski ge-neralmajor.
*	„Voss. Ztg." pravi, de bo eno pervih opravil novopostavljene nemške središne vlade v zvezi z velikimi deržavnimi oblastmi storiti, de se v Schweiz-u zanaprej politiški beguni ne bodo več sprejemali. Od te reči so se razne vlade že pogovarjale.
** 27. decembra proti deseti uri dopoldne je volitni knez Hessen-Kasla spet v Kasel prišel. Kurheški vojšaki so se od kolodvora do terga v red vstopile pri njegovem prihodu.
Turška. Iz Salonika se od 4. itaznani, de je ondi roparska truma neko Karavano napadla, več oseb zlo ranila in 13,000 piastrov obropala. Ta druhal se je potem v samostan Prodromo, ki leži medNausto in Vodino ober-nilo, je tirjala, de naj jo v samostan spuste, kar so meniki tudi storili. Ko pridejo tolovaji v samostan, ko samostanskiga predstojnika umore, ki so ga popred strašno mučili, de bi jim bil povedal za samostansko denarnico. Bazun predstojnika, so tolovaji še dva druge meniha in neko ženo z otrokam vred umorili.
Iz Damaska se piše 5. decembra: Ko se je tukaj zvedila strašna dogodba, ki se je v Aleppo pripetila, so se kristjani in judi tukaj strašno prestrašili, ker so menili, de se bo z njimi tudi kaj taciga storilo. De je bil Seraskier z 8000 vojakov ondi, to jih ni mogla straha obvarovati, ker so smislili, de se bodo ti v Aleppo podali, vstajo vdušit. Judam se v Alleppo ni nič hudiga storilo ker so se odkupili. Še le potem, ko se zvedilo, kako ostro so bili divjaki v Aleppo kaznovani, se je strah viegel.
Razne naznanila.
—	V Merni, pol ure od Gorice, pripovedujejo , so našli železno rudo in sklade premoga.
—	Vojska Švajcarske zaveze obstoji za leto 1851 iz 104,352 mož, med temi je 77,000 pešeov, 10,000 streleov , 10,000 topničar-jev, 3000 konjkov.
—	Knez Schvvarzenberg se je odporuskiga kralja povabljen , že v Berolin podal.
—	Ban Jelačič se je v Napajedl na Moravsko podal.
—	Na Dunaju je že nekoliko prošenj v vradnije dospelo, de bi se mesnice, v kterih bi se kojnsko meso prodajalo, napravile.
—	Iz goriške okolice se mnogo sliši od najd. Železna ruda se je začela kopati, ki je, kakor pravijo, zlo bogata. Akoravno so še le 4 sežnje globoko jamo skopali, so vender že 6000 centov rude nakopali. Budnik je najdel gorski vradnik Sclimidt. On je ukazal na več mestih začeti kopati. On je celo žilo ži-viga srebra najdel, ktero je sicer zlo dobro, pa žila je zlo slaba.
—	Od leta 1848 — 1850 seje v Evropi deržavnih dolgov za 1300 miljonov tolarjev pomnožilo.
—	Govori se, de so udi deržavniga svetovavstva že izvoljeni.
(Konec.)
Prekucije leta 1848 niso le politiško ampak tudi narodno življenje vnovič k živi zavednosti pripravile. Slovenci, ki so bili kot k nemški zvezi prišteti že iz verste narodov zbrisani, so zopet veči veljavnost in pred vsemi svoje ime zopet zadobili. V spomin tega dobička se vstopi Novicam na stran »Slovenija." Če ravno se je ta večidel le na politiškim polju skazovala; vender tudilepoznanskim rečem ni svojih listov zaperla. Tu nam stopijo štirje pesniki nasprot, ki smo jih že delama v Novicah spoznali in ki so morebiti začetniki nove dobe pesništva. Ker vemo, de so njih dozda-nje pesmi le začetek njihove prizadcve in slave in de bodo veliko več pozneje pisali, ko bodo utegnili in se njih vunajne razmere obernejo, rečemo tu le toliko, de so oni naše poglavno upanje za povzdigo domače poezije in še nekoliko poglavnih lastnost pristavimo. Ti pesniki so gg. Podgorski (Svetec), Detomil (Jeriča), Cegnar in Gornicki (Levstek). Podgorski nas je soznanil tudi s češkimi in ilirskimi pridelki, pa njegova poglavitna prednost je natančna logika, ki se nam v vsih pesmah razodeva. *
Za mično poezijo je Detomil kakor vstvar-jen. Že sama njegova „zvezdica" (v Vedežu) bi to pokazala. Cegnar je v začetku Kose-skiga posnemal in čudili smo se, kako izverstno de se mu je to pospešilo. Zdaj pa je to pot zapustil, kar tudi poterdimo. Zakaj, kdor zamore izviren biti, naj ta nebeški dar v korist naroda porabi. Gornicki je med temi pesniki nar mlajši, pa gotovo se ne bomo motili, ako rečemo, de je tudi eden nar zmožniših med njimi. Če ravno še od njega nismo veliko brali, nam že te tri al štir pesmi pravi pesniški poklic kažejo.
O pesnikih „Praviga Slovenca" kakor tudi „l)robtinic" neradi govorimo. Spačeno, pokvarjeno in clo ostudno pesništvo najdemo v obeh. Izjeme bi zamogli na perstih ene roke sošteti. To, kar sta nam postavim Virk in Slomšek branja vredniga prinesla nam zagrene po drugi plati strašne pošasti Rožičkove poezije, ki malo časti sicer dobrini Drobtinicam delajo.
K zadnjimu še nekoliko besed od treh pesnikov, ki so se sicer tudi v Novicah in SIo-venii oglasili, so pa svoje dela al na svojo roko že izdali, al pa jih še izdati mislijo, od Tomana, Vilharja in Hašnika. Ko beremo To-manove poezije, nas obide neizrečena žalost, de niso to, kar bi bile zamogle biti in sicer, de niso to po zadolženju pisatelja samiga. Kakor je bil Prešernovi predmet „ljubezen" so predmeti Tomana svoboda in domovina. Rrez dvombe je bil duh Tomana tudi tem visokim predmetam kos. Žalostno stanje, ki nam je dom tlačilo, je popisano s tako živimi barvami, de se nismo mogli, ko smo te pesmi
pervikrat brali, solza izderžati. Tudi veselje
nad odrešenjem, nad dobljeno svobodo, nad oživljeno narodnostjo se tako goreče razodeva, de se gotovo nihče, ki Tomana pervikrat bej-e in ga razume, brez nadušenja od njega podal ne bo. Vse živi, se giblje, vre, šumi in kupi. Reka njegovih občutlejev ni stoječa voda, ampak dere viharno po pečini in dolini in nam skazuje očitno veliko število svojih bisernih kaplic.
Pa le ko smo Tomana pervikrat brali, smo bili pripravljeni, ga mojstram domače poezije prištevati. Kar zadene poetiški duh, bomo tudi zanaprej njegove zmožnosti priznali. Pa ta pesniški duh bi se bil imel po gotovih vodilih ravnati in se postav deržati, kterim se noben izversten pesnik ne odreče. Notranji red in priličnost vunajne oblike je neobhodna potreba poeta. Zakaj pesništvo je 1 e p o zna n-ska vednost, ki ne sme samo dobre misli razodevati, ampak mora te misli tudi v prijeten kalup djati.
Pa tega prijetniga kalupa zlo, zlo pri Toinanu pogrešamo. Rrez stopnje si misli slede, zdaj visoko, de komaj gor vidimo in berž potem tako nizko, de moramo oči notri do tal pobe-siti; zdaj veliko, de se o prikazni čudimo in zdaj zopet tako majčkino in nepomenljivo, de celo pesem obžalovati moramo. Tudi se iz vsake poezije vidi, de se pisatelj slovnice nik-
dar učil ni. Gotovo nismo takšni, ki bi vsako čerko natanko po slovniškim izviranju imeti Kotli, pa poglavne postave kakor pri padežih in sklonili po pravici od vsaciga tirjamo. Čimu bi se bilo drugač veliko število naših slovni-čarjev leta in leta potilo? —
K tem napakam pride še velika nerazum-nost tak besed kakor sostavka. V vsaki ver-sti najdemo namest lepiga, zeleniga drevesa besede, njeno izrovano korenino, ki se nam zadnjič ker jo tolikrat srečamo, pristuditi mora. Tudi sostavk je sem ter tje silno zamotan, tako de si moramo dolgo glavo beliti, kam bi to in uno segalo. Cela knjiga je cveteč vert, pa cvetlice so mnogo pokvarjene, perje leži po tleh in zali veršiči nam sami na sebi ne morejo zadostiti. Če vzrok teh napak poiše-mo, ga ne bomo nikjer drugot kakor v tem najdili, de se je Toman z izdajo svojih pesem prehitel. Prav bi bilo, de bi bil nekoliko izrek Iloraca poslušal, ki pravi „nonum prema-tur in annum." Mi sicer ne tirjamo, de bi bil Toman celih devet let mogel svoje poezije v skrini zaperte imeti, pa kake tri al štir leta bi ne bilo nikakor preveč. Ta čas bi bil pisatelj lahko svoje dela popjlil in jim tudi lepo vunajno podobo dal. Slava bi bila sicer nekoliko bolj pozno prišla, pa pozneja slava bi bila bolj stanovitna, in veliko veči od zgodne.
Hašnik nam je v Slovenii obljubil, de misli svoje pesmi v natis dati. Prosimo ga, de bi to obljubo kmalo spolnil. On ne piše sicer ravno visoko, pa vender dobro, lepo in žlahtno. Njegov govor je naraven in zatorej tudi dopade.
Na vso moč moramo prizadevanje Vilharja pohvaliti. On je oboje skupej, pesnik in pevec in na enim kakor drugim polju prav dober. On ima čas in pridnost, voljo in zmožnost. Precej smo že do zdaj od njega prejeli, gotovo smemo še tudi zanaprej veliko upati.	T..d..a.
Prenesena cerkev.
(Slove m k.-i pripovedka.)
Na znožju sivega Grintovca je stala nekdaj bela cerkvica svete Katarine. Sveta Katarina je pomočnica za modro glavo, toraj se je tud res prizadevala, v soseskah, ktera je njo za pomočnico izvolila, prav prebrisane glavice za uk, za vsako delo in posebno za kupčijo si izrediti. In tudi res so v njeni, seseski šem-brano modri možje živeli, ki so daleč okoli svet, ljudi in obertnijo kaj dobro poznali, in clo v morske Benedke kupčevali. Ženske so med vsimi Gorenkami nar boljši sirovo maslo namediti razumele in zraven so tudi mnogo zdravilnih želiš poznale, tako da so izKrajnskega in Koroškega bolniki le k njim se zdraviti hodili. Tačas so varovavci svete Katarine le bolj studenčno vodo in zlo malo vina pili. Pa kmalo so začeli, mende jih je sam hudoba tak zapeljal, preveč vince piti.
Bolj ko so ga pili, bolj se jim je prilego-valo, bolj ko so ga pili, bolj so razum pogu-bovali in bolj je sveta Katarina žalovala, ter se v svoje zagrinjalo zakrivala. Soseščani so ta čudež pač vidili, pa so vince le bo ljubili, ko svojo pomočnico, kteri so pijanci včasih še zlo zabavljali. Zato je sveta Katarina sklenila z cerkvico vred jih zapustiti in zraven jih z vodo, ktero so tak sovražili, popolnama napojiti. Enkrat, ko je ravno več pijančikov in pijank pred cerkvijo stalo, in sveto Katarino preklinjevalo — kar med bliskom in gromom se razpoči nad njimi černi oblak, in kot bi milijon studeneov iz nebes zpustil, dežuje in lije, da se je v treh urah dolina v jezero spreobernila. Kot je o vesolnim potopu voda Noetovo barko vzdignila in po valovih nesla, tak zdaj belo cerkvico globoka voda vzdigne in naprej po šumečih valovih nese v pljanjavo Gorensko. Tam se začne razprostovati, in bi bila brez vsmiljenja vso ravnoto pogernila od Grintovca not do Šmarne gore, ako bi ne bila blizo Srednje vasi vštric cerkve svetega Štefana neko široko strašno brezdno, kamor vun-der ru javi valovi pohohvajo. Tako se pod Srednjo vasjo veliko podzemeljsko jezero napravi, v kterem se velikanski somi in druge hude živali zarede. Ti zmaji bi pač radi na beli dan priplavali, pa cerkev svete Katarine se ravno nad tistim brezdnom ustavi in ga za-vota.
Večkrat še zdaj šlišijo ženice tamkej čudno podzemeljsko šumenje, to je grom jezer-nih valov, kteri bi radi persteno skorjo pre-derli in z svojimi hudimi živali vred na beli dan planili. Al tega jim nikdar pred mogoče ne bo kot o sodnem dnevu. Tačas pa bo tak močen izvirk kot sedem Sav vkup perst kviško vzdignul in proti nebesam švignul. Psi storjeni lukni bo tedaj celo jezero vunkej vrelo in čudne zmaje vun metalo, in z tako silo, da bo verhove sivega Grintovca do belega opralo. Kdor bo to vidil, naj pa le na kolena pade in kes obudi, kjer bo še tisti dan zanj zadnji na zemlji in zadnji za zemljo.
w	Planjavski.
Slovstvo in umetnost.
Trije učenci zgornjega gimnazija so, ko so bili na šolskih praznikih, narodne pesmi zlo marljivo nabirali in njih krog 300 zapisali in vredili, ktere še niso bile do zdaj nikjer natisnjene. To početje je gotovo velike hvale vredno, da bi pač vsi učenci njih zgled posnemali , koliko lepiga v čast slovenskemu narodu bi se le eno leto nabralo in marsikaka cvetica, ki samotna cvete, bi ne ostala neznana! Poslednji čas je, se tega dela poprijeti, ker bo sicer marsikaj rop pozabljivosti.
*	Pripoveduje se, de bo s 1. januarjem serbski leposlovni časopis pod naslovom „Voj-vodjanka" v Zemunu začel izhajati. Za vred-nika se imenujeta Milorad Medakovič in Aleksander Andrič. Naročnina bo znesla na leto okrog 6 goldinarjev.
#	Nov vrednik češkega kmetijskega časopisa bo gosp. Med. Dr. Jožef Pečirka in nemškega izdanja gosp. Boroš, bivši knjigokupec in poslanec na deržavnem zboru v Kromerižu.
#	Gospod profesor Wimmer v Landshutu je v Milanu imenitno znajdbo naznanil, namreč razmotanje svilnih mešičkov v merzli vodi. Temu se v Milanu zlo čudijo.
Zmes.
Beseda „zadajčati" enimu pomeni: enega ošabno oštevati, nad enim hudo hrušati in razsajati. Že ta beseda nam žalostno resnico dokaže, da so Nemci posebno nemški vradniki nad vbogim Slovencom pri vsaki priložnosti režali.
*	Nemško preseže vse! — pravi Humorist. — Najlepše nemške vesele igre so francoske, najlepše nemške pervoigre so laške, najlepše nemške knjige so angleške, najlepše nemške pevke so Švedske, najlepše nemške rokovice so Danske, najlepši nemški sir je Hollandski, najlepši nemški kožuhi so Ruski, najlepši nemški tobak je turški, najlepši nemški čaj je kitajski čaj!
Ces. kralj, loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile: V Gradcu 28. Grudna : 95. 7. 65. 90. 57. Na Dunaju 28. Grudna : 64. 5§. 13. 3 O. 56.
Prihodno srečkanje bo v Gradcu in Dunaju 11. in 22. Prosenca.
Telearaiisko kurzno naznanilo deržavnih pisem 28. Grudna 1850.
od 100 (v srebru) 957,
'/» » »
po
Deržavne dolžne pisma po 5
» » » »4 » » » » 4 Obligacioni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skili. silezkih, štajarskih , koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Bankne akcie po 1150 gold. v srebru.
od 10«J
82% 74'/,
50
Dnarna cena 23. Grudna 1850.
V dnarjn
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 31% gld. Srebra	» » » » — »