Albert Širok: Pogovor z M. Bambičem Če iščeš Bambiča v gostilni, ga ne najdeš. V kavarni je le redkokdaj. Na promenadi pa ga srečaš prav zagotovo. iPrismehlja se ti nasproti. In če pomisliš na njegovo mladost in na reko damskih pomladanskih toalet, ki lije po obeh trotoar.jih mimo, zineš poredno: »Na promenadi?!« V odgovor ti zazveni mjegov veseli smeh: »Ko pa je zrak tako dober in sonce tako poceni!« Da bi bil v stiski z denarjem, se mu kar nič ne pozna. Kot kak parrški kavalir je oblečen po najnovejšimodi, hlače so mu zlikane v brezhibno črto, pritajeno mu gleda iz gornjega žepa v jopiču čipkast robček. Skrb mu še ni izdolbla v skoro negovano polt najmanjše gube in njegovi plavi polizani lasje so brez kosmiča beline. Vedno mlad je. Zmerom mlajši. — Čez nekaj dni izide Tvoja slikanica »Kralj Honolulu«, ali ne bi stopila v kavarno, da mi poveš kaj o tem svoiem novem delu? —¦ Rad, je prikimal — ampak v katero? — On ne hodi rad v zakajene in tihe kavarne, take so za poete morda, on ljubi pisano družbo, kjer brezskrbno lahko pase oči, on ljubi luč, razkošje in godbo. Stopila sva torej v »Emono« in kmalu sva se zleknila v mehki sedež lože. In še preden nama je natakar postregel, sva bila že v živahnem razgovoru. Najprej je govoril o Maleševi in Magoličevi razstavi. — Seveda bi rad tudi sam razstavljal. je dodal trpko. O Maleš zna slikati, če hoče. Ali če bi se Bambič upal tako moderno spakovati kot Maleš na tej razstavi, bi planili kritiki z bati.iin koli po njem. Maleša hvalijo. O Magoliču pa je sploh bolje, da ne govori. Sam bi delal najraje velike kompozicije. Mikajo ga posebno zgodovinski motivi. Ali če se njegove želje le uresničijo. Pomolčal je in je izpil požirek kisle vode, ki mu jo ie prinesel natakar. Ponudil sem mu cigareto. Odklonil jo je: — Hvala ne kadim in ne pijem več. Škoda za denar in zdravje! — Snel si je haroldlojdovske naočnike. dahnil je v steklo in jih je brisal. Nato je pogledal po ljudeh v kavanni. — Veš, prijatelj, je nadaljeval, — včasib. me prime, da bi pustil vso to slikarijo in bi se začel ukvarjati s čim drugim. Ne mislim več na izdajanje satiričnega lista kot nekdaj, tudi me ne miče, da bi ljudem popravil zobe. Ali šest. sedem jezikov znam in ne vem, kaj bi tukaj z njimi. Rad bi šel v svet. Ponujali so mi mesto v Bat'ovi tvorntci pri nas, pa sem se dolgo obotavljal. Mikalo me je bolj na Češko, kjer bi se udejstvoval kot inscenator pri filmu. Tudi ta prilika je šla mimo mene. Sicer pa igram včasih loterijo in tudi nekaj izumov imam, ki jih mislim patentirati, morda mi le eno ali drugo odpre vrata v lepšo bodočnost. — IPikro se je nasmehnil. V kavarni so zableščale električne Iuči. Orkester je zaigral sladko melodijo. Nagnil sem se k njemu: — Ali bi res dal tako lahko slikarstvu slovo? — — Ne vem, je odvrnil zamišljen. Tako lahko bi menda ne šlo. Delam rad, posebno za otroke. — —• Si ilustriral že mnogo mladinskih knjig? — — Mnogo. Grimmove »Pravljice« na primer, Scotovo »Malo trojko«. Kiplingovo knjigo »Zakaj — zato«, Bevkovega »Kozoroga«, Rožencvetove »Pravljice« in »Lcteče copate«, Ribičičevo »Miklavževo noč«, Milčinskega »Zlato hruško«, »Pravljice iz domačih in tujih logov« in še mnogo drugih del. Nisem ilustriral samo mladinskih knjig. Moje risbe v italijanski izdaji »Hlapca Jerneja« so kritiki hvalili. Tudi Bevkovega »Utopljenca« sem ilustriral z vnemo. Pravi užitek imam pa le pri mladinskih stvareh. Otroke imam rad. Ob delu za otroke poživijo spet moja mlada leta. Lep tajinstven svet se odpre pred meno.j poln malih čudes. — Obmolknil je za hip, izpil svojo kislo vodo in nato je nadaljeval: — »Kralj Honolulu« mi je posebno pri srcu. Marsikatero noč sem prebedel ob tej slikanici preden so oživele osebe in se ie dejanje razvilo, kot je sedaj. Ko sem slikal. sem mislil na šest-, sedemletnega otroka. poskušal sem zajeti njegove misli, uresničiti njegove želje, gledati skozi njegove oči in srce. V slikanici sem hotel podati v zgoščeni obliki revijo vseh pravljičnih rekvizitov. vendar na neki realistični podlagi. Vse naj bi bilo čim bolj slikovito, brez sentimentalnosti, prepleteno z zdravim humorjem. V tem pogledu je imel tudi Ribičič pri besedilu prav srečne domisleke. Mislim, da bodo otroci slikanice veseli. In če se bo v njihovih igrah ponavljalo ime »Honolulu«, bom zadovoljen! — — Kako pa bodo sprejeli slikanico kritiki in slikarji? — sem ga vprašal. Mimo je prišel natakar. Plačala sva in ko je spravljal Bambič denarnico in je že vstajal, je odgovoril smehljaje: — To me prav za prav toliko ne zanima. Ne verujem jim posebno. Menda poznaš tisto o hudičevi zavisti? Pa je nadaljeval veselo. — Ko je Hudič pel^al z zavistjo obložen voz skozi Ljubljano, se mu je preobložen voz sesul in se je zavist izlila po ljubljanskih ulicah. In baš takrat so šli naši slikarji tam mimo. V smehu sva se razšla. Jaz proti domu, Bambič v Emonsko klet večerjat. Kakor iz velike daljave je zazvenela spodaj vesela pesem ruskih balalajk.