Megiserjev Thesauras v prirejeni izdaji
Hieronymus Megisei: Thesaurus Poly-glottus. Iz njega je slovensko besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za SLOVEN-SKO-LATINSKO-NEMŠKI SLOVAR izpisal in uredil Jože Stabej. SAZU, Razred za tilološke in literarne vede, 32. Inštitut za slovenski jezik, 12. Ljubljana 1977. XXXU + 240 str.
Pred desetimi leti je Annelies Lägreid objavila faksimile Megiserjevega štirijezič-nega slovarja iz leta 1592 in njegovo priredbo s slovenskimi gesli na prvem mestu (italijanščino je opustila): H. M., Slo-venisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch. Wiesbaden 1967; s tem je postal precejšen del slovenskega besedišča iz 16. stoletja dostopen širšemu krogu raziskovalcev in ljubiteljev. Pričujoča Stabejeva izdaja slo-vensko-latinsko-nemškega »izraza« iz Me; giserjevega Thesaurusa Polyglottusa 
222

je skoraj za dva tisoč besed bogatejša, saj zajema 10.445 slovenskih besed (Stabej, XXIII). Megiser je v tem slovarju upošteval kar okorog 400 jezikov in narečij, zato zasluži posebne omembe dejstvo, da je slovenščina močno zastopana, kar je posreden dokaz za avtorjevo povezanost s takratnim slovenskim življenjem. Razumljivo je, da je bil Megiserju pri pisanju Thesaurusa za slovenščino glavni vir njegov Dictionarium (1592), ki se je naslanjal v glavnem na Bohoričevo slovnico, Dalmatinov Register in obrobne pripombe v Bibliji (gl. opombo 14 na str. XXI), marsikatero besedo je zapisal tudi od drugod in iz narečij.
Stabej se je v priredbi trdno oprijel načela, da ne sme v navajanju Megiserjevega besedila ničesar spremeniti, ne da bi to posebej označil in utemeljil; kot geslo je izpostavil slovensko besedo v današnji knjižni obliki, za tem stoji Megiserjev la-tinsko-slovensko-nemški del z ležeče tiskano ustrezno slovensko besedo; kadar je ista slovenska beseda stala ob različnih latinskih geslih (večpomenske besede), je nanizanih več »izsekov« po enakem zaporedju. Na koncu vsakega gesla je Stabeje-va oznaka, v katerem viru je besedo najti: Boh., Marg., Reg., Diet; če oznake ni, pomeni, da je Megiser besedo zapisal iz tekstov ali iz živega jezika. Taka predstavitev besede je dovolj avtentična, obenem pa je na ta način slovenska leksika pomaknjena v ospredje, metem ko je v Thesaurusu poraz-gubljena med množico gesel in jezikov.
2e ob prvem srečanju s Stabejevo priredbo Thesaurusa lahko ugotovimo, da gre za skrbno in zanesljivo delo, ki ga je pripravil filolog z dolgoletnimi izkušnjami v vprašanjih starejšega slovenskega besedja (naj spomnimo samo na številne avtorjeve objave v Jeziku in slovstvu ter na njegov bogati delež v nemški zbirki Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen). Tako bo slovar eden od temeljnih kamnov za zgodovinski popis slovenskega besedišča, v širši slavistiki pa bo prišla v evidenco marsikatera starejša slovenska jezikovna prvina.
Slovenska izdaja izvlečkov iz Thesaurusa ima 32 strani uvodnega dela. Objavljen je posnetek naslovne strani izvirnika, Megiserjev predgovor in peta tabela s pregledom slovanskih jezikov v prevodu Kajetana Gantarja; da bi dobil bralec »izviren« vtis o strukturi prve izdaje, sta dodana še povečana posnetka 2. in 3. strani izvirnika. Posebno zanimiva je preglednica slovanskih jezikov, za katero trdi Eugenio Cose-riu, da jo je Megiser prevzel po C. Gesner-
ju, Zürich 1555 (J. Stabej, XXIV); čeprav bi težko v vseh primerih za imeni odkrili določena slovanska narečja ali jezike, bi morali vseeno Plescoviensium prevajati s Pskovčanov (ne: Pleskovjanov) ali Pskov-cev (rus. Pskov, nem. Pleskau); Obotriti so Obodriti (ob Odri) in Abgazerov je najbrž Abhazijcev (tudi če bi ostalo Abgazer je rod. mn. Abgazerjev!).
Stabej v uvodu najprej predstavi Megiser-jevo življenje in delo, govori o vlogi Me-giserjevih slovarjev v zgodovini slovenske in tuje leksikografije; ko poudarja pomen dela za sestavo slovenskega zgodovinskega slovarja in navaja Glonarjeve besede, da naj bo zgodovinski slovar »arhiv in muzej jezika«, avtor nehote zastre važnost zgodovinske komponente v podobi današnjega slovenskega jezika. Nadrobneje pojasnjuje avtor Megiserjeve »kvalifikator-je« in njihov prenos in uporabo v slovenski izdaji. V zadnjem delu uvoda je govor o pisnih različicah in tiskovnih napakah v Thesaurusu, dodan je spisek okrog tristo »popravkov«. Skoda je, da se avtor ni odločil za ločitev teh dveh, po naravi različnih »pojavov«.
Pri pregledovanju slovenskega dela se nam tu in tam zbudi pomislek, ki gre na račun današnje knjižno zapisanega gesla in »resnične« besede 16. stoletja. V večini primerov res ne pride do težav, saj je avtor s kazalkami pokazal pot do zaželenega gesla, ponekod pa avtorjevi posegi lahko »porušijo« jezikovno zgodovinskost in celo zapeljejo v slovenski zgodovinski slovnici slabo podkovanega bralca k napačniin sklepom. Oglejmo si nekaj primerov: Ni razumljivo, zakaj je beseda presdno (brezno) popravljena v piezdna in razstavljena v brez, dno, najdemo jo pa samo pod geslom dno. Beseda v avtentični obliki je zanimiv dokaz, da je bila v 16. stol. še motivirana z obema sestavinama (prez -|- dno), ni pa bila predložna zveza prez dna, kakor moramo razumeti enačbo na str. XXIX (prim. F. Bezlaj, ESSJ I, 43). Tudi sam predlog prez (pres) ne gre popravljati v brez, saj je današnja oblika šele nekakšen križanec med prez in bez, posebno še, če je v vseh 29 primerih zapisan kot pres.
Po nepotrebnem je avtor rekonstruiral glagol obvariti (gl. Pleteršnik I 754), da je rešil zapis obarvy Bug. Ker v vseh primerih Megiser piše zvezo obva- kot oba- (obaro-vanie, obarovati), smemo domnevati, da se takrat v ni govoril (Stabej ga tudi v po-knjiženem geslu ne restavrira (obarovanje, obarovati). Velelnik obarvy je gotovo tre-
223
ba brati obaruj (v = u, y = j), ki predstavlja še nereducirano obliko poznejšega obaraj, obara, obarja, ipd. Pri geslu umeli (vrneti) je prišlo do mešanja z glagolom imeti (ne po Stabejevi krivdi), ker lat. te-nere (razimieti, znati) pomeni največkrat imeti, držati (nem. halten).
Pisni različici ker in kir sta ločeni v dve gesli, čeprav so zveze, kot npr. ker težku sope in kir dolgu terpi ali icer zvezde gleda in kir mošne reže popolnoma identične. Da ni bilo mogoče vztrajati pri doslednem knjiženju vsega besedja, kažejo tudi primeri pisave z -er-, ki je sicer spremenjena v -r- v primerih, ki so še živi v današnjem knjižnem jeziku (verh:vrh)! tako so npr. pisave z -er- v geslih: leriolgati nam. irlol-
gati, ieiderbati nam. frderbati, lerdaman nam. frdaman, ierboltar nam. trboltar, ipd. Pri tem bi se pač ne smeli ozirati na nemški začetek ver-; tudi za besedo umbhang bi težko rekli, da je to knjižni zapisj je pa tudi vprašanje, ali je Meg. besedo sploh imel za našo, zato bi lahko stala tudi ob geslu umang.
J. Stabej je s svojim Megiserjem, ki je zahteval veliko znanja, vztrajnosti, ljubezni in truda, približal današnjemu slovenskemu človeku in njegovi zavesti besede in z njimi čas pred štiristo leti; za raziskovalce slovenske jezikovne preteklosti pa bo Sta-bejev Megiser pregleden in zanesljiv vir.
Franc  Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
224