A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 60 Aleksander Panjek Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: o dolžniško-upniških razmerjih na podeželju Panjek, Aleksander, dr., red. prof., Fakulteta za humanisti čne študije Univerze na Primorskem, Oddelek za zgodovino, SI-6000 Koper, Titov trg 5, aleksander.panjek@fhs.upr.si, https:// orcid.org/0000-0001-8633-9010 Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (167), št. 1–2, str. 60-87, cit. 38 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: o dolžniško-upniških razmerjih na podeželju Prispevek nudi vpogled v naravo in mehanizme upniško dolžniških razmerij na slovenskem podeželju na primeru župana v Tomaju, pri čemer se opira na zapise nepremi čninskih tran- sakcij med kmeti v glavarstvu Devin na Krasu v 18. stoletju. Izkaže se, da je bilo kme čko zadolževanje prisotno že pred 19. stoletjem, da so na podeželju delovali posojilodajalci razli čnih družbenih slojev, da so se kmetje posluževali uradnih postopkov, da je zadolževanje lahko izhajalo iz podjetnosti ter da velike dote in neposre čeni podvigi niso nujno zamajali premoženja velikega kmeta, kakršni so tedaj bili kraški župani. Klju čne besede: kme čki dolgovi, kme čke dote, kme čka podjetnost, Kras. Panjek, Aleksander, PhD., Full Prof., De- partement of History, Faculty of Humanities, University of Primorska, SI-6000 Koper, Titov trg 5, aleksander.panjek@fhs.upr.si Historical Review, Ljubljana, Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (167), No. 1–2, pp. 60-87, 38 notes Language: Sn. (En., Sn., En.) The black years and red numbers of Ivan Černe, mayor of Tomaj in the middle of the eighteenth century: rural debt and credit relations The paper provides an insight into the nature and mechanisms of credit-debt relationships in the Slovenian countryside, basing on the case of the mayor in Tomaj and relying on records of real estate transactions between peasants in the Devin manor (Karst) in the eighteenth century. It reveals that peasant resorted to debt before the nineteenth century, that lenders from diffe- rent social classes operated in the countryside, that peasants used offi cial credit procedures, that borrowing could originate from economic agency, and that large dowries and ill-fated ventures did not necessarily sway the property of a large peasant, such as the mayors in the Karst at that time. Key words: peasant debts, peasant dowries, peasant economic agency, Karst Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) | 60–87 61 Uvod Ali je zemljiški trg med kmeti obstajal in kako je deloval, sta pomembna po- kazatelja v zgodovini podeželja. 1 Obstoj zemljiškega trga izkazuje pravico kmetov do bolj ali manj prostega razpolaganja s kmetijami in zemljiš či, kar je relevantno za razumevanje samih temeljev kme čke družbe tako s socialnega kot ekonomskega vidika. Njegovo delovanje pa nakazuje na možnosti gospodarske rasti, ker zemlji- ški trg omogo ča dinami čno prilagajanje ekonomskim razmeram in s tem ve čjo ali manjšo zmožnost kmetov, da se aktivno odzivajo na tržne priložnosti s kupovanjem ali prodajo takih ali druga čnih vrst zemljiš č. 2 Poleg tega je pomemben vidik trga kmetijskih zemljiš č njegova povezanost s kreditnimi razmerji, saj je bila zemlja za kmeta pomembna osnova za pridobivanje posojil in je obenem predstavljala priložnost fi nan čnega poslovanja urbanih in podeželskih podjetnežev. O tem obstaja dolga tradicija zgodovinske literature na primer v sosednjem severnoitalijanskem prostoru za zgodnji novi vek. 3 Namen kme čkih posojil ni bil le premagovanje za ča- snih preživetvenih stisk, temve č tudi pridobivanje fi nan čnih sredstev za udejanjanje podjetniških pobud v neagrarnih dejavnostih, kot nazorno izkazujeta bližnja Karnija in Beneška Slovenija. 4 Kreditno poslovanje na podeželju in kme čko zadolževanje sta bila že v zgodnjem novem veku razširjena ne le v neposredni zahodni soseš čini. To je bil širši evropski fenomen, ki je predmet številnih raziskav in tudi sintez. Laurence Fontaine na primer razkriva ekonomsko kompleksnost pojava, njegovo vpetost v socialne in kulturne dejavnike in »kme čko logiko dolgov«. 5 Že klasi čna in obenem najtemeljitejša obravnava te teme pri nas so »Kme čki dolgovi na Slovenskem« Žarka Lazarevi ća, ki obravnava obdobje od druge polovice 19. stoletja dalje. 6 Uveljavljena interpretacija v našem zgodovinopisju osrednji mejnik v zgodovini kme čkega zadolževanja prepoznava v zemljiški odvezi sredi 19. stoletja ter v njenih gospodarskih in socialnih posledicah. K temu naj bi bi- stveno pripomoglo »prodiranje kapitalisti čnih odnosov« in »uvedba denarnega 1 Prispevek je nastal na podlagi raziskav, fi nanciranih iz projekta ARRS J6-3143 »Sloven- ska zgodovina v malem: kontinuitete in spremembe v vaški skupnosti v dolgoro čni perspektivi (Tomaj, 16.–20. stoletje)«. 2 Béaur in Chevet, Institutional changes, str. 19–23. 3 Corazzol, Fitti e livelli. 4 Fornasin, Ambulanti, artigiani e mercanti; Beguš, Ekonomija in avtonomija, str. 153–157. 5 Fontaine, The moral economy, str. 41–69. 6 Lazarevi ć, Kmečki dolgovi. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 62 poslovanja« na vasi, tako da se o tem času piše kot o »prvem obdobju zadolževanja kmetov«. 7 Ferdo Gestrin v svojem tridelnem pregledu gospodarskega razvoja in gibanj na Slovenskem med 16. in 19. stoletjem sicer omenja kmetije, ki so se za časa Ilirskih provinc »smele zadolževati«. Obenem pa o prvih dveh desetletjih po zemljiški odvezi piše, da se je »že tedaj za čelo zadolževanje podeželja«, medtem ko za obdobje do vklju čno 18. stoletja kme čkih dolgov sploh ne omenja. 8 To še ne pomeni, da je zavedanje o obstoju dolgov med kmeti tudi v zgodnejših obdobjih povsem odsotno. O tem nam pri ča Bogo Grafenauer v svojem najbolj problemsko naravnanem prispevku k preu čevanju kme čke ekonomije, v katerem se osredoto ča tudi na metodološke izzive in problemati čnost virov za rekonstrukcijo gospodarskih ra čunov posameznih kmetij za obdobje pred 19. stoletjem. V svojem »Gospodarskem obratu kmetije« je namre č pomenljivo opozoril na to, da bi morala taka analiza med drugim zajeti tudi »zadolžitev«. 9 Si pa moramo priznati, da kme čki dolgovi v zgodnjem novem veku niso tema, ki bi doslej pritegnila veliko specifi čnega inte- resa slovenskih zgodovinarjev, vklju čno z avtorjem tega prispevka. Razen morda omembe dejstva, da po kme čkem uporu iz leta 1713 na Tolminskem niso mogli prodati zaseženih kmetij tudi zato, ker so bile preobremenjene z dolgovi. Goriški glavar de Wildenstein in dav čni nadzornik Goriške grofi je Roglovi č sta oblastem predlagala, da bi se zasegi kmetij 61 upornikom pretvorili v denarne kazni, saj bi sicer državna blagajna ne imela ni č od tega. Upniki s predkupno pravico so namre č bili tako številni, donosnost kmetijstva tako nizka, dajatve pa visoke, da ni bilo najti nikogar, ki bi jih odkupil 10 – kar je svojevrsten, a prepri čljiv dokaz, da je visoka kme čka zadolženost pri nas obstajala že v zgodnjem novem veku. Prispevek nudi vpogled v obstoj, naravo in mehanizme upniško dolžniških razmerij na slovenskem podeželju pred 19. stoletjem, pri čemer se opira na zapise nepremi čninskih transakcij med kmeti v gospostvu in glavarstvu Devin na Krasu. 11 Niz razpoložljivih dokumentov pokriva dobro dvanajstletje sredi 18. stoletja: naj- starejši je iz januarja 1747, zadnji pa je datiran marca 1759. Zapisi so dveh vrst, ki se med seboj nekoliko razlikujeta in pri čata o dveh razli čnih fazah postopka. Prvo vrsto predstavljajo cenitve nepremi čnin, ki so bile predmet transakcije, drugo pa notarski zapisi. Prve so praviloma natan čnejše pri navedbi kraja (vasi), narave in vrednosti posameznih nepremi čnin, kot so njive, travniki, stavbe in drugo, ter njihovih sestavnih delov in lastnosti, drugi pa z ve čjo doslednostjo in natan čnostjo opredeljujejo fi nan čno-pravne vidike transakcije, na primer obliko pla čila, obseg 7 Tr ček in Gestrin-Melik po Lazarevi ć, Kmečki dolgovi, str. 13–14. 8 Gestrin, Oris gospodarstva (1); Isti, Oris gospodarstva (2), str. 68 in Isti, Oris gospo- darstva (3), str. 133–134. 9 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 623. 10 Panjek, Una grande sollevazione, str. 194. 11 AST, ATTA, b. 195.1-2, fasc. 6, 7, 11, 12, 13. Vsi podatki in informacije v tem članku so povzeti iz teh arhivskih virov, razen kjer je druga če navedeno. Posamezni listi, strani in za- pisi transakcij niso oštevil čeni, zato razpolagamo le s številko na ravni fascikla, vsak od katerih vsebuje na desetine do stotine zapisov, in z datumom posameznega zapisa; slednji si ve činoma sledijo v kronološkem redu, vendar z neredkimi izjemami. Zapisi cenitev so hranjeni v fasciklih št. 6, 7 in 13, notarski zapisi pa v fasciklih št. 11 in 12. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 63 dajatev, ki bremenijo zemljiš ča, bolje predstavijo nastopajo če akterje in v časih tudi razloge, zakaj je prišlo do transakcije (popla čilo dolga, izpla čilo dote). Cenitve in notarski zapisi so ohranjeni v lo čenih fasciklih in se znotraj omenjenega intervala (1747–1759) le deloma časovno prekrivajo, in sicer v obdobju 1752–1756. Sklop dokumentov izpri čuje okoli sedemsto razli čnih transakcij, ki so ve činoma kupopro- daje, dedovanja, dote in zasegi ter so v fazi obdelave in analize v sklopu širše študije. Iz te obsežne mase podatkov in primerov se tu osredoto čamo na omejeno število transakcij, katerim je skupno dvoje: da sodijo v kategorijo zasegov zaradi izterjave dolgov in da zadevajo istega glavnega akterja. Ta bo tudi osrednji lik naše obravnave, in sicer Ivan Černe 12 iz Tomaja. Njegov primer odstopa od povpre čja množice transakcij in njihovih akterjev. Izjemen je v dveh pogledih, zaradi katerih se bomo posebej osredoto čili ravno nanj: ker nastopa v številnih zadevah in ker izstopa po vrednosti zajetega premoženja. Zato njegovega primera ne moremo imeti za reprezentativnega v smislu nekega povpre čja, se pa v njem kažejo številne sestavine in zna čilnosti zemljiškega trga med kmeti na Krasu sredi 18. stoletja, ki so večinoma slabše poznane. To posebej velja za dolžniško-upniška razmerja, ki bodo ves čas v središču naše pozornosti. Znano je, da so bila komorna prizadevanja s konca 16. in za četka 17. stoletja za (pla čljivi) prehod iz zakupnega v kupni pravni status zajmov (kmetij) na obmo čju Krasa neuspešna in da so kmetje kljub temu lahko kupovali in prodajali zemljiš ča. Specifi čno za Tomaj, kjer se odvija tudi ve čina tu obravnavanih zadev, vemo, da so na za četku 17. stoletja kupoprodaje zemljiš č potekale na podlagi lokalnega obi čajnega prava s postopkom v ustni obliki med samimi kmeti. 13 S postopkovnega vidika je to opazna razlika s stanjem, kakršnega tu razkrivamo sredi 18. stoletja, ko uprava devinskega gospostva in glavarstva regulira, nadzira in izvaja postopke nepremi čninskih transakcij. Sicer v dokumentih, ki so osnova pri čujo či razpravi, pravni status zemljiš č in kmetij nikoli ni naveden, razen v razmeroma redkih poseb- nih primerih, kot so dejstvo, da se zemljiš če nahaja na komorni zemlji, pripadajo či Devinu, da je zemljiš če, ki ga prodaja ženska, v njeni osebni posesti (zaradi česar lahko z njim razpolaga) ali da zemljiški gospod ni devinski, temve č nekdo drug, saj so v tem primeru pristojbine od transakcije pripadale slednjemu. 14 Članek po svoji strukturi odraža dvojni metodološki pristop. V prvem delu so kreditni in dolžniški posli Ivana Černeta predstavljeni v obliki nekakšne »goste pripovedi«, ki je zna čilna za socialno zgodovino, čeprav je tu prežeta z gospodar- skimi podatki. Njen namen je zamotano in mestoma hekti čno sosledje zapletov in razpletov splesti v logi čno in razumljivo kronološko zaporedje. V drugem delu članek ubere bolj ekonomsko zgodovinsko kvantitativno metodo, ki nam omogo či 12 V virih iz 17. 18. stoletja je priimek ve činoma zapisan v skladu z italijansko fonetiko kot Cergna, a najdejo se tudi druga čne oblike, ki kažejo na to, da gre za priimek » Černe«. V 19. stoletju se je zapis spremenil in uveljavil v obliki » Černe«. To je tudi oblika, ki jo uporabljamo v tem članku. 13 Za širšo sliko Panjek, Fevdalna renta; specifi čno za Tomaj pa Panjek, Pravda o spornem hramu. 14 Za umestitev primorskega primera v slovenski in vzhodnoalpski kontekst glede posestnih pravic, deljivosti kmetij in prodaje zemljiš č glej Panjek, Land will tear us apart. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 64 jasnejšo predstavo o obsegu in vrednosti kreditnih poslov in dolgov Ivana Černeta ter njihovega kon čnega izida v rde čih številkah. V tretjem razdelku poskuša povezati posamezne ugotovitve in hipoteze ter jih stkati v kolikor toliko koherentno celoto. V zaklju čkih so podane temeljne ugotovitve o naslovni temi. 1. Zapleti in razpleti Družina Černe je bila v 18. stoletju med vidnejšimi v Tomaju, saj je ve č njenih članov zasedalo položaj župana, sam Tomaj pa je bil po gospodarskem potencialu in administrativni vlogi med pomembnejšimi vasmi v devinskem gospostvu in gla- varstvu. Na mestu župana v Tomaju v letih 1696–1698 zasledimo Marka Černeta, leta 1715 Andreja v letih 1723–1739 pa Tomaža. Naš osrednji lik Ivan Černe je bil tomajski župan najkasneje od januarja 1748 in ga na tem položaju sre čamo do za četka leta 1753, ko je 12. januarja že naveden kot »bivši župan«. Kasneje je kot župan v Tomaju uradoval še Jožef Černe (1771). 15 Zaradi ve čje jasnosti je kreditne zaplete Ivana Černeta smiselno lo čiti na ve č zadev, ki so potekale bolj ali manj vzporedno in katerih seznam že sam po sebi pri ča o njihovi razvejanosti. Poimenovali jih bomo: »zadeva Stanki č-Miller«, »zadeva Petelin«, »zadeva Rože«, »zadeva Fattor-Ritterman«, »zadeva Bratovš čina« in »zadeva Zlobec«. Na za četku petdesetih let 18. stoletja je bil župan Ivan Černe na prvi pogled na lokalnem kreditnem trgu dejaven v skladu z vzorcem nekaterih drugih županov, ki jih sre čujemo v devinski dokumentaciji o nepremi čninskih transakcijah, saj je imel skoraj 360 lir terjatev do sovaš čana Ivana Petelina. A Černe ni le posojal, temve č si je tudi izposojal. Za takojšen ob čutek povejmo, da je ob koncu teh poslov v letih 1753–1757 Ivan Černe skupaj izgubil premoženje v vrednosti skoraj 2.700 beneških lir ali 600 goldinarjev kranjske veljave. Pri branju teh vrednosti je za primerjavo koristno vedeti, da je bila lepša kraška kme čka hiša (a ne nova) tedaj vredna okoli 300 lir, dobra dota kraške neveste pa je znašala okoli 500 lir, medtem ko je bila že povsem dostojna dota plemkinje na Kranjskem 500 goldinarjev. 16 Slede č časovnemu zaporedju bomo najprej navedli dve transakciji, ki nista izrecno in nedvoumno povezani s kreditno-dolžniškimi razmerji našega osrednje- ga lika, a prispevata k njegovemu orisu – posebej prva, ki smo jo poimenovali »zadeva Stanki č-Miller« in o kateri žal nimamo prav veliko informacij. Februarja 1752 je devinsko sodiš če razsodilo v prid Urše, h čere pokojnega Andreja Stanki ča, poročene z Jurijem Millerjem. Prisodilo ji je o četovo premoženje na obmo čju vasi Vrhovlje (pri Tomaju), »ki ga je dotlej držal Ivan Černe župan v Tomaju«. Kma- lu zatem je Urša Stanki č, por. Miller, prejela sodno odredbo, s katero je uradno »pridobila posest nad omenjenim premoženjem«. Hkrati je odredba »navedenemu županu zapovedovala, naj se ne vmešava« ve č. Zaradi svojega »bednega stanja« 15 AST, ATTA b. 202.1, fasc. 15, 17, 29, 36, 41, 42 in AST, ATTA, b. 195.1-2, fasc. 6, 7, 11, 12, 13 (za Ivana); ŠAK, ŽT, MKK 4 (za Andreja). Navedene letnice ne pomenijo celih obdobij županovanj, temve č leta, ko smo zasledili omembo posameznikov na položaju župana. 16 Štuhec, Besede, ravnanja in stvari, str. 137. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 65 zakonca Miller nista mogla prevzeti kmetije, saj nista imela potrebnih sredstev za obdelovanje in pla čevanje dajatev, še manj pa za popla čilo »številnih dolgov, ki jih je pustil navedeni o če«. Zato sta kmetijo prodala krajanu Marku Živcu za skromni znesek 15 dukatov (90 lir), ki jih je kupec zakoncema Miller izpla čal v gotovini pred notarjem že proti koncu marca 1752. Prodajalca sta kupcu darovala vrednost, ki bi morebiti presegala vsoto kupnine in dolgov. Vrednost kmetije je bila ocenjena na 2.084,8 lir bruto oziroma 1.472,80 lir neto (brez dajatev), obsegala pa je doma čijo (hiša, dvoriš če in podrtija), šest njiv (skupaj 0,6 ha) ter deset travnikov (skupaj 5 ha). Kupec Marko Živec je nato leta 1756 prodal ogromen, 2,75 ha velik travnik, da bi poravnal dolgove do urbarja v vrednosti 672,95 lir, ki so bremenili prevzeto kmetijo Stanki č; popla čilo teh dolgov je prevzel kupec travnika Tomaž Ravbar namesto izpla čila kupnine prodajalcu (Živcu). Koliko je bilo drugih dolgov in kdo so bili upniki, nam dokumentacija žal ne pove (morda je med njimi bil tudi Ivan Černe, ki si je zaradi tega lastil prihodke od kmetije Stanki č). V vsakem primeru je mogo če opaziti, kako si je naš župan prilastil kmetijo, s katere ga je odslovila šele odredba sodiš ča, kar po eni strani pri ča o njegovi socialni mo či, po drugi pa nakazuje, da je bil njegov ugled na čet. Prav tako ni mogo če zatrditi niti izklju čiti, da je januarja 1753 Jožef Štoka s prodajo njive v Tomaju, vredne okoli 60 lir, tedaj že bivšemu županu Ivanu Černetu v resnici poravnal svoj dolg. Z zanesljivejšimi informacijami o dolžniško upniških razmerjih našega osrednjega lika za čnemo pri terjatvi v »zadevi Petelin«. Proti koncu meseca marca 1753 je Ivan Černe z gospo Živec 17 v Go čah podpisal pogodbo, na podlagi katere je odkupil terjatve, ki jih je imela do Ivana Petelina. Gospa Živec, ki predstavlja primer ženske posojilodajalke, je Petelinu posodila 31 dukatov in jih zavarovala z »jusom« nad Petelinovo njivo »Pod britofam« v Tomaju. V zameno je moral Petelin vsako leto gospe Živec pla čevati najemnino (obresti) v pšenici. A glavnice posojila ni povrnil in ji je poleg tega ostal dolžan tudi nekaj zapadlih najemnin, tako da je njegov skupni dolg znašal blizu 237 lir. Po vsej verjetnosti je tudi Ivan Černe Petelinu posodil denar v isti obliki, saj je bila njegova terjatev sestavljena iz 54 dukatov glavnice in 24 lir neporavnanih obveznosti v pšenici. S tem ko je Černe odkupil terjatve gospe Živec, je postal edini Petelinov upnik. Junija 1753 je bila izvedena cenitev Petelinove njive kot podlaga za izvršbo, torej njen zaseg za popla čilo dolgov. A takrat je v Tomaju že prišlo do zamenjave župana. Konec meseca marca 1753 na tem položaju prvi č srečamo bivšega podžupana Marka Živca. Ni izklju čeno, da je izguba pomembne vloge botrovala plazu pravnih postopkov, ki so se nenadoma zgrnili na bivšega župana Ivana Černeta. Odtlej namre č časovnica dogodkov deluje, kot bi upniki čakali na trenutek, ko ne bo ve č župan (ali pa verjamemo naklju čjem). Prvi udarec je Ivan Černe sicer prejel že v zadnjem letu svojega uradovanja, ko mu je sodiš če odvzelo upravljanje kmetije Stanki č v Vrhovljah. Morda je tisti dogodek 17 V virih iz 18. stoletja je priimek zapisan v skladu z italijansko fonetiko kot Siviz ali v podobnih razli čicah. Kasneje je zapis doživel nekaj prehodov, ko se najdejo zapisi (slovenjeno) Šivic in Živic, npr. »Živic (Shivitz, Šivi ć) Valentin Matija« (1828–1917), Slovenska biografi ja, Živic, Matija V alentin. Danes temu priimku na Krasu ustreza oblika Živec, ki jo tu uporabljamo. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 66 botroval k temu, da ni bil potrjen za nov mandat na položaju, prav gotovo pa je ostalim njegovim upnikom, ki jih bomo postopoma spoznavali, nakazal, da je bilo na devinskem sodiš ču mogo če dobiti pravdo proti županu (nato bivšemu županu). Prva slaba novica za Ivana Černeta po izgubi položaja se v dokumentaciji pojavi v »zadevi bratovš čina«. Po odredbi devinskega sodiš ča sta se konec junija 1753 izvedla cenitev in zaseg njegovih njiv zaradi dolgov, ki jih je imel do Bratovš čine Svetega rožnega venca iz Tomaja. Ker je odredba sodiš ča sledila prijavi, je slednja morala biti vložena že nekaj mesecev pred izvedbo cenitve, torej bolj ali manj v času, ko je Černe zaklju čeval svoj županski mandat. Vendar to še zdale č ni vse, kar se je Ivanu Černetu dogodilo v njegovem najbolj črnem letu 1753. Le slab mesec po cenitvi njegovih njiv za izvršbo v ko- rist vaške bratovš čine se je našemu Ivanu za čela razpletati tudi »zadeva Rože«. Na devinskem sodiš ču je konec julija istega leta izgubil v pravdi s sestro Uršo, poročeno Rože, 18 glede izpla čila vrtoglave dote v višini »sto skudov po 10 lir«, to je 1.000 lir z dodatkom »enega cekina«. To sicer ni bila zadnja sodba v zadevi Rože, dale č od tega, a so se mu odtlej za čeli nabirati sodni stroški in zamudne obresti. Ker gre v tretje rado, je 20. novembra 1753 devinsko sodiš če izdalo še eno odredbo za zaseg nad premoženjem bivšega župana Ivana Černeta, in sicer zaradi prijave terjatev, ki jih je izkazoval Giuseppe Fattor. S tem v dokumentaciji za čnemo slediti še »zadevi Fattor-Ritterman«. Le teden dni zatem je v bližnji vasi Skopo na domu novega tomajskega župana Marka Živca nastal notarski zapis, s katerim se je »zadeva bratovš čina« zaklju čila z uradnim prenosom posesti zemljiš č Ivana Černeta v korist » častitljive bratovš čine svetega rožnega venca tomajske«, ki jo je ob prevzemu zastopal Ivan Kokoravec. S tem je Černe dokon čno izgubil dva »kosa njive« za 0,4 ha s 164 trtami, »z njihovimi drevesi« in z dvema češpljama v skupni vrednosti blizu 510 lir. O namenu posojila nimamo informacij, kakor tudi ne o znesku dolga, ki pa je moral biti enakovreden neto vrednosti zaseženih zemljiš č. Po treh zaporednih udarcih v zadevah »Bratovš čina«, »Rože« in »Fattor- -Ritterman« je Ivanu Černetu vendarle uspelo to neuspehov polno leto 1753, v katerem se je bil poslovil tudi od županskega položaja, zaklju čiti s pozitivno noto. Decembra je bila namre č izvedena cenitev njive »Pot Britofam« zaradi njegovih terjatev do Ivana Petelina. Od njenega dejanskega prevzema je Ivana Černeta lo čil le še uradni notarski zapis, ki se je zamaknil v naslednje leto. A pred zaklju čkom tega postopka se mu je pripetil še en zaplet, saj je dolžnik Ivan Petelin preminul. Verjetno so ravno zaradi tega v aprilu 1754 natan čno izra- čunali in v obliki dvostavnega knjigovodstva zapisali nekoliko zapleteno stanje vzajemnih dolgov in terjatev med upnikoma ( Černe in vdova Živec) in dolžnikom Petelinom, ki ga je pri obra čunu zastopal zet Marko Slavec v imenu svoje taš če Katarine, vdove po Ivanu Petelinu (tabela 1). 18 V virih iz 18. stoletja je priimek dosledno zapisan v skladu z italijansko fonetiko kot Rose, kar lahko ustreza slovenskima oblikama »Roze« ali Rože«. Ker je v kraju uveljavljena oblika »Rože«, prevzemamo njeno uporabo. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 67 Tabela 1. Izra čun dolga Ivana Petelina do Ivana Černeta, zapisal devinski kancelar 23. aprila 1754 Aktiva – Debetna stran (Deve dare: »mora dati«) Pasiva – Kreditna stran (Deve avere: »mora prejeti«) 1. Mora dati Petelin kot izhaja iz procesa 54 dukatov to je 324 lir. Pšenice 4 polovnike to je 24 lir. Za stroške procesa 11:10 lir. Za njivo, zaseženo zaradi tu nasproti zapisanega dolga, imenovano Pot Britofam, po odštetih dajatvah in X. denarju ocenjeno neto 93 dukatov in 3:3 lire, to je 561:3 lir. Plus za skupaj 3 čebre belega vina in terana, prejete ob trgatvi leta 1752 po 9 lir za čeber to je 27 lir. Plus mora prejeti 4:10 lir, ki jih bo gospa Sivic morala dati Černetu to je 4:10 lir. Lir 592:13 2. Mora dati za dolg gospe Sivic 31 dukatov to je 186 lir. Pšenice po goriški meri 5,5 polovnikov to je 35:17 lir. Plus za drugih 2,5 polovnikov to je 15 Lir. Lir 596:7 Plus vdova mora dati za zaprisežence 4:10 lir. Lir 600:17 Prepišem sem nasprotni znesek v višini Lir 592.13 Po odštetem tem znesku ostaja vdova Petelin dolžna 8:4 lir. Zatem sta se v poletnih mesecih leta 1754 v negativno smer razpletali tako »zadeva Fattor-Ritterman« kot »zadeva Rože«. V prvi od obeh je bila konec junija izdana odredba sodiš ča za zaseg zaradi terjatev, ki jih je na sodiš ču prijavil še Mat- tia Ritterman. S tem so bili podani pogoji, da se terjatvi obeh upnikov (Fattor in Ritterman) povežeta in združita v enotno izvršbo. Še huje je bilo v zadevi, vezani na neizpla čano doto v korist sestre Urše, omožene Rože, saj je 31. julija 1754 Ivan Černe z bratom Jakobom izgubil še drugo tožbo. Tokrat je sodba odrejala zaseg zemljiš č ustrezne vrednosti. V tej zadevi so se mu poleg glavnice (dote) še naprej kopi čile dolžniške obresti in nabirali sodni stroški izgubljenih pravd. K sre či se mu je tudi to leto zaklju čilo z žarkom upanja, saj je 30. novembra kon čno uradno prejel v posest njivo Pod britofom, s čimer je bil popla čan za Petelinov dolg in prevzete terjatve gospe Živec. Ob tej transakciji je Ivan Černe »izjavil, da je bil zadovoljén«. Ne gre pa prezreti dejstva, da je s prevzemom Petelinovega dolga do gospe Živec taisti gospe moral izpla čati 237 lir. A novo leto bi se težko za čelo s slabšimi obeti, saj je že 7. januarja 1755 devinsko sodišče sestri Urši odobrilo zaseg premoženja Ivana Černeta zaradi ne- izpla čane dote, zamudnih obresti in sodnih stroškov. Zneski so tu šli v višave. Tudi sicer so se njegove zadeve kar vrstile na dnevnem redu devinske uprave in se zanj pretežno odvijale v negativno smer. Marca je bila zabeležena še cenitev travnika, ki ga je imel v sosednji vasi Vrhovlje, in sicer v postopku zasega za popla čilo terjatev povezanih upnikov Fattorja in Rittermana. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo travnik tudi dejansko izgubil. A pred tem je prišlo do novosti v zvezi s sestrino doto. Glede na predhodni izgubljeni tožbi s sestro Uršo in v prvih dneh januarja odrejeno izvršbo je našemu Ivanu uspelo vsaj delno omiliti težave na tej fronti. V prvih mesecih leta je poskušal sestro prepri čati in izprositi, naj vendarle popusti pri svojih zahtevah. Uspelo mu je le deloma. Sestra in svak sta sicer ostala neomajna, A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 68 a mu vendarle prišla nekoliko naproti in privolila v kompromisno rešitev. Tako je bil v »zadevi Rože« 8. aprila 1755 pred devinskim notarjem sklenjen dogovor med Ivanom Černetom in bratom Jakobom ter njuno sestro Uršo z možem Andrejem Rožetom o na činu izpla čila dote. Kompromis je predvideval, da mora vsak od obeh bratov sestri izpla čati 125 dukatov, kar je skupaj znašalo 250 dukatov oziroma 1.500 lir, poleg tega pa sta ji brata morala dati vsak po eno mlado kravo. Dogovor je predvideval obro čno izpla čilo v treh letih, letni obrok je skupaj znašal 500 lir. Če kateri od njiju ne bi pla čal svojih obrokov pravo časno, bi samodejno obveljali prejšnji sodbi in bi se posledi čno izvršil zaseg zemljiš č. S tem je sestra popustila svojima bratoma, ki sta bila v slabšem pogajalskem položaju zaradi že odrejene izvršbe, a je še vedno zahtevala bistveno ve č od izhodiš čnega zneska dote. Besedilo dogovora je zanimivo branje. Na torkov dan, 8. aprila 1755 v Devinu Ker je bilo s ponovljenima sodbama, eno z dne 23. julija 1753 in drugo z dne 31. julija 1754, Andreju in Urši, zakoncema Rože, prisojeno pla čilo dote v višini sto skudov po deset lir, ki sta jima ga bila dolžna Ivan in Jakob brata Černe, ter enega cekina v dar z obrestmi in stroški pravdanja, in kot je bolje videti v omenjenih sodbah, na katere se sklicujemo itd., in glede na to, da je bila zakoncema Rože z odredbo z dne 7. januarja tekočega leta priznana pravica, da lahko oddelita toliko premoženja bratov oziroma svakov Ivana in Jakoba Černeta po njuni izbiri do vrednosti zneska, ki ga je priznal in opredelil ta Plemeniti Urad v Devinu, vklju čno s stroški, nastalimi do današnjega dne, kar skupaj znese dukatov 298 in lir 4:16, ter na osnovi tega, da zakonca Rože pomilujeta stanje, v katerem se nahajata omenjena Černeta, in ugodita njunemu rotenju glede na to, da so si bližnji sorodniki, so se pred mano, notarjem, in pričami pogodili in dogovorili kot sledi. To je, da Ivan in Jakob, brata Černe, prostovoljno priznavata in slovesno zavezujeta sebe in svoje dedi če, da bosta zakoncema Rože in njunim dedi čem izpla čala v gotovini dukatov po šest lir sto in petindvajset vsak, poleg mlade krave ravno tako vsak, na slede či na čin in pod slede čimi pogoji. 1. Na prihodnjega svetega Egidija dan 1755 bo vsak od obeh bratov izpla čal ......................................................... dukatov št. 41 lir 4. 2. Na svetega Egidija leta 1756 prav tako ................................. dukatov št. 41 lir 4. 3. Na svetega Egidija leta 1757 enako bo vsak od njiju izpla čal ..................................................................... dukatov št. 41 lir 4. S tem bo dosežena dogovorno dolo čena vsota dvestopetdesetih dukatov, poleg dveh mladih krav, ki morata biti izro čeni v roku treh let. Poleg tega sta se zavezala in se slovesno zavezujeta navedena brata Černe, da če bo katerikoli od njiju ob predvidenem času opustil pla čilo obroka, pa naj bo to prvi, drugi ali tretji, se pri čujoči dogovor pri pri či šteje za ni čnega in morajo obveljati dvakratne sodbe, izrečene proti njima, tako da zakonca Rože z njunimi dedi či moreta in ho četa zdaj za tedaj poslužiti se prisojene oddelitve za vse, kar bi jima utegnila ostati dolžna v skladu z razsojenim brez najmanjšega hrupa in spora, ter ho četa, da bo zadostovala enostavna priglasitev pri Plemenitem Uradu v Devinu za to, da se doseže takojšnja izvršba, in vse to pod prostovoljno sodbo, ki je nepreklicna iz kateregakoli razloga, tako kot če bi jo izrekel pristojni sodnik ter brez kakršnekoli mogo če nasprotne izjeme. Na podlagi teh dogovorov in zavez, ki sta jih sprejela ve čkrat omenjena brata Černe, tu prisotni Andrej Rože, ki se je zglasil tudi v imenu svoje žene, odobri zgoraj navedeno Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 69 podaljšanje roka in priznani popust. Vse to sta ena in druga stran pred mano, notarjem, in pri čami obljubili in obljubljata, da bosta nepreklicno obdržali in spoštovali ter da ne bosta nikdar ponaredili, ugo- varjali ali kršili iz katerekoli zamisljive namere, razloga ali izgovora, pod vzajemnim jamstvom vsega njihovega premoženja, premi čnega in nepremi čnega, sedanjega in prihodnjega … Prisotna Andrej Petra č in Martin Kupec pri či. 1756, dne 11. marca sem prejel od Andreja Rožeta na ra čun tega, kar mi je bil dolžan za stroške v sporu s Černetovimi, lir 10:10. Medtem ko je bila izhodiš čna dota dolo čena v znesku 1.000 lir in en cekin, se je zaradi zamudnih obresti in sodnih stroškov skorajda podvojila, saj je dolg do sestre narasel na vrtoglavih 1.792,8 lir (298 dukatov in 4,8 lir). Sestra se je sicer usmilila bratov in svoje zahteve spustila na 1.500 lir (to je skoraj 300 lir oz. 16 % »popusta«), kar pa je še vedno za 50 odstotkov presegalo že tako zelo visoke izhodiš čne dote za tedanje in tamkajšnje razmere, saj so se bogatejše dote na Krasu sukale med 450 in 600 lirami. Za naš namen pa je posebej zanimivo, kako sta sestra in svak menila, da sta brata Černe v pomilovanja vrednem stanju. Na podlagi do tu rekonstruiranih dolžniških peripetij povsem razumemo in si zlahka predstavljamo, kako je Ivan Černe od januarja do aprila sestro rotil, naj mu vendarle prizanese. Pomilovanja je bilo o čitno dovolj za to, da je pristala na kompromisni dogovor in privolila v znižan znesek ter obro čno izpla čilo, ne pa tudi za to, da ne bi zahtevala vsaj ve čjega dela obresti poleg glavnice dote. Potrpljenje je skoraj presahnilo, saj je svojo pravico Urša dosegla celih petnajst let po poroki z Andrejem Rožetom, sklenjeni 9. februarja 1738. 19 Dodajmo, da je družina Rože pripadala stari po- membnejši in premožnejši vaški rodbini, iz katere so že v prvi polovici 17. stoletja izhajali tomajski župani (npr. Pavel Rože leta 1621). 20 Vzporedno z »zadevo Rože« se je naglo odvila še »zadeva Fattor-Ritterman«. Po omenjeni cenitvi travnika, zabeleženi marca, je svoj epilog dobila že med aprilom in majem 1755. Konec aprila je nastal notarski zapis, ki je povezal terjatve obeh upnikov do Ivana Černeta s stroški postopka v skupni višini malenkost čez 49 dukatov. Fattor in Ritterman sta izjavila, da sta že prejela celoten znesek od tretje osebe, in sicer Mateja Ravbarja iz Vrhovelj, ki mu je na tej podlagi pripadal zaseženi travnik. Sredi maja je bil nato tudi uradno izveden odvzem zemljiš ča Ivanu Černetu s predajo Mateju Ravbarju. Tak razplet je bil najugodnejši za oba posojilodajalca, saj sta bila takoj popla čana v gotovini in jima ni bilo treba pla čati 10 % pristojbine na vrednost zaseženega zemljiš ča. Prevzemnik Ravbar pa je izkoristil priložnost in si zagotovil lep in velik (0,8 ha) travnik v svoji vasi, ki bi sicer težko prišel na trg. Najkrajšo je potegnil zarubljeni dolžnik Ivan Černe, ker je – kot se je dogajalo ob vsakem zasegu – za popla čilo veljala neto vrednost zemljiš ča, to je z odšteto obremenitvijo z dajatvami in dodatno znižana za znesek 10-odstotne davš čine na promet z zemljiš či. Na ta na čin je bil zarubljeni vselej ob nepremi čnino višje vre- dnosti od neporavnanega dolga, tako da je bila škoda še toliko ve čja. 19 ŠAK, ŽT, MKP 2. 20 AST, ATTA, b. 196.1, fasc. 6. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 70 K temu velja dodati, da je med stroške postopka, ki so se odštevali od vre- dnosti zemljiš ča in so na ta na čin dejansko bremenili izterjanega dolžnika, sodilo tudi pla čilo za delo merilcev in cenilcev. Ravno v tem primeru je v zapisu cenitve zaslediti izjemno natan čno zabeležko tovrstnih stroškov: Zapriseženim možem za stroške prehrane Lir 3 Plus županu Lir 9 Zaprisežencu Lir 6 Krajevnemu podžupanu Lir 1 Skupaj Lir 19 Meritve in cenitve so namre č praviloma izvajali pristojna župan in podžupan ali zapriseženec (giurato). V slednji vlogi strokovnjaka se pogosto pojavljajo vedno iste osebe. Pri tej cenitvi pa so sodelovali zapriseženec Gašper Gruden, »gospod Tomaž Gruden župan« v Nabrežini (torej zunanja strokovnjaka) in Mihael Ravbar, podžupan v Vrhovljah, kjer se je nahajala parcela. Postopkovna praksa izkazuje, kako je opravljanje uradnih dolžnosti na podeželju predstavljalo vir dohodka za dolo čene osebe oziroma profi le kme čkega prebivalstva. Tu je župan prejel 10 lir, zapriseženec 7, podžupan pa 2, vklju čno s povračilom stroškov za malico (spese cibarie) v vrednosti 1 lire, ki jih je prejel vsak od treh zapriseženih mož, ki so sodelovali v cenitvi. Če za ob čutek te zneske pretvorimo v koli čino pšenice po vrednosti, zabeleženi v so časnem izra čunu Petelinovih dolgov, je županov prejemek 9 lir pomenil 46,2 litra pšenice, s katero bi se lahko z belim kruhom prehranje- val kar 57 dni. Po istem klju ču je lira za malico pomenila 5,1 litra pšenice ali pa verjetneje 2,6 litra pšenice in 3,6 litra vina, če liro razdelimo na dve polovici. S tako »malico« bi lahko svojim potrebam zadostil za ve č kot tri dni s pšenico in cel teden z vinom. 21 Županu se ni slabo godilo, a tudi njegovima kolegoma zaprisežencu in podžupanu ne (tako zelo). Skoraj smo se že privadili, da lahko na malodane mese čni ravni sledimo novim premikom v kreditnih peripetijah Ivana Černeta, ko se njegovo ime za nekaj mesecev ne pojavi ve č v notarskih in cenitvenih dokumentih. Da bi si za- radi tega naš Ivan oddahnil, je malo verjetno, saj je 1. septembra 1755 zapadlo izpla čilo prvega obroka dote njegovi sestri Urši Rože v vrednosti 500 lir (skupaj z bratom) v skladu z dogovorom, sklenjenim 8. aprila. Tedaj je na prizoriš če stopil nov predstavnik rodbine Černe. Le mesec dni po tem dogovoru (3. maja) je Jožef Černe dal oceniti in nato le tri tedne pred zapadlostjo obroka Uršine dote (6. avgusta) pred notarjem prodal ogromen travnik (2 ha) v Skopem in zanj prejel 613 lir, od katerih je moral odšteti 77 lir za pla čilo desetega denari ča in dodatnih 15 lir za stroške postopka, tako da je dejansko unov čil 521 lir. Jožef je bil Ivanov bratranec po moški liniji, saj sta bila Ivanov o če Andrej in Jožefov o če Tomaž 21 Uporabljene cene predstavljajo najnižje vrednosti pšenice in vina ob žetvi oziroma trgatvi, medtem ko je cenitev zemljiš ča bila izvedena meseca marca, zato so lahko izra čunane koli čine nekoliko napihnjene. Vrednosti so prevzete iz tabele 1: 1 polovnik pšenice = 30,8 litra = 6 lir; 1 čeber vina = 64,67 litra = 9 lir. Dnevna prehranska potreba: 0,8 litra žita in 0,5 litra vina dnevno, glej Panjek, Kruh naredi človeka, str. 29. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 71 brata, sinova Marka Černeta. 22 Jožef Černe je z izkupi čkom od prodaje travnika po vsej verjetnosti prisko čil na pomo č bratrancu Ivanu s posojilom za pla čilo obroka dote. Spomnimo, da so vsi pravkar navedeni Černetovi (Marko, Andrej, Tomaž, Ivan in Jožef) prej ali slej v svojem življenju županovali v Tomaju. Novo poglavje se odpre v naslednjem letu, ko januarja 1756 zaznamo še za- dnjo, sicer najslabše dokumentirano izmed tu obravnavanih dolžniških zadev Ivana Černeta, to je »zadevo Zlobec«. O tem primeru razpolagamo le z redkobesedno cenitvijo. »Na podlagi odredbe tega Sodiš ča in z namenom izvršitve stvari, ki so bile razsojene v prid Magdalene, vdove po pokojnem Martinu Zlobcu, proti Ivanu Černetu« so v Tomaju »izvedli meritev in cenitev navedenih nepremi čnin v lasti omenjenega Černeta«, to je šest kosov njive (0,45 ha) in štiri kose travnika (0,82 ha) v skupni neto vrednosti (z odštetim bremenom dajatev) 1.035 lir. Glede na to, da je bila skupna vrednost zemljiš č pri okoli tiso č lirah v bistvu enaka doti Urše, poročene Rože, in da je tudi ta zaseg bil dosežen preko sodnega postopka, lahko postavimo hipotezo, da gre tudi v tem primeru za izterjavo neizpla čane dote in da je bila tako kot Urša tudi Magdalena sestra Ivana Černeta. Žal pa na podlagi mati čnih knjig te sorodstvene povezave ni mogo če potrditi, a niti ovre či. 23 V opisu zaseženih zemljiš č v »zadevi Zlobec« je opaziti zna čilno razporedi- tev parcel med sorodniki. Pri treh od petih zaseženih kosih njive je Jožef naveden kot mejaš Ivanovih parcel, kar kaže na pretekle dedne delitve zemljiš č v družini. Dalj časa po januarju 1756, ko je bila izvedena cenitev za zaseg v korist Magdalene, vdove Zlobec in verjetne sestre Ivana Černeta, slednjega ne najdemo v nobeni nepremi čninski transakciji. To bi lahko bil pozitiven znak, da so se fi nan čne zadeve umirile in da mu je uspevalo izpla čevati obroke Uršine dote v skladu s spo- razumom. A v resnici je nastopilo le zatišje pred poslednjim viharjem. Oziroma pred dvema sestrskima burja čama, ki sta udarili v razdalji enega leta. Decembra 1757 so namre č Ivanu Černetu zasegli njivo v korist sestre Urše Rože, kar pomeni, da jima z bratom ni uspelo izpla čati vseh obrokov in je v skladu s sporazumom izgubil zelo dobro njivo, veliko 0,3 hektara z 224 drevesi s trtami, v neto vrednosti 913 lir. Vrednost kaže, da nista bila izpla čana dva letna obroka po 500 lir od treh in da je bil poravnan le prvi iz leta 1755. Za slednjega smo posumili, da je bil pla čan iz sredstev 22 Leta 1673 je bil krš čen Andrej, o če Marko Černe, mati Katarina; leta 1681 je bil krš čen Tomaž, o če Marko Černe mati Katarina (ŠAK, ŽT, MKK 3). Leta 1702 sta se poro čila Tomaž sin Marka Černeta in Magdalena h či Jakoba Orla iz Avberja (ŠAK, ŽT, MKP 2), leta 1711 pa je bil krš čen njun sin Jožef (ŠAK, ŽT, MKK 4). 23 V mati čni knjigi krstov zeva dolgo obdobje, ko po prvem rojstvu v zakonu (h či Katarina, rojena 1700) Andrej Černe in žena Katarina ne krstita nobenega otroka vse do h čerke Marije (1715), kateri sledita še Urša (1718) in Jakob (1723) ( ŠAK, ŽT, MKK 3 in 4). Urša in Jakob sta kot brat in sestra navedena tudi v tu obravnavani pravdi zaradi dote skupaj z bratom Ivanom. A Ivana v mati čni knjigi ni zaslediti. Zaradi tega je možno, da se je Ivan rodil drugje, in sicer med odsotnostjo staršev iz Tomaja, ter da se je enako zgodilo tudi z Magdaleno. A za razliko od Ivana, ki se omenja v knjigi krstov ob rojstvu njegovih otrok z ženo Uršo (med leti 1731 in 1745, ŠAK, ŽT, MKK 4 in 5), Magdalene ne najdemo v nobeni od mati čnih knjig (krš čenih, poro čenih ali umrlih) župnije Tomaj. Za Uršo Černe pa se v tomajski mati čni knjigi najde njena poroka z Andrejem Rožetom iz Tomaja (9. 2. 1738; ŠAK, ŽT, MKP 2). Te zagonetke v tem prispevku ni mogo če razrešiti. Na podlagi navedenih analogij ostajamo pri hipotezi, da gre pri Magdaleni za sestro. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 72 od prodaje njive Jožefa Černeta in to je lahko dodaten dokaz za hipotezo: če je bilo tako, se je Ivan Černe v ta namen zadolžil še pri bratrancu Jožefu. Kakorkoli, 21. decembra 1757 je bila njiva uradno predana v last Urši in Andreju Rože tako, da se je zadeva zaklju čila s še eno gmotno izgubo za našega Ivana. Skoraj natanko leto kasneje in skoraj to čno tri leta po cenitvi njiv in travnikov v »zadevi Zlobec« (21. januar 1756) je bila 3. januarja 1759 na uradni zapis taiste cenitve s pripisom dodana opomba. Tega dne je Mihael Bari č kot »skrbnik« mladoletnih bratov Toma- ža, Marka in Valentina Zlobec, o čitno Magdaleninih sinov, vpla čal deseti denari č in v njihovem imenu prevzel posest »z dotikom roke enkrat, dvakrat, trikrat« (li fu dato il possesso per tactum manus Semel Bis Ter). Trikratni dotik roke gre v tem primeru razumeti kot obredni znak za sklenjeni dogovor oziroma pogodbo. S tem se je zaklju čila še zadnja od tu obravnavanih zadev, to je »zadeva Zlobec«. V tem, da se je zaklju čila tri leta po cenitvi, bi lahko videli dodatno potrditev, da je šlo za vzporednico z izterjavo dote sestre Urše in da je torej tudi v Magdaleninem primeru šlo za podobno neuresni čeno obljubo izpla čila enakovredne izhodiš čne dote (1.000 lir) v treh letih, za kar pa nimamo pisnih dokazov. 24 Kaj so sinovi Magdalene in Martina Zlobca postorili s pridobljenimi zemlji- š či, je mogo če sklepati glede na ravnanje njunega najstarejšega sina. »Tomaž sin pokojnega Martina Zlobca« se je namre č februarja 1760 poro čil z »Ano h čerjo Mihaela Bari ča« in v ta namen pridobil dovoljenje za poroko med sorodnikoma »v 3. in 4. kolenu«. 25 Iz tega izvemo, da je bila skrbnik sorodnik preminulega o četa, a hkrati, da je Magdalenin sin Tomaž Zlobec nemudoma in umno poro čil s h čerko skrbnika materine dote. S tem je od skrbnika Bari ča prav gotovo prevzel vodenje tako materinega kot o četovega premoženja in na njuni podlagi osnoval novo družino. Po januarju 1759 ne moremo ve č slediti kreditnim težavam Ivana Černeta, saj se niz dokumentacije o nepremi čninskih transakcijah med kmeti v devinskem glavarstvu prekine. Zato ne vemo, ali je bilo s tem konec njegovih črnih let – a za nas se zaklju čijo in nastopi čas obra čuna. 2. Rde če številke Pri takih zapletih, kakršne smo predstavili, ob ne povsem popolnih infor- macijah in ne nazadnje kompleksnem na činu dolo čanja vrednosti nepremi čnin, ni enostavna naloga potegniti črto pod kreditno nepremi čninskimi peripetijami Ivana Černeta, jih obra čunati in izra čunati izid njegovih transakcij. Tudi zaradi tega je prva ugotovitev nedvomno lahko ta, da nam njegov primer razblini more- bitno predstavo o enostavnosti kme čkega gospodarjenja s kmetijo in posledi čno 24 Slabe tri mesece kasneje (23. marca 1759) je skrbnik Mihael Bari č v imenu mladoletnih bratov Tomaža, Marka in V alentina Zlobec sklenil pogodbo za nakup travnika od Tomaža Bari ča v neznanem kraju in je torej dejansko razpolagal z njihovo lastnino. To je tudi zadnja ohranjena kupoprodajna transakcija iz tega obdobja. 25 Istovetnost oseb sklepamo na podlagi skladnosti imen in priimkov treh oseb hkrati. Kraj poroke in bivanja obeh poro čencev ni naveden, a ga spoznamo ob poroki naslednjega brata Marka, »sina pok. Martina Zlobca iz Krajne vasi«, ki se je poro čil marca 1767 (ŠAK, ŽT, MKP 2). Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 73 enostavne »kme čke pameti«. Če si bil Ivan Černe, si moral znati, kako se znajti v kar kompleksnih ra čunih in kako biti dejaven na ve č podro čjih hkrati. Ne glede na to, da so se njegovi fi nan čni podvigi, ki so nam znani, zaklju čili neuspešno. Prva težava je ta, da ne poznamo to čnega zneska nekaterih transakcij, predvsem izvornih posojil, ki jih je Ivan Černe prejel od Rittermana, Fattorja in bratovš čine, ter koliko so znašale obresti, ki jih je pla čal, in tiste, ki jih ni poravnal, kakor tudi ne, ali mu je Jožef Černe dejansko posodil 500 lir in ali je pla čal kak obrok tudi (verjetni sestri) Magdaleni. Poleg tega ne vemo, ali je bil vmes dejaven še v drugih nepremi čninskih in kreditnih poslih, o katerih nimamo zapisov. Tretja težava je ta, da smo omejeni na časovni okvir, ki nam ga dolo ča vir in zato ne vemo, kaj se je dogajalo pred tem in zatem. Ne poznamo niti skupne vrednosti njegovega premoženja, da bi ocenili u činek prejetih fi nan čnih in nepremi čninskih udarcev. Vse to lahko vzamemo v zakup kot vsak zgodovinar, ki ima kaj izkušenj z delom na virih iz predindustrijske dobe. A kljub navedenim omejitvam pa smo izvedeli zelo veliko v primerjavi s tem, kako obi čajno poznamo kme čke gospodarske ra čune za to obdobje. V endar glavna težava je v tem, da so bili eno denarni tokovi, drugo pa njihovi nepremi čninski izidi, saj se je vrednost zemljiš č ra čunala v treh zaporednih fazah, tako da so za vsako parcelo v bistvu obstajale tri uradne vrednosti (h katerim se je lahko dodala četrta, dogovorjena med strankama – a ta dodatna spremenljivka v primeru zasegov ne pride v poštev). Prva, bruto vrednost je bila tista, ki je izražala donosnost zemljiš ča in vrednost njegovih posameznih sestavin. Druga vrednost je bila tista, pri kateri je bila od prve bruto vrednosti odšteta kapitalizirana vrednost dajatev, saj se je ra čunalo, da zemljiške dajatve in davš čine bremenijo nepremi č- nino. Ker jih je moral prevzemnik zatem pla čevati, so njihovo vrednost izlo čali iz vrednosti zemljiš ča. Ta, druga, vrednost je bila neto vrednost (rekli ji bomo »neto 1«) in je bila blizu pravi oceni zemljiš ča. A od njenega zneska je bilo treba pla čati še tako imenovani »deseti denari č« (v viru decimo denaro), to je davš čino na promet z nepremi čninami v korist uprave devinskega glavarstva. 26 Deseti denari č je, kot njegovo poimenovanje pove, znašal desetino (10 %) prve neto vrednosti zemljiš ča (brez bremena dajatev). Ko so odšteli še ta znesek, so prišli do tega, kar so devinski dokumenti nazivali »neto« vrednost, mi pa bomo temu rekli »neto 2«. V primeru zasegov, kakršni so primeri tu obravnavanih transakcij, je upnik seveda želel dobiti nepremi čnino v vrednosti, ki je ustrezala znesku upov in morebitnih stroškov, da bi bil v celoti popla čan, ne pa da bi od tega moral pla čati še takso in tako pristal v izgubi. Zato so izvršbe upoštevale vrednost neto 2. Zaradi tega pa je dolžnik ob zasegu zemljiš ča vselej bil ob nepremi čnino, katere dejanska vrednost (neto 1) je vselej bila 11 % višja od zneska dolga in stroškov postopka, ter s tem utrpel tolikšno dodatno gmotno izgubo. Vse navedeno smo upoštevali pri poskusu obra čuna izida nam znanih dolžni- ško nepremi čninskih zadev Ivana Černeta med marcem 1753 in januarjem 1759. 26 V strokovni literaturi je poznana tudi pod imenom primš čina, vendar tu po pravilu devinskega glavarstva na čeloma bremeni odsvojitelja, razen v primeru druga čnega dogovora med strankama. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 74 V preglednici 2a so združeni tako denarni prilivi in odlivi kot nepremi čninske transakcije. Da bi dopolnili manjkajo če podatke, smo pri dolgovih, ki jih je Černe imel do Fattorja, Rittermana in tomajske bratovš čine, upoštevali, da tri leta zapored Černe ni pla čal obresti po tedaj obi čajni meri 6 %. Iz dokumentacije je namre č mogo če opaziti, da triletno zaporedno nepla čevanje obveznosti sproža insolven čne postopke. Zato smo od skupne vrednosti dolga in zapadlih obresti odšteli temu ustrezen znesek ter po tej poti prišli do hipoteti čnih glavnic posojil, ki jih je bil Ivan Černe izvorno sklenil. S tem smo obenem segli tri leta dlje v preteklost: ker so se postopki pri čeli leta 1753, je po tej logiki posojila sklenil v letih 1749–1750. Pri zadevi Petelin nam vir izrecno navaja to čen znesek izvornih posojil in obseg nepla čanih obresti ter stroškov (tabela 1), tako da tu ni ve čjih dvomov. Enako velja za pla čilo prvega obroka povišane dote (1.500 lir) v zadevi Rože, saj je sporazum predvideval, da se zaseg izvede v vrednosti nepla čanih obrokov: kasnejši zaseg zemljiš č v vrednosti okoli 1.000 lir kaže na to, da je bil prvi obrok pla čan. Če je bil obrok pla čan s posojilom Jožefa Černeta ali ne, ne spremeni kon čnega izida v ra čunu, temve č le skupni obseg transakcij, ker moramo isti znesek upoštevati tudi pri odhodkih (Ivan je v tem primeru ostajal dolžan, zato je to pasivna postavka). Glede vrednosti nepremi čnin smo se odlo čili za dvojen prikaz. Najprej smo upoštevali njihovo vrednost »neto 2«, kot smo jo poimenovali, to je z odšteto vrednostjo takse desetega denari ča. To je bila vrednost, ki jo je dejansko prejel upnik, saj se je ta davš čina pla čevala iz premoženja. Te vrednosti so posledi čno nižje in ustrezajo prejemku upnika, ne pa tudi temu, kolikšno premoženjsko vre- dnost je izgubil dolžnik, saj se je iz njegovega premoženja pla čal deseti denari č. Zaradi tega smo ob upoštevanju vseh pravkar navedenih kriterijev skupni izra čun kreditno-dolžniških poslov Ivana Černeta prikazali še v drugi razli čici (tabela 2b) ob upoštevanju nepremi čninske vrednosti »neto 1«, od katere še ni bil odštet deseti denari č in je zato bila realnejša tako na splošno kot posebej za razlaš čenega dolžnika. Ta razkorak je jasno viden skozi primerjavo stolpcev »saldo« v tabelah 2a in 2b, saj slednja izkazuje ve čje (in obenem realnejše) pridobitve, a tudi ve čje izgube. Nazadnje smo zaradi jasnejše ponazoritve obsega izgub skupni izid izrazili ne le v lirah, temve č tudi v goldinarjih in dukatih. Pri zadevi Štanki č-Miller in nakupu njive od Štoke (oba prvo omenjena pri- mera iz leta 1752) ne vemo, ali sta bila povezana z morebitnimi dolgovi pokojnega Andreja Stanki ča in Jožefa Štoke do Ivana Černeta. Ker so naša osrednja tema dolžniško-upniška razmerja in teh primerov ne moremo temu ustrezno fi nan čno ovrednotiti (znesek morebitnega posojila, razmerje med prihodki in odhodki, vrednost pridelkov od kmetije Stanki č ipd.), ju ne moremo vklju čiti v preglednice njegovih »rde čih številk«. Skupna izguba v denarju in nepremi čninah je ogromna, blizu 2.700 beneških lir oziroma 600 goldinarjev (tabela 2b). Tak znesek ustreza tedanji vrednosti nad- povpre čno velike kmetije na Krasu ali že sprejemljivi doti kranjske plemkinje. Za kmeta, čeprav pripadnika premožnejše županske rodbine, je to ogromen znesek. Za ponazoritev lahko zneske pretvorimo v pšenico po že znanem klju ču. Skupna vrednost premoženja, ki ga je izgubil Ivan Černe, je po tedanjih krajevnih Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 75 cenah odgovarjala 13.822 litrom pšenice oziroma 17.277 dnevnim obrokom, s katerimi bi se lahko za eno leto prehranjevalo kar 47 ljudi! In to s pšenico. Ker so bila druga žita, ki so tvorila osnovo kme čke prehrane, nekako za tretjino cenejša od pšenice (rž, proso), 27 bi izgubljena vrednost odgovarjala 25.916 dnevnim obro- kom žita, ki bi za eno leto nahranili 71 ljudi. Na podlagi zapisa v istih dokumentih lahko taisti znesek izrazimo tudi kot koli čino govejega mesa (po 6 lir na beneški funt), in sicer 135 kilogramov. Koli čine so nazorne in impresivne, kljub temu pa je ob natan čnejši analizi mogo če opaziti tudi nekatere specifi čnejše vidike, ki bolje razložijo izvor izgub in omogo čijo objektivnejšo oceno poslovanja našega Ivana. Tabela 2a. Rde če številke Ivana Černeta: ra čun z nepremi čninami po (nižji) vrednosti neto 2 (v lirah) Zadeva: prihodki / odhodki Prihodki Odhodki Saldo (na neto 2) Zadeva Fattor - Ritterman: posojilo (hipoteti čni znesek) / zaseg 272,67 321,75 – 49,08 Zadeva Bratovš čina: posojilo (hipoteti čni znesek) / zaseg 431,91 509,65 – 77,74 Zadeva Petelin: pla čilo prevzetih terjatev vdove Sivic 600,85 236,85 + 24,00 Zadeva Petelin: zaseg, obresti in stroški / kredit in stroški 340,00 Zadeva Rože: pla čilo obroka dote 0 500,00 – 500,00 Zadeva Rože: zaseg (neporavnana dota) 0 914,60 – 914,60 Zadeva Zlobec: zaseg (neporavnana dota) 0 931,80 – 931,80 Skupaj 1.305,433.754,65– 2.449,22 Jožef Černja – hipoteti čno posojilo / nastali dolg 500,00 500,00 0,00 Skupaj (s hipoteti čnim posojilom Jožefa Černje) 1.805,43 4.254,65 – 2.449,22 Izid v goldinarjih kranjske veljave (: 4,5) – 544,27 Izid v goldinarjih nemške veljave (: 5) – 489,84 Izid v beneških dukatih (: 6) – 408,20 27 Valen či č, Žitna trgovina, str. 150. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 76 Tabela 2b. Rde če številke Ivana Černje: ra čun z nepremi čninami po (realnejši) vrednosti neto 1 (v lirah) Zadeva: prihodki / odhodki Prihodki Odhodki Saldo (na neto 1) Zadeva Fattor - Ritterman: posojilo (hipoteti čni znesek) / zaseg 272,67 357,50 – 84,83 Zadeva Bratovš čina: posojilo (hipoteti čni znesek) / zaseg 431,91 566,28 – 134,37 Zadeva Petelin: pla čilo prevzetih terjatev vdove Sivic 655,00 236,85 + 78,15 Zadeva Petelin: zaseg, obresti in stroški / kredit in stroški 340,00 Zadeva Rože: pla čilo obroka dote 0 500,00 – 500,00 Zadeva Rože: zaseg (neporavnana dota) 0 1.016,22 – 1.016,22 Zadeva Zlobec: zaseg (neporavnana dota) 0 1.035,33 – 1.035,33 Skupaj 1.359,584.052,18 – 2.692,60 Jožef Černja – hipoteti čno posojilo / nastali dolg 500,00 500,00 0,00 Skupaj (s hipoteti čnim posojilom Jožefa Černje) 1.859,58 4.552,18 – 2.692,60 Izid v goldinarjih kranjske veljave (: 4,5) – 598,36 Izid v goldinarjih nemške veljave (: 5) – 538,52 Izid v beneških dukatih (: 6) – 448,77 Če namre č iz obra čuna izvzamemo izdatke za obe doti, opazimo, da fi nan čni neuspeh Ivana Černeta, četudi ga izra čunamo na osnovi realnejših (višjih) vrednosti nepremi čnin, znese vsega 141 lir (tabela 3). Videti je tudi, da je s transakcijo v zadevi Petelin, ko je odkupil terjatve vdove Živec in jih skupaj s svojimi unov čil v naravi s prevzemom njive Pod britofom, dejansko realiziral kar dober dobi ček (pri čemer tu niso vštete prejete obresti iz let pred 1752, kar bi tudi sodilo v aktivo, a jih ne moremo dovolj natan čno opredeliti). Znesek izgube je vsekakor manjši ali kve čjemu enakovreden tistim, s katerimi je Ivan Černe obi čajno operiral: to je razvidno iz primerjave z zneski posojil, ki jih je pridobil od Fattorja, Rittermana in bratovš čine v Tomaju (tabeli 2a in 2b). Je pa res, da je zaslužek v zadevi Petelin šel na škodo njegove likvidnosti, saj je v zameno za denar (pla čilo vdovi Živec in lastno posojilo Petelinu) unov čil zemljiš če. V tej lu či lahko razumemo, zakaj so se njegovi upniki vznejevoljili in šli v izterjavo. Opazili so, da namesto da bi jim pla čeval obresti (kaj šele vra čal glavnice), se je Ivan Černe šel nepremi čninske posle – na njihovo škodo. Vsekakor izguba v višini 141 lir ni bila nemogo če visoka za premožnega kmeta, kot je bil sam. Na podlagi predstavljenih podatkov je povsem jasno, da levji delež izgub Ivana Černeta ni izhajal iz njegovih osebnih poslov, temve č iz dot. Šele te so predstavljale levinji delež, in sicer skupaj 95 % pridelanega minusa (2.551,5 od 2.692,6 lir; tabela 2b). Če bi bil še pravo časno poravnal obveznosti za doto, bi si prihranil še 500 lir izdatka za obresti (18,6 % izgub). Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 77 Tabela 3. Rde če številke Ivana Černeta – brez dot (nepremi čnine neto 1, v lirah) Prihodki Odhodki Saldo na neto 1 Zadeva Fattor - Ritterman: posojilo (hipoteti čni znesek) / zaseg 272,67 357,50 – 84,83 Zadeva Bratovš čina: posojilo (hipoteti čni znesek) / zaseg 431,91 566,28 – 134,37 Zadeva Petelin: vdova Sivic – pla čilo prevzetega dolga 655,00 236,85 + 78,15 Zadeva Petelin: zaseg, obresti in stroški / kredit in stroški 340,00 Skupaj 1.359,581.500,63 – 141,05 Izid v goldinarjih kranjske veljave (1 : 4,5) – 31,34 Izid v goldinarjih nemške veljave (1 : 5) – 28,21 Izid v beneških dukatih (1 : 6) – 23,51 Skupna denarna vrednost in posamezni elementi obra čuna kreditno nepremi č- ninskih poslov, kot smo jih prikazali do te to čke, so seveda pomembni in povedni. Ne moremo pa mimo obra čuna pridobljenih in izgubljenih kmetijskih zemljiš č, ki so v končni fazi tvorila osrednji premoženjski izid vseh obravnavanih zadev in postopkov zasega. Tako je Ivan Černja na pozitivni strani uspel pridobiti lepo njivo v zadevi Petelin, ki je merila 0,3 ha in na kateri se je nahajal nasad s 183 drevesi, po katerih so se pletle trte, poleg petih sadnih dreves. To je bil tedaj razširjen vzorec vinogradništva in obenem poljedelstva na Krasu in drugje na južnem Primorskem, ki mu pravimo »mešana kultura«. V primeru zemljiš ča boljše kakovosti, kakršna je bila njiva Pod britofom v Tomaju, je tolikšen obseg obdelovalne površine v tem času na Krasu dajal toliko žita, da se je z njim lahko skoraj preživljala ena oseba. 28 Ni izklju čeno, da je naš Ivan Černe imel v mislih, da bi to lepo njivo dal sestri v doto. A nasproti tej pridobljeni njivi stoji vrsta zaseženih kmetijskih površin v skupnem obsegu, ki je presegal hektar njiv s stotinami dreves s trtami in par dese- tinami sadnih dreves ter poltretji hektar travnikov. Združena v celoto bi v tedanjih kraških razmerah ta zemljiš ča predstavljala že dostojno, povpre čno samostojno kmetijo (1,14 ha njiv in 2,64 ha travnikov). Glede na prevladujo čo razdrobljenost zemljiš č nekatere od teh parcel izstopajo po svoji veliki sklenjeni površini (0,2–0,3 ha njive, 0,7–1 ha travnika). Če k temu seštevku dodamo še izjemen travnik, ki ga je prodal bratranec Jožef Černe in je meril kar dva hektarja, pa že dobimo kmetijske površine v obsegu povsem spodobne kmetije, od katerih se je v teh letih poslovila rodbina Černja (tabela 4). Na koncu tega obra čuna ne moremo mimo zemljiš č, ki jih je na koncu Ivan Černe moral predati za popla čilo zahtev iz naslova dot. Ta predstavljajo najve čji delež izgubljenih nepremi čnin (67 % površine njiv in 70 % površine travnikov) in tudi ve čino razlike med pridobljenimi in predanimi parcelami (90 % njivskih in spet 70 % travniških). Vsega skupaj je zneslo za skromnejšo kmetijo z 0,76 ha njiv in 1,85 ha travnikov, kakršnih tedaj na Krasu ni bilo ravno malo, Urša in Magdalena pa sta vsaka prejela kmetijska zemljiš ča v obsegu, ki je skoraj zadostoval za to, da bi se odrasla oseba lahko preživljala skozi vse leto z njihovimi pridelki (tabela 5). 28 Panjek, Kruh naredi človeka, str. 33–35. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 78 Tabela 4. Pridobljena in izgubljena kmetijska zemljiš ča Ivana Černeta Zadeva Njive Travniki z in brez drevja Njive Drevesa s trtami Češplje Št. parcel m 2 Število Število Št. parcel m 2 Zadeva Petelin (pridobljeno) 1 2.976 (0,30 ha) 183 5 Zadeva Bratovš čina 1 1.805 75 1 1.982 89 2 Zadeva Fattor-Ritterman 1 7.901 Zadeva Rože 1 3.143 224 10-20 1 10.234 Zadeva Zlobec 1 718 1 284 1 1.043 1 505 1 83 1 1.189 1 6.991 1 1.486 50 6 1 271 1 125 Skupaj izgubljeno 9 11.383 (1,14 ha) 438 18-28 6 26.377 (2,64 ha) Razlika – 8 – 8.407 (0,84 ha) – 255 – 13-23 – 6 – 26.377 (2,64 ha) Jožef Černe, prodaja – 1 – 19.695 (1,97 ha) Skupaj rodbina Černe – 8 0,84 ha – 7 4,61 ha Tabela 5. Izgubljena kmetijska zemljiš ča Ivana Černeta na ra čun dot Zadeva Njive Travniki z in brez drevja Njive Drevesa s trtami Češplje Št. parcel m 2 Število Število Št. parcel m 2 Zadeva Rože (Urša) 1 3.143 224 10–20 1 10.234 Zadeva Zlobec (Magda) 6 4.453 50 6 4 8.242 Skupaj za doti 7 7.596 (0,76 ha) 274 16–26 5 18.476 (1,85 ha) Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 79 3. Možni sklepi, vztrajne neznanke in ovrednotenje posledic za premoženje Ob vsem povedanem in ugotovljenem nam ostaja nekaj sklepov in neznank. Prav s slednjimi bomo pri čeli ta zaklju čni del. Nimamo na primer informacij o tem, čemu si je Ivan Černe izposojal denar. Na osnovi logike triletnega ne poravnavanja obresti pred izterjavo je mogo če posojila, najeta pri tomajski bratovš čini, Fattorju in Rittermanu, z veliko verjetnostjo umestiti najkasneje v leto 1750 oziroma to leto identifi cirati kot čas, po katerem ni ve č pla čeval obresti. Z vso gotovostjo vemo, da teh sredstev ni uporabil za izpla čevanje dot, vsaj nam znanih ne. Poleg tega lahko sklepamo, da Ivan Černe posojil ni najemal, da bi si zagotavljal preživetje. V ta namen bi zadostovali bistveno manjši zneski od tistega, ki ga je skupaj prejel od Fattorja, Rittermana in bratovš čine, to je 704,5 lire. S tolikšnim zneskom bi namre č nahranil štiri ljudi za polna tri leta. Če bi bil v hujši preživetveni stiski, bi isto časno ne posojal denarja in odkupoval terjatev, kot smo videli v zadevi Petelin. Ta nam obenem izpri čuje, da se je Ivan Černe vsaj delno ubadal s kreditno-nepre- mi čninskimi posli. Kakšna pa je logika posojanja denarja in prevzemanja zemljiš č, ko imaš tudi sam neporavnane obveznosti po isti obrestni meri (6 %), ki je med drugim višja od tedaj uveljavljene povpre čne donosnosti kmetijske zemlje (5 %)? Edina možnost je ta, da ra čunaš na prejemanje najemnine (obresti) v pšenici po nižji letni vrednosti in na njeno preprodajanje v času, ko so cene višje, ter na ta na čin unov čiš razliko v svojo korist. Isto velja za dodatni pridelek v vinu in sadju od prevzete njive, če ga ne potrebuješ za prehranjevanje, ker imaš dovolj druge zemlje in pridelkov. To zopet potrjuje, da posojila niso bila namenjena preživetju. Ali je Ivan Černe kredite uporabljal tudi v druge poslovne namene in kakšni so ti posli bili, pa ne vemo, kakor ostaja odprto vprašanje, ali je svojo podjetnost preizkušal tudi v čisto neagrarnih panogah. 29 V vsakem primeru lahko sklenemo, da je bilo premožnemu kmetu pomembno ohranjati in plemenititi svojo kmetijsko posest – s tem nam Ivan Černe nekaj pove tudi o vrednotah v tedanji kme čki družbi. Na drugi strani pa je verodostojno, da njegove izgube niso bile toliko posledica osnovne poslovne nesposobnosti, kolikor precenjevanja svoje zmožnosti, da bo kos odlašanju likvidnostnih zahtev na ve č frontah hkrati (vklju čno s sestrama), oziroma da se mu na črtovani posli enostavno niso izšli. In spet, morda ni šlo toliko za nespretnost kolikor za to, da se je preve č zanašal na svoje dobro ime in na svojo socialno težo kot župana. Ko pa je snel županska obla čila, je ostal gol in lahka tar ča upnikov. A skupna izguba v višini 141 lir, kolikor so znašale rde če številke Ivana Černeta, če odmislimo njegove probleme z dotami, ni mogla biti usodna, saj ni bila tolikšna, da bi lahko resno na čela gospodarsko osnovo premožnejšega kmeta, kar je kot pripadnik županske rodbine v Tomaju zanesljivo bil. Če se nazadnje še enkrat poslužimo »pšeni čnega klju ča«, je ta izguba ustrezala koli čini, s katero bi se lahko eno leto prehranjevali dve osebi in pol. To pa nas privede k najšibkejši to čki predstavljenega obra čuna, saj ne moremo opredeliti, kolikšen je bil delež 29 Prim. Panjek in Lazarevi ć, Preživetje in podjetnost. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 80 izgubljenih zemljiš č v primerjavi z obsegom celotne kmetije Ivana Černeta. Tega podatka enostavno nimamo. Da bi tega vprašanja ne pustili povsem neodgovorjenega, smo poskusili z obvodom: poiskali smo Ivanove potomce v franciscejskem katastru, najnatan čnej- šem viru za agrarno zgodovino za to obdobje. Ker je kataster nastal šest desetletij po zadnji omembi Ivana Černeta v zemljiških transakcijah devinskega gospostva, smo si pomagali z ledinskim imenom njive, ki jo je Ivan pridobil v zadevi Petelin, to je »Pod britofam«. Natan čna rekonstrukcija družinskega drevesa Černetov od konca 17. stoletja do za četka 19. presega cilje pri čujo čega prispevka. Iz mati čnih knjig je razvidno, da se skozi drugo polovico 18. stoletja pripadniki rodbine zelo namnožijo. Leta 1820 Franciscejski kataster navaja kar deset gospodinjstev z gospodarjem po pri- imku Černe. 30 V vsaki od obravnavanih generacij iz prve polovice 18. stoletja, ki tvorijo jedro tukajšnje obravnave, pa se je »županska« rodbina Černe členila na dva moška dedi ča (slika 1), s tem da sta kot (verjetno) v primeru Ivana in Jakoba podedovano kmetijo lahko gospodarila skupaj. V naslednji generaciji zgleda, da je prišlo do delitve Andrejeve veje med Ivanovimi in Jakobovimi potomci, vzporedno pa je potekala Tomaževa veja. Slika 1. Tri generacije poro čenih moških (dedi čev) iz županske rodbine Černe Enega od naslednikov kmetije, ki sta jo sredi 18. stoletja skupaj vodila Ivan in mlajši brat Jakob, je mogo če identifi cirati z Andrejem Černetom, ki je leta 1820 po Franciscejskem katastru v sklopu svoje kmetije posedoval tudi njivo, ki je ležala pod tomajskim britofom. 31 Andrej je bil najverjetneje potomec Jakoba Černeta, zato je povsem možno, da se je prvotno skupna kmetija razdelila med potomci obeh bratov. 30 AST, FC, SE, Tomaj, 819.6 – Elenco alfabetico dei proprietari dei fondi. 31 Ta Anton Černe je preminul do leta 1832, ko je bilo v kataster pripisano, da je pokojni in da so posest po njem podedovali sinovi. Tudi to nam pove, da ne gre za slavnejšega Antona Černeta, vaškega veljaka in državnega poslanca, o katerem je ljudski glas mogo če brati v Ha- dalin, Govorice in čen če, str. 735. Ta Anton Černe je bil namre č človek naslednje generacije (1813–1891), njegov o če pa je bil Marko Černe, glej Slovenska biografi ja, Černe, Anton. Marko Černe je v franciscejskem katastru naveden kot gospodar druge, zelo velike kmetije v Tomaju, isto časno z »našim« Antonom Černetom. Gre torej za dve veji iste rodbine. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 81 Če seštejemo površine Andreja Černeta iz leta 1820 s tistimi, ki jih je družina izgubila sredi 18. stoletja, si lahko ustvarimo predstavo o velikostnem redu kmetije Ivana (in Jakoba) Černeta pred za četkom njegovih težav: 4,73 ha njivskih in 18,48 ha travniških površin za skupnih (ogromnih) 23,2 hektara. 32 Zdaj pa kalkulacija izgube: predati je moral 24 % njivskih in 14 % travniških površin. Kot že vemo, je ve čji del te izgube šlo na ra čun obeh dot. Ti sta mati čno kmetijo stali 16 % njiv in 10 % travnikov, tako da je vsaka ustrezala okoli 13 % družinske kmetije. Predstavljena hipoteti čna projekcija izkazuje, da sta dve poro čeni sestri skupaj prejeli četrtino vrednosti družinskih zemljiš č, poročena sinova pa tri četrtine. Vse te vrednosti so, kot že re čeno, približne in jih je treba jemati kot velikostni red, ne nazadnje, ker je povsem možno, da je do Andreja prišel le del prvotne skupne kmetije. Vsekakor je bila družina leta 1820 še vedno premožna. Po njivskih površi- nah je kmetija Andreja Černeta sodila med srednje velike na vasi, po travniških pa celo med najve čje (tabela 6). Ta skok naprej v prihodnost lahko zaklju čimo z ugotovitvijo, da je naslednik kmetije Ivana Černeta posedoval eno ve čjih kmetij v Tomaju, ki bi ji v kraških razmerah lahko skoraj rekli veleposestvo. Tabela 6. Velikost premoženja Antona Černeta v primerjavi z drugimi v Tomaju po franciscej- skem katastru (1820) Kazalnik premoženja Povpre čje na gospodinjstvo Mali kmetje Največji kmetje Anton Černe Stavbna zemljiš ča in dvoriš ča (m 2 ) 583,3 - - 1.164,9 Vrtovi (m 2 ) 365,7 - - 143,8 Njive (ha) 0,47 - - 0,97 Njive s trtami (ha) 1,19 - - 2,61 Njive skupaj 1,66 0,57 7,77 3,58 Travniki z lesom (ha) 4,21 - - 11,58 Pašniki (ha) 0,40 - - 0 Pašniki z lesom (ha) 0,28 - - 3,88 Gozdovi (ha) 0,43 - - 0,38 Travniške in gozdne površine skupaj 5,32 2,30 12,95 15,84 Govedo (št.) 1,67 2 8 5 Ovce (št.) 3,91 11 45 20 Prašiči (št.) 1,00 - - 6 Vir: Podatki za kmetijo Andrej Černe, Tomaj št. 16: AST, FC, SE, Tomaj, 819.6 – Elenco alfabetico dei proprietari dei fondi, 819.2 – Protocollo particelle fondi, 820.3 – Protocollo di classifi cazione delle particelle terreni secondo genere di coltura e classe (popravki klasifi kacije za pašnike); za skupno sliko k. o. podatki iz AST, FC, SE, Tomaj, 820.2 – Operato d’estimo catastale S/5. 32 Velikost kmetije Andreja Černeta, hišna št. 16, leta 1820: njivske površine 3,59 ha, travniške 15,84 ha. Vir: AST, FC, SE, Tomaj, 819.6 – Elenco alfabetico dei proprietari dei fondi, 819.2 – Protocollo particelle fondi, 820.3 – Protocollo di classifi cazione delle particelle terreni secondo genere di coltura e classe (popravki klasifi kacije za pašnike). A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 82 Zaklju ček Na izhodiš čno vprašanje glede obstoja zemljiškega trga med kmeti na Krasu si lahko na osnovi prikazanega odgovorimo, da je obstajal, za rekonstrukcijo in razumevanje njegovega delovanja pa bo treba po čakati na celovitejšo analizo vseh oblik transakcij, in ne le zasegov. Iz istega razloga bi bila preuranjena primerjava z mehanizmi kme čke zadolženosti v 19. stoletju. 33 Ne glede na to je že v tej fazi mogo če oceniti, da je bil nepremi čninski trg dokaj natan čno reguliran s strani Devinskega glavarstva, ki je uveljavljalo in izvajalo upravne in sodne postopke v ta namen. Druga možna ocena zadeva samo regulacijo trga, ki je prinašala dokaj visoke transakcijske stroške, saj se je ob prenosu posesti pla čevala pristojbina v višini 10 % cenilne vrednosti zemljiš ča, h kateri je bilo treba dodati še poravnavo razmeroma visokih stroškov cenitve in morebitnih sodnih stroškov. Videti je tudi, kako so se sredi 18. stoletja kmetje na Krasu vsaj v nekaterih primerih posluževali notarskih storitev za urejanje premoženjskih razmerij in sporov v družinskem krogu, kar predstavlja vidnejšo razliko s stanjem v istem kraju in glavarstvu dobro stoletje poprej. 34 Prav tako so se posluževali sodnih postopkov za razreševanje vzajemnih terjatev, ki so izhajale iz dolžniško-upniških razmerij. Iz videnega se obenem povsem jasno kaže, da so kmetje na Krasu posegali po zadolževanju, in sicer ne le z namenom premoš čanja prehodne gospodarske stiske, ampak tudi iz poslovnih vzgibov. O pravnih vidikih oblik zadolževanja nismo izvedeli veliko izrecnega, razen tega, da je vdova Živec na njivi Ivana Petelina v zameno za posojilo imela vzpostavljen »jus«, torej pravico, ki ji je prinašala dolo čeno letno koli čino pšenice. Pšenica je seveda predstavljala obresti, sama glavnica posojila pa je bila zavarovana s pravico nad zemljiš čem, ki je bilo ve č vredno od posojila. Ker je bil znesek posojila nižji od vrednosti njive, na kateri je bil zavarovan, kreditni mehanizem ustreza temu, kar so v Lombardiji poznali pod imenom »izro čitveni činž« (v dobesednem prevodu izvirnika: censo consegnativo) in je bil tam zelo razširjen v 17. in 18. stoletju. 35 Druga plat iste kreditne medalje pa je ta, da so bili na kreditnem trgu kmetje dejavni tudi v vlogi posojilodajalca. Že na podlagi relativno omejenega nabora zadev, ki smo jih tu predstavili in so vse povezane z enim in istim osrednjim likom, smo lahko opazili prisotnost dokaj širokega spektra akterjev, ki so na kraškem podeželju delovali kot posojilodajalci. V tej vlogi smo sre čali vdovo iz kme čkega stanu, župana in bratovš čino. V tem okolju se v zgodnjem novem veku bratovš čine ponekod prepletajo z vaško skupnostjo (ob čina, komun), ta pa je lahko imela vlogo pri upravljanju s premoženjem vaške cerkve. V franciscejskem katastru nekatere občine nastopajo celo kot lastnice cerkvenih poslopij in nepremi čnin Ta vidik bo veljalo poglobiti z nadaljnjimi raziskavami. Vsekakor je vaške bratovš čine mogo če razumeti kot nekakšen gospodarski in fi nančni zavod kme čke skupnosti, ki je izvajal 33 Lazarevi č, Kmečki dolgovi. 34 Panjek, Pravda o spornem hramu. O nepremi čninskem trgu na devinskem Krasu in drugje v Sloveniji glej npr. Panjek, Land will tear us apart. 35 Faccini, La Lombardia, str. 41–63. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 83 tudi kreditne posle, s tem pa odigraval ekonomsko in ne nazadnje socialno vlogo v obliki nudenja fi nan čne pomo či. Svojo materialno osnovo skozi daljše obdobje so bratovš čine gradile na zapuš činah in na zaseženem premoženju insolventnih dolžnikov. 36 Poleg navedenih treh akterjev (vdova, župan, bratovš čina) smo sre- čali tudi zunanje posojilodajalce, ki jih kljub pomanjkanju izrecnih indicev lahko razumemo kot meš čane, delujo če na podeželju (Fattor in Ritterman). Zadnje besede bomo namenili županom, posameznim pripadnikom ožjih vaških elit. Na položaju župana so se skozi generacije vrstili posamezniki ozkega kroga enih in istih družin ter rodbin. Svojo vodilno vlogo so bazirali na obsežnem premoženju, ki so ga vzdrževali tudi z nezanemarljivimi prihodki iz izvajanja županske funkcije ter z možnostjo poseganja po dobi čkonosnih nepremi čninskih in drugih poslih na osnovi svoje nadpovpre čne gmotne situiranosti. K ekonomski gre dodati socialno mo č, katere razsežnost smo lahko zaslutili v zrcalni obliki skozi padec Ivana Černeta v neizprosno kolesje sodnih izvršb v trenutku, ko je izgubil položaj župana, ki ga je dotlej o čitno implicitno š čitil. Finan čno sposobnost in poslovno širino kraškega župana v obravnavanem obdobju bomo ponazorili z drugim, zelo povednim primerom, in z njim zaklju čili brez komentarja, saj je dovolj ekspliciten in ga je mogo če razumeti s primerjavo tu podanih vrednosti. V šestdesetih letih 18. stoletja je Jožef Mohor či č, župan v Naklem (pri Škocjanskih jamah, v gospostvu Švarcenek), »mojstru Matiji Colja mizarju« posodil kar 500 dukatov (3.000 lir ali 667 goldinarjev kranjske veljave!) po 6 % letni obrestni meri za izgradnjo hiše v tedaj novo nastajajo či Terezijanski četrti v Trstu. Colja je hišo zgradil, posojilo je bilo zavarovano (dobesedno »za- koreninjeno«: radicato) s stavbo. V letih 1769 in 1770 je Colja hišo in nakopi čene zamudne obresti do Mohor či ča prodal in predal najprej »mojstru Antonu Zidarju čevljarju«, ki je prevzel tudi njegove dolgove do drugega upnika, »mojstra Jožefa Vidmarja kova ča«. 37 A vrnimo se k Mohor či čem. Pol stoletja kasneje v Naklem še vedno najdemo istoimenskega Jožefa Mohor či ča, ki je v franciscejskem katastru po stanu opredeljen kot župan (Oberrichter) in je lastnik enonadstropne stanovanjske hiše z dvoriš čem, gospodarskim poslopjem, hlevom za tri konje in 12 glav goveda ter vodnjakom v skupni izmeri 1.500 m 2 . Drugje v vasi ima še hlev za 200 ovac z dvoriščem (700 m 2 ). Na tretji lokaciji pri Škocjanu ob strugi reke Reke je posedoval še pritli čno stanovanjsko hišo z dvoriš čem in gospodarskim poslopjem ter zraven še mlin s petimi pari mlinskih kamnov. 38 36 Panjek, Statut in privilegiji, 128–129, in Isti, Vidno in navidezno ter v obeh člankih navedena literatura. 37 Panjek, Chi costruì Trieste, str. 671–672. 38 AST, CF , SE, Naklo, 467.4 – Protocollo particelle edifi ci. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 84 Viri in literatura Arhivski viri AST, ATTA: Archivio di Stato di Trieste, Archivio Torre-Tasso Antico, škatle 195.1 – 2. del, 196.1 in 202.1. AST, CF, SE: Archivio di Stato di Trieste, Catasto Franceschino, Serie Elaborati, Tomaj in Naklo. ŠAK, ŽT, MKK: Škofi jski arhiv Koper, Župnija Tomaj, Mati čna knjiga krš čenih, št. 3, 4 in 5. ŠAK, ŽT, MKP: Škofi jski arhiv Koper, Župnija Tomaj, Mati čna knjiga poro čenih, št. 2. Spletni viri Slovenska biografi ja, Živic, Matija V alentin. https://www.slovenska-biografi ja.si/oseba/sbi903870/ (13. 9. 2022). Slovenska biografi ja, Černe, Anton. https://www.slovenska-biografi ja.si/oseba/sbi165517/ (13. 9. 2022). Literatura Béaur, Gérard in Chevet, Jean-Michel, Institutional changes and agricultural growth. Gérard Béaur, Philipp R. Schofi eld, Jean-Michel Chevet in Maria Teresa Pérez Picazo (ur.), Property rights, Land Markets, and Economic Growth in the European Countrzside (Thirteenth – Twentieth Centuries). Turnhout: Brepols, 2013, str. 19–68. Beguš, Ines, Ekonomija in avtonomija Nadiških dolin v Beneški republiki. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015. Corazzol, Gigi, Fitti e livelli a grano. Un aspetto del credito rurale nel V eneto del ‘500. Milano: F. Angeli, 1979. Faccini, Luigi, La Lombardia fra '600 e '700. Riconversione economica e mutamenti sociali. Milano: F. Angeli, 1988. Fontaine, Laurence, The Moral Economy. Poverty, Credit, and Trust in Early Modern Europe. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2014. Fornasin, Alessio, Ambulanti, artigiani e mercanti. L‘emigrazione dalla Carnia in età moderna. Verona: Cierre edizioni, 1998. Gestrin, Ferdo, Oris gospodarstva na Slovenskem v obdobju agrarne revolucije in prevlade manufakturne proizvodnje. Kronika 17, 2, 1969, str. 65–71. Gestrin, Ferdo, Oris gospodarstva na Slovenskem v obdobju zgodnjega kapitalizma. Kro- nika 17, 1, 1969, str. 1–8. Gestrin, Ferdo, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do leta 1918). Kronika 17, 3, 1969, str. 129–138. Grafenauer, Bogo, Gospodarski obrat kmetije. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I., Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: SAZU – DZS, 1970, str. 619–651. Hadalin, Jurij, Govorice in čen če v delu Albina Kjudra Zgodovinski mozaik Primorske. Po- memben kamen ček v mozaiku pri čevanj ali zgolj obroben podatek? Acta Histriae 19, 4, 2011, str. 729–742. Lazarevi ć, Žarko, Kme čki dolgovi na Slovenskem. Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848–1948. Ljubljana: Znanstveno in publicisti čno središče, 1994. Panjek, Aleksander in Lazarevi ć, Žarko (ur.), Preživetje in podjetnost. Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 85 Panjek, Aleksander, Chi costruì Trieste. Edilizia, infrastrutture, mercato immobiliare e servizi tra pubblico e privato (1719-1918). Roberto Finzi. Giovanni Panjek in Loredana Panariti (ur.), Storia economica e sociale di Trieste, II, La città dei traffi ci (1719-1918). Trieste: Lint, 2003, str. 643–758. Panjek, Aleksander, Fevdalna renta in agrarno gospodarstvo na Krasu na podlagi cenitev gospo- stev (1615-1637). Acta Histriae 12, 2, 2004, str. 1–72. Panjek, Aleksander, Kruh naredi človeka. Kdo je kdaj sit na primorskem podeželju v 17. in 18. stoletju. Mojca Šorn (ur.), Lakote in pomanjkanje: slovenski primer, Ljubljana: INZ, 2018, str. 25–41. Panjek, Aleksander, Una grande sollevazione contadina in terra slovena. La rivolta di Tolmino del 1713. Università degli Studi di Trieste, Facoltà di lettere e Filosofi a, diplomska naloga, 1994. Panjek, Aleksander, Vidno in navidezno v franciscejskem katastru: Rodik (1819–1830). Irena Lazar, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler (ur.), Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanisti čnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanisti čne študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2020, str. 187–211. Panjek, Aleksander. Pravda o spornem hramu. Obi čaj ustne kupoprodaje nepremi čnin med kmeti na Krasu (Tomaj, 1619–1620). Zgodovinski časopis 70, 3/4, 2016, str. 290–312. Panjek, Aleksander. Statut in privilegiji komuna ali tabora Rihemberk (1556). Avtoportret so- seske pred izzivi ekonomskih, socialnih in okoljskih sprememb. Goriški letnik 42, 2018, str. 115–148. Panjek, Aleksander. Land will tear us apart. Family-farm division and real estate market in Slo- venia (sixteenth to eighteenth centuries). The history of the family 27, 1, 2022, str. 54–81. Štuhec, Marko. Besede, ravnanja in stvari. Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica 2009. Valen či č, Vlado, Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne. Razprave X/4, Ljubljana: SAZU, 1977. A. PANJEK: Črna leta in rde če številke Ivana Černeta, župana v Tomaju sredi 18. stoletja: ... 86 SUMMARY The black years and red numbers of Ivan Černe, mayor of Tomaj in the middle of the eighteenth century: rural debt and credit relations Aleksander Panjek The existence of a land market gives evidence of the right of peasants to dispose of farms and land, which is relevant for understanding the very foundations of agricultural society from both a social and economic point of view. Its functioning indicates the possibility of dynamic adaptation to conditions and thus a greater or lesser ability of peasants to actively respond to market opportunities by buying or selling land. An important aspect of the agricultural land mar- ket is its connection with credit relations, as land was an important basis for peasants to obtain loans and represented an opportunity for fi nancial operations of enterprising peasants. In fact, the purpose of rural loans was not only to overcome temporary survival diffi culties, but also to obtain fi nancial resources for the implementation of entrepreneurial initiatives in non-agricultural activities. Already in the early modern period, credit operations in the countryside and peasant borrowing were a Europe-wide phenomenon, which is the subject of numerous researches. In Slovenia, there are not many such studies for the period before the nineteenth century. The paper provides an insight into the nature and mechanisms of credit-debt relationships in the Slovenian countryside, basing on the case of the mayor in Tomaj and relying on records of real estate transactions between peasants in the Devin manor (Karst) in the eighteenth century. Therefore, it concentrates on seizures for the recovery of his debts. His case deviates from the average of the multitude of transactions and their actors, due to the number of cases in which he acted and due to the large value of the assets involved. Thus, his case cannot be considered representative in the sense of an average, but it shows many elements and characteristics of the land market between peasants in the Karst in the mid-eighteenth century, which are mostly less known: this especially applies to debtor-creditor relations. In the fi rst part, the credit and debt transactions of Ivan Černe are presented in a kind of thick description, often used in social history, although here it is permeated with economic data. Its purpose is to weave the entangled and hectic succession of plots and developments into a logical and comprehensible chronological sequence. In the second part, the article adopts a more economic-historical quantitative method, which gives a clearer image of the scope and value of Ivan Černe›s credit transactions and debts, as well as their fi nal outcome in the red numbers. In the concluding part, results and hypotheses are presented. Six cases related to the loans and debts of Ivan Černe, which took place in the years 1753- 1757, are discussed. They concern one confi scation of an unjustly acquired farm, one seizure of land from a non-payer of interest for a loan, two confi scations of land due to non-payment of interest (one of them in favour of the brotherhood that lent money to Ivan Černe) and two confi scations of land due to unpaid dowries. Bottom line, in his Ivan Černe lost property worth almost 2,700 Venetian liras or 540 Austrian guilders of German value. At local prices of the time, this amount corresponded to 13,822 litres of wheat, or 17,277 daily meals, which could feed as many as 47 people for one year! But if we exclude the expenses for both dowries from the calculation, we notice that Ivan Černe›s fi nancial failure amounted to only 141 liras. In the case of an important and weall-off peasant family, such as the Černes in Tomaj, dowries were very high, in this case 1,000 Venetian liras each. As a result of the non-payment, the sums for default interest and court costs of lost legal proceedings have also accumulated. Such a high dowry corresponded to the value of the land, which with its crops could (almost) support one person throughout the year. Despite this, such high expenses did not signifi cantly shake the economic situation of the Černe family, which remained among the wealthiest in the village of Tomaj even in the following decades. Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 1-2 | (167) 87 The analysed transactions disclose that, in the middle of the eighteenth century, peasants in the Karst, at least in some cases, used the services of a notary to settle property relations and family disputes. Court proceedings were also used to resolve mutual claims arising from debtor-creditor relationships. At the same time, it appears quite clearly that peasants in the Karst resorted to borrowing, not only with the aim of bridging temporary economic hardship, but also for business reasons. The other side of the same credit coin is that peasants were also active as lenders. Even on the basis of the relatively limited set of cases presented, the presence of a fairly wide spectrum of actors is noticeable, who acted as lenders in the Karst countryside, such as a peasant widow, a rural mayor and a brotherhood (besides townspeople).