-   128   -
Le pravično !
Odgovor »Koroškimu Slovencu« in  gosp. Svečanu v 56. listu
Slovenije.
Ojstre besede smo brali od Vaji, draga rodoljuba-v 56. listu Slovenije čez Ljubljano ;,de spi, de se ne gane, de nima življenja, de se je za zjokati nad njo" i. t. d.
Ne moremo reci, de je Vajina ojstra sodba popol-nama kriva, Tudi mi spoznamo in z nami veliko Ljubljančanov in Krajncov, de pri nas je vse premalo pra-viga domoljubja, de smo zares vse premerzli za prid in blagor domovine. Tudi mi dobro vemo, de — ko bo železnica v Te rs t dokončana , — če bo krajnska dežela kronina deželica sama za-se ostala, — ko bo Ljubljana veliko uradnikov (Beamten) zgubila, ki zdej mestu velik zaslužek dajo, — če bojo šole le na manjši in višji gimnazij pomanjšane, namest na vseučeliše pomnožene, — če se bosta, kakor se zdej govori, Ce-Ijovec in Terst med apelacijo delila, Ljubljana pa tudi v tem na suhim ostala, — če se bo vse to in morebiti še več zgodilo, bo zares bela Ljubljana bleda Ljubljana postala! Vsiga tega se je po pravici bati, in gotova resnica je, de v tem oziru Ljubljana spi. Vun-der pa še zmirej z nekolikno zaupljivostjo pričakujemo, de se bojo ganili naši deželni stanovi ali pa mestna srenja, ki so sedaj še naši starašini in postavni namestniki in zagovorniki dežele in se za marsiktero potrebno reč potegnili, de — preden bo „prepoznou, tudi naša domovina to doseže, kar dobijo druge dežele , in de se to, kar se bo po vpeljanji novih naprav na eni strani zgubilo, saj na drugi strani nadomesti. Ministerstvo se gotovo ne bo nobene krivice vdeležilo, če se mu le odkritoserčno pove : kaj nam je potreba. Pa povedati se mumorain na znanje dati ob pravim času, — če ne , ne ve deželnih želj in potreb. — Poglejmo Korošce: kako naglo in iskreno so se potegnili za samostojno kronovino in za ločitev od nas ; ali jim bo to zares v prid ali ne , tega nam ne gre tukaj presojevati; mi hočemo s te'm le to dokazati, de se Korošci verlo potegujejo za svoj dobiček. Vzemite
jim apelacijo, in vidili boste, kako bojo spet na noge stopili. — Poglejmo dalje na Teržačane, Goričane i. t. d. povsod se kaže iskrenost za svojo domovino. V tem oziru zares Ljubljana spi, in v vsim tem so Vaji besede, draga rodoljuba, žali Bog! resnične besede.
Ali — če rodoljubni ^Koroški Slovenci" pravi', de Krajnci nismo terjali ilirske krotiovine, se v tem silno moti. Terjali smo jo, kakor so „Novice" že povedale z gorko, krepko besedo, in če bi bili brali, kar je v ti zadevi na Dunaj na ministerstvo šlo, bi nam mogli reči, de se je vse storilo, kar je bilo moč storiti. Ce pa nekteri na deputatije tolikšno imenitnost stavijo , so mende pozabili, kar je večkratna skušnja učila, de deputacije le toliko opravijo , kolikor se njih prošnje ali terjanja na druge podpore opirajo. — Dalje pravite: ^Koroški Slovenci se poganjajo za Slovenijo, — ali nemška stranka jim roke veže." Prosimo Vas, povejte nam dela, ktere so Slovenci na Koroškim dopernesli v ti reči, ko je še čas bil, za-njo kaj storiti ? Brali smo zares več gorečih, za slovensko domovino lepo vnetih spisov v slovenskih časopisih, ktere pa malo kdo izmed tistih bere, za ktere so posebno pisani. Ali so pa take, če še tako goreče in pravične besede nekterih rodoljubov v časopisih zadosti v tako imenitnih rečeh? ali se je večina slovenskiga ljudstva v ti reči kaj ganila? ali je šla deputacija ali pa prošnja v pismu na dolgo terpeči Celjovški deželni zbor, ali na Dunaj? Mi nismo tako napetih misel, de bi rekli: v tako imenitnih rečeh, ktere zadevajo ločitev deželanov od deželanov, je že zadosti, če jih le 10 ali 20 govori. Sej veste, kakošni odgovor takim po-samesnim vošilam da. Se menj pa nam v glavo gre, kako de mora kdo terjati, de bi kaka druga dežela tako ločitev terjala, če se tisti, ktere ta reč nar poprej zadeva, niso sami pervi na postavni poti, ktera je dolgo odperta stala, te reči poprijel!.
Dalje pravite: „Goriški in Primorski Slovenci kličejo na ves glas, — alj laška stranka jih sili prekositi."—Resnično Vam pove'mo, de mi nimamo od tega klica Goriških in Primorskih Slove ne o v, kteriga bi tako rado zaslišali, ne duha ne sluha. ;5Slavjanski Rodoljub" se je scer vTerstu krepko oglasil, pa v tem glasu ne slišimo nič druziga kakor glas eniga domorodca, ki spijoče Slovence še le zbuja, de naj se ne dajo od laške stranke vjeti. Od kakiga protesta Istrijanskih in Goriških Slovencov zoper taljansko stranko, —od kake deputacije zoper taljan-sko deputacijo, —od kakiga pisma na ministerstvo ni ne duha ne sluha. Kje je tedaj „tisto klicanje na ves glas"? Mi ga od nikodar ne slišimo. Morebiti se bolj v Reko, kakor v Ljubljano sliši.
Dalje pravite: „Štaja rski Slovenci bi iz serca radi stopili v kolo slovensko, alj nemška stranka jim na vso moč brani." — Kar smo od svojih bratov na Koroškim rekli, to velja tudi od naših bratov na Stajarskim. Same želje v sercu, ali posamesno razlite v časopisih niso zadosti v tako imenitnih rečeh, ko je bil še čas na pravim mestu združeno govoriti.
Kar tedej zadeVe v narodskih rečeh vtiče, nam Krajncam nihče po pravici očitati ne more, de bi ne bili saj toliko storili, kakor naši sosedje na Stajarskim, Koroškim, Goriškim in Istrijanskim. Mi smo marsiktero reč sprožili in kaj maliga smo tudi dosegli.
Tedaj le pravično! In pomislite, de tudi pri nas na čisto slovenki zemlji se tacih ljudi ne manjka, kterih pravilo LWahlspruch) zoper nas se glasi:
»Vse je dobro, vse pravično, Kar v sramoto vašo je; Nespodobno, nepravično, Če kdor vas pravico če!«
Tedaj
Tedaj le pravično!
Poslednjič še eno vprašanje: Mi Krajnci smo se že po več potih potegnili za napravo vseučeliša (Uni-versitat), ktero smo*že nekdaj imeli 5 in v kterim spoznamo nar močnejši podstavo napredovanja učenosti in vednosti v duhu domorodnim. V vsaki deželi pa ne more vseučeliše biti, in srečni bomo, če se za ves slovenski narod eno napravi. Ljubljano čislate za serce slovenskih dežel, in to čast zaslužiti si bojo rodoljubni Krajnci vedno prizadevali. Povejte nam pa, dragi gospod! ali se je pri Vas kaj storilo za to v si m SJoven-cam namenjeno napravo? Ali se je položila kakošna prošnja za to na Dunaj? ali se morebiti še le bo? Zadnji čas bi bil.
Tedej le pravično! Saj toliko nam perzanesite, de mi Kranjci nismo sami vsiga krivi, če ni vse tako, kakor prav domorodec želi, — in de nam Krajncam samim vsiga nikar ne nakladajte!
Sicer nam pa nikar za zlo ne vzemite, de smo ravno tako odkritoserčno govorili, kakor ste Vi v 56. listu Slovenije pisali.
-   129   -