SREČANJE
Z BOŽO SKITEK
Utesnjeni
otroci in
vrtiljak avtomobilov
»Z mestnim središčem.di-ham, se z njim veselim in tu-dijočem, čehočete, kajtiživ-Ijenje je pestro in ni vedno postlano z rožicami,« je Bo-ža Skitek, občanka Centra, na kratko opisala sožitje z mestom, kjer živi že od pre-dvojnih časov sem.
Živeti v Župančičevi ulici ne pomeni le živeti v srcu mesta, marveč pomeni tudi sprijazniti se z zasmrajenim zrakom, z gnečo na cesti, s hrupom in s hitečimi bre-zbrižnimi množicami. Hkrati pa naši sobesednici sprijaz-nitev še ne pomeni vdanosti in pasivnosti; obratno, bori se proti otopelosti, proti umazanemu zraku, proti hrupu in za bolj človeško okolje. Zato jo v krajevni skupnosti Ajdovščina dobro poznajo. Kako je ne bi? Ak-tivno pomaga že vsa povojna leta. Trenutno je članica sta-novanjske komisije, blagaj-ničarka v starešinskem svetu osnovne šole Prežihov Vo-ranc, v Društvu prijateljev mladine in najbrž še kje.
»Delo v družbenopolitič-nih organizacijah je del mo-jega življenja in delala bom, dokler bom mogla. Tako ču-tim pravi utrip okolja, v kate-rem živim,« je pojasnila in hkrati se počuti tudi kot soo-blikovalka tega okolja, četu-di se včasih čuti brez moči.
Tako je s hrupom. Najbolj se jezi na tovornjake, ki zač-no drdrati že ob petih zjutraj in seveda tudi na druga vozi-/a, ki so povsem zatrpala nekdaj mirno Župančičevo ulico.
»Nekaj bo treba storiti, saj gre ves promet, namenjen v središče mesta, mimo nas. Ubogi otroci iz bližnje šole in vrtca, ki morajo vdihavati onesnažen zrak naj bo zno-traj ali zunaj!«
Občani si želijo, da bi malo bolj mislili nanje in jim vsaj prizanesli z dvosmernim prometom.
»Leninov parkje bil nekdaj oaza miru, danes ima vrtiljak avtomobilov okrog sebe, dreves je manj, za otroke pa še nevaren, sajje avtomobili-stom malo mar otrok v nepo-sredni bližini. Kako lepo bi bilo, ko bi starejši in otroci spet lahko mirno posedali v parku tako kot nekdaj!« je izrekla pobožno željo, pri če-mer ni mogla obiti lastnikov psov, »rada imam živali, ven-dar mislim, da bi v parkih, ki so tako utesnjeni, kotjenaš, morali urediti sprehajalno stezo samo za psičke. Tako bi se otroci vsaj lahko brez skrbi igrali v pesku.«
Sama ne hodi rada v ta park, četudi ga ima pred no-som. Njena Ijubezen je Rož-
nik, kamor dnevno krene s prijateljicami. A tudi Rožnik izgublja staro slavo.
Kostanji umirajo
»Neusmiljeno nam ga red-čijo: kostanji, hrasti in smre-ke nam v vse večjem številu umirajo. Rada bi vedela, za-kaj jih gozdarji ne nadome-ščajo s podmladkom. In če za to ni delovnih rok, jih bi mi, občani iz Ajdovščine, še kako radl ponudili s prosto-voljnim pogozdovanjem. Kar zapišite, da smo pripravlje-ni!« je rekla vneto in začela naštevati, koliko Ijudi je v krajevni skupnosti, ki še niso brezbrižni za videz našega mesta. Zato je pikra padla tu-di na račun okmjenega Tivo-lija.
»Z novo Prešernovo je Ljubljana izgubila svojo du-šo. Ne vem kolikokrat sem slišala tujce vzklikniti, kako je povezava Tivolija z osrč-jem mesta nekaj edinstvene-ga...« je nostalgično dodala in se še opravičila: »Starejši smo pač takšni, da nam je beton tuj, pa naj bo še tako lepo oblikovan.«
Vseeno pa ima rada tudi moderno Ljubljano in veseli jo, da se Ljubljana moderni-zira. Ob temje zadela na sta-rejši del mesta, kije s svojimi zastarelimi in neudobnimi stanovanji vse bolj siroma-šen in bi mu bilo treba po-svetiti več pozornosti. Lahko bi vsaj v središču mesta ure-dili centralno ogrevanje, saj klasično kurjenje še bolj onesnažuje že tako umazan Ijubljanski zrak.
»S stanovanjskimi proble-mi se vsakodnevno sreču-jem, ker sem v komisiji, ki mora pregledati vsako iz-praznjeno stanovanje. Z ža-lostjo ugotavljam, da strogo središče počasi umira, saj vse več Ijudi hoče ven, vse več predstavništev oziroma pisarn pa v mesto. Mislim, da so tu tudi meje, ki lahko ogrozijo človeško podobo neke krajevne skupnosti,« je menila in zamahnila z roko, češ, treba bo veliko volje in tudi denarja, da bo mesto za-res imelo topel človeški obraz. Sedanje se s tem ne more ravno pohvaliti, četudi se stanovalci trudijo.
In prav je, da se trudijo. Prav je, da imamo veliko ta-kih, kot je Boža Skitek, ki se ne zapirajo vase, marveč žir vijo s problemi in s pred-nostmi nekega mestnega središča.
»Če bi se zaprla vase, ne imela več stika z Ijudmi, bi zagotovo umrla,« je rekla za konec.
A. P. Adamič