Lea Fatur:
Matjažek.
10. Še klice Gospa Sveta, še stoji vojvodski -prestol.
Mahinud ni več doina v Valjevem, ampak v Medini-Seraj pri teti. Baš jezdi čez trg sužnjev. Grozeče gleda vanj stari grad Vrhbosna, vsiljivo mu govore hiše z zamreženimi okni: »Tako je, kakor ti je rekel Ali. Suženj si, sin sužnja! Pa si gledal tako visoko: sijajna služba, sultanova hči, učenost in slava, to ti je bilo v inislih! Toda tukaj je nekoč prezebal majhen deček, tukaj te je knpil oni žalostni gospod, ko rnu je umrl nagloma sinček Mahmud in se ni upal s tako novico pred ženo, ličer velikega vezirja. Ne moreš verjeti, pa je res: podvržek si, podtaknjenec. Zato nisi mogel več begu pred oči, pa si zbežal semkaj k teti v Bosno. Mogočni Ali pač hoče prisiliti bega, da se oženiš na dom, da dobiš veliko dediščino po svojem dedu. Pa Aliju ni zate, marveč le za to, da bi ori vladal in užival. Kaj storiti? Edini izhod je ta, da ti da teia denarja in da ubežiš v Carigrad .. .«
Pa pride do njega strogo obvestilo:
»Beg ukazuje, da se vrneš takoj. Je vse v redu,« sporoča beginja. »In vse je pripravljeno za pot v Carigrad.«
Tako je javil sel iz Valjeva. Smehljal se je skrivnostno in je še pristavil: »Ali ne bo žalil več begiča. Nalezel se je kuge.«
Mogočni Ali mrtev? O, potein je vse dobro, vse potlačeno! Toda, kako je nalezel Ali kugo? ln zakaj mora on — Mahmud — v Cari-grad?
Begov sel se je ob teh vprašanjih previdno ozrl: »Je tak strup, da misliš — nalezel si kugo. Ali je razžalil bega. Suženj kristjan se je tudi uprl in je v zaporu. Beginja pa joče.« Tako je razodel sel iz Valjeva.
Mahmud zapodi konja. Zastrupili so Alija, da se ne izve. Zaprli so sužnja. Pa on — Mahmud — ne bo dopustil, da bi ga umorili. Domov hoee! Kaj, če je obolel ded v Carigradu? Šel bo v Carigrad in se ne bo vrnil več v Valjevo. Mustafa in Hafis sta ga sovražila od nekdaj; čntila sta tujo kri.
Poslovi se od tete in potem drvi, da prej ne počije ko v Va-ljevu.
»Mahmud, sin moj!« ga pozdravi mati. »Nisem se še nagledala tvojih oči, pa že moraš nazaj v Carigrad. Na iako žalostno pot! Samo tebe imam še, sin moj . . . Urarl je oče, umrl. . . In mati poroča, da pridi po mojo dediščino in po njo, ki želi preživeti svoje zadnje dni pri meni. Tako bo pa preskrbljeno tudi za tvojo srečo. Mustafu dam, da si kupi Iepo posestvo, ti pa dobiš Leko ia dom. Mustafa
147
in Hafis naj te spremljata v Carigrad. Bogastvo dedovo je veliko, in na carigrajski cesti je polno Lajdukov. Beg pa rnora ostati doma, ker nastopi lahko vsak čas kak nemir. Podvizaj se, da se kmalu vrneš, sin moj! Potem bo tu novo življenje.«
Mahnrudu se je zavrtelo v glavi "kakor takrat, ko je letel deček — žakelj raz konja. Ded, ki mu je bil porok sijajne prihodnosti, je mrtev: dediščina, do katere nima pravice, naglo odpotovanje, ženitev. spremstvo, ki mu ni bilo všeč; suženj, ki gladuje zaprt, Matjažek in Mahmud — vse mu je plesalo po glavi. Razumel je samo to, da more čimprej rešiti svojega nezaželenega pravega očeta.
Beg je vlekel iz pipe, da je grgrala voda, izpuhnil je dim in butnil: »Se li beži k teti, kadar kličem jaz, beg? Ne uideš usodi, pa beži kamorkoli! Sam si izzval dogodke. Prenagel si. Prodajal bi. Gospodar sem pa jaz. Alija sem prenašal predolgo. Koran nas nči pravičnosti in nsmiljenja — ukazuje nam pa goreenost v verskih stvareh. Ali, ki je poznal po nesreči mojo skrivnost in jo izkoriščal, bi spravil lahko v sramoto mojo hišo — in moja prva žena, bogata dedinja, bi me zapustila. Ti pa si in ostaneš naš! Nihče ne sluti in ne sine slutiti, da si krščene krvi —! Bil si predstavljen samemu sulianu za pravega sina valjevskega bega.«
»Zahvalim se ti, beg,« se je priklonil Mahmnd. »Dovoli mi pa vprašanje, kako inisliš s sužnjem?«
Beg je odložil cev in pogledal prodirno v Mahinuda. Pondaril je: »Usoda! Zanesla je iisoda tega moža do moje sestre in navdala jo je z mislijo, da ga pošlje tebi v dar. Skrivali smo ga pred teboj. Prodal bi ga bil, pa mi je branil Ali. In ko si hotel storiti ti, kar nisem storil jaz, si izzral polom.«
»Zaprl si ga?« je vprašal Mahmnd pod pritiskom notranje sile pogumno. Beg je udaril po mizi: »Zahteval je od mene. da ga spustim domov z njegovim sinom. Rekel sem mu. uraževaje nioč krvne vezi med očetom in sinom, naj pristopi v islam in bival bo pri nas kot sorodnik in prijatelj. Ti Ijudje so pa trmasti. Izgovarjal se je, očital mi vse, kar se godi na naših pohodih, žalil sultana in Mohameda preroka. rekel. da je na.š bog bog nasilja in krivice. Vrgel sera ga v ječo, dokler ne popnsti. Zaslužil je smrt.«
Mahmud je sklonil glavo. Bilo bi zaman prositi bega, da izpusti upornega sužnja. A zavest, da gladuje in trpi njegov pravi oče. mu ni dala miru. Poznal je begovo ječo in turške običaje. Ko je odšel od bega in ni nihče pazil, je smnknil skozi nizka vrata navzdol do luknje, izkopane v zemljo, in zaprte z močnimi vrati. Medel svit je padel na nioža. ki je čepel na kupn slame, shnjšan in zanemarjen. Skočil je jelnik, pa se ni mogel vzravnati. Vzkliknil je hripavo: »Matjažek. sin moj. si prišel. da me rešiš? Beživa od iod pred strupom in smraclom. pied kugo krive vere!*
148
Hladno se je odmaknil Mahmud: »Trniast si. Lahko bi se ti dobro godilo. Pa se ne bom prepiral s teboj. Tu je denar. Splazi se po dvorišču na vrt in preko zidu! Zateci se h kristjanu! Kupi si konja in turško obleko, pa boš že prišel domov.«
Obrnil se je. Mož pa je planil za njim in še pobral ni mošnje. ki jo je dobil Makrnud od tete. »Domov!« je kriknil Podkrnec. »Domov? Pa ne brez iebe! Ne smem. Odgovoren sem za tvojo dušo ...«
Mahmud se je otresel jetnikove roke: »Neumen si. Kaj naj tlatanim tam, ko sem tukaj lahko velik gospod. Smrii te hot-em rešiti in imam to v zahvalo.«
»Smrti — rnene? Sam glej, kako prežijo nate! Nisi njih krvi, in znebili se te bodo o prvi priliki. Turška vera! Jaz pa umrjem rad, v nrukah, v gladu — ko bi le rešil tvojo dušo.«
Klic, »Matjažek!« je donel bolestno za Mahmudom. Ustavil se-je skoraj nehote. Bedni, izstradani mož je hitel: »Mar res ne maraš; domov, Matjažek? Se li res več ne spominjaš, kako lepa je naša Koioška? Naše gore, naša jezera so dom vil, rojenic, zakladov1, svetih mož in žena, prastarih cerkev in slavnih samostanov. O sveta Hema. odpri s svojini čndežnim prstanoin zaslepljencu oči! O bla-žena Liharda, razsvetli mu razum! Kliei ga, Gospa Sveta, prestol našili knezov, vzbudi mu zavest.. .«
Izgubljeni sin pa je bežal, da bi mu ne prodrli ti klici v chišo. Pa sledili so mu. ga opominjali ponoči, ga vzbudili rano z vpra-šanjem: se je rešil? In če se ni — se je izgovarjal — si je prav sam kriv. Prepričati se pa ni mogel in ni maral. Izvedeli bodo pač v teku dneva, ko bo karavana že na potu, in če bo beg tudi sumil — saj on, Mahmud. se ne vrne več v Valjevo.
Na poti v Carigrad je bilo Mahmudu nedopovedljivo težko pri srcu.
»Čemu se oziraš?« ga je vprašal Hafis, ko so bili že iz Valjeva
»Pravijo, da se ne vrne, kdor se ozira.« — »In Leka bo jokala,« je dostavil hudobno Mustafa. Mahimid je pogledal oba in se pre-strašil. Kakor liudobna brata v pravljici se mn zdita, in zebe ga pod solncem, in strali ga je spremstva. Tolažilo ga je pa nekaj: to, kar je čndilo in vznemirjalo brata. Kjer so se namreč ustavili na počitek ali prenočišče, se je pojavil jezdec, turban globoko v čelo, plašč na ramali in puško počez. Jczdil je niimo njilv in ni ])ozdravil in se ni nsiavil. »To bo liajduški ogleduh,« je trdil Flafis, >cakali nas liodo na povratku, če nas ne napadejo poprej.« Mahmiuhi pa jc l)il samotni neznani jezdec ljub. Kcikor Aariih se mn je zdel^ ki liodi za njim.
149
V samotni soteski so se zbirale ujede, s krakanjem in žvižgi so se klicale skupaj. Bližale so se truplu, ki se je premetavalo po tleh. »Izpile mu bomo črne oči,« so se veselile, obletavale, se bližale. Že je obležalo truplo negibno, turban se je razvil, oči zaprle. Zdaj .. .
Pa se je pojavil na cesti jezdec, sledil kriku ujed, jili preplašil, skočil s konja, se nagnil nad ranjencem in vzdihal, klical: »Mat-jažek! To je turška vera« . ..
Mahmud se je zavedel. Začuden je gledal nad seboj raztrgan strop, sebi naspioti viseča vrata, v kotiv pa kozo, ki je topo zrla nanj,
150
na steni križ in poleg sebe moža v turški obleki. Pregleduje mu rano v rami. »Matjažek!« se razveseli mož-Podkrnec, »še si živ, rana, od turških spremljevalcev zadana, je sicer huda, pa ozdravel boš: hajduki imajo gadovo mast.«
Matjažek kakor v megli gleda raztrgani strop, preprosti križ na steni, razvehana vrata in kozo v kotu. Zastoka: »Kje sem?«
»Y hajduški koči,« mu odgovori znani glas.«
»Hajduki me bodo ubili?« vpraša že skoraj nezavesten.
»Zdaj si jim brat, Matjažek,« vzdihne olajšano Podkrnec,
»Ti si?« zašepeče ranjeni. »Vedel sem. — Žejen! — Mraz! —-Boli!«
Začne ga spet kuliati vročina. Blede in postane spet otrok ... Sanja. da mu oče sledi. Brkati možje prihajajo, se solze, ko jih prosi: »Ne! Stric Turek, ne! Saj bom priden! Majhen deček sem! Glej. mama, kačo! Miška, na kruhka! Prinesi mi ključ! Boter Andraž mi dela hlačice . . . Grem na svatbo. Stric Matjaž, tudi jaz jih bom, Turke grde. Črna kraljica. . . Bav-bav — ženske! Nisem i Mahimid — Matjažek sem! Korošec!« — —
Tako blede in smrt preži nanj iz kota.. Najbolj pa gane hajduke, ko se vsede bolnik v postelji in strmi z blestečimi očmi v križ na steni in vzklika: »Ves žari! Kri kaplja od njega! Bodi češčena, Rešnja kri!«
* * *
V gozdu že diši po jeseni, ko spet spi ranjenec pravo spanje zdravega. Spi dolgo. Prebujen pa gleda očeta, strop, kozo — in poda očetu shujšano roko: »Vse vem! Rešil si me. Sanjal sem o Matjažu, o pnntu.«
»Ubogi Matjaž!« vzdihne Podkrnec. »Dve leti zatem, ko so odvedli roparji tebe, so pridrveli Turki spet v velikih četah. Prišle so pa tudi kobilice, in tisto leto je bilo zelo hudo za Koroško. Matjaž je zbral 3.000 mož in čakal Turke pri Kokovem. Toda tisto noč pred turškim prihodom je ušla večina kmetov, ostalo jih je le kakih 600. le so Turki deloma polovili, nekaj pobili, nekaj pa odpeljali.1 Ne vemo. ali je Matjaž še živ.«
Uanjenec pomisli in razsodi: »Matjaž ni umrl!« Podkrnec ob-jame sina kakor takrat. ko je rokel kot majlien deček: »Tudi jaz jih bom!« In spet potrdi sam: »Matjaž ni umrl! Dokler živi še kak Korošcc. živi Matjaž!«
»Oče pojdiva domov!« zaprosi mladenič kot nekdaj otrok na svatbi. Podkrnec ne gleda shu jšanega telesa in ne misli na medle noge. Živahno pritrdi:
1 Dr. Potočnik: Vojvodina Koroška II. zv. str. 73.
151
»Domov! In če bi te nosil na hrbtu — domov! In če bi se plazila oba po rokah in po nogah —¦ domov! Preko gora, močvirij, rek, preko nevarnosti in zased — domov! Romala bova kakor v svetišče in poljubila bova sveta tla naše Koroške!«
*V rt *
"Vi pa, ki ste eitali, roniajte tudi vi z Matjažkom, romajte v zibel slovenstva, v dom stare pravde, v večno lepo Koroško zemljo! Iščite ondi zakladov po gorah in jezerih; poslušajte, kaj pojejo vile, kaj pravijo pevke-prerokinje! Poglejte, če zeleni že skalna gora, če se že vzbuja Matjaž?
Digitalna knjiĹľnica Slovenije - dLib.si