OBRAZI
NAŠE
EVROPE
ZBIRKA: EU MONITOR
NASLOV KNJIGE: OBRAZI NAŠE EVROPE
AVTORJI: TOMAž MASTNAK, TONČI A. KUZMANIĆ, IRENA BRINAR,
NATALIJA VREČER, SAŠO GAZDIĆ, VERA KOZMIK VODUŠEK
© MIROVNI INŠTITUT, 2001
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
327(497.4:4)(082)
OBRAZI naše Evrope / Tomaž Mastnak ... [et al.] ; [prevod povzetkov
(razen povzetka N. V.) Olga Vuković ; uredila Aleš Drolc in Mojca
Pajnik]. - Ljubljana : Mirovni inštitut, 2001. - (Zbirka EU monitor)
ISBN 961-90932-3-2
1. Mastnak, Tomaž 2. Drolc, Aleš
115425024
5
7
9
23
49
69
89
101
115
117
KAZALO
SPREMNA BESEDA
O AVTORJIH
Tomaž Mastnak
NAŠA EVROPA
Tonči A. Kuzmanić
GLOBALIZACIJA IN EVROPSKA IDOLATRIJA
Irena Brinar
DVA OBRAZA BOGA JANUSA – EVROPSKE UNIJE
Natalija Vrečer
POLITIČNE KONSTRUKCIJE AZILA: EVROPSKA UNIJA IN SLOVENIJA
Sašo Gazdić
ČUDOTVORNA BORBA ZOPER DRžBENO IZKLJUČEVANJE
Vera Kozmik Vodušek
EVROPSKA UNIJA – IZZIV, PRILOžNOST ALI ALTERNATIVA TUDI ZA žENSKE? 
POLOžAJ žENSK V EVROPSKI UNIJI IN PRIMERJAVA S SLOVENIJO
NOTES ON CONTRIBUTORS
ABSTRACTS

SPREMNA BESEDA
O vsebinah, predstavljenih v tem zborniku, so izbrani avtorji sku-
paj z drugimi razpravljali na dveh okroglih mizah: konec leta 1999
na okrogli mizi Evropska unija – izziv, priložnost ali alternativa
Sloveniji, ki jo je v državnem zboru pripravil Mirovni inštitut (s te
smo izbrali prispevke Natalije Vrečer, Saša Gazdića in Vere
Kozmik Vodušek), in spomladi leta 2000 na okrogli mizi Evropska
unija med mitom in resničnostjo, ki jo je pripravil Zavod za odprto
družbo (s te smo izbrali prispevke Tomaža Mastnaka, Tončija A.
Kuzmanića in Irene Brinar). Medtem se je Slovenija še bolj pri-
bližala Evropski uniji (EU), doslej zapostavljeni vidiki so razkrili
posamezna vprašanja v povsem novi luči, različni dogodki so
potisnili v ospredje nova stara vprašanja itn. V besedilih, ki jih
objavljamo v tej knjigi, so avtorji natančneje razdelali ideje, pred-
stavljene na okroglih mizah, jim dodali nove pomene in hkrati
predstavili povsem nove vidike, ki omogočajo vpogled v resničnos-
ti politik EU.
Z izbranimi članki želimo bralca, bralko opozoriti, da EU
vstopa – in marsikje je že vstopila – v vse pore naše vsakdanjosti.
Ta pojav se ne dogaja nekje daleč stran od posameznika in nje-
govega življenja. Prav nasprotno, dogaja se vsem in vsakomur
posebej in še kako spreminja našo resničnost in naše predstave o
njej. Danes je v Sloveniji skoraj nemogoče najti področje, na
katerem se z EU ne bi skušali vsaj primerjati, če ne celo enačiti.
EU postaja merilo vrednotenja, določa nova razmerja moči,
priložnosti, vključevanja in izključitve ... V svojih prispevkih se
avtorji ukvarjajo prav s temi vprašanji: kakšne spremembe nam
prinaša pridruževanje k EU in prilagajanje njeni zakonodaji,
kakšno je naše videnje teh sprememb in kakšne so sploh
možnosti pri tem. Resnica EU počasi prihaja na dan: čedalje bolj
5
se kaže, da bodo pravila, zapisana v različnih pogodbah in doku-
mentih, spremenila življenje posameznikov in različnih skupin v
Sloveniji.
Tomaž Mastnak v uvodnem prispevku odgovarja na vprašanje,
kako na Evropo gledamo v Sloveniji in kakšne predstave imamo
Slovenci o njej. Tonči A. Kuzmanić pokaže, da Evropa pravzaprav
ni ena, ampak da obstaja več Evrop, Podevrop, kakor jih je
poimenoval. Irena Brinar razpravlja o definicijah »Evropejca«.
Natalija Vrečer v svojem prispevku razmišlja o politični kon-
strukciji azila v Sloveniji in EU. Sašo Gazdić se ironično obreg-
ne ob socialno politiko EU. Vera Kozmik Vodušek pa v svojem
prispevku razmišlja o EU kot izzivu, priložnosti oziroma alterna-
tivi tudi za ženske.
Urednika
6
O AVTORJIH
DR. TOMAž MASTNAK je znanstveni svetnik na Inšitutu za filo-
zofijo na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Tenutno gostu-
je kot raziskovalec in profesor na New York University.  Njegova
najnovejša knjiga je Crusading Peace: Christendom, the Muslim
World, and Western Political Order (Berkeley in Los Angeles:
University of California Press, 2002).
DR. TONČI A. KUZMANIĆ je docent za teoretsko politologijo na
Univezi v Ljubljani, predavatelj na Visoki šoli za management v
Kopru ter raziskovalec na Mirovnem inštitutu v Ljubljani.
Področja njegovega raziskovanja so koncepti in kategorije poli-
tike in političnega ter družbe in družbenega v smislu političnega
mišljenja, rasizem, ksenofobija in mačoizem, še posebej v kontek-
stih postsocializmov, nova družbena gibanja ter vpliv glasbe in
športa na oblikovanje novih političnih paradigem. Zadnja knjižna
objava je Bitja s pol strešice.
MAG. IRENA BRINAR je strokovna svetnica v Centru za mednaro-
dne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, asistentka
na področju mednarodnih odnosov in od leta 1994 sodelavka pri
predmetu Evropske integracije. Je avtorica številnih člankov in
prispevkov v strokovnih knjigah s področja Evropske unije, objav-
ljenih doma in v tujini.
MAG. NATALIJA VREČER je zaposlena kot zasebna raziskovalka.
Pri pripravi doktorske disertacije o integraciji (prisilno) preg-
nanih v Sloveniji sodeluje na projektu Wittgenstein, ki ga vodi dr.
Andre Gingrich z univerze na Dunaju. Področje njenega znan-
stvenega preučevanja je na stičišču antropologije begunstva, fe-
ministične antropologije, človekovih pravic, psihološke antropolo-
gije ter strateških analiz. Je avtorica številnih strokovnih člankov
doma in v tujini, zlasti s področja antropologije (prisilnih) migracij.
7
DR. SAŠO GAZDIĆ, po izobrazbi sociolog, je podsekretar v
raziskovalnem sektorju Državnega zbora Republike Slovenije.
Področja njegovega znanstvenega raziskovanja so socialne teme,
kulturne študije in nasilje. Kot publicist objavlja eseje in leposlov-
je, je sourednik filozofske zbirke Aut pri reviji Apokalipsa in član
Komisije za ugovor vesti vojaške dolžnosti pri Vladi Republike
Slovenije.
VERA KOZMIK VODUŠEK, diplomirana sociologinja analitično
raziskovalne usmeritve, je od leta 2001 direktorica Urada za
varstvo potrošnikov. Pred tem je bila sedem let direktorica Urada
za žensko politiko. Je avtorica številnih strokovnih člankov in
urednica publikacij s področja pravic žensk.
8
T OMA  M ASTNAK
NAŠA EVROPA
Kaj je »naša Evropa«? Problematika, ki se je želim lotiti s tem
vprašanjem, je, kako se gleda na Evropo pri nas, na Slovenskem,
kakšne predstave imamo o njej, kako se uporabljajo in čemu
služijo. Da je govorjenja o Evropi pri nas obilo, ni težko ugotoviti.
Manj jasno je, kaj nam vse to govorjenje prinaša.
Naj začnem s politiko. Politično življenje na Slovenskem je za-
znamovano z nasprotji in antagonizmi, ki se, kot se spodobi v
demokratičnem političnem sistemu, bolj ali manj svobodno
izražajo. Načela političnih delitev so sicer nejasna, pogosto zme-
dena in nemalokrat zavajajoča. Morda smo kar blizu resnici, če
sprejmemo, da takih načel pravzaprav sploh ni. V kolikor pa
dopustimo, da morda v določeni meri vendarle obstajajo, se
vedno znova vsiljuje ugotovitev, da načela delitev niso politična in
da se potemtakem tudi politične delitve samo prikazujejo kot poli-
tične. Hume je svojčas pripomnil, da v majhni državi vsaka
družinska zdraha nastopa kot politični spopad.
1
Tu pa politični
spopadi spominjajo na družinske zdrahe. In kdaj se družinske
zdrahe bolj razplamtijo kot takrat, ko gre za dediščino? Večji del
nove slovenske politike je nekakšen ne vedno najčistejši spopad
za zapuščino, boj za prilastitev tistega, kar je ostalo po stari
državi oziroma poldržavi. Ker je politika razdeljena, je ta
zapuščinski boj pomemben vidik denacionalizacije; in ker je poli-
tika na Slovenskem močno osebna (v precej ostrem nasprotju s
pojmom moderne demokracije, ki opozarja na razosebljenje poli-
tike),
2
je ta spopad za zapuščino oblika privatizacije. In kakor se
politiki lotevajo tistega, kar je ostalo po nekdanji državi, tako
gledajo na novo. Država je potencialni plen ali orodje za plenjen-
9
je v osebnem ali posebnem interesu. Ti osebni in posebni interesi,
katerih skupni imenovalec je nujno omejen, so ključ, po katerem
se proizvaja tisto, kar imamo običajno za politične delitve.
Ker so politične delitve vse prej kot strogo politične, nas ne sme
presenetiti, da se je pod vsemi nasprotji in antagonizmi, ki burka-
jo t. i. politično življenje v Sloveniji, zapisala temeljna politična
kontinuiteta. Politična razburkanost je konec koncev burka. Tej
burki se redkokdo smeje, marsikoga pa ponese s sabo. Vzame jo
zares in ni pripravljen videti, da imajo skoraj vse politične
skupine, zagotovo pa tista dva tabora, v katera se večina teh
skupin zna zlepiti in pričarati vtis, da gre za dva popolnoma ne-
združljiva svetova, skupno temeljno politično usmeritev. Ta
usmeritev je evropska politika, katere cilj je t. i. pridružitev
Slovenije Evropi.
3
Pridruževanje Slovenije Evropi je temeljna politična usmeritev,
ker je edino, kar spominja na strategijo razvoja te države in zade-
va nacionalni interes. Vse drugo je drugotno, četudi nas marsikaj
tega drugotnega utegne boleče zadeti in se nam v vsakdanjem
življenju zato kaže kot prvenstveno. V primerjavi s pridruževan-
jem Slovenije Evropi pa je bolj pisanje po vodi. To pridruževanje v
nasprotju z vsakdanjimi političnimi burkami zadeva same pred-
postavke političnega življenja pri nas. Z odločitvami ali pretenzi-
jami kake stranke ali koalicije strank se lahko ne strinjamo in jim
morda tudi skušamo nasprotovati. Pridruževanje Evropi pa
postavlja pod vprašaj samo možnost, natančneje, pogoj možnosti,
političnega odločanja sploh. Pogoj možnosti tega, da bi kot politič-
na skupnost, ki je vedno notranje razdeljena in konfliktna, odločali
o javnih in skupnih zadevah, torej o tem, kako bi hoteli živeti.
Tu ne gre preprosto za to, da Slovenija ne bo nikdar mogla biti
enakopraven politični dejavnik v morebitni širni Združeni Evropi.
To je seveda samo zdravorazumski argument, ki ima realistično
10
pred očmi količino, ki se ji reče Slovenija. Zadeve so zastavljene
radikalneje. Vključitev v Unijo zahteva odpoved nacionalni su-
verenosti. Večkrat se sicer govori, da gre pri združevanju samo za
prenos dela suverenosti na organe Unije; da je odločitev za tak
prenos suverena ter potemtakem celo izraz in potrditev suve-
renosti. To je metanje peska v oči ali pa avtonomno zapiranje oči
pred dejanskostjo. Suverenost je nedeljiva in neprenosljiva. Če jo
delimo ali prenašamo, je ni več – vsaj tam ne, kjer je bila deljena
in od koder je bila prenešena. In ker je suverenost temeljna,
definicijska značilnost države, je odpovedovanje suverenosti
obenem odpovedovanje državi. Naj si o državi vsakdo misli, kar
hoče, ali o njej izraža kakršna si že bodi občutja. Če govorimo teo-
retsko, je država temeljni okvir političnega življenja, pogoj
možnosti obstoja nacionalne politične skupnosti ter političnih
povezovanj pod nacionalno ravnijo in nad njo. Brez države ne
moremo biti politična bitja. Brez nje postanemo v najboljšem
primeru humanitarni primer. Brez nje smo nič:
4
»Et si non est
civis non est homo,« kot je zapisal Remigio de Girolami.
5
Država je resda moderna iznajdba, vendar t. i. postmoderni
čas, v katerem se jo dekonstruira, ni prinesel nobene forme, ki bi
jo nadomestila in prevzela izvajanje njenih nalog. To paradoksno
izpričuje tudi sedanje združevanje Evrope. Razpravam o naravi
prihodnje Združene Evrope je po eni strani skupna neutemeljena
vera, da se bo ta prihodnost res zgodila, po drugi pa izpričujejo
neenotnost, če ne kar medsebojno izključevanje vizij o tej prihod-
nosti. Ta razhajanja se ne skladajo najbolje z vero v gotovost reali-
zacije projekta Združene Evrope, smiselna pa so, če v njih vidimo
boj za dominacijo v nastajajoči evropski entiteti. Združevanje
Evrope je pač velikanska redistribucija bogastva in moči. Ena od
vizij, ki je, politično gledano, najbolj realistična, ponuja vizijo
Združene Evrope kot države, nekakšne civitas maxima – kot neče-
11
sa torej, kar je moderno mednarodno pravo na svojih začetkih
zavrglo kot nesmisel.
6
Taka vizija Združenih držav Evrope je
dodatno nesmiselna (ali paradoksna), ker v nasprotju s proti-
ameriškimi razlogi v prid oblikovanju Združene Evrope uresniču-
je že davno izrečeno ameriško napoved, da se bo tudi Evropa
nekega dne oblikovala po ameriškem zgledu.
7
Toda moja poanta
tu je, da se projekt, ki je usmerjen proti državi, državi ne odpove-
duje.
V že častitljivo starem duhu evropskega združevanja je sedan-
je združevanje Evrope uperjeno proti pluralizmu držav (in še
posebej proti njihovi suverenosti), ne pa proti državi velikih
razsežnosti, ki bi v sebi združevala, nadzirala in uporabljala moč
vse Evrope.
8
Taka država bolj kot na moderno državo spominja
na cesarstvo, zato je po svoje pričakovano, da se visoki uslužbenci
zdajšnjega evropskega združevanja večkrat sklicujejo na cesar-
stvo – na Sveto rimsko cesarstvo raje kot na Rimsko cesarstvo kar
tako. V tem zadnjem je bila Evropa na koncu provinca na
evropskem ozemlju današnje Turčije,
9
prvo (zgodovinsko sicer
drugo) pa si je prilastilo antično ime Evrope in zabrisalo njegove
ne toliko sredozemske kot balkanske konotacije.
10
Ne glede na to,
ali na nastajajočo evropsko entiteto gledamo kot na veledržavo ali
cesarstvo, bodo sedanje države v njej delovale kot province (ali še
manj kot to: kot regije). In glede na to, kako brezkompromisno se
je pristopnih pogajanj lotila slovenska vlada, smo lahko gotovi, da
Slovenija ne bo imela statusa konzularne province, temveč toliko
manj od tega, kolikor bo mogoče. Najverjetneje bo neke vrste
palatinat.
11
Kaj bo najverjetneje prinesla prihodnost, lahko že opazujemo,
če se ozremo po početju najimenitnejše veje državne oblasti,
zakonodajne. Brez dvigovanja prahu poteka prava zakonska re-
volucija. Po nareku evropskih uradnikov se po tekočem traku
12
sprejemajo in spreminjajo zakoni. Na vrsto prihaja tudi ustava. V
evropskem novoreku se temu reče usklajevanje slovenske zako-
nodaje z evropsko. Kaj te spremembe prinašajo, ne ve nihče. Tudi
če bi kdo hotel vedeti, ne bi mogel, ker so spremembe prevelike,
da bi bil nad njimi, kaj šele nad njihovim izvajanjem, možen pre-
gled. In celo če bi bilo mogoče vedeti in bi bilo ugotovljeno, da vse,
kar se uzakonja, ni nujno absolutno blagodejno, bi bilo vseeno.
Gre pač za diktat. V razmerju do t. i. Evrope gre za diktaturo
novega evropskega uradništva, ki lahko z izkazovanjem moči
nasproti tistim, ki si želijo včlanitve, legitimira in utrjuje svojo
pozicijo in moč znotraj tiste entitete, ki si že pravi Evropska unija.
V slovenskih notranjih razmerah pa gre za diktaturo vlade, ki
svojo ekscesno moč legitimira s sklicevanjem na EU oziroma na
nujnost vključitve Slovenije vanjo. Zakonodaja je postala ekseku-
tiva eksekutive, katere nalogodajalec in zakonodajalec je izven
dosega državljanov in državljank Slovenije. Za zdaj absolutno,
kdaj pozneje, če bo Slovenija postala članica Unije, pa relativno.
Toda takrat bo večina tistega, o čemer bi bilo vredno odločati, že
odločeno. (Da bo res tako, je predvideno še t. i. prehodno obdobje
radikalne pravne nerecipročnosti med prebivalstvom Slovenije in
polnopravnimi evropskimi unitaristi.)
Morda res ni pametne politične alternative pridružitvi
Slovenije EU. Zamisliti pa bi si bilo mogoče malo manj nespame-
ten način pridruževanja. Toda kakršnakoli taka zamisel bi bila
nerealistična, ker se je prav s priključevanjem EU povzpela, legiti-
mirala in tudi že zacementirala oblast, ki je brez lastnih zamisli
(razen misli na svoje korporacijske interese in interese, ki so pod
ravnijo korporacijskih) in nedovzetna za zamisli kogarkoli druge-
ga (razen evrokratov). Pogajanja z EU so predvsem alibi za vsilje-
vanje evropskega diktata, to pa za uveljavljanje lastnih interesov
v imenu skupne evropske prihodnosti. Drugače tudi ne more biti,
13
ker vključevanje v Unijo ni postavljeno na podlago uveljavljanja
nacionalnega interesa. Uveljavljanje nacionalnih interesov pa ni
izhodišče vključevanja v Unijo, ker Slovenija nima strategije
nacionalnega razvoja. Nadomestila jo je z vključevanjem v EU.
Namesto definiranega nacionalnega interesa imamo definitivno
soglasje tako rekoč vseh strank, ki znajo naloviti zadostno število
volilnih glasov za vstop v parlament, in še nekaj tistih, ki jim to ne
uspe, o tem nadomestku – soglasje, ki premošča njihova siceršnja
razhajanja in nasprotovanja.
Ko pride do vključevanja Slovenije v Evropo, politika – ali tisto,
kar si nadeva oziroma čemur nadevamo to ime – zamre. Temeljna
politična usmeritev na Slovenskem je v temelju nepolitična in – v
kolikor doseganje njenega velikega legitimacijskega cilja prinaša
razdejanjenje pogoja možnosti političnega življenja – tudi pro-
tipolitična. In mrtvilno učinkovanje pridruževanja EU v poli-
tičnem življenju ni omejeno na sfero poklicne politike. Zadeva tudi
tisto, kar je ostalo od javnega življenja. Politično razmišljanje je
poplavila evrofilija. V njej se srečujejo in združujejo najrazličnejše
politične in antipolitične usmeritve, vladne in nevladne, v njej se
najdejo najraznovrstnejše kulturne kategorije, v njej imajo skupni
imenovalec verni in neverni, domoljubi in kozmopoliti, ksenofobi
in multikulturniki, akademiki in polpismeni, mlado in staro.
Evropa in njene izpeljanke v najrazličnejših kontekstih so besede
hvale in samohvale, odrekanje evropskosti pa metoda diskvalifi-
ciranja in izničevanja. Obtožba koga, da nas hoče oddaljiti od
Evrope, je anatema. Evropske vrednote in manire, evropska kul-
tura in civilizacija ter podobne umišljenine so merilo za premer-
janje in presojanje samih sebe in drugih. To merilo je poljubno
raztegljivo in temu primerno ničvredno, vendar je merilo, s katerim
določamo, kaj je kaj vredno in kaj ni vredno nič. V magični veri si
dopovedujemo, da bodo tiste naše slabosti in pomanjkljivosti, ki
14
jih ali ne moremo spregledati in zamolčati ali pa nanje kažemo
zato, da bi bili primerno kritični in mobilizacijski, presežene, brž
ko bomo polnopravni člani evropske družine. Kar je evropsko, je
dobro in lepo, in kar je dobro in lepo, je evropsko. Brez »naše
Evrope« sploh ne bi vedeli več, kdo smo in kaj bi s sabo. (Z njo pa
seveda še manj.)
Že v prejšnjem stoletju sem opozoril, da se nas je polastilo
enoumje in da to novo, sistematično kultivirano, evropsko enoum-
je daleč presega tisto, v katerem nas je menda držal komunistični
totalitarizem.
12
Ta se je v veliki meri opiral na zunanjo, tako
rekoč mehanično prisilo. Evropsko enoumje pa je zlezlo pod kožo.
Povsem upravičeno se primerja z mistiko. Naj omenim uglednega
angleškega zgodovinarja, ki se je na tistem samosvojem izola-
cionističnem otoku zavzemal za združeno Evropo že pred izbru-
hom evropske evforije po padcu berlinskega zidu. Malo pred
smrtjo, sredi 80. let, se je zavzel za uveljavljanje evropske mistike.
Človek ni bil mistik, opozoril pa je, da je za uspešno združitev
Evrope potrebno še kaj bolj vznesenega od cene masla in
obrambnih pogodb. Če naj bi Evropa imela prihodnost, je opozar-
jal, bi morala imeti nekaj, kar bi ljudi navdihovalo, da bi delali za
isto, skupno stvar. In ta nekaj je imenoval evropska mistika.
13
Ta
evropska mistika se je razbohotila kmalu po njegovi smrti.
Unifikacija Evrope, ki smo ji priča, je seveda velikanska poslovna
operacija. Je pa tudi veliko duhovno podjetje. Velike koristi od
unifikacije bodo imeli maloštevilni. Tudi dobički od proizvodnje
evropske mistike se bodo stekali v izbrane žepe. Duhovni blagri
pa so za vse. Poceni, na hitro pripravljena in nasitna duhovna
hrana. Blagor ubogim na duhu, bi lahko rekli, zakaj njih bo evrop-
sko kraljestvo.
Ena od osi, okrog katere se vrtinči evropska mistika, so t. i.
evropske vrednote. Smisel govorjenja o evropskih vrednotah je
15
prikazati Evropo kot vrednoto. In brž ko sprejmemo, da je Evropa
vrednota, je seveda vrednostno obarvano tudi pridruževanje
Evropi, ki spet samo oblikuje prepričanje, da je Evropa vrednota.
Sklepanje od tu dalje je preprosto. Če sprejmemo premiso.
Sprejetje premise, da je Evropa vrednota, je seveda lahko cinično,
ker prinaša koristi. A po svoji naravi je mistično. In tudi ciniki
hitro zaplešejo mistični ples.
Toda kaj so evropske vrednote, če se že ne zaklinjamo nanje?
Najsvetlejše med njimi so partikularizmi, ki terjajo zase uni-
verzalno veljavo. Vedno so se uveljavljali z izključevanjem drugih
in drugega. Izključevanje je njihova strukturna značilnost. Evropa
je ekskluzivistična skupnost. Celo tak obsedeno univerzalističen
um, kakršen je bil Komensky, si jo je predstavljal kot trdnjavo –
takrat, ko se je t. i. evropska zavest šele izoblikovala.
14
Komensky
je bil sicer pacifist,
15
a če je govoril o trdnjavi, je mislil na vojno.
Zamisli o združeni Evropi so praviloma nosile v sebi vojno kot
zadnji argument uveljavljanja evropske moči – in evropskih vred-
not. Misliti o Evropi, ne da bi mislili o moči, ni mogoče.
Ekskluzivizmi, ki so z uveljavljanjem vedno strukturirli evropsko
moč navznoter in navzven, so bili različno opredeljeni: versko,
kulturno, civilizacijsko, rasno ... Celo Diderotova Enciklopedija se
je odločila za rasno razlago imena Evropa. Najverjetnejša eti-
mologija besede Evropa, je pisal de Jaucourt pod geslom
»Evropa«, je tista, ki izpeljuje ime iz feničanske besede urappa,
»kar v tistem jeziku označuje bel obraz«. Ta epitet je verjetno bilo
mogoče dati Agenorjevi hčeri in Kadmosovi sestri Evropi, če nič
drugega pa je »primeren za Evropejce, ki niso niti zagoreli kot
južnjaški Azijati niti črni kot Afričani«.
16
Da se je rasna razlaga Evrope znašla »celo« v Enciklopediji,
pravim ne le zato, ker gre za največji literarni spomenik, ki si ga
je postavilo razsvetljenstvo, temveč še bolj zato, ker se je Diderot
16
zlasti s tem, kako se je vpisal v Raynalovo Zgodovino dveh Indij,
toliko odmaknil od prevladujočega duha časa, da ga imajo neka-
teri že za protikolonialnega misleca.
17
Rasna komponenta
evropske mistike bije v oči tudi danes, vedno bolj. Če se Slovenija
želi vključiti v evropski ekskluzivizem, je to na realnopolitični
ravni razumljivo. Veliki ekskluzivizmi majhne Slovenije niso
nekompatibilni z malimi in velikimi ekskluzivizmi velike Evrope.
Take želje bi veljalo raje upoštevati kot obsojati. Pravim upošte-
vati, ne sprejemati. Zakaj in čemu bi si delali iluzije o tem, kdo
smo, kje smo in kam smo se namenili?
OPOMBE
1
David Hume, »Of Parties in General«, v Essays Moral, Political,
and Literary, ur. E. F. Miller, revidirana izd. (Indianapolis: Liberty
Classics, 1985), 56.
2
Gl. Claude Lefort, Prigode demokracije, ur. Jelica Šumič-Riha
(Ljubljana: Liberalna akademija, 1999); Tomaž Mastnak, »Disembo-
diments of Politics and Formation of Political Space: Questioning
Lefort’s Concept of Democracy«, Filozofski vestnik 21 (2000), št. 2.
3
Podobno velja za prizadevanja za vključitev v Nato. O tem tu ne
govorim. Pripomnim naj le, da ta dva cilja nista povsem
združljiva. Med integracijo Evrope in Natom je konfliktno, če ne
kar protislovno razmerje. Združena Evropa oblikuje svojo
obrambno politiko, med drugim dokaj močne enote za hitro
posredovanje. Ta obrambna politika se prekriva s poslanstvom, ki
ga ima ali ga je vsaj imel Nato. Vendar ne gre samo za prekri-
vanje, za podvajanje. Nato pomeni ne le ameriško vojaško prisot-
nost v Evropi, marveč tudi ameriško poveljevanje nad evropskimi
vojskami. (Izjemi sta Francija in nekoliko manj Velika Britanija.)
17
Če bo Evropa res hotela imeti svojo obrambno politiko, se bo
morala otresti ameriške nadvlade. Če bo Nato ohranjen, bo
evropska obrambna politika nekaj farsičnega, s tem pa tudi
evropska integracija, kakor si jo zamišljajo, ne bo uspela. Če bodo
hoteli imeti oboje, se bo zaostril konflikt med Evropo in
Združenimi državami.
4
»Najhujša usoda, ki v današnjem svetu lahko doleti človeka, je
biti brez države. [...] če je brez države, je nič. Nima ne pravic ne
varnosti in ima le neznatno možnost, da bi v življenju kaj korist-
nega počel. Zunaj okvira organizirane države na zemlji ni
odrešitve.« Joseph R. Strayer, On the Medieval Origins of the
Modern State (Princeton, N. J.: Princeton University Press, 1970),
3. Strayer je bil zagovornik progresivizma, ki je dobil ime po
ameriškem predsedniku Wilsonu (gl. Norman F. Cantor,
Inventing the Middle Ages: The Lives, Works, and Ideas of the Great
Medievalists of the Twentieth Century [New York: William
Morrow, 1991], 245 ff.; Paul Freedman in Gabrielle Spiegel,
»Srednjeveško, moderno in postmoderno«, v Gestrinov zbornik, ur.
D. Mihelič [Ljubljana: ZRC, 1999], 562 ff.), zato njegove besede
danes zvenijo nekako staroveško, kar pa ne pomeni, da lahko nad
njimi preprosto zamahnemo z roko.
5
Tractatus de bono communi, cit. v Maurizio Viroli, From Politics
to Reason of State: The acquisition and transformation of the lan-
guage of politics, 1250–1600 (Cambridge: Cambridge University
Press, 1992), 47, op. 119.
6
Gl. polemiko Emmericha de Vatella proti Christianu Wolffu.
Wolff je zagovarjal civitas maxima – monarhično, vendar
demokratično, svetovno državo – v Jus gentium methodo scientifi-
ca pertractatum Prolegomena, §§ 9–10 (The Classics of
International Law, Oxford: The Clarendon Press, in London:
18
Humphrey Milford, 1934). Iz postulirane veledržave je izpeljal
prostovoljno pravo narodov kot vidik pozitivnega prava narodov.
(O problematičnosti Wolffove dedukcije jus gentium voluntarium
gl. Marcellus Thomann, »Introduction«, v Christiani Wolffi Jus gen-
tium = Christian Wolff, Gesammelte Werke, II. razdelek, zv. 25
[Hildesheim in New York: Georg Olms Verlag, 1972], xxiii ff.). V
nasprotju z Wolffom, pri katerem so bile nacije v takem razmerju
do svetovne države in njenega upravitelja, v kakršnem so
posamezniki do nacije-države (Jus gentium methodo scientifica
pertractatum Prolegomena §§ 19, 21), saj so se odpovedale suve-
renosti, ki je zdaj pripadala »celoti«, je za Vattela temeljni subjekt
mednarodnega prava suverena država: »Les Modernes s’accor-
dent généralement a réserver le nom de Droit des Gens au Droit
qui doit régner entre les Nations ou Etats souverains.« Le Droit
des Gens ou principes de la Loi Naturelle, appliqués à la conduite
& aux affaires des Nations & des Souverains Preface, viii (The
Classics of International Law [Washington: The Carnegie
Institution of Washington, 1916]). F. H. Hinsley, Sovereignty
(London: A. Watts & Co., 1966), 194, je označil Vattlovo delo za
»prvo prepoznavno moderno knjigo o mednarodnem pravu«.
7
Najprej so Američani – tisti, ki so v času oblikovanja ameriške
republike zagovarjali federativno rešitev – gledali sami nase kot
na uresničevalce starega evropskega ideala »obče zveze, ki bi
vzpostavila federativno republiko, sestavljeno iz vseh neodvisnih
oblastnih enot Evrope«, pri čemer so imeli za prvega zagovornika
tega ideala francoskega kralja Henrika IV., pod čigar ime je svoj
Veliki načrt za združitev Evrope skril vojvoda Sully, minister
takrat že pokojnega kralja. Gl. npr. [Alexander contee Hanson],
»Remarks on the Proposed Plan of a Federal Government,
Addressed to the Citizens of the United States of America, And
Particularly to the People of Maryland, By Aristides«, v Pamphlets
19
on the Constitution of the United States, Published during Its
Discusson by the People 1787–1788, ur. P. Leicester Ford (Brooklyn,
N.Y.: s. n., 1888), 248; hvalo Sullyja alias Henrika IV. gl. v The Works
of James Wilson, Associate Justice of the Supreme Court of the
United States, and Professor of Law in the College of Philadelphia,
Being His Public Discourses upon Jurisprudence and the Political
Science, Including Lectures as Professor of Law, 1790–2, ur. James
DeWitt Andrews (Chicago: Callaghan and Company, 1896), 1:
pogl. 8; o »Velikem načrtu« gl. reference v naslednji opombi.
Kmalu potem ko je bila federacija oblikovana, je James Wilson
razglasil ameriški model za »NAJBOLJŠO OBLIKO VLADAVINE,
KAR JIH JE KDAJ BILO NA SVETU«. »Substance of an Address to
a Meeting of the Citizens of Philadelphia, Delivered, October
Sixth, MDCCLXXXVII, by the Honorable James Wilson, Esquire«,
v Ford, Pamphlets, 161. Edwin D. Hale, ki je na začetku 20. stol.
izdal Sullyjev »Veliki načrt« in ga označil za »prvi praktični načrt
[...] v moderni zgodovini za federacijo Evrope« (The Great Design
of Henry IV from the Memoirs of the Duke of Sully and The United
States of Europe by Edward Everett Hale, ur. E. D. Mead [Boston:
za International School of Peace, Ginn and company, 1909], vii), je
v svojo izdajo vključil besedilo Edwarda Everetta Haleja The
United States of Europe, prvič objavljeno leta 1871. Hale je po pok-
lonu Velikemu načrtu zapisal, da je Amerika postavila vzorčno
ureditev za Evropo: »Združene države Amerike kažejo, kakšen
naj bo v temelju sistem Združenih držav Evrope.« Op. cit., 79.
8
Gl. Tomaž Mastnak, »Abbé de Saint-Pierre: European Union and
the Turk«, History of Political Thought 19 (1998), št. 4; in idem,
Evropa: med evolucijo in evtanazijo (Ljubljana: Studia Humanitatis,
1998), pogl. 4.
9
Gl. Notitia dignitatum omnium, tam ciuilium quam militarium,
in partibus Orientis: konzularna provinca Or. I,72; provinca Or.
20
II,53; XXVI,3=10 (v Notitia dignitatum, accedunt Notitia urbis con-
stantinopolitanae et latercula prouinciarum, ur. O. Seeck, reprint
izd. iz leta 1876 [Frankfurt/Main: Minerva, 1962], 3, 7, 56–57).
10
Gl. Tomaž Mastnak, »Balkanska Evropa«, Revija 2000, leto 2001,
št. 135–136; in idem, »Karolinska ‘Evropa’? Prispevek k zgodovini
evropske ideje«, Filozofski vestnik 21 (2000), št. 1.
11
Poučno branje je Thomas Pownall, The administration of the
colonies: where in their rights and constitution are discussed and
stated, 4. izd. (London: J. Walter, 1768).
12
Mastnak, Evropa, uvod.
13
Hugh Seton-Watson, »What is Europe, Where is Europe? From
Mystique to Politique«, predavanje na Royal Institute of
International Affairs 23. aprila 1985, Encounter, julij-avgust 1985.
14
Jan Amos Comenius, The Angel of Peace sent to the Peace
Ambassadors of England and the Netherlands in Breda, Whence it
is intended for transmission to all the Christians in Europe and
thereafter to all the nations throughout the world, that they should
call a halt, cease to wage war, And make way for the Prince of
Peace, Christ, who now desireth to announce peace to the nations,
ur. M. Safranek (New York: Pantheon Books, s. a.), 49.
15
Gl. npr. Václav Vaneček, »Deux projets tcheques des XV
e
et
XVII
e
siècles relatifs à l’organisation universelle de la paix:
Projets du roi Georges de Podebrady et de J. A. Komensky«, v La
paix, Receuils de la Société Jean Bodin 15 (Bruselj: Éditions de la
librairie encyclopédique, 1961).
16
Encyclopédie ou dictionnaire raisoné des sciences, des arts et des
métiers (Pariz: 1751–1780), 6: 211. O etimologiji besede Evropa gl.
reference v Tomaž Mastnak, »Mit o Evropi: udomačevanje posilst-
21
va«, Filozofski vestnik 22 (2001), št. 1; o rasnih interpretacijah
Evropejcev (in Zahoda) gl. Ivan Hannaford, Race: The History of
an Idea in the West (Washington, D. C.: The Woodrow Wilson
Center Press, 1996), 2. del.
17
Gl. Abbé Raynal, Histoire philosophique et politique, des etab-
lissemens & du commerce des Européens dans les deux Indes
(Amsterdam: s. n., 1770); Lectures de Raynal: L’ Histoire des deux
Indes en Europe et en Amérique au XVIII
e
siècle, ur. H.-J. Lüsebrink
in M. Tietz, Studies on Voltaire and the Eighteenth Century 286
(Oxford: The Voltaire Foundation, 1991); Yves Benot, Diderot, de
l’athéisme à l’anticolonialisme (Pariz: Maspero, 1969), pogl. 10–12.
22
T ONÈI A. KUZMANIÆ
GLOBALIZACIJA IN EVROPSKA IDOLATRIJA
To besedilo je prispevek h »konstruktivnemu razbitju« monolitne,
celo iz marmornatega kosa izdelane (v pomenu poiesis) pred-
stave o Evropi, ki tukaj in zdaj naddoloča naša življenja. Skušal
bom vsaj nakazati, da pri govorenju o Evropi ne gre toliko za
quasi regulativno idejo, pač pa predvsem za dokaj primitivno ido-
latrijo
1
. Ta v nič kaj prijaznih (pravzaprav svinčenih in celo krva-
vih) časih in prostorih t. i. Srednje in Vzhodne Evrope še posebej
izrazito v medijih tukajšnjega množičnega poneumljanja operira
več kot učinkovito. Gre za medijsko sforsirano predstavo o Evropi,
o kateri se ne samo govori, pač pa žal tudi misli kot o Nečem ali
celo o Nekom. Problem, s katerim se bom najprej soočil, je ravno
ta personalizacija Evrope v singularu, ki se ji stotine milijonov
srednjih in vzhodnih (vzhodnih od česa, od Raja?) Evropejcev na
vsak način skuša približati. Še slabše, gre za Evropo, ki jo
dobesedno moledujejo, naj jih pripozna in sprejme v svoje baje
široko in toplo naročje.
EVROPSKA IDOLATRIJA
Kot da bi v Evropi videli zgolj neko novo ime za boginjo (prim.
Mastnak 1998), za katero se – vsaj tako jo interpretiram sam –
pravzaprav skriva izzivalno naročje Device Marije. Z njeno
podobo so že tako in tako prenapolnjene tukajšnje nacionalne
beletristike ter še bolj t. i. sodobna, do idiotizma pripeljana pop
kultura (denimo glasbena). To, kar bi rad še posebej poudaril že
na izhodišču, je, da smo v danih postmodernih (za nekatere
»postreligioznih«) časih priče nekega novega paradoksa. Ne samo
da se nove religiozne strukture napadalno vsiljujejo v pojavnih
oblikah različnega newageovstva ter različnih drugih bolj ali
23
manj prizemnih praznoverij, pač pa se celo zdi, da vsakdanje,
običajne, celo politične stvari v očeh medijsko obdelanih kreatur
pridobivajo izključno svoje novoreligiozne oblike. To, da na osnovi
matrice eksodusa, torej pobega iz prekletstva komunizma, slavi-
mo Evropo kot »boginjo rešitve«, da se do nje obnašamo kot do
mita, ki se mu priklanjamo kot svojemu najnovejšem idolu, je po
mojem nekaj, kar je, ne samo pod ravnijo razumevanja subjekta v
krščanstvu, pač pa je nekaj politično izjemno nevarnega, česar bi
se bilo treba skrajno resno zavedati ter temu primerno delovati
2
.
Dalo bi se celo argumentirati, da je ravno ta in taka singularna
Evropa dojeta (pravzaprav verjeta) kot idol rešitve/Rešiteljica. Da
je torej ta Evropa in evropska idolatrija pravzaprav nekakšen
(post?)verski nadomestek za vse tiste milijone, ki niso več verni na
tradicionalen način, ki pa so konec koncev vendarle verni. Sedaj
kajpada na nek drug, bolj sodoben, predvsem pa družbeno spre-
jemljivejši način. Taka Evropa kot idol rešitve, kot Rešiteljica
(Evropa v funkciji Kaanana?) je tista do konca pripeljana, a še
vedno religiozna u-topika, ki tukaj in zdaj funkcionira kot nekakš-
na nadomestna, »civilna religija«, kot specifična »civilna vera«
(prim. Shanks 1995) sodobnega postsocialističnega moškega
3
, ki
temu pretirano poudarjenemu (najbrž zato, ker se čedalje bolj
zaveda vprašljivosti lastnega vztrajanja v tej drži) možu ponuja
istočasno dvojni užitek: vrhu vsega v tostranstvu. Po eni strani mu
omogoča, da še vedno veruje nevernim časom in duhovom
navkljub ter da se mu zaradi tega ni treba bojevati z lastnim
občutkom krivde neverovanja. Hkrati mu ponuja varljivi občutek,
da kot nejeverni vernik par excellence dejavno (še več: civilno)
sodeluje pri najnovejših političnih in siceršnjih dogodkih lastnega
časa. Skrb vzbujajoča dominanta kreature postsocialističnega
mačo vojskujočega se moža (dobesedno v vojnah ali pa v smislu
bojevanja na polju menedžmenta, športa, za svojo deželo
4
...), nje-
24
gova mentalna strukturiranost kot »ne vernega vernega bojevni-
ka« je potemtakem tisto, kar tukaj skušam odpreti kot enega
osrednjih problemov dane recepcije Evrope v formi singularne
evroidolatrije. Govor o Evropi in pozneje tudi o Evropah je potem-
takem del eksplikacije kompleksa »verujočega ne več  verovanja«
postsocialističnega moža-vojaka ali boljše, novega evromoža.
Seveda moža, ki se podaja v nove, tudi posodobljene križarske
vojne proti Neevropejcem
5
, toda to je plat, ki jo bom ob tej
priložnosti pustil ob strani.
PRVA DEMITOLOGIZACIJSKA PLAST
Prvi in po mojem mnenju odločilni korak za to, da bi idolu Evrope
oziroma temu, kar imenujem evropska idolatrija, odvzeli vsaj
tančico skritosti, s tem pa tudi vsaj kanček strašansko potentne
agitacijske in motivacijske moči
6
, ki jo le-ta premore, je proces
demitologizacije. To se pravi, da zadevo prezremo in jo začnemo
obravnavati kot mitološko, kot idolatrijsko konstrukcijo par excel-
lence. Skratka, da jo zapopademo kot nekaj vprašljivega, kot
nekaj, kar je vse prej kot samoumevno, naravno, od Boga dano …
Najprej bi kazalo odpreti problem na nivoju samega imena
(prim. npr. Mastnak 1998), torej na ravni najabstraktnejše
splošnosti idola kot takega. Predlagani prijem je dokaj preprost,
gre pa v smeri elementarnega pripoznavanja, da je tisto mistično
Nekaj ali celo Nekdo, s pomočjo česar danes imenujemo Evropo,
pravzaprav pluralno. Pluralno tako po svoji lastni naravi, po
zgodovini, kot naj bi bilo – posledično – pluralno tudi po svojih
ciljih. Drugače povedano, in tukaj je moj osrednji poudarek,
Evropa ni ne Ena in ne Eno, prav tako pa tudi ni Edina/o. Evrop
je več. Posledično je tudi idolov in idolatrij Evrope (lahko) več.
Idolatrija, mit je v tem, da s poudarjanjem zgolj ene – in problem
je ravno v tem – edine Evrope
7
dosežemo jezikovni in ideološki
25
obrat, pri katerem je vsaka od drugih, možnih pluralnih Evrop
subsumirana, posrkana ali pa vsaj skrita za to edino Evropo.
Skoraj odveč je pripomniti, da želi na ta način prav ta ena Evropa
sebe prikazati ne samo kot Eno, pač pa ravno tako tudi kot Prvo
ter Zadnjo (torej Edino mogočo in obenem Pravo) Evropo. Ta veri-
ga velikih začetnic kot znak izključitve pluralnosti, ki je nosilni
konstituens Evrope v singularu, je tisto, kar je najzahtevnejše in
česar se je treba najprej lotiti.
V nadaljevanju bom skušal nakazati nekaj najbolj izstopajočih,
najbolj oprijemljivih »podvrst« Evrope, ki se mi zdijo najbolj
dostopne in dojemljive manj pazljivemu in zahtevnemu bralcu
oziroma opazovalcu dogodkov. Prav ta bralec oziroma opazo-
valec, ki je edina, osrednja in zadnja tarča medijske obdelave
množičnega poneumljanja, je tisti subjekt, na katerega naslavljam
ta kratki zapis.
ANGLOSAŠKA PODEVROPA
Prva Podevropa ali vrsta Evrope, ki jo je razmeroma lahko videti
znotraj singularne mitološke velike Evrope, je tista, ki jo bom
pogojno imenoval anglosaška Evropa. To je tista Podevropa, ki se
v danih okoliščinah in razmerjih sil na stari celini bolj ali manj
vsebinsko identificira z Nato zavezništvom. Izenačevanje Evrope
in Nato zavezništva je postalo in tudi ostalo možno predvsem na
podlagi tistega, kar je ameriška zunanja politika (kajpada ne
brez vojske ZDA) uspela vzpostaviti v Evropi približno od zmage
na zahodni fronti (Normandija, Ardeni ...) ob izteku druge sve-
tovne vojne, še bolj intenzivno pa po njenem koncu. V mislih imam
vojaško prisotnost ZDA v Nemčiji, Italiji in drugod, simbolno in
tekstualno prisotnost tradicije ZDA v liberalnih ustavah teh in
nekaterih drugih držav (denimo Japonske) in splošno (pop) kul-
turo povojnega evropskega demokratičnega časa, ki obsega tako
26
medijsko globalizacijo kot tudi globalizacijo vrednot ter okusa (gl.
Barber 1996) ... Ko govorim o anglosaški Podevropi na nivoju
akterjev, imama najprej v mislih osrednjega akterja te anglosaške
evropske podigre v Evropi, in sicer Veliko Britanijo. Ne merim
toliko na Veliko Britanijo v pomenu njene iztekajoče se mitološke
imperialne veličine, pa tudi ne na Anglijo v pomenu njenega
najnovejšega boja za nacionalno identiteto oziroma spopadanja z
irskim, škotskim ali valeškim nacionalizmom identitet. Merim na
Veliko Britanijo z vso njeno postkolonialno navlako, skupaj z
njeno čedalje bolj izraženo nemočjo in frustracijo. Ne glede na to,
kdo se v tej in taki Veliki Britaniji trenutno nahaja na položaju
vladne oblasti – konzervativci ali laburisti oziroma morebiti celo
tamkajšnji lib-demovci – gre za zvrst vloge, ki je po padcu
velikokolonialne politike te transdržave bolj ali manj prenešena
na vlogo nekakšnega, nekoliko grobo rečeno, ameriškega buldo-
ga. Skoraj edino relevantno vprašanje v tem kontekstu
razumevanja je pravzaprav, kako močno, kdaj in koga bo ta bul-
dog ugriznil ter kakšne bodo posledice tega ugriza. Če je bilo
nekoč mogoče povsem upravičeno govoriti o tem, da v Sofiji ali v
Varšavi odpirajo dežnike, ko v Moskvi začne deževati, je v tem
smislu londonski prehlad najpogosteje znak washingtonske
pljučnice ali zgolj prehlada. V velikem delu Srednje in Vzhodne
Evrope (najbolj pa tam, kjer je najmočneje razvit tradicionalni
antirusizem kot stvarna stran proamerikanizma) obstajajo števil-
ni verniki te zvrsti evropske idolatrije. V Sloveniji so se, denimo,
celo institucionalizirali kot nekakšen lobi (Atlantski svet
Slovenije), svojo idolatrijo pa prakticirajo na posebnih seansah,
posvečenim molitvi k svojemu (novemu?) idolu.
Pred kakim letom dni so vernike te novejše evropske sekte (v
veliki meri predavatelji Katedre za obrambo na Fakulteti za
družbene vede Univerze v Ljubljani) ob obisku prvega človeka
27
Nata v časopisu Delo imenovali kar »možgani Slovenije«. Nekaj
podobnega obstaja tudi na Hrvaškem oziroma drugod po vsej
Srednji in Vzhodni Evropi, čeprav v drugačnih pojavnih oblikah.
Če tovrstno čislanje anglosaške podzvrsti Evrope ne obstaja med
navadnimi ljudmi na drugih nivojih, je prisotno vsaj na tistem
najbolj elementarnem, ki je v zadnjih desetletjih ali morebiti vse
prejšnje stoletje izhajalo iz vsakodnevnega, implicitnega ali
eksplicitnega odločanja na nivoju ljudsko-infantilnih simpatij/anti-
patij med »Rusi in Amerikanci«. Anglosaški sentiment se tako na
občem nivoju (celo znanstvene) abstrakcije kot tudi na vsakdanji
ravni običajnega (javnega) mnenja v dnevnopolitičnih prijemih
novinarjev pogosto izjemno dobro povezuje z oznakami, kot so:
liberalizem, človekove pravice, individualne svoboščine, svoboda
privatne lastnine, privatizacija ... Na najbolj pritličnih ravneh
vsakdanjega življenja pa tej drži sploh ni tuje povezovanje z devi-
zo, napisano na magičnih zelenih bankovcih: In God We Trust ...
Če bi se vam utegnilo zazdeti, da antikatoliška drža vernikov
anglosaške Podevrope in nuce nasprotuje tej moji postavitvi,
potem skušajte dodatno upoštevati, da Bog, za katerega tukaj gre
in ki se mu verjame, ni katoliški, pač pa je protestantski,
natančneje, puritanski Bog.
PODEVROPA EVROPSKE UNIJE
Druga, bolj izstopajoča Podevropa je, gledano s stališča evropske
zgodovine, za spoznanje mlajša. Gre za Evropo iz generacije pet-
desetih. Ta »nova« Podevropa izhaja predvsem iz številnih bodisi
eksplicitnih bodisi implicitnih sporazumov med Francijo in
Nemčijo, ki jim sekundira lepo število srednjih in manjših evrop-
skih držav. Skupni projekt teh dveh tradicionalno gospodujočih
evropskih kontinentalnih sil je svoje medsebojno evropsko sode-
lovanje začel pri urejanju problemov, povezanih z jeklom, in
28
drugih poslovnih prijemov. Nadaljeval se je skozi idejo in prakso
skupne valute. Vse kaže, da ima ta Podevropa aspiracije tudi pri
vzpostavitvi skupne policije in vojske (t. i. intervencijske sile). V
zadnjem času se ta vrsta Podevrope celo šemi s kvazikantovskimi
naravoslovnimi sanjami o skupnem (evropskem) državljanstvu,
govori se o federalizaciji Evrope, o evropski federaciji ... To
najnovejšo francosko-nemško Podevropo nikakor ne bi kazalo
izenačevati s prvo, se pravi z anglosaško. Seveda obstajajo ozke
in številne povezave ter celo neposredne medsebojne pogojenosti
obeh Podevrop, je pa vendarle možno in analitično tudi potrebno
govoriti (misliti) o bistveni razliki med obema.
Po eni plati je razlika v že omenjenem fiksiranju na Nato (prva,
anglosaška Podevropa), po drugi pa gre za fiksiranje na EU.
Zgodovinsko rečeno, čista razlika med tema dvema podzvrstema
Evrope poteka skozi nikoli pozabljeno ter še vedno vsaj implicitno
delujoče degaullovsko simbolno in realno nasprotovanje izenačitvi
Francije (Evrope) in Nata
8
.
Zagotovo lahko rečemo, da je realen naboj tovrstnega naspro-
tovanja in razlikovanja v zadnjih letih bistveno manj pomemben
in močan. Toda s simboli je na tem področju bistveno drugače. So
veliko bolj vztrajni, kot se to zdi na prvi pogled. Vernikov in pris-
tašev te zvrsti podevropske idolatrije je v postsocialističnih
državah bistveno več kot pristašev prvega (anglosaškega) idola.
Glavni predstavniki in ljudje, ki bi utegnili pasti pod oznako prak-
tikantov te idolatrije, so najprej narejeni iz t. i. nacional-
demokratskega, celo iz konzervativnega in manj iz liberalnega
testa, za katerega sem dejal, da je značilen za prvo idolatrijsko
podevropsko skupino. Toda ko omenjam konzervativnost, je treba
tukaj za razliko do zelenoliberalne devize In God We Trust opo-
zoriti na neko dokaj veliko (izrazito mnenjsko vplivno v postso-
cializmih) generacijo/skupino migrantov s področij nekdanje
29
Jugoslavije in drugod z Vzhoda. Ta je za razliko od prve, ki je naj-
pogosteje odhajala v anglosaške svetove (ZDA, Avstralija ...), v
glavnem delala v Nemčiji in v njej gravitirajočih evropskih sve-
tovih iz šestdesetih in sedemdesetih let. Kajpada tukaj ne gre za
katerokoli Nemčijo, pač pa za tisto Nemčijo, ki se vrednostno (tudi
mitološko) vrti okoli konzervativnih vrednot na liniji Adenauer-
Kohl-Strauss. Se pravi okoli vrednot, ki so še kako odprte poz-
nejšim neokonzervativnim prostranstvom ere Reagan-Thatcher.
Izjemno težko bi bilo namreč med pripadniki te podevropske ido-
latrije najti nekoga, ki bi bil pripravljen govoriti o Nemčiji v
pomenu Brandta, Schmidta, kaj šele Fischera in Schröderja. V
tem pomenu bi bilo treba vsaj na ravni znakov, simbolov nekoliko
bolj resno upoštevati prehod iz prve skupine (dolar kot zaščitni
znak) v drugo, v kateri se nemška marka (celo vrednostno izjem-
na postsocialistična ljubezen do DEM) nakazuje ne zgolj kot in
nuce božja kreacija, pač pa celo kot (domača) valuta (Bosna, de-
nimo), v kateri se izraža in preračunava tisto najbolj intimno in
lastno. Pretvarjanje »našega« v DEM utegne imeti dosti širše in
manj ugodne posledice od tistih banalnih, s katerimi se običajno
ukvarjajo ekonomisti, ko se jim dozdeva, da vrtajo po osnovah
človeške duše. Glede na ameriški dolar in nemško marko je
vloga evra očitno transcendentalna. Tudi to je dodaten razlog,
da nikakor ne bi kazalo izenačevati prve podevropske zvrsti z
drugo.
KATOLIŠKA PODEVROPA
Tretja zvrst Podevrope se mi zdi še najbolj pomembna za tista
okolja, v katerih je zgodovinsko prišlo do zmage protireformacije.
Torej tudi za take države, kot so Slovenija, Hrvaška ter številne
druge iz kroga postsocialističnih držav. Gre za zvrst Podevrope,
ki bi jo bilo treba okvirno imenovati krščanska, natančneje pa
30
katoliška Evropa. Podevropa katolicizma je tista Evropa, ki bi
pravzaprav hotela biti bolj katoliška od samega Vatikana.
9
Gre za izjemno močno, po mojem mnenju celo najmočnejšo
podzvrst Evrope. Obenem gre za možno nadevropsko
10
alterna-
tivo, ki je bolj ali manj potlačena in/ali nevidna, ter, kar je še bolj
zaskrbljujoče, pogostokrat podcenjena s strani vernikov prvega
(Nato) in drugega (EU) idola. Za ene in druge je namreč značilno
dokaj naivno upanje, da jo bodo prej ali slej uspešno vključili v
svoje načrte, v menda širše razumevanje Evrope. Se pravi, da jo
bodo subsumirali v lastno kombinatoriko tehnološko-integracij-
ske prihodnosti ter na ta način pacificirali to izrazito bojevito
11
katoliško zvrst podevropskega idola in idolatrijsko najbolj dode-
lane terenske mreže na nivoju mikrofizik civilnodružbenega vla-
danja. Rečeno v nekoliko bolj plastični podobi, gre za Evropo, ki
se najbolj izrazito prikazuje v govorih in besedilih ne samo
papeža, pač pa tudi politikov tipa Otto von Habsburg (tako drag
gost na Hrvaškem, v Avstriji, na Češkem in Poljskem ...). Ta vrsta
Podevrope je v Sloveniji najbolj prisotna v nastopih nadškofa
Rodeta ter v konceptih t. i. pomladnikov (Janša, Peterle, Bajuk ...),
na Hrvaškem v diskurzih desno usmerjenih strank in parastrank
ter še posebej katoliške cerkve in njenih medijskih organov (deni-
mo Glas koncila).
1/2 ALI » ŠE NE PODEVROPA«
T. i. Srednja in Vzhodna Evropa, ki bi se jo – vsaj zasilno in na pod-
lagi dogodkov v osemdesetih letih – večji del lahko razumelo kot
nekakšno posebno kombinacijo prve (anglosaške) in tretje
(katoliške) Evrope, je bila in ostala nekakšen kulturno, civil-
nodružbeni koncept-projekt. Zanj je značilno, da je predvsem
skušal odlepiti Poljsko, Češko, Madžarsko, Slovenijo, Hrvaško ...
od »Vzhoda«; tako od balkanskega (prim. Todorova 1997) (musli-
31
mansko-pravoslavnega) kot tudi od Vzhoda z veliko začetnico.
Torej od Rusije in Jugoslavije (dojete kajpada v kontekstu »komu-
nističnosti«, tj. neevropskosti kot substance
12
), kar se je tudi zgodi-
lo. Srednjeevropska Podevropa ali tisto, kar bi le pogojno lahko
imenovali četrta vrsta Podevrope, je nekakšna najnovejša
Podevropa. Toda potencialno to idilično in v očeh vernikov skraj-
no zaželeno podobo »skupinske slike z Evropo« kvari neka banal-
nost, tako rekoč drobnarija. Ta četrta forma Podevrope je nekaj,
kar bi kazalo natančnejše opredeliti, in sicer kot »še ne Evropa«,
ali pa kot Evropa, ki mora svoje evropejstvo (svojo »evropsko sub-
stanco, ki je šele zgolj potenca«
13
) šele dokazovati/prikazovati ter
v bližnji, a še povsem nevidni prihodnosti tudi dokazati
14
.
Gre za »še ne Podevropo«, ki nastaja po njej povsem zunanji
mehaniki razširjanja prvih treh nakazanih Podevrope oziroma ki
nastaja kot rezultanta njihovih medsebojnih odnosov, temelječih
na sili. Denimo širjenje Nata (zaščitni vojaški/jedrski dežnik), šir-
jenje katolicizma (rekatolizacija) ali pa širjenje EU (zaenkrat v
glavnem ekonomski vidiki). Vse te tri Podevrope domnevno Ene
in Edine Evrope se nam »še ne Podevropejcem« zaenkrat v
glavnem kažejo kot Eno in Isto, kot nekaj, kar se per definitionem
nikakor in pod nobenim pogojem ne bi smelo kazati kot notranje
razčlenjeno, iz preprostega razloga: vsaka od treh omenjenih
Podevrop (ki se, a propos, še kako bojujejo za naše glasove oziro-
ma za nas kot za sedanje in prihodnje evropske surovine) krvavo
računa na nas. In mi? Mi jim kot ovce, ki komaj čakajo na
striženje, nedvoumno odgovarjamo: »Glejte nas, tukaj smo, raču-
najte na nas.« Pri čemer domnevamo (točneje, verjamemo), da so
vse zgoraj omenjene in še številnejše druge »nekonfliktne
evropske sestavine« pravzaprav »eno in isto.« Tisto, kar bi kazalo
podčrtati na tem mestu vsaj kot simptom, pa je sama logika obsto-
ja Evrope na način, ki smo ga omenili. Se pravi, na način njene
32
razširitve. Torej na in nuce logiko svojevrstne postkolonialne
neenakosti, po kateri Evropa že vnaprej funkcionira kot kultura,
civilizacija, kot tisto dobro, uspešno, skratka kot tisto »oh in
sploh«. Skupno vsem trem omenjenim podevropskim zvrstem je
torej Evropa. Ko pa bliže pogledamo, kaj to skupno sploh je,
odkrijemo, da ni nič drugega kot njena logika obstoja, se pravi,
njena logika razširitve.
Na tej točki analitične evrokulminacije (v realnem življenju pri-
haja ravno na teh točkah do oprijemljivejših eksplozij, vkjučno s
tistimi vojaškimi), o kateri se tukaj in zdaj v glavnem ne misli, je
bolj ali manj jasno, da imamo opravka z nekakšno eksplicitno
smerjo razvoja, ki se brez kakršnegakoli skrivanja imenuje evrop-
sko širjenje proti Vzhodu. Še več, tudi sami ga tako dojemamo, le
da je to zdaj nekaj, kar je postalo naša ponotranjena želja in ne
več želja drugega oziroma drugih. Sama banalnost razvidnega se
zdi kot presežen dokaz nevprašljivosti tega početja.
V skorajda popolni odsotnosti česarkoli, kar bi brez večjih dvo-
mov lahko poimenoval »moja Evropa« oziroma s čimer bi se vsaj
delno lahko strinjal, se mi zdi še najbolj sprejemljiv teren za
možno pozitivacijo na področju političnega mišljenja in delovanja
v prihodnosti tisto, kar sem imenoval druga Podevropa ali Evropa
Evropske unije. Seveda šele pod pogojem, da skupaj s to Evropo
ne kupimo tudi vsega drugega (Evropa Nata in Evropa takega ali
drugačnega katoliškega fundamentalizma), kar se nam – in na to
bi morali biti veliko pozornejši
15
– prodaja v paketu po sistemu
take it or leave it.
16
Toliko o prvi plasti, pogojno rečeno o demitologizaciji koncep-
ta Evrope kot samostalnika z veliko začetnico, ki se nam ponuja
in prodaja in, kar je še bolj zaskrbljujoče, kar »mi« kot tako tudi
kupujemo: kot Eno in Edino.
17
33
ANTIPOLITIKA:
DRUGA DEMITOLOGIZACIJSKA PLAST
Na tej ravni se mi zdi nujno poudariti še dodatno skupno točko
vseh omenjenih podzvrsti Evrope. Poleg tega da vse (posamič ali
pa v svoji per definitionem nepredvidljivi rezultanti) funkcionira-
jo na način razširitve, so vrhu vsega še izrazito antipolitične (gl.
Kuzmanić 1997). Ni velikih dvomov o tem, da želi Nato v kontek-
stu globalizacije predvsem »transcendirati« države kot imanentne
stvaritve ničelne točke političnega. V Nato globalizacijski optiki se
mu državne meje kot tudi država nasploh nakazujejo podobno kot
v dominantno postpolitičnem liberalnem in konzervativnem
diskurzu, se pravi kot preživele politične skupnosti. Razumljivo,
logika poslovnosti (v starem jeziku logika kapitala, v še starejšem
logika oikos) vidi v državah predvsem odvečne meje in omejitve
(carine ...), ki le otežujejo ustrezno hiter obrat kapitala na ravni
planeta kot celote. Potencialno podobne učinke utegnejo imeti
tudi nekatere izjave J. Fischerja, oziroma njegov načrt, ki govori o
Evropski federaciji. Za krščansko katoliško varianto Podevrope
pa imamo nešteto dokazov, da je radikalno antipolitična, dolgo-
ročno celo eksplicitno antidržavna (cilj je katoliška oikos in ne
politična skupnost). Glede na to, da se je Srednja in Vzhodna
Evrope šele prebila do lastnih držav, ima še vedno nekatere
potenciale (bolj na ravni »srca« kot v mediju mišljenja), ki bi na
podlagi izkušenj iz osemdesetih let morebiti lahko prispevali k
ideji ohranitve države kot potencialno ničelne točke skupnosti
politično enakih. Toda pospešeno bežanje od Vzhoda v Nato
(prim. Kuzmanić 1999b) ali v nekakšno parakatoliško zvezo
enako verujočih – to še posebej velja za Poljsko, Hrvaško pod
Tuđmanom, delno pa tudi za Slovenijo – vsebuje potenciale
radikalno antidržavnega in antipolitičnega ...
18
34
Toda to še ni vse, na kar je treba opozoriti na ravni antipolitike.
Tukaj je še presežen, tudi časovno najnovejši moment. Za lažjo
predstavitev
19
težave, s katero se bomo morali v prihodnje ukvar-
jati, se bom nekoliko tesneje oprijel enega pomembnejših evroide-
ologov devetdesetih, Michela Foucherja. V zaključnih odstavkih
svoje sedaj že slavne La république européenne pravi eksplicitno
takole: »Politična Evropa (ta, ki prihaja, nova Evropa želje, op. T.
K.) je nadnacionalna institucija, vzpostavljena na podlagi pogodb,
toda brez ene ustave … To torej ni država. Proizvaja pa pravo, ki
je naddoločeno nacionalnim pravnim sistemom« (Foucher 2000,
157). Do tovrstne (potencialne?) realnosti je avtor vsaj za silo kri-
tičen, toda takoj na naslednji strani govori o tem, da so »Pub, pub-
lic house ali Weinstube … metafore javnega prostora«. Še več,
»‘Javen prostor’ ni nič drugega kot prostor prometa ekonomskih
in kulturnih dobrin, pravnih norm in političnih odločitev …« (prav
tam, 158). Višek doseže tovrstna antipolitična postavitev na točki,
kjer Foucher pravi, da je na ravni Evrope – to je torej zaželeni cilj
– »treba uporabiti skupno obliko regulacije, ki bo istočasno
tehnična in politična« (prav tam, 158). Do vdora tehničnosti v poli-
tičnost ali bolje, do njune izenačitve, v kateri – o tem smo se lahko
poučili na neštetih primerih zadnjih stoletij – tehnika (tu je
postavljeno »tisto družbeno«) per definitionem pohrusta politično,
pa avtor nima nobenega zadržka. Še več, ne vidi, da bi se kaj
takega sploh lahko zgodilo, kaj šele da je kaj takega sploh omem-
be vredno. Zdi se celo, da je tovrsten spregled dobesedno v funkci-
ji naslednjega – zdaj že agresivnega – stališča, ki se glasi: »Minili
so časi introvertirane Evrope, ki v sebi sami išče edini razlog
obstoja« (prav tam, 159). Temu se v starih dobrih kategorijah reče
kajpada »geopolitika«, ki pa s stališča Evrope in njene zgodovine
ni nič novega. To ve tudi Foucher, zato geopolitiki pristavi – tukaj
je ključna točka, nekakšen »evropski novum« – Lutwarkov kon-
35
cept »geoekonomije« (prav tam, 147). Do koncepta ima Foucher
najprej »distančen odnos«, ko pa bi bilo treba postaviti politično
vprašljivost tovrstnega koncepta Evrope navznoter, najde
»klasični« izhod jasno navzven. Vpelje nič drugega kot ekstrover-
tirano Evropo. Drugače povedano: ko Foucher spregovori v
starem dobrem webrovskem jeziku družboslovne ekspanzije z
začetka dvajsetega stoletja (prim. Mommsen 1984), takoj dobimo
pristno evropsko mobilizacijo navzven, v smislu, da je treba mobi-
lizirati vse sile, ki bodo iz introvertirane Evrope napravile ekstro-
vertirano Evropo. Še več, z značilnim francoskim pristavkom, da
je tovrstna ekstrovertirana Evropa pravzaprav nekakšna »naloga
razsvetljencev« (Foucher 2000, 160) enaindvajsetega stoletja.
Mehanika, ki poganja ta način antipolitičnega umevanja, je jasno
hobbesovski commonwill
20
, ki pa bi jo morali, če bi zares skušali
misliti o zadevi z vsemi njenimi posledicami, v Foucherjevi različi-
ci krstiti z nemogočo oznako »geodružbenost«.
Kaj mislim s tem? V strahu pred Ameriko (predvsem ta nega-
tivna sila je pogonska energija nastajanja nove Evrope), v iskanju
»akta emancipacije pred Ameriko« (prav tam, 155) se Evropa
zapleta v že videno, ameriško zapletanje v družbeno. Le da bolj
nedolžno in toliko globlje oziroma bolj radikalno kot ZDA nekoč,
kajti zadeve potekajo v bistveno bolj zapletenih (globalizacijskih)
časih. Če (post)moderna uspešno ureja (zlepa ali zgrda) politiko,
nadzira ekonomijo, pa se na stežaj odpira najbolj nevarnemu
postmodernemu elementu, ki je transcendentalen tako glede na
politiko kot na ekonomijo. To pa je tisto, kar imenujem družbeno
in od koder izpeljem nemogočega spačka, se pravi to, kar sem po
analogiji z geopolitiko in geoekonomijo imenoval »geodružbeno«.
To, kar se danes globalizira in na valovih česar bi Evropa rada za-
jahala (pa bo seveda pojahana), namreč ni globalizacija politike
(iz tega primitivnega umevanja praviloma sledi antiamerikanizem)
36
in ne ekonomije (kapitalizem
21
). To, kar se danes globalizira, je
družbeno samo, ki je veliko širše, globlje in nevarnejše, kot je
bil kapitalizem oziroma globalizacija kapitalizma kdajkoli.
Globalizacija kapitalizma je nekaj, kar je bilo pred tem in kar je
bilo najbolj intenzivno opravljeno po drugi svetovni vojni (tisto,
kar je še vedno bolj ali manj dojeto kot »kapitalistična ekonomi-
ja«). Tudi in predvsem zato govorim o nemogočem spačku, ki sem
ga imenoval »geodružbeno«. Rečeno s pomočjo Roze Luxemburg:
ni več kapitalizem tisti, ki si podreja (in od njih živi) druge in dru-
gačne načine produkcije (Marxova dikcija), pač pa se vsi načini
produkcije (ekonomije), vključno s kapitalistično, podrejajo v
smislu, da se podružbljajo oziroma globalizirajo/mondializirajo
v novo celoto, ki ni več »kapitalistična«, pač pa dobesedno
družbena. Tistim, ki smo prestali socializme, bi naj bilo vsaj
načeloma laže razumeti procese podružbljanja, le da tokrat ne
gre za podružbljanje socializma, pač pa se podružblja kapitali-
zem. S tem samo na prvi pogled kontradiktornim izrazom, ki bo
številnim izzvenel kot leseno železno, kajpada ne želim reči, da se
podružbljata lastnina in družbena moč, pač pa predvsem to, da
kapital/izem postaja podružbljena, če hočete javna reč, ki
povsem zasede možen prostor politike (zato govorim o antipoliti-
ki), za katerega bi se kazalo potegniti. Tega pa ne moremo storiti,
če se po robu postavimo zgolj tistemu kapitalističnemu (se pravi
neki »kakšnosti«, načinovnosti) in ne družbenemu kot takemu.
Toda tudi to, kar kapitalizem počne kot subjekt, se ne zgodi brez
posledic za kapitalizem sam. Saj s tem iz neke načeloma privatne
reči (privatno prilaščanje, bi rekel Marx) in političnega sistema
vladanja (sistematika kapitalističnih držav) postaja družbena in
družabna, globalna reč, in sicer v totalizirajočem (totalnem)
razponu od makro politik Združenih narodov do intime vsakega
med nami
22
. Kapitalizem skratka ni več nikakršna občost, ki 
37
požira posebnost/i, ni nič takega, kar bi se dalo misliti v kategori-
jah »še ni«, pač pa je nekaj, kar postane dostopno samo pod pogo-
jem, da ga razumemo kot nekaj, kar »že je«. Sam kapitalizem
glede na globalizacijo družbenega ni več nekaj občega, pač pa
nekaj posebnega. Ko govorim o podružbljanju kapitala/kapitaliz-
ma, hočem reči (zavoljo razumevanja bom zadeve marksovsko
ubesedil), da se je kapital/izem na globalen način samoukinil, kar
pomeni udejanil in postal gosta mreža več neeksistirajočih
posebnosti (tudi tistih kapitalističnih) ter je kot tak podružbljen
oziroma je na najboljši poti samovzpostavitve kot totalne družbe
in ne več zgolj kapitala. Kapitalizem ni več predvsem udejan-
jenost njegove »kakšnosti« (kapitalističnosti), pač pa predvsem
njegovega (sedaj nadrejenega) »kajstva«. In to kajstvo je tisto
družbeno oziroma Družba na ravni globalnega, torej globalna
družba. Prav ta obrat oziroma razvoj (samoizguba kapitalistične
občosti), ki si ga lahko predstavljamo tudi kot (samo)instrumen-
talizacijo vseh posebnosti (predvsem posameznic in posame-
znikov) in same prejšnje občosti kapitalizma, je – po mojem –
eden od ključev za razumevanje globalizacije kot radikalne
podružbljenosti/mondializacije ali globalne družbe. Toda pri tej
zadnji opredelitvi se je treba pomuditi nekoliko dlje, saj nima tis-
tega samoumevnega pomena, ki mu ga ponavadi pripisuje
družboslovje. Tukaj namreč ne gre za banalno ugotavljanje na
ravni predročnosti, ki govori o svetovni vasi, družabnosti vseh ter
globalni družbi kot to sugestivno in tako naravno izzveni iz nič
hudega slutečih družboslovnih teorij. Te in podobne »objektivne
ugotovitve«
23
, ki smo jim priče vse obdobje po drugi svetovni
vojni, so imele in imajo še kako močan projektivni naboj ali željo
kapitala samega, če naj uporabim te zakrivajoče izraze. Tako
nezabavno je danes gledati neštete samovšečne družboslovce, ki
nikakor ne morejo najti ustrezne pojasnitve globalizacije, še
38
vedno pa si domišljajo, da so oni (s svojimi vedami vred) tukaj
samo in predvsem zato, da bi pojasnjevali družbo. Res pa je nekaj
nasprotnega in predvsem s tem imamo današnje generacije nez-
nanske težave: družboslovje je tukaj ravno zato, da prepreči
razumevanje družbe, družbenega in še posebej globalne Družbe.
Kot tako ga je iznašel in ubesedil Comte, kot sociokracijo ali kot
vladavino družbenega in družbe.
24
Vladavina predvsem v smislu
ustvarjanja družbe in družbenega
25
, s čimer imamo danes opra-
viti v najbolj radikalni obliki in o kateri družboslovje dobesedno
več nima kaj povedati. Odtod sledi tudi to, o čemer se danes čedal-
je bolj na glas govori, se pravi »kriza družboslovja«.
Skratka, to kar se mi zdi najbolj pomembno podčrtati v danem
kontekstu, je, da so vsi omenjeni koncepti Podevrop, tako njihove
mitologije kot tudi njihove realnosti, izrazito antipolitične pa tudi
antidržavne narave
26
. Način, kako sam vidim stvari, in mesto, od
koder izgovarjam ta premislek, pa je antipolitičnemu ravno
nasproten. Gre v smeri rehabilitacije politike, predvsem pa v
smeri rehabilitacije suverenosti. Jasno da ne v smeri rehabilitaci-
je suverenosti, dojete na hobbesovsko-webrovski (prim. Hobbes
1985, 1998; Weber 1994), pač pa na arendtovski način (prim.
Jalušič 1996): ne suverenosti kot izključno suverenosti države,
temveč tudi kot politične vrhovnosti državljanke in državljana
oziroma istočasne suverenosti vseh prebivalcev in prebivalk neke
države (ohranitev političnega naboja človekovih pravic).
GLOBALIZACIJA KOT KONTEKST
Razmišljati o današnji Evropi/Evropah pomeni zame razmišljati
o kontekstu/ih globalizacije. V tem smislu nista Evropa/e in
evropeizacija/e nič drugega kot eden od možnih načinov globa-
lizacije, procesa, ki se mu bomo – nolens volens – morali postaviti
po robu – vsaj na nekaterih ravneh. Pač tam, kjer smo lahko
39
učinkoviti. Možnost v tem smislu vidim predvsem v kontekstu, ki
sem ga opredelil kot suverenost. Suverenost zgolj v podobi su-
verenosti države ne le da postaja vprašljiva ter da jo bo iz leta v
leto čedalje teže braniti, temveč je problematična tudi v tem, da ni
(več) zadosten kontekst za tisto, kar od nje implicitno pričakuje-
mo: tako ali drugačno neodvisnost, samostojnost, svobodo ali celo
enakost posameznikov in posameznic. Globalizacija sama nas
predvsem kot globalni kontekst najprej postavlja pred izziv, naj
storimo korak naprej (pravzaprav nazaj) od suverenosti države.
Korak nazaj v že omenjeni smeri vrhovnosti politične posame-
znice in posameznika. Tako postaja potrebna ne le suverenost
države, pač pa tudi in predvsem suverenost politične posame-
znice in posameznika ter istočasno omogočanje oblikovanja
novih (suverenih) držav. Suverenost države v času globalizacije
razumem kot nujno in potrebno, toda obenem kot ničelno točko
politične enakosti in svobode. Istočasno jo razumem tudi kot
točko, ki za potrebe današnjega časa ter za potrebe generacij, ki
prihajajo, postaja bistveno nezadostna. To, kar se mi nakazuje kot
možna perspektiva uspešnega postavljanja po robu (postavitev
meja) naravnim procesom globalizacije in/ali družbenega, je
torej suverenost državljanke in državljana ter istočasno vseh pre-
bivalcev neke države in držav nasploh. Ne več države kot zaprtega
zoološkega rezervata za pripadnike nekega nacionalnega rodu,
pač pa kot aristotelovske politične skupnosti v smislu politike
koinonia. Ne več torej die zivile Gesellschaft, še manj pa kakšne
die politische Gemeinschaft. Zaman bi bilo iskati globalizacijsko
alternativo znotraj konzervativnega Tönniesovega konceptualne-
ga aparata (Tönnies 1963), padli bi le (točno to današnje družbo-
slovje počne) v luknjo družbenega brez kakršnekoli možnosti
mišljenja, kaj šele delovanja zoper družbo, družbeno, v končni
instanci globalno Družbo.
40
Ko govorim o Evropi in globalizaciji, se mi zdi bistveno braniti
ne samo suverene države v smislu suverenosti naroda in/ali
nacionalne (z)družbe, ampak predvsem suverenost politike. Ne
torej v smislu suverenosti nacije-države oziroma suverenosti
nacionalnih skupnostih (kot tistega nacional-družbenega) pač pa
države kot politične skupnosti, znotraj katere bi se v pogojih poli-
tične enakosti in svobode morebiti moglo ponovno računati na
pojav/obstoj politične posameznice in posameznika. Ne vidim
namreč druge možnosti, kakor da se postavimo po robu globa-
lizaciji najprej od znotraj. Na vprašanje, kako parirati vdoru glo-
balne kreature družbenega bitja, ki se oglaša le še na paritveni
denarni zov menedžerskih diskurzov, odgovarjam, da je antigloba-
lizacijskim gibanjem nujno treba pristaviti in morebiti celo pred-
postaviti politične boje znotraj že obstoječih in nastajočih držav.
Rad bi opozoril še na tako pogosto prisotno implicitno izenače-
vanje globalizacije in amerikanizacije, kar je skrajno priljubljeno
pri največjem številu tukajšnjih medijev. Gre za medijske izdelke,
ki se vpisujejo v tisto, kar sem označil kot govor iz pozicije druge,
tretje in tretje in pol Podevrope, in kar najprej govori o značilni
podevropski nerazgledanosti. T. i. »še ne Evropejci« bi morali
namesto narcisoidne zagledanosti v globine lastne avtentičnosti
in preteklosti nekoliko bolj upoštevati dejstva, da je iz Amerike v
občo, torej tudi v evropsko zgodovino prišlo preveč dobrih (tudi
politično dobrih) reči (Arendt 1965), ki jih nikakor ne bi kazalo
vreči skozi okno.
Ko govorimo o globalizaciji bi se to ne tako maloštevilno, pred-
vsem pa konzervativno medijsko bratstvo moralo nekoliko bolj
bati nekaterih (tudi naštetih) evropskih konceptov globalizacije
(evropeizacije) kot pa ameriške in Amerike. Denimo, dosti bolj
nevarno za okolja, v katerih živimo v strahu pred t. i. amerika-
nizacijo, bi bila evropeizacija, dojeta kot »rekatolizacija«, ki je bila
41
tako močno prisotna na Hrvaškem še do včeraj. Drugače
povedano, zelo potrebna bi nam bila zavest o tem, da globalizaci-
ja govori različne jezike in ne samo ameriško različico
angleščine. Govori denimo japonščino, nemščino, švedščino, a že
jutri lahko spregovori tudi v poljščini, španščini oziroma celo v la-
tinščini. Globalizacija, denimo v Sarajevu, danes govori predvsem
slovenščino (Merkator).
OPOMBE
1
Besedo idolatrija uporabljam v najbolj običajnem pomenu, in
sicer kot malikovanje, čaščenje, oboževanje malikov.
2
Napak bi bilo problem opredeliti kot nekakšno »poganstvo«, saj bi
s tem prijemom vnaprej zagrebli antično mišljenje in samo možnost
delovanja. S tem bi iz danega, a skopega arzenala mišljenjskih in
siceršnjih orodij, ki so nam na voljo, zavrgli vsaj en silno pomemben
mišljenjski pripomoček, ki ga lahko poiščemo ravno med antični-
mi »pogani«.
3
Bistveno manj se to nanaša na ženske, kajti v izrazito mačo nas-
trojenem postsocialističnem neokonzervativizmu (prim. Kuzmanić
pred objavo) se le-te še vedno niso prebile do kraljestva novega
verovanja, ki je zaenkrat (podobno kot politika nasploh) rezervi-
rana za može.
4
Ne gre torej za Ubi bene, ibi patria, pač pa za Ubi patria, ibi bene
matrico razumevanja. 
5
Govoriti o ksenofobiji in rasizmu v postsocializmu in ne razumeti
»ne več versko versko« strukturiranosti postsocialstičnega moža
je postalo dobesedno nemogoče.
6
Njena enormna moč ni več situirana v Njegoševem »topuzu« in
ravno tako ne izhaja iz medija cerkvene govorice. Še več, sploh ne
42
funkcionira na ravni besed. Njeno domovanje je v/na sliki. 
Natančneje, na prvi pogled nedotakljiva avra evropskega neomo-
noteizma nastaja na točki dotika televizije in televiziranih ljudi, za
katere – če je verjeti Umbertu Ecu – velja formula pensare con gli
occhi, guardare con la testa (prim. Eco 1991).
7
Ne morem si kaj, da ob tem ne bi opomnil na pregovorno
Tuđmanovo odkritost, ko je ob vsaki nekoliko bolj svečani pri-
ložnosti ta nekdanji hrvaški general in vodja hrvatskog pučanstva
z neponovljivimi naboji zanosa in ponosa govoril o Jedinoj nam
Hrvatskoj. Mistična konstrukcija Hrvaške v tem primeru je lahko
bila/ostala učinkovita le pod pogojem, da je Hrvaška bila Ena in
Edina. Podobno je z Evropo. Brž ko jo dekonstruiramo na ravni
monolitnosti samega (jezikovnega) poimenovanja, se začne naka-
zovati (tudi funkcionirati) v povsem drugačnih, bistveno bolj
tostranskih podobah.
8
Če je nek slaven De Gaullov predhodnik pogostokrat znal
zabičati, »Država, to sem jaz«, je povojno francosko (De Gaullovo)
zunanjo politiko vsaj v njenem mitološkem segmentu moč brati
tudi kot nič manj skromni rek »Evropa, to sem jaz« oziroma
»Evropa, to smi mi« (Francozi).
9
Sveti Oče Wojtyła ni slučajno skušal padec komunistične sis-
tematike kapitalizirati tako, da je osrednjo zaslugo za te spre-
membe interpretativno pripisal prav katoliški cerkvi, v končni
instanci pa sebi samemu. V tem kontekstu bi bilo degaullovsko
»Evropa, to sem jaz« moč dojeti tudi kot vatikanski »Evropa, to
smo mi«. Tisti, ki spremljajo verski tisk od Slovenije in Hrvaške tja
do Poljske, predobro vedo, da je ravno ta, v glavnem neizrečena
podstat tisto, kar organizira ves najsodobnejši tehnološko-poli-
tični diskurz rimskokatoliške cerkve.
10
Nota bene: to je pravzaprav edina današnja Podevropa, ki je
bila že stoletja sinonim za Evropo kot takšno, da ne rečem pravil-
43
neje: za nekaj, kar bi na podlagi zgodovinske evidence brez večjih
zadržkov lahko imenovali Nadevropa.
11
Program katoliške cerkve zadnjih desetletij, torej znotraj ob-
dobja, v katerem je le-ta čedalje radikalneje odstopala od
zaključkov Drugega vatikanskega koncila, je bil in tudi ostal
eksplicitno opredeljen kot rekatolizacija. Torej kot ponovna (po
padcu komunističnega ateizma) katolizacija (pokristjanjenje zad-
njega vala) širnih morij tako slovanskih svetov kot tudi drugih,
bližnjih ali bolj oddaljenih duhovnih in geografskih prostranstev.
Obnašanje slovenske RKC ob nedavnem referendumu o oploje-
vanju je bilo v tem pogledu več kot zgovorno.
12
Komunizem v teh izrazito antikomunističnih percepcijah doživi
silno pomembno metarmofozo, ki lahko dokaj natančno diagno-
sticira samo mesto antikomunističnega izjavljanja. Pojav kot je
komunizem, ki je po svojem izvoru par excellence zahodni in
zahodnoevropski pojav (francoski, nemški ali angleški), v teh pur-
gatoričnih interpretacijah velja za imanentno vzhodnjaško reč.
13
Dejansko gre za »pravšnjost«, torej avtentičnost v imanentnem
Sonderweg pomenu, ki sem ga že nakazal (Kuzmanić 2001) in ki
ima svoje korenine v bližnji nemški preteklosti, ki je kulminirala v
avtorjih, kot so Weber (prim. Mommsen 1984), Schmitt (1994),
Heidegger ... 
14
Obstaja resna možnost, da bo treba procese t. i. približevanja
Evropi že v bližnji prihodnosti tematizirati na način prastarega
vica o komunizmu iz stalinističnih časov. Radio Erevan je takrat
skušal definirati komunizem kot točko na horizontu, ki se čedalje
bolj oddaljuje, kolikor bolj se ji približujemo. Da je Evropa v glavah
postsocialističnih podanikov tisto, kar je še do včeraj bil komu-
nizem (se pravi nekakšna obljubljena dežela oziroma svojevrstni
Kanaan za »izbrana ljudstva«), je nekaj, kar lahko tukaj jemljemo
zgolj kot pomožno hipotezo.
44
15
V času pisanja tega besedila poteka na slovenski notranji poli-
tični sceni spopad okrog sporazuma države z Vatikanom. Bolj ali
manj popolna nevednost in nezavedanje o posledicah takega
koraka je tako osupljivo prisotna, da človek včasih ne ve več ali bi
se smejal ali jokal. 
16
Če si na tem mestu privoščim futuristično eskapado, bi dejal,
da je ravno situacija take it or leave it tista, ki bi znala v prihod-
nosti zelo verjetno postati splošni obrazec našega življenja. Žal s
to razliko, da se ne bo več dalo zadeve kar tako »ne vzeti«.
17
Če je sploh mogoče govoriti o »eni Evropi«, potem je lahko to
poleg »ene logike širjenja« kvečjemu še neka konkretna in nepo-
novljiva razultanta vseh naštetih in ne naštetih, torej drugih in
drugačnih Podevrop.
18
O povezavah antipolitičnega s šovinističnim in rasističnim
prim. Kuzmanić (1999a).
19
Tukaj gre lahko zgolj za napoved zahtevnejših razprav, ki nas
čakajo, oziroma iskanj, ki so po svojih rezultatih vse prej kot pred-
vidljiva.
20
Na nekatere nore antipolitične posledice Hobbesovega kon-
cepta sem opozoril že v svoji antipolitiki, v poglavju, posvečenem
Hobbesu. Prim. Kuzmanić (1997).
21
Nič hudega sluteči antiglobalisti, ki se na valovih obče veljavne
antipolitičnosti (postpolitike) donkihotovsko samorazumejo kot
antikapitalisti, se pravzaprav nahajajo v prvih vrstah decentrali-
zacije in podružbljanja. Tudi kapitala in kapitalizma, ki bi ga radi
»demokratizirali«. Kajpada ne vedoč, da je ravno demokratizacija
tista prava želja kapitala in kapitalizma in da je tudi to (se pravi
demokratizacija) eno izmed (sicer lepih) imen za to, čemur danes
rečemo globalizacija. 
45
22
Eno najboljših študij o tem je prispeval Sennett (prim. 1998).
23
Nosilni tovrstni ideologem je bil tisti, ki je na začetku (bojda
skrajno znanstveno, nevtralno in objektivno, takorekoč logično-
naravno) tako nedolžno govoril o odprti družbi, danes pa se sama
logika tudi nosilcev odprtosti (denimo Soros) obrača v smer
kriznosti. Prim. denimo Soros (1999). 
24
Več v moji Antipolitiki, poglavje posvečeno Comtu (Kuzmanić
1997).
25
Vzvišenemu patosu objektivnega, ki se še vedno lahko zmrdu-
je nad izsledki H. Arendt (denimo v Vita Activa) o družbi in
družbenem in ki še vedno domneva, da je »družba od vekomaj
tukaj«, bom pod nos pomolil eno manj oporečnih raziskav izpod
peresa Sergea Moscovicija (prim. Moscovici 1993).
26
Zamolčanje tega analitičnega in političnega elementa bi pome-
nilo odpirati vrata za radikalno desno kritiko Evrope, ki se pod
Haiderjevim in Berlusconijevim vodstvom že nakazuje kot jasna
evropska alternativa. Gre za zelo močno argumentacijsko in
praktično izbiro, ki ji je dokaj težko parirati, ki pa stavi predvsem
na ogroženost majhnih narodov. Skratka, že jutri se lahko pojavi
situacija, v kateri se kot »edina rešitev pred Evropo« (pred tisto
Eno, Edino in Zadnjo) pojavita heiderjevska ksenofobnost in
rasizem. Velja tudi obratno. Ena, Edina in Zadnja Evropa še kako
zna (to je že storila) ravno Heiderja postaviti kot krovni argument
svoje eksistence (v smislu obrambe pred njim). Si je sploh moč
zamisliti zagatnejšo situacijo, kot bi utegnila biti ta, v kateri se
lahko med kladivom in nakovalom znajdemo že jutri?
46
LITERATURA
Arendt, H. 1965. On Revolution. London: Penguin books.
———. 1996. Vita Activa. Ljubljana: Krt.
Barber, B. 1996. Jihad vs. McWorld. New York: Ballantine Books.
Eco, U. 1991. Dalla periferia dell’ impero, Cronache da un nuovo
medioevo. Milano: Tascabili, Bompiani.
Foucher, M. 2000. Evropska republika. Beograd.
Hobbes, T. 1985. Leviathan. London: Penguin Classics.
———. 1998. On the Citizen. Cambridge: Cambridge University
Press.
Jalušič, V. 1996. Die Gewalt und das Politische bei Hannah Arendt.
Doktorska disertacija, dunajska univerza, Dunaj.
Kuzmanić, T. 1997. Ustvarjanje antipolitike, elementi genealogije
družboslovja. Ljubljana: ZPS.
———. 1999a. Bitja s pol strešice/Hate Speech in Slovenia. Ljubljana:
OSI.
———. 1999b. Slovenia: From Yugoslavia to the Middle of Nowhere?
V Democratization in Central and Eastern Europe, ur. M. Kaldor
in I. Vejvoda. London: Pinter.
———. 2001. Ekstremnost centra. V Mit o zmagi levice, 26–51.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
———. Pred objavo. Postsocializem kot neokonzervativizem.
Mastnak, T.  1998. Evropa med evolucijo in evtanazijo. Ljubljana:
SH.
Moscovici, S. 1993. The Invention of Society. Cambridge: Polity
Press.
Mommsen, W. J. 1984. Max Weber and German Politics 1890–1920.
Chicago: University of Chicago Press.
Shanks, A. 1995. Civil Society, Civil Religion. Oxford: Blackwell.
Schmitt, C. 1994. Tri razprave. Ljubljana: Krt.
47
Sennett, R. 1998. The Corrosion of Character. New York: W. W.
Norton & Company.
Soros, G. 1999. Kriza globalnega kapitalizma. Odprta družba v
nevarnosti. Ljubljana: CZ.
Todorova, M. 1997. Imagining the Balkans. Oxford: Oxford
University Press.
Tönnies, F. 1963. Community & Soceity. Gemeinschaft und
Gesellschaft. Prev. C. P. Loomis. New York: Harper.
Weber, M. 1994. Political Writings. Oxford: Cambridge University
Press.
48
I RENA B RINAR
DVA OBRAZA BOGA JANUSA –
EVROPSKE UNIJE
UVOD
Predstava o človeškem obrazu Evrope, ki jo je v nekem svojem
govoru uporabil Willy Brandt (Laffan 1996), postavlja vprašanje,
kakšen obraz ima Evropa danes. Selektivna in nepopolna pred-
stava integriranega Evropejca, katerega podoba se pogosto
povezuje z Evropskimi skupnostmi (ES) oziroma Evropsko unijo
(EU)
1
, bi bila lahko naslednja: belopolt, uspešen in lojalen
demokrat. Toda Evropa predstavlja tudi veliko neuspešnih pro-
jektov zunaj te poenostavljene podobe. Nenazadnje so številni
Neevropejci, ki prebivajo tu/tam in so politično in ekonomsko
izključeni iz t. i. nouvelle Europe, primer takega neuspeha. Zdi se,
da je laže definirati, kaj Evropa ni, kot pa, kaj Evropa je. Problem
je v tem, da Evropa potrebuje lastno (ekskluzivno) identiteto, ki se
mora razlikovati od drugih, če naj se pokaže v vsej svoji moči. Ta
identiteta pa se zavestno gradi na odporu do drugih/drugačnih,
tako tistih zunaj njenih meja z vzpostavitvijo zunanjih meja EU,
kot tudi do tistih znotraj njenih meja, ki so zaradi različnih razlo-
gov na robu zaradi dejstva, ker nimajo državljanstva katere od
članic EU in s tem tudi ne državljanstva EU. Identiteta se gradi v
negativni obliki – zoper drugačne, ki so na en ali drug način
izključeni. Evropa je vse tisto, kar oni niso, in obratno, Evropa ni,
kar oni so. S poveličevanjem ekonomskih uspehov integracije,
evropskih kulturnih in demokratičnih vrednot, simbolov evropske
pripadnosti, kot so zastava in himna, se ustvarja predstava o
posebnosti in superiornosti. In kdo to najbolj rabi? Odrinjeni,
zapostavljeni, nezaposleni »evropski državljani«, ki iščejo svoje
pravice v poudarjanju razlik do tujcev, do tistih drugih. Evropske
49
države, ki so z združevanjem rešile nacionalne antagonizme, ki so
stoletja povzročali krvave spopade med njimi samimi, sedaj s
poudarjanjem svoje ekskluzivnosti do drugih ustvarjajo nacionali-
zem (v negativnem smislu) na evropski ravni. Razprava o tem, da
je integracija izključujoča in elitistična, ni nova. Vendar pa se je po
petdesetih letih načrtne integracije obnovila potreba, da se
vprašamo o ekskluzivnosti integracijskega procesa, ki je vedno
večje žarišče diskriminacije (Burca 1997).
Razvoj dogodkov od Enotne evropske listine dalje (1987) kaže
na ponavljajočo se predstavo o mitu o EU, ki da je v celoti predana
demokraciji in demokratičnim vrednotam. Konstrukt državljanst-
va EU, ki naj bi upravičencem zagotavljal sodelovanje v poli-
tičnem procesu na evropski ravni, naj bi služil idealistični pred-
stavi o integraciji, ki prehaja iz tržno (ekonomsko) naravnane
faze v politično. Določbe, ki urejajo pravice evropskih državlja-
nov, bi lahko jemali kot samoumeven proces institucionalizacije
EU kot politične entitete. Vendar pa se omenjeni proces razlikuje
v tem, da je povezan s politikami in aktivnostmi, ki se že izvajajo
v okviru integracije in ki ljudem zagotavljajo zelo omejen dostop
do političnih in sodnih institucij, s čimer se ustvarja vtis
ekskluzivnosti. O ekskluzivnosti na različnih področjih je bilo že
veliko napisanega: na političnem področju o dominantni vlogi
političnih/izvršnih elit, o vprašanju sodelovanja širših slojev ljudi
v političnem procesu in s tem o vprašanju legitimnosti procesov,
odločitev in celotnega procesa integracije (Weiler 1996; Burca
1996); o dilemi, ali imajo velike države prevladujoč vpliv ali
majhne države nadpovprečno zastopanost v organih integracije;
o marginalizaciji nezaposlenih in invalidov; in še zlasti o celotni
integraciji, ki s svojimi ukrepi zasleduje zgolj in samo koristi.
50
PRAVNA DEFINICIJA EVROPEJCA
Ni vsak, ki prebiva v geografskih mejah, ki jih opredeljuje
Pogodba o Evropski uniji (PEU), tudi resnični Evropejec. Milijoni
ljudi (po najnovejših podatkih preko enajst milijonov), ki živijo in
delajo v novi Evropi, niso evropski državljani, in sicer običajno
zaradi etničnega porekla ali barve kože (Geddes 1995, 202–203;
2000, 171). Še zlasti se zdi, da so določena etnična porekla in
določene barve kože neprimerni. Tovrstnih skupin ljudi se ne želi
obdržati v novi Evropi, četudi razpolagajo s pomembno ekonom-
sko značilnostjo: pripravljeni so opravljati tudi najbolj umazana
dela ali za isto delo prejemati manjše plačilo kot drugi delavci.
Jürgen Habermas pravi, da je marginalizacija določenih skupin
posameznikov na podlagi nepravih ali izmišljenih razlogov
značilnost modernizma in moderne polity (Habermas 1992).
Nikjer niso meje nove Evrope postavljene ostreje kot pri izključe-
vanju tistih, ki so opredeljeni kot Neevropejci. Da ne bo pomote! V
zemljepisno-političnem pomenu so vsi Evropejci, vendar pa so
hkrati tudi »drugačni Evropejci« vsi tisti, ki ne ustrezajo sedanji
politični določitvi, kaj je to biti Evropejec. Tisto, kar je še zlasti
pomembno pri tem, je dejstvo, da prav pravna regulativa igra kri-
tično vlogo pri marginalizaciji določenih skupin Evropejcev. Za
milijone Evropejcev pravo predstavlja sredstvo pritiska nanje.
Pravna regulativa je odgovorna ali kriva ne samo za neustrezno
obravnavanje imigrantov, azilantov ter za omejevanje svobodne-
ga gibanja ljudi, temveč tudi za različne ustavno-pravne pomanj-
kljivosti, zaradi katerih ni možno zagotoviti nekaterih temeljnih
človekovih pravic, ki so neločljiv del človeškega bivanja.
Pravna določitev, kdo je Evropejec, je neločljivo povezana ne
samo z vprašanjem državljanstva in nacionalnosti, temveč tudi s
pogosto problematično uporabo pravnih instrumentov pri ures-
ničevanju skrbno negovanega idola Skupnosti – svobodnega
51
gibanja oseb. Pogodba o Evropski skupnosti zagotavlja svobodno
gibanje delavcev, samozaposlenih oseb in tistih, ki opravljajo
različne storitvene dejavnosti – in nikogar drugega. Še več, na
številnih področjih je svobodno gibanje svobodno samo v naslovu.
Celo svobodno gibanje državljanov držav članic je pogosto ome-
jeno zaradi varnostnih, zdravstvenih ali kakih drugih (političnih)
razlogov. Kar je varno ali zdravo za pripadnike ene države čla-
nice, ni nujno varno ali zdravo tudi za druge. Politika Sodišča ES,
da ne posega v notranjo zakonodajo držav članic na tem
občutljivem področju, se je razkrila v primeru Van Duyn, kjer je
vlada Velike Britanije na osnovi lastne zakonodaje izključila člana
scientološke cerkve (European Court Report 1974)
2
. V drugem
primeru, Rutili, je Sodišče ES ponovno zastopalo stališče, da
lahko v primeru, kjer ne gre za očitno diskriminacijo delavcev in
kjer bi lahko prišlo do tržnega neravnotežja med državami člani-
cami, domača sodišča uprabijo carte blanche interpretacijo
določb glede svobodnega gibanja ljudi (European Court Report
1976)
3
. Čeprav bi nas primer Bosmann (Ilešič 1998)
4
lahko napel-
jeval k mnenju, da je diskriminacijskih omejitev svobodnega
gibanja konec, se nikakor ne moremo znebiti pomislekov, da
določbe glede svobodnega gibanja veljajo samo, če imajo ekonom-
sko vsebino (Hall 1991; Dallen 1990). Zlasti pa je zaskrbljujoče, da
prihaja do kontinuiranega zavračanja razširitve pravice do svo-
bodnega gibanja migrantskih delavcev iz držav nečlanic ES/EU.
Stuart Holland je opisal obseg in način konsistentnega margina-
liziranja delavcev iz držav nečlanic s strani ES kot »najbolj obžalo-
vanja vredno družbeno brazgotino« (Holland 1993, 170–173). Ta
anomalija je posledica predvsem nacionalnih posebnosti – kako
posamezne države urejajo to področje v svoji zakonodaji.
Maastrichtska pogodba je z določbo o državljanstvu Unije, ki te-
melji na državljanstvu držav članic Unije, ta odstopanja samo še
52
zaostrila. Predpisi Skupnosti, ki urejajo prosto gibanje ljudi,
podžigajo »diskriminacijo, rasizem in ksenofobijo in spodbujajo
sovraštvo in rasno nasilje« (O’Keeffe 1992, 19). Očitno je, da so
prizadevanja Skupnosti prerasla originalne pogodbene določbe o
svobodnem gibanju, še zlasti ko so le-te postale glavna ovira
učinkovitosti enotnega evropskega trga. Evropska komisija je to
spoznala že zelo zgodaj, vendar pa je potrebovala kar nekaj časa,
da je prepričala države, da bodo ekonomske koristi od liberali-
zacije delovne sile nadomestile simbolično žrtvovanje suverenosti
na tem področju. Predlog Komisije, da je potrebno pospešiti prost
pretok kvalificirane delovne sile (z drugimi besedami, tistih, ki so
ekonomsko najbolj propulzivni), s čimer je posredno izključila
nekvalificirano delovno silo, je razkril bistvo njene ideologije.
Tudi Sodišče ES poskuša v razlagi določb o svobodnem giban-
ju ljudi slediti duhu liberalne ideologije, pri čemer s skrajno pre-
vidnostjo in v rokavicah obravnava primere, s katerimi bi lahko
bistveno poseglo v pristojnosti držav članic. Ta dvolična drža se še
zlasti kaže v primeru iz leta 1987 (European Court Report 1989a)
5
,
kjer je Sodišče ES razsodilo, da občasno izvajanje kontrole na
meji ni v nasprotju z določbami o prostem gibanju ljudi. Kršitev
potemtakem predstavlja samo sistematičen in stalen nadzor na
meji. Ker Rimska pogodba ni definirala termina »delavec«, je
Sodišče ES kar precej svoje energije porabilo za to, da je vsaj
nekoliko omililo ozke pogodbene določbe, čeprav je še vedno osta-
lo zvesto ekonomskim kriterijem definiranja dela. Tako je na
primer v primeru Bettray zavrnilo delovanje v okviru rehabi-
litacijskega programa za odvajanje od drog kot ekonomsko pro-
duktivno aktivnost (European Court Report 1989b)
6
. V primeru,
kjer je na podlagi uredbe 1612/68 dovoljeno zaokroževanje dru-
žine (soprog/a in njuni potomci in določeni odvisni sorodniki), je
Sodišče ES definiralo delavčevo/delavkino družino na način, ki
53
izključuje sožitelja/ico, na podlagi česar je lahko britansko
sodišče izključilo tiste, ki so se kdajkoli kasneje ločili od oseb, ki so
imele status delavca/ke (European Court Report 1986; Sandhu
1982).
Za Schengenski sporazum (1985), ki predvideva odpravo vseh
oblik nadzora na notranjih mejah držav članic EU, bi lahko rekli,
da je navidezna prevara. S strogimi ukrepi, s katerimi želi
preprečiti nadaljnjo imigracijo, v bistvu daje alibi vse večji nestrp-
nosti in izključevanju drugih/drugačnih. V povezavi s svobodnim
gibanjem ljudi je O’Keeffe zapisal: »Največja ironija je, da predlo-
gi, s katerimi naj bi vzpostavili resničen notranji trg in Evropo
narodov, povečujejo pristojnosti vlad pri izvajanju raznih oblik
nadzora, zbiranju in izmenjavi podatkov, medtem ko se pravno
varstvo posameznikov zmanjšuje« (O’Keeffe 1992, 19). Države na
vsak znak po odpravi notranjih meja reagirajo naravnost pani-
čno. Tako še vedno vsa letališča in pristanišča obravnavajo kot
zunanje meje, kar je absurdno in iracionalno samo po sebi, tudi če
pustimo ob strani dejstvo, da gre pri vsej stvari za nasprotovanje
razširjeni ideologiji prostega gibanja. Iz tega bi lahko izpeljali
preprost zaključek: Evropske skupnosti se bojijo svojih lastnih
državljanov prav tako, kot se bojijo nenadzorovane imigracije in
ne glede na to, kakšno ime si nadenejo (Evropska unija), gre še
vedno za pretežno ekonomski projekt.
Toliko o tistih, ki so že v Skupnosti. Kakšen pa je položaj tistih,
ki si želijo priti v Skupnost? Splošna ugotovitev bi lahko bila
naslednja: postopki, ki urejujejo status imigrantov in prosilcev za
azil, so v sramoto novi Evropi. Navedli bi lahko številne primere,
ki so v nasprotju tako z Evropsko konvencijo o človekovih pravi-
cah (1950) kot tudi Splošno deklaracijo Združenih narodov o
človekovih pravicah (1948). Položaj se je še poslabšal po Schen-
genski in Dublinski konvenciji (1990) in tudi v luči Maastrichtske
54
pogodbe (1993). Odprava notranjih meja povzroča poostren nad-
zor na zunanjih mejah. Evropska trdnjava je ponovno oživela.
Schengenski poudarki so se preusmerili od svobodnega gibanja k
izvajanju nadzora. To še najbolje simbolizira Schengenski infor-
macijski sistem (SIS), hrbtenica Schengenske konvencije (1990), ki
naj bi zagotavljal prenos/izmenjavo podatkov o migrantih in
prosilcih za azil. Čeprav je na začetku SIS izpustil kar 50 % vseh
ekonomskih in političnih imigrantov, ker je uporabljal zgolj latin-
sko abecedo, se nikakor ne more otresti kritik, da njegova
vzpostavitev pomeni kršitev državljanskih svoboščin in da je v
direktnem nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravi-
cah, ki jo je sprejel Svet Evrope leta 1950. Še več. Nekateri pravni-
ki trdijo, da celotni schengenski paket (t. i. Schengen Acquis) krši
celo samo pravo Skupnosti na številnih področjih, ki so povezana
z državljanskimi svoboščinami (Spencer 1995, 55–9; O’Keeffe
1991). Podobne kritike so usmerjene tudi na nekatere določbe iz
Konvencije, kot so: oženje definicije družine, kaznovanje ilegalnih
prestopnikov meje, pogoji za pridobitev azila, izmenjave podatkov
in vzdrževanje javnega reda (O’Keeffe 1992, 14–16). Meijersova
komisija je v poročilu izpostavila pet pomanjkljivosti, ki jih očita
Schengenski konvenciji: odsotnost parlamentarnega in pravosod-
nega nadzora; odsotnost neposredne povezave z Evropsko kon-
vencijo; določbe, ki urejajo azilno politiko, znižujejo standarde,
določene z Ženevskimi konvencijami; preveliko kontrolo nad
podatki o lastnih državljanih; delovanje schengenskega izvršnega
odbora ni javno in ni podvrženo nobeni odgovornosti.
Nepreglednost izvajanja schengenskih postopkov je po mnenju
mnogih analitikov degresija načela demokratičnega upravljanja
v sedanji Uniji (Meijers 1992; Curtin in Meijers 1995).
Vodenje imigracijske in azilne politike je v novi Evropi (nouvelle
Europe) še vedno pretežno v pristojnosti nacionalnih držav, bodisi
55
individualno bodisi v medvladnih organih ES/EU. Schengen teh
razmer ni niti malo spremenil. Nasprotno, pozitivno je sankcioni-
ral jurisdikcijo držav članic na tem področju. V veliki meri je to
rezultat občutljivosti držav članic, ki – ene bolj, druge manj – šči-
tijo svoje pristojnosti na področju imigracijske in azilne politike.
Evropska komisija je leta 1993 v svojem poročilu, ki je sledilo
Deklaraciji o azilu iz Maastrichtske pogodbe, priporočila harmo-
nizacijo zakonodaje, ki ureja azil, vendar pa je v zaključku tudi
pripisala, da se zaveda, da »čas za to še ni napočil« (Lambrias
1993). Očitno je, da skrbi Komisije za harmonizacijo ni povzročil
etični odpor do nekonsistentnosti in krivic, ki jih povzročajo frag-
mentirane migracijske politike. Večkrat je bilo namreč zapisano,
da je harmonizacija potrebna zavoljo enotnega trga. Pa smo
zopet pri ekonomskih koristih. Po Dublinski konvenciji je postalo
še bolj jasno, da harmonizacija ni prevladujoče načelo, vsaj ne,
kar zadeva države članice.
Imigracijska in azilna politika EU se prvenstveno ukvarjata z
nadzorom, ali bolj natančno, z omejevanjem migracijskih tokov.
Redefinicija prosilcev za azil, ki izključuje ekonomske begunce, je
razkrila vso zlaganost izključitvenih ukrepov. Leta 1980 je 65 % tis-
tih, ki so zaprosili za azil, dobilo dovoljenje za bivanje na ozemlju
takratnih Evropskih skupnosti. Leta 1990 se je ta podatek dra-
matično skrčil na borih 10 % (Baldwin-Edwards 1991, 200). Podatki
za posamezne države kažejo dramatično povečanje števila
deportacij, zlasti v sredozemskih državah (Španija, Italija in
Grčija). Vsem na očeh se je odvijal zunajsodni izgon Albancev iz
Italije (Nascimbene 1992, 719–20). Manj znani pa so ukrepi
Komisije za pospešitev in lažje vračanje ljudi iz afriških držav
(O’Keeffe 1995, 31). Ukrepi izgona zavzemajo osrednje mesto v
migracijski politiki Evropskih skupnosti, pri čemer gre zopet za
dvojna merila. Zasledimo lahko določbe, v katerih se pričakuje
56
pospešeno vračanje neizobraženih poljskih ali turških migrantov,
nikjer pa ne najdemo primerljivih ukrepov, s katerimi bi stimuli-
rali vračanje izobraženih in bogatih belopoltih migrantov
(O’Keeffe 1991, 195).
Velik del migracijskih tokov predstavljajo begunci. V obdobju
med letoma 1970 in 1994 se je število beguncev povečalo za
desetkrat, z dveh milijonov in pol na 23 milijonov, ki jim moramo
dodati še 26 milijonov drugače razseljenih oseb. Nova Evropa
nudi zatočišče samo šest tisočim med njimi (Spencer 1995, 76). Ne
gre dvomiti, da gre za obdobje migracij. V evropskem primeru je
(i)migracijo seveda povzročil tudi uspeh skupnega trga. Z vsakim
letom se je polarizacija ekonomskega blagostanja poglobila tako
znotraj Evropskih skupnosti kot tudi v Evropi nasploh. V soočan-
ju z novo invazijo »pravkar osvobojenih« Vzhodnoevropejcev,
katerih življenjski standard je v primerjavi z zahodnimi sosedi
neprimerno nižji, so ministri, pristojni za migracijske zadeve
držav članic Evropskih skupnosti, leta 1992 po hitrem postopku
sprejeli zaščitne ukrepe, s katerimi so najavili strožje obravna-
vanje imigrantskih prošenj. V zvezi z begunci so ministri sprejeli
odločitev, da bodo vse očitno neutemeljene prošnje takoj zavrnili
brez možnosti pritožbe. Še več, po njihovi sodbi niti lakota niti
vojna ne moreta biti opravičljiva razloga za pridobitev statusa
begunca. Države članice niso še nikoli tako hitro uresničile do-
ločbe Skupnosti kot v primeru izgona vseh, katerih prošnje so bile
zavrnjene. V očitnem nasprotju z Evropsko konvencijo o člove-
kovih pravicah in ostalimi znanimi in utemeljenimi državljanski-
mi svoboščinami so še dodali, da države članice razpolagajo z
vsemi pristojnostmi, da v določenih okoliščinah omejijo osebno
svobodo ljudi, ki so v postopku izgona (Working Group on Immi-
gration 1992). Ta skrajno defenzivni pristop je podkrepila še vrsta
ukrepov, kot je zaostritev sankcij zoper tiste, ki se ukvarjajo z ile-
57
galnimi prestopi meja, in postopek, ki dovoljuje oddajo samo ene
prošnje za azil na celotnem ozemlju Skupnosti ne glede na državo
članico (Spencer 1995, 91–4).
Negativne posledice takega pristopa je bilo mogoče predvideti
že vnaprej. Število primerov rasne nestrpnosti in ksenofobije
zaradi toleriranja vrhovnosti držav na področju sprejemanja
zakonodaje zoper rasno diskriminacijo in delno tudi zaradi lastne
pravne impotence Skupnosti se je statistično povečalo (O’Keeffe
1995, 32–3; Geddes 1995, 198–200, 211–14). Meta Spencer je označi-
la protirasistične ukrepe Skupnosti za golo čvekanje, za zveneče,
vendar pretežno nekoristne izjave v obliki deklaracij (Spencer
1995, 131–2). Namesto zatiranja rasizma je evropska zakonodaja
vzpodbujala ekskluzivistično kulturo, ki se na nek način kaže tudi
v kriterijih, ki naj bi še bolj natačno določili tiste, ki niso primerni
kot domnevni člani nove Evrope. Tujci so očitno, kar zadeva
Skupnost, en sam velik problem. Tudi prevladujoče izjave, da imi-
gracija predstavlja (za Skupnost) same probleme, tega stanja ne
morejo omiliti. Ravno naprotno. Vse to vodi v vedno bolj glasne in
javne zahteve desnousmerjenih politikov po takojšnjem izgonu
vseh nezakonitih priseljencev. Razmere so postale že tako nevz-
držne, da je celo sama Komisija nedavno priznala, da predstavlja-
ta rasizem in ksenofobija resno grožnjo, vendar ne moralnemu
ugledu evropskega državljana, temveč ekonomski uspešnosti
notranjega trga (Geddes 1995, 213).
Razmere tistih, ki jih je evropska družba izključila, se še slabša-
jo zaradi t. i. internalizacije marginalizacije. Tisti, ki vstopijo v
novo Evropo kot imigranti, so že samo s tem dejstvom socialno in
ekonomsko marginalizirani. Ekonomska revščina se takoj
prevede v zmanjševanje socialnih pravic. Tako so imigranti
zavestno obravnavani kot nekakšna podvrsta v okviru Skupnosti
z vsemi kulturnimi, socialnimi, ekonomskimi, političnimi in drugi-
58
mi posledicami, ki iz takšnega odnosa izhajajo. Sama Komisija je
že leta 1991 v poročilu o migracijah uporabila vso populistično
ksenofobično retoriko. Ustvarila je vtis, da gre za poplavo
migrantov in da je zato potrebno dosledno izvajati vse postopke
za pridobitev azila, češ da številni ekonomski migranti izrabljajo
azil kot kanal za prihod na ozemlje Skupnosti. Med drugim je
zapisala: »Skupnost je preplavljena z ljudmi, ki iščejo socialne
pravice, do katerih so upravičeni azilanti … Do teh pravic pa niso
več upravičene druge skupine prav zaradi tega, ker se želi na ta
način zajeziti ekonomsko imigracijo« (Van Outrive 1992). Pri tem
je potrebno ločiti dvoje. Eno je očitno razširjena napačna pred-
stava o grožnji, ki naj bi jo za Skupnost predstavljali imigranti,
drugo pa je vzpodbujanje ksenofobije z izbrano retoriko, ki se je
poslužuje Komisija kot ena od institucij Skupnosti.
V razmerah, kjer ne obstaja niti najmanjša harmonizacija
pravnih določb, ki urejajo položaj migrantov in azilantov, se le-te
med državami zelo razlikujejo. Velika Britanija je med državami,
ki imajo izredno odklonilen pristop do prišlekov. Tako je že leta
1985 zahtevala, naj se v Enotno evropsko listino vključi splošna
deklaracija, ki zagotavlja državam članicam ekskluzivno pristoj-
nost na področju migracijske politike. Čeprav gre bolj za obram-
bo nacionalnih interesov na simbolični ravni, pa so angleški voliv-
ci ponovno dobili zagotovilo, da so ljudje različnega etničnega
porekla na otoku nezaželeni. Ironija pri tem je, da so določbe, s
katerimi naj bi demonstrirali strogost in nepopustljivost do imi-
grantov, povzročile naval nelegalnih migracij, katerih razdiralni
učinki na angleško gospodarstvo so neprimerno večji kot nega-
tivni učinki legalnih imigracij. Absurdnost razmer v Skupnosti se
je razkrila s t. i. Bangemannovim kompromisnim predlogom, po
katerem so tudi državljani EU dolžni predložiti potne liste urad-
nikom na (zunanji) meji, pristojnim za imigrante, vendar le-ti
59
nimajo pooblastil za pregled njihove prtljage. Lahko bi dejali, da
se je Komisija šele v najnovejšem času soočila s širšimi posledica-
mi razdrobljene migracijske politike v EU. Uradno je namreč priz-
nala, da se zaveda dejstva, da so lahko imigranti »predmet izko-
riščanja in da je njihov položaj izredno ranljiv in nestabilen«
(Spencer 1995, 114–5). Edina institucija EU, ki je vseskozi opozar-
jala na nevzdržnost situacije v zvezi z migranti in azilanti, je bil
Evropski parlament. Vendar tudi javni protesti Evropskega par-
lamenta v povezavi s Schengensko deklaracijo in Maastrichtsko
pogodbo niso spremenili dejstva, da nova Evropa ostaja
brezbrižna do migracijskih politik držav članic in da je zaradi
opustitve dejanja enako odgovorna za marginalizacijo migrantov
ter za socialne in ekonomske krivice, ki se jim dogajajo. Obstaja
celo nevarnost, da bo zaradi ciljev in interesov, ki prevladujejo na
enotnem evropskem trgu, prišlo do realne derogacije osnovnih
načel človekovih pravic, kar zadeva postopke obravnave
migrantov in azilantov (O’Keeffe 1992, 14; Geddes 1995, 214–5).
Edino vključitev osnovnih načel človekovih pravic v pravo
Skupnosti (Pogodbo o EU) lahko prepreči nadaljnje poslabševan-
je položaja t. i. drugih v EU. Sedanje razprave o prihodnjem
razvoju EU, o položaju (Evropske) Listine temeljnih pravic
Evropske unije v okviru Pogodbe EU, ki naj bi dosegle svoj
vrhunec na prihodnji medvladni konferenci 2004, vzbujajo upan-
je, da se bo EU tokrat pokazala v demokratični luči v skladu s
tradicijo razsvetljenstva in humanizma, na katero se vseskozi
sklicuje.
EVROPA PRILO NOSTI
Dolžnost vsakega resnega proučevalca družbenih pojavov je,
da jih analizira tudi z drugega vidika. Realnost ni samo črna in
ne samo bela. Tudi če ne omenimo druge plati zgodbe evropskega
60
združevanja, prva zato ne bo nič bolj črna. EU je izziv za vse svoje
prebivalce že danes, s širjenjem njenih meja se bo ta izziv samo še
povečal. To velja tudi za Slovenijo in njene prebivalce. Majhno
okolje – majhni izzivi, veliko okolje – veliki izzivi. EU ima danes
360 milijonov prebivalcev s povprečnim dohodkom na prebivalca
preko 20.613 evrov (1999). Seveda ima ta ista Evropa tudi 8,2 %
(povprečno) brezposelnost. Toda če pogledamo razvoj ES/EU in
vsake njene države članice skozi nekaj statističnih podatkov, kot
je na primer dohodek na prebivalca, stopnja pismenosti, stopnja
umrljivosti in tako dalje, vidimo očiten napredek. Seveda se lahko
vprašamo, ali bi na primer Grčija, Irska, Portugalska dosegle te
rezultate tudi, če ne bi bile članice integracije. In, ali bi na primer
Velika Britanija in Nemčija dosegli večje uspehe, če ne bi bili
zavezani skupnim načelom Skupnosti/Unije. To so lahko samo
ugibanja. Statistični podatki bi nam lahko marsikaj povedali o
povprečnem zadovoljstvu Nemcev ali Grkov z Unijo. Tako je bilo
na primer kar 82 % ljudi zadovoljnih s svojim življenjskim stan-
dardom v Uniji, ob tem da jih podpira članstvo v Uniji samo 52 %.
Vendar za glavni problem Unije – brezposelnost – ne krivijo Unije,
temveč vlade držav članic in njihove politike (56 %). Toda v real-
nem življenju bi težko našli Nemca/ko ali Grka/injo, katere/ga
mnenje bi bilo enako povprečju statističnih podatkov. Vsak
posameznik ima svoja pričakovanja in svoje strahove, ki se
spreminjajo s starostjo, z izobrazbo, z delovnim mestom, s polo-
žajem v družbi. Zato tisto, kar mislimo danes o EU, ne bo enako
čez pet let. Spreminjamo se mi in spreminja se EU, tudi z našim
sodelovanjem.
Na podlagi statističnega podatka, da kar 68 % vprašanih meni,
da je glavni razlog visoke brezposelnosti pomanjkanje znanja ali
neustrezno znanje, smo se odločili, da pogledamo, kaj na tem
področju Evropa ponuja Sloveniji in Slovencem.
61
Slovenija je v letih 1991–1999 pridobila s projekti iz Tempus pro-
grama 17 milijonov evrov, ki so bili porabljeni bodisi za nakup
opreme bodisi izpopolnjevanje usposobljenosti visokošolskih
učiteljev in študentov. V letu 2001 je EU razpisala 222 programov,
posebej namenjenih državam Srednje in Vzhodne Evrope v višini
pet milijard evrov. To ne pomeni, da bo ves ta denar porabljen.
Vse je odvisno najprej od tega, koliko so te informacije razširjene
med naslovniki, in drugič od tega, koliko so ti naslovniki sposobni
pripraviti ustrezne projekte. T. i. absorbcijska sposobnost pa je
zopet povezana z ustreznim znanjem. V letu 1999/2000 je bilo v
programu Erasmus, katerega cilj je večja mobilnost študentov,
vključenih 107.666 študentov, ki so leto ali manj svojega študija
preživeli na eni od evropskih univerz. Slovenija je bila v tem pro-
gramu udeležena s 179 študenti, od tega jih je 170 odšlo na študij
drugam, devet pa jih je prišlo v Slovenijo. Podatek, da je v tem
obdobju 1249 čeških študentov in 1627 madžarskih študentov leto
dni študiralo na eni od univerz v okviru EU, medtem ko je 461
oziroma 457 tujih študentov študiralo v okviru njihovih pro-
gramov, kaže, da je Slovenija na tem področju še premalo odprta
v svet. Vključitev v evropske izobraževalne programe je dvosmer-
na cesta, to pa pomeni predvsem dvoje: da morajo biti naši izo-
braževalni programi vsebinsko in kakovostno primerljivi z evrop-
skimi in da se izvajajo v enem od tujih jezikov (lahko tudi dvoje-
zično). Samo na ta način bomo zagotovili prenos znanja in večjo
konkurenčnost naših študentov in predavateljev. Eden od
Köbenhavnskih kriterijev za članstvo v EU zahteva, da se mora
biti gospodarstvo sposobno soočiti s konkurenco na evropskem
trgu. Podoben kriterij si lahko sami pri sebi zastavimo za področ-
je visokega šolstva v lastno dobro in dobro gospodarstva, ki bo
potrebovalo v prihodnosti bolj kot kdajkoli prej znanje in ljudi, ki
mu bodo pomagali obstati na vedno zahtevnejšem evropskem
62
trgu. EU se zaveda, da pomoč, ki jo zagotavlja preko različnih pro-
gramov in projektov državam kandidatkam (in ne samo njim, saj
je samo v letu 1999 namenila v obliki razvojne pomoči 35 milijard
evrov, kar je v primerjavi z ameriškimi osmimi milijardami
(evrov) in japonskimi 11 milijardami skoraj dvakrat toliko) tudi
investicija v lastni razvoj. Nemški gospodarski minister je
nedavno objavil, da bo samo Nemčija potrebovala v naslednjih
petih letih 30.000 visokokvalificiranih delavcev na leto. In to niso
več delavci s srednjo izobrazbo kot v 60. letih. Slovenija mora tudi
na tem področju (na novo) proučiti lastno strategijo, zlasti na
področju raziskovanja. Z 228 milijoni evrov, kolikor smo leta 1997
namenili za raziskave, v primerjavi s 630 milijoni, ki jih je porabi-
la Češka, bomo zelo težko uspeli zadržati lastne kadre doma
oziroma pridobiti dobre iz tujine. Toda to, kar je dobro za državo
kot celoto, ni vedno najboljše za posameznika. In Evropa pred-
stavlja izziv predvsem visokoizobraženemu, v svet odprtemu in v
lastne sposobnosti prepričanemu posamezniku. To pa je definici-
ja posameznika, s katerim se bo EU poistovetila v prihodnosti.
ZAKLJUÈEK
Na prelomu stoletja in tisočletja se tudi EU nahaja na razpotju.
Namesto z ugotovitvami, podkrepljenimi z dejstvi, ki bi temeljile
na preteklih dogodkih, in z napovedmi, uprtimi v prihodnost, ki
jih tudi steklena krogla ne bi mogla napovedati, sem za zaključek
izbrala nekaj vprašanj, ki se postavljajo tako pred samo EU kot
tudi njene proučevalce. Ali bo Evropa združila moči za zaščito
pravic, ki so danes na preizkušnji? Ali bo zgradila nov berlinski
zid, kljub temu da ve, da nič ne more zaustaviti ljudi, ki bežijo
zaradi lakote, političnega preganjanja ali želje za boljšim življen-
jem? Ali bo zgradila most čez prepad, ki danes ločuje vzhod od
63
zahoda in sever od juga? Ali bo skupaj z ostalim razvitim svetom
zmogla toliko politične volje ter se zavezala ekonomsko pomagati
tistim, ki se na njenem obrobju bojujejo z lakoto, nerazvitostjo in
socialnimi krivicami, kar vodi do zatiranja, nasilja in brezdomstva?
OPOMBE
1
V besedilu uporabljamo izraz Evropske skupnosti (ES), s kate-
rim označujemo Evropsko skupnost (nekdanjo Evropsko gospo-
darsko skupnost, EGS), Evropsko skupnost za premog in jeklo in
Evropsko skupnost za jedrsko energijo, ter izraz Evropska unija
(EU), kadar se vsebina nanaša tako na delovanje Evropskih skup-
nosti kot tudi Evropske unije in kadar želimo poudariti zgodovin-
sko kontinuiteto razvoja integracije (ES/EU). V novejšem času se
termin EU vse bolj uporablja kot sinonim tudi za Evropske skup-
nosti, čeprav s pravnega vidika to ni dopustno, saj še vedno obsta-
jajo poleg Pogodbe o EU tudi tri ločene pogodbe o ustanovitvi
vsake od zgoraj navedenih Skupnosti.
2
Scientološka cerkev (Cerkev znanosti) je ustanova, ki je bila
ustanovljena v ZDA, v Veliki Britaniji pa deluje preko East
Grinstead Sussex Univerze. Britanska vlada je menila, da je njena
dejavnost v nasprotju z javnim redom. V ustanovo so prihajali tudi
tujci, ki so na ta način delovali tudi na ozemlju Velike Britanije.
Tako je tudi Yvonne van Duyn, nizozemska državljanka, želela
priti na omenjeno ustanovo v tej državi. Britanske oblasti so
zavrnile njeno prošnjo za prihod z razlogom, da je hotela delati v
okviru omenjene cerkve. Zahteva po odobritvi prihoda je prišla
pred High Court of Justice Velike Britanije, ki je zaprosilo Sodišče
ES za odgovore na nekaj predhodnih vprašanj. Sodišče ES je
sprejelo izrek, da ima država članica pravico prepovedati tujemu
državljanu iz druge države članice vstop na njeno ozemlje, če se
64
ta želi zaposliti v ustanovi, katere dejavnost ima država članica za
socialno škodljivo, kljub temu da svojim državljanom tega ni pre-
povedala.
3
Spor je sprožil italijanski državljan, rojen v Franciji, poročen s
francosko državljanko, ki je delal kot sindikalni zaupnik. Leta
1968 so ga večkrat premestili, proti njemu so sprožili sodne
postopke, zadeva pa je dosegla vrhunec z odločbo francoskega
ministra za notranje zadeve, s katero mu je bilo prepovedano
bivanje v določenih francoskih departmajih. Postopek se je pre-
nesel na Sodišče ES. Iz sodbe sodišča je mogoče razbrati, da gre
za salomonsko rešitev, kajti pogodbene določbe (Pogodba EGS) in
Direktiva 64/221 dopuščajo, da države članice uporabijo skrajni
ukrep izgona proti tujim državljanom v primeru, da gre za
ogrožanje javnega reda, vendar pa ne omenjajo milejših ukrepov,
kot je prepoved vstopa na določeno ozemlje. Toda če ogrožanje
javnega reda ne predstavlja tako hude kršitve, da bi bilo zanjo
mogoče izreči ukrep izgona, se lahko uporabi podoben ukrep, kot
bi se uporabil za isti prekršek proti lastnim državljanom, to je
omejitev svobode gibanja.
4
Bosman je bil poklicni nogometaš, ki je igral za belgijski klub. Po
preteku pogodbe mu je klub ponudil mnogo bolj neugodno pogod-
bo, ki pa jo je zavrnil, zaradi česar se je znašel na »transfer listi«
z izračunano odškodnino, ki jo mora plačati morebitni novi klub.
Kljub temu da je Bosman našel nov klub, stari klub ni zahteval
izpisnice z izgovorom, da novi klub mogoče ne bo mogel plačati
odškodnine, s čimer je prestop padel v vodo, hkrati pa ga je sus-
pendiral za eno leto. Bosman je šel po pravico na sodišče, pri
čemer se je skliceval na določbe o svobodnem gibanju oseb in o
konkurenci (največje število tujcev, ki lahko nastopajo za
posamezen klub). Tožnik, ki je hotel doseči generalno obsodbo
65
restriktivnih nogometnih pravil, je moral seveda razpravo o tem
povzdigniti na evropsko raven. Bosmanu je to uspelo šele v
drugem poskusu, saj se je moral izogniti proceduralnim oviram,
zaradi katerih so zlasti tožnikom (posameznikom) vrata v sodno
dvorano v Luksemburgu precej tesno zaprta. Zadeva Bosman je
odprla mnoga vprašanja v športu. V našem primeru nas zanima
samo tisto, ki se nanaša na prost pretok ljudi oziroma na omeje-
vanje števila tujcev v klubih. Sodišče je sprejelo zelo kategorično
sodbo, to je, da nacionalna sestava klubskih moštev ni v pristoj-
nosti nogometne organizacije – to se nanaša le na prestope igral-
cev iz ene države v drugo, ne velja pa za povsem notranje situacije.
5
Belgija je občasno tudi od državljanov držav članic ES/EU na
meji zahtevala, naj poleg potnega lista ali osebne izkaznice pred-
ložijo dovoljenje za bivanje. Komisija, ki je sprožila postopek
zoper Belgijo, je to utemeljevala s tem, da samo izjemne varnost-
ne razmere opravičujejo tak postopek na meji (za državljane
držav članic). Sodišče je stopilo na stran Komisije, vendar pa nje-
gova odločitev ne pomeni, da so belgijski ukrepi nedopustni, kajti
Belgija lahko kontrolo o dovoljenju bivanja državljanov držav
članic izvaja kadarkoli na njenem celotnem ozemlju v skladu s
pravom Skupnosti, tako kot to izvaja do lastnih državljanov.
6
V tem primeru se je oškodovana stranka sklicevala na kršitev
39. člena Pogodbe o ES, ki prepoveduje kakršnokoli diskriminaci-
jo glede zaposlitve, plačila in drugih delovnih pogojev. Sodišče je
razsodilo, da delo, ki se opravlja v okviru rehabilitacijskega pro-
grama, ne more biti obravnavano kot vsako drugo delo, kajti
obseg aktivnosti se prilagaja kandidatovemu psihofizičnemu
stanju. Poleg tega take osebe niso bile izbrane (zaposlene) na pod-
lagi sposobnosti, da opravljajo neko delo, ampak je bil obseg
delovnih obveznosti prilagojen njim.
66
LITERATURA
Baldwin-Edwards, Martin. 1991. Immigration After 1992. Policy
and Politics 19, št. 3: str. 199–211.
Burca, Grainne de. 1995. The Quest for Legitimacy in the European
Union. Modern Law Review 59, št. 1: str. 37–65.
———. 1997. The Role of Equality in European Community Law. V
The Principle of Equal Treatment in European Community Law,
ur. A. Dashwood in S. O’Leary,  43–87. London: Sweet and Maxwell.
Curtin, David in H. Meijers. 1995. The Principle of Open
Government in Schengen and the European Union: Democratic
Retrogression? Common Market Law Review 32: str. 391–442.
Dallen, Ron. 1990. An Overview of European Community
Protection of Human Rights, with Some Special References to
the UK. Common Market Law Review 27: str. 761–90.
European Court Report (ECR). 1974. Van Duyn Case 41/74.
European Court Report, str. 1337.
———. 1976. Rutili Case, 36/75. European Court Report, str. 1219.
———. 1986. Reed Case, 59/85. European Court Report, str. 1283.
———. 1989a. Commission v. Belgium Case, 321/87. European Court
Report, str. 487–518.
———. 1989b. Bettray Case, 344/87. European Court Report, str. 1621.
Geddes, Andrew. 1995. Immigrant and Ethnic Minorities and the
EU’s »Democratic Deficit«. Journal of Commom Market Studies
33, št. 2: str. 197–217.
———. 2000. Immigration and European Integration: Towards
Fortress Europe? Manchester: Manchester University Press.
Habermas, Jürgen 1992. Citizenship and National Identity: Some
Reflections on the Future of Europe. Praxis International 12, št.
1: str. 1–19.
Hall, Steve. 1991. The European Convention on Human Rights and
the Public Policy Exceptions to the Free Movement of workers
under the EEC Treaty. European Law Review 16: str. 466–88.
67
Holland, Stuart. 1993. The European Imperative: Economic and
Social Cohesion in the 1990s. London: Pinter.
Ilešič, Mirko, ur. 1998. Bosman Case, 415/93. V Pravo Evropske
skupnosti, str. 234–251. Maribor: Pravna fakulteta v Mariboru.
Laffan, Brigid. 1996. The Politics of Identity and Political Order in
Europe. Journal of Common Market Studies 34, št. 1: str. 21–39.
Lambrias, Peter. 1993. Report on the General Principles of a European
Refugee Policy. A3-0402/93, Bruselj, European Parliament.
Meijers, H., ur. 1992. Schengen: Internalisation of Central Chapters
of the Law on Aliens, Refugees, Privacy, Security and the Police.
Leiden: Stichting NCJM.
Nascimbene, Renato. 1992. The Albanians in Italy: The Right of
Asylum under Attack? International Journal of Refugee Law 4,
št. 4: str. 714–20.
O’Keeffe, David. 1991. The Schengen convention: A Suitable
Model for European Integration? Yearbook of European Law 11:
str. 185–219.
———. 1992. The Free Movement of Persons and the Single Market.
European Law Review 17: str. 1–19.
———. 1995. The Emergence of the European Immigration Policy.
European Law Review 20: str. 20–36.
Sandhu. 1982. Common Market Law Review 2: str. 553.
Spencer, Meta. 1995. States of Injustice. London: Pluto.
Van Outrive, Lin. 1992. Second Report on the Entry into Force of the
Schengen Agreements. A-3-0336/92, Bruselj, European Parliament.
Weiler, J. H. H. 1996. European Neo-constitutionalism: In Search of
Foundations for the European Constitutional Order. Political
Studies 44: 579–627.
Working Group on Immigration (WGI). 1992. Resolution on mani-
festly unfounded Applications for Asylum. Working Group on
Immigration 1282, Bruselj.
68
N ATALIJA V REÈER
POLITIÈNE KONSTRUKCIJE AZILA: 
EVROPSKA UNIJA IN SLOVENIJA
1
UVOD
Eden od temeljnih mednarodnih pravnih aktov, ki urejajo področ-
je azila v EU in državah kandidatkah, je Ženevska konvencija o
statusu begunca iz leta 1951 ter Protokol iz New Yorka iz leta 1967,
ki jo dopolnjuje.
2
V evropskem prostoru Ženevsko konvencijo
pomembno dopolnjujejo tudi različni mednarodni akti človekovih
pravic, kot na primer Splošna deklaracija o človekovih pravicah
iz leta 1948, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin in njen protokol iz leta 1950, Mednarodni sporazum o
civilnih in političnih pravicah iz leta 1966, Mednarodni sporazum
o socialnih, ekonomskih in kulturnih pravicah iz leta 1966 ter
mnoge druge resolucije in direktive EU. 
Ne glede na obstoj številnih mednarodnopravnih aktov pa sta
še vedno zakonodaja in politika države sprejema tisti, ki v največji
meri določata kakovost vsakdanjega življenja beguncev in
begunk (prim. Joly 1996).
3
Trdim, da to velja tudi za begunsko poli-
tiko v Sloveniji. V pričujočem prispevku bom na kratko opisala
današnjo vlogo in ustreznost Ženevske konvencije ter odnos EU in
Slovenije do tega osrednjega dokumenta mednarodnega begun-
skega prava. Nadalje me bo zanimalo, kako se je politična kon-
strukcija azila spreminjala v zgodovini EU in kakšne so njene
sedanje tendence. Osrednja pozornost v prispevku bo namenjena
vprašanju politične konstrukcije azila v Sloveniji, zato bo podana
kratka refleksija slovenske begunske politike od osamosvojitve
države do sredine leta 2001.
Znano dejstvo je, da postaja sodobna begunska politika EU
vedno bolj restriktivna in širi svojo politiko v Srednjo in Vzhodno
69
Evropo ter Jugovzhodno Evropo. Na ta način se širijo tudi restrik-
tivnosti. Moja teza je, da so navkljub širjenju restriktivnosti
begunske politike EU na Vzhod za nacionalne politike držav
Srednje in Vzhodne Evrope kot tudi Jugovzhodne Evrope značilne
še večje restriktivne tendence. Tezo bom ilustrirala na primeru
Slovenije in primerjavah iz nekaterih držav omenjenih regij.
4
 ENEVSKA KONVENCIJA O STATUSU
BEGUNCA, BEGUNKE IZ LETA 1951 IN
NEWYORŠKI PROTOKOL IZ LETA 1967
V Ženevski konvenciji se termin begunec, begunka nanaša na
tisto osebo, ki se nahaja zunaj države, katere državljan, državljan-
ka je, in je zanj, zanjo značilen utemeljen strah pred preganjan-
jem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti
določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričan-
ju. Zanj, zanjo je tudi značilno, da se zaradi omenjenega strahu v
državo izvora ne more vrniti. Konvencija je nastala kot odziv na
dogodke v drugi svetovni vojni in je bila sprva omejena na evrop-
ski prostor. Zlasti zaradi tega je leta 1967 nastal Protokol v New
Yorku, ki je to geografsko omejitev odpravil. Konvencijo je do leta
2001 podpisalo približno 140 držav, med njimi tudi Slovenija.
Ne glede na to, da Ženevska konvencija dandanes v svetu še
vedno velja za temeljni dokument mednarodnega begunskega
prava, jo imajo mnogi za precej restriktivno in pogosto nehu-
mano. Interpretacije omenjene konvencije v svetu so seveda
različne. Za vladne interpretacije je pogosto značilno, da jo
razumejo kot sredstvo za zaščito pred individualnim preganjan-
jem. To dejstvo je bilo razvidno tudi ob izbruhu vojne v Bosni in
Hercegovini in na Kosovu, ko so le redki izmed prisilno pregnanih
iz omenjenih območij v svetu dobili status begunca, begunke po
Ženevski konvenciji. V času vojn na območju bivše Jugoslavije se
70
je torej pokazala neustreznost in nezadostnost omenjene konven-
cije za reševanje sodobnih begunskih problemov.
V svetu je bila omenjena Ženevska konvencija pomembno
dopolnjena že leta 1969 v Konvenciji o problemih beguncev v
Afriki. Ta vključuje ljudi, ki bežijo pred »zunanjo agresijo, notran-
jimi civilnimi konflikti ali dogodki, ki resno ogrožajo javni mir«
(Loescher 1992, 6). Ženevska konvencija je bila dopolnjena leta
1984 tudi s Kartagensko deklaracijo, ki ureja probleme beguncev
in begunk v Srednji Ameriki. Kartagenska deklaracija ščiti tudi
osebe, ki so »zbežale iz države, ker so bila njihova življenja, varnost
ali svoboda ogrožena zaradi splošnega nasilja, zunanje agresije,
notranjih konfliktov, masovnega kršenja človekovih pravic ali
drugih okoliščin, ki resno ogrožajo javni mir« (Loescher 1992, 6).
V EU ter državah Srednje in Vzhodne Evrope kot tudi Jugo-
vzhodne Evrope je v času vojne v Bosni in Hercegovini Ženevsko
konvencijo po mojem mnenju precej neučinkovito zamenjala za-
časna begunska zaščita. Ker države zlasti Zahodne Evrope niso
bile preveč naklonjene sprejemanju beguncev in begunk iz Bosne
in Hercegovine in kasneje s Kosova, je Visoki komisariat Zdru-
ženih narodov za begunce promoviral začasno begunsko zašči-
to.
5
S tem je omenjena mednarodna organizacija želela doseči, da
bi omenjene begunce in begunke države sploh sprejele. Ta
polvladna organizacija, ki je najbolj vplivna v svetu pri reševanju
begunskih problemov, je bila ustanovljena že leta 1949. Njena
osrednja naloga je promocija mednarodne begunske zaščite, zla-
sti Ženevske konvencije, in tudi pregled nad njenim izvajanjem.
Ni težko razumeti, zakaj se je Visoki komisariat Združenih na-
rodov za begunce ob krizi v bivši Jugoslaviji zatekel k aplikaciji
začasne begunske zaščite. Omenjeni organizaciji pa je mogoče
očitati, da je ob tem v devetdesetih pozabila na svoj osrednji man-
dat: na promocijo Ženevske konvencije. Pričakovali bi tudi pobu-
71
de s strani omenjene organizacije za nadgradnjo Ženevske kon-
vencije in iniciative za novo opredelitev begunca, begunke, a očit-
no v devetdesetih in ob začetku novega tisočletja ni veliko poli-
tične volje za tovrstne iniciative. Politika Visokega komisariata
Združenih narodov za begunce torej v veliki meri odraža interese
vlad, zlasti zahodnih, interesi beguncev in begunk pa so pogosto
na žalost sekundarni.
Diskusije o nujnosti nadgradnje Ženevske konvencije so bile
bolj pogoste v osemdesetih letih in so skoraj zamrle v devetde-
setih. Vzrok temu je vsekakor politično okolje, ki ni odprto za bolj
vključujoče in liberalne rešitve. Ena od redkih izjem je pobuda
Heltona
6
za opredelitev koncepta pregnanec. Izraz je namreč v
vedno večji rabi, čeprav v prvi polovici leta 2001, ko je nastal ta
prispevek, še ni pravni termin. Heltonova opredelitev koncepta
pregnanec nadgradi Ženevsko konvencijo na ta način, da vključi
tudi prebege zaradi naravnih katastrof in kršenj človekovih pra-
vic (Helton 1999). Avtor v gradivu ne omenja zakona, v katerem bi
bil koncept pregnanca legaliziran. Menim, da bi bila dobra
priložnost nastajajoča begunska zakonodaja EU, ki se harmo-
nizira, vendar pa mi je jasno, da v začetku tisočletja ni veliko poli-
tične volje za tovrstne rešitve. Problemi beguncev in begunk pa
ostajajo in s tem povezano dejstvo, da ni učinkovitega mednarod-
nega pravnega aparata za njihovo reševanje. Stanje je podobno
tudi v EU.
EU IN  ENEVSKA KONVENCIJA
Ne glede na delno zastarelost Ženevske konvencije zlasti glede na
razloge begunskih gibanj, ki se skozi zgodovino spreminjajo, EU
interpretira omenjeno konvencijo precej restriktivno (prim.
Lavenex 1999). Dovoljuje se namreč preganjanje s strani države,
ne pa neke tretje strani, diskvalificirajo se tudi tisti, ki bežijo
72
zaradi civilne vojne, naravnih nesreč in splošnega nasilja. Vendar
pa so bile leta 1993 v Navodilih za evropsko begunsko politiko
poudarjene moralne, humanitarne in zgodovinske obveznosti EU
kot tudi potreba po razširitvi begunske definicije v skladu s
Konvencijo o problemih beguncev v Afriki. Evropski parlament je
že leta 1992 poudaril, da morajo biti države EU zgledne pri zago-
tavljanju človekovih pravic beguncem in begunkam. Pravzaprav
je leta 1987 že opozarjal nekatere članice, ki pri spoštovanju
človekovih pravic niso bile dosledne (Lavenex 1999, 60). Problem
pa je, da v okviru EU ne obstajajo ustrezni mehanizmi (razen
Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu), ki bi sankcionirali
kršitve človekovih pravic beguncev in begunk. Taki mehanizmi bi
bili nujno potrebni tudi na svetovnem nivoju.
BEGUNCI, BEGUNKE V ZGODOVINI EU
Med drugo svetovno vojno zahodnoevropske države niso preveč
rade sprejemale Judov z Vzhoda. Velika Britanija je na primer
zavrnila Einsteina. Po drugi svetovni vojni so na Zahodu pod
vplivom hladne vojne na begunce in begunke z Vzhoda gledali
bolj pozitivno, kot na disidente, borce za svobodo in demokracijo
in jih bolj odprto sprejemali. V sedemdesetih letih so zaradi
ekonomske recesije zahodnoevropske države začele zmanjševati
število sprejetih političnih beguncev in begunk. Takrat se je začela
globalizacija begunskega problema in vse več prebivalcev in pre-
bivalk neevropskih držav je iskalo azil v Evropi. Za osemdeseta
leta so značilne še večje restrikcije.
Ne glede na 14. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah,
ki pravi, da ima »vsak pravico, da išče in uživa v drugih državah
zatočišče pred preganjanjem«
7
, EU v devetdesetih zapira vrata
pred begunci in begunkami in razlikuje med tistimi, ki prisilno 
bežijo iz Evrope, in neevropskimi begunci in begunkami, pri
73
čemer je izrazito nenaklonjena slednjim. Področje azila in
migracij ima pomembno vlogo v pridružitvenih strategijah držav
Srednje in Vzhodne Evrope k EU. Države kandidatke morajo
zapirati meje pred priseljenci, priseljenkami in vzdrževati
humanitarne standarde begunske zaščite. Po mnenju Lavenexove
(1999, 4) lahko širitev EU povzroči velike ovire pri prostem pre-
toku oseb med starimi in novimi članicami. Ti procesi namreč po
njenem mnenju vplivajo na svobodo gibanja državljanov in
državljank Srednje in Vzhodne Evrope in v Evropi ustvarjajo nove
meje. Tendence v začetku tisočletja so v večjem mejnem nadzoru
držav, ki mejijo na EU, v uvajanju viz itd.
ENOTEN EVROPSKI BEGUNSKI RE IM
Ko govorimo o evropskem begunskem režimu, govorimo o nečem,
kar nastaja. Začetek harmonizacije evropske begunske politike
sega v leto 1985. Ta harmonizacija se je okrepila zlasti po
Schengenskem sporazumu. Enotna evropska begunska politika
je začela nastajati na skrivaj, v dogovorih z vladami. Šele proti
koncu devetdesetih je nastalo več prostora za nevladne organi-
zacije, vendar se strinjam z Joly (1996), da predstavljajo bolj
okrasek, kot pa da bi njihove predloge jemali resno in jih upošte-
vali. Za proces harmonizacije evropske begunske politike je
značilno, da se harmonizirajo restriktivne tendence. Na žalost se
ta proces še nadaljuje. Kot pravi Joly (1994, 1996), se bo kmalu
pokazala neučinkovitost tega pristopa, ki se osredotoča zlasti na
kontrolo na mejah in restrikcije, saj tudi te ne bodo preprečile pri-
hoda ljudi, ki živijo v težkih razmerah. Lahko bi dodala, da števil-
ni problemi prisilnih in ekonomskih migrantov in migrantk, ki se
občasno končajo tudi z njihovo smrtjo ob prisilnem ilegalnem
prehodu meje, že nakazujejo, da je nastajajoča enotna evropska
begunska politika precej neučinkovita in z njo ne smemo biti
zadovoljni.
74
Ena izmed značilnosti nastajajoče enotne evropske begunske
politike je tudi uzakonjanje začasne begunske zaščite za tiste
ljudi, ki so prisiljeni zbežati masovno, v večjem številu. Začasna
begunska zaščita pravzaprav predstavlja temeljni kamen nasta-
jajočega evropskega begunskega režima (Joly 1996). Evropska
komisija je Evropskemu svetu maja 2000 dala predlog modela
začasne begunske zaščite, ki naj bi se harmoniziral. Ta, po mojem
mnenju precej kakovosten model, zagotavlja minimalne stan-
darde begunske zaščite, ki so osnovani na človekovih pravicah.
Zelo pomemben element omenjene direktive je tudi, da jasno
določi maksimalno trajanje začasne begunske zaščite, ki ne sme
presegati dveh let, sledili naj bi dolgoročni statusi. Menim, da bi
predlog Evropske komisije, če bi bil sprejet, zagotavljal kakovost-
no življenjsko raven ljudi, ki so bili prisiljeni v velikem številu
zbežati v države EU.
Pomanjkljivost navedenega predloga je dopuščanje obstoja
nacionalnih zakonodaj o začasni begunski zaščiti, kar ni v skladu
s tendencami EU na začetku tisočletja, saj njeni politiki poudarja-
jo, da ne bodo več dopuščali izjem, ki so jih včasih posamezne
države uveljavljale v zgodovini EU. Problematično je namreč
lahko, ker so te zakonodaje restriktivnejše od modela Evropske
komisije, zlasti glede zagotavljanja človekovih pravic in maksi-
malne dolžine trajanja začasne begunske zaščite, kot je to na
primer značilno za Slovenijo in Dansko. Pogajanja glede spreje-
manja modela začasne begunske zaščite, ki se bo harmoniziral v
EU, (v času nastajanja tega besedila) še potekajo. Vprašanje je, če
bo sprejeti model zagotavljal toliko človekovih pravic kot predla-
gana direktiva Evropske komisije.
Slaba plat nastajajočega enotnega begunskega režima je v
tem, da ni dovolj vključujoč. Po mojem mnenju je razlog v tem, da
ne prihaja do harmonizacije človekovih pravic (prim. Kofman in
75
Sales 1998), temveč le do harmonizacije restriktivnih tendenc. To
pa je napaka sodobne evropske begunske politike, ki ni v skladu
z njenimi ideali in s katero se bo EU morala slej kot prej soočiti.
KONCEPT VARNE TRETJE DR AVE
Schengenski sporazum iz leta 1995 in Dublinska konvencija iz leta
1997 se nanašata tudi na področje azila in sta vnesla mnoge
restrikcije, povezane s svobodo gibanja (prisilnih) migrantov in
migrantk. Dublinska konvencija pokriva zlasti področje azila,
Schengenski sporazum pa ureja tudi mejno in vizumsko politiko.
Uvedel je tudi računalniško kontrolo nad osebami, ki so jim
zavrnili vstop v EU ali imajo gibanje na tem področju omejeno, in
Schengenski informacijski sistem (SIS) (Mahmood 1995). 
Da bi preprečili vlaganje prošenj za azil v več državah, so uza-
konili načelo »varne tretje države«. Po tem načelu mora iskalec,
iskalka azila zaprositi za azil v prvi varni tretji državi, se pravi v
državi, ki ima takšen status. Iskalec, iskalka azila mora zaprositi
za azil tudi, če gre le za državo v tranzitu, saj zadostuje že kontakt
z ozemljem države, ki ima status varne tretje države. Ta status
država dobi, če ne producira beguncev in begunk, če spoštuje 33.
člen Ženevske konvencije, to je načelo nezavračanja, in beguncev
in begunk prisilno ne izganja na ozemlje, kjer bi bilo njihovo živ-
ljenje ali svoboda ogroženo zaradi njihove rase, vere, državljanst-
va, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega
političnega prepričanja. Pogoj za status varne tretje države je
tudi, da begunci in begunke niso izpostavljeni trpinčenju ali ne-
človeškemu ravnanju. Pomembni dejavniki so obstoj demokra-
tičnih institucij in upoštevanje človekovih pravic, opazujejo jih
namreč formalno in v praksi. Problematična pa je razširjena
praksa, da poročila o človekovih pravicah ponavadi pišejo vlade
same in pogosto zamolčijo določene kršitve.
76
S pravilom varne tretje države je sistem redistribucije pri
dodeljevanju azila podaljšan izven članic EU, zlasti na tiste, ki
ustrezajo kriterijem in mejijo na Vzhod. Več držav Srednje in
Vzhodne Evrope je varnih držav. Zaradi sistema negativne dis-
tribucije in geografske bližine z EU postajajo države Srednje in
Vzhodne Evrope čuvajke vrat pred iskalci, iskalkami azila in
ekonomskimi migranti in migrantkami, namenjenimi v Zahodno
Evropo (Lavenex 1999). 
Vendar pa je načelo varne tretje države precej nepravično, saj
ne glede na harmonizacijo zakonodaje EU in kandidatk, ki bi se ji
rade pridružile, obstajajo razlike v zakonodajah posameznih
nacionalnih držav in imajo tako begunci in begunke v eni državi
zelo različne pravice kot v drugi. Zato je center AIRE, nevladna
organizacija v Veliki Britaniji, ki se ukvarja z begunskim pravom,
že pripravila tožbo zoper uvedbo pravila varne tretje države na
Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
8
BEGUNCI, BEGUNKE V SLOVENIJI
Slovenija se je kmalu po osamosvojitvi soočila z večjim številom
beguncev in begunk. Jeseni 1991 so začeli prihajati tisti iz
Hrvaške, spomladi 1992 so se jim pridružili še begunci in begunke
iz Bosne in Hercegovine. Takrat je bilo število vseh beguncev in
begunk ocenjeno na 45.000.
9
Postopna izselitev, zlasti bolj izo-
braženih v Zahodno Evropo, Zdužene države Amerike in Kanado,
se je začela takoj po prihodu, zato jih je bilo jeseni 1993, ko je bilo
prvo uradno štetje, približno 31.000. V maju 2001 jih je v Sloveniji
ostalo še 2646. Polovica jih živi v begunskih zbirnih centrih, polovi-
ca pa je nastanjena zasebno.
SLOVENSKA BEGUNSKA POLITIKA
Slovenska politika je pristopila k begunskim problemom kot
začasnim in uporabila t. i. model olajšanja. Podobno je ravnala
77
tudi Hrvaška. Antropologinja Harrell-Bondova, svetovalka vlad,
ustanoviteljica in dolgoletna direktorica centra Refugee Studies
Centre
10
z Univerze v Oxfordu, je bila skupaj z Elliottovo svetoval-
ka tudi slovenske vlade. Leta 1993 sta napisali kritiko modela ola-
jšanja, ki jo je leta 1996 Harrell-Bondova še dopolnila.
Slednja meni, da je slaba stran tega modela, da rešuje prob-
leme kot začasne, v resnici pa so problemi dolgotrajni. Da je res
tako, je mogoče potrditi zlasti v začetku tisočletja, ko ta pereča
začasnost v Sloveniji traja že devet let za prisilno pregnane ljudi
iz Bosne in Hercegovine. Elliottova in Harrell-Bondova menita, da
bi bilo za begunce in begunke in za Slovenijo bolj učinkovito, če bi
nanje gledali kot na možnost za razvoj in ne le kot na breme.
Namesto da bi jih uporabili kot vir in jih vključili v našo družbo,
smo uporabili model olajšanja, ki veča birokracijo, begunci in
begunki ostajajo predvsem v begunskih zbirnih centrih, katerih
načini vodenja so avtoritarni. Model predvideva enakost potreb
in zato pogosto spregleda tiste, ki jim je pomoč najbolj potrebna,
dviguje stroške, povečuje pa tudi ksenofobno razpoloženje pri
Slovencih in Slovenkah, saj beguncem in begunkam ni treba
delati, da preživijo, medtem ko ostala populacija mora (Harrell-
Bond 1996). Tisti Slovenci in Slovenke, ki so podlegli ksenofobiji,
pri izražanju negativnih čustev do beguncev in begunk pogosto
pozabijo na dejstvo, da »osebe z začasnim zatočiščem« v Sloveniji
nimajo pravice do dela in tako v resnici ne smejo poskrbeti zase v
ekonomskem smislu. Seveda bi to prav radi storili, če bi imeli
možnost. Po Zakonu o začasnem zatočišču iz leta 1997 imajo nam-
reč pravico le do občasnih in začasnih del, ki lahko znaša največ
osem ur tedensko. To pa vsekakor ne zadostuje za rešitev njihovih
ekonomskih problemov. Harell-Bondova in Elliottova se zavzema-
ta za razvojni model, ki omogoča integracijo v slovensko družbo.
Na žalost njunih napotkov do zdaj slovenska vlada ni upoštevala. 
78
Slovenija je leta 1994 zavrnila mednarodno begunsko pomoč, češ
da imamo tak standard, da zmoremo sami. Na žalost pa se je po
tem letu zgolj zmanjšala pomoč tujih donatorjev in znižala
kakovost življenja beguncev in begunk v Sloveniji, saj slovenska
država navkljub zavrnitvi tuje pomoči svoje ni povišala. V begun-
skih zbirnih centrih dobijo zajtrk in en obrok ter nobene finančne
pomoči. Slednja je v simbolnih zneskih na voljo tistim, ki so nas-
tanjeni zasebno. Dejstvo je, da v Sloveniji preživijo zgolj tisti
begunci in begunke iz Bosne in Hercegovine, ki jim uspe delati na
črno (brez zagotovljenih pravic, socialnega in pokojninskega
zavarovanja, pogosto izkoriščani in slabo plačani) ali pa jih
preživljajo njihovi sorodniki v Sloveniji. 
Ena izmed glavnih značilnosti slovenske begunske politike je
torej odsotnost integracijskih politik, pravzaprav gre za odsotnost
zlasti tistih politik, ki bi bile usmerjene v dolgoročno rešitev
begunskih problemov. Ne smemo pa pozabiti, da gre tudi pri
odsotnosti politike za politiko.
11
Tako kot tudi ne gre pozabiti, da
pri politikah ni pomembna zgolj formalna vsebina, temveč tudi
njihova simbolna oblika in retorika, v katero so ovite (Favell 1998).
Naslednja značilnost slovenske begunske politike je prikrita
prisilna repatriacija beguncev in begunk v Bosno in Hercegovino,
ki se izvaja z zapiranjem begunskih centrov v glavnih mestih in
preseljevanjem beguncev in begunk v manjše kraje, kjer nimajo
toliko možnosti za preživetje. Spremenijo se jim namreč socialne
mreže in možnost občasnih del. Poleg tega begunci in begunke
doživljajo preselitve po Sloveniji kot vnovično izkoreninjenje. Na
ta način jim je še teže predelati travme zaradi prisilne preselitve
in življenjske ogroženosti v Bosni in Hercegovini. Zapiranje
begunskih centrov v Sloveniji spremlja ustvarjanje psihološkega
pritiska med njihovimi prebivalci in prebivalkami, saj ti zvedo, da
se bodo morali preseliti ponavadi šele mesec ali dva pred pre-
79
selitvijo.
12
Slabo informiranje je prav tako v funkciji prikrite
prisilne repatriacije. Omenjeni psihološki pritiski še krepijo psi-
hološke strese beguncev in begunk v Sloveniji, ki jih ti doživljajo
zaradi življenja »v vakuumu« že deveto leto. V izvorno državo se
namreč nimajo kam vrniti, saj jih je večina prišla iz Republike
Srbske, kjer še ni varno ali pa so njihove hiše porušene, pogosto
so trajno spremenjeni tudi etnični odnosi. Slovenija jim ne dovoli,
da bi se aktivno vključile v njeno družbo cele družine, temveč
zgolj otroci s tem, da jim omogoči šolanje. Govorimo pa lahko zgolj
o delni integraciji otrok. Menim, da je popolna integracija otrok
mogoča le, če se imajo možnost integrirati tudi njihovi starši.
Naslednja značilnost slovenske begunske politike v preteklem
desetletju je bila, da ni upoštevala nasvetov civilne družbe. Ta je v
Sloveniji na področju begunstva zelo aktivna. Še vedno se za
izboljšanje položaja beguncev in begunk zavzemajo naslednje ne-
vladne organizacije: KUD France Prešeren (projekt Pregnanci),
Amnesty International, Gea 2000, Slovenska filantropija in v
njenem sklopu Center za psihosocialno pomoč beguncem ter
Mirovni inštitut.
13
Slovenska begunska politika je zavzela
nojevsko držo glede reševanja begunskih problemov v Sloveniji.
14
Vendar pa nam nepripravljenost soočiti se z njihovimi problemi,
za katere dolgoročne rešitve še niso izoblikovane, ter kršenje
nekaterih temeljnih človekovih pravic beguncev in begunk utegne
otežiti pridružitvena pogajanja z EU. Področje azila in migracij je
namreč v ospredju pridružitvenih pogajanj zlasti po letu 1997. V
poročilu o napredku Slovenije za vstop v EU, ki je bilo napisano
oktobra 2000, je delegacija Evropske komisije izrazila zaskr-
bljenost zaradi položaja beguncev in begunk iz Bosne in
Hercegovine v Sloveniji. Slovenija v svoji politiki do beguncev in
begunk pozablja, da so interesi le-teh tudi interesi Slovenije.
Vendar pa to ne velja zgolj za področje slovenske zunanje politike,
80
temveč predstavljajo begunci in begunke iz Bosne in Hercegovine
tudi možnost za povečanje aktivnega prebivalstva Slovenije, ki
upada.
V začetku leta 2001 se je začelo več govoriti o nujnosti inte-
gracije bosanskih beguncev in begunk tudi v slovenskih državnih
organih. Sedanji direktor Urada za priseljevanje in begunce
15
Bogunovič končno obljublja, da bo do izvedbe integracije prišlo.
Urad je pripravil predlog za ustanovitev posebne komisije, ki bi
bila sestavljena iz predstavnika Urada, različnih ministrstev, Viso-
kega komisariata Združenih narodov za begunce, Mednarodne
organizacije za migracije (IOM), predstavnikov raziskovalcev,
raziskovalk ter predstavnika, predstavnice civilne družbe. Komi-
sija naj bi dajala napotke za integracijo. Upam, da komisija ne bo
zgolj pretveza in slepilo, da se nekaj končno dogaja na tem po-
dročju, temveč bo aktivno oblikovala ter spremljala implementa-
cijo integracije beguncev in begunk iz Bosne in Hercegovine v
Sloveniji.
16
Študijo o predlogih za integracijo beguncev in begunk so nare-
dili tudi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, Funda-
cija Gea 2000 in avtorica pričujočega besedila v obliki strateške
analize.
SLOVENSKA BEGUNSKA ZAKONODAJA
Julija 1999 smo dobili nov Zakon a azilu, ki je v smeri harmo-
nizacije zakonodaje z EU, vendar ostaja vprašanje, v kolikšni
meri ga bomo sploh aplicirali, saj smo podpisniki Ženevske kon-
vencije že od leta 1992, pa smo imeli v juniju 2001 zgolj 17 oseb s
pravnim statusom begunca, begunke. Zakon je do konca junija
2001 dobil že dve dopolnili, ki sta bolj restriktivni. Podobno je
značilno tudi za Madžarsko. Predlog dopolnitve madžarskega
Zakona o azilu je ocenil Nagy, ki se ukvarja z begunskim pravom,
81
in ugotovil, da so tendence predloga bolj restriktivne od tistih, ki
so značilne za EU, da torej predlog dopolnitve madžarskega
Zakona o azilu ni v skladu z acquis communautaire.
17
Poleg tega ostajajo številni problemi »oseb z začasnim
zatočiščem« v Sloveniji nerešeni, saj je še vedno veljaven Zakon o
začasnem zatočišču iz leta 1997. Slednji pa, kot sem že omenila,
krši osnovno človekovo pravico do dela in zaposlitve (23. člen
Splošne deklaracije o človekovih pravicah), saj dovoljuje delo le do
osem ur na teden ter s tem omejuje pravico do enakopravnega
vključevanja v socialno in kulturno okolje družbe, v kateri živijo
(Mednarodni sporazum o socialnih, kulturnih in ekonomskih
pravicah).
18
Integracija je temeljna človekova pravica. Omogo-
čena je le delna integracija begunskih otrok, saj so vključeni v
šolanje, vendar pa je to le delna rešitev, ki pušča za sabo tudi ne-
gativne posledice v begunskih družinah. Zaradi nemožnosti inte-
gracije odraslih prihaja pogosteje do medgeneracijskih konflik-
tov, kot bi se to dogajalo, če bi se imele možnost integrirati cele
družine. Posledice odsotnosti pravice do dela in zaposlitve so za-
čele spreminjati odnose med spoloma, zlasti so pereče za moške,
ki so izgubili eno od glavnih vlog, in sicer ekonomsko. Neustrezni
pogoji v državi sprejema podaljšujejo tudi procese žalovanja za
številnimi izgubami, ki so jih begunci in begunke doživeli zaradi
prisilne preselitve iz Bosne in Hercegovine.
Zakon o začasnem zatočišču s kršenjem omenjenih temeljnih
človekovih pravic znižuje kakovost življenja ljudi v begunstvu.
Nevzdržnost začasne rešitve povzroča torej trpljenje ljudi v be-
gunstvu v Sloveniji. Poleg tega je to nesprejemljivo tudi s stališča
mednarodne skupnosti, saj Evropska komisija priporoča, naj bi
začasne rešitve v nobenem primeru ne trajale več kot dve leti.
Omenjena časovna omejitev je zapisana v predlogu modela
začasne begunske zaščite, ki zagotavlja človekove pravice prisilno
82
pregnanih in ga je maja 2000 Evropska komisija dala Evropskemu
Svetu. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce se je z
omenjeno časovno omejitvijo strinjal.
Res so tudi mnoge druge države nudile začasno zaščito za
begunce in begunke iz bivše Jugoslavije, vendar so jim ponavadi
dovolili pravico do dela. Tako je Madžarska na primer z Zakonom
o azilu iz leta 1998 dovolila zaposlovanje prisilno pregnanim iz
Bosne in Hercegovine. Velika Britanija jim je nudila možnost
zaposlovanja že po enem letu begunstva. Očitno je bilo politične
volje dovolj, v Sloveniji pa je, tako je videti, primanjkuje. Tako smo
ostali edina država na svetu, ki še nudi začasno zaščito za begunce
in begunke iz Bosne in Hercegovine, ne da bi jim omogočili
človekovo pravico do dela in zaposlovanja, ki je predpogoj za
učinkovito integracijo.
19
ZAKLJUÈEK
V začetku novega tisočletja EU precej zanemarja enega od svojih
idealov: svobodo gibanja, saj so bile že za devetdeseta leta
značilne številne restrikcije v begunski in migracijski politiki.
Nerešeno ostaja tudi pomanjkanje mehanizmov sankcioniranja
držav, ki kršijo človekove pravice (prisilnih) migrantov in
migrantk.
Slovenska begunska politika je v začetku tisočletja iz stopnje
zanikanja problemov beguncev in begunk v devetdesetih prešla
na stopnjo retorike o integraciji, pred njo pa ostaja še imple-
mentacija integracije.
Če parafraziram Favella (1998), pa ostaja dejstvo, da odnos do
vprašanja imigracije in integracije v naslednjih letih predstavlja
test za države, kako so se sploh pripravljene soočati s sodobnimi
političnimi spremembami.
83
OPOMBE
1
Prispevek je nastal kot dopolnjena verzija prispevkov z dveh
okroglih miz. Prvi prispevek sem predstavila na okrogli mizi o
Evropski uniji, ki jo je v državnem zboru 30. novembra 1999 orga-
niziral Mirovni inštitut. Drugi prispevek je bil predstavljen na
okrogli mizi o problematiki ilegalnih migracij v Menzi pri koritu
na Metelkovi 23. novembra 2000, ki jo je organiziral UZI (Urad za
intervencije). Dopolnitev članka je potekala v času, ko je bila moja
raziskava prisilnih migracij vključena v projekt Blue Bird, ki ga
finančno podpira konzorcij mednarodnih donatorjev in ga
upravlja Centralnoevropska univerza (CEU). Projekt je podprla
tudi Bank of Sweden Tercentary Foundation. Mnenja, ki jih
izražam v pričujočem prispevku, so mnenja avtorice in ni nujno,
da izražajo poglede CEU-ja ali projekta Blue Bird .
2
To sta tudi v svetovnem merilu najpomembnejša pravna akta, ki
urejata področje azila. V besedilu ju bom omenjala kot Ženevska
konvencija.
3
Uporabljam izraz država sprejema (receiving country ali country
of reception) in ne država gostiteljica (host country),  kot je pogo-
sto v uporabi. Strinjam se namreč s pripombo Maje Korac, da
izraz »država gostiteljica« implicira dobrodošlost, ki pa je v real-
nosti prepogosto ni (po predavanju Maje Korac na mednarod-
nem kongresu Integracija beguncev, begunk v EU, ki je bil v
Aquafreddi di Maratea v južni Italiji od 24. do 27. maja 2001).
4
Za begunce iz Bosne in Hercegovine in s Kosova uporabljam
izraz begunci, begunke, čeprav večina izmed njih v državah spre-
jema ni dobila statusa begunca, begunke. Ker menim, da bi bili do
tega statusa upravičeni, ta izraz uporabljam. Da bi bili prisilni
pregnanci iz Bosne in Hercegovine in s Kosova upravičeni do sta-
tusa begunca, je tudi mnenje Visokega komisariata Združenih na-
rodov za begunce ter nekaterih drugih avtorjev (npr. Lavenex 1999).
84
5
Koncept začasne begunske zaščite ima sicer daljšo zgodovino
kot Ženevska konvencija. Njegove korenine segajo v leto 1936, ko
sta Francija in Velika Britanija nudili »začasno zatočišče« (tempo-
rary refuge) za ljudi, ki so bežali pred civilno vojno v Španiji. Ko pa
sta Avstrija in bivša Jugoslavija leta 1956 nudili zaščito disiden-
tom, ki so bežali iz Madžarske, se je uporabljal termin »začasni
azil« (temporary asylum).
6
Helton je bil direktor projekta Pregnanci (Forced Migration Project),
ki je več let potekal v okviru Zavoda za odprto družbo iz Budimpešte.
7
Joly umestno opozarja, da je pomanjkljivost omenjene človekove
pravice v tem, da človek lahko išče in uživa azil, ni pa nujno, da ga
dobi. Po predavanju na poletni šoli Človekove pravice in preg-
nanstvo: interdisciplinarni vidik, julij 1999, CEU, Budimpešta.
8
Po predavanju Nuale Mole na poletni šoli Človekove pravice in
pregnanstvo: interdisciplinarni vidik, julij 1999, CEU, Budimpešta.
9
Zahvaljujem se Uradu za priseljevanje in begunce za statistične
podatke. Številko 70.000, ki se je pogosto pojavljalo v slovenskih me-
dijih in je še vedno na domači strani Visokega komisariata Zdru-
ženih narodov za begunce, je Urad za priseljevanje in begunce
označil za takratno oceno, ki pa ni ustrezala realnemu stanju.
10
V času ustanovitve in pod vodstvom Harrell-Bondove se je
imenoval Refugee Studies Programme.
11
Z okrogle mize Devet let začasnosti: osebe z začasnim zatočiš-
čem v Sloveniji, ki je potekala 9. maja  2001 v Cankarjevem domu.
Organizirala sem jo skupaj s Felicito Medved in Inštitutom za na-
rodnostna vprašanja.
12
Tako je bilo npr. leta 1997, ko so zapirali zbirni begunski center
na Šmartinski cesti, kot tudi leta 2000, ko se je Urad za priselje-
vanje in begunce odločil zapreti zbirni begunski center na Viču, ki
85
pa je edini preostali zbirni begunski center v Ljubljani. Do zaprtja
ni prišlo zaradi protesta beguncev in begunk ter nevladnih orga-
nizacij. Situacija se ponavlja letos, ko spet grozi zaprtje zbirnega
begunskega centra na Viču, hkrati pa begunci in begunke
odločbe še nimajo.
13
V začetku begunske krize v Sloveniji sta bila aktivna tudi
Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela ter
MOST. Nevladna organizacija Vox se ukvarja zlasti s tiskanjem
letakov in koledarjev na temo begunstva, občasno pa je aktiven tudi
Pravnoinformacijski center (PIC) v povezavi s pravnimi zadevami.
14
Omenjeno metaforo je prvič uporabila Milena Ule, novinarka
Dnevnika. 
15
To je vladna institucija, ki je odgovorna za politike v zvezi z reše-
vanjem problemov beguncev in begunk iz Bosne in Hercegovine.
16
Z namenom pospešiti integracijo beguncev in begunk iz Bosne
in Hercegovine v Sloveniji sem organizirala 9. maja 2001 okroglo
mizo v Cankarjevem domu skupaj s Felicito Medved in Inštitutom
za narodnostna vprašanja, kot sem že omenila. Soočili smo različ-
ne perspektive glede omenjene integracije. Med povabljenimi je
bila tudi Alenka Mesojedec Prvinšek z Ministrstva za notranje
zadeve, ki se je zavzemala za to, da bi nekateri begunci, begunke,
ki so študentje, študentke, dobili slovensko državljanstvo z izredno
naturalizacijo, ki jo omogoča Zakon o državljanstvu iz leta 1991 s
kasnejšimi dopolnili. To bi bilo vsekakor pozitivno za omenjeni
socialni sloj, pojavi pa se vprašanje, kako se bo upoštevalo načelo
združevanja družin, saj brez tega lahko pride do diskriminacij-
skega obravnavanja znotraj posameznih begunskih družin.
17
Boldzisar Nagy, osebna komunikacija na delovni skupini za
migracije, International Policy Fellowship seminar, Center for
Policy Studies, CEU, Budimpešta, februar 2001.
86
18
Sodelovala sem z Levom Kreftom, Amnesty International, Geo
2000, Zavodom za odprto družbo Slovenije ter projektom
Pregnanci iz KUD-a France Prešeren pri pripravi vloge, s katero
smo 1. januarja 2001 dali nekatere določbe omenjenega zakona
pred Ustavno sodišče. V začetku julija 2001 sodišče vloge še ni
obravnavalo.
19
Za podrobnejšo analizo posledic odsotnosti integracije na vsak-
danje življenje beguncev in begunk in več primerjalnih vidikov
glej Vrečer (2000, v tisku). 
LITERATURA
Favell, Adrian. 1998. Philosophies of Integration: Immigration and
the Idea of Citizenship in France and Britain. London: MacMillan.
Harrell-Bond, Barbara E. 1996. Refugees and the Challenge of
Reconstructing Communities through Aid. V War, Exile and
Everyday Life, ur. Kirin Renata Jambresić in Maja Povrzanović,
23–31. Zagreb: Inštitut za etnologijo.
Harrell-Bond, Barbara E. in Sue Elliott. 1993. Report to the
Government of Slovenia. Neobjavljeno poročilo, Refugee
Studies Programme, Oxford.
Evropska komisija. 2000. Regular Report from the Commission on
Slovenia’s Progress Towards Accession, 8. nov. Evropska komisija.
http://www.evropska-unija.si/Evropska_unija/Odnosi/Pdf/
report2000_eu.pdf. 
Helton, Arthur. 1999. Gradivo za poletno šolo Človekove pravice in
pregnanci, pregnanke: interdisciplinarni vidik, ur. Arthur
Helton in Nagy Boldzisar. Neobjavljeno gradivo, Centralno-
evropska univerza, Budimpešta.
Joly, Daniele. 1994. The Porous Dam: European Harmonization on
Asylum in the Nineties. International Journal of Refugee Law 6,
št. 2: 159–193.
87
———. 1996. Haven or Hell? Asylum Policies and Refugees in Europe.
London: Macmillan.
Kofman, Eleonore in Rosemary Sales. 1998. Migrant Women and
Exclusion in Europe. The European Journal of Women´s Studies
5: 381–398.
Lavenex, Sandra. 1999. Safe Third Countries: Extending the EU
Asylum and Immigration Policies to Central and Eastern
Europe. Budimpešta: Central European University Press.
Loescher, Gil. 1992. Refugee Movements and International
Security. Adelphi Papers 268. Velika Britanija: Nuffield Press.
Mahmood, Shiraz. 1995. The Schengen Information System: An
Inequitable Data Protection Regime. International Journal of
Refugee Law 7(2): 179-209. Cit. v Lavenex, S. (1999), 30. 
UNHCR. 2000. UNHCR summary observations on the Commission
proposal for a Council Directive on minimum standards for gi-
ving temporary protection in the event of mass influx, COM
(2000)303, 24. maj.
Vrečer, Natalija. 2000. Human Costs of Temporary Refugee
Protection: the Case of Slovenia. V A Captured Moment in Time,
IWM Junior Fellows Conferences 10. [CD-ROM], ur. Adrianne
Rubeli in Nina Vucenik. Dunaj: Inštitut za humanistiko.
———. V tisku. Temporary Refugee Protection: A Legalized
Indifference or a Solution. V Refugee Studies and Politics:
Human and Research Perspectives. Proceedings from the inter-
national congress, 11.–13. januar 2001, ur. Susanne Binder in
Jelena Tosic. Dunaj: Inštitut za etnologijo in socialnokulturno
antropologijo, univerza na Dunaju.
88
S AŠO G AZDIÆ
ÈUDOTVORNA BORBA
ZOPER DRU  BENO IZKLJUÈEVANJE
Borba zoper družbeno izključevanje je nova magična formula, s
katero naj bi nastajajoče »Združene države Evrope« rešile celo
vrsto starih problemov, kakršni so revščina, brezposelnost, rasni
predsodki in podobno. Da bi kaj takega uspelo, je malo verjetno.
Kljub temu gre za posrečen trik, ki (bolj kot v domeno magije) sodi
na področje rokohitrstva. Vsi kabarejski triki namreč temeljijo na
tem, da se s fingirano akcijo prikrije to, kar publika pričakuje od
rokohitrca. Ljudje so navdušeni, če »čarovnika« ne zalotijo pri
goljufiji.
Kaj nam torej prikriva elegantno in odločno mahanje s čarob-
no paličico borbe zoper družbeno izključevanje? Svoje nasprotje
vendar: politično integracijo.  Vsi vemo, da čarobna palica v resni-
ci nikogar in ničesar ne začara, a se zajec iz klobuka vendarle
pojavi ravno zato, ker smo osredotočeni nanjo. Zaenkrat še nismo
pripuščeni v parter teatra, kjer se odvija predstava, čisto s strani
pa je tudi ne smemo opazovati, ker je od tam marsikateri trik
povsem očiten. Užitek v nastajanju evropske naddržavne tvorbe
izhaja iz pravokotnega pogleda, ne iz suspenza.
EN, DVA, TRI,
IZKLJUÈEVANJA VEÈ NI …
Pa poglejmo, ali imamo predispozicije, ki nam omogočajo, da bi se
vživeli v predstavo. Se lahko identificiramo z evropskimi uroki?
Čaranje se začenja odločno, s temeljnim urokom liberalnega
kapitalizma. To je borba zoper brezposelnost. V Evropski uniji je
ta ob koncu leta 2000 znašala 7,9 % (Eurostat 2001) v Sloveniji pa
6,7 % (SURS 2000). Ampak v brezposelnost, ki je temeljni instru-
89
ment za vzdrževanje kapitalu prijaznih razmer na trgu delovne
sile (zato ga v socializmu tako rekoč nismo poznali), kakor da še
vedno nočemo povsem verjeti. Raje smo previdni in pravimo: »Če
na stvar pogledamo z vašega zornega kota (če jo merimo po
metodologiji Mednarodne organizacije dela), potem smo malo
manj brezposelni kot vi.« Za vsak primer, če bi bilo treba dokaza-
ti odločno zaupanje v samodejnost trga, pa v žepu vendarle hra-
nimo tudi podatek zavoda za zaposlovanje, po katerem je bilo v
istem času v Sloveniji 12,2 % brezposelnih. Na tem področju »par-
ticipacije« torej nimamo težav. Iniciacijo smo uspešno prestali,
brezposelnost je tu, morda nam manjka le še nekaj retorične ele-
gance v istovetenju naše borbe zoper skupno zlo.
Drugi urok, ki prvega zaključi v logično enoto, je borba zoper
revščino. Vendar je ta več kot zgolj elegantna gesta. Z njegovo
pomočjo se prvi urok pokaže v konkretni obliki in vsebini, povrhu
pa še razširi, saj je revnih precej več kot brezposelnih. Definicij in
načinov izračunavanja revščine je sicer precej – čarovnik pač
uporabi gesto, ki bo v določenem trenutku naredila zaželen vtis.
Če o njej govorimo v zvezi z izključevanjem, pa je reven vsak, ki se
zaradi gmotnega stanja ne more vključiti v način življenja, ki je v
določeni družbi sprejet za normalnega.
Približno sliko o razliki med kvantitativnim in kvalitativnim ali
absolutnim in relativnim merilom revščine dobimo, če si
ogledamo podatke o vsoti, ki je v posamezni državi EU (12) leta
1998 predstavljala mejo revščine (tabela 1). Reven Luksemburžan
je zaslužil približno tri in polkrat več kot Portugalec, ki ni štel več
za revnega. To, malce poenostavljeno, pomeni, da se v družbi
bogatih hitreje počutiš reveža.
90
TABELA 1
Prag revščine v državah EU po metodi 50 % povprečnega dohodka po
posamezni državi
DRžAVA PRAG PRIMERJAVA PRAGA
REVŠČINE
a
REVŠČINE
b
LUKSEMBURG 38.750 LFR 202
NEMČIJA 1.248 DM 115
ZDRUžENO KRALJESTVO 378 Ł UK 111
BELGIJA 22.930 BFR 110
DANSKA 5.328 DKR 108
NIZOZEMSKA 1.175 HFL 106
FRANCIJA 3.716 FF 106
ITALIJA 667.600 LIT 84
IRSKA 294 Ł IRL 82
ŠPANIJA 48.090 PTA 77
GRČIJA 67.990 DRA 66
PORTUGALSKA 42.580ESC 64
Vir: Official Journal (1998, 28).
a
Prag revščine, računan na osnovi povprečnega dohodka, izraže-
nega v nacionalni valuti.
b
Primerjava praga revščine (in povprečnega življenjskega standar-
da), izražena z indeksom. Tehtano povprečje praga revščine za 12
držav EU je 100.
Kaj bi vstop v EU primerjalno pomenil za nas, ki smo izredno
ponosni, da na nekaterih področjih že dohitevamo Grčijo in
Portugalsko, pa si predstavimo s pomočjo tabele 2. Na dlani je, da
v evropskem kontekstu več kot tretjina slovenskih državljanov
nenadoma zdrkne pod mejo revščine. Tega ne bo lahko prenesti,
saj iz anket o slovenskem javnem mnenju in drugih raziskav izha-
ja, da se celo dokazano revni prebivalci Slovenije ne marajo opre-
deliti za revne (gl. UMAR in UNDP 1998, 61–62).
91
38.750
1.248
378
22.930
5.328
1.175
3.716
667.600
294
48.090
67.990
42.580
TABELA 2
Primerjava nacionalnega praga revščine s pragom revščine na nivo-
ju EU
DRžAVA REVNA GOSPODINJSTVA REVNA GOSPODINJSTVA
GLEDE NA POLOVICO GLEDE NA POLOVICO
MEDIANSKEGA DOHODKA MEDIANSKEGA DOHODKA
V POSAMEZNI DRžAV I (%) V 12 DRžAVA H (%) 
BELGIJA
DANSKA
NEMČIJA
GRČIJA
ŠPANIJA
FRANCIJA
IRSKA
ITALIJA
LUKSEMBURG
NIZOZEMSKA
PORTUGALSKA
ZDRUž. KRALJESTVO
POVPREČJE EU 
Vir: Official Journal (1998, 30).
Če seštejemo ena in ena, nam bo torej kmalu jasno, kaj prikriva
borba zoper revščino. Na račun nadnacionalne zveze se bo treba
sprijazniti z dejstvom, da se počasi, a zanesljivo kruši koncept
države blaginje, ene redkih civilizacijskih pridobitev, na katero
smo Evropejci upravičeno ponosni. Čeprav nam mnogi tuji in
domači politiki po pristopu k EU obetajo izdatne pomoči, bo kon-
92
9
5
10
18
11
11
6
13
7
10
19
14
12
7
5
7
36
25
10
25
19
1
9
44
13
13
,5
,7
cept blaginje apliciran bolj na sever Evrope. Pa še tam počasi
erodira, saj je prav evropski kontekst tržnim liberalcem omogočil
izbojevati ideološko zmago nad levičarji. Borba zoper revščino je
zgolj slabo razdelan obet sistema parcialnih ukrepov, ki državi
služi kot alibi za umik z mnogih socialnih funkcij. Trik je resda
banalen (podoben tistemu, ko se oni, ki ga je spustil, na ves glas
pritožuje, kako smrdi), a so na žalost ravno taki pogosto najbolj
učinkoviti.
Tretji urok je borba zoper nestrpnost. Prav tu nas »čarovnija«
dokončno zgrabi in potegne za seboj. Le kdo bi se uprl plemenite-
mu nagibu? Morda kak fašist ali zadrt lokalpatriot, gotovo pa ne
svetovljan, kakršen je postal Evropejec, ko se je skozi kolonialno
zgodovino privajal na vse mogoče in nemogoče »kulturne
prakse«. Medtem ko so vzorci eksotičnih kultur v homeopatskih
dozah pronicali do nas, smo postali neobčutljivi celo na viruse,
kakršen je denimo homoseksualnost, ki jih je Evropa dolgo časa
skušala izgnati s pomočjo najhujših terapij. Zdaj se za njih pre-
prosto ne zmenimo več. Imunski sistem se nam je okrepil do te
mere, da smo postali povsem neobčutljivi za razbitine margina-
liziranih kulturnih praks, ki jih obravnavamo kot »dragocene
posebnosti«, ne glede na to, ali sodijo v našo kulturo ali ne.
In ravno v tem je trik, zaradi katerega spregledamo, da smo na
ta način že postali tvorci novih branikov zoper divjaške, revne,
necivilizirane horde, ki nas silijo v verski fundamentalizem ali pa
nas ogrožajo z nespoštovanjem človekovih pravic. Borba zoper
nestrpnost nas – ne glede na to, ali je naš namen res tak – loči od
ostalega sveta.
Z evropskimi uroki smo se torej že identificirali. Naše oklevanje
je zgolj pačenje pred ogledalom, za katerim se poraja nadna-
cionalna ekonomskopolitična tvorba. Edinstvenost tega procesa
je nemara zgolj v tem, da so kulturno-ekonomski mehanizmi upo-
93
rabljeni kot predhodnica vojaško-političnih in ne obratno. A je
enotnost, ki se poraja na ta način, zgolj abstraktna (kar je seveda
značilnost vsakršne enotnosti). Na konkretni ravni pa je izključe-
vanje resničen problem, katerega resnost postane najbolj očitna,
če se namesto v njegove abstraktne formulacije zazremo v (sku-
pine) ljudi, ki jih zadeva.
KDO JE NAJBOLJ PODVR EN
IZKLJUÈEVANJU?
Povejmo naravnost: izključevanju je podvržena večina. Že nekaj
časa je znano, da se v pogojih globalizacije socialna varnost manj-
ša in da je le še približno tretjina ljudi relativno varnih pred mar-
ginalizacijo. To so predvsem predstavniki različnih upravljalskih
elit in še to le v razvitem svetu. V globalnem merilu je na rob
odrinjenih veliko več. A predstavimo to večino še podrobneje.
Problem brezposelnosti se pokaže v pravi luči šele, ko ga
prevedemo v probleme brezposelnih. Če imamo pred očmi kon-
kretne ljudi, nam bržkone postane jasno, da ne gre zgolj za makro-
ekonomsko kategorijo. Pomanjkanje denarja je gotovo eden
glavnih vzrokov izključevanja, vendar še zdaleč ne edini. Tudi če
država poskrbi za spodobna nadomestila, je lahko psihološko
poguben že občutek nekoristnosti. Delo je namreč pomemben
način družbene participacije, ne le vir zaslužka. Poleg tega so
cehovska in neformalna druženja, ki se pogosto vrtijo okrog
delovnega mesta, sidrišča identitet, ki vključujejo določeno mero
družbenega angažiranja, pa naj bo njihov domet še tako omejen.
Brezposelni in njihove družine padejo skozi večino socialnih
mrež. Otroka denimo ni mogoče poslati na praznovanje sošolki-
nega rojstnega dne, če ne more s seboj prinesti primernega darila.
Še v gostilno ne moreš, če nimaš nikoli za rundo. Brezposelni so
torej izključeni na najrazličnejših ravneh, s sabo pa pogosto po-
tegnejo tudi svoje družine.
94
Druga skupina, ki je pogosto podvržena izključevanju, so
ženske. V Evropi je še vedno nekaj držav, ki se niso odrekle kon-
ceptu »hranilca družine« (npr. Nemčija in Velika Britanija). To
pomeni, da moški nima le ekonomsko privilegiranega položaja,
temveč mu status poglavitnega akterja, prek katerega so socialne
varnosti deležne tudi žene in otroci, zagotavlja celo država. A se
tudi tam, kjer sta moški in ženska formalno izenačena, socialna
bremena ponavadi najprej prenesejo na ženska pleča. Ob zviše-
vanju brezposelnosti ostanejo večkrat doma ženske kot moški. In
če so že doma, je nekako samoumevno, da bodo skrbele tudi za
otroke in starejše. Slednje je značilno predvsem za južno Evropo,
kjer se država skuša znebiti socialnih stroškov tudi tako, da se opre
na tradicionalne neformalne mreže. Celo t. i. »pozitivni ukrepi«, ki
naj bi ženskam zagotavljali enakopravnejše vključevanje v
družbo, so lahko vir diskriminacije. Za tak primer se je izkazala
možnost zaposlitve za polovičen delovni čas v Nemčiji (ki se ga
poslužujejo v glavnem ženske). Ukrep koristi predvsem delodajal-
cem, ki se z zaposlitvijo dveh žensk za štiri ure izognejo plačilu
socialnih dajatev, ki bi jih morali plačevati za eno žensko, ki bi
delala osem ur, pa še bolje se jih da izrabiti v kratkem času. Na
drugi strani zaradi tega država beleži manjšo brezposelnost.
Pri tem smo se dotaknili še dveh skupin, ki sta ogroženi zaradi
svojih let. To so mladi in stari. Starostna skupina med 25. in 49.
letom, ki zajema skoraj dve tretjini prebivalstva, je tudi delovno
najbolj aktivna. Po zadnjih podatkih iz leta 1999 je v tej skupini v
EU zaposlenih 73,5 % žensk in 93,6 % moških (Erostat 2001), v
Sloveniji pa približno 90 % enih in drugih (SURS 2001). Vsi ostali
so v precej bolj negotovem položaju.
Za mlade ljudi je eden največjih problemov prav brezposelnost.
Tako v EU kot v Sloveniji je v starosti pod 25 let približno 18 %
95
brezposelnih. To je dva in polkrat več od povprečja. Polovica jih
išče zaposlitev prvič, kot ukrep, ki naj bi omogočil njihovo hitrejše
vključevanje na trg delovne sile, pa se v zadnjem času vse pogoste-
je omenja zniževanje minimalne plače. Organizacija za gospo-
darsko sodelovanje in razvoj (OECD) je, na podlagi raziskav, ki
dokazujejo, da institut minimalne plače negativno vpliva na zapo-
slovanje mladih, priporočila uvedbo starostnih lestvic (Official
Journal 1998). Če k temu dodamo še ugotovitev iz raziskave o
odraščanju v EU (Growing Up and Leaving Home 1989), da so
mladi (še posebej samski, iz nižjih slojev, ki se želijo osamosvojiti,
ne da bi si ustvarili družino) podvrženi tudi nevarnosti brezdom-
stva, potem vidimo, da ocena o veliki nevarnosti, da ostanejo
mladi izključeni, nikakor ni pretirana.
Podobno je s starejšimi. Življenjska doba se daljša, denarja, ki
je na razpolago za pokojnine in druga nadomestila, pa je vse
manj. Zaenkrat ne kaže, da bi se posamezne države ali EU v celoti
s konkretnimi ukrepi (razen s podaljševanjem delovne dobe in
manjšanjem pokojnin) pripravljale na pravi boom starejših ljudi v
naslednjih 15 do 20 letih, čeprav se o problemu na široko razprav-
lja. Napoved, da bo socialna, zdravstvena in ekonomska varnost
te populacije (gledano v celoti) v omenjenem času znatno upadla,
je realistična in se že uresničuje. Kulturna fascinacija z mladostjo,
ki je gibalo velikega dela potrošniške družbe v našem delu sveta,
prav gotovo ne bo pomagala omiliti posledic staranja prebivalstva.
Med ljudmi, ki jih izključevanje prizadeva zelo neposredno, ne
moremo mimo brezdomcev. Po ocenah Generalnega direktorata
EU je bilo leta 1993 v EU najmanj dva milijona in pol brezdomnih
gospodinjstev, poleg tega pa vsaj še tri milijone in pol imigrantov,
ki so prebivali v (ilegalnih) barakah, šotorih, prikolicah in podob-
no. To je skupaj približno 18 milijonov brezdomcev. Njegova ocena
96
je tudi, da sta ravno brezdomstvo in naraščajoča koncentracija
revnih gospodinjstev v revnih soseskah najbolj očitna posledica
nesposobnosti evropskih stanovanjskih politik, da bi se spoprijele
z aktualnimi spremembami v Evropi (Ghekiere 1995). Tolikšna
razširjenost brezdomstva, ki je povezana z oblikovanjem getov, je
eden najočitnejših dokazov, da prost pretok kapitala, blaga, stori-
tev in ljudi sam po sebi ne odpravlja težav, temveč jih ustvarja.
Omenimo nazadnje še tujce. Nazadnje zato, ker so nemara še
najbolj ogrožena skupina od vseh in ker se v največji meri prekri-
vajo s prej naštetimi skupinami. Tri do štiri milijone brezdomnih
tujcev ne predstavlja zelo velikega deleža prebivalcev EU (manj
kot odstotek), v deležu tujcev pa precej več. Podobno velja tudi za
ostale ogrožene skupine, ki smo jih omenili: znotraj populacije
tujcev so večje. Če vemo, da je izključevanje tem bolj verjetno in
popolno, čim bolj se kopičijo različni razlogi zanj, potem lahko
upravičeno sklepamo, da so tujci najbolj ogrožena skupina od
vseh omenjenih.
Ob tem je vredno omeniti, da je Slovenija ob ratifikaciji
Evropske socialne listine iz besedila izvzela dva odstavka 13.
člena, ki dajeta tujcem enako pravico do socialne pomoči kot svo-
jim državljanom, ki so zakonito na območju naše države, ter drugi
odstavek 18. člena, s katerim se države pogodbenice zavezujejo,
da bodo poenostavile obstoječe formalnosti in zmanjšale ali ukini-
le sodne takse in druge stroške, ki jih plačujejo tuji delavci ali nji-
hovi delodajalci (Razlaga k zakonu 1998). To pomeni, da se sloven-
ska oblast ni pripravljena pridružiti niti težnji EU, da bi države
čim bolj izenačile socialne pravice vseh legalnih prebivalcev (ne
zgolj državljanov), kaj šele, da bi se ukvarjala s tistimi, ki so se v
državi znašli brez vseh potrebnih papirjev. Le policiji je zaupana
naloga, da jih čimprej odstrani.
97
PARALELNI SISTEMI PRE IVETJA
IN ASIMILACIJA
Ljudje, ki jih družba izključi, so prisiljeni iznajti alternativne
oblike preživetja. Te ne morejo biti drugačne kot ilegalne.
Najmilejša in najpogostejša oblika je delo na črno, ki prizadete
postavlja v de facto suženjsko razmerje. Kot ilegalci so oropani
kakršnihkoli ugodnosti s strani države, zato se tudi delodajalci ne
čutijo zavezani spoštovati delovne zakonodaje. Pomemben del pri-
hodkov v »ilegalnem sektorju« se ustvari s tihotapljenjem, prosti-
tucijo in drugimi kriminalnimi dejavnostmi. Mreža tovrstnih
dejavnosti se razvija na nadnacionalni ravni, državne meje, prek
katerih se odvijajo, pa pogosto predstavljajo le dejavnik, zaradi
katerega naraščajo profiti. Na tej ravni je Evropa že zdavnaj
povezana celo prek meja EU v globalno skupnost.
Če se države in EU problema ne bodo lotile drugače kakor z
represijo, si lahko obetamo, da se bo, strukturno gledano, s para-
lelnimi načini preživetja zgodilo isto, kot se je zgodilo z izključe-
nimi etničnimi skupnostmi v megalopolisih. Te so v dveh ali treh
generacijah življenja v getu (brez izobrazbe in legalne zaposlitve)
oblikovale tako samozadostne sisteme preživetja, da oblasti ne
morejo več posegati vanje, tudi če si to želijo. Nazadnje se je iz njih
umaknila celo policija. Primera radikalne osamosvojitve paralel-
nih sistemov na širši/višji ravni si prav tako ni treba izmišljati, saj
ga imamo pred očmi: gre za organiziranost albanske populacije
v Jugoslaviji in Makedoniji. Ta primer jasno priča o posledicah
zgolj represivne politike. S tem ne želimo reči, da policiji ni treba
ukrepati zoper kriminalno dejavnost, a je na dlani, da gola repre-
sija problema ne rešuje.
Namesto tega si na tem mestu drznemo predlagati nekaj, kar
je dolgo časa štelo za bogokletno: EU naj podpira asimilacijsko
politiko držav. Pri tem nimamo v mislih »prisilne asimilacije«, ki
98
resnično ni daleč od politike etničnega čiščenja. Očitki zoper njo
so utemeljeni. Asimilacija, ki jo predlagamo kot težnjo, h kateri
naj stremijo posamezne države, ne sme omejevati dostopa do
specifičnih kulturnih vsebin, pravice do organiziranja, politične
participacije itd. Ravno nasprotno: posamezniku mora odpirati
vse oblike vključevanja v svoje okolje in jih celo spodbujati.
Omogočiti mora tudi oblikovanje novih modelov sožitja, ki služijo
kot prehodni kanali, pri vživljanju v obstoječi institucionalni in
vrednostni red. Asimilacijska politika je lahko le dolgoročen inter-
generacijski projekt posameznih držav, ki se postavlja kot naspro-
tje strukturno pogojeni proizvodnji izključevanja na evropski
ravni. S tem, da se takšna prizadevanja nanašajo na vse skupine,
ki smo jih omenjali. 
LITERATURA
Eurostat. 2001. 100 basic indicators from Eurostat Yearbook 2001.
Eurostat. [cit. 12. september 2001];
http://europa.eu.int/comm/eurostat/Public/datashop/
print-catalogue/EN?catalogue=Eurostat.
Ghekiere, L. 1995. Allocation of social Housing in Europe, Where to
Sleep Tonight? Where to Live Tommorrow? Orientations for
future actions. Madrid.
Growing Up and Leaving Home. 1989. Bruselj: The European
Foundation for the Improvement of Living and Working
Conditions, Office for Official Publications of European
Communities.
Official Journal. 1998. Written question No. 3981/97 by Angela
Billingham to the European Commission (2. nov., EU: ‘997E3981).
Official Journal of the European Communities C 304, p. 0005;
Comparative analysis of national minimum wages in Europe.
99
Razlaga k zakonu o ratifikaciji Evropske socialne listine (spre-
menjene). 1998. Poročevalec DZRS, št. 61.
SURS (Statistični urad Republike Slovenije). 2000. Hitri podatki,
Stopnja registrirane brezposelnosti. Statistični urad Republike
Slovenije. [cit. december 2000]; 
http://www.sigov.si/zrs/slo/index.html.
———. 2001. Hitri podatki, Aktivno prebivalstvo, Slovenija. Statis-
tični urad Republike Slovenije. [cit. junij 2001]; http://www.sigov.si/
zrs/slo/index.html.
UMAR in UNDP. 1998. Poročilo o človekovem razvoju – Slovenija.
Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj in UNDP.
100
V ERA K OZMIK V ODUŠEK
EVROPSKA UNIJA – IZZIV, PRILO  NOST
ALI ALTERNATIVA TUDI ZA   ENSKE? 
POLO  AJ   ENSK V EVROPSKI UNIJI
IN PRIMERJAVA S SLOVENIJO
ALI JE PRIMERJAVA SPLOH
MO NA IN SMISELNA?
Zapisani naslov na prvi pogled predpostavlja, da obstajajo neke
skupne značilnosti, ki določajo položaj žensk v EU. Toda iz
podatkov in kazalcev na področju enakosti spolov, ki so značilni
za posamezne države, hitro ugotovimo, da so med državami EU
tudi glede pokazateljev položaja žensk ogromne razlike. Te raz-
like dejansko onemogočajo posploševanje. Vendar pa je EU skup-
nost, ki načrtuje politiko tudi na področju enakosti spolov, in je
kljub tem razlikam ali pa ravno zaradi njih sprejela direktive, re-
solucije in priporočila, ki uvajajo določene standarde. Ti standar-
di so – odvisno od narave dokumenta – bolj ali manj obvezujoči za
države članice in bodo seveda, ko bo članica tudi naša država,
obvezujoči tudi za nas. Gradijo na ocenah in analizah položaja, ki
ga imajo ženske in moški v EU, so odraz njihovega dejanskega
položaja in prizadevanj za večjo enakost spolov. Ravno na podla-
gi ocene dosežene stopnje enakih možnosti spolov v posameznih
državah se je izoblikovala določena politika, ki vzpostavlja mini-
malne standarde enakih možnosti in enake obravnave predvsem
na delovnem področju, področju usklajevanja poklicnih in
družinskih obveznosti ter na področju socialne varnosti. V tem
smislu je seveda mogoče in celo potrebno govoriti o položaju
žensk v EU. Šele ko ta položaj primerjamo s položajem v Sloveniji,
lahko bolje razumemo, kaj pomeni za nas prilagajanje EU na tem
101
področju in ali bo glede na našo situacijo, kjer smo na nekaterih
področjih v bistveno drugačnem položaju, ponekod pa dosegamo
celo višjo stopnjo enakosti, sploh prineslo kakšne bistvene spre-
membe.
A še preden poskušam oceniti, kaj za nas pomeni evropska
politika enakih možnosti in enake obravnave in kaj nam prinaša,
želim na kratko predstaviti položaj žensk v EU, ob upoštevanju
razlik, ki med državami obstajajo. Na te razlike bom poskušala še
posebej opozoriti. Pri tem se bom omejila predvsem na trg dela in
usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, torej na
področji, ki predstavljata pomembni področji delovanja EU. Ta
položaj bom primerjala s položajem žensk v Sloveniji in
poskušala ugotoviti nekatere razlike in skupne značilnosti. V kon-
tekstu prilagajanja Slovenije politiki EU bom izpostavila nekatere
reforme zakonodaje, kjer smo se tudi v Sloveniji srečali z direkti-
vami, in ob tem opozorila na nekatere dileme v zvezi s standardi,
ki jih ta politika postavlja. Primerjava se bo osredotočila pred-
vsem na razlike med spoloma v EU in primerjalno v Sloveniji
glede zaposlenosti, brezposelnosti, enakega plačila, dela s skraj-
šanim delovnim časom, usklajevanja poklicnega in družinskega
življenja, starševskega dopusta in otroškega varstva.
TRG DELA: VSE VEÈ ZAPOSLENIH  ENSK
V vseh petnajstih državah članicah EU je opazno vse večje
zaposlovanje žensk. Narašča tako število žensk, ki iščejo
zaposlitev, kot delež delovno aktivnih žensk, vendar je ta delež
med posameznimi državami zelo različen. Nasploh pa je stopnja
zaposlenosti žensk v državah EU nižja. Ženske predstavljajo pri-
bližno 40 % delovne sile v EU.
Pri nas se zaradi specifične ekonomske situacije po uvedbi
tržnega gospodarstva zaposlenost ni povečevala, ampak, nas-
102
protno, zmanjševala, posledično pa je naraščalo število brez-
poselnih. Še vedno pa predstavljajo ženske skoraj polovico med
vsemi zaposlenimi: v letu 1996 je znašal ta delež 48,4 %.
BREZPOSELNOST: KOT  ENSKA
IMATE VEÈ MO NOSTI
Drugo področje, kjer obstajajo velike razlike med moškimi in
ženskami v EU, je stopnja brezposelnosti. Stopnja brezposelnosti
žensk je za okoli tri odstotke višja od brezposelnosti moških, in
sicer v vseh državah članicah, razen na Švedskem in v Veliki
Britaniji. Brezposelnost moških je v povprečju 9,5 %, brezposel-
nost žensk pa 12,5 %. Pri nas se je zaradi sprememb na trgu dela
brezposelnost v začetku devetdesetih povečevala. Najprej zaradi
stečajev v »moških« panogah predvsem brezposelnost moških,
kasneje pa je bilo opazno tudi povečevanje brezposelnosti žensk.
V letu 1997 je bil delež žensk med registriranimi brezposelnimi
48,8 %, toda stopnja registrirane brezposelnosti žensk je bila že
višja od moške: 15,7 % v primerjavi s 13,9 %. Brezposelne ženske so
prevladovale predvsem med mladimi, v starostni skupini med 25
in 30 let. Ob koncu leta 1998 je bil delež žensk v skupni brezposel-
nosti že 50 % in je bil glede na leto 1997 spet višji. Delež se je najbolj
povečal med mladimi in nato med tistimi, ki sodijo v kategorijo
brezposelnih trajnih presežkov. Po drugi strani pa so moški pre-
vladovali predvsem med brezposelnimi zaradi stečaja podjetij in
med brezposelnimi, starimi nad 40 let. To kaže na zaskrbljujoče
razlike: delodajalci se, ko gre za prvo zaposlitev, očitno raje
odločajo za moške kot ženske, ne glede na izobrazbo – delež brez-
poselnih iskalk prve zaposlitve je velik zlasti pri visoko
izobraženih. Brezposelnost žensk se še naprej vztrajno povečuje
in je po zadnjih podatkih že presegla brezposelnost moških v
skupnem deležu.
103
RAZLIKE V PLAÈAH:
VEÈ KOT VEMO O NJIH, VEÈJE SO
Eden ključnih kazalcev neenakosti spolov, ki je posledica
neenakega položaja moških in žensk na trgu dela, so razlike v
plačah. Horizontalna in vertikalna segregacija potiskata ženske
na slabše plačana in nižje vrednotena dela. EU se je začela ukvar-
jati s problemom enakega plačila že zelo zgodaj, v času obliko-
vanja Evropske gospodarske skupnosti (EEC – European
Economic Community). Francozi, ki so imeli zakonsko določilo o
enakem plačilu moških in žensk, so zaradi strahu pred manjšo
konkurenčnostjo v primerjavi z drugimi državami, ki so si lahko
tudi formalno privoščile del delovne sile, ženske torej, plačevati
slabše, zahtevali, naj to določilo uvedejo tudi druge države.
Posledično je bilo to določilo kasneje vneseno v Rimski sporazum,
Evropska komisija pa je bila zadolžena za uveljavitev ukrepa –
119. člena Rimskega sporazuma v zakonodajah držav članic.
Kljub francoskemu strahu in posledično intenzivni politiki EU
ravno na področju uveljavljanja enakega plačila za oba spola, ki
je zahtevala uvajanje zakonske prepovedi neenakega plačila v
vseh državah članicah, najnovejši podatki kažejo, da ostaja razli-
ka v plačah med moškimi in ženskami precej visoka v vseh
državah članicah. V EU je ženska plača približno tretjino nižja od
moške plače (27,5 %). Gre za primerjavo med zaposlenimi ženska-
mi in moškimi za polni delovni čas. Ta razlika sega od 12 % v nek-
danji Vzhodni Nemčiji, 17 % na Švedskem, 18 %  v Belgiji, do 32 % v
Grčiji in 34 % v Veliki Britaniji.
V primerjavi s temi državami sodimo v srednjo kategorijo.
Podatki raziskave o plačah v letu 1996 kažejo, da so bile plače
moških višje v povprečju za 17 %. Po analizi Društva za vred-
notenje dela, organizacijski in kadrovski razvoj leta 1998 so te raz-
like še višje. Analiza namreč ugotavlja, da so bile moškim
104
izplačane za 20,1 % višje plače kot ženskam. V strukturi celotnega
prejemka je bila razlika med spoloma največja pri stimulacijah
oziroma bonitetah, saj so moški v povprečju mesečno prejeli kar
46,9 % višji znesek stimulacije oziroma bonitete kot ženske.
Prejemki moških so bili tako kar 8,4 % nad povprečjem, vsi pre-
jemki žensk pa so bili pod slovenskim povprečjem.
DELO S SKRAJŠANIM DELOVNIM ÈASOM –
 ELIJO SI GA SAMO ŠE NA VZHODU
EU je intenzivno spodbujala fleksibilne oblike zaposlovanja kot
enega od načinov za »razbremenitev in lažje usklajevanje
družinskega in poklicnega življenja«. In rezultat? Delo s skrajša-
nim delovnim časom je postalo tako rekoč sinonim za »žensko
delo«. Ženske predstavljajo namreč kar 83 % vseh, ki delajo s skraj-
šanim delovnim časom. Zaposlenost s skrajšanim delovnim
časom je najvišja v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, kjer zaje-
ma več kot polovico vseh zaposlenih žensk, najnižja pa na
Finskem, na Irskem in na jugu Evrope, kjer se ta oblika dela ni
tako zelo uveljavila. Strokovnjakinje so izračunale, da je za ženske
z otroki več kot dvakrat večja možnost, da bodo opravljale dela s
skrajšanim delovnim časom v primerjavi z drugimi ženskami in
zlasti v primerjavi z moškimi, vključno z očeti.
Sedaj tudi v EU ugotavljajo, da čeprav obstajajo pozitivne
dimenzije dela s skrajšanim delovnim časom, ne moremo reči, da
je njegova uvedba prispevala k enakim možnostim. Celo nasprot-
no, formirala se je nova oblika dela, ki še povečuje razlike med
moškimi in ženskami na trgu dela. Ne le, da gre za delo, ki je zara-
di manjšega števila delovnih ur manj plačano, ampak gre tudi za
delo, kjer je prihajalo do neenake obravnave pri socialnem,
zdravstvenem in pokojninskem zavarovanju. Direktive skušajo to
neenakost odpraviti. Veliko teže pa bo preprečiti nekatere druge
105
negativne učinke. Delo s skrajšanim delovnim časom je namreč
še bolj usmerjalo ženske v določene, pretežno storitvene dejavnos-
ti in zmanjševalo njihovo možnost za zaposlitev s polnim delov-
nim časom. Tudi ko in če so se želele znova polno zaposliti, pri tem
niso imele več enakih možnosti kot moški, saj so imele težji dostop
do delovnih mest, ki predvidevajo delo s polnim delovnim časom.
Nekatere raziskave celo ugotavljajo, da je ta oblika dela še poglo-
bila tradicionalno delitev dela po spolu v t. i. zasebni sferi. Veliko
žensk naj bi namreč svoj dodatni »prosti« čas izkoristilo za to, da
opravijo več domačega, gospodinjskega dela. To dokazuje, da so
lahko novi načini organiziranja dela dvorezen meč predvsem za
ženske in da so fleksibilne oblike dela le na videz neprob-
lematične in spolno nevtralne.
In kako je pri nas? Bistveno vprašanje je, ali bomo ob nekri-
tičnem povzdigovanju take zaposlitve žensk ponovili napake, ki
jih želijo v državah EU z velikim trudom odpraviti. To seveda ne
pomeni, da ne želimo uvajanja fleksibilnih oblik dela tudi pri nas.
Ni pa odveč upoštevati svarila zahodnih strokovnjakinj, da je
treba vgraditi mehanizme, ki ne bodo stimulirali zgolj enega od
spolov – praviloma ženske – da ga koristijo. Če se bo to zgodilo, se
bo naša zgodba začela tam, kjer se je zahodnoevropska močno
zapletla in kjer že intenzivno razmišljajo o ukrepih za spremin-
janje te, za ženske izjemno neugodne situacije.
USKLAJEVANJE POKLICNEGA
IN DRU INSKEGA  IVLJENJA:
EDINA POT DO USPEHA
Zakonodaja o enakem plačilu in enakih možnostih pri zaposlo-
vanju sama po sebi ni dovolj za promocijo enakosti žensk in moš-
kih. Osredinja se le na trg dela, ne da bi upoštevala globlje struk-
turne dejavnike, ki določajo položaj žensk v družbi in se odražajo
106
v njihovem položaju na trgu dela. Zato se je EU začela vse bolj
zavedati, da so enake možnosti pri izobraževanju in usposabljan-
ju, obstoj široko dostopnih in kakovostnih vzgojnovarstvenih usta-
nov za predšolske otroke, delitev dela v družini in boljše usklaje-
vanje družinskih in poklicnih obveznosti na vseh področjih
pomembna vprašanja, ki jih je treba reševati hkrati z vprašanji,
ki neposredno zadevajo trg dela. V Maastrichtskem in Amster-
damskem sporazumu je zato zahteva po enakih možnostih razšir-
jena na širše družbeno področje, ne samo na trg dela.
Zlasti od osemdesetih let naprej se je v okviru EU vse bolj razvi-
jal koncept usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. V
tem okviru je bila posebna pozornost namenjena zlasti otroške-
mu varstvu, porodniškemu in starševskemu dopustu, delovnim
pogojem in v zadnjem času tudi promociji očetovstva. Študije EU,
ki so ugotavljale vpliv družinskega na poklicno življenje in njuno
medsebojno odvisnost, so vedno večjo pozornost posvečale
zaposlitveni situaciji mater in očetov. Tu se kaže vpliv prevladu-
joče ideologije, ki primarno skrb za otroke pripisuje materam,
očete pa pušča ob strani. Šele pred kratkim je bila sprejeta direk-
tiva, ki uvaja tudi očetovski dopust, in to kot neprenosljivo in indi-
vidualno pravico, in šele pred kratkim se je začelo več razmišljati
tudi o nujnosti promocije očetovstva.
Zanimivo je, da so se v EU pojavljale podobne dileme kot že
nekajkrat pri nas. Že večkrat so namreč v državah EU postavili
vprašanje, ali nista vse večje zaposlovanje žensk in upadanje rod-
nosti smernici razvoja, ki sta med seboj vzročno povezani. O tem
so bile narejene tudi obsežne študije (Eurostat), ki pa so pokazale
in dokazale, da obe smernici nista neposredno vzročno povezani.
Prevladala je ugotovitev, da je najuspešnejša natalitetna politika
tista, ki posveča veliko pozornost tudi usklajevanju poklicnega in
družinskega življenja, kot zgledne pa so bile predstavljene neka-
107
tere politične rešitve zlasti v skandinavskih državah. Torej: visoka
delovna aktivnost in načrtovano, s strani države vzpodbujeno
usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti obeh staršev sta
največja garanta za višjo nataliteto in kakovostno ocenjeno
družinsko politiko.
Novejše študije o zaposlenosti mater in očetov v EU so pokaza-
le na velike razlike med spoloma nasploh in med posameznimi
državami še posebej. Od sredine osemdesetih let se je v EU
vseskozi povečevala zaposlenost mater, z najvišjo stopnjo rasti na
Nizozemskem, Irskem in v Veliki Britaniji, torej v državah, kjer so
imeli relativno nizko osnovo. Najmanj se je zaposlenost mater
spremenila ali je celo upadla v skandinavskih državah, kjer so
imeli že prej visoko stopnjo, vzroka pa sta bila predvsem gospo-
darska recesija na Švedskem in Danskem ter podaljšanje staršev-
skega dopusta na Finskem. Te študije tudi ugotavljajo, da materin-
stvo izredno vpliva na delovno aktivnost žensk. Ženske z otroki
imajo v povprečju nižjo stopnjo zaposlenosti in delovne aktivnosti
kot ženske brez otrok v starosti med 29. in 39. letom. Tudi tu pa
obstajajo znatne razlike med državami. Zaposlenost mater je
najvišja v skandinavskih državah, najnižja pa na jugu Evrope, na
primer v Italiji in Španiji. V povprečju so v EU ženske z več kot
enim otrokom manj delovno aktivne kot ženske z enim otrokom.
Najnižjo stopnjo imajo ženske z več kot dvema otrokoma in
ženske z majhnimi otroki. Študije tudi ugotavljajo, da višje izo-
bražene ženske zaradi materinstva prekinejo delo za krajši čas
kot ženske s formalno nižjo izobrazbo, ki se srečujejo z največ
težavami pri usklajevanju starševstva in zaposlitve. To lahko pri-
pišemo kombinaciji nizke plače, manj varne zaposlitve in visokih
stroškov za varstvo otrok, kar vse zmanjšuje njihove možnosti za
vrnitev na trg delovne sile po preteku porodniškega oziroma
108
starševskega dopusta. To je skupina žensk, za katero obstaja naj-
večja verjetnost, da bo za najdaljši čas prekinila delovno razmerje.
Kaj pa očetje? Prva in osnovna ugotovitev raziskav je, da za
razliko od materinstva očetovstvo ne zmanjšuje delovne aktivnos-
ti moških. Stopnja ekonomske aktivnosti je celo višja med očeti
kot med moškimi brez otrok. Za večino držav velja tipičen vzorec:
najbolj ekonomsko aktivni so očetje, najmanj ekonomsko aktivne
so matere. Ženske in moški brez otrok se na tej lestvici umeščajo
nekam na sredino. Skoraj vsi očetje so polno zaposleni, delo s
skrajšanim delovnim časom predstavlja med njimi le zanemarljiv
delež. Izjema je le Nizozemska, kjer je delež očetov, ki delajo s
skrajšanim delovnim časom, višji (blizu 10 %). Zaposleni očetje v
povprečju opravijo precej večje število delovnih ur kot polno
zaposlene matere in tudi kontinuirano ostajajo na trgu dela. Med
očeti z majhnimi otroki in drugimi očeti praktično ni razlike.
Iz teh podatkov lahko sklepamo, da so zaposleni moški tradi-
cionalno še vedno predvsem hranitelji družine, zaposlene ženske
pa postavljene v vlogo mater in skrbnic družine in otrok.
Raziskave o vzorcih obnašanja tako tudi kažejo, da ženske
(matere) večinoma prilagajajo svoj delovni čas in delo nasploh
družinskim obveznostim, medtem ko moški (očetje) zaradi dela
omejujejo čas, ki ga preživijo z družino. Ženske v EU opravijo tudi
pretežno večino gospodinjskega dela in dela z otroki. Če za
moške očetovstvo ne pomeni prekinitve dela ali kariere, za veliko
žensk v EU velja obratno. Številne ženske po preteku porod-
niškega in starševskega dopusta začnejo delati s skrajšanim
delovnim časom in kasneje, z odhodom otrok v šolo, s polnim,
seveda pod pogojem, da tako delo sploh še lahko dobijo. Kar pa,
kot je pokazala realna situacija, še zdaleč ni preprosto.
Tudi pri nas, kar dokazujejo raziskave o kakovosti življenja,
opravijo ženske večino gospodinjskega dela in dela z otroki. Ta
109
dvojna obremenjenost je povezana z njihovim zaposlovanjem na
nižjih in slabše plačanih delovnih mestih, kar je vzorec tudi na
Zahodu, zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in
varstvo otroka, ki ju skoraj v celoti jemljejo ženske, pa je kontinu-
iteta dela bolj značilna za moške kot ženske. Po preteku tega
dopusta se pri nas ženske vrnejo na delo, vendar je vse več
primerov, zlasti ko gre za zaposlitve za določen čas (ki danes
izrazito prevladujejo), ko postaja materinstvo nekaterim deloda-
jalcem ovira in po vrnitvi na delo odpovedo delovno razmerje.
Sicer pa podrobnejših raziskav ali statistično vodenih podatkov, ki
bi nam lahko dali natančnejšo sliko vpliva starševske vloge na
zaposlenost v različnih obdobjih in glede na število otrok, zaenkrat
še nimamo, kar nam onemogoča podrobnejšo primerjavo.
STARŠEVSKI DOPUST V SLOVENIJI 
JE ZA EU NEPREDSTAVLJIVO RAZKOŠEN
Evropski direktivi, sprejeti leta 1992 in 1996, sta določili minimalne
standarde za porodniški in starševski dopust. Prva od držav čla-
nic zahteva minimalen porodniški dopust, druga, novejša, govori
o starševskem dopustu kot o individualni in neprenosljivi pravici.
Treba je vedeti, da v državah EU ni bila samoumevna niti pravica
do plačanega porodniškega dopusta. Tako je morala na primer
Velika Britanija šele po odločitvi Evropskega sodišča priznati
ženskam pravico do plačanega porodniškega dopusta. V osemde-
setih letih je imela le polovica držav starševski dopust, toda le v
treh med njimi – v Nemčiji, na Danskem in na Portugalskem – je
bilo zanj predvideno določeno nadomestilo. Doslej so med vsemi
državami EU le na Švedskem zabeležili, da so v večji meri jemali
dopust tudi moški, sicer je bila to izključno domena žensk.
Dejstvo je, da imajo v marsikateri zahodni državi, tako glede
dolžine kot višine nadomestila, tako urejen porodniški in staršev-
110
ski dopust, da bi ga v povprečju ljudje v Sloveniji ocenili kot izrazi-
to slabšega od našega in izrazito neugodnega. Tudi v državah, kjer
imajo relativno dolg starševski dopust, to še ne pomeni, da je visoko
tudi nadomestilo. Ponekod je to nadomestilo celo izredno nizko.
Norma, ki velja za Slovenijo in pomeni vsaj eno leto 100 % plačane
odsotnosti za rojstvo vsakega otroka, je za EU nepredstavljiva.
Pri nas pa predlagani zakon o starševstvu in družinskih pre-
jemkih podaljšuje odsotnost, in sicer za tri mesece, in ohranja 100 %
nadomestilo, razen v primeru, ko nadomestilo presega določen
znesek. Predlagani zakon delno upošteva tudi direktivo, ki govori
o trimesečnem dopustu za vsakega od staršev, in uvaja 45 dni oče-
tovskega dopusta kot individualno in neprenosljivo pravico.
OTROŠKO VARSTVO – BREZ NJEGA
NI MODERNE DRU INE
Tudi EU se vse bolj zaveda povezave med zaposlenostjo žensk in
ureditvijo otroškega varstva, torej varstva za otroke v predšolski
starosti. Odsotnost dobro organiziranega otroškega varstva
predvsem zaradi tradicionalne družbene vloge spolov skorajda
izključno ženskam onemogoča usklajevanje starševstva z delom.
V številnih državah EU se soočajo s pomanjkanjem ustrezno
urejenega predšolskega varstva, čeprav tudi tu obstajajo izredno
velike razlike med državami. Državno financirani vrtci so redki,
razen v treh skandinavskih državah, Belgiji in v Franciji. Zelo
variirata tudi njihova kakovost in dostopnost za vse sloje družbe.
V Sloveniji smo na srečo uspeli ohraniti sistem otroškega varst-
va, ki zaenkrat po kakovosti in dostopnosti še omogoča usklaje-
vanje poklicnega in družinskega življenja. Menim, da je to ena
naših velikih prednosti, ki se jo splača ohraniti in biti posebej
pozoren na sprotno prilaganje delovnega časa vrtcev različnemu
delovnemu času, zagotavljanje dostopnosti najširšemu krogu ljudi
111
in izvajanje kakovostnih programov ob ohranjanju visokih stan-
dardov. To ne pomeni, da ne bi dopuščali privatnih iniciativ tudi
na tem področju, vendar bi rušenje javnega sistema, ki upošteva
socialne razlike in zmožnosti, zagotovo vodilo v manjšo dostop-
nost za veliko večino družin in s tem dokazano onemogočalo
zaposlovanje ter posledično ekonomsko neodvisnost žensk.
ALI BO EU ZA POLO AJ  ENSK
V ODNOSU DO POLO AJA MOŠKIH
TOREJ PLUS ALI MINUS?
V Sloveniji se z zahtevami direktiv na področju enake obravnave
srečujemo zlasti ob treh pomembnih spremembah zakonodaj: ob
spremembi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju,
zakona o delovnih razmerjih in zakona o družinskih prejemkih.
Če upoštevamo razlike med posameznimi članicami, lahko vidi-
mo, da so za marsikatero državo članico EU ti standardi izjemno
visoki in neprimerno višji, kot jih omogoča državna zakonodaja.
Prizadevanju za vključitev Slovenije v EU seveda botruje pred-
vsem želja po zagotovitvi stabilnega političnega in gospodarskega
okolja, ki bosta spodbujala vsestranski družbeni razvoj. Tudi zato
po mojem mnenju vstop v EU in sprejem njene zakonodaje ne sme
in ne more pomeniti prilagajanja minimalnim standardom v smislu
ukinjanja pravic, ki smo jih imeli ali jih imamo že na višji ravni.
Tudi države, ki so se kot zadnje pridružile EU, tega niso razumele
tako, ampak ohranjajo svoje, višje standarde in zelo aktivno dela-
jo v smeri spreminjanja EU. Gre predvsem za Švedsko, ki je, kar
zadeva socialno politiko in kakovost urejenosti socialnega varstva
in visokih standardov in zahtev za enakost odnosov med spoloma,
zgled praktično vsem članicam EU. Njena prisotnost v EU je v zad-
njih letih zelo opazna predvsem na teh dveh področjih.
V povezavi s tem naj navedem še konkreten primer. EU uvaja
očetovski dopust, vendar ne predpisuje, da mora biti plačan (kar
112
ni obvezno niti za porodniški dopust za matere). Torej lahko pri
nas uvedemo neplačani očetovski dopust in s tem zadostimo mini-
malnim standardom. Toda pri nas je standard, ki nesporno velja:
plačana odsotnost. Osebno močno upam, da ne bomo uvedli
neplačanega dopusta za očete, saj bi dejstvo, da je dopust za
matere plačan, za očete pa ne, poglobilo že tako neenakomerno
prevzemanje skrbi za otroke v najzgodnejšem obdobju.
Pravzaprav bi uničilo vsa prizadevanja na področju usklajevanja
družinskih in poklicnih obveznosti obeh staršev. Rešitev je nujno
treba poiskati na drugačen način, kar sploh ni nemogoče. Pa tudi
prav nič ne podraži celotnega predloga in je v skladu z direktivo
EU. Vprašanje pa je, ali želimo zgolj formalno zadostiti standar-
dom direktive ali pa želimo direktive uporabiti za spodbujanje
vsestranskega družbenega razvoja naše države.
Dosedanje izkušnje kažejo, da prilagajanje naše zakonodaje na
področju enakih možnostih vendarle pomeni korak naprej. Naša
zakonodaja sicer nikjer ni neposredno diskriminacijska, kar je za
nekatere zadosten argument za to, da imamo na ravni zako-
nodaje »zagotovljene enake možnosti in enako obravnavo«.
Direktive EU pa govorijo tudi o posredni diskriminaciji in zahte-
vajo eksplicitne, ne samo splošne določbe, torej natančne opre-
delitve, ki dajejo določnejši okvir na področjih, na katera se
nanašajo. Odkrito priznavajo in se zavedajo razlik, do katerih pri-
haja na področju položaja žensk in moških in jih obravnavajo kot
nesporno dejstvo. Pri nas smo si zaradi proklamirane ideologije
enakosti še iz prejšnjega sistema in tudi zaradi pomanjkanja analiz
in podatkov nekritično zakrivali oči in trdili, da je položaj moških
in žensk enak. Nismo se ozirali na razlike, do katerih v praksi
nedvomno, namerno ali ne, prihaja. S tem smo si zmanjšali
možnost aktivne politike v smeri odpravljanja neenakih možnosti
in obravnave. Zato tudi nismo imeli dobre prakse v zvezi s prav-
nim varstvom v primerih diskriminacije, kar je najpomembnejši
113
pogoj za dejansko možnost uživanja pravic, zapisanih v zakonih.
Ravno zaradi spoznanja, da zgolj formalna enakost ni dovolj,
ampak mora biti poudarek na možnostih in načinih uresničevan-
ja pravic posameznikov in posameznic, se EU vse bolj osredotoča
na konkretne in praktične dimenzije neenakosti. Stališče, da je
dovolj, da so enake možnosti zapisane, njihovo uresničevanje pa
ni več pomembno, je torej – vsaj na ravni politike EU – presežena
logika razmišljanja, ki sodi le še na smetišče zgodovine.
Obstaja pa pomembno področje, ki je zaenkrat urejeno le na
ravni priporočil in pozivov državam članicam EU, in sicer v
Resoluciji in Priporočilu Evropskega sveta o uravnoteženi
zastopanosti žensk in moških v procesih odločanja iz leta 1995 in
1996. Dokumenta države članice le pozivata in jim priporočata
sprejem ukrepov, ki bi poskrbeli za uveljavitev uravnotežene
zastopanosti predvsem na ključnih mestih odločanja, vključno na
področju politike. Ni pa nobenih obvez, ki bi države zares spod-
budile k odločnejšemu ukrepanju. In ker ravno položaj žensk v
politiki pomembno in odločilno vpliva na položaj na drugih
področjih, kar je eksplicitno zapisano tudi v omenjeni resoluciji, je
to v tem trenutku ena večjih ovir za izboljšanje položaja žensk v
tistih državah EU, ki ga jemljejo kot formalno, ne pa tudi vsebin-
sko izredno pomembno vprašanje. Predvsem je tako v državah,
med njimi je tudi Slovenija, kjer je delež žensk v parlamentu in
vladi izredno nizek. Iskreno upam, da bo EU v prihodnosti obliko-
vala bolj obvezujočo politiko tudi na tem področju, kar se pred-
vsem v severnih državah že dogaja.
Ker se počasi bliža čas volitev, mi pa še nismo v EU, naj zaklju-
čim z mislijo, ki sem jo že večkrat poudarila. Enake možnosti
spolov, in to na vseh področjih, morajo biti sestavni del širših poli-
tičnih in zakonskih prizadevanj ne toliko zaradi EU, ki sicer vidi v
tem pomembno merilo demokratičnosti neke družbe, ampak
predvsem zaradi nas samih.
114
NOTES ON CONTRIBUTORS
Tomaž Mastnak, PhD, is director of research at the Institute of
Philosophy in the Scientific Research Centre of the Slovenian
Academy of Sciences and Arts. Currently he is visiting scholar
and adjunct professor at New York University.  His most recent
book is Crusading Peace: Christendom, the Muslim World, and
Western Political Order (Berkeley and Los Angeles: University of
California Press, 2002).
Tonči A. Kuzmanić, PhD, is an assistant professor of the theory
of political science at Ljubljana University, a lecturer at the
College of Managment in Koper, and a researcher at the Peace
Institute in Ljubljana. His main research fields are the concepts
and categories of politics and the political, society and the social
in terms of political thought, racism, xenophobia, and machoism,
particularly in post-socialist environments, new social movements
and the influence of music and sports on new political paradigms.
His most recent book is Hate-Speech in Slovenia.
Irena Brinar, MA, is an expert consultant with the Center for
International Relations, Faculty of Social Sciences at Ljubljana
University, an assistant in the field of international relations, and
since 1994 a co-worker on the subject European Integration. She
is the author of many articles and essays dealing with the EU topics.
Natalija Vrečer, MA, is a freelance researcher. She is an asso-
ciate in the Wittgenstein project that is run by Andre Gingrich,
PhD, from Vienna University, to which is related her PhD thesis
about the integration of refugees in Slovenia. Her research inter-
est is the area where the anthropology of refugees, feminist
anthropology, human rights, psychological anthropology and pol-
icy research meet. She is the author of a number of essays par-
ticularly in the field of anthropology of (forced) migrations.
115
Sašo Gazdić, PhD, is a sociologist and an under-secretary in
the research department of the National Assembly of Slovenia.
His scientific research interests include social topics, cultural
studies and violence studies. He is the author of a number of
essays and fiction works. He is a co-editor of the philosophy col-
lection Aut published by the Apokalipsa, and a member of the
Commission for Conscientious Objections with the Government
of the Republic of Slovenia.
Vera Kozmik Vodušek graduated in sociology and has been
focusing mainly on analytical research. Since 2001 she has been
the director of the Office for the Protection of Consumers. Before
that she served as the director of the Office for Women’s Politics.
She is the author of a number of scientific essays and editor of
various publications dealing with women’s rights.
116
ABSTRACTS
T OMA  M ASTNAK
OUR EUROPE
In his article entitled »Our Europe«, Tomaž Mastnak explains how
Europe is seen from the perspective of Slovenia, how Slovenes
perceive Europe, how these perceptions are used and to what pur-
pose. Slovenes talk about Europe, that much is obvious, but it is
much less clear where this Eurospeak is leading to.
The author addresses the issue of divisions in Slovenian politi-
cal sphere and argues that these divisions are only seemingly
political. What is going on is a struggle for the appropriation of
what had been left over from the former state. That struggle is
dominated by personal and partial interests, with the national
interest out of sight. What comes closest to a national strategy is
the ambition to “join Europe”, shared by all political actors of any
weight and underlying their squabbles. Pursuing this goal, how-
ever, undermines the very possibility of national political strategy
since the integration of Europe is based on the deconstruction of
national sovereignty and, consequently, of the state.
Whatever the nature of the entity that will emerge out of the
current integration of Europe (assuming that the integration suc-
ceeds), Slovenia cannot sensibly be expected to play any consid-
erable role in the larger community while at the same time losing
prerogatives for deciding over its own affairs.  What the future
has in store for us is already foreseeable through the alignment
of Slovene legislation with that of the EU. On the one hand, we
have the dictate of the new European bureaucracy and, on the
other, the dictate of the executive branch of Slovene government
which lends legitimacy to its power by falling back on the neces-
117
sity of accession to the EU. All of this takes place beyond the reach
of the citizens of Slovenia.  
While deprived of any important role in deciding about their
own future, the citizens of Slovenia are being fed on the European
mystique. Europe and its various aspects are represented
through the words of praise and self-praise, while the renuncia-
tion of Europeanism is seen as a method of disqualification and
annulment. Without “our Europe” we would no longer know who
we are or what to do with ourselves.
One of the axes around which the European mystique revolves
is the issue of the so-called European values. The aim of the talk
about European values is to present Europe as a value. And as
soon as we accept that Europe is a value, the accession to Europe
takes on value-laden tones, which in turn help shape the convic-
tion that Europe is a value. Yet, what are European values? The
most illustrious among them are particularisms, which claim uni-
versal validity, while their structural characteristic is exclusion –
Europe is an exclusivist community.
118
T ONÈI A. KUZMANIÆ
GLOBALIZATION AND IDOLATRY 
OF EUROPE
The paper aims to contribute to the “constructive breaking down”
of the monolithic image of Europe. The author first suggests that
European talk is not as much the issue of quasi-regulative ideas
as of primitive idolatry to which primarily the inhabitants of
Central and Eastern Europe have succumbed. The demytholo-
gization of Europe begins at the point at which we stop treating it
as a self-evident fact. Europe is not One but it is plural by “nature”,
it has been plural throughout history, and by the same token, it
should be plural in its objectives.
He proceeds to describe the three most palpable “sub-types of
Europe” which contend for primacy over the European throne:
Anglo-Saxon sub-Europe (the Europe of NATO and close ties with
USA), the sub-Europe of the European Union (France-Germany
axis), and Catholic sub-Europe, potentially the most powerful (fun-
damentalizing) sub-type of Europe. The fourth in this series is
“sub-Europe-yet-to-be”, consisting of Central and Eastern Europe
which at the moment endeavor (plead) to become Europe. He
draws attention to the fact that the basic logic of the functioning
of Europe is still its enlargement. Given an almost complete
absence of anything that could be called “my Europe”, the author
thinks that the Europe of the European Union is the most accept-
able terrain for potential political positivization within the field of
political thought and future functioning (which is the basis for
quality of life). 
The author particularly underlines that all of the said concepts
of sub-Europes, along with their mythologies and realities, are
explicitly anti-political, even anti-state, which could prove to be
119
extremely dangerous. He pleads for an opposite concept that
leads towards the rehabilitation of politics, that is, towards the
rehabilitation of the sovereignty of a state and above all of indi-
viduals – a political supremacy of citizens and sovereignty of all
inhabitants of a state while preserving the political charge of
human rights.
However, all of this should be considered within the context of
globalization. It is precisely the dangers lurking behind global-
ization that challenge us to take steps towards the sovereignty of
the state. When talking about Europe and globalization, the
author finds it decisive to defend not only the sovereignty of state,
but primarily sovereignty of politics and individuals. He also
stresses the predicaments arising from the largely present equal-
ization of globalization and Americanization. We should be better
aware of the fact that many good things (political included) that
pervaded general history including European history, originated
in America. Being apprehensive about America today, Europe
has become enmeshed in the “American entanglement” in the
social, only more radically. Indeed post-modernity has successful-
ly swept politics under the carpet, more or less established con-
trol over the economy, but it has also opened the door to the most
dangerous post-modern element which the author calls “the
social element” and accordingly talks about the “geo-social”
enlargement of Europe. This element transcends both economy
and politics. 
Today’s globalization is not the globalization of politics (this
primitive understanding gives rise to anti-Americanism) or of
economy (capitalism). The globalization of today is much deeper
and more dangerous than the globalization of capitalism ever
was. The author here leans on Rosa Luxembourg: it is no longer
capitalism that subordinates different “modes of production”, but
120
all modes of production, including capitalist, are being subordin-
ated in the sense that they are socialized and globalized to create
a new whole that is no longer capitalist but social without further
determiners. It is the socialization of capitalism. This term, only
seemingly contradictory, is not used to denote the socialization of
property, or “social power”, but to point out that capitalism has
been turning into a socialized or “public thing” that entirely colo-
nizes the space potentially occupied by politics. From here arises
the stress on anti-politics that should be considered in greater
detail. But this cannot be achieved by resisting only “the capitalist”
and overlooking “the social” as such. The doings of capitalism
backfire on capitalism itself, because they turn it into a social,
socialized, global thing of a totalizing scope ranging from macro-
politics of the UN to the intimate life of each among us.
Capitalism is no longer some generality that devours particular-
ities, or something that could be considered in terms of “not-yet”
categories, but it is accessible only if we tackle it as something
that “already is”. The author suggests that, by pursuing globaliza-
tion, capitalism has already abolished itself, meaning that it has
become realized and turned into a dense network of non-existent
peculiarities (including capitalist ones). As such it is already
socialized and on its way to become a self-established total soci-
ety and not simply capitalist society. Its capitalist character has
sunk in the depths of the social and the global. Such realization of
capitalism is no longer realization of its character/qualities, but
realization of its social component – it is a global “open” society.
It is precisely this “turn”, or the loss of generality that is one of the
keys to the understanding of globalization as radical socialization
or the global society.
The author argues that globalization is dangerous for the en-
vironments that live in fear of “Americanization”, and those in
121
which Europization is understood as “re-Catholicization”. In these
environments the awareness that globalization speaks various
languages, and not only American English, would be most needed.
I RENA B RINAR
TWO FACES OF JANUS –
THE EUROPEAN UNION
After almost 50 years of planned integration, the notion of the
human face of Europe deserves reappraisal. What face does
Europe present today? It is easier to define what Europe is not
than what it is. A renewed need to question the exclusiveness of
the integration process, which resides in its increasingly focused
discrimination, has emerged recently. The purpose of the article
is to highlight the role that the law plays in determining who is
“European” in the new Europe, and who is not. The problem lies
in the fact that, in order to be strong enough, the so-called self-
identity of Europe needs to be exclusive and different. The delib-
erate construction of this identity rests on the resistance towards
others. They include the nations located outside the borders of the
united Europe, which are contrasted to Europe in the process of
creating the EU law and identity, but also many European resi-
dents who are politically and economically excluded from the
nouvelle Europe due to the confines of the EU laws. Europe is turn-
ing into a nation-state to avoid particularisation and to become a
model of universalism. This project includes the building of
Europe’s identity that is based on negative principles – exclusion
of others. This exclusion becomes manifest through the establish-
ment of the EU’s external borders and the introduction of the
European citizenship to which are entitled only nationals of the
member states. The creation of a (new) European identity invol-
122
ves the glorification of the symbols of the “EU nationhood” such
as flags, anthems and cultural policy. The creation of such Euro-
pean uniqueness is also aimed at establishing a sense of superi-
ority or distinction. These aspirations come to light through EU
policies on immigration, asylum and police co-operation that con-
tribute to an erroneous perception of resident non-EU nationals
as threatening the stability of Europe.
N ATALIJA V REÈER
POLITICAL CONSTRUCTIONS OF ASYLUM:
EUROPEAN UNION AND SLOVENIA
One of the main international legal documents concerning the
asylum issues in European Union and candidate countries is the
Geneva Convention about the Status of a Refugee from 1951 and
the New York Protocol from 1967 which supplements it. In Euro-
pean region the following international documents protecting
human rights supplement the above-mentioned Geneva Conven-
tion: the Universal Declaration of Human Rights from 1948, the
European Convention on Human Rights and Fundamental Free-
doms from 1950 with its protocols, the International Covenant on
Civil and Political Rights from 1966, the International Covenant on
Social, Economic and Cultural Rights from 1966 and many other
legal documents, resolutions and directives of the European Union.
In spite of the existence of numerous international legal docu-
ments, there are still the legislation and policies of the receiving
country that determine the quality of everyday life of refugees to
a large extent. The author argues in this research paper that this
holds true also for Slovenia. The role and adequacy of the Geneva
Convention is explored in the research paper as well as the atti-
tude of the European Union and Slovenia to this main document
123
of the international refugee law. Further on the author is inter-
ested in how the political constructions of asylum have changed
in the history of European Union and their current trends.
However, the main attention is payed to the question of political
constructions of asylum in Slovenia, therefore, a brief reflexion of
the Slovenian refugee policies from the state’s independence on
till the middle of the year 2001 is written.
It is a well-known fact that the contemporary refugee policies
of the European Union are getting more and more restrictive and
that the European Union expands its policies to the Central and
Eastern Europe, as well as the Southeastern Europe. In that way
the restrictions get harmonized. The author’s claim is that despite
the harmonization of restrictions of refugee policies from
European Union to the East, even stronger restrictions are char-
acteristic for the national policies of the Central and Eastern
European states, as well as for those of the Southeastern Europe.
The author illustrates her claim on the example of Slovenia and
comparisons from some states of the region mentioned. 
In spite of the fact that there are no easy solutions, it remains
the fact that the attitude of the states toward the question of immi-
gration and integration in further years represents the test for
the states how they are willing to face contemporary political
changes at all.
S AŠO G AZDIÆ
A MIRACULOUS BATTLE 
AGAINST SOCIAL EXCLUSION
In his paper entitled “A miraculous battle against social exclu-
sion” Sašo Gazdić presents an ironic critique of the social policy
of the EU that he finds largely demagogic. By juxtaposing realis-
124
tic structural effects of the political and economic integration
within the EU and the proclaimed objectives, he clearly presents
the flaws of the apparent efforts to fight social exclusion, whose
vocabulary on the rhetorical level gradually replaces that of the
welfare state. He first shows how the vocabulary used in the strug-
gle against unemployment, poverty and intolerance towards the
different is predicated on the effects of the global economy and
the integration of European countries. Economic liberalization, a
presumably necessary condition for the competitiveness of
European economy, inevitably puts a strain on the labor market
and generates unemployment. Notwithstanding the nominal
growth of GDP per capita, relative poverty is increasingly widely
present, with this fact being particularly dramatic when the
threshold of poverty in Europe is compared with the correspond-
ing data for Slovenia. The struggle against intolerance, on the
other hand, may also be understood as a subtle ideological pre-
text which turns us into strongholds set against “savage, poor,
uncivilized hordes that threaten us with religious fundamen-
talisms and do not have respect for basic human rights”. 
In the second part of the paper the author stresses the signifi-
cance of changes in the approach to social problems by focusing
on specific groups of people endangered by the erosion of the
welfare state. In his opinion the groups that are most exposed to
exclusion are the unemployed, the homeless, women, young and
old people, and foreigners, with the last group being the most
threatened, as it overlaps with all others to the greatest extent.
The more reasons for exclusion, the more probable the exclusion.
The author also touches upon Slovenia’s approach to foreigners
that became evident during the ratification of the European
Social Charter when Slovenia removed from the text the protect-
ive measures designed to help foreigners.
125
Finally he mentions the short-sightedness of politics which uses
solely repressive measures in its fight against the illegal activities
that the excluded groups resort to in their struggle to survive. The
author concludes that the EU, if incapable of carrying out effect-
ive social politics, should at least encourage assimilation policies
in individual Member States, which should consist of integration
projects implying positive measures of inclusion on all levels, and
not forced assimilation as we knew it in the past.
V ERA K OZMIK V ODUŠEK
THE EU – CHALLENGE, OPPORTUNITY 
OR AN ALTERNATIVE FOR WOMEN?
THE STATUS OF WOMEN IN THE 
EU COMPARED TO SLOVENIA
The European Union also plans and implements politics pertain-
ing to equality of the sexes, and despite differences between indi-
vidual Member States, or precisely because of these differences,
it has adopted numerous directives, resolutions and recommen-
dations in this area. 
They introduce certain standards, build on the assessments
and analysis of the status of men and women in the EU and are
the reflections of their actual situation. Only by comparing the
situation in the EU with the one in Slovenia is it possible to under-
stand better what adjustment with the EU in this particular field
means for Slovenia, and whether it will introduce essential
changes in Slovenia given the fact that in some areas our situ-
ation is quite different, and yet in others the level of equality is
superior. In this paper the author concentrates on the differences
between genders in the EU compared to Slovenia regarding
employment, unemployment, equal pay, part-time employment,
126
harmonization of professional and family life, parents’ leaves and
childcare. Slovenia is confronted with demands regarding equal
treatment, particularly in three areas where important changes
in legislation are to be effected, namely the changes in the
Pension and Disability Insurance Act, Employment Act and
Family Allowances Act. If we take into account differences
between individual Member States we can see that in comparison
to many EU countries Slovene standards are extremely high and
incomparably higher. Slovene endeavors to join the EU are under-
lain by the wish to provide a stable political and economic envir-
onment that will encourage many-sided social development. This
is an additional reason why accession to the EU and the adoption
of its legislation must not and cannot mean adjustment to the min-
imal standards in the sense of relinquishing rights that we have
already achieved or rights that are already of a higher level.
Experience up to date shows that the adjustment of our legislation
pertaining to the field of equal opportunity indeed represents a
step forward. It is true that Slovene legislation is not directly dis-
criminatory at any point, which some find a sufficient argument
to claim that on the level of legislation “equal rights and equal
treatment is guaranteed”. However, the EU directives also men-
tion indirect discrimination. The view that legally prescribed
equal opportunity suffices, while it is not important how it is going
to be realized, is – at least on the level of politics – the logic of rea-
soning that has been surpassed and should belong to the reposi-
tory of history. The author hopes that the same will happen in
Slovenia, at least after its accession to Europe if not earlier.
127
ZBIRKA: EU MONITOR
NASLOV KNJIGE: OBRAZI NAŠE EVROPE
AVTORJI: TOMAž MASTNAK, TONČI A. KUZMANIĆ, IRENA BRINAR,
NATALIJA VREČER, SAŠO GAZDIĆ, VERA KOZMIK VODUŠEK
JEZIKOVNI PREGLED: META KLINAR
PREVOD POVZETKOV (RAZEN POVZETKA N. V.): OLGA VUKOVIĆ
UREDILA: ALEŠ DROLC IN MOJCA PAJNIK
OBLIKOVANJE: IRENA WÖLLE
TISK: STANE PEKLAJ
IZID KNJIGE JE OMOGOČIL OPEN SOCIETY INSTITUTE
IZDAJATELJ: MIROVNI INŠTITUT
INŠTITUT ZA SODOBNE DRUžBENE IN POLITIČNE ŠTUDIJE
METELKOVA 6
SI-1000 LJUBLJANA
e. pošta: info@mirovni-institut.si
www.mirovni-institut.si
128