145
Klasja z domačega polja,
ki ga izdajata po založniku O. Wagnerji v Ljubljani gospoda Jož. Jurčič in Jož. Stritar — prvi snopič je prišel ravnokar na svetlo. Na 6 polah obsega 1. Prešernovo življenje, 2. Pretres njegovih poezij in 3. prvi del njegovih že leta 1847. natisnjenih pesem. Dodana je temu snopiču kamnotisna dobra podo ba Prešerno va, ktera je dokaj bolje memo neke malane slike; tedaj nam dragocen spominek.
Življenjepis je celo na kratko načrtan. Ce tudi je resnica, kakpr pisatelj sam pravi, da Prešernovo življenje je bilo „preprosto in vsakdanje", bi nam vendar drago bilo, da bi se bilo kaj več povedalo po tvarini, ki je, razun Levičnikovega spisa v „Laibacher Zeitung" 1849. leta, neki že nabrana, in zlasti iz onega časa, ko je Prešernovo literarno delovanje in obče nje njegovo z mnozimi slovanskimi možaki, kakor s Celakov-skim, Stanko Vrazem itd. med letom 1830. in 1840. najbolj na glasu bilo. Tak popis bi večino občinstva mnogo bolj zanimal, kakor tanka preiskava, ali je bil Prešerin — v to ali unozaljubljen. Po starih „perijohah" ki se vendar še nahajajo, bi se bilo tudi lahko za trdno izvedejo, kdaj je v gimnazijske šole prišel in kdaj jih dovršil, kakor tudi to, ali je res v Ribnici v ljudske šole hodil takrat, ko je žlahtnik njegov Valentin Prešerin ondi dekan bil, ali ne, kajti po Lesarjevem popisu „ribniške doline", ki našteva ondašnje dekane, je bil Valentin Prešerin od leta 1819. do 1833. dekan v Ribnici, v življenjepisu se pa pravi, da je „od tod (Ribnice) 1811. leta menda prišel v Ljubljano." To so sicer malenkosti, vendar ker ne segajo v starodavnost in je življenjepis slavnega pesnika že tako ubog, naj bi saj take zgodovinske črtice do resnice dognane se svetu podale. — Da bi bilo kaj literarne zapuščine Prešernove ,,na dvorišču" zgorčlo, tudi mi z gosp. življenjepiscem vred ne verjamemo; rajnki Dagarin, bivši takrat dekan v Kranji, ki je nektera pisma, odlomek v »Koledarčku" natisnjene „Parizine", en epigram in prevod A. Griin-ove
146
pesmice „Venetianer Trias" po smrti Prešernovi izročil vredniku „Novic" , ki je njega v bolezni večkrat ob-iskaval in mu v potrebi na pomoč bil, nikakor ni bil mož za tak Auto da F&. In kdo drug bi bil to storil? in na dvorišču v Kranj i! polnem nevarnosti ognja. Naj ga imenuje, kdor ga ve, in pove, kje se je na grmado djala zapuščina, da bode konec besedi; saj ni to še tako dolgo. Kdor bi bil to storil, pokončal bi bil gotovo tudi „Benečansko", pa je ni. Zato se nam le tendencijozna pravlica to zdi, in temveč, ker se dobro ve, da Prešerin svojih del ni skrival in tudi taka je rad dajal iz roke v roko, ki je ni hotel natisu izročiti; znano je pa tudi, da zadnja ieta se pevec naš ni dosti več vsedal na Pegaza.                                  (Kon. prih.)
151
Klasja z domačega polja
1. snopič. (Konec.)
Drugi oddelek 1. snopiča pregleduje Prešernovi poezije. Gosp. Stritar, ki je z natanjčnim znanjem vsake vrstice Prešernovih pesem in z izurjenim peresom spisal ta oddelek, sam kaže, na ktero stališče se je v tem pregledu vstopil, rekši, da na pesniku, ki ga čislamo „vse je lepo, vse ljubo, še celo njegove napake." Po takem je pa tudi čisto naravno, da v ,,oziru na našo literaturo (pesniško)" pred Prešernom je videl le Vodnika, vrstnika Prešernovega nobenega in tudi potomca nobenega. Zato se ta sestavek res more bolj imenovati himna kakor kritika Prešernovih pesem; kritiko nahajamo le bolj v „popravkih", ki jih pa nismo pričakovali, v 3. oddelku „Klasja", to je, v drugem ponatisu njegovih poezij.
Da je Prešerin eden izmed naših pesnikov prvakov po samostojnosti in izvirnosti svojih idej in po dovršenosti oblike jezikove, in da je prvi lirični pesnik, to je že davno dognano, in „Novice" so 1847. leta, ko je izdal Prešerin svojo zbirko, zelo obširno govorile o klasiku našem. Res, da je „Novični" pretres njegovih poezij, s kterim se niso prikupile vsem čitateljem,
izviral iz veliko veče navdušenosti, kakor bolj trezna kritika Celakowskega v „českem muzeji" leta 1832. in Čopova v „IUir. BI." leta 1833., al Prešerin je bil naš pesnik, in zato smo gorkeje pisali o njem kakor Celakowsky, in leta 1847. je narodno čutje že mnogo živejše se razodevalo kakor leta 1833., ko je vse delovanje tadanjih rodoljubov v mični „Čbelici" le bolj zabava bila kakor globokeje narodno gibanje. Ko so oči zatisnili Zois, Linhart in Vodnik, ki so se borili za slovenščino na političnem polji (glej Vodnikove politične „Novice", „Ilirijo oživljeno" itd.) in v javnem življenji (glej slovenske igre v ljublj. gledišču onega časa itd.), zamrla je potem mila Slovenija; nikogar ni bilo več, ki bi bil prediral zapreke narodne, kajti „Cbelarji", sicer velike hvale vredni možaki, bili so le bolj slavisti kakor Slovani. Zato slavijo hvaležni Slovenci in bodo slavili na veke Vodnika našega prvega buditelja, a ne zavoljo samih pesem njegovih. Pesem je sicer krasna stvar; al le ena cvetlica je med družim cvetjem na narodnem polji.
Ako se piše „ozir na našo mlado literaturo" in se v takem popisu ozira celo na pesnike tujih narodov, čudno se nam dozdeva po tem to, da se ignorira mojster, kije bil vrstnik Prešernov — Koseški, kte-remu je svet izvedencev že davno ves navdušen priznal slavo, da je prvi v pesništvu odprl nam pred njim neznane, čudapolne zaklade jezika slovenskega, njegovo neizmerno krepost in veličanstvo ; saj vendar vsak , ki pomni leto 1844., dobro ve, da tudi Prešerin je bil osupnjen, ko je 1844. leta prišla na dan Koseškega ?>Slovenija" in da prav res se je videlo takrat, kar Latinec poje .... „obstupuere omnes, intentique ora te-nebant." In čedalje večje bilo navdušenja o Koseškega geniju, ko so sledile druge izvirne pesmi in prevodi. To so dogodbe, ki se zamolčati ne dajo, in kterim bi se bila spodobila saj besedica, kadar se piše če tudi le memo grede „ozir na našo mlado literaturo."
—  Radujemo se, da imamo Prešerna, v radosti do njega pa nikdar ne zabimo domačih prvakov, ako je prilika tako blizo , da govorimo celo o tujih izvrst-njakih: talijanskih, nemških itd.
Nobeden pa ni brez marog; pa kaj! saj še solnce ni brez njih. Ce tudi mi ne prikiadamo tistim, kteri Prešernu očitajo, da je v jeziku bil „enostransk Kranjec" in še posebno „Gorenec" in da je to očitno kazal s silo, s ktero je vsaki besedi nakladal akcente,
—  da se mu je mrziio bližanje našega-jezika jeziku naših južnih bratov (Celakowsky in Stanko Vraz sta mu v pismih 1838 — 1840. pa brez vspeha na srce govorila o tem), — da so njegove pesmi^vse polne elizij, kar sta mu očitala Celakowsky in Cop, in o kterih sploh Koseški trdi, da so večidel le lenoba pesnikarska, — da je Prešerin največ in najraji „zalj ubij ene" pel, — da kakor je bil mojster v sonetih, ottavi rimi in terci rimi, je bil slab v distihonu itd., bili bi vendar želeli , da bi se bilo saj to opomnilo , o čem naj se n e posnema Prešerin, in to bi bilo temveč potrebno, da bi se bilo saj nekoliko opravičilo to, zakaj so se v sedanjem ponatisu delali popravki tacih poezij, ktere je Prešerin sam izdal in sam skrbno pregledoval pred natisom.
To pa nas napotuje na besedo, ki se nam potrebna zdi, da jo spregovorimo v ponatisu Prešernovih poezij. Izrekati moramo tu željo, naj bi se pri popravljanji Prešernovih pesem ne segalo čez mejo, ktera nikomur ni pripuščena, — in ta meja, čez ktero ne smemo, so oblike. Oblike in pravopis niso bistvena stvar; prav sta tedaj storila izdatelja, da sta zastarele oblike pre-menila, na priliko: iga, imu, moški am, de, per itd. Take starine predelati v novine je pripuščeno, tako tudi
152
bohoričico prepisati v gajico, ako bi bil Prešeria izdal svojo zbirko v bohorieici, ktero bi dan danes že malokdo brati znal. (Da bi bil Čelakowsky pregovoril Prešerna, da se je poprijel gajice, ni res, ker s Cela-kovskim tista leta nista bila v zvezi in že tudi prejšnja leta malo več; saj mu je čelakowsky 1840. leta pisal: „Ein langes, jahrelanges Schweigen wird mit diesen Zeilen wieder gebrochen.") Da so se popravili nekteri slovniški pogreški, tudi je prav. Ali je pa prav bilo, da se je „specifičinemu Gorencu" Prešernu š predelal v šč, ne vemo; Prešerin, kakor smo ga dobro poznali, bi ga gotovo zopet izbrisal, kakor vsaj, uže, lehko itd., ako bi se mu korektura poslala na uni svet. Al če kdo izveličanja išče v teh oblikah, fiat! — Druga pa je sprenaredbami, ki segajo čez oblike. In tudi tacih prenaredeb se v „Klasji" nahaja aanogo. To pa je greh! Pa res tudi ne razumemo, kako se je moglo tako delati, ker se je vendar v „pregledu Prešernovih poezij"reklo, da so v vsem dovršene. Da se mu v pesmih prestavljajo stavki in se tako celo kazi tudi rima, kakor v 2. odstavku v „Spomin na Vodnika", to je napaka, ki naj bi se vprihodnje že iz pietete do velikega našega pesnika opustila! Se pre-membi oblike „bila", ki je bila prava posebnost Prešernova, bi mi ne pritrdili. — Sklepamo tedaj te vrstice se živo željo, naj se nam ne prenareja Prešerin ? nobeni stvari, ki sega sploh čez pripuščeno mejo, da ga imamo tacega, kakor se nam je sam dal; saj so nam tudi njegove napake ljube.