Vzpomladi (Slieioa; spisal Župčev) o se ve, da ste je dolgo in težko pričakovali, otroci ljubi, krasne vzponiladi! |A sedaj je vže tu, kraljica vaša, ki jej spletate lepe vence in jo radostno pozdravijate: BA, a, a, vzpomlad je vže prišla!" Kaj ne, kako vam se širijo mlada prsa. ko zopet dihate v se sveži vzpomladanski vzduh in skačete po zelenih grivah (tratah). In to rumeno solnčice? Jelite, kako prijetno vara deje, ko vam zbranim tako-le pred hišo ogreva rudeča ličeca ter ljubko razliva svoje žarke po rodovitera polju iri skaluatih bregovih. Goikeje in gorkeje sije, ter vzbuja iz spanja prirodo in daje jej novih močij! Dii, da, vrnila se je zopet vaša kraljica krasno ovenčana! Poglejte le njene kčerke, kako ponosno stopajo za njo in jo spremljajo! Drevesa zdaj pa zdaj ozelene in se oblečejo v krasno opravo. Vže poganjajo popke iu skoraj bodo v cvetji. Ovetiee radovedno vzdigujejo iz tal svoje glaviee in jedva čakajo, da dobe pisano krilce! Prijazno vam kličejo, otroci ljubi, da pridete in duhate njih prijetno vonjavo. Tarn le v onem grmičku ponižna vijoliea dviga svojo glavico in vas uljndno vabi, da se napojite njenega lepo dišečega duha, a poleg nje klanja vam se trobentica z zlatim svojim oblačilcem, češ, ne prezrite tudi mene! Ohb! Kdo pa je ta bahač tii ? Ali ga poznate ? Hentaj ga, kako je mošk, kar nič se ne meni za svoje sosede, ampak drži se kot vojak po konei! Zvoneek ponosni je, ki v svojej domišljavosti meni, da je res nad vse in vas izzivlje, češ, glejte me, poniglaFČki mali, kako sem vzrasel visok iu ravdn kot sveča. Ha, ha, to pa ni lepo, jelite, da ue, to samooblastno bahanje. Misli li ta sanjač, da ima sam od sebe to visoko in vitko rast ? Le pomnite, čitateljčki dragi, kar vam povem: še utepalo se mu bode zastran njegove ošabnosti. Pride 6as, ko bode potrt raoral vzdihovati in dati glavico proč, a potem se ne bode vee ponašal ter se zlobno smijal nežnej vijolici! Jelite, da vam je ponižna vijoliea bolj všeč . . . A pustimo tega bahača in idimo dalje pod milo nebo, v vedro, krasno na-ravo! Glejte, nad nami je jasen višnjev oblok, ki se daleč tam za onimi visokimi gorami — vsaj tako se nam dozdeva — dotika naše zemlje. Po neizmernem tem obloku pelja se veličastno — krasen voz •— zlato solnce. Uprav sedaj vzhaja v vsej svojej lepoti in bliščobi ter pošilja naprej svojo znanilko, rdečo jutranjo zarijo, v znamenje, da je vže davno napočil prelep vzpomladansk dan. Pač velieasten je ta prizor, jelite, prijateljčki dragi, in vem, da vam kipi srce ponosa pa tudi hvalež-nosti do Njega, ki vas je postavil v ta velikanski dom, ki je istinito pravi tempelj brezkončnega Boga . . . Hitimo dalje! Naproti nam veje rahla sapica, a ptiee prepevajo miloglasne pesence. Visoko proti nebu leti skorjan&ek in hvali svojega Stvarnika v daljnej višini drobeč svojo pesenco. Tu pa tam vam ,,martinček" iz kamenja prileze na solnce, da si ogreje otrple ude. Izvestno poznate vsi ono živalco, o katerej vam je zadnjič gospod učitelj pripovedoval, da je čisto nedolžna, pa se je vam torej ni treba bati. To se ve, da tistej malej Podlipčevej Nežiki, ki je še le letos začela hoditi v šolo, to nikakor ni hotelo v drobno nbučico" in se je še vedno bala. Zato je pa fcisfci poredni SJamnJkarjer Jiirijeek, ki je vseii muh poln in tudi v šoli ni nič kaj prida, oni dan, ko so šli iz popoludanske šole, ujel nmartin&ka" in ga hotel pritisniti Nežiki na roko. Joj, da bi jo bili euli, kako vam je klicala na pomoe in upila, izvestno bi se vam bila smilila. ,,As! as, as!" je vzdihovala iu milo prosila. Toda menite li, da se je Slamnikarjev za take marnje kaj zmenil. ¦ To vam je bil neusmiljenec! Še Uhanovega Naeka in Skrabovega Jakea je po-rednež primoral, da sta jej držala roko in ga je tako lahko na-njo položil. Kaj pa da se jej ni zgodilo nie hudega in umeje se, da bi bila morala Nežika verojeti učiteljevej besedi, ali tisti Uhanov in Slamnikarjev sta pa tudi preveč nagajiva in izvestno bosta v šoli dobila, kar jiraa gre, če le to gospod učitelj izvedo . . . Toda kam nas je zapeljal nedolžui ,,martinček," ki vender ne more od nas zahtevati, da le njega občudujemo. Izvestno to bolj zasluži marljiva bučeliea. Le glejte jo, kako leta od cvetice do cvetice in si nabira rumenega cvetnega prahu, iz katerega si potem naredi umetalno satovje, a va-nje nanosi sladkega medii, ki vem, da ga vsi radi ližete. Jelite, zato pa tudi vi hvaležno pozdravljate to znanilko vzpomladi in jej kličete: ,,Pozdravljena bodi, draga bučela! Vzpomladi tcdaj si prvi kliear. Vzdiguje se v prsih mi duša vesela, Ko tebe zagledal nedolžno sem stvar." In pridna mrarlja? Oj kako vam je živa in teka zdaj sem zdaj tija, da preskrbi hrane svojim živalicam. Še debeli in nerodni čmrlj veselo frži in se vseda ua pisane cvetice, da bijim izsesal njih slaščico. Vse, vse se veseli krasne vzporaladi... Idimo še dalje v bližnji gozdič! Aj, kako vam se tii razlega ubrano petje in odmeva v temni les! Eumenokljuni kos prepeva vam tako ljubko, da se kar ne morete naslušati. In ta glas? Kaj lijeto"? Stojte, prijateljeki dragi! Še enkrat: ,,kuku, kuku!" Sedaj jo pa vže imate. Da, da, kukovica je, druga znanilka vzpo-mladi, M v tihem gozdu visoko med drevjem poje sroj ,,kiiku" . . . Jelite, kako dobvo vam je tii v gozdu, kjer poslušate zbor krilatih pevcev in vas od vseh stranij pozdravija tisoč in tisoč dreves ter vabi v Madno senco. Tu se mogočno proti nebu vzdigavajo visokostasne smreke in jelke, tu plemeniti in gosposki mecesen, a tam-le v oaem kotu drži se resno kakor grški Oevs ponosni hrast, zraven njega pa se ' —•¦< 85 vzpenja v višave pohlevna ter vitka lipa. Sami ne vemo prav, kara bi se vsedli v senco, ko nas vse vprek vabi. Vender ustavimo se in ostanimo pri svojej pohlevnej lipi. Aj, kako veličasten je s tega vzvišenega kraja pogled v živakno, pod nami ležečo dolino! Glejte, kako vam šumlja tam sredi zeleuega travnika bistri stndenec, katerega čisto ter hladno vodo je ravnokar priskočila pit brzonoga'srna iz gozda! Kako se vali tam po onih gorah peneči slap ter kako krasno se blišči v solnčnih žarkih! Poglejte proti severu, kako se vam blišče snežnikov sive glave, katere uprav sedaj obseva zahajajoče solnce s svojo čarobno svetlobo! In ta rdeča večerna zarija? Kdo bi je ue občudoval ? . . . Duh naš, jelite prijateljčki dragi, se povzdigava in puhti k višku k Onemu, ki je vse to ustvaril tako modro, tako veličastao. Oj kako veličasten in lep mora biti še le Tisti, ki je uravnal, da se vsako vzpomlad vsa na- rava tako lepo opravi in ozaljša ter postane res pravo svetišče božje! Mislite večkrat na to, prijateljčki mili! fl