se m NOVI SVET. Saloigra v treh (Ijuiijili. Spisal ANTON KLODIČ. Izdal kot rokopis Anton Klodič. Nat. Seilt v Gorici NOVI SVET. Šaloigra v treh <1 jai\j i li. spisal ANTON KLODIČ. Izdal kot rokopis Anton KI o d i č. Nat. Seili v Gorici 1868 (Opomba: ker je šaloigra kot rokopis tiskana, se je ne sme brez mojega dovoljenja nikjer javno predstavljati. Anton Klodič) t( 0 ■ 5" i)~Cj -i l OSEBE. Podkuknik, bogat kmet. Mica, njegova hči. Peter, njen jjubček, kovač. Učitelj. Zdravnik. Podkrnik, kmet. Turjan, Mohorin, [kovači. Lesčar, . Vinklič, kolar in čebelar. Miroslav,) .. Anton, Jd,jaka' Nacestnik, inženir. Anica, dekla pri Šandru v krčmi. Drugi Kobaridci. Djanje igre je v Kobaridu, meseca septembra 1868. ' m : - ti > H - ' • t ■ - • ''v ' 1 - h ■ ■ ■ - -i • '.-i ■■ .< :Jt. / i •.•"» k ll)l~- - . . • . , .i. Prvo dj m i j o. (V Podkuknikovi hiši. —Soba.) Prvi prizor. (Mica stoji pred mizo, in gleda kilico rožic na njej postavljeno). Pač krasne rožce so. — Kako umetno pa Je zložil v šopek jih moj Peter. — Sam ne ve, Veselje kako imam ž njimi. — Saj so mi Zvestobe porok. (Vzame iz šopka blapčičf v roko.) — Hlapčič ti povej, al' res Me ljubi, ne norčuje s srcem mojim se: Al'vzame — al'zapusti? — al'me vzame, — al' Zapusti? — al'me vzame, — al'zapusti? — 0 Sem ved'la! Peter trstje ni upogljivo, ne, Ko vsaka sapa vlači sem ter tje. Ko Krn Je trden, trdna volja je njegova. — Vse Zapreke, srečo nama ki ovirajo, Njegova stanovitnost zmore. Prav za prav Ovira ena je, njegovo uboštvo, le. Ce tehtam pa na tanko, to zadržek ni Za me. — Prav priden, — varčen, — fant tud' lep je on. Ne more sreča zapustiti ga. — Se ve, Da oče moj so druzih misli, kakor jaz. Da priden Peter je in varčen, tega ne Taje! — Al'more kdo tajiti to? — Da lep 20 Je fant, se ve, ne vid'jo. — Ničar je, kovač, Stradač, mi dejo zmiraj, in čez prag le kmet Za zeta stopi mi. — Pa češčen bodi Bog In hvaljen! nekaj časa sem saj niso več Tako nasprotni rokodelcem. — Menda pot, 23 Ko bili so v Gorico st'rili te-le dni, Zastonj ni bila. — Mogli videti reči So lepe, se prepričati, da kakor plug, Časti tud' kladvo vredno je. — (Nekdo trka, Mica teče odpirat. Peter stopi v sobo.) Drugi prizor. MiCa (priljudno). Lepo skrbiš Za svojo Mico, Peter! — Ni ga dneva, da so Bi šopek lepih rožic jaz na okno ne Dobila. — Hvala lepa ti za pnzno skrb. Peter. Saj ni to hvale vredno. — Na okno rož'ce sem Ti nosil, ker je vsaka pot do tebe mi Zaprta; jaz hvaležen moram biti jim, 35 Da misli moje tebi razodevajo. Pa zdaj očeta, vem da ni doma. — Cez trg Je ravno kar jo mahal. — Zapazivši ga, Prihitel sem do tebe, da te vidim, in Pozdravim, duša moja! Mica. Rekel je,vda gre 40 K zdravniku nekaj govorit, pa k Sandru po Navadi, kamor se kvartači shajajo. Peter. In ž njimi tud' Podkrnik, kteri v enomer Ga šunta proti meni. — Huda jeza me Že lomi, ko pomislim, kol'kokrat sem že 4s Očetu tv&mu skušal prikupiti se. — Zastonj priljudne so besede bile vse. Kmetija, ta je prva, zmiraj pravijo, In rokodelstvo stebr slab družini je. Da dans s pečenko dobro rokodelec se so Osladi drugi dan le črni, suhi kruh V želodec suje, z vodo čisto čreva si Opira, vedno mi postavlja pred oči. — Obupal skor bi že. — Mica. Nikar, moj ljubi! Veš, Da stanovitnost vse premore. Kapljica ss Vode izdolbe skalo, neprenehoma Ce vdarja ti na tisto mesto. Oče moj Pregovoriti se dado — in zvesta sem Ti jaz. Počakam rada, mojster vrli da Postaneš, kovačijo si napraviš, ki 6o Redila bo družino bolje, kot bi kmet S pridelkom mogel jo rediti svojih njiv. Peter. Ti novo v srce moč mi vlivaš. — Blagoslov Nebeški saj dobroti taki je gotov. Pa djati križem rok ne sme, kdor blagoslov 65 Z nebes želi zaslužiti. Jaz tudi zdaj Po svetu poj dem iskat sreče, pa ne bom Počival, dokler cvenka ne prikujem dost, Kmetijo da si kupim. — Morda bom potem Očetu tvomu zet po volji. — Neli? — Pa 70 Ostati dalj ne morem. Oče bi domu Zdaj lahko prišel, pa zasačil tukaj me! — Ti duša moja, bodi zdrava, zvesta mi! Mica. Ne boj se Peter! zvesta bodem vselej ti; Ker ti si zaklad mojega srca. — Pa le 75 Pomisli, tuji kruh da dobro ne diši, Da domovino ljubo zapustiš! Gorje Človeku, sreči slepi ki zaupa, ki Domači zemlji da slovo! — Peter. A!' veš pa tud', Da kdor ne vaga, nima blaga? Mica. Ako veš, 80 Da boljo srečo kaže ti lažnjivi svet, Le pojdi z Bogom le! Ne vstavljam te, le zdrav Ostani mi, — pa vrni kmalu se domu, Ker v strahu reva bom živela ves ta čas, Po tebi hrepenela, dragi moj! Peter. Če Bog 85 Mi srečo dade, kakor trdno upam, ne Bom dolgo klatil v tujem se okoli. — To Naj bode njemu izročeno. To pa vem, Da časa ti ne bom zamujal. Znoja bal Ne bodem se in žuljev, koj da svoj namen 90 Dosežem, stopim pred očeta tvojega Ko bogatin, in tebe, draga, pridobim. (Zagrinjalo pade.) Tretji prizor. (Sprememba. — Soba v Sandrovi kremi. — Za mizo se0 Narasli sadaj na tri sto, da raj' bo pel. 11.) Zdravnik. Res je, res bogat kobariski kmet. — Saj Zelja poln čeber, ino kisle repe, Graha kak keznenk še poveril mu kuha Sape v trebuhu. 12.) 335 Kaj še 'ma? Drobnic mu dovolj za kisov'c Raste krog vasi, ino tepek trdili. Splesti češ na hrib vse to gledat, — prav! pa V krampežih hodi. Podkuknik. Rogala res dolina naša je, in mi 340 Časti ne damo, hvale jej oskruniti; Učitelj je lepo zapel zdaj njej na čast 13.) Učitelj. Soča sred polja se ovija, moči Zemljo prav skrbnd, da bi šuš ne vzela Jej moči. — Posterv nam redi krdelo 348 Jdrija bistra. -14.) Zdravnik. Meglo nam redi šev kako smradljivo Soča. Vse postrvi Cedajec sne, da Redek dan zgreši v Kobarid se kaka 'Z Jdrije lene. Vinklič. 550 Zdravnik razdira vse, kar učenik lepo Nam spleta. Morda pil ga ni dovolj še dans 15.) Učitelj. 'Z hriba pa ščuri med skalovjem bistra Voda. C'lo Francoz, general, hvaležno Je raspel obok čez studenc in znamnje 355 Lepo sozidal. 16) Zdravnik. Res je pral Francoz, general, si čreva Hodil, pa želodec si čistit tje pod Hrib. — Pa zdaj ? — Uje! kobariske tam Perejo cunje. Mohorin. 360 Skrbeti moral bi župan, gnjusobe te Da ne bi bilo pri studenci mrzlem več. 17 ) Učitelj. Kaj pa bom dekletom prepeval slavo Našim. Svet lepoto pozna, postavo Čvrsto njih, oko tud ko iskro živo, 565 Milo pa srce. 18.) Zdravnik. Vneto res dekletom učitelj poje Hvalo, čast. — Velja naj mu pasem ta-le, Ker želim, oči ohraniti še za Raj kobariski. (Vsi se smejejo.) Turjšn. 370 Krn, Matajur in tud'Kuk počastila lepo sta gospoda, učitelj in zdravnik naš slavni, Soče se nista zabila omeniti, Jdrije tud' ne, lene pa ribate, Slavo zapela dekletom z očesom iskrenim sla modro, Polje bogato okoli vasi sta po 375 Mojstrsko v pesem zaplela, slovečo po Svetu, pa cerkve sta skrila lepo veličastne med drevje zeleno, dišeče, pa dala Svet'mu Antonu čast sta. — Hvale oba sta pač vredna. — Pa grajati Vendar ju moram, kovačev da nista se 580 Spomnila. — Kdo pa Vam skuje železnico ? Saj mi kovači... Kaj ne ? . — Vsi. Turjan 'ma prav! Res druzega ni treba nič Dolini naši, kot železne ceste, in Ko bode hitel svetovezni stroj po njej, 385 Potem ne bo enake daleč krog in Krog. (Zagrinjalo pade.) Drugo dj «111 j o. Prvi prizor. (V Podkuknikovi hiši.) Podkuknik. fStopi v sobo in ugleda šopek rožic na mizi.) Na mizi vidim šopek rožic. Kdo jih je Prinesel? Morda Peter. —■ 0 gotovo bil Je tu. Ljubezen stara ne zaspi. Saj vem Po skušnji. •— Rajnki oče moj želeli so 390 Zenico drugo da bi vzel bil jaz, pa bolj Bogato, kakor mojo Nežo, ktero Bog Je že poklical k sebi. — Pa mladost, norost Za drugo nisem maral. Dobri oče so Na zadnje privolili. Srečen bil sem ž njo. 395 Pa žalibog trpela malo časa je Ta sreča. Smrt nemila v prah zdrobila kmal' Jo je. Tolažba vendar je ostala mi, Hči moja, Mica, — Vsa podobna ranjki je. Oči, obraz in hoja, da! še glas celo 400 Njen mili spomni me na Nežo. Nisem pa Skrbi se vgibal, truda ne, žele Iep6 Jo odgojiti. In tožiti tud' ne smem. Prav pridno mi oskrblja gospodinjstvo vse, Mi kuha, sčeja vse po hiši, v hlevu tud. 405 Le eno skrb še imam ž njo. Prijela se Je Petra tega, — reveža, ki nima nič! — — Kovača! — in ki nima kovačije še, Ne gotovine. — Res pa moram reči, da Je malo mojstrov, kterim delo bi od rok 4io Slo, kakor njemu gre. — Pa to so kvante pač! Saj mož velja, kar plača. — 'Z glave naj tedaj Jzbije misli te si Miea. (Pokliče. Mico./ Miea sliš! Drugi prizor. (Miea prihaja.) Na mizi vidim kitico cvetlic. Povej Mi vendar, kdo jo je prinesel? — Stavil bi, 415 Da vrli Peter bil je tukaj. Saj ne boš Tajila. Miea. Peter da, — tajila vnm ne bom, — Slovo jemat je prišel, ker na tuje gre Jskat si kruha, premoženja. — Podkuknik. Prav tako! Težave kladvo so, ki skujejo značaj 420 Človeku, in možaka zdelajo. — Pa veš, Da je veliko še mladenčev lepih in Premožnih. Janez na primer, Podkrnikov Te vidi rad in...... Mica. Fant je zelo priden res, Pa Peter sam je zbudil v srci nekaj mi, -425 Kar nisem pred čutila. — On le more me Osrečiti. — Sem segla njemu v roko, da Ostanem zvesta mu, če dovolite Vi, Se ve. — Zaupam saj, da oče dober ste, Da hčeri Vaši sreče kralil, — silil tud' 450 V pogubo je ne boste. Veste že, da jaz Vas rada ubogam v vsaki reči. Pa za zdaj Vas prosim, prizanesle mi. — Ne marate Za Petra, raje prosta pa ostanem, ko Bi vzela Janeza. In v starosti Vam bom, 435 Ko hčeri pridni se spodobi, stregla, pa Težave britke lajšala. — Snj tudi bi Lepo ne bilo, da bi samega Vas tu Pustila. — Podkuknik. — No, veliko vode steče še Po Soči, predno Peter vrne so. Tedaj 440 Pustiva to. — Al' vse je v redu v hlevu glej ! /Mica odhaja). Tretji prizor. (Podkuknik sam). Ne bo se dala ne pregovoriti. Hči Je moja, to se vidi. — Raj' ostane brez Moža resnično, ko bi vzela Janeza. — Da posoli se moja hči, — pa tega ne! 445 Kar sem v Gorici bil, sem videl sam, da tud' Kovači kaj veljajo, videl sem, celo Ognjišča vsa železna, pa postelje in Stvari še druge, videl sem železnico, Res čudovito reč. Nadjal se nisem, da 450 Je to mogoče. — Skoro raj' kovaču dam Za ženo Mico zdaj. — Pod palcem Peter nič Se nima, s'cer je znajden, bistre g[ave, pa Prav varčen, priden, nevtrudljiv. Železnica Ce kdaj bi res peljala po dolini tej, 455 Prisluži si on cvenka tu, da bo gospod U svojem stanu. Naj pa gre po svetu zdaj, Naj pridobi kaj premoženja. Naj se tud' Se zvede, zbrusi on takti. -- Potem se bo v ' Že videlo: če Mici še ostane zvest, — ... v t 1 460 Ce hotel bo jo vzeti —____ Skrb velika d?ns Je padla miv iz glave. — Lahko grem torej Pozneje k Sandru maseljc vina pit. — O skrb Človeka vjeda, stara! Dobro da sem zdaj Je prost. Zahvaljen, češčen, bodi večni Bog! (Odhaja.) Četrti prizor. Sprememba. Soba pri Šandru. (Peter stopi v sobo, na hrbtu ima telečnik, v roki palico J <65 Se enkrat hočem rama si olajšati \ Telečnika, prijatla zdaj edinega. . (ga vrže na klop) Posestvo moje vse je v culi tej. — Srce Mi tuge poka, če nesrečo svojo vso Prevdarjam. — Kladvo sem veselo sukal prej, 470 Ce pri kovanji roka je opešala, Na Mico sem obrnil misli. — Brzo sem Potem občutil, da mi sili nova moč Po žilah, težko kladvo je urnejše na Kovino padalo. — In o počitku, kdo 473 Je bil srečnejši kakor jaz? Dolino vso, In griče sem obhodil, ter cvetlice sem Za njo nabiral, ker veselje njeno je Ogrevalo mi srce. Zdaj po svetu pa Prostranem moram iti, zapustili to 480 Dolino, sreči tej se odpovedati. Peti prizor. Anica (d«kla Stopi v sobo.) Oči pač trikrat srečne, ki te vidijo! Saj ni navada tvoja, sem zahajati. To mora biti kaj posebnega, da ti Zalezeš v krčmo. Peter. Res je kaj posebnega. 483 Napotil po širokem svetu sem se zdaj. Anica. Telečnik res to dokazuje, kakor sem Zapazila. Pa kaj te je prijelo, da Slovo nam hočeš dati, zapustiti to Dolino krasno, ravno zdaj, ko bodo nam 490 Železnico ravnali. Peter. Kdo ti je le-to Povedal? Anica. Dans Podkuknik. — Zvedel pa je Novico tu v Gorici, kjer je bil te dni. Peter. Začeti delo pa bi tudi znali, kdo Ve kdaj, okolščine pa moje dovole 495 Mi ne, da še bi čakal. Anica. v Oj! okolščine! Ze vrablji žvergole po strehah, Mico da Podkuknikovo imaš rad, kar oče pa Podkuknik nima, zdi se, rad. Peter. Ne vtikaj, veš! V zadeve moje, ti jezika! Raje zdaj soo Prinesi vina, moč da pridobim za pot. Anica (sreil» sl°p'v sobo.) Obstati ni ii65 ]yj[ biio veg doma. Torej sem prišel še Pred osmo uro, da bi zvedel 'z Vaših ust Osodo svojo. — Ne zamerite, če sem Prezgodaj prišel. Podkuknik. Ko je človek mlad, se ve Da nima potrpljenja. — Potrpljenje pa Železna vrata c'lo prebije. — Men' se zdi Nar boljše, ker si zgodaj prišel, Mici da Zadevo svojo sam razložiš. — Ako se Zastopita, bo tudi meni prav. Jo koj Sem pošljem. — (Kliče.; v Mica! prišel je nekdo. Zeli, Je rekel, s tabo govorili. Hodi sem! (odhaja.) ■ Peti prizor. Peter. Zastopljena sva z Mico dolgo časa že, Ni treba mnogo besedi, kjer srce se Je srcu udalo. Šesti prizor. (Mica stopi v sobo.) Mica! — moja! — Dovoliš, Da rečem moja? Dovolil je oče že, Da imenujem te tako! (Se objameta.) Mica. Kako je vse To prišlo? Mislila sem jaz, da si že kdo V6 kje, in žalovala! — Al* je res tedaj, Kar An'ca je pritekla pravit mi ta hip, Da inžinirja prišla.....? Peter. v Žalovala pač Ti reva bila bi Še kdo ve do kadaj, nas Ko v krčmo ne bi bil zalezel, ko sem bil Napravil v svet se daljni. Anica ti je Povedala resnico .... Jaz ostanem tu. Mica. Se vidi, človek naj obrača kakor če, To nič ne zda. Pa Bog zasuče, in je prav! Peter. i 190 Je res! — Tvoj oče je pozneje prišel tje, In glej! gospoda sta za me, za te, pri njem Prosila ! (Nekdo Irka, pa ne slišita.) Mica. Saj nisi pravil ti! — «— da... Peter. Ne jaz, Pa An'ca je, kletarica, ovadila, Zakaj deželo hočem zapustiti. Saj 1195 Zamerila ne bodeš, jezik njen da je Takrat pomagal k sreči nama. — Ali da? Sedmi prizor. (Vinklič, Turjan, Mohorin stopijo v sobo.) Vinklič. Oči če moje me ne varajo, je že Podkuknik tvojo željo, Peter! spolnil, ker Tako brez straha, pa zamaknjena oba 1200 Poslušata besede eden druzega, Da nimata pazljivih uh, tie slišita, Da bijemo na vrata. — Srečo Vama vsi Želimo 'z celega srca. Mica (sramožljivo.) Pozdravljam Vas! Letim pogledat v kuh'njo, kak' se kuha kaj 1203 Večerja, ali je pripravljena. (Odhaja.) Osmi prizor. Peter. Je res, Podkuknik je pripustil Mici, naj mi da Po svoji misli odgovor. Pa kakšen mi Je dala, lahko vesle sami. Vsi. Vemo, da Ti sreča lazi za petami, in ti jo i2io Privošimo. — Naj zvesta vselej te lovi! Deveti prizor. (Podkuknik stopi v sobo ) Mohorin. Podkuknik dober večer Bog daj! Prišli sem O pravem času sino za priče Vam, kako Sta Peter ino Mica zastopila se. Veseli smo resnično, da ste željo koj 1215 Spolnili Pelru, ker izvrsten je kovač. Podkuknik. Deroča voda, veste, nar močnejši jez Predore. Taka tud' ljubezen prava je. Ovire vse premore. Udati sem se jej Jaz tudi moral, pa priznati njeno moč. Turjan. 1220 Tako je prav! Kovačem ste skazali čast. Podkuknik. Bo čas že mizo pogrniti. Peter naj Pomaga danes. Mica ima v kuhinji Opraviti. (Stopi k omari in vzame iz nje plošče in prte.) Peter. Poskusim, če ne bom preveč Okoren. (vzame Podkukniku plošče iz rok in jih razstavlja na mizo. — Vinklič in Mohorin priskočita pa vzameta prtj Vinklič (in Mohorin.J Najna tudi ni navada, rok 1223 Držali križem, (prt razlegujeta.) Turjan. Zlasti če na mizo kdo Pi 'inese vama kaj posebnega. — Pa saj Za bulje plošče jaz nastavljam tudi rad. (pomaga plošče, vilice in nože na mino v red polagali J Deseti prizor. Miea. (stopi v sobo pa se zasmehlja, ko jih vidi pri dela.y Veliko imam pomagalcev, hvala Vam! Vinklič (nekdo trka.) Saj plošče raj' obračam, ko kolesa, in 1230 Kovači vil'ce raj' ko klešče sučejo. Enajsti prizor. (Zdravnik stopi noter, za njim Naoestnik, učitelj, Podkrnik.) Zdravnik. Naj dober večer Bog Vam da! (Se obrne k Podkukniku.) Zamerili Ne boste, gosta da sem jaz priklical Vam. Gospod Nacestnik je pripeljal ravno bil Cez trg se, k Sandru v dvor zavozil, ko sem šel 12?'s Jaz sem. — Gospod sem mislil bo brez družbe tam Pri Sandru. Kaj bi bilo, če bi njega tud' Povabil, da gre z nami sem k Podkukniku. Nacestnik. Nadlego če Vam delam, moj pregrešek ni. Vzemite metlo, pa spodite brž čez prag 1240 Gospoda, ktera sta me sem prisilila. Pa jaz ostanem zdaj kjer sem, naj Vam je prav Al' naj Vam ni. — Učitelj. Sva ravno mimo šla čez trg S Podkrnikom, kov vrinil je gospod zdravnik Na vratih krčme Sandrove gospodu pod 1243 Pazduho roko, pa je silil ga, naj gre. Jaz koj priskočim, prejmem ga na desno stran, Pa udati se je moral moči združeni. Podkuknik. Hvaležen moram biti, da gospoda sta Privlekla semo. (Nacestrnlui.) Saj tako nam ste dolžni 1230 Ze davno v družbi z nami biti. Dolg nocoj Plačajte! Saj velikokrat smo v družbi tud' Mi z Vami bili tam pri Sandru, ko so Vas Prinesla opravila v Kobarid. — Tako Je prav, da družba se množi! Služite se! (Mu ponuja stol.) 1233 Bodite z nami po domače! — Zdaj še ni Gospodov inžipirjev. - Drugi zbrani vsi Smo že. — Pač dolgp sp mudita — Saj nas trg Ni velik. V malem času se obhodi ves. Zdravnik. Zastonj ju boste čakali, ne bo jih sem. Učitelj. 1260 Je že na poti v Bovec potepuhov par. Vsi. Kak6 ste rekli jima, potepuhov par? Nace&tnik. Da! potepuhov par! Gospod učitelj in Gospod zdravitelj sem grede povedala Sta mi, zakaj ste tukaj zbrani. — Žalibog 1265 Prijatli, — zgoljufani ste! Vsi. Kaj pravite? Nacestnik. Da! zgoljufani! —al' Naceslnik nisem jaz Poslan od vlade gor zarad železnice V dolino Vašo, da bi meril njeni tek? Ukaz je ravno danes z Beoa .prišel mi. Podkrnik. 1270 Moj ljubeznivi desetak! Turjan. O mcij petak! Mohorin. O potepuha! kak' sta nag prekanila! Leščar. Se pridemo, je bati se, v komedijo! Vinklič. Trinajst nas je! — Nesreča pa nikolj ne Peter. O Mica, najna sreča, jako se bojim, 1275 Je splavala po vodi! Mica. Reva, kaj počnem! Podkuknik. Pa saj sem jaz gospoda videl uni dan V Gorici v krčmi. Govorila dobro sta Ud cest železnih, kakor da bi bila prav Učena inžinirja. Podkrnik. Saj omamila isso Sta mene c'lo! Nacestnik. Po svetu klati mnogo se Goljufnih potepuhov. Turjan. Mi udarimo koj Za njima jo. — Ju lahko še dotečemo. — (Kovači zagrabijo klobuke in gredo prot vratom. V tem hipu potrkata Miroslav in Anton, pa stopita na prag. — Kovači ju zgrabijo.') Dvanajsti prizor. Ju že imamo tička, inžinirja! — Kaj Sta mislila, da z norci imata tu-le 1282 Opraviti ? — Denarje sem, — koj! ali bo Se druga Vama pela, potepuhov par! (Miroslav in Anton zagledata Nacestnika.) Miroslav. O striček, ne zamerite, da sva tako Razžalila Vam srce dobrotljivo. Ne Zgodi se več gotovo taka! Nacestnik. Kaj Vidva 1290 Sta ista inžinirja? — 0 kaj tacega Nikolj o Vaju ne bi bil pričakoval, Al' prav za prav o lebi, umni Miroslav! (Kovačem.) Pustite ju, sta moja bratranca. Ze jaz Poravnam ž njima, kar zadeva Vaš denar. (Kovači Ju pustč < Miroslav. 1295 Je res, posebno jaz sem kriv in ne Anton. Pa prav za prav saj nisem mislil slabega, 'Z Celovca kamor pismo z dnarji stariši V tem času nama pošljejo, sem hotel vsem Nazaj poslati aro dano. Anton. Pravi Vam loou Resnico golo. — Resno sem ga jaz svaril In opominjal, da početje tako ni Pravično. -- Udati ni se hotel svetu pa. Nacestnik. (Miroslavu.) Početje tvoje hi te lahko bilo ob čast, Nar blažjo stvar človeku, pa ob srečo vso 1305 Pripravilo, ter v luknjo spravilo. — Le brž Povrni jim petake, prosi jih lepo Zdaj odpuščanja. (Miroslav polaga petake na mizo in dti.) Ne zamerite možje! Saj nisem mislil res poškodovati Vas. (Kovači shranjajo denarje.) Nacestnik. O kazni bova govorila drugi dan. Zdravnik. 1310 Gospod Nacestnik! bister um le, kteremu Se resnost manjka, je mladenča, stavil bi, En malo zmotil; tedaj zanesite mu Takrat, Vas prosim. Učitelj. Tudi jaz Vas prosim zanj. Kovači. Le odpustite mu. — Tud' nam se smili. — Saj 131 s Ni hotel nam storiti slabega. — Ta je Le odpuščanja vredna lahkomiselnost. Nacestnik. Vi sodite predobro iz prijaznosti Do mene, pa Podkuknik, kterega je prav Hudo razžalil bratranec, molči. — Tedaj 1320 Ga prosim, naj mu zarad mene odpusti, Pa dovoli, da jaz kaznujem ga doma. (Se obrne k Podkukrnku.) Prijaznost Vašo pokažite meni zdaj, In znamenje naj odpuščenja njemu bo, Če boste Petru mož beseda. — Kar je o 1325 Železni cesti bratranec Vam pravil, že Zgodi se k letu vse. — Zaslužka bo tedaj Dovolj v dolini. — Petru daste brez skrbi Za ženo hčerko. — Podkuknik. Ni navada bila mi Nikolj, besede dane snesti. — Turjan in vsi. Prav tako! Nacestnik. 1330 Da Peter, Mica, odpustita bratrancu, Bi stavil skoro. — Ali ne? Peter. Hvaležna sva Oba, da prosil je za naju, nama pot Do sreče strebil. Nacestnik. Kakor vidim, bratrancu Vsi prizanašajo. — Jaz tudi storim to, 1335 Ker vidim, da resnično se kesa, in ker Za trdno upam, da odslej bo bistri um Za dobra dela, ne za slaba rabil, da Ne zabi mojih besedi in naukov več. Peter. In jaz ne zabim, kar je Mica rekla dans, 1340 Da kreča človek, Bog pa krene, in je prav. Podkuknik. Ker zadovoljni smo, za mizo sedimo. Peter. Imate prav. — Za zdaj večerjajmo. Ko pa Okoli zemlje mesec dovrši svoj tek, 13U Povabljeni na svate, kar vas je, ste vsi! Konec. Opombe Raznovrstne mere, v kterih je šaloigra (ali bolje vesela igra) zložena, so te-le : a) Jambski trimer za razgovore. Oddihlej (cae-snra) je ali po petem (Penthemimeres), ali po sedmem zlogu (Hepkthemimeres). Pentemimeres. Heftemimeres. Nekteri stihi so takti zloženi, da se beseda ravno na sredi konča, kar pa ni dobro, kakor sam spoznavam, ker ritmična pravila ne dovole, da bi se osem-najstomerna enota (o/.zr.r/.v.LŠe/.dvr,\xov ur/eSc;) tak6 razcepila. (Poglej Rossbach - Westphalovo grško ritmiko b) Kitice konec prvega djanja so zložene v safini meri. §• 17), v-'-' — -w— v-> Zadnja pa, v kteri so ubrane vse poglavitne misli, ki so bile v prejšnjih izražene, razpada v dvoje ritmičnih period, in je iz tristopic (tripodij) čveterosto- pic (tetrapodijj, šestomera, pa ferekratejev takole spletena : I. 333 4 4 6 44 333 II. Fcrekratej 4 4 4 Ferekratej. Glej Aristof. nub. v. 275-290. C) Od v. 183. do 191. so Glikoneji CG!yconeus) pa Itifalici (Ithyphallici). Zadnji je Adoni. (Adonius). — - W K^l - W - Glikoneji fgl. Sofokl. Antig. 332.) v. Itifalici. — ^ w — w Adoni. d) Prva in protikitica od v. 1058. do 1068. razpadate v dvoje ritmičnih period, iu ste iz dvo-tri-pa še-stostopic ( dipodij, tripodij, heksapodij) tako-le sestavljene (Glej Pindarjevo odo ol. 3.): 3 + 2 3, 8 + 2, 3 + 2 3, 6 3 + 2 6 Pridevek (epodos) je tudi zložen iz dvoje period. Dodana jima je šestostopica (epodos): I. 4 3 2 3 4 I. II. II. 3 3-f2 3-f2 3 6 (epodos) — —--• w W -----U'---' - ^ w — ---— — ---' — — W - ^ ------- ^ - W ' - pridev. , ■ ^ Napev vseh kitic je zložen. Kdor ga želi imeti, naj se obrne na pisatelja (prof. Antona Klodiča v Gorici). Kobarid Ježi v lepi rodovitni dolini, ki se od To-mina, Volč do holmca svetega Antona, in med Krnom, Matajuijem in Kukom razprostira. Krn na severo-izhodui strani kvišku moli, Matajur in Kuk pa se dvigata proti jngozapadu i ločita beneške Slovence od Kobaridcev, kitere uni tudi Notranjce imenujejo. Med podnožjem 7095 čevljev visokega Krna, in med hribom, na ktereni je lepa cerkvica svetemu Antonu posvečena, vali Soča svoje deroče valove v dolino, pa potem s silo proti jugu hiti, in včasi veliko škode napravi. Od Kobarida pelje cesta v Staromesto (Čividad) skozi Staroselo. Za to vasjo izvira majhen potok, kteremu je Idrija ime, in ki se kakor kača med poljem proti Soči v mnogo ovinkih počasi vije pa široko močvirje ('Blato) redi. — Že velikokrat so se prizadevali pametni možje, da bi se Idrijin tek vredil, in Blato posušilo; starokopitneži pa so se temu zboljšanju zemljišč vstavljali, češ da seno, ki na Blatu raste, je dobro za konje. — To naj je rečeno v pojasnilo. — Nektere besede, kakor „lašči" mest „ blišči, spajal" mest „ podil" i.t.d. sem v igri rabil, akoravno se špdgajo (rabijo) le v kobariski dolini in med beneškimi Slovenci. — Pustil sem jih pa kakoršue so, ker so se mi zdele osebam in kraju primerne. Če je še kaj graje vredno, prizanesite in ne zamerite, Slovenci! saj je isti, ki si je prizadeval Vam veseli večer napraviti, le- Kobariski postopač.