se
m
NOVI SVET.
Saloigra v treh (Ijuiijili.
Spisal
ANTON KLODIČ.
Izdal kot rokopis
Anton Klodič.
Nat. Seilt v Gorici

NOVI SVET.
Šaloigra v treh <1 jai\j i li.
spisal ANTON KLODIČ.
Izdal kot rokopis
Anton KI o d i č.
Nat. Seili v Gorici 1868
(Opomba: ker je šaloigra kot rokopis tiskana, se je ne sme brez mojega dovoljenja nikjer javno predstavljati.
Anton Klodič)
t( 0 ■ 5" i)~Cj -i l
OSEBE.
Podkuknik, bogat kmet.
Mica, njegova hči.
Peter, njen jjubček, kovač.
Učitelj.
Zdravnik.
Podkrnik, kmet.
Turjan,
Mohorin, [kovači. Lesčar, .
Vinklič, kolar in čebelar.
Miroslav,) .. Anton, Jd,jaka' Nacestnik, inženir. Anica, dekla pri Šandru v krčmi. Drugi Kobaridci.
Djanje igre je v Kobaridu, meseca septembra 1868.

' m : - ti
>
H
- ' •
t
■
-
• ''v '
1 - h ■
■	■	- -i • '.-i ■■ .< :Jt. /

i •.•"» k ll)l~- - . . • . , .i.
Prvo dj m i j o.
(V Podkuknikovi hiši. —Soba.)
Prvi prizor.
(Mica stoji pred mizo, in gleda kilico rožic na njej postavljeno).
Pač krasne rožce so. — Kako umetno pa Je zložil v šopek jih moj Peter. — Sam ne ve, Veselje kako imam ž njimi. — Saj so mi Zvestobe porok.
(Vzame iz šopka blapčičf v roko.)
— Hlapčič ti povej, al' res Me ljubi, ne norčuje s srcem mojim se: Al'vzame — al'zapusti? — al'me vzame, — al' Zapusti? — al'me vzame, — al'zapusti? — 0 Sem ved'la! Peter trstje ni upogljivo, ne, Ko vsaka sapa vlači sem ter tje. Ko Krn Je trden, trdna volja je njegova. — Vse Zapreke, srečo nama ki ovirajo, Njegova stanovitnost zmore. Prav za prav Ovira ena je, njegovo uboštvo, le. Ce tehtam pa na tanko, to zadržek ni Za me. — Prav priden, — varčen, — fant tud' lep je on. Ne more sreča zapustiti ga. — Se ve, Da oče moj so druzih misli, kakor jaz. Da priden Peter je in varčen, tega ne Taje! — Al'more kdo tajiti to? — Da lep
20 Je fant, se ve, ne vid'jo. — Ničar je, kovač, Stradač, mi dejo zmiraj, in čez prag le kmet Za zeta stopi mi. — Pa češčen bodi Bog In hvaljen! nekaj časa sem saj niso več Tako nasprotni rokodelcem. — Menda pot, 23 Ko bili so v Gorico st'rili te-le dni, Zastonj ni bila. — Mogli videti reči So lepe, se prepričati, da kakor plug, Časti tud' kladvo vredno je. —
(Nekdo trka, Mica teče odpirat. Peter stopi v sobo.)
Drugi prizor.
MiCa (priljudno).
Lepo skrbiš
Za svojo Mico, Peter! — Ni ga dneva, da so Bi šopek lepih rožic jaz na okno ne Dobila. — Hvala lepa ti za pnzno skrb.
Peter.
Saj ni to hvale vredno. — Na okno rož'ce sem Ti nosil, ker je vsaka pot do tebe mi Zaprta; jaz hvaležen moram biti jim, 35 Da misli moje tebi razodevajo.
Pa zdaj očeta, vem da ni doma. — Cez trg Je ravno kar jo mahal. — Zapazivši ga, Prihitel sem do tebe, da te vidim, in Pozdravim, duša moja!
Mica.
Rekel je,vda gre 40 K zdravniku nekaj govorit, pa k Sandru po Navadi, kamor se kvartači shajajo.
Peter.
In ž njimi tud' Podkrnik, kteri v enomer Ga šunta proti meni. — Huda jeza me Že lomi, ko pomislim, kol'kokrat sem že 4s Očetu tv&mu skušal prikupiti se. — Zastonj priljudne so besede bile vse. Kmetija, ta je prva, zmiraj pravijo, In rokodelstvo stebr slab družini je. Da dans s pečenko dobro rokodelec se so Osladi drugi dan le črni, suhi kruh V želodec suje, z vodo čisto čreva si Opira, vedno mi postavlja pred oči. — Obupal skor bi že. —
Mica.
Nikar, moj ljubi! Veš, Da stanovitnost vse premore. Kapljica ss Vode izdolbe skalo, neprenehoma Ce vdarja ti na tisto mesto. Oče moj Pregovoriti se dado — in zvesta sem Ti jaz. Počakam rada, mojster vrli da Postaneš, kovačijo si napraviš, ki
6o Redila bo družino bolje, kot bi kmet S pridelkom mogel jo rediti svojih njiv.
Peter.
Ti novo v srce moč mi vlivaš. — Blagoslov Nebeški saj dobroti taki je gotov. Pa djati križem rok ne sme, kdor blagoslov 65 Z nebes želi zaslužiti. Jaz tudi zdaj Po svetu poj dem iskat sreče, pa ne bom Počival, dokler cvenka ne prikujem dost, Kmetijo da si kupim. — Morda bom potem Očetu tvomu zet po volji. — Neli? — Pa 70 Ostati dalj ne morem. Oče bi domu Zdaj lahko prišel, pa zasačil tukaj me! — Ti duša moja, bodi zdrava, zvesta mi!
Mica.
Ne boj se Peter! zvesta bodem vselej ti; Ker ti si zaklad mojega srca. — Pa le 75 Pomisli, tuji kruh da dobro ne diši, Da domovino ljubo zapustiš! Gorje Človeku, sreči slepi ki zaupa, ki Domači zemlji da slovo! —
Peter.
A!' veš pa tud', Da kdor ne vaga, nima blaga?
Mica.
Ako veš,
80 Da boljo srečo kaže ti lažnjivi svet,
Le pojdi z Bogom le! Ne vstavljam te, le zdrav Ostani mi, — pa vrni kmalu se domu, Ker v strahu reva bom živela ves ta čas, Po tebi hrepenela, dragi moj!
Peter.
Če Bog
85 Mi srečo dade, kakor trdno upam, ne Bom dolgo klatil v tujem se okoli. — To Naj bode njemu izročeno. To pa vem, Da časa ti ne bom zamujal. Znoja bal Ne bodem se in žuljev, koj da svoj namen 90 Dosežem, stopim pred očeta tvojega Ko bogatin, in tebe, draga, pridobim.
(Zagrinjalo pade.)
Tretji prizor.
(Sprememba. — Soba v Sandrovi kremi. — Za mizo se<W kovači : Leščar, Moborin, Turjari, pa Vinklič, čebelar in kvarlajo. I.eščar pa Moborin skupaj proti Vinkliču in Turjanu. Zdravnik, učitelj, Podkrnik in drugi Kobaridci stoje ali sede okoli kvartačev.)
Turjan.
Vi Vinklič ste igralec! Kdo hudir vas je Učil? Zgubiti to partido! Ti hudir!
Tri trojke imam, dvojki dve, pa kopen aš, 93 In vi mu pod denarje sil'te. Vina pol'č Bi raj' bil zgubil, kot partido to lepo. — Saj kloftal sem na mizo, da je bilo kaj, Z bostonskim kraljem. No kaj zlom'ka hoč'te še.
(Vsi se smejejo.)
Vinklič.
Ne morem, kaj imate, vganiti. — Bašton ioo Zapustil me je bil takrat popolnoma.
Ni duha b'lo ne sluha v mojih rokah zdaj Te barve. — Sem poskusil z dnarom jo potem In sreča hot'la je, da Mohorin denar Je ravno imel. Prislepilo se mu je.
Mohorin.
los Kaj prislepilo! Kdor zna, zna, je moder mož Že nekdaj rekel. — Vinklič pravi mojster ni. Dokažem pa prav lahko, da resnico vam Jaz pravim: Fanta kopnega, in konjka sem Odvrgel zopet špadnega, pa kralja tud 110 Baštonskega položil brž na Vaš sem aš: Dvomiti ni vam bilo, trdo da tiščim Denar. — Imeli ste bašton prinesti zdaj.
Leščar.
Se je pač zmotil! Ta je lepa! Dost je kvant, Človeku marsiktera zmota prignjusi lis Življenje. — Zmote ne bi bilo veče pa
Za zdaj in večne čase, kot kvartati, pa Sedeti še pri praznem steklu. Ali ne?
Mohorin.
v
Gotovo! Čudim se modrosti vaši. Saj Tako še naš zdravitelj niso modri. — Na/
(Obrne se proli dekli s praznim steklom v rokah.)
lio Prinesi An'ca, — čuj! bokal rebulce nam, Da spere dobro grla nam že suha spet. Da mere kljuhne ne prineseš, dobro glej!
Anica.
Vrhana, polna bo ko sape je vaš meb.
(odide.J
Četrti prizor.
(Podkuknik stopi v sobo.)
Mohorin.
Podkuknik zdravi! Dolgo počastili nas 125 Že niste. — Saj bolezen vas vezala ni Na dom.
(Anica prinese vino, Mohorin nalije kozarček pa pravi:)
No pite!
Podkuknik. CpJ«-) Zdravi tukaj zbrani vsi!
(Polaga kozarček na mizo.)
Zahvaljen bodi Bog, prav zdrav ko riba sem.
V	Gorico sem zalezel bil pretekle dni.
Vinklič.
Povejte, ali ste imeli dob^o pot?
Podkuknik.
v
130 Se nisem bil v Gorici. — Mislil sem tedaj-, Da predno umerjem, videti čem novi svet. Napotil v torek koj popolnoči som se. — Se blede zvezde so migljale, zora ni Rumena pokala, volčanski klan'c navzgor 155 Ves truden ko sem meril. Skoro kimal sem Grede, in skoro sem se bal, ker sam sem bil Samičcev, — kar naenkrat pridrdra prav lep Koles za hrbtom mi. Gospod je sedel v njem Prav sam in vodil konje.— Ko doteče me, uo Se vstavi in prijazno naj se vsedem gor, Mi reče. Dvakrat ne bi bil se vabit' dal. Hvaležno stopim k njemu brž v kolesel. On Pobara radovedno me, pa odgovor Mi da prijazno tud', če jaz poprašam kaj. 145 Ob zoru klanec sva dospela bila, ki
V	Ročinj drži, pa sili konje iti v stop:
Kar vgledam škatlo kroglo,vkakor majhen sir Pri nogah na kolesu. — Čudno se mi zdi, Da tako stvar on seboj vozi. — Pravim mu lso Tedaj: gospod! prijazno razjasnili ste, Kar radovedno sem vas vprašal. Zatorej
Se drznem enkrat še nadlegovati Vas. Pri nogah vidim škatlo, h čemu pa bi nek Služiti mogla, ne umejem. — Brž molče 153 Gospod jo sadaj odpre, plošč izvleče vam Ves črn, in ko bi trenil iz krožnika koj Klobuček kvišku skoči lep. — Pa mene strah Prevzame, čudo tako zapazivšega. V Ročinji z voza stopim. Kmalu spred oči • 160 Mi zgine. Zlodej sam je morda bil. —
Zdravnik.
Ha, ha!
Sanjalo morda se Vam je. — Klobuk je bil Na smet, ki stlačen v ozki škatli hrani se.
Podkuknik.
Zna biti. Saj v Gorici videl sem potem Se veče čudeže. O mestu govoril 16» Ne bodem, na postajo hitel sem. Hlapon Je ravno prili 'z Talje imel. Kar na most Veliki, ki čez Sočo pelje tje v Ločnik, Sem stopil, da bi čakal. KrnaF ga vgledam, ker Od daleč že je dim nebo vse črnil. Tak 170 Tafla se dimnik mu. — Ko strela bliža se Hlapon, in že do mene prifušči, in strah Je videti, kak'iskre goni. Hlop, hlop, hlop Doni na uho mi, in v hipu švigne mim Ves vozovlak, da moških, ženskih ni mi moč
173 Razločiti. Osupnjen lam stojim! — In zdaj Recite vi, ni bistre glave bil ta mož, Ki znašel tako je mašino? Svet se ves Ponavlja res. Izmisli človek vsega pač Si vraga!
Zdravnik.
•	Veste, kaj je pel že pevec star
180 O njem? Pač lepa pesem je! poslušajte! Stvari groznih veliko je, Pa groznejše ko človek ni! C'lo čez sivkasto morje gre, Ko razsaja viharni jug, 185 Ter skoz razburkano zreče Valovje reže pot... Pa V vseh rečeh je znajden, Le za smrt ne zmisli Revež mazila!
Podkuknik.
190 Povedati še nekaj moram. Zvedel sem, Da v Trst železno cesto kmalu speljejo 'Z Belaka po dolini. Govorica je, Da v staro mesto tud' potenj te ceste rog Bo stegnil se čez Blato, ktero posuše.
Učitelj.
193 Da smrajo odpode, me jako veseli!
Turjan.
Gospod zdravitelj vem, bokal da vina rad Nam plača, ker novico to že davno je Zaželel slišati. — Pa kaj mu de, če dva Tud plača, — kar Brginjcu kak ščečka recept, 200 Pa v žep zleti mu lica zlata.
Podkuknik.
Ravno zdaj
Gospod zdravnik, sem bil pri Vas, veselo da Bi Vam novico koj naznanil. — Vse to pa Sta pravila gospoda mi včcrajšno noč Pri Fajfarju. — Bi slavil inžinirja da 205 Sta bila, ker na tanko vse sta vedela.
Zdravnik.
Novica vredna je zlata!
Mohorin.
No kaj se zdi
Pa vam Podkrnik?
Podkrnik.
lVIen' se zdi, da storil prav Bi vrag in vstrcgel nam, če cesto bi pobral Železno.— Saj očaki naši spake te 210 Poznali niso, le živeli dobro so!
In Blata nam je treba pa za rejo konj. Turjan.
Po konjsko pač zarobljen je Vaš kratek um, Podkrnik! Ali treba konj potem Vam bo ?
Podkrnik.
Vi boste nek kovali ovcam parklje, konj 215 Ce treba ni, Turjan, zobali žeblje mest iMesa, polente, ker zaslužki vsi sferle Po novi cesti?
Vinklič.
Zdaj ne raste sirka nič Na Blatu, pa polento laže si potem Prisluži vsak, ki hotel bo truditi se. 220 Marljivemu človeku treba biti! Mi
Cbelarji že spoznamo, kaj pomeni trud, Kaj žeja, lakot, ker vlačiti moramo Bo Ogleja c'lo na pašo čbelce naše. Saj Bo konec enkrat tacega trpljenja, ker 225 Doma bo gorši paša. Ce pa vendar bo Potrebno v časi, spravim po železnici V Gorico panje svoje v urah dveh. Tako Ne bo se trgalo mi satovje, ne trud, Ne žeja veČ ne bosla me morila.— Naj 230 Vsuši tedaj se Blato, naj živi Turjan!
Prav modro pravda se za nove ceste čast.
Leščar.
Imate prav! Saj mrtvo zdaj je vse pri nas. Železnica če pride čez Predel, bo vse Drugače. Dela bo dovolj, in oživi 255 Dolina. — Krčmar krog ognjišča loncev vam Postavi, piskrov in kožic, lomilo da Se bode; skuha mesa pa polente, bulj Obilo; dobro bo prodajal vse tako, Da cvenka si napolni prazni žep. Mesar 240 Po gorah hodil volov mastnih iskat bo, Pa trosil dnarje med ljudi.
Učitelj.
Mizar bo pri Kolibi žagal, oblal, vrtal, žeblje v les Zabijal. — Moste, zide zidal bo zidar; Pripravljal, sekal kamnje vrli kamenar 245 Mu bode. —
Turjan.
Hlače šival, krpal bo krojač; Čevljar bo šilom vrtal podplat, usnje, in Sošije dobrih čevljev marsikteri par; Propravljal stare bo, pa zboljša si svoj stan.
Učitelj.
Kovač bo ostril, nadd, kalil in koval, 230 S kolarjem bo vesel poliček vinca pil Pomenkovaje se o delu ž njim,
Vinklič.
V Tirol
Hoditi rokodelcem treba več ne bo. Doma zaslužka bo dovolj. In drži, drog Podloži skali, z vinto jo povzdigni pav 255 Odvali! Sliši! Pojdi stran! Hoi! He! Štrbung! Po skalah mejah bo šumelo.
Zdravnik.
Stene, ki So vetrom, dežju kljubovale toliko Stoletij, se razcepijo, napolnijo Vse jame z gromom, ko jih strelni prah razdre. 260 Pa grom zbudi veselje v srci žalostnih Ljudi, ker rane stare, kture vboštvo jim Je sekalo v preteklih letih, si mogd Ozdraviti. Dolina vsa obogati!
Podkrnik.
Obračate na malen Vaš vodo, bojim 265 Pa jako se, da hitro jez se posuši.
Turjan.
Mi pravimo, kar zdrava pamet nas uči. Bojim se jako pa, da jez, po kterem se V zavest vse zdrave misli stekajo, se je Pri vas vsušil, ker slišim tak neslan blebet.
Mohorin.
270 Tu kreg nastane, če ne sprožim drugo reč. — Možje mirujte, tišite! Učitelj naj Nam pesem zdaj zapoje, ktero zložil je Un'dan na čast dolini naši, kakor vem.
Vsi (radovedno prosijo.)
Učitelj znan je pesnik. Prosimo, gospod 275 Učitelj! pesem nam zapojte.
Turjan.
Naj pijo!
Vedo, da škant ne poje, lok če mazan ni. Učitelj.
Ker vsi želite no, — zapojem pesem Vam. Zdravnik.
Pozabi kaj učitelj, že dostavim jaz.
I ) Učitelj (poj«*) Krn gradi lopo nam deželo, burje 280 Brani prav skrbno kobariski raj. Kdor Zdrav, močan želi za naprej ostati Pride naj sem-le.
Turjan.
Te šentaj! Raj dolini naši je ime. Co vsak tu tak ozdravi, kakor jaz, naj bo.
2.) Zdravnik (nvgne /. tok", naj potihnejo).
v	'
285 Ce se pa vsrdi velikan, gorje nam!
Plešo zdaj zgati ino skrije v temen Silovit oblak, zagrmi, pa stresa Trg kobariski. 3.)
Vse hiti iskat si zavetja. — Kmalu 290 Zlije vso vodo nam v dolino. Soča Zaguči strašno, ter vali skalovje.
Tul'jo vetrovi!
4'] ..
Vse je strah. — Poliček nas zdaj tolaži V krčmi, pa trešet ino lula smradna. 295 Varno je zares tov zavetje naše V Sandrovi izbi!
Turjan.
Lepo jo je zakrožil slavni naš zdravnik.
5.)	Učitelj.
Zeleni živo Matajur so. Senco Daja nam hladno tud' o lotnem času; 300 Dol in log v srce ti veselje vliva, K petju te sili.
6.)	-
v
Ce pred dnem hitiš čez Sežid v goščavo S psom na lov, vsledi li dovolj divjačne. Žlezi c'lo na Klik, se ti odpre lepa 305	Laška dežela.
Vinklič.
Učitelj hodi to se vidi rad na lov. — Le vince k petju mene sili pa, to vem. Deželo laško gledat, kdo na Kuk Vam bo Kobacal? Norec le kaj tac'ga stori Vam.
7.)	Zdravnik.
no Malajur redi nam obilo zajcev,
Pa ne da snegu tu skopneti v zimi Hudi. — Kuk kaj rad na volčansko cesto Spušča plazove.
8.)
Vliva v dol vode Matajur, tači tud' 315 Kamnje, pa redi staroselsko smrajo. Žabe naj pojo mu tam čast in hvalo ; Vrag naj ju zmakne! Turjan.
Če sneg zakida vrata nam, še vrag ga ne Odkida. Res zdravnik je prav zapel ta pot. 9.) Učitelj.
520 Žalost moč ti jemlje kadaj, podaj se
K cerkvi, — svet Anton, kobariski varh, jej Čast množi, dolini je kinč in slava, — Dušo ozdraviš. 10.)
Kamor kolj ozreš se okoli, vgledaš
323 Lep zvonik. — lašči se med drevjem, — cerkev Skriva se z vasjo sramežljivo, — krog je Polje bogato. Leščar.
Te šentaj! naš učitelj pevsko žilo res Ima, in vreden je, da b' mu mezdo od dveh 5">0 Narasli sadaj na tri sto, da raj' bo pel.
11.)	Zdravnik.
Res je, res bogat kobariski kmet. — Saj Zelja poln čeber, ino kisle repe, Graha kak keznenk še poveril mu kuha Sape v trebuhu.
12.)
335 Kaj še 'ma? Drobnic mu dovolj za kisov'c Raste krog vasi, ino tepek trdili. Splesti češ na hrib vse to gledat, — prav! pa V krampežih hodi. Podkuknik.
Rogala res dolina naša je, in mi 340 Časti ne damo, hvale jej oskruniti; Učitelj je lepo zapel zdaj njej na čast
13.) Učitelj. Soča sred polja se ovija, moči Zemljo prav skrbnd, da bi šuš ne vzela Jej moči. — Posterv nam redi krdelo 348	Jdrija bistra.
-14.) Zdravnik.
Meglo nam redi šev kako smradljivo Soča. Vse postrvi Cedajec sne, da Redek dan zgreši v Kobarid se kaka 'Z Jdrije lene. Vinklič.
550 Zdravnik razdira vse, kar učenik lepo
Nam spleta. Morda pil ga ni dovolj še dans
15.) Učitelj. 'Z hriba pa ščuri med skalovjem bistra Voda. C'lo Francoz, general, hvaležno Je raspel obok čez studenc in znamnje 355	Lepo sozidal.
16) Zdravnik. Res je pral Francoz, general, si čreva Hodil, pa želodec si čistit tje pod Hrib. — Pa zdaj ? — Uje! kobariske tam Perejo cunje. Mohorin.
360 Skrbeti moral bi župan, gnjusobe te Da ne bi bilo pri studenci mrzlem več.
17 ) Učitelj. Kaj pa bom dekletom prepeval slavo Našim. Svet lepoto pozna, postavo Čvrsto njih, oko tud ko iskro živo, 565	Milo pa srce.
18.) Zdravnik. Vneto res dekletom učitelj poje Hvalo, čast. — Velja naj mu pasem ta-le, Ker želim, oči ohraniti še za Raj kobariski.
(Vsi se smejejo.)
Turjšn.
370 Krn, Matajur in tud'Kuk počastila lepo sta gospoda,
učitelj in zdravnik naš slavni, Soče se nista zabila omeniti, Jdrije tud' ne, lene pa ribate, Slavo zapela dekletom z očesom iskrenim sla modro, Polje bogato okoli vasi sta po 375 Mojstrsko v pesem zaplela, slovečo po
Svetu, pa cerkve sta skrila lepo veličastne med
drevje zeleno, dišeče, pa dala Svet'mu Antonu čast sta. — Hvale oba sta pač vredna. — Pa grajati Vendar ju moram, kovačev da nista se 580 Spomnila. — Kdo pa Vam skuje železnico ? Saj mi kovači... Kaj ne ? . — Vsi.
Turjan 'ma prav! Res druzega ni treba nič Dolini naši, kot železne ceste, in Ko bode hitel svetovezni stroj po njej, 385 Potem ne bo enake daleč krog in Krog.
(Zagrinjalo pade.)
Drugo dj «111 j o. Prvi prizor.
(V Podkuknikovi hiši.)
Podkuknik.
fStopi v sobo in ugleda šopek rožic na mizi.)
Na mizi vidim šopek rožic. Kdo jih je Prinesel? Morda Peter. —■ 0 gotovo bil Je tu. Ljubezen stara ne zaspi. Saj vem Po skušnji. •— Rajnki oče moj želeli so 390 Zenico drugo da bi vzel bil jaz, pa bolj Bogato, kakor mojo Nežo, ktero Bog Je že poklical k sebi. — Pa mladost, norost Za drugo nisem maral. Dobri oče so Na zadnje privolili. Srečen bil sem ž njo. 395 Pa žalibog trpela malo časa je
Ta sreča. Smrt nemila v prah zdrobila kmal' Jo je. Tolažba vendar je ostala mi, Hči moja, Mica, — Vsa podobna ranjki je. Oči, obraz in hoja, da! še glas celo 400 Njen mili spomni me na Nežo. Nisem pa Skrbi se vgibal, truda ne, žele Iep6 Jo odgojiti. In tožiti tud' ne smem. Prav pridno mi oskrblja gospodinjstvo vse, Mi kuha, sčeja vse po hiši, v hlevu tud. 405 Le eno skrb še imam ž njo. Prijela se Je Petra tega, — reveža, ki nima nič! —
— Kovača! — in ki nima kovačije še, Ne gotovine. — Res pa moram reči, da Je malo mojstrov, kterim delo bi od rok 4io Slo, kakor njemu gre. — Pa to so kvante pač! Saj mož velja, kar plača. — 'Z glave naj tedaj Jzbije misli te si Miea.
(Pokliče. Mico./
Miea sliš! Drugi prizor.
(Miea prihaja.)
Na mizi vidim kitico cvetlic. Povej Mi vendar, kdo jo je prinesel? — Stavil bi, 415 Da vrli Peter bil je tukaj. Saj ne boš Tajila.
Miea.
Peter da, — tajila vnm ne bom, — Slovo jemat je prišel, ker na tuje gre Jskat si kruha, premoženja. — Podkuknik.
Prav tako! Težave kladvo so, ki skujejo značaj 420 Človeku, in možaka zdelajo. — Pa veš, Da je veliko še mladenčev lepih in Premožnih. Janez na primer, Podkrnikov Te vidi rad in......
Mica.
Fant je zelo priden res, Pa Peter sam je zbudil v srci nekaj mi, -425 Kar nisem pred čutila. — On le more me Osrečiti. — Sem segla njemu v roko, da Ostanem zvesta mu, če dovolite Vi, Se ve. — Zaupam saj, da oče dober ste, Da hčeri Vaši sreče kralil, — silil tud' 450 V pogubo je ne boste. Veste že, da jaz Vas rada ubogam v vsaki reči. Pa za zdaj Vas prosim, prizanesle mi. — Ne marate Za Petra, raje prosta pa ostanem, ko Bi vzela Janeza. In v starosti Vam bom, 435 Ko hčeri pridni se spodobi, stregla, pa Težave britke lajšala. — Snj tudi bi Lepo ne bilo, da bi samega Vas tu Pustila. —
Podkuknik.
— No, veliko vode steče še Po Soči, predno Peter vrne so. Tedaj 440 Pustiva to. — Al' vse je v redu v hlevu glej !
/Mica odhaja).
Tretji prizor.
(Podkuknik sam).
Ne bo se dala ne pregovoriti. Hči Je moja, to se vidi. — Raj' ostane brez Moža resnično, ko bi vzela Janeza. —
Da posoli se moja hči, — pa tega ne! 445 Kar sem v Gorici bil, sem videl sam, da tud' Kovači kaj veljajo, videl sem, celo Ognjišča vsa železna, pa postelje in Stvari še druge, videl sem železnico, Res čudovito reč. Nadjal se nisem, da 450 Je to mogoče. — Skoro raj' kovaču dam Za ženo Mico zdaj. — Pod palcem Peter nič Se nima, s'cer je znajden, bistre g[ave, pa Prav varčen, priden, nevtrudljiv. Železnica Ce kdaj bi res peljala po dolini tej, 455 Prisluži si on cvenka tu, da bo gospod U svojem stanu. Naj pa gre po svetu zdaj, Naj pridobi kaj premoženja. Naj se tud' Se zvede, zbrusi on takti. -- Potem se bo
v	'
Že videlo: če Mici še ostane zvest, — ...
v	t	1
460 Ce hotel bo jo vzeti —____ Skrb velika d?ns
Je padla miv iz glave. — Lahko grem torej Pozneje k Sandru maseljc vina pit. — O skrb Človeka vjeda, stara! Dobro da sem zdaj Je prost. Zahvaljen, češčen, bodi večni Bog!
(Odhaja.)
Četrti prizor.
Sprememba. Soba pri Šandru. (Peter stopi v sobo, na hrbtu ima telečnik, v roki palico J
<65 Se enkrat hočem rama si olajšati
\
Telečnika, prijatla zdaj edinega.
.	(ga vrže na klop)
Posestvo moje vse je v culi tej. — Srce Mi tuge poka, če nesrečo svojo vso Prevdarjam. — Kladvo sem veselo sukal prej, 470 Ce pri kovanji roka je opešala,
Na Mico sem obrnil misli. — Brzo sem Potem občutil, da mi sili nova moč Po žilah, težko kladvo je urnejše na Kovino padalo. — In o počitku, kdo 473 Je bil srečnejši kakor jaz? Dolino vso, In griče sem obhodil, ter cvetlice sem Za njo nabiral, ker veselje njeno je Ogrevalo mi srce. Zdaj po svetu pa Prostranem moram iti, zapustili to 480 Dolino, sreči tej se odpovedati.
Peti prizor.
Anica (d«kla Stopi v sobo.)
Oči pač trikrat srečne, ki te vidijo! Saj ni navada tvoja, sem zahajati. To mora biti kaj posebnega, da ti Zalezeš v krčmo.
Peter.
Res je kaj posebnega. 483 Napotil po širokem svetu sem se zdaj.
Anica.
Telečnik res to dokazuje, kakor sem Zapazila. Pa kaj te je prijelo, da Slovo nam hočeš dati, zapustiti to Dolino krasno, ravno zdaj, ko bodo nam 490 Železnico ravnali.
Peter.
Kdo ti je le-to
Povedal?
Anica.
Dans Podkuknik. — Zvedel pa je Novico tu v Gorici, kjer je bil te dni. Peter.
Začeti delo pa bi tudi znali, kdo Ve kdaj, okolščine pa moje dovole 495 Mi ne, da še bi čakal.
Anica.
v	Oj! okolščine!
Ze vrablji žvergole po strehah, Mico da Podkuknikovo imaš rad, kar oče pa Podkuknik nima, zdi se, rad.
Peter.
Ne vtikaj, veš! V zadeve moje, ti jezika! Raje zdaj soo Prinesi vina, moč da pridobim za pot.
Anica (sreil<!0 Sern vendar pravo zdaj zadela!
Šesti prizor.
Peter (sam.)
Žalibog!
Zadela res si pravo, spaka ti! Da pa Železno cesto tu ravnali bodo,v sem Od nje nar prvo slišal zdaj. Ce to je res, sob Bi skoraj bolje bilo tu ostati. — Pa Kdo ve, al' je resnica to kar pravi? Laž Veliko veije lahkoverni svet. — Pa tud' Če res bi bilo, Bog ga vedi, delo kdaj Se bo začelo. — Vrnem lahko se nazaj! 510 Zdaj grem, si bodi, kar si hodi, v daljni svet.
Sedmi prizor.
(Miroslar in Anton, dijaka, stopita v sobo vsa trudna in se brzo vsedeta)
Anton.
Presneto, pot se vlači. Polomila mi Je nogi strašno, ino žeja me mori.
(Stegne nogt po klopi)
Peter (tiho.) Gospoda, rad bi zvedel, kaj in kdo da sta. Miroslav.
Še sreča, da je bilo vreme vjokano,
515 Da solnce peklo ni, ko sva prav trudna že Dolino to od Voleč gori merila.
Peter o glas.)
Gospoda! morda inžinirja sta Vidva, Ce smem vprašati, ki dolino merita? Miroslav.
Se ve da! inžinirja sva. Pa čemu ti S20 To naju vprašaš?
Peter.
Tukaj pravili so dans, Da bodo kmal' železno cesto čes Kobard Ravnali. Mislil sem tedaj, da bi Vidva... Miroslav.
Vteguila biti inžinirja, ki sta gor Dolino merit prišla. — Pravo si zadel! 525 Speljana ceita v kratkem bo po njej. — Zakaj Pa ravno zdaj po svetu hočeš iti, ko Bo delo pa zaslužek tu ? Obleka saj, Da Kobaridec si, mi kaže. Tvoj namen Telečnik pa spričuje nama.
Peter.
To je res,
550 Sem Kobaridec in kovač.
Miroslav.
Kovač! in češ
Po svetu! Trikrat srečni vsi kovači tu. Peter.
Po svetu mislil sreče iskat iti sem, Si cvenka pridobiti, pa potem se spet 335 Vrniti, bil je moj namen.
Anton.
Jaz mislim, da Dovolj tud' tukaj pridobiš, če urno le Sukati kladvo znaš, se dela ne bojiš. Peter.
No! al' ga znam! Postavim vsakemu prav rad Za delo se, če treba... pa.........
Osmi prizor. Anica,
(ki prinese vino, šepta Miroslavu v uho.)
Zaljubljen je!
(Bolj glasno.)
340 Gospoda dobro došla!
Miroslav.
Zdrava dekla! — Da! Ljubezen huda je bolezen; zlasti pa, Ce ljubica ko kamen trdo 'ma srce. Anica.
Njegova Mica bi ozdravila srce Mu rada. Oče le, Podkuknik noče o
545 Zdravilu takem slišati. — Zavkažeta Rebule, eividina dobrega? pod zob Tud kaj izdatnega?
(se smeje.)
Miroslav.
Le vina dobrega Prinesi. Lačna nisva še.
(Odhaja.)
Deveti prizor.
Miroslav (Petru).
Podkuknik! Saj Midva ga že poznava.— V sredo bili smo 550 V Gorici v krčmi vkup pri Fajfarji, in ko Je vince zgrelo bilo mu možgane pa Mu jezik odvezalo, je na tanko vse Razlagal misli svoje nama, pravil kar Pri srci mu je bilo.— Da na kratkem ti 555 Povem: strebiti prizadevala sva se
Na moč predsodke stare 'z glave trmaste Njegove, in na zadnje se je nama vdal: Da tud kovači kaj veljajo, vendar se Je dal prepričati.
Peter.
Ko lastno hišo jaz 560 Bi imel, umečiti vendar, mislim, bi Se dal. — Pa gotovine žalibog do zdaj
Se nimam, hiša moja zidana je še V oblacih! Sem napotil se tedaj za zdaj Po svetu. — Ce vdobim, da bo na zemljo mi 565 Zidati jo mogoče: oj vesel potem
Nazaj se vrnem in si......
Anton.
Mico vzameš, ker Podkuknik ne odreče bogatinu, ne! Potem gotovo hčere svoje.
Miroslav (slov.esno).
Treba ti
Ne bo pustiti krajev teh, in Mico le 570 Dobiš za ženo, preden mesec dovrši v Svoj nevtrudljivi tek okoli zemlje. — Cuj! Telečnik shrani pa za svoga sina, če Bi prišla nora muha v glavo kedaj mu, Da kakor ti bi v tuje silil, iskat, ko 575 Doma -ga čaka, sreče.
Peter.
Al'za res Vi, al'
Za klafe govorite?
Miroslav.
Kaj za klafe? Veš, Da inžinirja sva, da cesto meriva Po tej dolini. — Jutre dalje pojdeva. — Imava druge vkaze dopolniti še,
s80 Za ktere ti ne moreš vedeti. — Načrt Je namreč storjen in potrjen, cesta da Začeta in speljana mora biti koj; Tedaj bo treba zdaj veliko delalcev, Kolarjev, pa kovačev, samokolnice 585 Da jim pripravijo. Nadzornika čez vse Ta dela treba bo, da dobro se zvrše. Nadzor in dela velik del pa tebi dans Zročiva, ker primeren nama mož se zdiš.
Peter.
Položim jaz za delo vsacemu se rad. Miroslav.
590 In cvenka tudi pridobiš, Podkuknik da Si bode štel za čast, če Mico vzameš ti.
Peter.
Ne mislim tega, upam vendar pa, da se Sprositi dade. In če to dosežem le S pomočjo Vajino, gospoda sta zlata Pač vredna.
Miroslav.
595	Dvomiš? Kar sem rekel je tako
Gotovo, kakor da bi bilo pisano. Kovače kobariske in kolarje brž Vkup skliči, sem pripravi jih, da vse lepo Kar treba, zgovorimo!
Peter (vstane.-)
Kmalu bodo vsi eoo Po Vaši volji tukaj zbrani.
Miroslav.
Tudi glej,
Podkuknik sem da pride Peter.
Ni ga treba sem Poklicati, pa se ne upam tnd'. Saj sem Prihaja maseljc vina pit vsak ljubi dan. Miroslav.
Je tudi prav, kovače sklici vkup tedaj. Peter (g^'0 605 Koj bodo skupaj vsi. Prepričate se koj, Da vrli so možaki. — Boste jih vesel'!
Deseti prizor.
(Miroslav, Anton, Anica.)
Anica, (ki prinese vino).
Navrtala sem sodič cividina poln Za Vaju, ki želodec dobro sčisti, pa Zbudi potem prijetno željo Vam jedi.
(Nalija kozarca).
cio Poglejta barve! Zdi se stopljeno zlato.
Miroslav.
Hvaležna tebi sva, za najno zdravje skrb
Da tako imaš. Krčma hvale vredna je, Pa tud' kletarica.
Anica.
Pa kje je Peter? Saj Zameril ni šaljivih mojih besedi ?
Miroslav.
615 Zakaj bi ti zameril? Poslal sem ga jaz Po opravilu ven.
Anica.
Gospoda, dober tek! (odhaja).
Enajsti prizor
(Anion in Miroslav sama.)
Anton.
Kaj vraga misliš ti? Bojim se jako, da
V	zadrege tvoja lahkomiselnost takrat Pripravi naju. Inžinirja sva že zdaj;
020 In kol'ko vode steče še po Donavi,
Popred ko zapustiva Beo z diplomom, ki Čast inžinirsko nama dade? Koliko Klobas še s konjskim mesom, sladkim, basanib, Pa šusterlabelnov slovečih kakšno še
V
625 Število zmelje lačni tvoj želodec in
Pa moj do iste dobe? Kofko krat preda Se nama vesten kak huzarček listja mest Tobaka — listja, — oj! spod konj pobranega!
Miroslav.
Si kupec, da usmili se Bogu. — Se zdaj 650 Ti pokam smeha, ko se zmislim, kako si Slovesno zvečer v sobo stopal, — bila sva Ostala brez tobaka tisti dan — in si Zavitek velik zapečaten ložil ves Vesel na mizo, „ mesec cel" rekoč „ odslej 635 Ga bova srčno pokala." — Zavitek pa Ko sva odprla, duh podkonjskega vgnoja Idilično je vdaril ti pod nos. — Se zdaj Te vidim, kak je bil se zdaljšal tvoj obraz. Predmet prav vreden ti za malarja takrat 6io Si bil. — Od tiste dobe jaz prevzel sem v; Na svojo ramo gospodarstva najnega Neskončno težko butaro in reci mi, Al' nisem prav ti vodil vse zadeve, ki Za blagostanje naju važne so tako? Anton.
645 Resnico golo praviš. Vendar pa ta pot Debelo preveč si zatrobil, in ne vem, Kak konec bo imela. — Tudi ne umern, Početi kaj da misliš s tem kovačem zdaj. Miroslav.
Scintilla parva saepe magnum suscitat 650 Incendijum, al', menim, nekaj tacega Je rekel enkrat nam učitelj v šoli, in Le sadaj prav umejem, kaj je hotel s tem
Povedali. — Saj človek le odrasel prav Resnice more razumeti, mlademu 655 Na uho samo vdarjajo, pa še v zavest Ne segajo globoko s koreninami. Tedaj je menda trdil naš učitelj, da Zaname velik ogenj iskra majhina, Pa tudi misel misel da rodi. Porod 660 Se v bistri glavi koj zvrši, pa temni je Stoletja treba buči, predno dozori Načrt v njej osnovan.
Anton.
Res jako bister um Da imaš, znano že mi je. Povej tedaj Načrt, ki v glavi tvoji je sezorel se, 665 Na beli dan naj stopi!
Miroslav.
Slušaj dakle, in Podvrzi voljno ukazu mojemu tvoj um!
Anton.
Ustavno najne se reči pretresajo, Si starši kakor jaz, pa veči tudi za En palec cel, večina prava si tedaj, 670 Jaz manjšina: podati tvomu sklepu rad, Nerad se moram. Odgovornost pa le sam Prevzemi, dragi moj!
Miroslav.
Politikar si res, Se vidi, zvit. — Poslušaj pazno dakle zdaj Besede moje. — Veš, kako v Gorici sva 675 Živela dobro in veselo! Bes da je Gospod Nacestnik, najin ljubeznivi stric, Kar kol' doma je treba, dajal nama rad. Saj obraz svetlil se mu je veselja, ko Prišedši iz Ljubljane sva v pisarnico 680 Njegovo prav nenadoma stopila in
Pozdrave žlahte vse prinesla... Skrbel je Lepo za naju. — K Fajfarju pa včasi sva Zalezla ali kam drugo m, pa v Solkan se Vozila v brumu in tako je šentan ta 685 Papirnasti denarček sfrlel, ko sfrli Bucelica 'z cvetlice spomladanske koj Na drugo, goltno sladki da bi pila cvet.
Anton.
Zakaj pa nisi stricu razodel stanu Finanec najnib slabega; da brzo, veš, 690 Bi bil ga zboljšal. —
Miroslav.
Svoj nasvet na dnevni red Prepozno devlješ zdaj, ko ni pomoči več. — Besedice se nisem upal ziniti, Ker vprašal kak in kaj, bi lahko naju bil.
Tedaj sem pisal staršem, da v Celovec naj 695 Pomoči nama še po pošti pošljejo. Prepozno pa bi lahko prišla ta pomoč, Na suhem ko bi bila že. Potuje naj Brez dnara vrag v počitnih mesecih. Tedaj Je moj nasvet, da tukaj si pomoreva. — 7«o Vprašanje, ktero je kovač prej sprožil, ker Napak umel je glagol meriti, ko jaz Sem rekel, da sem komaj že od Volč do tu Dolino meril, kakor blisk razjasni vso Dobravo, plan in hrib v ponočnem času, pa 705 Ti pot pokaže, ktero bil si že zgrešil: Razjasnilo mi glavo, razsvetlilo mi Je pot, ki pelje iz zadreg, prižgalo luč Veselja, ktera je že hirala. — Za zdaj Sva inžinirja. — Dela naročiva tu 7io Za novo cesto, pa kovači morajo Z;iarati ta dela dans s petakom vsak. Ko prideva v Celovec, vsem petake koj Povrneva po pošti.
Anton. Reč pravična ni
Po mojem mnenji.
Miroslav.
Imaš pač pretanko vest! 715 Saj slabega ne mislim jaz, 'z zadreg samo Bi hotel brzo spraviti finančnega
Ministra, revo skupno naju, tudi rad Kovaču temu vbozemu pomagali. Dopade jako dečko mi.
Anton.
Si vsmiljen res, 7žo Pa pazi, pazi! da osoda temna ne Zagrabi naju v suknji znani kakega Zandarja, pozabivši milosti tedaj.
Miroslav.
O kaka beba! — Saj Napoleona sred Angleškega brodovja, ki je morje vse 725 Oblegalo, je zvezda svitla sreče le Peljala v Faraonov starih slavni pesk, In Piramide zmago so svedočile. In Cezar, da še dalje sežem v temno noč Preteklih časov ....
Anton.
Kaj je bil Demosten, Grk, 750 Al Giceron, Rimljanov prvi govornik? — Le nema riba proti tebi! — Vendar pa Svetujem, zgodovino da pustiš na stran, Ker veš, da nisi ti nikoij nabiral si Po neizmernem polji njenem naukov rad.
Miroslav.
75 5 Nikoli nisem knjig jaz prašnih žrl, in jih
Ne bom, ker mislim, da življenje, skušnja da Modrosti mora nas učiti. Čem tedaj Skušali sadaj al' izpeljem svoj načrt. — Dovolj mi bode, če ne boš mi delal nič "40 Nasproti. — Inžinirja sva! Ne zabi se! Anton.
Izkuhal si jo sam, jo snesti moraš sam.
Dvanajsti prizor.
Podkllknik (stopi v sobo ves vesel in sam sabo govori:}
Pač vse po volji zdaj mi gre, odšla je skrb.
(Gre naravnost proti drugim vratom, iz kterih prihaja Anica pa de:)
Oj An'ca, maseljc dobrega prinesi mi!
(Ko se obrne, mu Miroslav dt5:)
Pozdravljam Vas Podkuknik! Jako sem vesel, 145 Da zopet vidim znanca tu na tujem.
Podkuknik.
Oj
Gospoda! ne zamerila, da Vaju koj Zagledal nisem in verujla, tudi jaz Se 'z srca veselim, da včakal sem to čast, V domači zemlji da pozdraveti tako 150 Učena, modra znanca mi je dano. —
(.lima ssga v roko pa de:)
Kaj
Prineslo Vaju je v zapuščeni Kobar'd? Miroslav.
Zapuščen da ne bode za naprej nikolj, Bo naju skrb odslej. In ravno to je zdaj Prineslo naju.
Podkuknik.
Oh! kako bi bilo to? Miroslav.
755 Da dela naročiva nar potrebnejša
Za novo cesto, sva priromala sem gor. — Posebno samokolnic treba nam. In zdaj Kovači pa kolarji dela bodo dost Imeli pa zaslužka, bogateli vsi 760 Da bodo. Z dnarom vedeli ne bodo kaj Početi. Bankovcev ko listja bo. — Podkuknik (tiho.)
Te šent!
v '
Ce Peter danes zve, po kaj sta prišla ta Gospoda, v Kobaridu zdaj ostan<\ Kaj Mi je storiti? Skrb povrača se nazaj.
(Na glas.")
765 Pri Fajfarji v Gorici ko smo bili vkup, In tak sta modrovala o železnici Gospoda, inžinirja, zdelo se mi je, Da sta, in varal da se nisem, sem vesel. Pa vendar nista rekla, da že zdaj v Kobar'd
770 Kovačev iskat prideta.
Miroslav.
Nenadoma
Je prišel 'z Beča ukaz, naj greva v Kobarid In čez Predel. Kovača pa po sreči sva Dobila v krčmi lu, možaka pravega, Ko ravno hotel Kobaridu dati je 775 Slovo. — Dopadel nama je tako, da mu Zročiva dela veči del, nadzor pa tud' čez druge.
Podkuknik (tiho in počasi.) — Dela veči del, nadzor pa tud'
v	v	'	r
Cez druge. — Čast velika zanj je ta in tud' Gotova, gotovine ker napolni žep.
(Na glas).
780 Le Peter je za kruhom dans napotil se S trebuhom, mislim. Imel saj je ta nasvet. Ce njega sta dobila, srečna sta zares, Ker delalec je vesten, uren, da spod rok Gre delo njemu, kakor malokteremu.
Allica, (ki je prinesla vino, nazaj grede pa tilio).
785 O Petru govorijo, — poslušati čem!
Miroslav.
Da slišiva to hvalo še iz Vaših ust, Zares me jako veseli, ker poštenjak Ste, znan po vsi dolini, .le tedaj zlata
Beseda Vaša vredna. Brrz skrbi sva zdaj, 790 In brzo pogojiva vse kar treba ž njim, Ko pride sem s kovači druz'mi.
(Peter se prikaže pri vratih.)
v
Zc so tu! Trinajsti prizor.
(Peter pa kovači in drugi Kobaridci stopijo v sobo.)
Peter.
Kovače kobariske vse sem sklical vkup Po volji Vaju. So: Turjan pa Mohorin In Leščar, znana dobro Kobaridcem vsem 795 Trojica podkovačev, cvet kovačev vseh. Ta, Vinklič kobariski vrli je kolar. Ponujajo se Vama, kakor tiče se, Za delo. Porok sem Vam jaz, popolnoma Po volji Vaju delo vsako da zvrše.
(se obrne proti Podkukniku.l
800 Pozdravljam Vas Podkuknik! Bog daj dober dan. Miroslav.
Kaj znate vi kovači? razložite mi, Ker mož sem, ki ceniti delo vsako zna.
Leščar.
Variti kdo železo bolje kakor jaz Vam zna? moj tike tak, tike tak, tike tak 805 O zori zbuja vse sosede, k delu jih
Povablja, in ko družim sladko spanje še Nateza" plučni meh, nateza noga že Kovačji moja urno, iz žerjavice Plamen budi mogočni, ki čez noč je spal. — 8io In kakor da pokoja tako dolzcga Bi bilo njega sram, pa dohiteti bi Zamudo hotel koj, z jeziki žgečimi Železo črno liže jezno, meči, ter Mu barvo svojo daja, ktere škrat je sam 8ts Vesel. Mogočne klešče smiljo reve se,
Ter v hlad na naklo jo spuste — Pa kladvu Neznana milost ! Hrbet zdaj razbeljeni Kovine ječa, iskre goni sem ter tje Pod vdarci kladva težkega. — Obupno se 820 Na zadnje sprega, vdaja moji volji, ter Kot bokla v pestu krog podvoza teče, al' Oklepa kakor šina šest platišč, ki v krog Se stiskajo, z objemom vročim, ali Vam Okuje trdno voz, kot letvica. — Da muh 825 Ne pase svoje glave, jezo koj potem, Ki v žilah jej v gorečih še kipi, gasim Se v mrzli vodi. Stiska zdaj železo se, Ker mraz ga stresa, pa se vjeda močno v les, Da les, železo, v truplo eno zdita se 850 Potem stopljena. — Delo dela mojstru čast!
Miroslav.
v
Ce kladvo znate Vi sukati kakor ste
Sukali jezik, Vaše delo dobro bo. — (Vinkliču). Kaj znate Vinklič Vi, povejte mi lepo!
Vinklič.
Da v krog se prav na tanko stika Vam platišč 83S Vseh šest, na pesto vsa enakomerno da Se vpirajo, — na temelj, kteri daje moč Kolesu: preček dvoje umno vsakemu Podlagam za podporo trdno. Dobro da Platišče sklepa pa s platiščem slednjim se, 840 Od prečke prečka ravnomerno da stoji Oddaljena, in tlači vozno breme vso Enako na vreteno, porok moj šestar Mi je. — Brez vse zamude teče kakor blisk Po cesti gladki kolo, ktero roke so 845 Pripravne moje zdelale, hi brez skrbi Življenje drago izročite vozu, ki Frli na teh kolesih. — Ta je moja čast! Miroslav.
To znamnje dobro je, da služi Vam šestar Pri delu. — Hlapec tak je dober pomočnik. — 850 Becite tudi Vi Turjan mi Vašo čast.
Turjan.
Ta dva se sama hvalita. — Da hvala pa Iz lastnih ust smrdi, diši iz tujih, vsem Je znano. Hvalo mojo hribi vsi, gore Visoke tud' pojo. — Kako? — poslušajte!
4
855 Da cesta gladka Vam poslane, jaz skrbim Z orodjem, ki pripravlja moja roka. — Al' Bi skale mogel trde kdo odstraniti, Ki inžinirjem branijo speljati njih Načrte, s kladvom, batom samim, sodi naj 8G0 Gospodov slavni par. Na veke tekel po Zivolu s čela vroči pol bi delalcem, In roke močne truda pač bi pešale Hotečim po ogromnih skalah dolbsti pot. — Tu pridem jaz z vrtalom, ktero umno sam 8fi5 Sem nadil, kalil, — pa prevzame skale strah. Ko čbela jezna želo v roko brzo ti Znbode, če jo vstavljaš, ko leti na cvet, ln akoravno koj izruli ga hitiš, Se vendar 'z rane širi strup po žilah vseli, 870 In žil'ce vse raznaša 'z iege redne ii: Tako se naglo vvrta vam vrlalo, ki Sem jaz pripravil v hrbet skali, ktera se Postavlja Vaši volji. — Strašni strup pusti Za sabo v jamo — strelni prah, ki mirno spi, 875 V zavetje dokler delalei se spravijo. Ko goba tleča životvorno iskro pa Do njega spelje, čuti koj neskončno moč, Ki biva v njem, pa v hipu rnb razcepi, ter Pošilja grom po stenah, hribih in gorah 880 Na hvalo mojstru, ki z vrtalom trdim pot Pripravlja v drob skalovja svoji jezi. — Kjer
1'opred je rob nad robom molel, stena je Lovila steno, zeval strašno je prepad Globoki, — tam s pomočjo svedra mojega 885 Prav lahko inžinirji cesto speljejo, Miroslav.
Ki veže sela, daljne mesta spenja in Dežele, svet široki sklepa, stiska vkup, Turjan.
Ljudi povablja, naj zročijo brez .skrbi Življenje drago vozu, ki po njej ko blisk 890 Hiti. — Skalovje večno priča mojo čast! Mohorin.
Skalovje priča Vašo čast, 'z človeških ust Doni pa moja! — Saj ne bosle delalcem Veleli naj z rokami v samokolnice Opoko, grobljo mečejo, s pestnico naj 805 Debelo kamnje treskajo, naj s prsti ga Izruvajo. — Pikonov, batov, štang, lopat Prav trdnih zdelam jaz kar treba, delo pa Od rok Vam ide, kakor da bi pihal. — Pa Ko cesta gladka bo speljana, pridni kmet 900 Z orodjem mojim delo novo poleg nje Začne. — Privzame blagoslovni plug ; —
Miroslav.
in zdaj
Spremembe glej! — K|er trnje ovcam je poprej
Pulilo, kradlo volno, kjer odljudni kos Je prej zažvižgal, ko je hitri lovski pes 905 Hite za plašnim zajcem z skrivališča ga Izpodil: tam veseli delalci pojo, Bogato snopje ko nakladajo na voz, Ter zemlje dar obilni spravljajo domu. — Samotna cesta zdaj postane živa! ter 9io 'Z vasi vozovi v vas obilnost vozijo,
Pa 'z mesta v mesto, ki se širi v krojili prej Neznanih. —
Mohorin.
— Siromak gospod, meščan in kmet Neskončno hvalo meni, meni pojejo.
Miroslav.
Prestali ste prav dobro vsi mi skušnjo, pa 915 Dokaz mi dali, vrli mojstri, pravi da Kulturonosci ste. — Saj brez železa ni Živeti, kakor ste mi razjasnili, da Brez srebra lahko in zlata prebijemo Na videz dokazuje nam papirnasti 920 Denar. — Možaki in — po volji moji ste! Turjan.
Besede „ koltronosci" ne umejem, pa Ne morem razsoditi ali to ime Zaslužimo. — Gotovo je kar pravim jaz, Da žal ne bode Vama, če zaupno nam
925 Zročita delo. —
(Podkukniku).
Vam Podkuknik hvalo pa Posebno reci moramo, novico da Ste davi že prinesli nam, ki dans se je Ze poresničila.
Štirnajsti prizor.
(Podkrnik, učitelj in zdravnik stopijo v sobo).
Vinklič.
O pravem času sem Ste prišli, da se sami vsi prepričate, 930 Da ni Podkuknik praznili kvant nam pravil, ko Je djal, železnico da bodo čez Kobar'd Ravnali! Ta gospoda inžinirja sta Poslana, naj bi dela naročila pri Kovačih tukaj zbranih in pri meni za t 935 Železno cesto, ki se začne delati.
Zdravnik.
Gospoda, dobro došla! — Vredna sta časti Velike, hvale tud' neskončne, ako nam Gorečo željo spolnita, da parni konj Bi hrupil po dolini, pa pripeljal nam 9+o Življenje novo v naš zapuščen, reven trg.
Podkuknik.
Z življenjem novim vgnjezdi hudobija se
Sem-le, o kteri nismo prej nič vedeli. Učitelj.
Hudobo vidi, zaničuje pravi mož, Posnema dobro, ljubi 'z celega srca.
Miroslav.
915 Podkrnik, mislim, nima rad železnih cesl. Podkuknik.
Prijatel nisem, ne, tih dragih cest. Je res! Pomislite, da njive nam prerijcjo Železne ceste! Kje bo prostor za krompir, Za sirk, in zelje, repo, in pridelke vse ? Miroslav.
950 Naj pamet nadomesti svet, ki cestn Vam Pokrije, poljedelstvo svoje zboljšajte!
Podkrnik.
Deželi, v ktero vrine se, izpije kri. Miroslav.
Izpije kri deželi! Mislim dn je pot, Po kteri sili dnar v deželo, 'ž nje blago. Podkrnik.
955 Verjamem kar ste rekli. Nekaj časa bo Se vlival zlati dež v deželo, pa potem Nastopi suša, ktera mozg izpije, se , Bojim, dolini. — Geste te naj vzame vrag!
Miroslav.
Saj bo čuvajev treba, tudi dninarjev, «60 Kovačev na postaji, kedar cesta bo Ze zdelana, posebno tu, kjer ista se Razcepi, proti Trstu in na laško stran.
Učitelj.
Zgovornost svojo skušal sem velikokrat Na njem, pa kaj? —• besede moje so se 965 Prijele, kakor bob prijema stene se.
Podkrnik. Dokazi Vaši niso me prepričali. Koristi ni pri tej stvari! Vozarji so Mi priča naši, ki med Trstom daljnim in Gorico, kljub železne ceste gor in dol 970 Vozarijo, pa lepe privozarijo
Dobičke. Priča so ljudje mi noši, ki Se ž njimi vozijo, pa kaj prihranijo. Miroslav.
Na to Vam lahko dadem odgovor, ki Vas Prepriča, trdno upam da, popolnoma. — 9 75 Železna cesta, ki popelje čez Predel, Drugače osnovana bo, ko druge vse. Dohodke namreč, kteri kot voznina se V družbinsko bodo kaso stekali, pri tej Porabimo, da celi plača kapital 9SO Se ž njimi, kterega požre železnica,
Ker pet od sto obresti plačevalo se Le bo, razdelkov pa ne bo dajalo nič Deležnikom. Dohodkov kar tedaj čez to Ostane, se deželi vse obrne v prid, 985 Ker služil bo prebitek za razdolžbo, in Cembolj se dolg pomanjša, bolj tarife se Ponižajo, da bodo tako majhine, Da stroške le opravne slednič izneso. Podkrnik.
Umel sem Vašo misel, in jo hvalim; bo oso Se malo plačevalo, po tem takem pa, Le vnuki naši včakajo dobroto to, Vozili da se bodo skor zastonj. Miroslav.
Te šent!
Za vnuke človek mora tud' skrbeti. Ne Sme, za-se le stiljati. Vendar pa korist 995 Veliko Vam prinese tudi kmalu že
Ta cesta, ker bo mogel, kdor bo hotel vsak Svoj vozovlak, poseben na-njo tudi voz Pripreči. — Zgovorjeno ceno plača le. In kakor vodotoke sadaj rabijo, iooo Al' pa deželne ceste občno; rabila Bo občno se železnica. In dva, trije Al' več od Vas se lahko združite, si voz
v	_	'
Zeleznocestni združeni napravite, Pa ga domačega blaga naložite.
1005 Pravila pa posebna, vstanovijo že
Za Vas Podkrnik, druge tudi vozni red.
Podkrnik.
Povedal ravno to ste zdaj, kar davno že Sem mislil sam v neumni svoji pameti, Pa nisem mogel le primernih besedi 1010 Za svoje misli najti. — Molčal sem tedaj! Pa nisem upal tudi, da speljali bi Mogoče bilo, kakor razložili Vi Ste zdaj, železno cesto. — Zdaj pa vnet sem ves Za cesto čez Predel. Zeleznocestni voz 1015 Napraviti si dadem koj.
Miroslav.
To storite
Prav lahko, ker oblast imava tud' za to.
(Vzame iz žepa svojo listnico.)
Ime zapišem Vaše precej v listnico, Imeli bosle Vi železnoceslni voz Nar prvi, in dobički prvi zmiraj so 1020 Kaj mastni.
Podkrnik.
Da! zato želim zavarovan Jaz biti z listom. Dam tedaj koj desetak Za aro Vama.
(Vzame iz denarnice desetak.)
Priče so možje ti-le.
Miroslav.
Zgodi naj volja Vaša se!
(vzame desetak in piše pobotnico).
No tu je list!
(Ga da Podkrniku).
(Kovačem.)
In Vi se boste bali zdaj, prevzeti za Železno cesto dela, ktera naročim? Turjan.
Veseli bomo, ako bomo mogli Vam Lepo postreči.
Miroslav.
Vi tedaj kolarjev cvet, Vinklič! vzemite na pomoč vse delnico, Ki so v deželi, in napravite mi koj Prav trdnih, lepih samokolnie tisoč stir. Vi Mohorin, ti Peter, Leščar, Vi Turjan! Kovali boste vse, po tisoč vsak, pa štang Saponov, svedrov, in lopat naj Mohorin In ž njim Turjan izdelata, kar treba bo. Mi samokolnice po pet goldinarjev Plačujemo, pa tudi Vam jih plačamo Tako, če zadovoljni sle.
Turjan.
Se ve da smo.
Mohorin.
Kako pa da!
Leščar.
1 kaj bi ne? Vinklič.
Naj bo tako!
Miroslav.
In Peter bode oskrbnik, ter pazil, da 1040 Za vsako trden les se vzame, da oklep Bo držal. — Soldov petdeset od vsake jaz Obljubim njemu. Ceno pa za štange in Lopate on ob svojem času umno naj Postavi. — Vam je prav tako?
Turjan.
Popolnoma!
Mohorin.
1045 Kako pa da !
Leščar.
I Kaj bi ne? Vinklič.
Naj bo tako! —
Miroslav.
Gotov jaz tudi hočem biti pa, da res Mi boste mož beseda. Naj tedaj petak Položi vsak mi v roke na zastavo, da Besedo svojo reši.
Peter.
Kar zahtevate, i oso Pravično žili se mi. Tu-le je moj petak. Vsi drugi. In tu je tudi moj!
Miroslav (Antonu.)
Al' nisem rekel jaz, Ko sem sva prišla, da z ljudmi zastopnimi Zastopiva se brzo?
Anton.
Quidquid agis, vse Prudenter agas, finem respice, nam je |Q55 Učitelj rekel. Misli, še bo jutri dan!
Podkrnik fUčiteijuj Gospod učitelj! Vaša želja -spolni se, Železnica prereže kmal' dolino to.
Učitelj (vneto.) Prva kitica.
Srečni potomci, ki trg naš bodo, — sto let vidi
naprej mi oko V bodočnost lepo ino vse, vse jasno, kot 1060 Na tablici bere to-le: ne trg ko zdaj, pa mesto imeli za dom! Da mesto! Matajur in Kuk, Krn tud' visok je graja, mogočni mu bran. Lep dela kinč
Soča mu, — skoz njo vali prot morju vodo. —
Nasprotna kitica.
v
Poj le z menoj tje ne breg! Zc jez obdaja strm ga in silno močan,
In steza po njem se prelep nov kolodvor.
1063 Ven siljo ljudje, ki v Kobar'd, Trst, Videm, Beč c'lo, hlada pošilja iskat,
Ko solnčni žark moč 'ma, podi iz mest žive vse v hladneje kraje. In glej sem vre čez most
V mesto, — ni jih šteti glav. Prah dviga se v zrak.
Pridevek.
Vsi na trg vro, kjer ima svoj dom veličasten in nov,
Svet Anton, varh mesta slovečega. — Stolp glej! skriva zlat svoj križ v oblak.
1070 Dviga poslopje nasprot se; — mestne prevdarja reči v njem mestni zbor.
— Kaže bogastvo povsod se. — Vsega kar češ, bogat ponuja ti trg.
Zlati vek ta je — Za sto let živ bi rad bil!
Zdravnik.
Ne mislimo kaj hode za sto let! Za zdaj,
Povejte, kam denara lol'ko denete.
Turjan.
1075 Jaz za-se hočem stol imeti v cerkvi sam.
Mohorin.
Klobuk po novi modi kupim ženi jaz. Vinklič.
Jaz vina si napolnim klet, napijem da Si moč. — Kaj misliš Peter ti storili zdaj? Mohorin.
Svetujem, naj nevesto zbere. Mož je mož Se le, ko ima ženo in otroke. —
Zdravnik.
Prav,
Prav ima Mohorin! — Saj mož brež žene je Enak brez para konju, ki nevoljen sam Po cesti vlači voza težko butaro. Dodaj mu para, koj ti oživi! Tako Jud' človek potrebuje pomočnice, ki Življenja manjša, lajša težko butaro. Miroslav.
Jaz tud' želim, da Peter se oženi, ker Na dom privezan bo, tako pa jaz gotov, Nikdar da silil v svet ne bo, pustivsi tu
Začeto delo.....
Peter.
Saj nevesto zbrati ni
Kaj težka reč, pa.....
Vinklič.
Kaj „pa"?— zdaj si bogatin,
In smeš snubiti tudi bogatina hčer. Miroslav.
V	v	v.
Ze vidim, Peter rec ne sproži, mu tedaj Pomorem jaz. (Se obrne k Podkukniku).
V imeni Petra, 1095 Zdaj oskrbnika našega, ki dans je vse Britkosti svoga srca, ki so v tuje ga Podile, nama razodel, ko prišla sva, Vas prosim, Mico, Vašo pridno hčerko da Mu daste v zakon, blagoslov povrh še v d.ir Peter.
i ioo Ker za-me pregovoril slavni je gospod, Lepo Vas prosim tudi jaz, da oče bi Postali meni, ki Vas davno čislam ko Očeta svoga, ter mi d,'iste Vašo hčer Za ženo, ker brez nje mi ni živeti tu. Mohorin.
U05 Saj Petru prošnje ne odračete, ki jaz Sem sprožil, pa podpira slavni ta gospod.
Podkuknik.
Zarota je skovana proti meni tu. Miroslav.
Zarota bila bi na srečo Vašo le, Ker sreča hčerke Vaše, Vaša tudi je. liio Pa zinil nisem prot nobenemu, da bom
Za Petra snubil. — To za trdno Vam povem.
Mohorin.
Resnico rekel je gospod, ker meni je Samo na misel prišlo, žembo spomniti.
Podkuknik.
Gospod! beseda Vaša je veljavna z'lo ms Pri meni, ker spoštujem Vas in čislam, pa Se zdi tud' Peter vreden mi, prosili za-nj Da ste. Pa vendar je prevažna ta-lc reč, Da rešil bi jo koj. In hčerko ljubim jaz. Tedaj odloga prosim, naj pomislim vse liso Na tanko. — Pa spodobi se, da Mica ve O reči tej. Saj njeno srečo zdaj velja. Peter.
Pravično Vašo zdi se mi zahtevanje. Miroslav.
Jaz pa bi vendar želel, da bi danas se Dognala važna ta-le reč. Ker moram dans 1125 Že vedeti, al' Peter dela loti se,
ln tudi da dožene, kar je že prevzel.
Vinklič (in kovači). Pavično Vaše se nam zdi zahtevanje.
Podkuknik. Naj bo po Vaši volji. Počastita me Gospoda prosim, in vse zbrane tu, nocoj 1130 Ob osmih, ino vsi pridite k meni na
Večerjo. Po domače bo napravljena. Miroslav.
Gotovo prideva, ker upava, da nam Ne boste 'z doma Pelra spajal vrlega. — Ta čas pa kobariski trg pogledava ms In gore krog. — Saj dobro sva spočita že. Podkuknik. Storita kakor Vama drago, čakal že Bom Vaju.
Učitelj.
Jaz pogledam malo še domu. Zdravnik. Jaz tudi. — Zdravi za ta čas Vsi ostali.
Zdaj kljanjamo Se Vam. Ob osmih bomo zopet zbrani vsi!
Konec druzega djanja.
Tretje d Janje.
Prvi prizor.
Podkuknikova hiša. — Podkuknik šelajc se po sobi.
Te šentaj, al' sem prišel v skopec! Kdo bi bil To slutil, mislil, k Sandru ko sem šel, vesel Svoj maseljc vina pit. Nikoli človek pač Ne ve, kaj slednja ura mu prinese. Zdaj Pa treba koj sklenili, kaj mi je ta pot S'oriti. — Tehtal, sklepal, prav za prav saj sem Že dans in sklenil, kaj da storim. Zdaj svoj sklep Izpeljem.— Naj bo! Saj hvalili bodo vsi Privoljnost mojo. Bolje je se s hvalo, ko Po sili vdati.
(Kliče M co.)
Mica, pojdi sem! povem Ti važno reč!
Drugi prizor.
Mica (prišedši.)
Kaj pa želite oče moj?
Podkuknik.
Povabil na večerjo sem prijatle vse, Pa ž njimi tudi—Petra. - Skušaj, da lep6 Pripraviš in spodobno naši hiši vse. Vseh vkup nas bo dvanajst. Mica.
Kako? al' Peter ni
1155 Šel danes 'z dom??.
Podkuknik.
Saj sem rekel, tudi on Da pride sem s prijatli.
M i ca.	«
Ne umejem, kak'
Je to mogoče.
Podkuknik,
No, no! boš pozneje že Umela. Idi zdaj, napravi dobro vse! Mica.
Skrbela bom, da uslužim prav in dobro Vam.
(Odhaja.)
Tretji prizor.
Podkuknik (sam.) 1160 Izrekel komaj sem ime jej Petrovo, Kar voljna bila je, večerjo dobro nam Pripravljati. Neslana al' prcslana bo, Bojim se, marsiktera jed.
Četrti prizor.
Peter (poi^a >» sl°p'v sobo.) Obstati ni
ii65 ]yj[ biio veg doma. Torej sem prišel še Pred osmo uro, da bi zvedel 'z Vaših ust Osodo svojo. — Ne zamerite, če sem Prezgodaj prišel.
Podkuknik.
Ko je človek mlad, se ve Da nima potrpljenja. — Potrpljenje pa Železna vrata c'lo prebije. — Men' se zdi Nar boljše, ker si zgodaj prišel, Mici da Zadevo svojo sam razložiš. — Ako se Zastopita, bo tudi meni prav. Jo koj Sem pošljem. —
(Kliče.;
v
Mica! prišel je nekdo. Zeli, Je rekel, s tabo govorili. Hodi sem!
(odhaja.) ■
Peti prizor.
Peter.
Zastopljena sva z Mico dolgo časa že, Ni treba mnogo besedi, kjer srce se Je srcu udalo.
Šesti prizor.
(Mica stopi v sobo.)
Mica! — moja! — Dovoliš, Da rečem moja? Dovolil je oče že, Da imenujem te tako!
(Se objameta.)
Mica.
Kako je vse To prišlo? Mislila sem jaz, da si že kdo V6 kje, in žalovala! — Al* je res tedaj,
Kar An'ca je pritekla pravit mi ta hip,
Da inžinirja prišla.....?
Peter.
v
Žalovala pač Ti reva bila bi Še kdo ve do kadaj, nas Ko v krčmo ne bi bil zalezel, ko sem bil Napravil v svet se daljni. Anica ti je Povedala resnico .... Jaz ostanem tu.
Mica.
Se vidi, človek naj obrača kakor če, To nič ne zda. Pa Bog zasuče, in je prav!
Peter.
i 190 Je res! — Tvoj oče je pozneje prišel tje, In glej! gospoda sta za me, za te, pri njem Prosila !
(Nekdo Irka, pa ne slišita.)
Mica.
Saj nisi pravil ti! — «— da... Peter.
Ne jaz,
Pa An'ca je, kletarica, ovadila, Zakaj deželo hočem zapustiti. Saj 1195 Zamerila ne bodeš, jezik njen da je
Takrat pomagal k sreči nama. — Ali da?
Sedmi prizor.
(Vinklič, Turjan, Mohorin stopijo v sobo.)
Vinklič.
Oči če moje me ne varajo, je že Podkuknik tvojo željo, Peter! spolnil, ker Tako brez straha, pa zamaknjena oba 1200 Poslušata besede eden druzega, Da nimata pazljivih uh, tie slišita, Da bijemo na vrata. — Srečo Vama vsi Želimo 'z celega srca.
Mica (sramožljivo.)
Pozdravljam Vas! Letim pogledat v kuh'njo, kak' se kuha kaj 1203 Večerja, ali je pripravljena.
(Odhaja.)
Osmi prizor. Peter.
Je res,
Podkuknik je pripustil Mici, naj mi da Po svoji misli odgovor. Pa kakšen mi Je dala, lahko vesle sami. Vsi.
Vemo, da Ti sreča lazi za petami, in ti jo i2io Privošimo. — Naj zvesta vselej te lovi!
Deveti prizor.
(Podkuknik stopi v sobo )
Mohorin.
Podkuknik dober večer Bog daj! Prišli sem O pravem času sino za priče Vam, kako Sta Peter ino Mica zastopila se. Veseli smo resnično, da ste željo koj 1215 Spolnili Pelru, ker izvrsten je kovač.
Podkuknik.
Deroča voda, veste, nar močnejši jez Predore. Taka tud' ljubezen prava je. Ovire vse premore. Udati sem se jej Jaz tudi moral, pa priznati njeno moč.
Turjan.
1220 Tako je prav! Kovačem ste skazali čast. Podkuknik. Bo čas že mizo pogrniti. Peter naj Pomaga danes. Mica ima v kuhinji Opraviti.
(Stopi k omari in vzame iz nje plošče in prte.)
Peter.
Poskusim, če ne bom preveč
Okoren.
(vzame Podkukniku plošče iz rok in jih razstavlja na mizo. — Vinklič in Mohorin priskočita pa vzameta prtj
Vinklič (in Mohorin.J Najna tudi ni navada, rok 1223 Držali križem,
(prt razlegujeta.)
Turjan.
Zlasti če na mizo kdo Pi 'inese vama kaj posebnega. — Pa saj Za bulje plošče jaz nastavljam tudi rad.
(pomaga plošče, vilice in nože na mino v red polagali J
Deseti prizor. Miea.
(stopi v sobo pa se zasmehlja, ko jih vidi pri dela.y
Veliko imam pomagalcev, hvala Vam!
Vinklič (nekdo trka.) Saj plošče raj' obračam, ko kolesa, in 1230 Kovači vil'ce raj' ko klešče sučejo.
Enajsti prizor.
(Zdravnik stopi noter, za njim Naoestnik, učitelj, Podkrnik.)
Zdravnik.
Naj dober večer Bog Vam da!
(Se obrne k Podkukniku.)
Zamerili
Ne boste, gosta da sem jaz priklical Vam. Gospod Nacestnik je pripeljal ravno bil Cez trg se, k Sandru v dvor zavozil, ko sem šel 12?'s Jaz sem. — Gospod sem mislil bo brez družbe tam
Pri Sandru. Kaj bi bilo, če bi njega tud' Povabil, da gre z nami sem k Podkukniku. Nacestnik.
Nadlego če Vam delam, moj pregrešek ni. Vzemite metlo, pa spodite brž čez prag 1240 Gospoda, ktera sta me sem prisilila.
Pa jaz ostanem zdaj kjer sem, naj Vam je prav Al' naj Vam ni. —
Učitelj.
Sva ravno mimo šla čez trg S Podkrnikom, kov vrinil je gospod zdravnik Na vratih krčme Sandrove gospodu pod 1243 Pazduho roko, pa je silil ga, naj gre.
Jaz koj priskočim, prejmem ga na desno stran, Pa udati se je moral moči združeni.
Podkuknik. Hvaležen moram biti, da gospoda sta Privlekla semo.
(Nacestrnlui.)
Saj tako nam ste dolžni 1230 Ze davno v družbi z nami biti. Dolg nocoj Plačajte! Saj velikokrat smo v družbi tud' Mi z Vami bili tam pri Sandru, ko so Vas Prinesla opravila v Kobarid. — Tako Je prav, da družba se množi! Služite se!
(Mu ponuja stol.)
1233 Bodite z nami po domače! — Zdaj še ni
Gospodov inžipirjev. - Drugi zbrani vsi Smo že. — Pač dolgp sp mudita — Saj nas trg Ni velik. V malem času se obhodi ves. Zdravnik.
Zastonj ju boste čakali, ne bo jih sem. Učitelj.
1260 Je že na poti v Bovec potepuhov par. Vsi.
Kak6 ste rekli jima, potepuhov par?
Nace&tnik. Da! potepuhov par! Gospod učitelj in Gospod zdravitelj sem grede povedala Sta mi, zakaj ste tukaj zbrani. — Žalibog 1265 Prijatli, — zgoljufani ste!
Vsi.
Kaj pravite?
Nacestnik.
Da! zgoljufani! —al' Naceslnik nisem jaz Poslan od vlade gor zarad železnice V dolino Vašo, da bi meril njeni tek? Ukaz je ravno danes z Beoa .prišel mi. Podkrnik. 1270 Moj ljubeznivi desetak!
Turjan.
O mcij petak!
Mohorin.
O potepuha! kak' sta nag prekanila! Leščar.
Se pridemo, je bati se, v komedijo! Vinklič.
Trinajst nas je! — Nesreča pa nikolj ne Peter.
O Mica, najna sreča, jako se bojim, 1275 Je splavala po vodi!
Mica.
Reva, kaj počnem! Podkuknik.
Pa saj sem jaz gospoda videl uni dan V Gorici v krčmi. Govorila dobro sta Ud cest železnih, kakor da bi bila prav Učena inžinirja.
Podkrnik.
Saj omamila
isso Sta mene c'lo!
Nacestnik.
Po svetu klati mnogo se Goljufnih potepuhov.
Turjan.
Mi udarimo koj
Za njima jo. — Ju lahko še dotečemo. —
(Kovači zagrabijo klobuke in gredo prot vratom. V tem hipu potrkata Miroslav in Anton, pa stopita na prag. — Kovači ju zgrabijo.')
Dvanajsti prizor.
Ju že imamo tička, inžinirja! — Kaj Sta mislila, da z norci imata tu-le 1282 Opraviti ? — Denarje sem, — koj! ali bo Se druga Vama pela, potepuhov par!
(Miroslav in Anton zagledata Nacestnika.)
Miroslav.
O striček, ne zamerite, da sva tako Razžalila Vam srce dobrotljivo. Ne Zgodi se več gotovo taka!
Nacestnik.
Kaj Vidva
1290 Sta ista inžinirja? — 0 kaj tacega Nikolj o Vaju ne bi bil pričakoval, Al' prav za prav o lebi, umni Miroslav!
(Kovačem.)
Pustite ju, sta moja bratranca. Ze jaz Poravnam ž njima, kar zadeva Vaš denar.
(Kovači Ju pustč <
Miroslav.
1295 Je res, posebno jaz sem kriv in ne Anton. Pa prav za prav saj nisem mislil slabega, 'Z Celovca kamor pismo z dnarji stariši
V tem času nama pošljejo, sem hotel vsem Nazaj poslati aro dano.
Anton.
Pravi Vam
loou Resnico golo. — Resno sem ga jaz svaril In opominjal, da početje tako ni Pravično. -- Udati ni se hotel svetu pa.
Nacestnik. (Miroslavu.) Početje tvoje hi te lahko bilo ob čast, Nar blažjo stvar človeku, pa ob srečo vso 1305 Pripravilo, ter v luknjo spravilo. — Le brž Povrni jim petake, prosi jih lepo Zdaj odpuščanja.
(Miroslav polaga petake na mizo in dti.)
Ne zamerite možje! Saj nisem mislil res poškodovati Vas.
(Kovači shranjajo denarje.)
Nacestnik.
O kazni bova govorila drugi dan. Zdravnik.
1310 Gospod Nacestnik! bister um le, kteremu Se resnost manjka, je mladenča, stavil bi, En malo zmotil; tedaj zanesite mu Takrat, Vas prosim.
Učitelj.
Tudi jaz Vas prosim zanj.
Kovači.
Le odpustite mu. — Tud' nam se smili. — Saj 131 s Ni hotel nam storiti slabega. — Ta je Le odpuščanja vredna lahkomiselnost.
Nacestnik.
Vi sodite predobro iz prijaznosti Do mene, pa Podkuknik, kterega je prav Hudo razžalil bratranec, molči. — Tedaj 1320 Ga prosim, naj mu zarad mene odpusti, Pa dovoli, da jaz kaznujem ga doma.
(Se obrne k Podkukrnku.)
Prijaznost Vašo pokažite meni zdaj, In znamenje naj odpuščenja njemu bo, Če boste Petru mož beseda. — Kar je o 1325 Železni cesti bratranec Vam pravil, že
Zgodi se k letu vse. — Zaslužka bo tedaj Dovolj v dolini. — Petru daste brez skrbi Za ženo hčerko. —
Podkuknik.
Ni navada bila mi Nikolj, besede dane snesti. —
Turjan in vsi.
Prav tako!
Nacestnik.
1330 Da Peter, Mica, odpustita bratrancu,
Bi stavil skoro. — Ali ne?
Peter.
Hvaležna sva Oba, da prosil je za naju, nama pot Do sreče strebil.
Nacestnik.
Kakor vidim, bratrancu Vsi prizanašajo. — Jaz tudi storim to, 1335 Ker vidim, da resnično se kesa, in ker Za trdno upam, da odslej bo bistri um Za dobra dela, ne za slaba rabil, da Ne zabi mojih besedi in naukov več. Peter.
In jaz ne zabim, kar je Mica rekla dans, 1340 Da kreča človek, Bog pa krene, in je prav. Podkuknik. Ker zadovoljni smo, za mizo sedimo. Peter.
Imate prav. — Za zdaj večerjajmo. Ko pa Okoli zemlje mesec dovrši svoj tek, 13U Povabljeni na svate, kar vas je, ste vsi!
Konec.
Opombe
Raznovrstne mere, v kterih je šaloigra (ali bolje vesela igra) zložena, so te-le :
a) Jambski trimer za razgovore. Oddihlej (cae-snra) je ali po petem (Penthemimeres), ali po sedmem zlogu (Hepkthemimeres).
Pentemimeres. Heftemimeres.
Nekteri stihi so takti zloženi, da se beseda ravno na sredi konča, kar pa ni dobro, kakor sam spoznavam, ker ritmična pravila ne dovole, da bi se osem-najstomerna enota (o/.zr.r/.v.LŠe/.dvr,\xov ur/eSc;) tak6 razcepila. (Poglej Rossbach - Westphalovo grško ritmiko
b) Kitice konec prvega djanja so zložene v safini
meri.
§• 17),
v-'-' —	-w— v->
Zadnja pa, v kteri so ubrane vse poglavitne misli, ki so bile v prejšnjih izražene, razpada v dvoje ritmičnih period, in je iz tristopic (tripodij) čveterosto-
pic (tetrapodijj, šestomera, pa ferekratejev takole spletena :
I.	333 4 4 6 44 333
II. Fcrekratej 4 4 4 Ferekratej.
Glej Aristof. nub. v. 275-290.
C) Od v. 183. do 191. so Glikoneji CG!yconeus) pa Itifalici (Ithyphallici). Zadnji je Adoni. (Adonius).
—	- W K^l - W -
Glikoneji fgl. Sofokl. Antig.
332.)
v.
Itifalici.
— ^ w — w Adoni.
d) Prva in protikitica od v. 1058. do 1068. razpadate v dvoje ritmičnih period, iu ste iz dvo-tri-pa še-stostopic ( dipodij, tripodij, heksapodij) tako-le sestavljene (Glej Pindarjevo odo ol. 3.):
3 + 2 3, 8 + 2, 3 + 2 3, 6 3 + 2 6
Pridevek (epodos) je tudi zložen iz dvoje period. Dodana jima je šestostopica (epodos):
I.	4 3 2 3 4
I.
II.
II.	3 3-f2 3-f2 3 6
(epodos)
—	—--• w W -----U'---' -
^ w —	---—	—	---' —
—	W - ^ ------- ^ - W ' -
pridev. ,
■ ^
Napev vseh kitic je zložen. Kdor ga želi imeti, naj se obrne na pisatelja (prof. Antona Klodiča v Gorici).
Kobarid Ježi v lepi rodovitni dolini, ki se od To-mina, Volč do holmca svetega Antona, in med Krnom, Matajuijem in Kukom razprostira. Krn na severo-izhodui strani kvišku moli, Matajur in Kuk pa se dvigata proti jngozapadu i ločita beneške Slovence od Kobaridcev, kitere uni tudi Notranjce imenujejo. Med podnožjem 7095 čevljev visokega Krna, in med hribom,
na ktereni je lepa cerkvica svetemu Antonu posvečena, vali Soča svoje deroče valove v dolino, pa potem s silo proti jugu hiti, in včasi veliko škode napravi. Od Kobarida pelje cesta v Staromesto (Čividad) skozi Staroselo. Za to vasjo izvira majhen potok, kteremu je Idrija ime, in ki se kakor kača med poljem proti Soči v mnogo ovinkih počasi vije pa široko močvirje ('Blato) redi. — Že velikokrat so se prizadevali pametni možje, da bi se Idrijin tek vredil, in Blato posušilo; starokopitneži pa so se temu zboljšanju zemljišč vstavljali, češ da seno, ki na Blatu raste, je dobro za konje. — To naj je rečeno v pojasnilo. — Nektere besede, kakor „lašči" mest „ blišči, spajal" mest „ podil" i.t.d. sem v igri rabil, akoravno se špdgajo (rabijo) le v kobariski dolini in med beneškimi Slovenci. — Pustil sem jih pa kakoršue so, ker so se mi zdele osebam in kraju primerne. Če je še kaj graje vredno, prizanesite in ne zamerite, Slovenci! saj je isti, ki si je prizadeval Vam veseli večer napraviti, le-
Kobariski postopač.