RADO MEJOVŠEK:
Okamenelo srce.
la strmino brega se je prislonila napol podrta bajta. Vi-sela je na stran; podpirali so jo natrohneli stebri, sicer bi zlezla skupaj kakor slamnik, če sedeš nanj. Vremena in lela so pa ogulila slamnato streho, da so ji rebra gledala ven. Na nji se je ščepiril sajasti dimnik brez klobuka.
Okrog bajte se je razprostiral travnik, pod njim pa je ležala njiva, vsa kamenita in uboga. Skalnate ostrine so zevale iz nje. Rodila je borno, le samo oves, a ta nelepega zrnja.
Bajlar in njegova žena sta ji z motikama trgala celino. Tuintam se je motika zaletela v pečino ter se skrivila. Kopača sta zarohnela in ro-bantila.
Končno se jima ni več ljubilo, da bi se ubijala po skalinah. Vržeta motiko stran, drgneta žuljnato dlan ob dlan ter si zreta v oči. Umela sta se!
»Pojdiva v Brazilijo," povzame on.
,Da, kako pa tja, če cvenka ni," teče ona.
-^,   90   .^—
.Prodajva mršavo kvavico, svinji, kokoši; vse, kar lazi, četudi oba otroka!"
»Res, res; bajta in zemljica krog nje nama morata vreči denat za prevoz."
»Uboštvo je uboštvo; ne odpomoreš si. Z ottokoma pa je križ."
»Zapustiva ju in pobegniva, do morja ni dalcč.-,Za otroka naj skrbi Bog in dobri ljudje."
S tem sta končala pogovor in odšla z njive. Pusta in topa sta bila kakor njuna njiva. Do zime sta pridno hodila na dnino; del prislužka sta hranila, ostalo pa izdala za žganje, hoteč si z njim potolažiti srce in udu-šiti vest.
Na pomlad je bajtar prodal kočo in borno zemljišče za tri stotake. Prodal je mršavi kozi in dvoje suhih svinj. Žena pa je pod roko raztržila kokoši. Vsega se je nabralo čez 400 kron. Do majnika je mož preskrbel potna lista, in prosta sta bila vseh težav in skrbi.
Izginila sta; vzela ju je molčeča noč.
Zjutraj je prisijalo solnce skozi okno; zbudili sta se zapuščeni siroti. Pomaneta si oči in kličeta očeta in mamo. Nihče se ne oglasi. Hčerka spleza s peči in pogleda v sosednjo sobo. Ni ju! Očeta ni, mame ni! Iz sobe po-gleda v vežo, odtod v kuhinjo, na podstrešje. Vse zaman I Skoči k vežnim durim, pritisne kljuko. Z vso močjo ne more odpreti vrat. Roke ji omahnejo, ter bolestno zakriči: »Očeta, mame ni!" Zakriči, da jekne po vsi bajti. Bratec prihiti; strah in trepet ga povzame.
Vekala sta, jokala in klicala, a vse zatnan.
I                Čakala sta prihodnjega dne. Glad jima gleda iz oči, a kruha ni, jedil f     ni; izseljenca sta vse pobrala.
Kmet iz doline je iskal dninarjev za žetev in košnjo. Pride do koče. Otvori vrata, stopi v sobo; otroka medlih lic, oslabljenega život sta iztego-vala ročice ter klicala: »Kiuha, kruha, dobri možl"
Dobri raož se je usmil sirot. Vzel ju je k sebi in jima dal tečne hrane. Ah, kako je jima šla v slastl
II                Izseljenci so se vkrcali na prevozno lad]o ,Te of American". Plula je <•    v Brazilijo, koder se baje  mleko  in  med cedi po tleh.   Bili so Slovenci s
Krasa in Hrvatje iz Slavonije in kršne Dalmacije.   Zapeli so:   »Barčica  po morju plava, drevesa se priklanjajo ..." Izpred oči je izginjala rodna zemlja. Med izseljenci je bil bajtar, z njim njegova žena. Vest je zamrla, srce okamenelo!