K N JIŽI C E ŠT. 115c / POŠT. PLAČ. V GOT.


Vinko Lovšin

Katoliški verouk III.

na

»Knjižice" izhajajo dvakrat
mesec in se lahko naročijo kadar >
li. Četrtletna naročnina znaša 6
Piši na tale naslov: Uprava r j
žic“, Rakovnik, Ljubljana 8.

Vsaj sledeče „Knjižice“ bi si : =
ral nabaviti vsak vajenec:

2. Božje sledi. — 78. Dela pričajo
94. Čudeži se še gode. — 107. Božji sv 1.
— 32. Sv. maša. — 43. Čisti rod. — 7.
Mlada akcija. — 79. Med volkovi; — 32 .
Sv. zakramenti. — 103. Matej Tal': —

115. Ne jezi se!

Vsaka knjižica stane samo 1 .n.

Ko naročaš, napiši samo številke kuj žic,
ki jih želiš prejeti.

KNJIŽICE

ČASOPIS ZA DUHOVNO PROBUDO IN PROSVETO
Leto V. 1. sept. 1938 Štev. 115 c

KATOLIŠKI VEROUK

Pomožno učilo
za III. razred

strokovno - nadaljevalnih šol.

Priredil

VINKO LOVŠIN

župnih v Liliji

1938

03QOPjfrQ9

Obzornik „  KNJIŽICE 8  izhaja štirinajstdnevno. Naročnina
znaša četrtletno 6  din. Za uredništvo in lastnika odgovarja
Alfonz Pavel, Rakevniška 6, Ljubljana. Naslov uredništva in
uprave; »Knjižice 8 , Ljubljana - Rakovnik. Št. ček. rač. Lj. 16.498.

Ljubljana, 28. maja 1938.

Josip Vole

škofijski cenzor

Imprimafur.

Škofijski ordinariat v Ljubljani,

dne 4. junija 1938., št. 1822.

Ign. Nadrah
generalni vikar

I. ŽIVLJENJE PO VERI.

1. ura:

Pojmovanje življenja po veri.

,.Posvetni duh vlada v krščanskem sve¬
tu. Kjer gre za kake važne odločitve, jo
navadno tudi kristjani potegnejo z nekri¬
stjani." »Krščanski svet, ki je komaj še po
imenu krščanski, gibljejo in vodijo samo
človeški nagibi." „Mi smo že na pol po¬
gani."

Je pa zelo resno vprašanje, ki bi si ga
moral zastaviti vsak človek in nanje tudi
odgovoriti: »Čemu smo na svetu? Kako naj
pojmujemo svoje življenje?"

Posvetni ljudje trdijo, seveda napačno,
da je zadnji in najvišji človekov cilj: ve¬
selje in radost na zemlji, delo, napredek
in plačilo, čast, bogastvo, lepota in uživa¬
nje. Človek, ki kaj misli, pa bo rekel z
modrim Salomonom: »Nečimrnost, čez ne¬
čimrnost in vse je nečimrnost." Predobro
namreč ve, da ne more biti noben človek
na zemlji popolnoma srečen in da milijoni
zemeljske sreče niti ne dosežejo. Pameten
človek predobro ve, da so vse zemeljske
dobrine minljive in niso zmožne prinesti
zaželene, stalne sreče. Samo posvetno in
materijalistično pojmovanje življenja ne mo¬
re zadovoljiti koprneče duše. »Kar je pred

3

ljudmi visoko, je gnusoba pred Bogom.
Zato nazaj k ubogemu, ponižnemu, križane¬
mu Zveličarju Jezusu Kristusu!"

Popolno srečo moremo doseči le v Bogu,
to pa šele po smrti, ko ga bomo gledali
zveličani iz obličja v obličje. Zemeljska
sreča ni torej končni človekov cilj, večna
sreča v nebesih naj bo njegov delež. Sv.
Avguštin je rekel: „llstvaril si nas za se,
o Bog, in nemirno je naše srce, dokler ne
počiva v tebi." Zemeljsko življenje je samo
pot do večnosti.

Pot v nebesa pa kaže človeku katoliška
vera. Ako se hočemo po smrti zveličati,
moramo v življenju spolnjevati božjo voljo.
Bog namreč hoče od nas, da verujemo, kar
je razodel, da spolnjujemo, kar zapoveduje
in da sprejemamo milosti, ki nam jim je
pripravil.

2. ura:

Katoliško pojmovanje življenja
je edino pravo.

Da moremo živeti po božji volji in se
zveličati, moramo predvsem spoznati Boga.
Zdrava človeška pamet nam to izpričuje.
Kajti človek že po naravi koprni po stalni
sreči. Njegovo srce zahteva izravnalne pra¬
vičnosti. Pa ni mogoča ne ena ne druga na
zemlji. Zato mora biti večnost, kjer vladata

4

sreča in pravičnost. To hrepenenje je po¬
ložil v človeško naravo sam večni Stvarnik
in najvišji Zakonodavec — Bog, ki ljubi
vse dobro in sovraži vse hudo.

Vendar bi brez božjega razodetja svoje¬
ga nadnaravnega namena nikdar ne spoznali
in brez milosti božje ne dosegli. Zato je
bilo potrebno, da se je Bog še posebej ra¬
zodel. „Kajti Bog hoče, da bi se vsi ljudje
zveličali." V stari zavezi je Bog navajal
ljudi k zveličanju po očakih in prerokih. V
novi zavezi pa je Bog obljubljal zveličanje
po svojem Sinu in apostolih. Božje razo¬
detje nam je ohranjeno deloma v svetem
pismu, deloma v ustnem izročilu. Od Boga
razodete resnice so pobožni možje zapisali.
Navdihnil jih je Sv. Duh, da so zapisali
brez zmote to, kar je On hotel in kakor
je On hotel. Tako se je božje razodetje
ohranilo v knjigah, ki jih imenujemo sv.
pismo.

V sv. pismu ni vsega, kar je Bog razo¬
del. Apostoli so namreč po zgledu in na¬
ročilu svojega božjega Učenika oznanjali
božji nauk z živo besedo, kar so pozneje
drugi zapisali, in to je ustno izročilo.

Vse razodetje, kar ga je v svetem pismu
stare in nove zaveze ter ustnem izročilu,
je Bog izročil sv. Cerkvi, ki ga nezmotljivo
ohranja in uči. Sv. Cerkev pa vodi Sv.
Duh, „ki jo uči vse resnice". In samo v
tem je prava pot do večne blaženosti.

5

»Bratje, stojte trdno in se držite izročil, ki
ste se jih naučili bodisi po našem govoru,
bodisi po našem pismu."

3. ura:

Krivoverstvo in nevera.

Dolžnost vsakega človeka je hoditi po
poti večne sreče. Saj mu je to pot določil
Bog sam. To pot do cilja mu je pa tudi
pokazal. Človek torej ni svoboden, da lahko
gre popolnoma ali samo deloma po drugih
samovoljnih potih. »Učite jih izpolnjevati
vse!“ opominja božji Zveličar. Ko je Bog
človeku pokazal jasno spoznani cilj, zahte¬
va od njega, da se mu v trdni in ponižni
veri podvrže. Vera je za zveličanje neob-
hodno potrebna. Kristus je tistim, ki nočejo
verovati, zapretil s pogubljenjem: »Kdor ne
bo veroval, bo pogubljen."

Ako se oholi človeški razum ali grešno
človeško srce noče podvreči, pride do kri¬
voverstva ali celo do nevere.

I. Moderno krivoverstvo. Vse tiste, ki
nočejo verovati vsega, kar uči katoliška
Cerkev, marveč si verske resnice, ki jih
bodo verovali, šele poiščejo, imenujemo he¬
retike ali krivoverce. O krivovercih je re¬
kel Zveličar: »Varujte se krivih prerokovi"
Toda kljub temu so dobili krivoverci vedno
pristaše. Še ob času apostolov so že taki

6

nastopali. Na stotine krivih ver se je tekom
stoletij pojavilo. Nekatere so izginile, pa
so na njihovo mesto stopile druge. Zadnje
čase so posebno vidni in delavni:

1.  Adventisti. Ti taje večne kazni in bi¬
vanje hudobnih duhov. Tudi verujejo, da
bodo izračunali Gospodov drugi prihod.

2. Babtisti, ali anababtisti, ki zametujejo
krst otrok ter krščujejo s potapljanjem od¬
rasle.

3. Metodisti, ki pravijo, da znajo s svojo
metodo ozdravljati bolnike. Prigovarjajo
bolnikom, da je njihova bolezen sama pre¬
vara. Telesnega sploh ničesar ni, vse je sa¬
mo duh.

4. Raziskovalci sv. pisma so sorodni ad¬
ventistom, ki tudi napovedujejo skorajšen
prihod Kristusov. Vsi modemi krivoverci
skušajo s knjigami in brošurami, katere
prav ceno prodajajo, širiti zmote. Z milimi
in ugodnimi izreki hočejo varati ljudstva.

II. Moderna nevera. Z nevero pa greše
tisti, ki zametujejo nauk, o katerem vedo,
da ga Cerkev zapoveduje verovati. Pa tudi
tisti, ki imajo priliko spoznati resnico, pa
jo zametujejo. Moderna oblika nevere je
svobodomiselstvo. Božjo vero pobija na vse
mogoče načine in z vsemi mogočimi sred¬
stvi. Posebno skušajo izpodkopavati vero s
širjenjem sežiganja mrličev (krematoriji) in
kultom nagote (češ, da je to moderno, hi-.

7

gijenično in potrebno, da se človek nagoti
privadi, da potem ne čuti dražljivosti). So
celo ljudje, ki vcepljajo drugim v srce so¬
vraštvo do Boga. Toda Bog je neskončno
resničen, ki ne more ne goljufati, ne golju¬
fan biti.

4. ura:

Ohrani vero!

„Brez vere ni mogoče Bogu dopasti,"
pravi sv. pismo. Kakšna bo naša večnost,
je odvisno od naše vere. Zato je neizrečeno
važno, da vero ohranimo. Toda samo živa
vera je zveličavna. Pravi katoličan mora
vero spoznati in po njej živeti.

Versko znanje se mora vedno bolj po¬
glabljati in širiti. To dosegamo s tem, da
radi poslušamo pridige, se udeležujemo kr¬
ščanskega nauka in verskih predavanj. Ver¬
sko znanje se širi tudi z branjem sv. pisma
(škofijski ordinariat ljubljanski je založil
del sv. pisma v prikupni žepni obliki tako
poceni, da ga vsak lahko kupi: stane 8 oz.
12 din), katoliških knjig, časopisov in pu¬
blikacij. Vsega, kar je veri nevarno, se
moramo ogibati. Posebno se mora katoličan
varovati veri sovražnega beriva, zaupnega
občevanja z brezvernimi tovariši, verskimi
sramotilci in krivoverci. Ne sme vstopati v
društva, ki so veri sovražna, ali se udele¬
ževati Cerkvi sovražnih prireditev.

8

Še važnejše pa je življenje po veri. Že
sv. pismo pravi: „Vera brez del je mrtva.“
In: „Pravični žive iz vere.“ „Ne tisti, ki
pravi: ,Gospod, Gospod/ pojde v nebeško
kraljestvo, marveč kdor izpolnjuje voljo
mojega Očeta, ki je v nebesih!" Živimo ta¬
ko, da se nam ne bo treba bati Boga. Ži¬
vimo tako, kakor bi nam bilo vsak dan
umreti, delajmo pa tako, kakor bi imeli
večno živeti. Taji ga največkrat tisti, ki se
ga boji. Krščansko življenje je najboljše
sredstvo, da si ohranimo vero. Nenravno
življenje pa je najbolj gotova pot v nevero.

Verovati moramo vse, kar je Bog ra¬
zodel. Ni pa dolžnost, da bi morali vse
resnice znati. Dolžni smo znati vsaj šest
temeljnih resnic:

1. da je Bog,

2. da je Bog pravičen sodnik, ki dobro pla¬

čuje in hudo kaznuje,

3. da so tri božje osebe: Oče, Sin in Sveti

Duh,

4. da se je Bog Sin učlovečil, da bi nas s

svojo smrtjo na križu odrešil in večno

zveličal,

5. da je človeška duša neumrljiva,

6. da je milost božja za zveličanje potrebna.

9

5. ura:

Priznavaj vero!

Ne zadostuje, ako samo v srcu veruje¬
mo, marveč moramo vero tudi pred svetom
spoznavati. To je potrebno, kadar zahteva
božja čast ali korist bližnjega. Tedaj mo¬
ramo vero tudi pred ljudmi priznavati. Je¬
zus je rekel: „Vsakega, kdor bo mene pri¬
znal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred
svojim Očetom, ki je v nebesih, kdor pa
bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom
tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je
v nebesih."

Dandanes je potrebna srčnost za javno
priznavanje vere. In te srčnosti nam je
treba, ako hočemo biti celi kristjani. Od¬
ločno in trdno pa moramo pokazati svojo
vero s tem, da zvesto držimo nedeljsko in
postno zapoved. Svobodno in odkrito se
moramo pokazati kot zavedni katoličani s
prejemanjem svetih zakramentov; da se ra¬
di udeležujemo procesij in javnih pobožno¬
sti in z delom v katoliških društvih. Ne
smemo strahopetno molčati, ako se napada
naša vera, pa naj bo to v gostilni, v de¬
lavnici, ali na vlaku, ali kjerkoli. Nikoli
ne smemo pozabiti, da je Kristusova za¬
deva naša zadeva. Navdušeno in odločno
moramo nastopiti za Njega, ki je za nas
umrl na križu.

10

Apostoli moramo biti z besedo in de¬
janjem za Kristusovo zadevo. Za svojo vero
moramo biti požrtvovalni in biti priprav¬
ljeni tudi žrtve doprinesti. Tudi Kristus se
je štel srečnega, da je bil preganjan zaradi
pravice. Bodimo v vsem njegovi učenci!

6. ura:

Širjenje vere.

Da bi vsi ljudje prišli do vere in se po
veri zveličali, je naročil Jezus pred svojim
vnebohodom: „Pojdite in učite vse narode!
Kdor bo veroval, bo zveličan, kdor pa ne
bo veroval, bo pogubljen/' Iz teh Kristuso¬
vih besedi poteka za vsakega vernika dolž¬
nost, da Cerkev v njenem delu podpira. Po
svojih močeh in razmerah mora podpreti
Cerkev v njenem misijonskem delovanju.

Strašna ravnodušnost in mlačnost v veri
se danes polašča vseh katoličanov. Svobo-
domiselci in moderne sekte skušajo katoli¬
čane zapeljati. Novo poganstvo, ki je straš-
nejše od starega, se naglo in nevarno širi.
Tako imamo misijonsko polje kar doma in
je domač misijon neobhodno potreben. Sve¬
ti oče poziva vernike v katoliško akcijo
proti modernim verskim nevarnostim. La¬
iki naj podpirajo duhovnike v dušnem pa¬
stirstvu. Laični apostolat naj podvzamejo
posamezni verniki, kakor v prvih časih kr¬
ščanstva.

11

V diaspori, to je v krajih, kjer so po¬
samezni katoličani razkropljeni med drugo¬
verci, je naša misijonska pomoč še posebno
važna. Stalno občevanje katoličanov z dru¬
goverci in neverniki, pomanjkanje cerkva,
duhovnikov in katoliških šol, je za kato¬
ličane, ki bivajo v diaspori, nevarnost, da
njihovo versko čustvovanje popusti in vera
opeša. Skušnja uči, da sklepajo mnogi ka¬
toličani mešane zakone. Žal se dajo šte¬
vilni zapeljati, da sklenejo zakone pred
nekatoliškimi verskimi predstavniki in iz-
roče tako svoje otroke nekatoliški vero¬
izpovedi. Oboje je pa izdajstvo nad Cerkvi¬
jo in ima za posledico izobčenje. Najboljše
sodelujemo pri misijonstvu v diaspori s
tem, da pristopimo v apostolstvo sv. Cirila
in Metoda, ki ima nalogo skrbeti za dia¬
sporo.

Na svetu je čez tisoč milijonov ali eno
milijardo poganov. Misijonsko polje je to¬
rej ogromno. Žal pa je delavcev malo. Naj¬
dragocenejše misijonsko delo opravljajo ti¬
sti, ki slede božjemu klicu in gredo sami
oznanjat resnico. Poganske misijone so
dolžni podpirati katoličani z molitvijo in
milodari. Družba za širjenje vere je prav
priporočljiva. Ravno tako tudi Klaverjeva
družba. Ako podpiramo misijone, izkazuje¬
mo s tem najlepšo hvaležnost Bogu, da
smo sami v pravi veri in v edino zveličavni
Cerkvi.

12

II. POKLICNO ŽIVLJENJE.

7. ura:

Delo.

Takoj po stvarjenju človeka, še pred
grehom je vzel Gospod Bog človeka In ga
postavil v raj — vrt veselja, da ga obde¬
luje. In tedaj je ukazal Bog: „Podvrzita si
zemljo 1“ Iz tega sledi, da sam Bog zahteva
delo. Sv. pismo pa pravi: „Človek je rojen
za delo kakor ptica za letanje." Sv. Pavel
pa piše: „Zakaj tudi, ko smo bili pri vas,
smo vam to naročali, da kdor noče delati,
naj tudi ne je. Kajti slišimo, da žive neka¬
teri med vami neredno in nič pravega ne
delajo, ampak se ukvarjajo s praznimi reč¬
mi. Takim ukazujemo in jih opominjamo v
Gospodu Jezusu Kristusu, naj mirno delajo
in jedo svoj kruh."

Naporno in bridko je postalo delo šele
z grehom v raju. „V potu svojega obraza
boš jedel svoj kruh!" Kristus pa je rešil
delo prekletstva. Posvetil ga je z lastnim
zgledom.

Delo prinaša blagoslov za časnost: pre¬
skrbi nam vsakdanjega kruha, prinaša mir
in zadovoljnost ter osvežuje duha in telo.

Delo prinaša blagoslov za večnost: vsa¬
ko delo, ki ga opravimo v stanu posvečujo-

13

če milosti božje, nam pridobiva nebeško
plačilo; pridno delo nas obvaruje skušnjav
in mnogih grehov; trudapolno delo pa je
zdravilna pokora.

Važno je, da posvečujemo svoje delo z
dobrim namenom. Dober namen imamo, ako
hočemo s svojem dejanjem in nehanjem Bo¬
gu služiti in ga častiti. Dober namen po-
množuje nebeško plačilo naših dobrih del.

Dober namen obudimo, ako mislimo ali
molimo: „V božjem imenu!" ali: „Moj Go-
ispod in Bog, vse v tvojo čast in slavo!"

Pomni: O presladko Srce Jezusovo, po rokah
pre blažene Device Marije darujem molitve, dela
in trpljenja današnjega dne  — tebi v spravo za
vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvete¬
ga Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu O-
četu v vse tiste namene, v katere se mu ti
sam vsak dan daruješ na naših oltarjih. Amen.

8. ura:

Poklicni stanovi.

Kaj je tvoj poklic? Ali si: mizar, čevljar,
tesar, kolar, krojač* zidar, kovač, klepar,
ključavničar, pek, brivec, mesar, dimnikar,
trgovec, šivilja, pletilja i. t. d. Ali je to
zgolj slučaj?

Delo, smo rekli, je potrebno. Toda ne
morejo vsi ljudje enako delo opravljati.
Zmožnosti in nagnjenja posameznih ljudi,

14

razmere in zahteve vsakdanjega življenja
doprinašajo, da so nastali različni stanovi.

Bog hoče, da se vsak človek oprime do¬
ločenega poklica. S posebnimi sposobnost¬
mi, posebnim zanimanjem in veseljem, vča¬
sih tudi po posebnih naključjih in navodilih,
kliče Bog človeka k določenemu poklicu.
Tega naj se človek oprime, v tem naprej
stremi, ker čuti, da ga kliče Bog.

Različni stanovi so potrebni za blagor
celokupnega človeštva: delodajalci in delav¬
ci, obrtniki in trgovci. Narodi in družine
tudi ne bi mogli shajati brez tihih žen¬
skih poklicev v kuhinji, pri šivalnem stro¬
ju in bolniški sobi. Vsak stan ima svoja
lastna dela, ki jih imenujemo po poklicnem
delu ali stanovskih dolžnostih.

Vsak človek ima sveto dolžnost, da je
v izbiri poklica vesten. Od srečne izbire
poklica je lahko odvisna časna in večna
sreča posameznika in mnogo drugih ljudi.
Nihče se ne sme vriniti v kak poklic, za
katerega nima zadostnih zmožnosti. Bog ne
pusti nekaznovano prestopati od njega po¬
stavljenih mej.

Noben stan ne sme zaničevati drugega.
Vsak stan je navezan na drugega. Iz eno-
dušnega skupnega sodelovanja vseh bo pri¬
šlo dobro na svet.

Vsak dan pri jutranji molitvi darujmo
Bogu svoje delo. „Gospod vse za tel — Vse
v čast mojemu Bogul — Jezus iz ljubezni

15

do tebe! — Vse v večjo čast božjo" in po¬
dobno. Kot zlata nit naj bo preprežena čez
tvoje delo misel na Boga in v tvojem srcu
bo ves čas blestel zlat sončni žarek.

Koliko srečnejši je veren krščanski dela¬
vec, ki vidi v svoji veri smisel življenja,
ko pa brezveren in Bogu odtujen, ki tega
ne vidi. Tak vidi izpolnjen svoj poklic in
dobiva moč svoje življenje izpopolniti.

9. ura:

Delodajalci in delavci.

Četrta, peta in sedma božja zapoved u-
rejajo obojestransko razmerje med delo¬
dajalci in delavci.

Delodajalci imajo dolžnost, dajati- svojim
delavcem in nastavljencem pravično plači¬
lo. Morajo pa tudi ljubeznivo z njimi rav¬
nati. Skrbeti morajo za njihovo zdravje in
jim dati priliko, da lahko vrše svoje verske
dolžnosti.

Delavci so dolžni vsa dela, ki so jih
prevzeli z delovno pogodbo, vestno izvršiti.
Čas, za katerega so najeti, morajo dobro
izrabiti. Varovati morajo delodajalčeve ko¬
risti; z njegovim premoženjem in imetjem
morajo skrbno ravnati. Služabništvo, in dru¬
gi nastavljenci, ki stanujejo v hiši svojega
gospodarja, se morajo držati hišnega reda.

16

Naravno in po božji volji je, da drže
delavci skupaj in si vzajemno pomagajo.
Pravico imajo, da se združujejo (poklicne
organizacije), da se med seboj ljubijo, da
so kolegijalni in solidarni. Koliko pomeni
včasih samo en zaveden katoliški delavec
za druge sodelavce. Držati morajo na de¬
lavsko čast. Delo je nekaj vzvišenega, delo
ni sramotno in poniževalno. To narede šele
posamezniki, ki se nad delom pregreše, o-
ziroma mečejo slabo luč na delo s svojo
surovostjo, podivjanostjo in brezobzirnost¬
jo. Nekateri delavci mislijo, da postanejo
delavci v pravem pomenu besede šele tedaj,
ako preklinjajo, pijančujejo, nečistujejo in
se sploh prostaško in divje vedejo. Vsak
delavec si je dolžan kot katerikoli član
človeške družbe pridobiti in ohraniti dobro
ime; in delavec, kakor celoten stan bo
spoštovan in ugleden. (Tesarjev sin, mnogo
drugih zgledov.)

Sv. pismo piše: Gospodarji dajajte slu¬
žabnikom, kar je pravično in primerno, ker
veste, da imate tudi vi Gospoda v nebesih."
„Služabnike opominjam, da so v vsem po¬
slušni in zvesti, da boste v čast v vsem
nauku Kristusa, našega Boga in Gospoda."
Delavci morajo biti torej marljivi in zvesti.

Delodajalci pa so dolžni pod kaznijo
vnebovpijočega greha dajati delavcem pra¬
vično plačo (zaslužek) in ljubeznivo z njimi
ravnati.

17

Pomni: Vnebovpijoči grehi so:

1. radovoljni uboj,

2. sodomski greh,

3. zatiranje ubožcev, vdov in sirot,

4. zadrževanje in utrgavanje delavskega za¬

služka.

10. ura:

Sv. Janez Boško.

Ne bi bilo prav, ako bi šli mimo toli¬
kega prijatelja mladine v zadnjih desetlet¬
jih, kakor je bil sv. Janez Boško, ali kratko
don Boško. Ker je sam vse preizkusil v
svoji mladosti, — bil je tudi rokodelec, —
da si je prislužil toliko denarja, da je mo¬
gel kupiti prepotrebne knjige za šolo — je
najbolj poznal mladino in njene težnje.

Bil je sin revnih in preprostih staršev.
Po očetovi smrti ga je vzgajala mati Mar¬
jeta. Doma je bil v Gornji Italiji blizu
mesta Turina, kjer je danes tudi sedež Sa¬
lezijanske družbe. Tudi med Slovenci de¬
lujejo salezijanci in se ukvarjajo z vzgojo
mladine, zlasti še zanemarjene, posebej pa
še strokovne in obrtne mladine. Don Boško
sam je posvetil vse svoje moči za mladino.
Dobro je vedel, da ni vsak za dijaka in
zato je poskrbel tudi za dečke, ki so se
želeli naučiti kakega rokodelstva. Zbiral je

18

milodare in začel graditi zavod. Z velikim
naporom, po mnogih navideznih porazih se
mu je končno le posrečilo zgraditi poslopje,
kjer je poleg drugih nastanil tudi roko¬
delce.

S čevljarji je začel, pozneje so prišli
še krojači, knjigovezi, kogar je že pač po¬
treboval. Pozneje je pričel z mizarji, klju¬
čavničarji in tiskarji. Tiskal je svoje spise
v obrambo svete vere in krščanstva.

Danes je kakor malo mesto ta oratorij
(zavod), mali svet same mladine, ki dela,
ki se uči, ki moli in se pripravlja za po¬
šteno življenje.

Okrog tisoč je dijakov, rokodelcev in
vajencev, ki so so pobratili med seboj v
velikem očetu don Bosku. Vse preveva isti
duh. Že zdaj veže dijake in rokodelce bra¬
tovska ljubezen, vse navdaja ena misel: de¬
lati za Boga in domovino. Eden se uči ce¬
niti delo drugega, kakor sinovi ene družine.
Čez nekaj let se pa pokažejo sadovi blago¬
dejne edinosti in sloge med dijakom in
rokodelcem.

Don Boskovo delo je obrodilo obilne
sadove. Po vsem svetu so razširjeni njegovi
zavodi za rokodelce. Tudi pri nas Slovencih
so bili na Rakovniku, sedaj pa je tak zavod
na Selu v Ljubljani. Sv. Janeza Boška po
pravici imenujemo na j večjega prijatelja mla¬
dine, posebno rokodelcev.

19

11. ura:

Neguj zdravje, bodi temeljit v poklicu in
skrbi za bodočnost.

Vse je odvisno od božjega blagoslova.
Onih pa, ki drže križem roke, Bog ne bla¬
goslavlja. Človek mora sodelovati, se mora
truditi za zemeljsko srečo. Za dosego te
sreče so potrebne človeku predvsem tri
reči: zdravje, temeljit poklic in skrb za
bodočnost.

Zdravje. V soglasju s peto božjo zapo¬
vedjo in ljubeznijo do samega sebe, smo
dolžni po pameti skrbeti za svoje zdravje.
Bog nam ga je podaril in bo zahteval zanj
tudi obračun. Naše zdravje je odvisno od
pametnega načina življenja. Vzdržati se mo¬
ramo vsega, kar škoduje našemu zdravju.
V mladih letih spravljajo v nevarnost člo¬
vekovo zdravje: alkohol, tobak in pretiran
šport. Zdravje spodkopavajo tudi: nezmer¬
nost, prevelika jeza, nečistost in druge po¬
dobne napake.

Temeljit poklic. Delo in pridnost so kri¬
la, na katerih lahko poletimo čez drn in
strn. Človek se mora vedno učiti in izo¬
braževati do smrti. Nikoli se preveč ne
učimo. Kdor pa z učenjem prestane, za¬
ostane.

Skrb za bodočnost. Vsak človek je dol¬
žan skrbeti za svojo bodočnost. Za bodoč-

20

nost pa skrbimo, ako smo marljivi in varč¬
ni. Varčnost (ne skopost) je krščanska čed¬
nost.

Pri nas imamo precej lepo urejeno so¬
cialno zavarovanje, ki skrbi za slučaj bo¬
lezni, starosti in onemoglosti, t. j. OlIZD
in starostno zavarovanje. Poleg tega je mno¬
go skrbstev, ki na zasebno pobudo skrbe
za bodočnost. To so razna doživljenjska
zavarovanja, samopomoči, bratovske sklad-
nice, posebno pa dosmrtno in posmrtno za¬
varovanje „Caritas“, ki sloni na krščanski
ljubezni do bližnjega. Poleg tega imamo še
razna nezgodna zavarovanja, invalidske po¬
moči, brezposelna zavarovanja in drugo, kar
nas navaja k varčnosti.

Pri skrbi za svoje telo pa ne smemo
pozabiti skrbeti še bolj za zveličanje svoje
duše. Zveličar pravi: „Kaj pomaga človeku,
ako si ves svet pridobi, svojo dušo pa
pogubi!“

Z Bogom začni vsako delo, da bo dober
tek imelo!

12. ura:

Posvečuj Gospodov dan!

Nedelja je Gospodov dan. — Po božji
naredbi smo sicer dolžni delati. Ker nas
pa Bog po očetovsko ljubi, noče, da bi
postali delovne živali, ki imajo svoje oči

21

obrnjene samo v tla, ali celo navadni stroji.
En dan v tednu nam odjemlje breme dela.
Vsaj en dan v tednu smo se dolžni spom¬
niti svojega Stvarnika. Zato nam govori:
„Spomni se, da posvečuješ sobotni dan!
Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela.
Sedmi dan pa je sobota, dan Gospoda, tvo¬
jega Boga. Ta dan ne delaj nobenega dela
ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj
hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina!"

Posvečuj nedeljo! Bog je odločil nedeljo
v prvi vrsti, da ta dan služimo njemu. Ne¬
deljo pa posvečujemo tako, da opravljamo
bogoljubna dela: poslušamo božjo besedo,
prejemamo svete zakramente, se udeležuje¬
mo cerkvenih pobožnosti in izvršujemo dela
krščanske ljubezni. Najbolj pa posvečujemo
nedeljo s tem, da se na ukaz 2. cerkvene
zapovedi pobožno udeležujemo najsvetejše
daritve, t. j. svete maše in pazimo vsaj na
glavne dele: evangelij, darovanje, spreme-
njenje in obhajilo.

Nedeljski počitek nam ukazuje Bog sam,
ker pač pozna človeško naravo. On ve,
koliko prenesejo človeške moči. Zato pa
zahteva sedmi dan za počitek in prepove¬
duje hlapčevska dela, t. j. taka dela, ki jih
navadno opravljajo posli in dninarji, roko¬
delci in tovarniški delavci. Dovoljena so
hlapčevska dela, če so nujno potrebna, ali
če jih iz važnega vzroka dovoli duhovska
gosposka.

22

Nedeljski oddih je nujno potreben. Naj¬
bolj se človek oddahne v krogu družine in
v prosti naravi božji. Tudi plemenita dru¬
ščina, vesela in dostojna igra, izprehodi,
dobre knjige nas razvedre in so viri novih
moči. Veselice se z nedeljskim posvečenjem
ne skladajo, ako ovirajo bogoljubna dela,
ali dajejo priložnost za greh. Posvečevanje
nedelje prinaša božji blagoslov posameznim
vernikom, družinam in celim narodom.

Skrunitev nedelje ima pogubne posledi¬
ce: podivjanost srca in nravno propadanje
človeške družbe.

Kakršna nedelja, takšna smrt!

III. ČISTOST.

13. ura:

Telesna vzgoja v luči katoliških načel.

Telo v luči vere. Človeško telo je ustvar¬
jeno od božje modrosti in vsemogočnosti
kot bivališče in delavnica neumrljive duše.
Po svetem krstu je telo posvečeni tempelj
božji, po ostalih zakramentih pa tudi visoko
posvečeno. To telo naj nekoč vstane v
večno blaženo življenje. Telo mora služiti
duši pri njenih vzvišenih nalogah. Toda iz¬
virni greh je razdrl ono lepo soglasje med
dušo in telesom. Grda mesena poželjivost

23

se je naselila v telo. Toda Bog je sam dal
telesu zvestega čuvarja in varuha v sra¬
mežljivosti. Pametna telesna vzgoja, ki na¬
pravlja telo odporno in sposobno vršiti
stanovske dolžnosti, je hvalevredna, da celo
potrebna. Vse kar je potrebno, da ohranimo
telo zdravo in čisto, je dovoljeno in zato
noben greh. Toda od telesne vzgoje ne sme
trpeti sramežljivost.

Cerkev in telesna vzgoja. Cerkev odkla¬
nja vsako telesno vzgojo in vse telesne vaje,
ki stavljajo telo nad dušo. Nikdar ne sme¬
mo pozabiti, da smo otroci božji. Pri te¬
lesni vzgoji so mora vse zavreči, kar žali
čistost in sramežljivost.

Igra in šport  se mora gibati v do¬
stojnih mejah, da ne postaneta strast, ki
povzroča škodo naši duši. Pri igri in športu
se mora vse odstraniti, kar ogroža zdravje,
krščansko nravnost in značaj. Izpolnjevanje
verskih dolžnosti mora biti zagotovljeno po
vseh okolnostih. Prav nič niso priporočljiva
skupna potovanja in izleti fantov in deklet.

Telovadba  mora biti ločena po spolu.
Telovadna obleka ne sme žaliti čuta sra¬
mežljivosti. Javni telovadni nastopi in tek¬
me žena in deklet niso priporočljivi. Isto
moramo reči še z večjim poudarkom o
kopanju in plavanju.

V tesni zvezi s sramežljivostjo je moda
v obleki. Pri vsej dovoljeni skrbi za zdravo
in lepo obleko morajo paziti žene in dekle-

24

ta na nravstvene zahteve svetega Pavla:
„Naj se žene zaljšajo v dostojni obleki s
sramežljivostjo in skromnostjo." Žene in
dekleta, ki se pehajo za nesramno modo,
žalijo krščansko žensko čast in dajejo po¬
hujšanje.

14. ura:

Čistost.

Bistvo čistosti: „Otrokom je lahko ostati
čistim." Ko pa zraste deček v mladeniča in
deklica v dekle, tedaj se pojavi spolni na¬
gon in začno se boji za lilijo nedolžnosti.
Kakor je dan človeku nagon za prehrano,
da se ohrani, tako je položen od istega Bo¬
ga v človeško naravo nagon, da se rod
nadaljuje. Tako daje Bog v svoji očetovski
ljubezni človeku delež na stvariteljski moči.
Toda življenjsko moč spolnega nagona sme¬
jo po božjem svetem zakonu uporabljati
samo tisti, ki so zato posvečeni po zakra¬
mentu sv. zakona. Kar v zakonu služi o-
hranjenju človeškega rodu, je po božji volji
in zato dovoljeno.

Vsak nagon v človeku pa mora obvladati
duša; nagon po prehrani z zmernostjo. Stal¬
no obvladanje spolnega nagona je čednost
čistosti. Bistvo čistosti obstoji torej v tem,
da zna človek kot otrok božji spolni nagon
obvladati v deviški čistosti ali v zakonski

25

čistosti. Bog zapoveduje v šesti in deveti
božji zapovedi, da moramo biti vedno čisti
in spodobni v svojih mislih, željah, pogle¬
dih, pogovorih in dejanjih.

Greh  in sicer smrtni greh nečistosti je
vsaka popolnoma prostovoljna in zavestna
zadovoljitev spolnega nagona izven zakona,
ali sam ali z drugo osebo. Posebno hudi
so grehi s poročenimi (prešuštvo), s sorod¬
niki (krvoskrunstvo) in Bogu posvečenimi
osebami (božji rop). Nečisti greh stori kdor
z dopadenjem nečisto misli, želi, govori,
posluša, gleda, ali stori. Niso pa greh vsi¬
ljive misli, želje ali občutki, proti katerim
ničesar ne moremo (skušnjave). Nasprotno!
Vsaka zmaga nad mesenostjo naredi dušo še
bolj plemenito, bogato in blestečo.

Zaradi zemeljske in nebeške matere mo¬
ra spoštovati fant vsako dekle kot svojo
sestro. Zaradi nežnega dekliškega čustvo¬
vanja mora biti dekle povsod, posebno pa
še med moško mladino obzirno oprezna.
Njen plemeniti ponos otroka božjega mora
biti nedostopen.

Bog na poseben način ljubi in poplača
čistost. Kdor ohrani s stalnim samoobvlada-
njem deviško čednost, bo postal kremenito
značajen človek. Čistost naredi človeka no¬
tranje svobodnega in močnega. Pospešuje
zdravje na telesu in na duši. Podeljuje
veselo razpoloženje in stalen srčni mir.

„0 kako lep je čisti rod! Bog in ljudje

26

ga imajo v časteh.“ Samo čisti narodi ob¬
stanejo, napredujejo in vršijo velike naloge
v zgodovini.

15. ura:

Nevarnosti za čistost.

Ker je danes svet že skoro popolnoma
narobe, se posmehuje in sramoti tudi čed¬
nost čistosti. Pa je samo čistost prava živ¬
ljenjska sreča. Mladina se mora sama reše¬
vati z boji že v nežni mladosti in sicer s
tem, da se izogne vsemu, kar je nevarno za
nečiste želje, ali nečisto veselje. In to od¬
ločno.

Slabo čtivo:  nedostojni romani, sla¬
bi časopisi in slike omadežujejo domišljijo,
spomin in zastrupijo srce.

Predstave  v kinu in na odrih in dru¬
gi proizvodi „umetnosti“ v službi nečistosti
dražijo čutnost in uče napake. Kdor je
čist, hoče čistost in ne mara nič nečistega.
Mladina, ki ji je za biser čistosti, ne bere
nikoli knjige ali časopisa, ne obišče gleda¬
lišča in kina, o katerem ni čisto na jasnem,
da ni nobene nevarnosti za njeno dušo.

Nekateri plesi  so kakor kuga. Takih
plesov se vesten kristjan ne sme udeleže¬
vati. Sploh pa nudi vsak ples nevarnost,
da izgubi udeleženec oblast nad samim se¬
boj. Ples je morišče čistosti. Slomšek pravi:

27

„Laže je beli sneg v goreči peči ohraniti,
da se ne raztopi, kakor na plesu se greha
ubraniti, ki nedolžnost srca umori.“

Ljubimkanje in znanje,  ki nima
izgleda in resne misli za bodoči zakon in
ki je brez nadzorstva, je največji sovražnik
čistosti. Zelo škodljivo je za življenjski raz¬
voj. Mladega človeka napravi neznačajnega
in brezvestnega in počasi tudi brezčastnega.

Slaba tovarišija  in lahkomiselna
družba privede človeka prav kmalu v moč¬
virje nečistosti. Slabe stanovanjske razmere,
skupno življenje brez nadzorstva in skupno
delo fantov in deklet, so često brezno srčne
čistosti. Modra dekleta iščejo razvedrila v
družini in pri dobrih prijateljicah. Pošteni
fantje se zabavajo doma ali pri sebi enakih.
Nedostojne družabne zabave in nespodobna
noša nima prostora v krščanski hiši.

Čezmerno uživanje opojnih pijač in
nikotina  draži čutnost in slabi odpor¬
nost proti čutnosti. „Pijanost in nečista
sla sta dve sestri iz pekla doma." Brez¬
delje in mehkužnost izročata nižjim čutom
vajeti v roke.

„Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti po¬
gine." Beg je v tem primeru največja hrab¬
rost. Greh, ki obeta naslado, je sladek
strup. Ne zaupaj mu! Nečistost oskruni
tempelj Sv. Duha. Konec je često v bo¬
lezni, bedi, sramoti in celo nespokorjeni
smrti.

28

16. ura:

Sredstva za ohranitev čistosti.

„Čujte in molite, da ne padete v skuš-
njavol“ Teh Jezusovih besedi se moramo
oprijeti v boju za dragulj čistosti. Kajti
nobena druga čednost nima toliko sovražni¬
kov, kakor čistost.

Č u j t e ! Oči in ušesa so okna in vrata,
skozi katera vdira nečisti greh v našo du¬
šo. Zato moramo predvsem čuti nad očmi
in ušesi. Sramežljivost je tisti tihi in nežni
čuvar naše duše. Zato se moramo zavzeti za
njo in se ogibati vsega, kar povzroča ne¬
potrebno nevarnost. Skušnjavi se moramo
takoj in odločno v bran postaviti z vzdi¬
hom ali kratko molitvijo.

M o 1 i t e 1 Čistost že sama po sebi rada
išče v molitvi stika z Bogom. Molitev pa
okrepi tudi naravno dobro z nadnaravno
milostjo. Zato smo se dolžni večkrat spom¬
niti božje navzočnosti, z otroškim zaupa¬
njem se obračati k preblaženi Devici, svo¬
jemu angelu varuhu, ali sv. Neži, predvsem
pa vzljubiti evharističnega Zveličarja in ga
pogosto prejemati v sv. obhajilu (vsaj me¬
sečno).

Premagujte  se! Resno delo, pametna
nega telesa ohranijo telo zdravo in sveže
in ga obvarujejo mnogih skušnjav. Kdor je
strog sam do sebe, kdor takoj vstane, ko

29

se prebudi, kdor se bori proti mehkužnosti,
kdor pridno dela, kdor se tudi v malem
premaguje, si prisvoji notranjih moči, da
bo vedno obvladal čutnost. „Toliko boš
napredoval, kolikor boš sam sebi naredil
sile,“ pravi sv. Tomaž Kempčan. „Blagor
njim, ki so čistega srca, ker Boga bodo
gledali!" Sv. Pavel pa piše Korinčanom:
»Zatiram svoje telo in ga devam v sužnost,
da bi ne bil zavržen."

IV. PRIPRAVA ZA ZAKON IN DRUŽINO.
17. ura:

Fant in dekle.

Večino ljudi kliče Bog v zakonski stan.
Ko otrok dorašča v dečka, mladeniča, fan¬
ta, si mora priboriti življenjski položaj, v
katerem bo za se in za vse slučaje za bo¬
dočo družino zaslužil toliko, da bo mogel
shajati. Poraščajoča deklica naj se uči v
tihem družinskem krogu skrbeti za svojo
okolico. V neoskrunjeni mladosti se mora
vse veliko in plemenito, kar je položil Bog
v naravo mladeniča ali dekleta, neovirano
razvijati. Zato se mora vsak fant obnašati
napram vsaki deklici spoštljivo in občutlji¬
vo kakor napram materi in sestri. Krščan-

30

sko dekle pa varuje v občevanju z mladimi
moškimi plemenito zdržnost (rezerviranost)
in dekliško dostojanstvo.

Svobodno shajanje fantov in deklet pa
skrivna prijateljstva so škodljiva in nevar¬
na. Mladostna zaljubljenost brez vsake res¬
nosti, brez namena in izgleda na skorajšnjo
poroko, napravijo fante in dekleta brezčast-
ne in brezbožne. Najboljša priprava na za¬
konski stan je čista mladost.

18. ura:

Izbira neveste.

Nešteti mladi ljudje si razderejo svojo
poznejšo življenjsko srečo s tem, da začno
prezgodaj z znanji in lahkomiselno drug
drugemu zakon obljubujejo. Katoliški mla¬
denič začne resno misliti na izbiro neveste,
ko je že zadosti star in je v stanu po raz¬
merah preživljati družino. Biti mora pri¬
pravljen na žrtve in versko utrjen.

Katoliški fant ne sme izbirati po denar¬
ju in drugih zunanjih prednostih. Za živ¬
ljenjsko družico naj si izbere dekle, čigar
kras in bogastvo so pobožnost, srčna či¬
stost, dobrosrčnost, domočnost, delavnost in
varčnost. Nikoli naj si ne izbira deklice,
s katero je v sorodstvu ali svaštvu.

Katoliška deklica naj poda svojo roko
samo mladeniču, ki bo mogel s svojega po-

31

ložaja skrbeti za družino, ki je veren, kre¬
posten, ki se zna obvladati in je rad doma.

Ženin in nevesta naj bosta iste vere ter
telesno in duševno zdrava. Naj bosta pri¬
bližno enake starosti. Naj izhajata, ako le
mogoče iz enakih družinskih razmer.

Krščanska mladina se posvetuje pri iz¬
biri neveste, oziroma ženina, v goreči mo¬
litvi z Bogom. Posluša nasvet svojih staršev
in vsekakor tudi nasvet svojega dušnega
pastirja, ali spovednika.

Kdor se za vedno veže, naj vpraša, ako
srca soglašata. Domislek je kratek, kes pa
je dolg.

19. ura:

Mešani zakoni.

Ko se katoličan odloči za zakonski stan,
mora v prvi vrsti paziti na versko prepriča¬
nje. Cerkev prepoveduje mešane zakone, to
je zakone med katoliškimi in nekatoliškimi
kristjani. Mešani zakoni so običajno velika
nesreča za zakonske in njihove otroke.

V zakonu, kjer sta mož in žena različne
vere, trpi škodo ali zakon ali vera, često
pa oboje skupaj. Katoliški del je večkrat
v veliki nevarnosti, da izgubi svojo vero,
ali da postane mlačen v veri in tako dušo
pogubi. Drugoverci menijo, da je zakon

32

razdružljiv, vsled česar je katoliški zakon¬
ski drug v nevarnosti, da ga drugi zapodi
ali zapusti.

Katoliška vzgoja otrok je v mešanih za¬
konih celo v ugodnih razmerah jako ob¬
težena, ker se roditelji ne strinjajo v veri,
ki je najimenitnejše vzgojno sredstvo. Zgled
drugoverskega roditelja tudi lahko otroke
zavede, da začno dvomiti o resničnosti ka¬
toliške vere in da zajdejo polagoma v ver¬
sko malomarnost ali celo nevero.

Cerkev mešan zakon redno prepoveduje.
Dovoli ga le iz važnega razloga, če je za¬
gotovljeno, da se bosta samo katoliško po¬
ročila, da bodo vsi otroci katoliško krščeni
in vzgojeni in če so odstranjene vse nevar¬
nosti za zveličanje.

Ako pa skleneta dva mešan zakon pred
nekatoliškim verskim predstavnikom, je ta
zakon pred Cerkvijo neveljaven. Katoličan
se v takem slučaju sam izobči iz Cerkve.

20 ura:

Ženin in nevesta.

Čas pred poroko je čas preizkušnje, v
katerem ženin in nevesta drug drugega spo¬
znavata. Poštena ženin in nevesta se ne se¬
stajata nikoli brez prič. Še manj smeta
pred poroko bivati pod isto streho.

Čas pred poroko je čas priprave za za-

33

krament sv. zakona. Pobožna ženin in ne¬
vesta si pridobivata božjega blagoslova z
molitvijo, dolgo spovedjo ali duhovnimi va¬
jami. Brez potrebe ne odlašata predolgo s
poroko. Ta čas živita čisto in sveto. Zakon
bo toliko srečnejši, čim bolj nedolžno in
pobožno ženin in nevesta živita.

Več tednov pred poroko prideta ženin
in nevesta s krstnim in samskim listom (če
sta iz drugih župnij) k pristojnemu župni¬
ku, kjer napravijo zapisnik za oklice. Žup¬
nik ju pouči o zakramentu sv. zakona, o
njegovem namenu ter o dolžnostih in pra¬
vicah zakonskih.

Zakon smejo redno skleniti le osebe,
med katerimi ni zakonskih zadržkov. Za¬
konski zadržki so take okolnosti, zaradi
katerih se zakonska zveza ne sme in celo
ne more skleniti. Prvi so oviravni' drugi
razdira vni.

Oviravni zadržki so: razlika v veri, ka¬
dar sta oba krščena, pa je le eden katoliški
kristjan; navadna obljuba čistosti. Razdi-
ravni zadržki so: razlika v veri, kadar je
eden katoliški kristjan, drugi pa ni krščen;
bližnje sorodstvo, zakonska vez z drugim,
redovne zaobljube, nezadostna starost, sila
ali strah... Od tistih zadržkov, ki jih je
postavila Cerkev, more Cerkev iz tehtnih
razlogov dati spregled. Radi zadržkov so
tudi trojni oklici.

Sv. zakon se sklene tako, da zaročenca

34

pred župnikom, ali od njega pooblaščenim
mašnikom in dvema pričama izjavita, da se
vzameta v zakon. Tako more veljavno po¬
ročati župnik v svoji župniji, škof pa v
svoji škofiji. Čas, kdaj se sme poroka vršiti,
določa peta cerkvena zapoved.

Civilna poroka je sklepanje zakonske
zveze pred državnim zastopnikom. Za tiste,
ki so ali so bili katoličani, je samo taka
zveza neveljavna. Kdor je ne razdere ali
ne poveljavi, mu Cerkev ne dovoljuje svetih
zakramentov. Če svetna oblast prizna samo
civilni zakon, se sme katoličan civilno po¬
ročiti, mora se pa seveda tudi cerkveno
poročiti.

21. ura:

Zmisel poroke.

Zakrament sv. zakona zveže zakonce v
nerazdružljivo življenjsko skupnost in po¬
deli zadostne milosti, da je mogoče dolžno¬
sti življenjske skupnosti zvesto izpolnje¬
vati.

Sam Bog je pripeljal prvemu človeku v
raju Evo kot pomočpico in življenjsko dru¬
žico. Blagoslovil je praroditelje, ko jim je
rekel: „Rastita in množita se in napolnita
zemljo!" S temi besedami je Bog sloves¬
no dal prvemu človeškemu paru roditelj¬
sko čast in sposobnost ohraniti človeški

35

rod. V svoji veliki ljubezni je dal Bog del
stvariteljske moči celo človeku. Krščanski
starši radi sprejmejo od Boga zaupane o-
troke, jih vzgajajo v družini za Boga in
poznejše življenje.

Otrok je dar božji. Bog je ustvaril dušo
naravnost in neposredno. Ustvaril jo je za
se, izročil jo je staršem v odgojo in jo
bo zopet nekoč terjal od njih. Vsak otrok
je nov kandidat božji za nebesa. — Saj
zato ga je Bog v prvi vrsti ustvaril.

Jezus je rekel: „Kdor sprejme enega teh
malih, mene sprejme." Vsak otrok, ki se
rodi na svet, je Kristus sam, je božje dete,
ki potrka na hišna vrata z nebeško prošnjo:
Sprejmite me, Kristus je prišel. In če pet¬
krat ali desetkrat potrka Kristus, petkrat
in desetkrat prinese božji blagoslov v hišo
in družino.

Čast staršev je vzvišena, imenitna in
sveta. O njej moramo samo čisto misliti
in spoštljivo govoriti. In samo tisti, kdor
preživi nedotakljivo mladost, je vreden, da
vstopi kot oče in mati v stvariteljsko božjo
delavnico.

22. ura:

Dolžnosti zakonskega stanu.

Krščanski zakon je nekaj svetega, je sve¬
tišče. Je odsev ali podoba milosti polne
zveze Kristusa z njegovo nevesto — Cer-

36

kvijo. Zakonska zveza je taka zveza, kjer
mož in žena živita duhovno drug v drugem.
S tem so označene medsebojne dolžnosti
moža in žene. Sv. Pavel opominja: „Možje
ljubite svoje žene, kakor ljubi Kristus Cer¬
kev, ki se je za njo žrtvoval.“ „Žene naj
bodo možem podložne kakor Gospodu t. j.
Kristusu." V ljubezni in zvestobi si dele
krščanski starši (mož in žena) veselje in
trpljenje, delo in skrbi. Mož se kot po¬
glavar družine nesebično trudi, da skrbi za
vzdrževanje žene in otrok. „Kakor je Cer¬
kev Kristusu vdana, tako naj bodo v vsem
žene svojim možem," kar je prav in pošte¬
no. Krščanski starši se še bolj kot za časno
srečo trudijo za dušno dobro svojega dru¬
ga. Vzajemno posvečevanje je najplemeni¬
tejši sad krščanskih staršev.

Starši imajo otroke od Boga, zato jih
morajo tudi za Boga vzgojiti. Skrbeti mo¬
rajo za zdravo telesno vzgojo. Še bolj jim
pa mora biti pri srcu versko-nravna vzgoja
duše. Sv. Pavel opominja: „Vzgajajte otro¬
ke v nauku in strahu Gospodovem!"

. Katoliški starši morajo tudi skrbeti v
času šolske vzgoje, da so otroci katoliško
vzgojeni. Zato jih morajo odvračati od vse¬
ga in preprečevati vse, kar bi tudi samo
nekoliko oviralo katoliško vzgojo otrok.

37

23. ura:

Nerazdružnost zakonske zveze.

„Kar je Bog združil, naj človek ne loči."
Zakoni se sklepajo v nebesih. Zakon združi
zakonske v nerazdružno življenjsko skup¬
nost; Jezusov nauk je jasen in določen.
„Kdor svojo ženo odpusti in si vzame dru¬
go, prešuštvuje. In kdor ločeno od moža
poroči, tudi prešuštvuje.”

Nerazdružnost zakonske zveze je naj¬
večjega pomena za družino in sploh za
človeško družbo. Vsaka ločitev je zakono-
lomstvo napram zakonskemu drugu. Je tudi
velika krivica napram otrokom, ki pogreša¬
jo urejene družinske vzgoje. Cerkev je ved¬
no varovala nerazdružnost.

So sicer slučaji, v katerih zakonska tež¬
ko prenašata skupno življenje. Vendar to
ne more nikakor razveljaviti božje postave
o nerazdružnosti. Božja postava je namreč
dana v blagor človeški družbi. Ta blaginja
pa zahteva nerazdružnost, čeprav mora eden
ali drugi posameznik zaradi tega trpeti in <
sicer največkrat po lastni krivdi.

Zakon je sicer nerazdružljiv, vendar pa
smeta zakonska ločeno drug od drugega
živeti, ako se skupno življenje pokaže pre¬
težko. To pa ni razporoka ali razdružitev,
marveč je ločitev od skupnega življenja.

38

Zakon se namreč tudi v tem slučaju razveže
samo s smrtjo enega zakonskih.

Ako pa svetna oblast izreče zakonsko
ločitev in dovoli ločenim zakoncem, da se
na novo poroče, nima za katoliške zakonce
pred Bogom in Cerkvijo nobene veljave.

Ločen katoličan, ki sklene civilno poro¬
ko, se sam izobči od zakramentov. In ako
umrje nespokorjen, se mu mora odreči cer¬
kveni pokop.

V. ŽIVLJENJE V DRUŽINI.

24. ura:

Smisel in red družinskega življenja.

Kristus v družini. Odrešenik sveta je ho¬
tel kot otrok biti ud družine, da jo tako
posveti. Samo triintrideset let je živel na
zemlji in od teh je prebil celih trideset let
v nazareški družini. Sveta družina naj bi
bila svetel zgled celemu svetu za vse čase.

Dolžnost staršev: Kristus je povzdignil
zakon v zakrament in s tem zvezo staršev
blagoslovil ter podelil poklicne milosti za
pomoč težkim dolžnostim staršev. Krščanski
oče skrbi kot poglavar družine s požrtvo¬
valno ljubeznijo za vzdrževanje družine s
svojim poklicnim delom. Krščanska mati
je srce v družini, trudi se in dela, pred-

39

vsem doma v hiši, da je vse prav. Ona
mora vse ugladiti.

Skupna in glavna skrb krščanskih star¬
šev pa je, da otroke, ki jim jih je Bog
podaril, ne samo vzrede, marveč tudi vzgo¬
je. Otroci naj postanejo pošteni in srečni
ljudje, ki bodo nekoč zveličani. Zato ne
smejo starši otrok razvaditi in pomehku¬
žiti, marveč naj jih pripravijo z ljubeznijo
in odločnostjo za poznejše življenje. Z mo¬
litvijo in poukom, z zgledom in besedo mo¬
rajo vzgajati svoje otroke v strahu božjem.
Katoliški starši morajo pošiljati svoje o-
troke v šolo, kjer bodo vzgojeni v katoliški
veri. Otroci pa ne smejo oteževati staršem
odgovornosti. Zato morajo dolžnosti otrok
zvesto izpolnjevati.

Dolžnosti otrok. „Spoštuj očeta in mater,
da boš dolgo živel in ti bo dobro na zem¬
lji!" Otroci so dolžni starše spoštovati, o
njih dobro govoriti in se do njih lepo ve¬
sti, jih ljubiti, jim pomagati in moliti za
nje ter ubogati, ker so starši otrokom božji
namestniki in za Bogom največji dobrotniki.

Kjer vlada zvesta ljubezen staršev in
otroška pokorščina, tam je prava družinska
sreča, četudi je hišica tako tesna, kakor je
bila tesarjeva hišica v Nazaretu.

40

25. ura:

Težave v družini.

Dogodi se pa, da trpi hišna sreča ali
zavoljo napak staršev, ali zavoljo napak
otrok.

Napake staršev. Ni vedno lahko skazo-
vati staršem spoštovanje, ljubezen in po¬
korščino. Toda kljub slabostim in napakam
staršev so jim dolžni otroci kot božjim
namestnikom v vzgoji spoštovanje do groba.
Starši so, četudi imajo napake. „Preklet
bodi, kdor ne spoštuje očeta in matere, in
vse ljudstvo naj reče: Amen!“

Čeprav niso starši vedno taki, kot bi
morali biti, zapoved ljubezni otrok do njih
ne preneha nikoli. Z molitvijo za starše, s
potrpežljivim prenašanjem njihovih slabosti,
z ljubeznivim vedenjem pridobe dobri o-
froci neredko starše z napakami za dru¬
žino.

Tudi morajo otroci starše, ki se ne za¬
vedajo svojih dolžnost, tako dolgo, dokler
so od njih odvisni, v vsem ubogati, kar
je prav in pošteno. „Otroci, bodite pokorni
svojim staršem v vsem! Na tem ima Go¬
spod dopadenjef' Ako bi pa starši ukazali
kaj takega, kar je proti božji postavi, ali
kar nasprotuje Cerkvi, jih pa otroci ne
smejo nikoli ubogati. V takih slučajih pa
niso starši božji namestniki.

41

S polnoletnostjo ali samostojnim pokli¬
cem preneha dolžnost pokorščine. Spošto¬
vanje, ljubezen, ki ostane vedno dolžnost
otrok, pa vodita dobre otroke k staršem,
da se z njimi posvetujejo.

Napake otrok. Večkrat kot napake star¬
šev pa so krive domačih prepirov napake
otrok. V nebrzdani želji po svobodi nočejo
mladi ljudje ubogati s pretvezo: „Saj nisem
več otrok. Oče in mati me ne razumeta,
saj si že sam zaslužim. Danes so drugi ča¬
si." In vendar jih nihče bolje ne pozna in
nihče jim tako dobro ne želi kot starši.
Pametni otroci imajo ravno v razburkani
mladosti zaupanje do očeta in matere ter
jih rade volje ubogajo. Tako se usposobijo,
da bodo nekoč sami znali ukazovati ter si
urediti poklic in javno življenje. Kdor ne
zna ubogati, ne bo znal nikoli ukazovati.

26 . ura:

Negovanje družinskega čuta.

Lepo družinsko življenje je del raja na
zemlji.

Ljubezen je napravila nazareško družino
najsrečnejšo na zemlji. Ljubezen, ki združi
vse člane družine v najtesnejšo življenjsko
skupnost, je svetel, topel sončen žarek v
krščanski hiši. Zato se morajo izogibati
družinski člani vsega, kar bi moglo kaliti
hišni mir. Apostol Pavel opominja: ..Pazimo

42

drug na drugega, da bomo tekmovali v
ljubezni in dobrih delih!" Posebno ljubezen
in pomoč izkazujejo dobri otroci svojim
staršem, kadar zbole ali se postarajo ali
zaidejo v stisko. „Otrok moj, zavzemi se
za svojega očeta v starosti in ne žalosti ga,
dokler živi."

Kjer vlada krščanski družinski čut. pazi¬
jo bratje in sestre, da se razumejo med
seboj in da so potrpežljivi. Večji se zavza¬
mejo za manjše in jih pomagajo vzgajati z
besedo in zgledom. Kjer vlada pravi dru¬
žinski čut, delajo vsi družinski člani za
blagor celokupne družine.

Ako se v krščanski družini veseli ali trpi
posameznik, se veseli in trpi celokupna
družina. Ako so otroci obzirni do staršev,
starih staršev, bratov in sester, stricev in
tet, tedaj zanesejo ob družinskih praznikih
veselje v družino. Domača hiša je najboljše
zabavišče. Otroci, ki žive izven družinskega
kroga, radi pišejo domov, obiskujejo čim
večkrat rojstno hišo in prinašajo majhne
darove.

V skupnem verskem življenju je družin¬
ska hiša najlepše posvečena. Dobri otroci
se uklonijo hišnemu redu. Drže verske dru¬
žinske navade in družinske svetinje visoko
cenijo. Kjer so božje zapovedi hišne po¬
stave, tam se spoštuje družinska čast. Dob¬
ri otroci se varujejo delati sramoto dru¬
žini in ne izblebetajo družinskih tajnosti.

45

Celo svoje življenje ostanejo zvesti družini
iz katere so izšli. Taki otroci so deležni
blagoslova četrte božje zapovedi: „da boš
dolgo živel in ti bo dobro na zemlji."

27. ura:

Devištvo.

Vsi ljudje nimajo poklica za zakon. Po
nauku Cerkve je devištvo ali deviški stan
mnogo višji od zakonskega. Devištvo je
eden od evangeljskih svetov. Zveličar pra¬
vi: „Ne razumejo vsi besede, marveč samo
tisti, katerim je dana milost." Duhovniki
in redovniki se zavežejo za življenjsko de¬
vištvo. Tudi med svetnimi ljudmi so po¬
božni kristjani, ki se iz ljubezni do Boga
in spoštovanja do devištva prostovoljno
odrečejo zakonu.

Kristjani, ki si izbero deviški stan v
samostanih ali med svetom, Bogu popolne¬
je in svobodneje služijo. Bolj nemoteno
skrbe za dušno zveličanje. Uspešneje de¬
lujejo za blagor človeštva (bolniške sestre).

Ako se kdo ne poroči iz neplemenitih
razlogov, kot iz bojazni pred žrtvami dru¬
žinskega življenja, ni to nobena čednost,
marveč grda sebičnost.

Sveti Janez Evangelist opisuje v Skriv¬
nem razodetju vzvišenost devištva: „V ble¬
stečih slavnostnih oblačilih pojejo deviške

44

duše pesem, katere nihče drugi ne zna
peti. Gredo za nedolžnim Jagnjetom Kri-
stusom, kamorkoli gre.“

VI. OBČESTVENO ŽIVLJENJE.

28 . ura:

Sorodnik, prijatelj, sosed.

Katoličan se dobro zaveda, kakšne dolž¬
nosti do bližnjega nalagajo jasna katoliška
načela.

Sorodnik. Razne vezi so, ki nas vežejo
s sorodniki oz. v sorodstvo: vez krvi, svaš-
fva ali botrstva. Po Kristusovem zgledu in
zapovedi moramo vse ljudi ljubiti. Smemo
pa in celo moramo tiste bolj ljubiti, ki so
nam bližji in ki zato zaslužijo več naše
ljubezni. Lepo je, ako so sorodniki složni,
drug drugega obiskujejo in podpirajo.

Prijatelj. „Kdor je našel dobrega pri¬
jatelja, je našel velik zaklad.“ Plemenito
prijateljstvo pa vlada samo med dobrimi
ljudmi, ki se skupno trudijo za dobro.
Prijateljstvo je mogoče samo med fanti in
fanti, med dekleti in dekleti. V katoliških
društvih najdemo somišljenike, s katerimi
je mogoče sklepati prijateljske vezi. „In
dober prijatelj je boljši ko denar,“ pravi

45

slovenski pregovor. ,,Prijatelja spoznaš v
nesreči." Najboljši naš prijatelj je pa Kri¬
stus.

Sosed. Zgled dobrega soseda nam bodi
tesarjev sin iz Nazareta. Dobri sosedi so
poznajo v veselju in trpljenju. V vsem
svojem vedenju mora biti človek že od
rane mladosti dober katoličan in kot tak
bo dober sosed. Mir s sosedi in v celi vasi
je dragocena skupna lastnina.

29. ura:

Društva in tovarišije.

Društva. Ljudje, ki se namenijo doseči
skupne cilje, se družijo v društva. Velike
važnosti je za vsakega človeka to, da ve,
v kakem krogu družbe preživi svoj prosti
čas. Večkrat je to odločilne važnosti tudi
za pozneje. Še za odrasle je to važno, ko¬
liko bolj pa za mladino. Ta družabni krog,
v katerem se mlad človek giblje, lahko
zelo blagodejno vpliva na razvoj značaja;
ima pa lahko tudi kvarne, zle in usodne
posledice za celo življenje. Društva so: a)
verska: Marijine družbe za može (apostol-
stvo), fante, žene in dekleta, Mohorjeva
družba, b) Stanovska: delavska, kmetska,
ženska zveza, zveza služkinj, c) Gospodar¬
ska: posojilnice, zadruge, zavarovalnice, č)
Politična: razne politične stranke, d) Izo-

46

braževalna, ali kulturna: Prosvetna društva,
katoliško tiskovno društvo, pevska društva.
Dalje še: zabavna, športna i. t. d.

Katoličan ne sme pristopiti k društvu,
ki je teoretično ali praktično proti veri ali
ki izpodkopava krščansko nravnost. To so
socialistične, komunistične in sokolske or¬
ganizacije.

Tovarišija. „Povej mi s kom občuješ, pa
ti bom povedal kdo si.“ V splošnem mo¬
ramo imeti v tovariškem občevanju z ljud¬
mi pred očmi Kristusov opomin: „Vse kar¬
koli želite, da ljudje vam store, storite
tudi vi njim.“ Tako bomo do drugih vedno
obzirni in vljudni, dobri in ljubeznivi. Ali
drugi izrek iz sv. pisma: „Ne stori ničesar
bližnjemu, česar ne želiš, da bi on tebi
storil."

30. ura:

Katoliško mladinsko gibanje.

Nebo in pekel se borita danes za mla¬
dino. Ves boj današnjih dni je, ali bo mla¬
dina božja ali satanova. Cerkvi nasprotna
društva so za mladino velika nesreča. Mla¬
dinska društva, ki ne poznajo drugega ci¬
lja, kakor uživanje, igro in šport, so često
tudi zelo nevarna, ker so tako privlačna,
ker gode našemu telesu. V katoliških mla-

47

dinskih društvih pa išče plemenita mladina
pod vodstvom Cerkve pot do časne in več¬
ne sreče — verno kvišku, mladostno naprej,
enotno in zvesto. V drugih društvih je to
njim cilj, kar je v katoliških samo sredstvo
do cilja.

Katoliška mladinska društva. V krajih
kjer so obrtne šole, vstopijo vajenci po
končani obrtni šoli v rokodelska društva,
ali fantovske odseke, ki so pod vodstvom
duhovnika. Po večjih mestih so pa stanov¬
ska društva rokodelcev, nameščencev in
slično, ki so tudi pod vodstvom duhovnika.
Dekleta pa vstopijo v Marijino družbo, ali
dekliške krožke, po mestih pa v stanovske
dekliške organizacije.

Društveno življenje. Vsa katoliška mla¬
dinska društva imajo enak vzvišen cilj.
Vzgojiti hočejo na telesu in duši zdrave,
poklicne može in žene, domoljubne držav¬
ljane, predvsem pa cele katoličane. Goji se
v katoliških mladinskih društvih pravo mla¬
dostno veselje in to v prvi vrsti z igro in
športom v pravi meri. Društveno glasilo,
katerega lahko naroči vsak član, je zvest
svetovalec in dober prijatelj za mladostno
dobo.

Društvena glasila za moško mladino so:
Kres, Mi mladi delavci, Glasnik S. J. i. t. d.

Na stotine jih je in na tisoče, ki navdu¬
šeno korakajo po poti katoliških društev v
srečno bodočnost.

48

Iz Jegličeve oporoke: Živimo v velikih
časih. Naš čas je velik, ker dela veliko hu¬
dobijo. Države same jo podpirajo, saj že
po šolah uče otroke, da je treba odstraniti
vse, kar spominja na Boga.

Satan ima že svojo fronto, pa ima tudi
Kristus svojo fronto. Toliko pogumne mla¬
dine, toliko mož iz vseh vrst, to je Kristu¬
sova fronta. Bog nas dolgo pusti, da nas
preizkusi, ali smo njegovi ali ne. Mi se
bomo njemu pridružili, zvesti mu bomo o-
stali, pa naj pride na nas karkoli. Tako
bomo veliki dočakali velike čase. Zato pa
zahtevamo: „Povsod Boga!“

31. ura:

Mesto in dežela.

Vsak kulturen narod ima podeželsko in
mestno prebivalstvo. Med obema bi morala
biti vez složnosti. Drugo je na drugo na¬
vezano: mesto na deželo, dežela na mesto.
V vzajemnem prizadevanju in krepkem so¬
delovanju je blaginja obeh. Ima pa eno
kot drugo — življenje v mestu ali na de¬
želi sončne in senčne strani.

Mesto nudi mnogo udobnosti. V večji
meri skrbi za telo in dušo. Mora pa zato
sprejeti meščan marsikatero neprijetnost:
tesno stanovanje, pomanjkanje svetlobe in

49

zraka, neprestan ropot velikega prometa,
nemir podnevi in ponoči, hlastanje po pri¬
dobivanju in neredko tudi brezposelnost.

Dežela nudi priprostejši in bolj zdrav
način življenja. Življenje na deželi je u-
godnejše in bolj premišljeno. Podeželsko
življenje daje več prostosti. Medtem ko
mesto ljudi med seboj odtuji — v mestu
se večkrat niti stanovalci v eni sami hiši
ne poznajo — podeželsko življenje ljudi
zbliža. Prijateljsko soseskino življenje je le
na deželi.

Kdor se oprime na deželi primernega
poklica, ki mu nudi dovoljen zaslužek, naj
ne hodi na slepo srečo v mesto z mislijo,
da je tam boljše. V mestu je veliko bleska
in mnogo nevarnosti za vero in čednost.

Mesto in dežela sta navezana drug na
drugega. Seljak je božji sodelavec za pre¬
hrano naroda. Kmetovalec je krušni oče
cele dežele. Meščan rad išče na deželi svo¬
jega razvedrila. Mesta so redno središča
industrije in tehnike. Brez njihovih prido¬
bitev bi danes tudi dežela več ne mogla
shajati. Mesto ima dobrodelne ustanove, ki
koristijo celi deželi, kakor: bolnišnice, hi¬
ralnice, klinike, višje in visoke šole i. t. d.
Vse to je dobrodošlo tudi deželi, ali skoro
izključno deželi.

50

32. ura:

Krščanska država.

Človek je družabno bitje. V človeški
naravi je, da se ljudje družijo in da skupno
delajo, česar posameznik ne zmore. In kar
je v naravi, je od Boga. Zato je od Boga
udi oblikovanje držav in državnih oblasti
Sv. Pavel pravi: „Ni je namreč oblasti ra¬
zen od Boga in te, ki so, so od Boga po¬
stavljene." Kdor se torej ustavlja oblasti,
se upira božji naredbi.

Oblika države. Država je lahko monar¬
hija z enim vladarjem (kralj, cesar) na
čelu, ali republika z vlado, katero voli ljud¬
stvo. Papež Leon XIII. pravi: „Vsaka vla¬
davina je dobra, ako služi splošni blaginji.
Ni toliko na tem, kako je država izobliko¬
vana, marveč s kakim duhom je prešinjena."

Naloge države. Država mora varovati
svoje državljane zunanjih in notranjih so¬
vražnikov. Skrbeti mora za red v deželL
Pospeševati mora skupni blagor državlja¬
nov in blagostanje posameznih stanov. Dr¬
žava mora postopati postavno in pravično.
Čuvati mora osebo, lastnino in čast po¬
sameznikov. Varovati mora človeške pra¬
vice in svoboščine, posebno svobodo vesti,
vero in nravnost. V krščanskem duhu se
mora zavzeti posebno za revne in slabotne.
Davke mora pravično nalagati. Država mora

51

pospeševati znanost in umetnost ter skrbeti
za dobre šole. Državne postave ne smejo
nasprotovati božjim zapovedim. Krščanska
država dela skupno s Cerkvijo. Državniki
so dolžni Bogu odgovora za to, kako vrše
vrhovno oblast.

Državljanske dolžnosti. Zvestoba do dr¬
žave in domovinska ljubezen so kreposti.
Dober kristjan vestno izpolnjuje državljan¬
ske dolžnosti. Katoličan je dolžan spošto¬
vati in pokoravati se duhovski in svetni
gosposki. Apostol piše: „Vsak naj bo po¬
koren vrhovni oblasti." Ako bi pa država
hotela uzakoniti postave, ki nasprotujejo
božjim zapovedim, velja Pavlova beseda:
„Boga moramo bolj poslušati kakor ljudi."

. Dober katoličan plačuje potrebne in pra¬
vične davke. Postavi v bran, ako je po¬
trebno, svoje premoženje in življenje za
domovino. Katoličan se ne sme udeležiti
nobenega nasilnega prevrata državnega re¬
da. Ne sme vstopiti v nobeno organizacijo,
ki hujska k revoluciji. Katoličan pozna sa¬
mo ustavna sredstva, s katerimi je mogoče
spreminjati ustavo. V demokratični državi
ima katoličan vestno dolžnost voliti poslan¬
ce in vlado, ki bo zastopala krščanska na¬
čela in uresničenje teh v krščanski državi.
Za vse čase veljajo Zveličarjeve besede:
»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu,
kar je božjega!"

52

33. ura:

Ljubezen do bližnjega.

Ljubezen do bližnjega, pravičnost in res¬
nicoljubnost, so temelji družabnega življe¬
nja. Krščanstvo je vera ljubezni. Kristus
sam tako govori: „Ljubi svojega bližnjega
kakor samega sebe.“ Naš bližnji je vsak
človek, naj bo prijatelj ali sovražnik. Zato
moramo vse ljubiti.

Že pamet sama nam narekuje zapoved
ljubezni do bližnjega kot nekaj samo po
sebi umevnega. Človek je navezan na člo¬
veka, stan na stan, poklic na poklic, narod
na narod. Sveta vera nas šele prav uči, ko
pravi, da moramo vse ljudi ljubiti. Kajti
vsak človek je ustvarjen po božji podobi,
torej smo vsi otroci nebeškega Očeta, odre¬
šeni s Kristusovo krvjo in poklicani k večni
blaženosti. „To je moja zapoved, da se
ljubite med seboj, kakor sem jaz vas lju¬
bil." „Kdor ne ljubi, ostane v smrtni senci."
Ljubezen do bližnjega moramo vršiti v mi¬
slih, besedah in dejanju.

Kdor svojega bližnjega ljubi, mu je srč¬
no dober, je potrpežljiv z njim in mu po
možnosti pomaga na duši in na telesu.
Tudi največji revež je lahko apostol lju¬
bezni do bližnjega z dobro besedo, z mo¬
litvijo in dobrim zgledom. Božji Zveličar
takole zagotavlja: „Kar ste storili kateremu

53

izmed mojih najmanjših bratov, ste meni
storili." Ako vidi Kristus v vsakem, tudi
najrevnejšem človeku svojega brata, se mo¬
ramo varovati, da ne bomo škodovali bliž¬
njemu na telesu, ali celo na duši.

Jezus nas uči z besedo in zgledom: „Lju-
bite svoje sovražnike 1 Delajte dobro tistim,
ki vas sovražijo! Molite za tiste, ki vas
preganjajo in zasramujejo!"

Ako smo sami koga razžalili, moramo
prositi odpuščanja in popraviti škodo. Ako
je pa nas kdo razžalil, mu radi podaj¬
mo desnico v spravo in iz srca odpustimo.
Kljub temu pa se smemo in včasih celo
moramo tudi pred sodiščem braniti proti
sovražnikom, ako gre za sveto stvar, za
našo pravico, ali našo čast.

34. ura:

Katoliška „Carifas“.

Posebno pravico ljubezni do bližnjega
imajo tisti, ki trpe pomanjkanje. Res da
tudi država skrbi z javnim skrbstvom v
oskrbovalnicah. S postavnimi zavarovanji,
n. pr. bolniškim, invalidskim, starostnim in
proti nezgodam je odstranjeno marsikatero
pomanjkanje. Je pa še cela armada pomo¬
či potrebnih, ki so navezani na prostovoljno
dobrodelnost. Tem smo dolžni pomagati s

54

telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja.

„Blagor usmiljenim," je rekel Kristus.
Od tedaj se je Cerkev s posebno ljubezni¬
jo zavzemala za reveže in vsakovrstne u-
božce. V teku stoletij je ustanovila celo
vrsto redov za dobrodelno družbo, kot so:
usmiljeni bratje, usmiljene sestre i. t. d.
Skoraj v vseh bolnicah, hiralnicah, domo¬
vih za slepce, gluhonemnicah, sirotišnicah,
otroških vrtcih, tudi v misijonih in med
gobavci delujejo katoliški redovniki in re¬
dovnice za „Bog plačaj". Poleg tega so
nastale pobožne družbe in krožki, ki po¬
magajo siromakom: Vincencijeve in Eliza¬
betine konference, karitativne zveze in od¬
seki po župnijah.

Mladinska zavetišča skrbe za osirotele,
zapuščene in ogrožene otroke, jih izobrazijo
za  primerne poklice in spravijo na dobra
mesta.

Slovenska karitativna zveza vrši po svo¬
jih odsekih in konferencah dobra dela iz
nesebične ljubezni do bližnjega.

Katoličani so dolžni v ta namen pod¬
pirati javno dobrodelno skrbstvo z dobrimi
deli in miloščino v duhu krščanske ljubez¬
ni. Aktivni oz. praktični katoličani radi
podpirajo karitativne naprave in odseke z
milodari in osebnim sodelovanjem. Vsaka
družina naj bi bila član mladinskega skrb¬
stva in karitativne zveze. Moli pač lahko
prav vsak za trpeče ljudi in za apostole

55

ljubezni. „Ljubimo ne samo z besedo, mar¬
več v dejanju in resnici."

Telesna dela usmiljenja so:

1. lačne nasičevati,

2. žejne napajati,

3. nage oblačiti,

4. popotnike sprejemati,

5. bolnike obiskovati,

6. jetnike reševati,

7. mrliče pokopavati.

Duhovna dela usmiljenja so:

1. grešnike svariti,

2. nevedne učiti,

3. dvomljivcem prav svetovati,

4. žalostne tolažiti,

5. krivico voljno trpeti,

6. žaljivcem is srca odpustiti;

7. za žive in mrtve Boga prositi.

35. ura:

Pravičnost.

Pravičnost nas nagiblje, da damo vsa¬
kemu svoje, kar mu gre. Pravičnost varuje
imetje in čast. Kakor ljubezen do bližnje¬
ga, tako je tudi pravičnost stožer za bla¬
gor posameznika, kakor tudi za urejeno in
miroljubno sožitje.

56

Varuhinja lastnine, a) Pravica  do
a s t n i n e. Vse zemeljske dobrine so naj¬
prej božje. Bog je dal posameznikom pra-
ico do zasebne lastnine. Ako bi ljudje ne
mogli priti do zasebne lastnine, bi zane¬
marjali delo in varčnost ter zašli v velike
stiske. Sedma božja zapoved varuje lastni¬
no. Zato sta socializem in komunizem po¬
polnoma pogrešena, ko pravita: ,.Zasebna
lastnina je tatvina." Lastnino ima samo
tisti, ki si jo je zakonito pridobil. Zako¬
nito pa more nekdo priti do lastnine z
delom, nakupom, ali menjavo, po dediščini
ali volilu. Po volji Boga, ki je pravi go-
dar vsega, morajo ljudje biti z denarjem
in premoženjem varčni in vestni. Bog bo
nekoč zahteval račune.

b) Tuje lastnine  ne smemo po¬
škodovati. Bog zapoveduje, da pustimo in
damo vsakemu, kar mu gre. Niti misliti ali
želeti ne smemo, kako bi si na nezakonit na¬
čin prilastili tujo lastnino. Deseta božja
zapoved to prepoveduje: „Ne želi svojega
bližnega blaga!" Še veliko manj si ne smemo
prilastiti tuje lastnine na krivičen način: s
tatvino, ropom, goljufijo ali oderuštvom,
ali da bi jo hote poškodovali. Sedma zapo¬
ved je jasna: „Ne kradi!"

Posojene, zaupane in najdene reči mora¬
mo skrbno shraniti in jih pravočasno vrniti.
Točno moramo dati, kar smo drugim dolž¬
ni: plačo, pogodbo. Vesten katoličan je

57

pošten do zadnje pare. „Kdor krivico seje,
bo krivico tudi žel.“

Varuhinja časti (dobrega imena). Dobre¬
ga imena svojega bližnjega ne smemo oma¬
deževati. „Dobro ime je boljše kot obilno
bogastvo." Bog sam ga je zavaroval z osmo
zapovedjo: „Ne pričaj po krivem 1“ Krivično
in grešno je že samo slabo misliti o bliž¬
njem brez razloga. Večji greh je že, kdor
brez razloga odkriva napake bližnjega (o-
pravljanje). Največja krivica zoper bližnje¬
ga dobro ime pa je, pripovedovati o bliž¬
njem izmišljene napake, ali resnične pove¬
čevati (obrekovanje). Zoper bližnjega dobro
ime greši tudi, kdor bližnjega zasramuje s
sramotilno besedo ali poniževalnim deja¬
njem. Grehi zoper bližnjega dobro ime so
prizadejali že mnogo prepirov in zla. Kdor
je škodoval bližnjemu na njegovi lastnini ali
dobrem imenu, mora vso škodo po možnosti
popraviti.

36. ura:

Resnicoljubnost.

Nič manj važna za mirno sožitje ljudi
kakor ljubezen do bližnjega in pravičnost,
pa je resnicoljubnost. Na tej sloni zvestoba
in vera v družini, občini, narodu, državi in
v človeški družbi v obče. Bog sam je resni¬
ca in ljubi resnico. Kdor hoče Bogu dopasti,
mora biti resnicoljuben.

58

Resnica v besedi in dejanju. Resničen
človek govori in se vede tako, kakor v srcu
misli. Vedno moramo govoriti resnico, ni¬
koli nobene laži. Tudi z lažjo v šali*) in v
sili se človek omadežuje. Lagati ne smemo,
da bi se s tem okoristili ali odvrnili škodo.
Resničen človek ni zahrbten in varljiv. Va¬
ruje se hinavščine in laskanja. Laž in loka-
vost sta vzrok neštetega gorja. Ena najgrših
napak na človeku je laž. „Laž in zvijača
pogineta, samo resnica in pravica ostaneta."

Resnica pri prisegi. Prisegati se pravi,
Boga klicati za pričo, da je resnica kar
govorimo, ali da hočemo izpolniti, kar ob¬
ljubljamo. Prisega je včasih potrebna, ker
obvaruje resnico, čast in pravico. Bog zahte¬
va od prisežnika: „Prisegati moraš po res¬
nici in pravičnosti, ne pa brez potrebe!"

Kriva prisega je med največjimi zločini,
ker človek kliče neskončno svetega Boga za
pričo laži. „Prekletstvo bo prišlo v hišo
tistega, ki v mojem imenu lažnivo prisega,"
govori Gospod po preroku. S pravično pri¬
sego Boga častimo, ker z njo priznavamo,
da je Bog vseveden, neskončno resničen,
vsemogočen in neskončno pravičen. Zato je
človeški družbi prisega v veliko pomoč, da
se ugotavlja resnica in brani pravica.

*) O grškem vojskovodju Epaminondu (bil je po=
gan) pravi življenjepisec, da se niti v šali ni nik¬
dar zlagal.

59

VIL ŠOLAJMO ZNAČAJ!

37. ura:

Značaj.

Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali.
Zato jim pa tudi kaže pot k večni sreči:
„Ako hočeš iti v življenje, spolnjuj zapo¬
vedi!" Ni druge poti do sreče, kakor da
vršimo božjo voljo in izpolnjujemo kot zve¬
sti otroci božji njegove zapovedi v svojem
poklicnem, družinskem in družabnem živ¬
ljenju.

Številni ljudje se trudijo, da hodijo po
poti, ki jo je pokazal Bog. Prizadevajo si
vedno bolj doumeti dobro in ceniti visoko
vrednost krščanskih čednosti. S trdno in
neupogljivo voljo korakajo k spoznanemu
cilju. Srčno in vztrajno se bore s slabim
nagnjenjem in poželenjem. Nihče jih ne
more prepričati o nasprotnem, od nikogar
si ne dajo vplivati, najmanj pa od hudob¬
nih ljudi. Njihovega trdnega sklepa in do¬
brega namena ne more nič omajati: ne
grožnje, ne laskanje, niti prednost, niti te¬
žave. Njihovo geslo je: „V nebesa moram
priti, naj velja kar hoče. Za nebesa ni nič
prevečI

<50

O ljudeh s tako neupogljivo voljo, da jih
ne more nobena stvar spraviti s tira trdnih
sklepov, pravimo, da imajo dober značaj.
To so značajni ljudje. In taki so bili vsi
svetniki. Sv. Avguštin si sam prigovarja: „Če
so zmogli ti in te, zakaj ne še jaz?“

Nasprotno pa so ljudje, katere vodijo
slaba načela, pehanje za dobičkom in hla¬
stanje po časteh, slabi značaji. Večkrat
pravijo o mladem človeku, da je značajen
človek. Je pa samo trmast, samosvoj, si ne
da ničesar reči. Toda tak človek je samo
ošaben in trmast, zato ni značajen, marveč
slab značaj.

So pa še drugi, katerih ne vodijo nobena
trdna načela. Kakor žoga so, ki se dajo
brcati od tujih vplivov, ali njihovih muh in
trme. Strah pred ljudmi ali zemeljske ko¬
risti uravnavajo njihovo ravnanje in neha¬
nje. Seveda se ni mogoče na take ljudi nik¬
dar zanesti. Podobni so trsu, ki ga veter
maje. Pravimo, da so neznačajni in nesta¬
novitni.

Bog hoče, da bi bili vsi ljudje dobri
značaji. K temu nas celo opominja po sv.
Pavlu: „Ali ne veste, da tisti, ki v tekališču
tekajo, sicer vsi tečejo, pa le eden dobi
nagrado. Tako tecite, da jo dosežete!"

61

38. ura:

Posnemaj dobre značaje!

Na mnogotere načine si moremo prido¬
biti dober značaj. Sredstva so številna. Naj¬
lažje sredstvo je dobre značaje posnemati.

Najsvetlejši značaj je Jezus Kristus. Celo
svoje življenje je šel svojo pot in ga ni
moglo ničesar spraviti s poti čednosti, ne
satan v puščavi, ne laskanje farizejev in
hvalisanje množic, ne zaničevanje in pre¬
ganjanje pismarjev, niti izdajstvo njegovega
apostola. Izpovedal in izpričal je svoj božji
nauk pred velikim zborom in dal življenje
za resničnost svojega nauka. Kdor hoče biti
popoln, značajen, naj hodi za Kristusom.

Krasen zgled plemenitega značaja je pre-
blažena Devica Marija. Najbolj ljubka žen¬
ska oseba, kar jih je bilo na zemlji, je v
svitu svojih čednosti. Njena ponižnost oča¬
ra, pokorščino moramo občudovati, njena
čistost je edinstvena, materinska ljubezen
v srce segajoča, potrpežljivost in vdanost
v trpljenju pa vzor vsem, ki so od žalosti
potrti. „Odslej me bodo blagrovali vsi ro¬
dovi zemlje." Ako Marijo prisrčno častimo,
si utrjujemo dober značaj.

Kot posebno značajnega je označil Zveli¬
čar sv. Janeza Krstnika. „Med rojenimi od
žene ni od Janeza večjega." Odločno in
srčno oznanja pokoro. Neustrašeno pove

62

vsakemu svoje, ne oziraje se na njegov stan.
Skoda se mora popraviti, sicer bo hudo
pred sodbo božjo. In ko je nalogo dovršil,
se nesebično umakne. Samo še pred He¬
rodom nastopi in graja njegovo grešno in
pohujšljivo življenje. Neustrašeno mu za¬
kliče: „Ni ti dovoljeno!" Umrl je kot žrtev
svojega poklica.

In svetniki. Iz vseh stanov in poklicev,
vsake starosti se vrste pred nami kot svetil¬
niki vzornega in značajnega življenja. Poj¬
dimo tudi k njim šolat svoj značaj. In tudi
še med živečimi ljudmi naletimo na zna¬
čajne in vzorne osebe, katere posnemajmo
v značajnosti.

39. ura:

Spoznavaj samega sebe!

Ni tako lahko izoblikovati si pravi zna¬
čaj. Najboljši pripomoček je spoznanje sa¬
mega sebe. Vedeti moramo, kako je z nami.
Ako vestno opazujemo vse svoje misli, be¬
sede in dejanja in zanemarjanja, bomo šele
tedaj mogli spoznati ali je naša sodba o
spoznanju samega sebe prava. Iti moramo
v se. Globoko moramo pogledati v svoje
srce ter razbrati vsa svoja gibanja in nag¬
njenja. Na ta način bomo razbrali nagnje¬
nja k dobremu in nagibe k čednosti. In ko
jih spoznamo, jih moramo skrbno negovati.

63

Odkrili bomo pa tudi slabo poželenje,
katero moramo krepko pobijati in zatirati.
Naleteli bomo pri tem na ovire svojih na¬
pak in spoznali, odkod nam preti nevarnost.
Šele po tem odkritju se jih bomo mogli
ogibati. Vsak večer moramo izprašati svojo
vest. Pri vestnem izpraševanju bomo spo¬
znali svojo glavno napako:  največjega
svojega sovražnika.

Da se bomo laže in bolje spoznali, je
prav, da si izberemo duhovnega voditelja
in spovednika, h kateremu bomo vedno
lahko prišli, kateremu bomo lahko s polnim
zaupanjem in vso odkritosrčnostjo razodeli
svoje srce; on nam bo s prijateljsko resno¬
bo odprl oči za naše slabosti.

40. ura:

Obvladaj samega sebe!

Po grehu prvih staršev se je človeška
volja nagnila k slabemu. Slabo sama po
sebi želi, za dobro jo moramo pa šele
usposobiti. Neprestana vaja volje je nena¬
domestljivo sredstvo za oblikovanje zna¬
čaja. Voljo najbolje vadimo z delom, od¬
povedjo in trpljenjem.

Vsako delo vpreže voljo in je zato dra-
ceno za šolanje značaja. Posebno utrjuje
voljo dan na dan k dobremu vestno izpol¬
njevanje stanovskih dolžnosti. Lenoba in

<54

brezdelje mora izginiti iz duše. Pri vsak¬
danjem delu se moramo premagovati v ma¬
lih rečeh, s čimer se zopet volja utrjuje.

Odpoved, ki se imenuje tudi mrtvenje,
je za šolanje značaja neizogibna. Ako se
kdo stalno odreka manjšim, dovoljenim u-
žitkom, se utrdi, da bo lahko zavrnil tudi
močno vabljive in nedovoljene užitke in
premagal močne skušnjave. To uči izkušnja.

Kdor vdano sprejme trpljenje, ki prej
ali slej z božjim privoljenjem obišče vsa¬
kega človeka, bo postal močan značaj, liči
se spoznavati minljivost in ničevost zemelj¬
skih dobrin in obrača svoj pogled na večne
in neminljive dobrine.

VIII. ZAKLJUČEK.

Hodimo za Kristusom.

Jezus je naš vzor v osebnem življenju.
Vsebina vsega njegovega življenja je izvrše¬
vati voljo nebeškega Očeta. Jezus jo izvršu¬
je z molitvijo in delom v veselju in trplje¬
nju.

Jezus je naš vzor v družinskem življenju.
Bil je pokoren svojim staršem.

Kristus je naš vzor v poklicnem življe¬
nju kot delavec v rednikovi (tesarjevi) de¬
lavnici, kot učitelj množic in kot Zveličar
sveta.

65

Kristus je naš vzor v javnem življenju.
On je prijatelj otrok. V občevanju z ljudmi
je ljubezniv in dobrotljiv. Usmiljen je do
trpečih, zvest do prijateljev, poln odpušča¬
joče ljubezni do sovražnikov. Pokoren je
državni oblasti: „Dajte cesarju, kar je ce¬
sarjevega.” Je pa tudi zgled nezlomljive,
možate srčnosti, n. pr. pred Anom, Kajfom
in Pilatom. Jezus sam pravi: „Zgled sem
vam zapustil, da tudi vi delate, kakor sem
jaz storil." Vendar: „Brez mene ne morete
ničesar storiti."

Ako hočemo živeti krepostno in popolno,
se moramo ravnati po Jezusovih opominih:
„Kdor hoči biti moj učenec, naj zataji
samega sebe, vzame svoj križ na svoje rame
in hodi za menoj." Božja moč in milost nas
bo podpirala, da bomo premagovali na¬
sprotna nagnjenja in strasti.

Jezus naš vzor, naš voditelj in kralj nas
vabi, da mu sledimo v stalnem premagova¬
nju. In to je za nas najvišja čast. Največja
sreča je za nas, ako ostanemo stalno po¬
vezani z Jezusom, ki je moč našega živ¬
ljenja. Ako bomo hodili z Jezusom, bomo
uživali na zemlji srčni mir in bomo de¬
ležni njegove blaženosti v nebesih.

KAZALO.

I. Življenje po veri.

1. ura: Pojmovanje življenja po veri . 3

2. ura: Katoliško pojmovanje življenja

je edino pravo ....  4

3. ura: Krivoverstvo in nevera . . 6

4. ura: Ohrani vero!.8

5. ura: Priznavaj vero!.10

6. ura: Širjenje vere.11

II. Poklicno življenje.

7. ura: Delo.13

8. ura: Poklicni stanovi ....  14

9. ura: Delodajalci in delavci ... 16

10. ura: Sv. Janez Boško ....  18

11. ura: Neguj zdravje, bodi temeljit

v poklicu in skrbi za bo¬
dočnost .20

12. ura: Posvečuj Gospodov dan! . . 21

III. Čistost.

13. ura: Telesna vzgoja v luči katoliških

načel.23

14. ura: Čistost.25

15. ura: Nevarnosti za čistost ... 27

16. ura: Sredstva za ohranitev čistosti . 29

IV. Priprava za zakon in družino.

17. ura: Fant in dekle.30

18. ura: Izbira neveste.31

19. ura: Mešani zakoni.32

20. ura: Ženin in nevesta ....  33

21. ura: Zmisel poroke.35

22. ura: Dolžnosti zakonskega stanu . 36

23. ura: Nerazdružnost zakonske zveze 38

V. Življenje v družini.

24. ura: Zmisel in red družinskega

življenja ......  39

25. ura: Težave v družini ....  41

26. ura: Negovanje družinskega čuta . 42

27. ura: Devištvo.44

VI. Občestveno življenje.

28. ura: Sorodnik, prijatelj, sosed . . 45

29. ura: Društva in tovarišija ... 46

30. ura: Katoliško mladinsko gibanje . 47

31. ura: Mesto in dežela ....  49

32. ura: Krščanska država . . ., . 51

33. ura: Ljubezen do bližnjega ... 53

34. ura: Katoliška „Caritas“ ... 54

35. ura: Pravičnost ......  56

36. ura: Resnicoljubnost ....  58

VII. Šolajmo značaj.

37. ura: Značaj .......  60

38. ura: Posnemaj dobre značaje! . . 62

39. ura: Spoznavaj samega sebe! . . 63

40. ura: Obvladaj samega sebe! . . 64

VIII. Zaključek.

41. ura: Hodimo za Kristusom! ... 65