Kmetijſke in rokodělſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 19.
V ſrédo 8. Velikitravna.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Drazh.
Sveſéli s goſtim shitam naſ,
De teshko klaſje maja!
V. Ştanig.
bdélana ſpet sémlja je!
Srozhili ſmo ji ſeme vſé
Bog! ti ji ſtoj na ſtrani!
Ti, Ozhe! ki sa vſe ſkerbiſh,
In s' mal'ga sernja ſnope ſt'riſh,
Pred hudim ga ohrani.
Tak' golo in mertvo ſe nam sdi —
Pa v kratkim vſe poséleni,
Kjer górko bo deshilo.
Ko shit' pokrije lehé vſe,
In goſta trava kviſhko gré,
Je blágo osnanilo.
Po njivi ſkerbna vrana gré,
Pobira najdene zhervé;
In kader shito sraſte,
She prepeliza perleti
Zhes morje, in ſe veſeli,
K' v rasorih mlade paſe.
In ak' ſe Bog na naſ ſpomni,
Gorkó de v zhaſu nam deshi.
Tak klaſje bo metalo.
Pred lijo, tózho var' Bog je,
In de goljásen je ne ſné,
De sdravo bo oſtalo.
Potem v deshéli zeli bo,
Od Tvoje roke varvano,
Svoj shivesh vſe prejélo.
Na to pa ljuba shetva je,
In vſe veſelo h delu gré,
Ker kmal' bo bogatèlo.
To pa le Bog ſam ſt'riti sna!
Zhlóv'k serno semlji le podá:
Le Bog pak raſtvo daja:
Bog! vſliſhi ſvojga kmeta glaſ!
KMETIJSKA SHOLA.
(Na dalje.)
Od zhaſa ſejánja.
Sploh jarino ſéjemo ſpomlad, v jeſéni pa
osimino. Ne ſéje ſe vſako ſeme ravno ob tiſtim
zhaſu; eno je bolj rahliga, drugo bolj terdiga
rodú; temu ne ſhkodje ne mras ne sima, uni-
mu ſhkodje pa obôje; sató ſe mora eno ſéme v
jeſéni, drugo pa ſpomlad ſejáti. Per ſejánju naj
te vodijo le te opómbe:
1. Na gorah in viſhávah, ſe ſéje osimino
14 dni — tudi tri tédne prej, kakor po ravninah in
niskih dolinah, jarino pa ravno toliko posnéji.
2. Debélo, merslo sémljo oſéj s osimino bolj
sgodno, kakor rahlo in gorko semljo.
3. Dôbro je, zhe ſe sgodej ſéje jarino na
rahlo in gorko semljo, ker ſhe simſka mokrina
v semlji ſétvo koj oshiví.
4. Senzhno njivo oſéj v jeſéni poprej, ſpom-
ladi pa posneji, sato ki ſe ſenzhna semlja na jeſen
pred is-hladi, in ſpomlad ſe pa kaſneji ogréje.
5. Navadno je osimino ſejati 8 do 14 dni
pred ſ. Mihélam in 14 dni po ſ. Mihéli. Sgodna
jeſénſka ſétev je bolji, kakor posna. Sgodna ſé-
tev ima doſti zhaſa ſe pred simo dôbro vkoreni-
niti; po simi kerpkeji preterpí, in na ſpomlad
74
bolj zhverſto poganja; satorej osimina vſelej vezh
vershe, kakor jarina ravno tiſtiga plemena.
Smed jarine ſe ſéje narpred ôveſ, pſheniza,
ersh; sa temi: bób, grah, lezha, jezhmen s de-
telo, in sgodni lan.
O ſ. Jurji ali o Trojazih ſádi krompir; po-
tém, kadar ſe ſlane vezh bati ni, to je v ſredi
Velikitravna, ſéj te bolj mehkótne ſémena, ka-
kor turſhizo, proſó, konoplje i. t. d.
6. Skerbi, de boſh vſako ſéme v lepimu vre-
menu, kolikor je mogozhe, ſejál in semljo prav
obdélal. Ne bodi prasnih vér, ne zhuj na nekake
ure, tédne, dneve ali na poſébne zhaſe, ne zhakaj,
ne mladiga méſza, ne ſhipa, i. t. d. Ako bi bilo
potrébno, na vſe to gledati, naj bi bil Bog, ktéri
naſ miloſtljivo shiví, tega, kakor drusih rezhi,
gotóvo poduzhil. Bog pa nam nikjer ni nasna-
menoval, de bi bilo dôbro, ali ſhkodljivo, na
dneve, na meſze, ali na sasnamenovane zhaſe ob
ſétvi gledati: ampak ſ. piſmo nam takó govorí:
Kteri na veter gléda, ne ſéje; in kteri
oblake ogleduje, ne bo nigdar shel (prid-
gar 11, 4.) Ne poſluſhajte prerokvávzov.
ſanjávzov, vganjevávzov. Sjutrej ſéj ſvo-
je ſéme, in na vezher naj ne nehá tvoja
roka: sakaj ti nevéſh, ktéro bo bolj po-
gnalo, to ali uno, in zhe bo oboje ſku-
pej, bo ſhe boljſhi; to je, kadar je zhaſ in ti
vreme ſtréshe, pojdi in ſéj ſemenſko serno vſa-
ko po ſvojimu poſebnimu zhaſu. Ne pasi v prat-
ko sa dan, iméj ſkerb le sa prav obdelano semljo
in sa dôbro ſeme, kteriga boſh v semljo djal in
saúpaj, de bo Bog tvoje prav opravljeno délo,
ktero ſolnza in deshja potrebúje, oblagodaril.
Spómni ſe ſ. Pavla, kteri nam pravi: Ne ta,
ktéri ſadí, ne ta, kteri perljiva, je kaj,
ampak Bog, kteri raſt daje.
Po ſtorjenimu ſejánju moraſh njivo lepó sa-
delati; vſo s drevéſam ali s brano na konzih sderg-
njeno perſt nasaj v njivo potegniti; gerzhe ali
képe perſti rastepſti in rasdrobiti, ruſhnje in
kamnje po njivi zhiſto pobrati; kjer vóda naſlédva,
jo odshlebiti.
Séme ſadivniga raſtja, kakor kapuſ, vohravt.
i. t. d. ſe ſéje po vertih v dôbro pognojeno shivo
perſt, de bo pred mrasam obvarvano, in de sa-
more sa preſad naglo odraſti.
Kadar ſo poſadike kerpke odraſtle, ſo sa pre-
fajáti. Preſájaj le v permerno mokrotnim vremé-
nu. Ob zhaſu obilne mokróte v teshko ilovnato
semljo ſaditi, bi bilo ſhkodljivo, ker ſe po mo-
kroti ilovnata semlja ſterdi, de preſad raſti nemore.
To ſe vé, de je tréba ob ſuhimu vremenu pre-
ſadu perljivati.
Hvale vredna navada nekterih kmetov je, ki ob
nedeljih in prasnikih ſvoje polje obhodijo, mnoshne
rodovitnoſti ſe veſelijo, in pregledújejo. kaj bi bilo
tu ali tam popraviti; prevdarjajo, kakoſhnih opra-
vil bi bilo v tédni nar koriſtniſhi lotiti ſe.
Sa ſétevjo in ſadam je potréba semljo rah-
ljati, de jo srak preſhine, de ſe ſada koreninize
rasproſtijo in ſe plevel satére.
To rahljanje in obdelovanje je táko le :
1. Na ſpomlad, ko je ſétva ali ſad ſhe maj-
hina, je tréba semljo enkrat — dvakrat plitvo
prekopati; to ſtoriti ne gre ne ob obilno mokri-
mu, ne obilno ſuhimu vremenu.
2. Kadar ſe ſad v viſhji raſt podá, je treba
semljo sopet 5 do 6 pavzov globoko prekopáti.
3. S semljo ogrebſti ſad, kadar je v lepimu
raſtu; s ogrebanjem pa ſe neſmé ſad poſhkodo-
vati, tudi ga ne gre s semljo pokriti, de bi ga
is perſti viditi ne bilo.
4. Setvo, dokler je majhina, s brano prevle-
zhi. To obdelovánje ſpomladi ob ſuhimu vreme-
nu poſébno osimini dôbro tekne; brana semljo
prerahlja in plevel potáre, shito potém bolj
zhverſto raſte. Dételi in mahovnitim ſenoshetam
dôbro de, zhe ſe jih ſpomlad, dokler je raſt ſhe
majhina, s brano prevlezhe, ravno, kakor glavi
je koriſtno, kadar ſe s glavnikam prezheſhe.
(Dalje ſledí.)
Unajne povéſti.
Dopiſ goſpoda Pirza is Amerike.
Z. k. kmetijſka drushba na Krajnſkim je
pred dvéma létama zhaſtitljivimu goſpodu ſajmoſhtru
Pirzu, ki je, kakor naſhi bravzi she véjo, miſio-
nar v Ameriki, ſreberno medaljo ali ſvetinjo, sa
pridne oſkerbovavze ſadniga drevja, v Ameriko
poſlala, zhaſtitljivimu ſajmoſhtru pokasat, kako na-
ſha domazhíja njegovo prisadevanje v reji ſadniga
drevja obrajta.
Goſpod ſajmoſhter, kteriga je to slo sveſelilo,
de ſe ga smirej ſpomnimo, je na tó is Amerike 24.
Şvezhana pretezheniga leta kmetijſki drushbi lepo
piſmo piſal, is kteriga naſhim bravzam vediti da-
mo, kar je vediti nar bolj vredniga, de bi jim po-
kasali: kaj pridnoſt, zhlovéſhki um inobert-
noſt ſtoriti samore. Sakaj Amerika, tiſti ve-
liki del ſvetá, v kterim naſh goſp. Pirz shiví, je
ſhe le po Kriſhtofu Kolumbu, v letu 1492
ljudem snana poſtala; snana je torej ſhe le 352 lét.
Šgol puſhava je poprej bila. — Poſluſhajte tadaj,
kogá goſp. Pirz zhes to deshelo piſhe:
„S veſeljem dám vſim ſvojim prijatlam in tiſtim,
„kterim ſo snajdbe in popravila v kmétijſkih in
„rokodélſkih rezheh per ſerzu, vediti, de ſim ſe s
„boshjo pomózhjo v vſih ſvojih miſionijah, med
„otaváſhkimi Indiani na miſhiganſkim
„jeseru, kakor tudi med ozhipvanſkimi na
„gornim jeséru po mogozhnoſti prisadeval, ne
„ſamo svelizhajozho luzh vére prishigati, temuzh
„tudi povſod uzhiti, kako semljo pametno obdelo-
„vati; sakaj kadar ſim duſhe ſvojih Indianov s
„boshjo beſédo naſitil, ſim jih tudi po ozhetovo
„uzhil, ſi kruha pridobiti; ſam ſim jim pokasal,
„kako imajo orati, koſiti, shéti, mlatiti in druge
„dela opravljati; kako ſe vſe ſorte shita in po-
„vertnje ſemena ſéjejo. Uzhil ſim jih tako dobrót-
„ljivoſt ljubiga Ştvarnika bolj ſposnovati. Oródja
„in ſemena, ktére ſo mi moji dragi miſionſki pri-
„jatli is Ljubljane poſlali, ſo mi bili darovi
„boshje previdnoſti po moji shelji, ker ſo mi po-
5
„mózh v mojih opravilih bile. Pa tudi mojim lju-
„bim Indianam ſo veſelje ſtorile in takó sazhetek
„indianſkiga kmetijſtva oſnovále."
„Réſ je tudi, de ſo me savolj tega ſamogoltni
„koshuharſki kupzi ſovrashiti sazhéli, ktéri ſi vſe
„prisadevajo, de bi poduzhenja divjakov in moji-
„mu prisadevanju, jih kmetije uzhiti, napotja delali."
„Jes ſi pa miſlim: Vſaka dôbra nova rézh in
„vſaka poſkuſhnja na ſvetu, ki kaj dobriga obé-
„ta, ſe mora s mnogotermi sadershki bojevati,
„predin vſe napotja premaga in zhlovéſhtvu ſre-
„zho prinéſe."
„Kakor je kmetijſtvo med Indiani v mojih ſe-
„vernih krajih ſhe révno, tako ſe je she v tiſtih
„krajih sdrushenih dershav v ſéverni Ameriki*)
„povsdignilo, kjér ſo ljudje shé bolj sbriſani in
„poduzheni. Ni mogozhe verjeti, h kakſhni po-
„polnomaſti de ſta tam umetna pridnoſt in zhlo-
„veſhki um kmetijo in obertnoſt v takó kratkim
„zhaſu povsdignila. Ako mi ravno ni mogozhe
„veliko piſati, kér ſim predaljezh od tiſtih krajev,
„de ſe ſam ne morem od vſiga preprizhati: vun-
„der opomniti hozhem, kar ſim pred 7. létmi, ko
„ſim ſkosi tiſte kraje popotoval, vidil in posnej-
„ſhi v novizah bral in pripovedovati ſliſhal.“
„Zhe popotnik, ki ſkosi té dershave hodi, na
„kmetijſko goſpodarſtvo gleda, ſe mora zhuditi,
„koliko zhlovek s ſvojim umam in pridnoſtjo ſto-
„riti samore; sakaj tukaj ſe vidijo ſkopani vodo-
„toki (kanali), vezh ſtó mil daljezh, zhes méſta in
„deshele, gojsde in terde ſkale peljani, po ktérih
„ſe veliko ſto bark vósi, v kterih je mogozhe, ſe
„ſhe zlo v kréber in navsdol peljati. Na vſe kraje
„nesmérjenih deshel ſo shelésne zéſte, po ktérih
„vosove s blagam in s ljudmi oblosheni, kakor
„ptizhi pod nebam, naglo prepelavajo. Vſak dan
„je mogozhe s njimi ſe peljati, kamor kdó hózhe,
„in v 3 do 4 dnéh ſe pride sa 10 tolarjev 1000
„mil daljezh. Shivina vſake ſorte nar lépſhiga
„plemena ſe v téh deshelah v velikim ſhtevilu
„vidi, ktero ſo vezhidel od nar perviga in nar
„lépſhiga plemena is Evrope v Ameriko pre-
„peljali."
„Neismerjeni gojsdi od pridnih rók od milionov
„ljudi sginejo, kakor simſki ſneg pred pomladanj-
„ſkim jushnim vetram, in nove kmetije, hiſhe,
„vaſi in méſta raſtejo, kakor gobe is semljé."
„Neisſhteto ſhtevilo Evropejzov, ki ſo ſe
„ſim preſelili, ſe mirno s rojáki v pridnoſti in
„kupzhii ſkuſha in ſilno rodovitna semlja obrodí
„is serna 40 — 60 sernov in vezh lét je ni tré-
„ba gnojiti."
(Konez ſledi.)
Skodljiva navada.
Mnogo lepiga se učite iz naših novic, in če
bodete vse umno preudarili, Vas ne bo grivalo , de
ste nje brali; ali kadar Vi jablance vsadite, se po
pameti ne nadjate, de Vam bo že pervo leto rodilo.
Tako tudi vse, kar se človek naučí, največ le po
času svoj lepi sad rodi. Tudi pri tem, kar bom
Vam zdaj na kratkim povedal, bodete gotovo, ali
le po nekim času vesele posledice vidili. Oberite in
bogajte. — V nektérih nemških novicah so se zdrav-
niki pertožili, de ljudje, posebno pa ženske, kar
imajo nositi, vse na glavi nosijo; potem se jih
je dosti združilo, de tiga ne bodo več dopušali. Pa
zakaj to? bodete pitali. Vidite, moji ljubi! posebno
pri otrokih je ta navada škodljiva, de bodi kaj.
Skušajte ſamo pri detetu na glavici, kako je hro-
metanec ali hrustanec mehek; pritisknite, pa bo po-
čilo, in otrok si jé siroče za vse svoje dni. Potler
otrok rase neke leta, de se hrustanec malo vterdi,
pa mu že nalagate take bremena na glavo, ko bi
železno bučo imel. In desi je ravno hrustanec se
vkostnil, je vender le res, de so možgani ravno
tam naj blizo, gde je teža naj hujši. Možgani so
uzrok, bi rekel, naše pameti, vzemite komu mož-
gane, pa bo taki blodež ali pa top in slaboumen.
Zdaj si lahko premislite, de nam nošenje težkih
bremen morde pameti ne odvzeme, pa vender nam
njo skrati in slabí. Jez, ki Vam to pišem, sem si
to negda sam skusil; vselej, kadar sem kaj na glavi
nosil, mi je glava nekaj oslabela, in tako mi je
bilo, ko de je vse v omot šlo. Vem de se Vašim
otrokam tudi takó godí, samo de tisti tega tako
neobčutijo, ki so temu že navajeni. — Ljubeznivi
moji Slovenci, veliko še bi se Vam od tega imelo
povedati, ali jez nečem več; z timi redicami sem
Vas hotel samo malo k temu oberniti, de bi še
rajši poslušali, kar bo morebiti kadaj kteri vračnik
od tega več povedal, in veselilo bi me, de bi mi v
naših novicah kaj več od tega brali, pa tudi, de bi
zvedil, de je kdo moje svetovanje prijel.
Ivan M. v malim Štajerju.
Slovstvo.
(Kolo). Vsaki domorodec z veseljem gleda.
kako se duh ljubezni do vsega, kar je domorodno
bolj in bolj v Slavjanih oživljuje; kako se mnogi
učeni može perzadevajo, de bi nekoliko nadome-
stili, kar je do zdaj zamujeniga. V tej reči nam
južni sosedje, ko rane zvezde naprej svetijo, ki v
domačim vinogradu delajoči vsako leto več bukev
polnih slavjanskiga duha na svitlo dajajo. Mimo
druzih je posebno spomina vredno delo, ki pod na-
slovam: „Kolo, članci za literaturu, umet-
nost i naródni život“ (živlenje) letno v Za-
grebu na svitlo izhaja. Izdajavci so gg. Rakovac,
St. Vraz in L. Vukotinovié, kteri so kakor
vàrli spisatelji celim slavjanskim svetu znani. V
„Kolo" se jemljejo vsake sorte domorodni spisi z
vsih krajev slavjanske zemlje. Zaderžaj, ki je že v
nadslovu zapopaden, posebno na tanjko napredova-
nje Slavjanov obseguje. G. Rakovac v predgo-
voru I. zvezka 1842 pravi: „Naše Kolo je vsaki-
mu pisavcu odperto, samo naj ne piše zoper duha
sloge, in zdraviga napredovanja." Nemški poslani
spisi se v domači jezik prestavljajo. Letas je že
treta kniga rečeniga dela na svitlo dana. Perva
zvezika po 40 krajcerjev srebra veljata, tretji 45
krajcerjev. Dobi se po vsakim bukvarji iz Zagreba.
Povedka.
(Ohernika), ki je na ſmertni poſtelji leshal,
obiſhe ſtar prijatel in ga vpraſha: „kakó ſe kaj
v hiſhi godi?“ „V moji hiſhi — mu odgovori
— je dvojni ſtrah:“ „eniga imam jeſt, k ſe bo-
jim umreti, drusiga ima pa moj vnuk, ki ſe boji,
de bi jeſt sopet ne osdravil.
*) Prebivavzi téh dershav ſo vezhidél Evropejzi ſkoraj vſih
naródov , poſébno pa Anglijani, Franzosi, Némzi, Ho-
landarji, ki ſo ſe v Ameriko preſelili. Vſako léto jih gré
pa ſhe veliko is Evrope sa njimi.
Kmetijſke opravila v meſzu
Velikitravnu.
V tem meſzu mora vſe ſpomladanjſko ſejánje
dokonzhano biti, ki ni bilo v poprejſhnim meſzu
6
ſtorjeno. Prav ſtoriſh, zhe mehkotne ſémena in se-
liſha, ktére bi ſlana ſhe morila, le h konzu meſza
v semljo déneſh. Kapuſove in repne poſadike pred
desham na vézher vſádi. Prevlézi ali prekopluj
krompir, ko je do tréh pavzov odraſtil; ravno tako
obdeluj tudi drugo ſadivno raſtje. — Plevél is ja-
riga shita potrébi. — Dételo v zvétju pokoſi, in
dobro poſuſheno v lépim vremenu ſpravljaj.— Šju-
traj in svezhèr pridno obéraj kébre in goſénze;
poſébno ſe perkasuje v tém méſzu hudo ſhkodljiva
goſénza, imenvana Şreberniza, ki je rujavkaſtozher-
na, prezej dolga in s kozinzami poraſhena. Najdel
jo boſh med rogovilami drevja. Nikar je ne per-
saneſi; sakaj veliko ſhkode naredi. — S kébrov de-
laj masilo sa koléſa masati: vsemi dva piſkra ali
lonza, deni eniga verh drusiga na oginj. Sgorej-
niga na dnu prevertaj tako, de ſe bo is gorni-
ga prevertaniga lahko maſt v sdolajniga istekala.
— Goſénze, mravlje, léſne uſhi, ôſe in ſerſhéne,
ki radi v drevju salégo délajo in tako drevju ſhkod-
vajo, satiraj. — Per ſadnimu mladimu drevju po-
ſtranſke mladike gladko poréshi. — Novo sa ſajene
drevéſza, de ti bojo naglo raſtle in kmalo rodile,
ob ſuſhi salivaj, trébi in zhédi, perſt po verhu srah-
ljaj, de bo mogla semlja potrében dober srak na ſe
vlézhi. — Zhédi pridno ſhtale; glej na to, de bo
tvoja shivina iméla mehko, ſnashno in sdravo le-
shiſhe. Poſébno v tém méſzu, ker shivina selene
ali ſrove klaje dobi, je tréba tudi bolj pogoſtama
naſtiljati. — Šeleno klajo sméſhaj, s ſlamo, de ne
bo shivino napihvala. Poprej ko jo sjutraj na pa-
ſho sheneſh, pokladaj ji malo ſuhe kerme v ſhtalji,
de ne sbolí. Ovzé, prédin jih boſh ſtrigel, dobro
okopaj, in ozhédi, de lépſhi volno dobiſh.— Ptize,
poſtavim: ſnize, berklese, taſhize, pénize in druge
take male shvergolevze, ktéri od zhervov shivé ne
pregajnaj od hiſhe in verta, ſhe vabi jih, versi jim
kaj sa posobati, gnésd jim ne podéraj, ne puſti jih
loviti, ker nobena rezh goſénz bolj ne smanjſha,
kakor take ptize. — Kadar resh zveté, kurja shi-
val, rada piko dobí, de ſe odverne, vſaki dan vod-
no korito operi, friſhne vode ji sa piti nalji, in en
malo kimelna v to vodo versi. — Okoli konza téga
méſza ti bojo zhbéle rojile, imej tedej ſkerbno okó,
de ti roj pobégnil ne bo.
K.
Vganjka.
Kdor dela, nezhe; kdor ukashe delati, ne potrebu-
je; kdor pa potrebúje, sa to ne vé. Kaj je to? B. Je...
U Ljubljani
U Krajnju
Shitni kup.
1. Velikitrav-
na.
29. Malitrav-
na.
fl.
kr.
fl.
kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
1 „
banaſhke
„
1 „
Turſhize . .
1 „
˛Sorſhize . . .
1 „
Ershi . . . .
Jezhmena . . .
„
„
Proſa . . . .
Ajde . . . .
Ovſa . . .
1
1
1
22
25
2
8
50
1
1
28
20
4
57
1
—
36
—
40
Osnanilo.
Prav veliko prejemavzov naſhih „Noviz" prebiva v krajih, kjer vinſka terte raſte; med tém
jih je pa gotovo lepa mnoshiza, ki imajo s vinorejo opraviti. De je pa vinoreja zhes in zhes v vſih
ſvojih rasdelkih vezhidel ſhe le is debeliga, nam bo pazh vſak umen vinogradnik rad verjel, kteri vé,
de njene opravila niſo kaka kajbodi rezh in de ſe na ponatorne poſtáve opérajo, ktére ſo prav malo
vinogradnikam snane.
Ravno sató miſlimo tudi, de bomo prav veliko bravzam naſhih Noviz vſtregli, zhe jim zeli
podúk od vinoréje v róke podamo, in ſizer od nekiga moshá, zhigar imé nam je she dovelj, miſliti ſi,
kaj prav verliga in poſébniga perzhakovati od njega. Zhaſtitljivi goſp. Matija Vertovz, tovarſh z. k.
kmetijſke drushbe, in ſajmoſhter per ſ. Vidu nad lpavo, ſo ſklenili, ſvoje vezh ko trideſetlétne ſkuſh-
nje od vinoréje v naſhih Novizah osnaniti in rasglaſiti.
S veſeljem in hvaleshnoſtjo bo vſak nogradnik njih ſkuſhnje in podúke prevsel, ki od mo-
sha is-hajajo, kteriga ſte umetnoſt in dolga ſkuſhnja mojſtra per vinoréji poterdile. Po njemu je vinoréja
v Ipavi in ob meji Goriſhke komiſije veliko koriſtnih poprav pridobila. Le en glaſ gre od njega, de
ſe v njegovimu klétu, v zeli Ipavi nar bolji kapljiza najde. Sató, ki kupzi s vinam njegovo blago nar
vezh obrajtajo in zhiſlajo, je veliko ljudi ménilo, de mora poſébne ſkrivnoſti imeti, de vé od vſih
drusih Ipavzov nar bolj s vinam v zaker iti. — Tazih ſkrivnoſti je pazh veliko, ktére bi ſe — ſame na
ſebi — marſikterimu majhine rezhi sdéle, vſe ſkupaj pa tó ſtoré, kar umetnoſt vinoréje imenujemo. Vſe
ſvoje dela in ſkrivnoſti per vinoréji nam hozhejo goſp. fajmoſhter osnaniti. Ko ſo nam ſami pred ne-
kimi tedni veſélo osnanilo podelili, de nam miſlijo poduk vinoréje sa Novize poſlati, ſo nam tó s naſléd-
nimi beſédami osnanili: „Ni dávno, kar ſim 61 léto ſvoje ſtaroſti naſtopil; kratik je zhaſ,
ki mi ga je shiveti ſhe, in preden ſe k ozhakam na pot podam, hozhem vſe ſvoje
ſkrivnoſti — majhine rezhí ſo namrezh, na ktérih je pa vender veliko leshijozhiga,—
ſvojim dragim vinogradnikam rasodeti, in sheljim, de bi bile, kolikor je mogozhe,
povſod rasglaſene."
Vinoréja bo od zhaſa do zhaſa v perlognih liſtih na ſvetlo dajana, takó, de ſe bodo potém,
ko bo konzhana, vſi liſti v edine bukvize ſkupej svesati dali. Po tém takim bodo prejemavzi naſhih
Noviz koriſtne in potrébne bukvize prejeli, in ſizer bres vſiga plazhila. Ravno sató ſmo jim tudi
obras (velikoſt) navadnih bukev svoljili; podúk bode ſhel v njih vedno naprej, bres de bi po navadnim
„Dalje ſledi" prejenjal. Saſtran tega ſe bo more biti vezhkrat na konzu eniga liſta, v ſredi eniga
ſtavka prejenjati moglo, zhe ſe lih takó naleti. To naj bo k rasumnoſti naſhih bravzov rezheno, preden
Vredniſhtvo.
jim imenovani podúk vinoréje v roke podamo.
Danaſhnimu liſtu je pervi del vinoréje perdjan.
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.