Gospodarske stvari.
Kako v Predarlskem in v Švajci
kmetujejo in z živinorejo ravnajo.
Lansko jesen je po vladnem naročilu dr. Klingan, c. kr. deželni živinozdravnik Štajarski, obhodil Pred-arelsko (Vorarlberg), Švajco in južno Nemčijo, da bi poizvedel, kako v teh deželah kmetujejo in živinorejci z živino vzlasti z ozirom na mlekarstvo ravnajo, ter potem na korist domači živinoreji poročal o tem, kar je na tujem videl. V časniku kmetijske družbe Štajarske je dr. Klingan marsikaj iz popotne svoje torbice naznanil. Ker je dobro vedeti, kako drugej kmetovalci in živinorejci ravnajo, mislimo vstreči tudi našim gospodarjem, če jim iz Klinganovega potopisa priobčimo kake vrstice, ki utegnejo posebno našim Gorenjcem zanimive biti zato, ker Svajca in Predarelsko ste planinski deželi, kakor je naša gorenska Kranjska.
Dr. Klingan med drugim piše: . Švajcarji so že davno prepričani, da gospodarstvo povsod največ dobička donaša, če se v vsakem kraji kmetovalci le takih pridelkov lotijo, kateri so legi, zemlji in drugim razmeram njihovega kraja najbolj ugodni in se ondi najlože v denar spravijo. Zato obdelujejo Švicarji v vsakem kantonu (okraju), v vsaki občini in v vsaki vasi le to, kar posamesnim kantonom, občini in vasi največ dobička donaša.
Zato se z rejo goveje živine pečajo le v takih kantonih in v taci h občinah kantonov, ki so od velikih cest bolj oddaljeni in spadajo v tako imenovani planinski svet, kjer živina poleti lahko pride na planine.
Reja goveje živine je tedaj omejena na gorate kraje, — po ravninah imajo le krave zarad mleka, katerih si večidel ne izrejajo domd, ampak kupijo v kantonih planinskih. Tako je v više ležečih občinah kantonov Appenzell, Graubunden, GlaruB, Schwyz, Uri, Unterwalden, Freiburg, Bern in Jura velika živi-noreja, — v dolinah teh kantonov imajo samo bolj krave za mleko.
Tako je tudi v Predarlskem.
V tistih kantonih Švajce in Predarlskega, kjer izrejajo goveda, spuščajo telice k biku še le, kedar so dve leti stare, in jih potem, ko so že prav zel 6 breje, prodajajo. Spuščajo jih pa k biku večidel zimski čas,  to je,  od novega  leta do sušca meseca,
in tako teleta dobivajo navadno okoli sv. Martina. Zato se kimovca (septembra) še bolj pa vinotoka (oktobra) meseca gotovo ve, da je telica breja in da kupec ne bode goljufan. In prav o tem času — od konca septembra do srede oktobra — so v Švajci, Predarel-skem in Algaji največi živinski sej m i. V Schrunsu na Montafonskem je 21. septembra vsako leto živinsk sejm, kamor iz vseh krajev Vorarlberškega in Tirolskega prižen6 kakih 3000 zadnje mesece brejih, tedaj skor triletnih telic, pripeljejo pa na sejm tudi enoletnih junce v. Na take sejme pripeljana živina se drago prodd: breja taka triletna telica ali pa enoletni junec po 20 Napoleonovih cekinov, to je, po našem denarji po 200 gld., ali tudi še više. Kupci na te sejme pridejo iz vseh krajev svetd. Druge živine ne vidiš na tacih sejmih. Volov v teh krajih ne izrejajo. Lahko rečem, da v gori imenovanih deželah nisem ne 10 volov videl.                             (Dal. prih.)
            Kako v Predarlskem in v Švajci
kmetujejo in živinorejo ravnajo.
(Dalje in konec.)
Za vožnjo se voli ne rabijo. Pri majhnih kmetijah imajo krave za vprego, v velikih pa konje. Z rokami delajo v Svajci veliko več, kakor pri nas. V mesnico pridejo večidel pitana teleta, izmolzene ali jalove krave, če pitane vole koljejo v mesnicah, jih dobivajo iz južne Nemčije in Avstrije. Iz nekega poročila v kantonu Ziirichu sem razvidel, da so 1873. leta 1200 I  volov v deželo vpeljali, iz dežele pa prodali 9000 krav.
Popotnik v Švajci ali hoče ali noče, mora občudovati dobre ceste, lepa in čedna mesta in vasi, omiko in pridnost prebivalcev pa njihovo skromnost in priprosto življenje, umno kmetovanje itd. Čuditi pa se mora popotnik tudi, kako kmetovalci ondi brez umetnih strojev in mašin poljedelstvo ravnajo, pa vendar velike dohodke od njega dobivajo.
Razloček kmetovanja je pa velik v tem, ali kraji visoko ležijo ali pa so polja in senožeti v bolj nizkih legah. V nizkih legah se nahajajo vinogradi po goricah, v planjavah in dolinah pa pridelujejo samo žito, največ rži, manj pa pšenice, ovsa in ječmena, veliko pa tudi krompirja. Al tudi tam, kjer vino in žito pridelujejo, se vendar nahaja največ senožet in deloma tudi pašnikov, tako, da se reči sme, da dve tretjini zemlje, in to najbolji, ste odločene živinski klaji, ena tretjina pa drugim poljskim pridelkom.
Iz tega se pač očitno vidi, da kmetijstvo v Svajci se najholj opira na živinorejo, katera je oskrbljena z obilno in dobro klajo, zato pa tudi gospodarju dobrega gnoja daje. Iz vsega tega izvira, kakor je lahko razumljivo, blagostan kmetovalcev in napredek kmetijstva.
Svajcarju, Predarlcu in Algajcu je pridelovanje živinske klaje prvi in najvažnejši, v viših krajih pa cel6 edini namen kmetijstva. V teh viših krajih pa tudi sadjereja ni zanemarjena in to posebno v ta cilj in konec, da iz jabelk in hrušek delajo jabelčnik in hruševec. Tukaj kmet le prav malo krompirja prideluje, še manj pa zelenjave, med to pa največ zelja. To je pa tudi vse. Gnoja ne vozijo na polje, ampak ga nosijo; če je polje dalječ od doma, vpregajo krave, če po naključbi nimajo kakega konjička. Njive obdelujejo kakor vrt, kjer je motika in lopata poglavitno orodje; plug in brana sta redka prikazen in če eno ali drugo rabijo, vpregajo krave pred plug ali brano. Pač lahko se razume, da zemlja tako obdelovana na majhnih prostorih to današa, kar se v drugih deželah doseže le s porabo velikih delavnih moči in z veliko potrato časa. Tukaj kmet s svojo rodovino brez najetih delavcev vse opravi.
Kdor ni videl, ne bi verjel, s kakošno ljubeznijo in skrbjo v teh deželah kmetovalci delajo na pridelek živinske klaje, pa ne s tem, da bi na njivah deteljo sejali ali koruzo sadili za klajo, ampak s tem, da svojo skrb najbolj obračajo na dobro obdelovanje senožeti.
Jaz sem v Svajci le malo deteljišč videl, obsejanih s Štajarako deteljo; lucerne (metelke) sem v kantonu
Lucern zastonj iskal. Obdelovanje senožet in pašnikov pa je izvrstno; nikjer ne vidiš mahu ali plevela, nikjer krtin in dračja. Senožeti se v jeseni po pasi in spomladi, predno trava rasti začne, pognoje s hlevskim in mešanim gnojem, pa tudi z gnojnico. Kako bi naši ljudje debelo gledali, ko bi videli, kako Svajcarji kakor sveto reč hranijo gnojnico, ki se pri nas zanikerno po vaseh odteka, pota nečedna dela, vodnjake ostru-peni itd.
Vsak dan zjutraj in zvečer sem videl na vozičkih sode z gnojnico napolnjene voziti na senožeti in pašnike. Zato so pa tudi senožeti z gosto in dobro travo ob-raščene, ali ne da bi travnike obsevali s travnimi semeni, ampak vse drugače. Svajcar pusti en del travnika nepokošenega; tega pokosi še le pozno potem, ko je trava popolnoma dozorela. Zdaj seme iz trave samo izpada in senožet obseje.
Naprave za močenje travnikov se pogostoma vidijo, pa tudi naprave za usuševanje niso redke. Zel6 močvirne senožeti se ne rabijo za pridelovanje klaje, ampak obsejejo se s semeni tacih trav, katere rastejo po močvirji; ko so dozorele, jih pokosijo in za steljo porabijo. S temi travami za steljo imajo tudi veliko kupčijo v vnanje dežele; isto tako z bičjem in ločjem. Zato take senožeti v nekaterih krajih še večo vrednost imajo, kakor njive ali dobri travniki.
Ob košnji Svajcarji vso skrb obračajo na to, da se senožeti pokosijo o pravem času, in da seno dobro posušeno domii spravijo. Tako Svajcarsko seno pa je tudi tako izvrstno , da našega ž njim še primerjati ne moremo; se ve, da ga živina kaj rada je, popolnem prebavi ter jo zato tudi dobro redi.
Še posebno pa v Svajci izvrstno govedorejo pod pira umno gospodarstvo na planinah, po katerem se ravnajo tudi Predarlci in Algajci. Po višini so Švaj-carske planine razdeljene v visoke planine, v srednje planine in pa predpasnike; po različnosti trave, ki raste na planinah, so potem razdeljene v planine za ovce, za krave in za jalovo živino.
Iz mleka delajo sir za prodaj in za domače potrebe. Mlekarstvo in sirarstvo je večidel v rokah družeb.
Razloček je na planinah tudi med pognojenimi in nepognoj enimi planinami. Na pognojenih planinah raste trava posebne vrednosti, katera veliko veliko prekosi pridelek na vseh druzihvsenožetih.
Veliko skrb ima vlada sama v Svajci za zboljšanje planinskega gospodarstva; ona gleda posebno na to, da se na planinah napravljajo dobra poslopja, posebno hlevi, da se zboljšajo pota, da se seje trava za klajo, da se travniki in pašniki gnojijo in grmovja trebijo, mokri kraji na suho devajo, in kjer je mogoče, tudi gozd izrejajo.
Določba, koliko živine se sme na eni planini pasti, se ravnd po tako imenovanih „kravjih pravicah" (Kuhrechten) in odločuje po pridelkih klaje. Za eno ,,kravjo pravico4' se sme namesti krav tudi kaka druga živina na planino pripeljati.
Gospodarstvo na planinah je v rokah lastnikov ali pa najemnikov, največ pa sirarskih družeb. Planinski činž (Alpzins) , ki se plačuje za eno „kravjo pravico", znaša na leto kakih 10—12 gld. našega denarja; ravna se po dobroti planine in najbolj potem, kako dolg^o paša trpi, katera navadno sega od kresa do malega Šmarna. Kakor rečeno, Vorarlci v planinskem gospodarstvu čedalje bolj posnemajo Svajcarje. Naj bi jih tudi drugod, kjer so gospodarske razmere enake ali Švaj-carskim vsaj podobne !
300