212
Govor poslanca Šukljeja
27. aprila v državnem zboru.
Visoka zbornica! Z dvojnega stališča lahko govorimo pri tej točki. Ali v prvi vrsti stvarno presoj ujemo proračun in kritikujemo gospodarski načrt, kakor nam ga kažejo v budgetu dolge vrste številk, ali pa storimo, kakor prvi govorni* iCameri) v tej debati: pustimo namreč proračun lepo na stran in ga smatramo k večjemu  le   kot  vnanji   povod,   da   govorimo   o političnem
položaji.
Dovolite mi, gospoda, da s svojimi skromnimi močmi zvežem obe nasprotni si nalogi: presojevanje budgeta in političnega položaja.
213
Prvo vprašanje je: Kolik pa je skupni primanjk-Ijej, če primerjamo dohodke in stroške? Vlada je proračunih primanjkljej na 16,299.455 gold. Ta primanjk-lJeJ Pa Je narastel vsled poznejših dogodkov, in finančni odsek je z ožin m na dodatni kredit in prištevši 12 milijonov za deželno brambo in črno vojsko proračunil primanjkljej za letošnje leto na 27,081.572 gold. Opozicija trdi, da moramo prišteti vsaj nekaj izvanrednih stroškov za armado, ki so se uže izdali, in tako bi znašal primanjkljej okoli 44 milijonov. Včeraj pa je dokazoval dr. Menger, da skupni primanjkljej znaša okoli 70 milijonov. Jaz s svojega stališča tej veliki razliki številk ne prištevam nobene bistvene važnosti.
Glavna stvar je in ostane: Krediti so dovoljeni in večinoma tudi porabljeni; skrbeti bo treba, da se pokrijejo, in vsled tega mora država iskati pokritja na denarnem trgu. Primanjkljej toraj ni znesel pod 47 milijonov, če prištejemo še dodatne kredite za državne železnice, mogoče pa, da preseže 66 milijonov.
Gospoda, kdo bo tajil, da je tragičen brezvspešni trud avstrijske države, kako bi ozdravila finance. Z vsemi močmi so bili dosegli nekaj finančnih vspehov in sicer v času, ko je povsod po Evropi pešalo narodno gospodarstvo.
Pooblačilo pa se je naenkrat politično nebo, in ves trud je bil zastonj. Priznam, da je letos primanjkljej mnogo večji, kakor je bil kedaj od leta 1880. Vendar smem povdarjati, da je narastel primanjkljej vsled izvanrednih stroškov za armado. Od 66,680.572 gld. lahko odštejem 12 milijonov za deželno brambo in črno vojsko in 36 milijonov izvanrednih stroškov za armado. Sklicati se morem na to, da so vse stranke zbornice enoglasno dovolile te stroške, da se ohrani mir in veljava naše države kot velesile. Toda ravno tu se moram nekoliko pomiHiti. V včerajšnji debati sta dva gospoda predgovoruika omenjala besed, katere je govoril pri neki priliki izvrsten govornik na tej (desni) strani, besede namreč svetlega kneza Liechtensteina, katere pa jaz proti spoštovanemu gosp. poslancu Hausnerju popolnem potrdim, in če je treba, podpišem z obema rokama. Na te besede o avstrijski državi, da ima namreč dohodke srednje države, veljavo pa velike države, govoril je nekaj spoštovani poslanec brnsue trgovinske zbornice, česar ne smem prezreti. Rekel je namreč pri 1. članu bančne debate:
„Če priznamo in smo prepričani, da so naši dohodki le taki, kakor srednje države, gospoda, potem je jasen logičen sklep! Nimam poklica, da bi jaz sklepal v katerem koli imenu; za svojo osebo pa sklepam ter rečem: Ce ima država dohodke srednje države, če je revna država, kakor je včeraj imenoval Nj. svetlost Avstrijo, potem, gospoda, je potreba, da ta država spozna svoj položaj, da ne prevzame naloge velike države, katere ne more izvršiti".
(Dalje prihodnjič.)
220
Govor poslanca Šukljeja
27. aprila v državnem zboru.
(Dalje.)
Gospoda! To se pravi, kratko rečeno, od Avstrije tirjati, da popusti prostovoljno svojo veliko politiko in se poniža do srednje države druge vrste. Gospoda, ali je bilo treba čakati do letošnjega proračuna, da izvemo, kako težko tare militarizem ravno našo državo? Smemo li stati na stališči gosp. poslanca Neu\virtha in sklepati, kakor je on storil?
Kolikor jaz poznam zgodovino, propadale so vedno države politiško, kedar je pešalo narodno gospodarstvo. Pri nas je pa še drugače. Ne živimo na otoku, da bi se mogla naša država z malimi sredstvi braniti proti sovražnim napadom; ne varuje nas naraven nasip proti poželjivosti naših sosedov. Živimo v srci Evrope, obdajajo nas na vseh straneh poželjivi narodi. Kjerkoli vre med evropskimi narodi, bijejo valovi tudi ob meje naše slavne države, in pene padajo na naša mirna polja. Ko bi se ravnali v politiki po načelu gosp. Neuwirtha, prepričan sem, da mora naša država propasti, aKo neha biti velika država (velesila). In iz tega vzroka bodo, o tem sem prepričan, avstrijski narodi s težkim srcem, vendar potrpežljivo in brez ugovorov vsprejeli bremena, katera jim je naložila silna putreba tekočega finančnega leta.
Ce od skupnega primanjkljeja odštejem v okroglem številu 48 milijonov gold. izvanrednih potrebščin za armado in 3,600.000 gold. dodatnih kreditov za državne železnice, ki se ne tičejo službe tekočega leta, dobim svoto 15,069.417 gold., in ta je pravi primanjkljej za sedanjo finančno dobo. Nastane pa drugo vprašanje, na katero moram odgovoriti, vprašanje namreč, koliko znese pravi upravni primanjkljej? Dobro vem, da so v tej zbornici upravni primanjkljej mnogo napadali; vendar se ga moram držati, in sicer iz dobrega vzroka. To ni le zvijača, da bi se prebivalstvo slepilo o obsegu in visokosti primanjkljeja. Sklicevati se morem na merodajne veščake, ki so delali podoben razloček. Opomnim le, da Adolf Wagner, ki se je večkrat omenjal v visoki zbornici, strogo loči blagajnični od pravega primanjkljeja. Od pravega primanjkljeja loči vse gospodarske naprave države kot: državna posestva, gozde, tovarne, železnice in  stroške za opravo in oboroženje vojske.   Navesti bi
221
mogel še druge avtoritete, toda zadostuje naj jeden. To smem tem gotoveje storiti, ker opozicija mu ne bo ugovarjala. Sedi namreč v njenih vrstah in glasuje ž njo.
Mislim namreč izvrstnega poslanca gosp. Beera.
V svoji jako podučljivi knjigi „Der Staatshaushalt Oesterrcich-Ungams" je razložil upravni primanjkljej, ki je našemu gospodarskemu primanjkljeju popolnem podoben. Ko je namreč od tega upravnega primanjkljeja odštel svoto za plačevanje rente, za odkup zakladnih listov, dunajsko razstavo itd., opomni najvažnejših izplačilnih postavkov, namreč investicij za železnice ter reče po besedi: „Konečno se morajo odšteti tudi oni zneski, ki se porabijo za grajenje železnic." Toraj vidite, da moremo z dobrim vzrokom zagovarjati gospodarski primanjkljej. Kar se tiče mene, naravnost rečem, da ne moremo primerjati različne proračune za posamezne finančne dobe, če ne odštejemo od budgeta take izdatke, ki se le enkrat izdajo ali se ponavljajo le v dolgih presledkih, in če tudi ne odštejemo enake dohodke, če se toraj vprašam, kako velik je gospodarski primanjkljej, pridem do resultata, ki se ne strinja z resultatom gosp. glavnega poročevalca. Jaz odštejem namreč svoto za grajenje državnih železnic 7,900.000 gold., dalje glavnico za privatne železnice 700.000 gold., za monumentalne stavbe 273.000 gold., za pristanišče v Trstu 976 000 gld., vrh tega prvi obrok za drugi tir proge Dunaj -Tulln 1,000.000, ker se mi ta svota taka zdi, kakor izdatek za novo železnico. Toraj znese gospodarski primanjkljej 4,220.470 gld. Če prištejem doplačilo Češke in Moravske za transverzalno železnico 273.000 gold., dobim 4,493.470 gold. kot gospodarski primanjkljej za 1. 1887. če s tem primerjam gospodarski primanjkljej lanskega leta, katerega tudi znižam za 700.000 gold., ker se je tačas položil drugi tir iz Grybova v Novi Sandec, znese primanjkljej lanskega leta 1,888.552 gold. Toraj je letošnji gospodarski primanjkljaj za 2,604.865 gold. večji od lanskega. Če pa še pomislim, da se je med tem izdalo za skupne zadeve 2,234.906 gold., ker so se omislite repetirke, znese gospodarski primanjkljej 369.861 gold. več, kakor lansko leto. Priznam, da se mi v sedanjih razmerah ta resultat ne zdi tako neugoden, kakor so včeraj trdili na več straneh. Včeraj je zaklical dr. Menger: Primanjkljej bo še večji; tudi s temi 66 milijoni ne bomo shajali! Tudi jaz tirjam natančnost pri sestavi budgeta. Mislim, da je natančna sestava budgeta vestna stvar za zbornico in vlado in vsled tega so me svarilni klici opozicije pri budgetni debati vedno napolnjevali z nekim strahom in dvomom. Ta dvom pa je zginil, ko sem primerjal računske sklepe zadnjih let z dotičnimi proračuni.
To je jako hvaležno delo, posebno če se podaljša na večjo dobo. Gospod generalni poročevalec se je tudi potrudil in nam predložil resultate primerjanja na osmi strani svojega poročila.
Izvanredna vestnost in natančnost, ki odlikujete gospoda generalnega poročevalca, ne dopuščate dvom, da bi bile številke napačne. Če pa pridem do nekoliko drugačnega resultata, vzrok je temu v posebni okoliščini.
Gospod poročevalec mi bo pritrdil, da primerja z gospodarskimi vspehi le svote, ki so določene v finančni postavi.
Oziral pa se ni, in sicer z nameuom, na kredite, katere so dovolile poznejše postave. Jasno je, da se s tem premeni resultat. Leta 1883 razločita se po tabeli proračun in resultat za nekaj več, kakor dva milijona, v resnici pa se razločita za okroglih 12 milijonov, če se oziramo tudi na dohodke. Če primerjamo proračun in gospodarski primanjtdjej po konečnih računih, dobimo resultat, katerega razvidimo iz konečnih računov, da je v resnici 1. 1880 pravi vspeh bil ugodnejši v primeri s proračunom za okroglih 18,400.000 gold., leta 1881 za 16,122.000 gold., 1. 1882 za 30,752.000 gold., 1. 1883 za 11,970.000 gold., 1. 1884 za 8,456.000 gold. in 1. 1885, kakor sem zvedel na merodajnem mestu, za 4,830.000 gld.
Vidimo toraj, da skrb gosp. poslanca dr. Mengerja, češ, da bo primanjkljej še večji, v resnici ni osnovana. Dalje je grajal posameznosti, na kar mu bom le ob kratkem odgovarjal. Ugovarjal je, da se je zguba pri denarji proračunila le na 25°/0> kar se pa v resnici ne vjema z dnevnim kurzom. Opomniti hočem, da sta dobiček in zguba pri denarji v avstrijskem budgetu večinoma prehodna točka, ker plačujemo in dobivamo v zlatu, posebno to velja pri carini. Delegacija je uže določila dobiček pri denarji na 25°/0, in po mojih mislih bilo bi napačno, ko bi na jedni strani pri dohodkih ra-čunili dobiček s 25%» Pri stroških pa zgubo, recimo s 27% pri denarji in še čez.
Delali so včeraj še druge primere, in naj mi bo dovoljeno, da se malo ozrem na govor gosp. poslanca iz Galicije. Dotakniti se hočem le jedne točke, ki se ne strinja z mojim računom.
Gospod poslanec Hausner je namreč rekel, da je skupni primanjkljej znašal za časa prejšnjega minister-stva 282,700.000 gold., sedaj pa znaša od 1880. do 1887. leta 217,500.000 gold.
V kratkem času nisem mogel presoditi natančnost njegovih podatkov. Toda naredil sem si enak račun in prišel do drugačnega resultata in sicer iz tega vzroka, ker sem se oziral na celo vrsto postavkov, na katere se moramo ozirati, kedar določujemo primanjkljej. Pre-računil sem, da je znesel primanjkljej od 1873. do 1879. leta 336,275.154 gold., na leto toraj 46,610.736 gold.
Za 1. 1880 do 1887 dobim primanjkljeja 207,077.145 gold.; pripomnim pa, da sem vzel številke za leta 1880 do 1885 iz konečoih računov, za leti 1886 in 1887 pa iz proračunov, in sicer za leto 1887 proračun s pri-manjkljejem 66,000.000 gold. Toraj pride na leto v tej dobi 25,884.000 gold., povprek manj na leto 21,000.000 gold.; finančni položaj je vendar nekoliko ugodnejši, kakor so ga popisovali včeraj nekateri gospodje govorniki.
Nekoliko boljše je tudi v blagajnicah. Trditi smem, ne da bi mogel kdo oporekati, da je bilo ravno to znamenje prejšnje finančne uprave, ker je imela majhne gotovine v blagajnicah. Konečni računi nam pričajo o tem.                                                        (Dalje prih.)
228
Govor poslanca Šukljeja
27. aprila v državnem zboru.
(Dalje.)
Od L 1873 do 1879 je bilo le jedenkrat koncem računa v blagajnicah 107 milijonov. Bilo je 1. 1878., kar se je gotovina pomnožila z nezaloženim posojilom. Najmanj je bilo v blagajnicah 1. 1875, in sicer le 86 milijonov.
Primerjajte sedaj gotovino v blagajnicah. Leta 1880 je znesla 115 milijonov, 1881. 1. 127, 1882. L 147, 1883. 1. 138, 1884. 1. zopet 138 milijonov. Tudi 1885. 1. znese 133,477.144 gold.
Če vse to skupaj primerjam, moram sklepati, da se kaže napredek pod sedanjo finančno upravo v primeri s prejšnjimi leti. Jaz mislim, gospoda moja, če se sploh katera frakcija v visoki zbornici ne more vladi prilizovati, gutovo je frakcija, ki sedi na klopeh Slovencev. (Tako je! na desnici.)
Povprašujte pri nas, kjer hočete, povsod bote slišali enake tožbe; v gospodarskih zadevah se zgodi pri nas toliko kakor nič, v narodnostnih zadevah pa smo, če se na Kranjsko ne oziramo, na Stajarskem, Koroškem in Primorskem morda še na slabejem, kakor smo bili kedar-koli poprej. (Tako je! na desnici.) Upam toraj, da mi ne bote očitali, da sem slepo naklonjen vladi. Toda le z objektivnega stališča moram opomniti, da sta letošnji proračun, kakor tudi vspeh prejšnjega leta sploh ugodnejša, kaaor moramo pričakovati, če se oziramo na žalostni položaj, ki tlači našo državo.
V eni točki se strinjam z gospodom poslancem Haus-
norjcLu, da jo uamicC treba siuriLi poLrefoue knrake7 vpeljati reforme, da dosežemo enkrat ravnotežje naših financ.
Vedno rastoči dolgovi države, katere moremo dokazati s številkami, delajo mi skrb. Če primerjamo dolgove avstrijske države  v pričetku dualizma  s sedanjimi in pri-
229
štejemo državnemu dolgu dolgove posameznih dežel, na-rastel je dolg v 18 letih za 647,443.731 gold. To se pokaže tudi v potrebščinah za obrestovanje državnega dolga.
Leta 1872 bilo je treba za obresti in poplačevanje dolga 87,689.194 gold., za leto 1880 pa 114,048.211 gld. in letos bo treba po proračunu 130,460.853 gold.; opozoriti pa je treba, da se je 7 milijonov preneslo iz proračuna trgovinskega ministerstva v proračun državnega dolga. Vendar pa nam mora to naraščenje dolga na-pravljati skrbi, in sicer iz dvojnega vzroka.
Na eni strani to jako neugodno vpliva na razdelitev narodno-gospodarskih dohodkov in preveč pomnožuje plutokratični živelj v ljudskem življenji. Davkoplačevalec se trudi in muči, sad njegove pridnosti pa vživa brez truda kapitalist; država je vedno bolj odvisna od onih moči, ki gospodujejo na denarnem trgu. Na drugi strani pa raste to, kar Stein imenuje ^Risicopramie", v isti razmeri, kakor rastejo obresti dolgov do skupnih dohodkov države. Naravno je, kolikor več potrebujemo od skupnih dohodkov za obresti dolgov, toliko negoto-veje je posojilo in neugodneji pogoji novega posojila. Ker toraj dohodki države ne zadostujejo za vse potrebe, in hočemo enkrat nehati z vednimi dolgovi, treba je: ali zmanjšati stroške, ali povišati dohodke.
Kar se tiče znižanja stroškov, mislim, da z varčnostjo moremo le malo doseči, dokler nas silijo politične razmere, da moremo toliko plačevati za armado. Pri civilni upravi bi nekaj prihranili, ozirati pa se moramo na nove agende, ki v moderni državi nastanejo z vsako novo postavo in zahtevajo nove stroške. Ne ostane nam konečno druzega, kakor hraniti pri investicijah. Temu pa bi morali v prvi vrsti ugovarjati mi zastopniki dežel, ki so se do sedaj zanemarjale, stale na strani in z lačnimi pogledi gledale na bogato obloženo mizo, kjer so srečnejše dežele našle svoje potrebščine.
Druzega mi ne ostane, Kakor da rečem s poslancem Hausnerjem: Povišati je treba davke s pametno, pravično in primerno reformo davkov.
Naravnost trdim, da se ne strinjam z g. poslancem dr. Mengerjem, ki je trdil, da se z davčno reformo ne dajo doseči višji dohodki. Priznam, da je pri večini naših davKOV tako. Pri zemljiškem davku ne dosežemo ničesa, nasprotno, prekomorska konkurenca, konkurenca druzih srečnejših krajev, je faktor, s katerim moramo računiti še v dolgi prihodnosti.
Ta konkurenca je uže ovrgla sedanje cenitve čistega dohodka, in prepričan sem, da se bo prihodnjič moral znižati zemljiški davek, če nočemo popolnem uničiti avstrijskega kmetovalca.
Davek od poslopij je sicer še primerno določen; vendar je najemnina jako visoka, in previsoki so tarifi, posebno pri nižjih razredih hišnega davka.
Tudi tukai se  ne da   več doseči,   treba je dohodke
še znižati.
Kar se tiče pridobnine, katero je imenoval znani nemški narodni ekonom „križ davčne politike44, ne smemo jse vdati prevari, da bi mogli zvišati dohodke.
Drugače pa je z dohodnino. Tajiti ne moremo, da sedanji čas zahteva razvoj osobne dohodnine, ki bo imela važno vlogo pri plačevanji potrebščin moderne države.
Kdo pa plačuje v Avstriji dohodnino? Moremo sploh govoriti o davkih na dohodke? V državnem proračunu . je sicer postavljena »dohodnina" s 24,305.000 gld., toda državni uradniki plačujejo od tega 1,444.668 gold. in društva okroglih 13 milijonov. Reči moremo, da vsi drugi dohodki v Avstriji ne znašajo 10 milijonov davka. Žalostno pa je pri tem, da državni zaklad dobro najde malega moža, malega davkoplačevalca, rokodelca, kupca in malega trgovca, spoštljivo pa sname klobuk pred premakljivim kapitalom, ki lahko največ plača. Nočem dalje reševati tega vprašanje, pač pa moram izreči svoje prepričanje: Dolžnost je vlade, da, kakor hitro mogoče, predloži zbornici reformo dohodnine, in sicer v tem smislu, da se kolikor mogoče varuje mali davkoplačevalec, nižja lega v davčni piramidi, in se primerno razdeli davek na vse čiste dohodke.
Povdarjam posebno spremenljivost te postave, in si jo tako mislim, da bi bila kot nekak zaklad, iz katerega bi država v neugodnih časih dobivala sredstva za izvan-redne potrebščine,  kolikor bi se morale pokriti z davki.
Kar se tiče indirektnih davkov, hočem opaziti, da je v tem sistemu dvojna napaka. Nekatere stvari plačujejo prevelik, neopravičen davek, druge pa premalo. K prvim prištejem monopol soli, katerega čisti dohodek je preračunjen s 17,412.700 gold. Koliko krvavega znoja revščine se drži teh milijonov,   katere   morajo  plačevati
ljudje, ki vživajo rastlinsko hrano.
(Dalje prihodnjič.)
236
Govor poslanca Šukljeja
27. aprila v državnem zboru.
(Dalje.) m
Nasprotoo pa nese žgaaje mnogo premalo. To ni na čast avstrijski finančni politiki, da žganje donaša le 8,600.000 gold. Ne strinjam se z gospodom poslancem Hausnerjem, da bi morali žganje še bolj obdačiti; mislim, da smo dosegli mejo, mogoče, da smo jo uže prekoračili. Gotovo pa se plača od alkohola, ki je v pivu, trikrat toliko, kakor od alkohola v žganji. Tudi tu ne bom navajal, koliko donaša žganje v Angliji, Rusiji iu Franciji.
Rečem le toliko, da bi z davki na žganje, ki bi ne zadevali produkcijo, marveč konsum, odpravili avstrijski primanjkljej, če ne vsega, vsaj večji del. Naravnost priznam, da se ne bojim monopola na žganje, akoravno so mi znani načelni ugovori proti monopolu.
Gospoda moja! Kronovina, ki me je odposlala v zbornico, ima žalostne skušnje žganjarske kuge. Spod-kopuje telesno in duševno zdravje našega naroda, preti nam s poginom, če bo šlo tako dalje. Ozrite se na pr. na najlepše kraje na Gorenjskem, kjer so živeli pred neuaj leti lepi ljudje. Kakor mi zatrjujejo moji ožji rojaki, dobilo se je v nekaterih okrajih potrebno število novincev uže v prvem razredu; danes jih morajo nabirati uže v četrtem razredu, da s težavo dobe število novincev ali celo ne.
Ker je ravno patoka strup prebivalstvu, in ker mislim, da bi se ravno v državnih tovarnah sčistilo žganje in ljudem dajala bolj zdrava pijača, povem naravnost svoje mnenje, da bi s takimi davki, bodi-si monopol ali kar-koli, dobili večje dohodke in narodu skazali bi dobroto.
Dovolite mi, gospoda moja. da pristavim še nekaj političnih opominov, s katerimi hočem končati. Najprvo moram govoriti o neki meni jako neljubi zadevi, ker sta jo včeraj omenila dva častita predgovornika. To so dogodki pri slavnosti Anastazija Grlina v Ljubljani. Predno pa govorim o tem, moram vstreči spoštovanemu gospodu poslancu pl. Carneri-ju. Preveč čislam osebno poštenje tudi svojega nasprotnika in ne morem misliti, da bi kdo nalašč govoril v tej zbornici kaj neresničnega. Toraj je le posledica, da je spoštovani g. poslanec Carneri zajemal iz jako kalnega vira, ko je včeraj gospodu deželnemu predsedniku na Kranjskem pripisoval besede: Spomenik Antonu Auerspergu   žali  čute kranjskega naroda.
Gospod poslanec za Gradec more misliti gotovo le one besede, katere je nekdo govoril pri neki priliki v kranjskem deželnem zboru. Bil sem tačas poročevalec, toraj sem moral jako pazljivo zasledovati obravnavo. Ne zanašam se le na svojo osebo, marveč pričajo lahko vsi moji tovariši v kranjskem deželnem zboru, ki so tukaj v zbornici, in priznati morajo, da kranjski deželni predsednik ni govoril onih besed. Nasprotno je odločno obsodil obžalovanja vredne dogodke o priliki Grlinove slavnosti.   Rekel je le to, da te de-
237
nionstracije niso veljale Anastazija Griinu, niti njegovemu spomeniku, temveč ljubljanskemu „turnvereinu", ki v Ljubljani pri slovenskem prebivalstvu ni ravno priljubljen. (Tako je! na desni.)
Po tej osebni opazki, h kateri me je prisilil gosp. poslanec Carneri, hočem kolikor mogoče ob kratkem spregovoriti o tej zadevi. Določiti moram naprej svoje stališče in s tega stališča rečem odkrito in naravnost: Dogodke in demonstracije v Ljubljani o priliki slavnosti Anastazija Gruna obžaloval in obsojal sem takoj od začetka.
Gospoda moja! Pustimo osebnosti na strani. Kateri razumen človek si more misliti, da se bo vprašanje, ki izvira iz nasprotja nemškega in slovanskega bistva, reševalo na ulicah ljubljanskih, ali da so take demonstracije dobro sredstvo, da se srečno reši vprašanje? Mislim, da so o tem edini vsi moji brez presodka misleči rojaki, in na naših klopeh bote zastonj katerega iskali, ki bi drugače mislil o teh dogodkih, kakor sem jaz ravno sedaj trdil.
So pa prave posledice, katere so izvajali gospodje z nasprotne strani iz teh obžalovanja vrednih dogodkov?
Nemci v Avstriji slavijo Anastazija Griioa kot velikega, nekateri morda kot največjega svojega pesnika. Čudno je, a vendar je resnica, da je Anastazij Griin kot pesnik v svoji ožji domovini, na Kranjskem, jako malo znan. Ta resnica je tem bolj čudna, ker nekatera njegova pesniška dela, v katerih se najlepše kaže njegov pesniški duh, imajo svoje korenine ravno na kranjskih tleh. Gosp. poslanec vitez Carneri navel je včeraj narodne pesmi Kranjske; opomniti morem na one krajevne podobe, v katerih slavi lepoto Gorenjske, sklicujem se lahko na ono lepo pesem, v kateri izraža svoje spoštovanje manom največjega slovenskega pesnika, svojega učitelja dr. Fr. Preširna. Vendar je Anastazij Griin ne le prostemu narodu malo znan, temveč tudi slovenski inteligenci, kateri se pa ne more odreči, da precej dobro pozna nemško slovstvo.
Poznamo ga v naši deželi le v dvojnem oziru: poznamo ga kot politika in kot grajščaka, posebno iz časov pred marcem, kot politika iz kranjskega deželnega zbora, in tu so pozabili mnogo, kar je mož govoril in storil posebnega na narodno-gospodarskem polji. Nekaj pa je ostalo nepozabljivega — in temu se ne morete čuditi: Ono pretiranje o revščini slovenskega slovstva, katero naš narod ne bo tako hitro pozabil. Kot grajščaka se ga tudi še spominjajo, in gospoda moja, to ni naša krivda, da spomin ni prijeten; ni naša krivda, da nosi podoba veleposestnika grofa Antona Aleks. Auersperga drugačne poteze, kakor bi pričakovali od svobodomiselnega Anastazija Grtina.
Priznam, da vse to more opravičiti in pojasniti, zakaj se nismo vdeležili svečanosti; ne opravičuje pa ne tega, da se je slavnost motila.
Gospoda moja, kdo pa Vam reče, da je bila ta demonstracija obrnena proti Anastaziju Griinu, proti njegovemu  spominu  in  njegovemu  spomeniku ?    Stvar je
jasna. Slavnost se je vršila kot politična demonstracija. Priredili jo niso oni možje, katere smemo imenovati zastopnike nemške stranke na Kranjskem.
Ne, nemško telovadno društvo jo je priredilo, v katerega področje pa take stvari komaj spadajo, in katero, kakor sem uže rekel, pri slovenskem prebivalstvu ni na najboljšem glasu. (Poslanec dr. Foregger: Zarad svojega nemškega mišljenja.)
Prišli so še članki v Vaših časnikih. Spomnim na to, kar so pisali nemški listi v sosednih deželah — gospod poslanec dr. Foregger, ki mi je ravnokar segel v besedo, v zvezi je sam z listom „ Deutsche Wacht" — kaj je bila ta slavnost in kaj so nameravali ž njo. Odkrito so rekli, da hočejo zabiti steber za nemški most do Adrije.
Gospoda moja! Da demonstracija ni nameravala druzega, kakor pokazati urbi et orbi, da je Ljubljana nemško mesto, in slovensko prebivalstvo — uaravnost rečem, da obžalujem — je remonstrovalo, na politično demonstracijo odgovorilo s protidemonstracijo, in to ravno se je zgodilo. To je bil vzrok onim neredom, o katerih je rekel poslanec vitez Carneri: „Na Kranjskem se je kultura prav z blatom ometavala."
Ce pa merite na poznejše, zares otročje napade na spomenik, morem reči, da ne morete za to odgovorno delati slovensko prebivalstvo v Ljubljani.
Se v sanjah mi ne pride na misel, da bi navel tukaj stavek: Fecit is, cui prodest. Toda, prepričani bodite, da slovensko prebivalstvo v Ljubljani ve prav dobro, da take otročarije le škodujejo njegovi veljavi in koristim. Ko bi dobili tega napadovalca, bodite prepričani, dali bi mu dobro razumeti, da slovensko prebivalstvo ni v zvezi s temi dogodki, ki se boje svetlobe, da pa tudi odvrača od sebe vso odgovornost.
In, gospoda moja, kaki potoki obrekovanja in za-sramovaoja so se vlili pri tej priliki na naš narod.
Svetujem gospodom od opozicije, naj bero z veliko previdnostjo poročila svojih listov o kranjskih zadevah. Pokazati hočem, kako se hujska proti nam.
Tukaj imam pred seboj „Neue Freie Presse" z dne 7. julija 1886. Tu se pripoveduje, kako se priganjajo nemški prebivalci mesta Kamnika na Kranjskem, posebno pa uradniki in dalje berem: „Tako so pred kratkim nemškega okrajnega zdravnika v Kamniku" — ime je povedano — „ko se je vračal od bolnika v okolici, kmetje, kakor divji, napadli, pretili mu s kolmi, in le s hitrim begom se je odtegnil nasilstvu". Priznam, da se je ta stvar morala ljudem čudna zdeti in da more vso zadevo pokazati v čadni svitlobi. Kaj je resničnega na tem? Gospod doktor je šel po nesreči mimo krčme ravno v trenutku, ko so nekega prepirljivega gosta drugi pivci posadili na cesto. To se prigodi tudi v čisto nemških krajih. Kaznovani pa je vstal in skušal zabavljajoč priti nazaj v krčmo, da dobi nazaj svoj zgubljeni raj. Doktor pa ni čakal, da bi se stvar končala. Ko je slišal kletev in videl kos, spustil se je v tek in bežal v Kamnik. V svoji domišljiji si je mislil,  da ga ne  preganja le eden,
238
marveč cela četa. Pričela se je o dogodku sodnijska preiskava. Ta je popolnem dokazala, da na gosp. doktorja nikdo še mislil ni, in da je bilo vse preganjanje le sad njegove razburjene domišljije. Preiskava se je ustavila, ker se ni ničesa zgodilo. „Neue Freie Presse" pa se ni zdelo vredno, da bi popravila poročilo, in posledica je bila, da so se tujci lansko leto res ogibali lepega letovišča v Kamniku.
(Dalje prihodnjič.)
245
Govor poslanca Šukljeja
27. aprila v državnem zboru.
(Dalje in konec.)
Vsled takih dogodkov me je v resnici veselilo, da sem v letošnjem nadrobnem poročilu o pravosodnem mi-nisterstvu našel mesto, ki reši po mojih mislih čast Slovencem, posebno kranjskim. Gosp. poslanec Lienbacher je poročal, kako so poskusili na Koroškem s kaznjenci zajeziti hudournike. V svojem poročilu je jako pohvalil delovanje kaznjencev, posebno pa povdarjal, kako vspešno so gasili pri požaru v Kočah. Posebno pa me je zanimalo, kako gorke besede je pristavil poročilu nek poslanec, katerega navadno ne najdem med zagovorniki Slovencev. Ta je poslanec dr. Heilsberg. Povdarjal je, s kakim pogumom in požrtvovalnostjo so kaznjenci gasili, in v resnici, gospoda moja, človeku seže v srce, ko to bere. Kjer nikdo ni mogel več prestati zarad sopara in vročine, prestali so kaznjenci; zavrnili so žgano pijačo, katero so jim ponujali pri delu, da bi ne zamudili rešilnega dela. Komično se glasi, gospoda moja, da so kaznjenci varovali otete stvari — pred tatovi. (Veselost.) Krona je to priznala; 16 kaznjencem odpustili so precej kazni, nekaterim do V/2 leta, vsem drugim se je odpustila poostrena kazen s postom. Gosp. poslanec dr. Heilsberg je mnogo omenil v budgetnem odseku; pristaviti bi še moral, da so oni kaznjenci, oni izvržek človeštva, ki so se iz lastnega nagiba vdeležili rešilnega dela, ki so na tako ganljiv način priskočili na pomoč sodržavljanom nemške narodnosti, vsi brez razločka kranjski Slovenci, oni Slovenci,  katerim v Vaših listih in ža-
246
libog tudi v tej visoki zbornici očitate surovo, slepo, fanatično sovraštvo do Nemcev. Če delajo tako naši kaznjenci, sprideni udje slovenskega naroda, potem lahko s povzdigneno glavo moremo pričakovati sodbe, ki se mora tukaj izreči med slovenskim narodom in njegovimi tožniki.  (Dobro! na desnici.)
Gospoda moja! Včeraj so trdili v generalni debati, kakor je uže na\ada nekaj let, da se zatira nemštvo, prezira nemški živelj in Slovanom v Avstriji daje prednost.
Gospod poslanec vitez Carneri je Vam na svojem potnem robci razgrnil ^obličje poslovanjene Avstrije", in gospod poslanec dr. Menger mu je pošteno prikladal. Ko sem to poslušal, gospoda moja, nisem mogel zatreti želje: Ko bi vsaj moj revni narod moral nekaj časa prenašati ono zatiranje, o katerem so gospodje na nasprotni strani tako ganljivo govorili! (Dobro!) Gospoda, kaj pa naj rečemo mi, katerim se prezira član 19. vsak dan, reči smem, vsako uro? Kaj naj mi porečemo v sedanjem položaji? Zdi se mi, dovolite mi razliko znanega izreka, da je Avstrija postala država nerazumljivosti. Na eni strani so Nemci napovedali ministerstvu boj do skrajnega in ga pobijajo do skrajnega, akoravno jih vlada brani in boža, na drugi strani so pa prezirani in zanemarjeni Slovenci, zvesti pristaši ministerstva. Gospoda moja! Kdor to vidi, mora v resnici priznati, da se v teh prostorih včasi igra »narobe svet".
Ne bom dalje razpravljal teh stvari, ker bomo pri nadrobni debati imeli priložnost, jasno dokazati resnico.
Ker sem uže predolgo tirjal pazljivost visoke zbornice, hočem le ob kratkem spregovoriti o gospodarskem vprašanji. V narodno-gospodarskem oziru tudi sedanje ministerstvo primeroma manj stori za naše dežele, kakor za druge. Moja ožja domovina Kranjska je glede državnih cest gotovo najbolj zanemarjena v celi Avstriji, in ministerstvo Taaffejevo je vsega skupaj dovolilo 29.300 gold. za popravo ceste čez Gorjance, kjer pa so preložili le jeden klanec, in revnih 6000 gold. letos za popravo ceste med Novim mestom in St. Jernejem, če se ne bode godilo hitreje, bodo morda naši vnuki vživali dobrote teh cestnih poprav.
Kaj pa imamo od obrtnega šolstva, za katero stoji v budgetu 1,571.000 gld.? 1000 gld. za strokovno šolo lesne obrtnije v Kočevji, 640 za čipkarsko šolo v Idriji in malenkost 3500 gld. za ves drugi obrtnijski poduk v celi kranjski deželi.
O železnicah niti ne govorim; danes nočem bičati trde tarifne politike, s katero nas tarejo; ne bom sprožil pri tej priliki vprašanja o dolenjski železnici, ki se vije, kakor morska kača; hočem govoriti le resnico, da smo Slovenci, sploh naše dežele, jako malo dobili v narodnogospodarskem oziru pod sedanjim ministerstvom. Kako morejo govoriti pri teh številkah, ki živo govore o ko-nečnem računu in proračunu, o prednosti Slovanov in zatiranji Nemcev, to mi je popolnem nerazumljivo.
Končati hočem in samo kratko še spregovoriti o neki izjavi gospoda poslanca viteza Carnerija.
Gospod poslanec vitez Carneri je včeraj nekako ugibal,  da bi se sedanji gospod ministerski predsednik
rad obrnil na drugo stran ter se je proti temu zavaroval v nekem oziru. Gotovo bi moral ekscelenca Taafte biti tako lahkomišljen, kakor mu je očital poslanec mestar graškega, ko bi se z ozirom na ves položaj v visoki zbornici odločil za kaj tacega.
Res je sicer, in sam priznam, da so v Avstriji drugačne razmere, kakor v drugih konstitucijonainih državah. Trdijo — in temu ne ugovarjam — da prava avstrijska vlada ne more biti sestavljena iz ene stranke, marveč mora stati nad strankami. Naj bo to res! Vendar mora vsaka vlada imeti v tej zbornici zanesljivo večino, da je trdna in trajna, in gospoda moja na levici, morete Vi dobiti tako zanesljivo večino? Oglejte si v Vaših vrstah! Začetkom zasedanja ste se razdelili v „nemško-avstrijski" in „nemški klub". Potem se je razbil „nemški klub", in za Vami v Vašem skrajnem krilu je mala frak' cija (poslanec dr. Foregger: dva), ki vkljub vsem strastnim napadom največjega dela opozicijskih časnikov pro-speva, in, kakor kažejo zadnje dopolnilne volitve, narašča, frakcija, katero vodi gospod vitez Schonerer, ki kleči pred druzimi altarji in povzdiguje oči k drugim svetnikom in ne Vašim.
Tako se Vam godi v opoziciji, in človek bi mislil, da najložje zjedinite različne nazore v opoziciji, ker je Vaše delovanje edino le negacija in kritika. In če se Vam tako godi v opoziciji, kako bi se Vam godilo, ko bi bili kot večina podpora vlade?
In na drugi strani večina? Kolikrat ste ji uže pro-rokovali razpad! Kolikrat ste uže govorili, kakor včeraj gospod poslanec vitez Carneri, da je prt prerezan med Cehi in Poljaki! Ne vdajte se takim iluzijam! Tudi med nami so nasprotja, to priznam. Toda skupen namen nas druži. Vemo, da se borimo vsi za enake pravice vseh narodov v Avstriji, da se potegujemo za obstanek in razvoj zgodovinskih in političnih posameznosti države, kar je pravi poklic avstro-ogerske monarhije. V odločilnem trenutku bodemo skupno hodili, in upam, skupna zmagali, akoravno so med nami male razlike. Taka večina more podpirati vlado, če ni njenim idejam naravnost sovražna. Mislim, da se je sedanja vlada o tem prepričala. Nevarnost bi nastala sedanji vlad1", ko bi se izneverila svojim načelom, ko bi zatajila svoje pravilo, s katerim je stopila v življenje; ko bi morali spoznati avstrijski narodi, da vlada ž njimi ne misli resno in jih hoče nasitovati z lepimi in praznimi obljubami, ne pa z dejanji.
Gotovo največji zgodovinar vseh časov. Leopold pl. Ranke, zapisal je nekje misel: „Svet vladajo absolutne ideje." S tem je obsodil polovičarstvo in nedoločnost-Ker sem prepričan, da vlada spozna položaj in se hoče ozirati na potrebe ter spolniti opravičene želje avstrijskih narodov, sklenem svoj govor in bom glasoval, da preidemo v nadrobno debato. (Pohvala in ploskanje na desnici. — Govorniku čestitajo.)