Januš Golec; Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe 2 Haložanu je tekla kri iz ust, bil je nezavesten in je dajal komaj z votlim grgranjem znake, da mu še niso čisto izbrcali duše Cirkovčani v gostilniški sobi. Dobrodušni Gašper je odnesel hudo poškodovanega za škedenj. Zbral je krog sebe svoje sinove ter dve hčerki. Otroci so ubogali očeta in so spravili v noči ranjenega na svoj skromni dom v Rošnji. Položili so ga na posteljo, ga razpravili, mu obvezali rane in omakali glavo, dokler ni odprl oči in oznanil s hvaležnim pogledom, da se zaveda oskrbe pri dobrih ljudeh. Fotograf in ponarejevalec Potočnikovi so tako vestno skrbeli za slikarja, da se je izlizal primeroma kmalu. Kakor hitro je zapustil posteljo, se je že tudi upal ven na sonce, ki ga je čisto pocelilo še na znotraj. Sicer zgovorni Haložan je bil na Potočnikovem domu prav redkih besed. Domačim je zatrjeval, da se jim bo skazal hvaležnega, ker zna nekaj več kakor slikati kmečke sobe in pleskati stare križe. Stari Potočnik in njegovi odrasli sinovi so kar žareli radovednosti, kaj neki jim hoče dati uboga haloška para, ko nima ničesar drugega ko z barvami pocokani ceker, par ravnil, čopičev, nekaj piskrčkov za barve ter vedno skrbno zaklenjeno črno škatlo, katero čuva liki punčico v svojem očesu in je še ni odprl vpričo drugih. Moškemu spolu na neznatni Potočnikovini je bil slikarček ljub in drag. Mati in gospodinja Potočnica je bila večkrat napram možu Gašperju mnenja, da je prišepala ter se prikradla z Drašekom iz Leskovca pod Potočnikovo streho nesreča. Njej se je že tolikokrat sanjalo o kalni vodi, ki zaliva ter ogroža njihovo domačijo. Gašper se je smejal ženskemu praznoverju in bil prepričan v dno duše, da tujec ne bo pobegni] od hiše kakor pes s fureža. In res! Lepega dne je odklenil čisto poceljeni Draša črno škatlo. Potegnil in privlekel je iz nje napravo, kakršne Potočnikovi še niso videli. Razvrstil je vso Potočnikovo družino pred hišo. Postavil se je pred razporedene z zabojčkom na stojaiu. parkrat mahnil z roko, se zahvalil in obljubil, da jim bo podaril čez par dni njihove obraze in telesa na lepem papirju. V noči ie /.n^.fr] oi<nn ra štibelcu, prižgal leščerbo z rdečim cilindrom ter nekaj izpiral. Drugi dan je steklo osušil in že se niso mogli Potočnikovi načuditi, kako jih je Drašek resnično take, kakršni so, pričaral na papir. Opisano je bila prva fotografija v Potočnikovi hiši. Vsi so zazijali od začudenja, le mati je trdila, da je takole slikanje na hitro roko v zvezi s sarnim bognasvaruj! Gašper se ni zmenil prav nič za gospodinjino opazko. Haložan je celo fotografiral vsakega člana družine posamič. Ko je imel vsak svojo sliko v molitveniku, je prosil Drašek gospodarja, naj mu posodi za nekaj dni desetak, katerega mu bo vrnil nepoškodovanega in če Bog da — s številnim spremstvom. Hišni gospodar Gašper je bil uverjen, da je slikar pravi čarodej in mu je oskrbel bankovec. Po izročitvi denarja je moral gospodar obljubiti za vso hišo slikarju, da ga bodo pustili dober teden čisto pri miru v svoji čumnati. Po enem tednu se bo lahko prepričal in gledal Gašper na lastne oči, kakemu dobrotniku je izkazal samarijansko usmiljenje. Gospodar je verjel ter storil, kar mu Je velel tujec. Po zagotovljenih dneh je imel nazaj desetak z obljubo, da sledi nagrada za gostoljubje v nadaljnih štirih dneh. Drašek je bil mož-beseda. V napovedanem času je stisnil Gašperju v roke šop čisto novih desetakov, ki so bili za las enaki onemu, kateri se je mudil par dni pri slikarju na posodi. Oče je strmel, gledal debelo in nikakor ni mogel verjeti, da bi naj bila njegova last tolika vsota. Haložan je potegnil starega za seboj v zastrti štibelc. Moža sta se pogovarjala dolgo za zaprtimi vrati. Ko je stopil kočar Gašper v beli dan, je bil spremenjen v obraz. Počutil se je srečnega in silno močnega. Velel je ženi postreči tujcu z vsem, kar premore za enkrat še revni Potočnikov dom. Prvi ponarejevalčev učenec Andrej Hvalec iz Leskovca je ostal še dalje časa pri Potočnikovih. Pogostokrat je prihajal in se vračal ob vsakem času. Kod je hodil in kje se je mudil, ni znal nikdo. Stalno se je preselil z vso svojo ropotijo v štibelc, katerega je tako skrbno zaklepal, da ni smel nikdo niti pri oknu vanj pokukati. Le tuintam je stopil z vedno bolj zagonetnim slikarjem v skrivnostno izbico oče Gašper. Z njim sta imela daljše razgovore, o katerih ni črhnil stari dalje časa snikomur niti besedice. (Dalje prihodnjič)