Edo Roblek
KOLJCOV, MURN IN LJUDSKA PESEM
Koljcov in Murn se srečata marsikdaj, arteški vodnjak, iz katerega zajemata studenčnico, je pa ljudska pesem. Koljcovu je bila prav ljudska pesem —• ruska in ukrajinska — prva učiteljica. Tudi slovenski rod modeme je zrasel v času, ki je imel še posebno v časteh ljudsko ustvarjanje. Vemo pa tudi, s kakšnim navdušenjem je ta generacija prebirala rusko in ukrajinsko ljudsko poezijo. Silva Trdinova piše, da je Murnu bral ruske ljudske pesmi in ga navduševal zanje Kette (Disertacija XV). V AZ so ohranjene tudi Župančičeve pesmi »iz ukrajinščine«. Torej jih je Zupančič moral brati vsaj že 1895, in če ne prej, jih je imel Murn v rokah v prvi polovici 1897, kakor priča njegovo pismo Abramu 6. VI. 1897.
Prve pesmi z ljudsko motiviko zasledimo pri Murnu že med najstarejšimi ohranjenimi (Ne maraš šopka, ljubica, Povej idr.) in odtlej se je vračal pesnik marsikdaj k temu izviru vse do zadnjih dni. Zlasti zanimive so v tem pogledu Povej, Narodna pesem (Kaj pravite, kaj pravite). Glej, trdosrčna deklica in Na holmcu, ki imajo svoje sestrice pri Koljcovu, a se da bolj ali manj dokazati, da sta oba pesnika posegala po motive v neizčrpno ljudsko zakladnico. Samo pri Murnu je vprašanje, ali v slovensko ali v rusko.
Iz zadružne dobe (ali pa celo iz 1895) je Narodna pesem. Zgodnji čas nastanka te pesmi že vnaprej izključuje misel, da bi ta motiv posredoval Koljcov. Po drugi strani pa trdi Trdinova, da je prav ta motiv eden dokazov, da je sledil Murn domači ljudski pesmi: »Ljubezen do vsega narodovega ga je približala narodni pesmi — ruski (Ukaz, Moji Maruški) kakor domači (Narodna pesem, LZ 1897, 583)« (LXIII). In še to: v DS 1899, 274 je objavil Zdenčan Narodno pesem, ki opeva isti motiv. Primerjava njegove s pesmijo Koljcova Ljudi dobrye, skazite kaže, da je zgled našel pri Rusih — Štrekelj ga namreč ne pozna. Zdenčan je dobil motiv morda le v drugi .varianti kot Koljcov. Zdenčan: Oh povejte, ne tajite, / vi neusmiljeni ljudje! / Kam odšel je dragi z doma. / Dejte, kje ga najdem, kje? // Ce znabiti drugo ljubi, / name pa ne misli več? / Ne, ne, to pač ni resnično, / da mu nisem v čislih več. // Ce je šel za temne gore, / pa jih prehodila bom, / in za njim globoke vode / rada prebrodila bom. // Ce je šel v dežele tuje / moje sreče verni drug, / kam naj idem, mi povejte! / Li na sever, li na jug? // Naj pustim, domače kraje, / grem naj onostran zemlje, / v novi svet bom pohitela / čez neznano mi morje. // Morebiti položili / ste v žemljico ga hladno? / Vi molčite? Kaj tajite? / Kaj me gledate mračno? // Vsaj povejte, kje ga krije / črne zemlje grob teman, / da mu ga kropim s solzami, / da krasim ga dan na dan. — Koljcov: Ljudi dobrye, skazite, / ljudi dobrye, ne skrojte! / Gde moj milyj? Vy molčite? / Zluju tajnu vy hranite? // Za daljokimi Ib gorami / On živjot odin, toskuja? / Za step jami, \h za mor jami / sčastliv z novymi druzjami? // Vspominaet li poro j u / Cbja ljubovb k nemu do groba, / IIb zabyv menja, s drugoju / Svjazan kljatvoj vekovoju? // IIb už rannaja mogila / Prinjala ego v obbjatbja? / Cbja sleza ego kropila? / Cbja duša o njom grustila? // Ljudi dobrye, skazite, / Ljudi dobrye, ne skrojte! / Gde moj milyj? Vy molčite? / Zluju tajnu vy hranite?
Skupen ni le osnovni motiv, ko dekle sprašuje ljudi (pri Koljcovu dobre, pri Murnu hudobne, pri Zdenčanu celo neusmiljene), kam je odšel njen dragi
208
in ali res ne mara zanjo. Sorodnosti med Zdenčanom in Koljcovom so še globlje. Murn se je v podrobnostih oddaljil od Koljcova in najbrž tudi od pramotiva. Njegova pesem izzveni kot nekak nasprotujoč odziv v tem pomenu ali pa obstaja ta prapodoba že v ljudski pesmi in jo je Murn le prepesnil.
V približno istem času je Murn zapisal tudi pesem Povej in Glej, trdosrčna deklica (začetek 1896). V prvi se dekle obrača k ptičku, naj zleti k njenemu dragemu in mu naroči, naj se vrne k njej, ko ga njeno srce tako želi. Slovenska ljudska pesem (upošteval sem predvsem SNP II) tega motiva nima, najdemo ga pa pri Koljcovu. Preprosti stil, personifikacija, nagovor kažejo že poleg samega motiva, da sta se oba naslonila na ljudsko pesem. Sorodnost med pesmijo Ty ne pojb, solovej in Murnovo Povej je prav v vodilnem motivu. Tega postavlja Koljcov v nekak zanj značilen okvir — v tem primeru gre za fantovo prošnjo ptičku, naj odleti k njegovi »devici« —¦ ki ga sestavljata prva in zadnja kitica; zadnja, ki je prvi enaka ali pa vsaj močno sorodna, ima v tem primeru namen, da poudari glavno misel v pesmi (prim. tudi Ljudi dobrye, skazite!).
Tudi pesmi Glej, trdosrčna deklica in Dva proščanija imata skupno črto. Dekle je izgubilo oba fanta, prvega ni maralo in ga prav zdaj, ko jo drugi zapušča, neso k pogrebu. Po obeh ji je hudo, po drugem še bolj kot po prvem. Tudi tu oba pesnika uporabljata nagovor.
Poleg notranjih razločkov med »narodnimi pesmimi« Koljcova in Murna skoraj izključuje morebitno misel, da bi našemu pesniku že v zadružnih letih mogel posredovati to motiviko Koljcov, tudi Mumova izjava v pismu Gregor ki avgusta 1897, kjer pravi: »Poprijel sem se Koljcova. Zdaj šele mi ugaja. To ti je nekaj; no, jaz ga stavim v liriki — z malimi izjemami seveda — celo nad Puškina.« Toda to je vsaj poldrugo leto od nastanka teh pesmi. Zato z večjo ali manjšo upravičenostjo lahko domnevamo, da je Murnu tako kot Koljcovu posredovala te motive ruska ali maloruska ljudska pesem.
Za ljudski motiv, ki sta ga oba pesnika uporabila za izraz lastnega hrepenenja — ki pa spričo svoje metamorfoze ne kaže več na svoj izvir — sta pri Murnu značilna pesem Na holmcu (iz poslednjih dni), pri Koljcovu pa Pridi ko mne. SNP pozna en sam zapisek tega motiva, ki pa je izšel že po pesnikovi smrti (SNP II — 6. decembra 1901, iz kajkavskega Vrbovca): »Pridi, kadar vsaka duša s svojo dušo spi« (št. 1717). Res pa je, da je motiv vabljenja znan vsaj v južnih delih Slovenije (prim. pesmi v SNP št. 1711—1715, 1718 idr.). Da je motiv vabljenja doma tudi na vzhodu, kaže Koljcov v pesmi Pridi ko mne, kjer mu je pa dal čisto svojo podobo. Še najbolj verjetno je, da ga je Murnu posredoval iz ruske ljudske pesmi Koljcov.
Poezijo Koljcova in Murna približujejo tudi nekatere oblikovne sorodnosti, ki sta jih prevzela od ljudske pesmi. Zlasti v prvem času je v Murnovi pesmi polno stilističnih prvin ljudske poezije (inverzija, geminacija, personifikacija, nagovor, ljudska epiteta). Oba tudi najraje rabita 3- ali 4-stopično 4-vrstično kitico (pri Koljcovu 64% vseh pesmi, pri Murnu čez 70%). Poseben čustven učinek pa imajo pri Koljcovu in pri Murnu medmetni začetki verza ali pa vrinki vzklikov v verzih. To pozna tudi ljudska pesem, a pri obeh pesnikih je ta raba relativno pogostejša in zanju značilnejša (v Strekljevih SNP ima od dobrih 8000 pesmi z variantami vred približno 200 tak začetek, pri Murnu se — vseh je nad 400 — začenja samo z »Ah« 24 pesmi — prim. Trdinova LXIX).
Sredi mirnega premišljevanja se pri Koljcovu nepričakovano oglasi bolečina in prav vzklik (Oh! Ah! Uvy!) mu služi za prehod v temno razpoloženje.
209
Po navadi je to nekak začetek poante v pesmi. Tako na primer starček premišljuje o tegobah starčevskega življenja, pa se mu porodi spoznanje, da ni poti nazaj, in to misel uvede pesnik z vzklikom: No uvy, net dorog k nevozvrat-nomu (Pesnja starika). Ali v pesmi Kosec spet nepričakovano spoznanje, ki ga uvede vzklik: Oh, v nescastnyj denb, v beztalannyj čas / Bez soročki ja rodilsja na svet! — Pri Murnu pa niso ti medmeti samo znamenje temnega razpoloženja, ampak sega njihova klaviatura od tod tja do najpreprostejšega, fantovsko veselega počutja.