40G
Anton Medved: Ob sestanku.
A njemu ne smem postati, ker neem onesreiti dobrih stariev. Pa ko bi tudi smela, ali se mi ni Leontina zarotila, da ne bova drug drugega? Ona si ga tudi eli, zato rti mene; sovratvo in ljubezen sila teh dveh tako razlinih si ustev je jednaka. Da bom tudi utila njeno sovratvo, pravil mi je notranji glas.
Zdrgetala sem od bolesti in bojazni. Torej odpovedati se Odilu? Pod odejo postelje za-grebem si lice, da zaduim jok, ki je stresal moj ivot.
V jutro nisem mogla vstati. Noge me niso nosile, in glava, teka ko svinec, gorela je v neznosni vroini. Slabe so loveke moi, le z velikim naporom se ustavljajo udarcem nezgode; koliko slabeje so ele moi ibke deklice, navajene hoditi samo po gladkih stezah ivljenja!
Obolela sem. Priel je domai zdravnik, dal moji bolezni dolgo latinsko ime ter majal z glavo. Bolezen ni kmalu ponehala, dasi so moji do piice ravnali po zdravnikovih naredbah.
Poklicali so drugega znamenitejega zdravnika. Ta pa je nael moji bolezni zopet drugo udno ime, postal je zamiljen in se izogibal vpraanju mojih neutolaljivih stariev. Najbr me je bil e zapisal na oni svet, a ni hotel z resnico na dan.
Bolezen ne da bi pojemala, e shujevala se je; nihe ni prav vedel, kaj mi je; videli so samo, da hiram dan za dnevom. Jaz pa sem prav dobro vedela, kaj mi je. Kakor v sanjah sem opazovala alostne obraze okoli sebe.
Neki dan se mi je dozdevalo, da vidim na materinem obrazu hudo bolest in pobitost. Tudi
me je Ijubkala nenavadno iskreno. V mojem srcu vskipi nenadoma vroa otroja hvalenost in zaupnost.
Mati, mati!" zakliem presunjena, koga bodete ljubili, ko mene ve ne bo:1 Pogreala me bodeta vi in oe, oh, mnogo bolj pogreala, nego bi ." Sredi stavka obtiim osramoena.
Mati", nadaljujem polglasno obotavljaje se, zardelo lice pa skrijem na nje prsih, mati, ko bi vi in oe hotela, ne bi umrla, ne, to vem za gotovo! Morala bi se sicer od vaju loiti, a ne za vedno; videla bi se lahko vsako leto.
Pa kaj blebetam - saj ni mogoe, zgoditi se ne more , oe ne bi nikoli privolil", pristavim brezupno.
Mati me presunjena pritisne v svoje naroje in z ono neno, udovito ljubeznjijo, ki vse premore in ki je dana posebno materam, izvabi mi mojo srno tajnost.
Naposled me potolai in obljubi, da hoe biti pripronjica pri oetu ter pozvedeti, ali tudi Odilo misli poteno z menoj. A samo umreti, umreti ne smem.
Dosegla je pri oetu, esar bi ne bile dosegle niti moje, niti Odilove pronje; pa tudi jaz sem drala besedo: nisem umrla, temve ozdravela v nekaterih dneh.
Ko mi je drugi dan mati oznanila, da me bode Odilo obiskal, ker sem e njegova obljubljena nevesta, bilo mi je, kakor e bi kdo novo ivljenje vlil v moje oslabelo telo.
(Dalje.)
Ob sestanku.
(Drju. A. V.)
o. da si zopet tukaj, draga dua, Po dolgih letih trudov in skrbij! O da te zopet gleda in poslua Prijatelj tvoj iz lepih, mladih dnij!
Kako izrazil ustvo bi globoko, Ki v srcu mojem razigrava zdaj, Odkar je roko mojo s tvojo roko Spojil naposled najin rodni kraj!
Minulo sedem let je dolgih, trdih Od tonega slovesa, mili drug. Umiral cvet je po doleh in brdih In ptice plule so tedaj na jug.
Na jug si njimi tudi ti odhajal Zajemat vije vede v veni Rim, In ko si zadnji roko mi podajal, Kaj takrat jaz sem util, naj molim.
In naj molim, da s taboj so odnesli Valovi morski meni mnogi up; Zagrabil sam obe- sem teki vesli, V ivljenja vrgel se mete in hrup.
In gledal sem, kako pred mano gine Za zvezdo zvezda brez utrinka v no, Kako temne se jasne visoine, im bolj divja valov srditih mo.
Mrtva sem nael srca v prsih ivih, Mrtva za vse, za kar sem gorel jaz. Na pokopanih upih ukanljivih Prevaran zdaj poveam svoj obraz.
A naj molim! Ti zopet si ob meni, Ti lepe mi budi spomine vsaj Na ase, ko v pomladi sva zeleni Naprej strmela srena in nazaj.
Gojko: Pripovedka o bedastem carju. Anton Hribar: Biserji. 407
Mladostnih lic sva pela, src e mlajih. Zdaj vrnil si se k meni k mou mo. Jaz slutim: ali nisi v ptujih krajih Okusil tudi trnja ve kot ro?
In ali nisi to dobil spoznanje, Da sleharn sen le kratko mami nas ? Da klie nas ivljenje na dejanje, Dejanje resno, kot je resen as?
Ljubezni vnovi ti ne bom prisezal; Rodil je naju jeden rod in kraj. Mladostni sen je naju nekdaj vezal, Dejanje moko naju vei zdaj!
Da le si zopet tukaj, draga dua, Po kteri hrepenel sem tolikrat! Da le te zopet gleda in poslua Prijatelja prijatelj, brata brat!
Anton Medved.
Pripovedka o bedastem carju.
Hej, dervi sveti, v raj mi glej, Kaj prorok dela zdaj, povej !" In dervi sveti zre v nebo Pa carju govori tako: Ba kave ao pije zdaj!" 1 nama prineso je naj!""
Ne ve-li, car, da si bedak?
Ne ve, da dervi je lisjak?
Hej, dervi sveti> v raj mi glej, Kaj prorok dela zdaj, povej!" In dervi sveti zre v nebo Pa carju govori tako: Ba Alaha zahvalil je In ibuk si zapalil je." I midva ga zahvaliva In pipe si zapaliva!" "
Ne ve-li, car, da si bedak? Ne ve, da dervi je lisjak?
Hej, dervi sveti, v raj mi glej,
Kaj prorok dela zdaj, povej!"
In dervi sveti zre v nebo
Pa carju govori tako:
Ba sredi ravnega polja
Konjia vranega igra."
e osedlan, e obrzdan
Stoji pred carjem konji-vran.
V Arabiji se je rodil,
Iz njenih vod je ilost pil,
In brz je, kakor veter njen,
In kakor solnce nje, ognjen. A, dervi, ti, ki svet si mo, Konjia tega jezdil bo. Zato, da tebi prednost dam, Naj za-se osla osedlam !" " Dervfa nosi il konji, No carja, oh pa siv osli!
Ne ve-li car, da si bedak? Ne ve, da dervi je lisjak?
In sredi polja plaen, tih, Kranski srea ju menih. Hej, pop poboni, v nebo glej, Kaj dela Bog, ti zdaj povej!" Kako, kako menih drhti: Oh to mogoe meni ni!" Kako, da ne, saj dervi ta, Kaj dela prorok, vedno zna!" " A, to je tisti car-bedak, To tisti dervi je lisjak! Menih se spomni, zre v nebo, Pa carju govori tako: Ba skoz linico neba Mi zre v dolinico sveta. In njim vsi nebeani zro In glasno, glasno se smejo, Ker nosi dervia konji, A carja, carja siv osli!"
Zdaj ve pa, car, da si bedak! Zdaj ve, da dervi je lisjak!
Gojko.
Biserji.
11. 13.
JJedak je, ki v enske se pravde zapleta, Nektero drevo vsako vigred je v cvetju,
Ker enska z metlo in z jezikom pometa. A sadja ne daje ob vsakem poletju.
12. Neumen je, ki kai upa, Ker redko kaa je brez strupa.
14. Ko ljudje bi ni ne spali, Kdaj pa bi tatovi krali?
Anton Hribar.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si