JUBILANT
PROFESOR EMIL ŠTAMPAR — S E S T D E S E T L E T NIK
Dr. Emil Štampar, redni profesor za zgodovino tirvaške in srbske književnosti na ljubljanski iilozoiski fakulteti, v letih 1960 do 1962 tudi njen dekan, že dobri dve desetletji živi in dela med nami. Zato je prav, da se ob tej prvi jubilejni zarezi pazljiveje spomnimo dela, ki ga od leta 1950, ko je prišel za docenta z zagrebškega vseučilišča, opravlja na naši univerzi, in ki ima svojo tehtno pedagoško, znanstveno ter splošno kulturno vrednost.
Emil Štampar je prišel iz solidne Barčeve literarnozgodovinske šole, ki je bila še šola notranje umirjene in uravnovešene metodologije. Zmogla je ravnovesje med poziti-vistično analizo in širokopotezno sintezo, med sociološko in estetsko oznako slovstvenih pojavov, med nevtralno eksaktnim in notranje zavzetim, esejističnim jezikom. Štampar je te lastnosti uspešno nadaljeval in jih marsikdaj dopolnil s postopki novejših opazovalnih metod. Tako mu je v predavanjih in razpravah vedno znova uspelo priti do lepo zaokroženih poitretnih študij, za strokovnjake zanimivih, privlačnih pa tudi za širši krog bralcev. Univerzitetni študij hrvaške in srbske književnosti je razširil na najnovejša poglavja, celo na neposredno sodobnost, in njegova zasluga je, da je med našimi mladimi slavisti zanimanje za tekoča dogajanja v sosednjih jugoslovanskih literaturah razmeroma zelo živo. Uspelo mu je uvesti lektorat za makedonski jezik (ob književnosti), za predavanja hrvatskosrbskega jezika pa je znal pridobiti tudi odlične lingviste. Tako je bistveno izpopolnil ljubljansko jugoslavistiko.
Stamparjevo publicistično delo je obsežno. Najvidnejše znanstvene razprave in študije so nastajale ob naslednjih imenih: Josip
Eugen Tomič (disertacija 1938), Josip Kozar ac, Silvi je Strahimir Kranjčevič, Ksaver Sandor Dalski, Ivo Vojnovič, Ivo Andrič, August Cesarec, Ivan Go-ran Kovačič in Njegoš. Gre za prispevke, ki sodijo v vrh hrvaške literarne zgodovine, in sicer tiste njene smeri, ki je po naravi svojega dela najmanj hrupna in zato včasih tudi premalo upoštevana. Posebno novatorsko vrednost ima njegova razprava Suvremeni hrvatski roman (Slavistična revija 1956), ki je prva temeljiteje pripravljena in celovitejša razprava na to temo. Obnjo sodita še pregleda novejše hrvaške drame in novele (obj. v Jeziku in slovstvu 1956 in 1961/62). Z referati je nastopal na mednarodnih slavističnih srečanjih ali kongresih (Beograd 1955, Moskva 1958, Sofija 1963) in na neštetih domačih strokovnih zborih. Najbolj viden sprejem je doživelo njegovo moskovsko predavanje o odmevu ruske revolucije 1. 1905 pri pesniku Kranjčeviču.
Poseben kulturni pomen ima Stamparjevo »posredniško« delo, ki je večstransko in se ga tu lahko dotaknemo samo površno. S spremnimi študijami in skrbnimi komentarji je opremil več prevodov v slovenščino (Kranjčevič, Kozarac, I. G. Kovačič idr.), z eseji pa je slovenskim bralcem predstavil celo vrsto novejših avtorjev, kot so Dragutin Tadijanovič, Slobodan Novak, Ranko Marinkovič, Miroslav Feldman, Miodrag Bulatovič idr. Tudi prispevki o slovenski književnosti in slovstveni vedi imajo v njegovi publicistiki svoje mesto.
Ob šestdesetletnici mu želimo mnogo zdravja in moči za njegovo nadaljnje delo, pa dobrega počutja med nami.
Boris Paternu Filozofska fakulteta v Ljubljani
257