64
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.
                                 
Nova cerkev in nova šola v Šentjanžu.
Hvala, komur hvala ffre.
Med Sentrupertam in Radečami je Sentjanška dolina. Okoli in okoli je s hribi obdana. Samo od ene strani po tesni luknji vozka cesta pelje do nje. Hribov sončnata stran je gorica, osojna pa hosta. Dolina je s hribci posuta. Sleherni hribic ima svojo vas. Po hribcih so njive težke zemlje, kakoršne ljubi pšenica, travniki pa leže po dolinah. Sred doline na prijetnim hribcu stoji farna cerkev. V nji se že odnekdaj časti sv. Janez kerstnik. Stara cerkev je bila pred 94. leti še po-družniška cerkev Sentruperške fare. Bila je majhna in zapušena; bolj kakošni kleti kakor božji hiši podobna. Okrog in okrog je bila z visokim zidam obdana. Za zidam so bile kleti za vino. Pač žalosten pogled za faj-moštra in farmane! —
Rajnki gosp. fajmošter, Miha Zelišar so si zadnje leta svojiga življenja prav veliko perzadevali, de bi bili novo cerkev postavili. Veliko so zarad tega pisarili, in veliko imeli s farmani opraviti. In res so tako deleč pergnali, de jim je bilo pervoljeno, novo cerkev zidati s pomočjo patrona, gosposk in farmanov. Tode niso je vidili. Se komaj so stranske zidove postavili, jih je Bog k sebi poklical. — Pač čudna je bila za njih nastopnika, zdajniga fajmoštra, gosp. Ignacja Ciglerja, v takih okolišinah faro nastopiti. — Službe božje ni bilo kje obhajati. Šole ni bilo. Farovž majhen in ves opušen. Mež-narija in druge poslopja so lezle na kup. Pa serčno in goreče so se poprijeli dela, in v nekolikih letih je bilo storjeno s pomočjo vnetih in vbogljivih farmanov, kar so trije rodovi zanemarili. Zdaj stoji per Šentjanžu lepa, nova farna cerkev. Namesto visokiga zidii in kleti za vino , je na dveh straneh cerkve velik prostor. Nemalo od cerkve je nova šola. Pokopališe na bližnjim hribcu ležeče je z zidam rezaniga kamnja obdano. Nova ura v turnu teklja in farovž , desiravno premajhen , je vnovič popravljen. V cerkvi je zunej orgelj vse novo. Sam veliki oltar velja 1000 gold. —
(Konec sledi.)
68
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.
Nova cerkev in nova šola v Šentjanžu.
(Konec.)
Velikrat so mi gosp. fajmošter in drugi ljudje pravili, de so Sentjanci s tak6 gorečnostjo delali, de si je človek mislil, de so tisti kristjani od smerti vstali, ki so nekdaj toliko gora naše domovine s cerkvami olepšali.
Še moram povedati, de so za oltar Matere Božje pobožne Šventjanške matere denarje zložile. Anton Ar-man iz Cešnjic, pervi ključar, je poldrugo leto brez plače večidel per cerkvi delal. Lepo lampo je omislil Andrej Zupan iz Cešnjic. Andrej Flejs, po domače Trebljan iz Dvora, je kupil veliki svečnik, Pankraci Pečnik iz Ovseniga, drugi ključar pa dva majhna. Fantje so napravili lepo ogrinjalo fvelum), dekleta nekaj masne obleke, dva fanta pa nove masne bukve. Rihtarji in njih pomagači so pridno denarje pobirali in na delo napovedovali. Vsi kmetje so se možko obnašali , in vse sklade do zadnjiga vinarja odrajtali. De z eno besedo rečem: gotovo ga ni odrašeniga človeka v fari, kteri bi bil tako siromaški, de bi ne bil z denarji in z rokami k cerkvi kaj perpomogel.
Pa še komaj je bila cerkev v štirih letih po večim obdelana, so se že gosp. fajmošter, prepričani, de je kmetiškim potrebam permerjena šola v fari za cerkevjo naj potrebniši reč, s farmani pogovarjali, kako de bi se dala šola vpeljati. In 1841. leta so jo farmani z ravno tako gorečnostjo, kakor pred cerkev, čisto iz svoje moči postavili. Rokodelci so zaslužili per šoli čez 1000 gold., drugo so pa vse farmani dali in storili.
Šola ima dosti prostora za 60 — 70 šolarjev, učitelj (šomašter} ima pa dve čedni stanici. Učitelju, kteri jim tudi orgla, in cerkovniku dajejo v biro. Bira sicer ni vganjena, pa vender znese, če jim je učitelj le ko-likaj po volji, z vsim vkup, kar ga tudi od stole doleti, dobre mere 200 gold. Šolski denar ni vpeljan, ker stara skušnja uči, de otroka m šolo za per a. —
Ceterto leto je že, kar se je v Šentjanžu šola začela. Vsako leto, eno k drugimu, jih hodi v šolo ob delavnikih po 45, ob nedeljah in praznikih pa po 50 otrok obojiga spola.
Nedeljska šola je za vsako faro prav koristna. Va-njo pridejo otroci, ki ob delovnikih zavoljo tega nemorejo v šolo hoditi, ker imajo predeleč, in tisti že nekoliko od-rašeni, kteri po kaki nerodnosti niso v pravim času ob delavnikih v šolo hodili.
Sentjanski otroci so za uk prebrisane glave. V šoli so pa prav tihi, pazni in vbogljivi.
Desiravno so morebiti po okoljnih farah bolji šole, kakor je Šentjanška, mi vender Šentjanška zavoljo treh
reči posebno dopade: 1) de se otroci posebno v domačim jeziku podučavajo; 2) de starši tudi deklice v šolo pošiljajo; nekteri kmetje nočejo razumeti, de je deklicam tudi šolskiga nauka potreba; 3) de otroci ne hodijo razster-gani v šolo, kakor se semtertje vidi, ampak praznično oblečeni; kar tudi šolo nekako bolj praznično stori ter otroke k pazljivosti vnema.
Ko so pa Šentjanci 1842 šolo zgotovili, niso še jenjali od dela; temuč so v pretečenih treh letih še po-kopališe z zidam rezaniga kamnja obzidali, novo turnsko uro napravili, skorej vse podružniške cerkve nekoliko olepšali, in za nameček per novim zidanim mostu, na dve kervini, ki gaje komisija lani čez Ilinco delala, vso tlako brez besedovanja storili. Ker so Šentjanci že toliko storili, smemo upati, de njih gorečnost ne bo pred jenjala, kakor takrat, kadar bo vse storjeno, kar še manjka; de se jim ne bo treba ptujcov sramovati, ki se bojo čez kaj časa po veliki cesti skoz Šentjanž k železni cesti vozili.
v
Res je,! veliko so Šentjanci terpeli, predenj je bilo vse to storjeno, zdaj jih pa tudi močno veseli delo njih rok. Marsikteriga sim slišal takole govoriti: „res velikrat je bilo treba v mošnjo seči, predenj je bilo vse storjeno; pa hvala Bogii, vse smo že davno pozabili. Kar smo v denarjih dali, je nam ljubi Bog vse nekako z dobrimi letnami povernil. Nič siromaški nismo, desiravno je bilo veliko skladov. Kar smo kmetje dali, so pa večidel domači rokodelci zaslužili. Zdaj smo pa vsi veseli lepe cerkve, nove šole in drugih novih reči. Še clo tisti so zdaj zadovoljni, ki so včasi kaj godernjali, ker so se za mošnjo bali".
Ce človek premisli, de je k vsem tem rečem treba bilo veliko tavžentov in veliko žuljev, in de so vse drugo farmani čisto iz svoje moči napravili, zunaj tega, kar so jim k cerkvi patron in gosposke perpomogle; mora spoznati, de so Šentjanci z deli pokazali, de so za božjo čast in srečo svojih otrok vneti farmani in svojim gosposkam pokorni kristjani. Dali so pa tudi lep izgled drugim zapušenim faram, de cela fara , če tudi ni velika, z združeno močjo pod skerbjo modriga in gorečiga vodnika — veliko premore.                        L. Sevčan.