s, Čandek, V. Leskošek, J, Bras (1996), Ko u Lublan te stiska stiska. Ljubljana: Center
za ponnoč mladim (druga, dopolnjena izdaja).
Zakaj trdim, da je ta knjižica ena najboljših
izdaj na področju »socialne literature« v
letu 1996? Zaradi naslednjih razlogov:
• je prva, edina in najtemeljitejša na po-
dročju, ki ga pokriva: posredovanje življenj-
sko pomembnih informacij uporabnikom;
• raznovrstnih in jedrnatih informacij ne
podaja suhoparno in razvlečeno, ampak
sistematizirano (vse službe se predstavljajo
skozi istih pet osnovnih vprašanj), pregled-
no (vsa pohvala kazalu) in celo na humoren
način;
• gre že za drugo, prenovljeno in dopol-
njeno izdajo, ki ima še bolj racionalno
urejen tekst od prejšnje (izdane pred tremi
leti), kljub temu pa je za trideset strani
tanjša;
• predstavlja kar 39 novih služb, ki v prvi
izdaji še niso bile zajete (ker se niso odzvale
ali pa jih še ni bilo), medtem ko so vse ostale
službe predstavljene s svežimi informaci-
jami (novi telefoni, naslovi, uradne ure,
dodatna ponudba ipd.);
• zajetih in na kratko opisanih je vsega
skupaj kar 86 služb (šestinosemdeset), ki
so vse samo v Ljubljani (!);
• ima genialne ilustracije (avtor: Ton
Ton);
• denar za izid je bil nacopran zgolj z
donacijami, nihče ni vzel nobenega hono-
rarja, dobi pa jo lahko vsakdo, ne da bi mu
bilo treba kaj plačati;
• natisnjena je kar v 3.500 izvodih, ki
gotovo ne bodo obtičali v skladišču (prvi
mesec so avtorji sami distribuirali knjižice,
zdaj pa jim ni več treba, ker drugi prihajajo
k njim in vzamejo potrebne količine);
• je izdelek takega formata, da ga zlahka
spraviš v žep, in take barve, da ga ne zgubiš
na knjižni polici;
• rešuje enega od največjih (a ne najte-
žjih) socialnih problemov pri izvajanju
pomoči: to ni pomanjkanje praktičnih
veščin, to ni pomanjkanje znanja, usposob-
ljenih ekspertov ali primernih ustanov, to
ni pomanjkanje znanstvenih teorij niti
pomanjkanje denarja, še manj strokovne
literature; vsega tega je pri nas dovolj. Naj-
večji problem je pomanjkanje INFORMACIJ
o tem!
Kako naj uporabnik ali pa uporabnica
ve, kaj mora vedeti, ko ne ve, kam naj se
obrne po pomoč? Takrat, ko več ne ve (kako
naj si pomaga), kako naj ve, kam in h komu
se naj obrne, da mu bo pomagal, da si sam
pomaga — prav ta paradoks uvaja razliko
med moderno in postmoderno. Ker to
razliko povzroča. Moderne družbe, ki ser-
visirajo pokvarljive proizvode v stvarnem
in človeškem smislu (tj., tretji sektor), ne
zadoščajo več. Servisiranje ni več mogoče
na podlagi izdelave in predelave, ampak le
še na podlagi informatike, ki postaja tako
pomembna, da celo oblikuje svojo indu-
strijo, svojo znanost, svoj korpus veščin in
zaposluje čedalje več ljudi v samostojnih
organizacijah, ki se ukvarjajo samo s tem.
To je četrti sektor, ki je najbolj potreben
prav tam, kjer ga je najmanj — v sociali. Tu
so ljudje, ki so ogroženi, bolj ogroženi od
vseh drugih ogroženih, kar je empirično
nespodbitno. Kdor ne verjame, evo raziska-
ve — navodilo:
1. Vprašaj se, koliko mehanizmov za
zaščito pravic imajo uporabniki socialnih
storitev, koliko njihovih pritožb je sploh
registriranih, koliko obravnavanih, koliko
dejansko rešenih?
2. Vsoto dobljenih primerov postoteri in
jo deli s številom vseh uporabnikov v do-
ločenem obdobju. (Kaj dobimo? Praktično
nič.)
3. Primerjaj ta razultat s končanimi pri-
meri tožnikov kakšnega drugega državnega
75
RECENZIJA
monopolista (v zdravstvu, telefoniji ipd.) in
se zamisli...
4. Ne išči financerja za svoje početje, ker
ga ne boš dobil, rezultate pa lahko objaviš
v tej reviji (z veseljem te bodo honorirali).
Ali pa na primer: na koliko centrih za
socialno delo so v čakalnicah dostopni le-
taki o možnih storitvah, o vseh pildkih, ki
jih mora človek dostaviti, o pravicah, ki jih
ima, o etičnih načelih, ki zavezujejo strokov-
njake? — Na nobenem. In na koliko CSD-jih,
središčnih državnih ustanovah za osnovno
pomoč državljanom, vhodna vrata ob delav-
nikih zaklepajo, da se ja ne bi kdo pokazal
nepovabljen, po možnosti uporabnik?
Samo tu, v Ljubljani, v metropoli, v središču
države, v popku sveta, sta vsaj dva.
Torej tudi v tem najbolj banalnem smislu
velja, da so tisti, ki so ogroženi na socialnem
področju (uslug oz. storitev), še bolj
ogroženi od drugih ogroženih na drugih
področjih. So namreč brez informacij.
Seveda to ne pomeni, da večja količina
informacij o institucijah že kar sama po sebi
povečuje dostopnost ekspertov za uporab-
nike. Tu se resni problemi šele začnejo
(selekcija informacij, ne-pokrivanje »belih
lis« ipd.). Poanta je v tem, da brez osnovnih
informacij nismo informirani niti o tem, kje
jih lahko dobimo. In isto velja za institucije:
če ne informirajo uporabnikov o dostopno-
sti svojih storitev, si s tem same sebi zaprejo
dostop do informacij o dostopnosti uporab-
nikov do samih sebe (po logiki: kdor pride,
ta pride, kdor ne, pa ne —> kdor pride, nas
potrebuje, kdor nas ne potrebuje, pa ne
pride —> kdor nas potrebuje, pride, kdor
ne, pa ne itn.).
In ta začaran krog prekinja avtorska
trojica s Centra za pomoč mladim (Sonja,
Vesna, Jani) s to simpatično knjižico, za
katero upam, da njen drugi ponatis nikakor
ne bo zadnji (utegne biti res, da je triletno
obdobje ponatisov ravno pravšnje).
Zato se prav s tem vodnikom ljubljanska
mreža socialnih ustanov dviga na evropsko
raven.
Srečo Dragoš
76