39 Ko je bil Škocjanski zatok pri Kopru že obsojen na zasutje in pozidavo, je po več desetletnih prizadevanjih naravo- varstvenih zanesenjakov Državni zbor RS leta 1998 sprejel Zakon o naravnem rezervatu Škocjanski zatok in s tem pr- vič v zgodovini Slovenije z zakonom formalno zavaroval kako močvirje. Z rezervatom upravlja Društvo za opazova- nje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Sprejemu zakona so sledila dolga leta renaturacije in nedavno tega, natančne- je 3. marca 2016, so bili v Škocjanskem zatoku dokončani in slavnostno odprti novi objekti za obiskovalce. Na površini 122 hektarov naravnega rezervata je bi- lo obnovljenih in na novo postavljenih 12 objektov, namenjenih obisku in upravlja- nju rezervata. Postavljeni so bili nov, velik in sodoben informacijski center s spre- mljajočo infrastrukturo, osrednja in mala opazovalnica, tri nova opazovališča, štiri obnovljena opazovališča ter hlev z obo- ro in mestni vstopni objekt. Dokončani projekt, sofinanciran iz evropskih in dr- žavnih sredstev, je zgleden primer, kako lahko na področju ohranjanja narave po- membno prispevamo k visokokakovostni turistični ponudbi za obiskovalce, ki si želijo od blizu spoznavati in doživeti zgle- dno ohranjeno območje narave. Čeprav je bil Škocjanski zatok zavarovan zlasti zaradi ohranjanja ptic, pa predstavlja to veliko sredozemsko mokrišče, ki je tudi največje brakično (polslano) močvirje v Sloveniji, pomembno zatočišče za redke in ogrožene vrste ostalega živalskega in rastlinskega sveta. V tem prispevku izpo- stavljamo novejše ugotovitve o živalstvu rezervata. SESALCI Naravni rezervat Škocjanski zatok leži sredi urbanega okolja ter je hkrati obdan s kanali in ograjo, zato večjih vrst sesalcev poleg gojenih belih camarških konj in po- dolskega goveda tu ni pričakovati. Za pro- sto pašo konj in goveda se je upravljavec odločil z namenom naravnega vzdrževa- nja travniške vegetacije in s tem prepre- čevanja zaraščanja sladkovodnega dela rezervata s trstičjem. V zatoku so se udo- mačile tudi tujerodne nutrije (Myocastor coypus), ki konjem in govedu pomagajo pri ekološki košnji. V zatoku bomo lah- Biodiverziteta Škocjanskega zatoka – novosti Besedilo in foto: Slavko Polak ko opazovali še poljskega zajca (Lepus europaeus) in lisico (Vulpes vulpes). Be- loprsemu ježu (Erinaceus concolor) dela družbo še približno osem vrst malih se- salcev, ki so bile sicer najdene v izbljuv- kih sov, zato njihova prisotnost v samem rezervatu še ni povsem gotova. Favna ne- topirjev še ni raziskana. PTICE Škocjanski zatok je bil zavarovan in rešen pred zasutjem prav z namenom varstva ptic. Upravljavec prav zato posveča naj- več pozornosti proučevanju favne ptic. Na zgolj 22 hektarih naravnega rezervata je bilo doslej opazovanih kar 245 vrst ptic, ljubitelje pa bo v prihodnje prav gotovo presenetila še kaka noviteta. V zatoku redno gnezdi 42 vrst ptic, 6 vrst je ver- jetnih gnezdilk, 13 vrst ptic pa gnezdi v neposredni bližini naravnega rezervata. Znaten del slovenske gnezdeče populacije nekaterih gnezdečih vodnih ptic se na- haja prav v mejah zatoka. Izjemno ohra- nitveno vlogo Škocjanski zatok izkazuje zlasti kot zatočišče tisočerim pticam na njihovi selitveni poti. PLAZILCI Ob sončnem vremenu bomo v Škocjan- skem zatoku skoraj na vsakem koraku v dovolj suhih predelih srečali primorske kuščarice (Podarcis siculus). Pozidna ku- ščarica (Podarcis muralis) je redkejša. V naravnem rezervatu lahko najdemo tudi navadnega slepca (Anguis fragilis). Nad obilje gnezdečih ptic v zatoku se občasno prikrade črnica (Hierophis viridiflvus). Kobranka (Natrix tesselata), belouška (Natrix natrix) in močvirska sklednica (Emys orbicularis) pa se v močvirjih zato- ka počutijo prav domače. Močvirski skle- dnici na žalost tudi v Škocjanskem zatoku dela družbo tujerodna popisana skledni- ca (Trachemys scripta). DVOŽIVKE Najpogostejša dvoživka Škocjanskega zatoka je prav gotovo žaba debeloglavka (Pelophylax ridibundus). Žabji orkester v sladkovodnem delu zatoka odzvanja še dolgo v poletje. Po grmovju in okoliških kanalih srečamo še zeleno rego (Hyla arborea). Tu najdemo tudi velikega pupka (Triturus carnifex) in robatega navadnega pupka (Lissotriton vulgaris). V svojih mre- stiščih ne marata ribje družbe, zato sta v Škocjanskem zatoku redka. Ob robu Naravnega rezervata Škocjanski zatok je od letos odprt nov informacijski center za obiskovalce. V osrednji opazovalnici si obiskovalci lahko ogle- dajo tudi svet pod vodo. 40 RIBE Med raziskavami so biologi v mejah na- ravnega rezervata Škocjanski zatok doslej popisali 27 vrst rib. Prevladujejo morske ribe, kar je pričakovano, saj je velik del rezervata laguna z dotokom sveže morske vode. Le sedem vrst je izključno sladkovo- dnih. Na žalost je med sladkovodnimi vr- stami več tujerodnih. Značilna in pogosta ribja vrsta območja je solinarka (Aphanius fasciatus). METULJI V letih 2009 in 2010 je bila favna metuljev podrobno raziskana. V obdobju po raziska- vi je bilo opaženih še nekaj dodatnih vrst, tako da je doslej v območju rezervata za- beleženih nekaj čez 300 vrst metuljev. Ve- čina vrst pripada nočnim metuljem, ki smo jih načrtno privabljali in popisovali ponoči s svetili. Medtem ko je med favno nočnih vrst pričakovati še veliko novih vrst, pa je favna dnevnih metuljev relativno skromna in na tem področju ni pričakovati veliko novosti. Doslej zabeleženih 46 vrst dnev- nikov je fenološko transektno popisanih; pridobljeni podatki bodo služili upravljav- cu zavarovanega območja za nadaljnje spremljanje stanja. Habitati v zatoku se iz leta v leto spreminjajo in dozorevajo; prava vegetacija vrstno pestrih vlažnih travni- kov se šele vzpostavlja. Na vlažna travišča vezane naravovarstveno pomembnejše vrste lahko zato v prihodnje šele priča- kujemo. Nasprotno pa je med krepko čez 260 vrstami nočnih metuljev veliko takih, ki dajejo Škocjanskemu zatoku velik nara- vovarstveni pomen. Od doslej zabeleženih vrst je kar 20 uvrščenih na Rdeči seznam ogroženih metuljev Slovenije. To so zla- sti vrste, vezane na toplejša primorska mokrišča in trstišča, kot na primer trstni lesovrt (Phragmataecia castaneae), sov- ke vrst Mythimna straminea, Macrochilio cribrumalis, Leucania obsoleta, travniške vešče vrst Chilo phragmitella, Schoenobius gigantella in številne druge. V Škocjanskem zatoku živi tudi paleta vrst, vezanih na ob- morsko slanoljubno vegetacijo, na primer peresičarja vrst Agdistis intermedia in A. meridionalis, katerih gosenice se razvijajo na mrežicah (Limonium spp.), in obmorski pedic (Scopula emutaria), katerega gose- nice se hranijo na divji pesi, ki v Sloveniji uspeva le v ozkem priobalnem pasu. hROŠčI Hrošči so izjemno obsežna in pestra sku- pina živali, ki živijo v različnih, tudi eks- tremnih habitatih. Na območju Škocjan- skega zatoka je doslej ugotovljenih nekaj čez 300 vrst hroščev, število vrst pa bi se ob natančnem popisu vseh družin lahko približalo številu 500. Poudariti mora- mo, da so kratkokrilci (Staphyliniidae), Kobranka (Natrix tesselata) je ena od pogostejših vrst plazilcev v rezervatu. Gosenice obmorskega pedica (Scopula emutaria) se hranijo na različnih slanoljubnih rastlinah, zlasti na pesi (Beta vulgaris maritima). Zeleno rego (Hyla arborea) srečamo ob sladkovodnih kanalih. 41 rilčkarji (Curculionidae) in druge drobne skupine hroščev še skoraj neraziskane. Z oživljanjem paše so se tako na slovensko obalo vrnile tudi številne vrste koprofa- gnih hroščev. V iztrebkih goveda in konj v rezervatu smo doslej zabeležili 19 ta- kih vrst. V območju živi najmanj 34 vrst vodnih hroščev kozakov (Dytiscidae) in potapnikov (Hydrophilidae), kar je v slo- venskem merilu veliko. Prav med vrstami vodnih hroščev in vodoljubnih krešičev (Carabidae) je v rezervatu veliko vrst z Rdečega seznama. Številne zabeležene vr- ste, nekaj čez 30, so v Sloveniji zelo red- ke in lokalno razširjene, saj so vezane na obmorska in brakična močvirja ter slane poloje. Med raziskavami hroščev Škocjan- skega zatoka od leta 2009 do 2012 je bilo na območju najdenih kar 7 za slovensko favno novih vrst. STENICE Raziskave favne stenic v Škocjanskem zatoku so se entomologu Andreju Gogali obrestovale, saj so slovensko favno oboga- tile z dvema vrstama travniških stenic, in sicer Tuponia mixticolor in Magalodactylus macularubra. Na slanoljubnem osoč- niku živita vrsti Orthotylus palustris in O. rubidus. Morebitne podrobnejše razi- skave bi tudi med favno stenic in njim so- rodnih malih škržatkov gotovo postregle z novitetami. KAčJI PASTIRJI Seznam kačjih pastirjev se je v zadnjem desetletju z renaturacijo Škocjanskega zatoka hitro povečeval in danes obsega 40 vrst, kar je v slovenskem merilu zelo veliko. Ljubitelje kačjih pastirjev bodo v zatoku razveseljevale številne vrste, ki so tu pogoste, v osrednji Sloveniji pa redkejše, med drugim sredozemski ka- menjak (Sympetrum meridionale), deviški pastir (Aeshna isoceles) in črni ploščec (Libellula fulva). Redki posebnosti zato- ka sta še povodni škratec (Coenagrion scitulum) in rdeči voščenec (Ceriagrion tenellum). Opazovanje temnega slaniščar- ja (Selysiothemis nigra) v zatoku leta 2012 je bilo za odonatologe svojevrstno prese- nečenje. Ko sredi poletja gnezditveni ne- mir med pticami popusti, postane opazo- vanje kačjih pastirjev izjemna poživitev tudi za ornitologe. Favna drugih skupin nevretenčarjev ni po- drobneje raziskana ali pa izsledki raziskav še niso celovito objavljeni. Gotovo se v mo- čvirjih in lagunah Škocjanskega zatoka skri- va še marsikatera favnistična in floristična posebnost, celo izjemnost nacionalnega po- mena. Ne nazadnje se okolje naravnega re- zervata stalno spreminja, zato tudi seznami raziskanih skupin niso dokončni. Sredozemski kamenjak (Sympetrum meridionale) je v zatoku pogosta vrsta. Na sliki s parazitskima prši- cama na krilu. V Sloveniji redek in ogroženi cinobrasti medvedek (Tyria jacobaeae) se je v zatok priselil šele nedavno. Fotografija vodnega hrošča vrste Eretes griseus (fotografiran 18. 8. 2010) je prvi in doslej edini podatek o tej pretežno tropsko razširjeni vrsti pri nas.