TOVARIŠ.
in dom.
Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
Štev. 19.	V Ljubljani, 1. oktobra 1887. 1.	XXVII. leto.
Pouk v ženskih ročnih delih.
Konferenčna razprava pri okrajni učiteljski skupščini v Ribnici v 27. dan julija t. 1.
Poročala Ivana Bregar, učiteljica v Dobrepolji.
Prekoristen sad najnovejšega časa v ljudskih šolah je pouk v ženskih ročnih delih, katera ženska v domačem življenji potrebuje, poleg tega jo pa tudi odgojeva v vseh krepostih, katere naj bodo dika ženski. Ženska ročna dela so zelo važna, da, zelo potrebna vsakej ženski in sicer potrebnejša nego drugi predmeti ljudske šole. Da se pa teh del deklice nekoliko izuče, je malokdaj mogoče, največkrat še celo nemogoče. Vsaj ima mati tako malo časa in potrpežljivosti, hčerko naučiti plesti, kvačkati, šivati i. t. d. Kolikokrat se pa nahaja na kmetih, da matere teh del same ne znajo! Torej je pouk o ženskih ročnih delih zelo potreben in ženskej mladini neprecenljive koristi; kajti če se učenke pridno poprimejo dela, se konečno vender lehko dovedejo tja, da sebi in domačim delajo nogovice, da jih znajo zakrpati in tudi perilo in obleko. Če se tedaj učenke do te stopinje dovedejo, se pouk more uspešen imenovati.
Kateri pa so sredstva in pogoji za tak pouk?
1. Deklice naj najpred spoznajo, koliko mnogo jim pouk o ženskih ročnih delih koristi in kako jim je potreben. Akoravno se na kmetih največkrat rado trdi, da je poučevanje v ženskih ročnih delih nepotrebno za kmetske deklice, vender se mora učiteljica pri vsem tem poučevanji truditi in delati na to, da se učenke in po teh tudi stariši zanimajo in ogrevajo za nauk v ročnih delih.
Korist in potreba ročnih del naj se pojasnuje tudi z vzgledi, n. pr.: Kmetska deklica ima mnogokrat kako prosto uro, v kateri ne ve, s čim bi se kratkočasila; ako pa zna kako ročno delo, se ž njim lehko zabava. Primeri se tu pa tam, da imajo pri kaki družini kako slabotno hčerko, ki ne more delati na polji. Ako je tedaj deklica izurjena v ročnih delih, si pa v tem slučaji drugače svoj kruh prislužuje ter po drugi poti koristi domači hiši.
Dalje pomislimo, koliko časa nekatere ženske potratijo, ker nimajo nobenega ra-zumka o ženskih ročnih delih. Večkrat se pripeti, da mora marsikatera ženska radi kake malenkosti najeti šiviljo, da ji zakrpa potrebne reči, ali da jej naredi kaj novega. Pridna in umna gospodinja pa vsa taka dela sama preskrbuje ter hišo varuje marsikakih nepotrebnih troškov. Pri ženskih ročnih delih se vadi vsaka ženska tudi potrpežljivosti, marljivosti, reda, snage in varičnosti. To pa so glavne čednosti dobre in pridne gospodinje.
UČITELJSKI
List za šolo
2.	Nadalje se mora učenkam kazati, da je le taka deklica kaj vredna, katera si zna sama nogovice delati, sama si kaj zakrpati, šivati i. t. d. in kako je neprijetno tisti, katera si pri ročnih delih ne zrni in ne more sama pomagati. Pri deklicah naj se tedaj vzbuja veselje in želje za ženska dela.
3.	Tudi učiteljica sama mora pri tem pouku pedagogično ravnati, da doseže svoj namen. Otrok se ne sme zdaj tega, zdaj onega dela učiti, ternuč nauk mora biti po pedagogičnih načelih dobro urejen. Ko učenke eno delo umejo in znajo, potem naj se še le pričenja z drugim. Nekatere vrste del zahtevajo več, nekatere manj razumnosti, nekatero delo je ložje nego drugo. Tedaj mora učiteljica pouk v ženskih ročnih delih tako osnovati, da je vse delo zmožnosti in starosti učenk primerno in da se od ložjega k težjemu napreduje. Zelo važno je tudi, da učiteljica vsakovrstno delo nazorno in splošno kaže. Tudi dela mora učiteljica po svojej previdnosti sama odločevati. Odločuje naj potrebno tvarino in orodje ter naj ves pouk tako uravna, da je bolj splošen, kakor pa posamezen. Učiteljica si s tem ne prihrani le truda, ampak tudi dosti drazega časa. Splošni pouk je potreben posebno pri začetku pri vsakem delu, dokler se učenkam razlagajo prvi pojmi. To naj se godi pri vaji o pletenji, šivanji, kvačkanji, pri prvej nogovici in pri vzgledkih. Učiteljica naj tudi pazi, da učenke ne delajo takrat, kadar učiteljica kaj razlaga, temuč da pazljivo poslušajo; potem naj pregleduje njih dela zaporedoma, da vedno vzdržuje red in mir. Malim učenkam naj pri ročnih delih večkrat tudi pove kako primerno povestico; večje učenke pa naj vadi, da pri lehkih delih tudi zapoje kako lepo domačo pesem. Učiteljica naj dela večkrat pregleduje. V nižjih razredih jej lehko pomagajo bolj izurjene velepridne učenke. Slabo narejeno delo mora učiteljica razdreti, in učenka ga mora iz novega začeti; ona naj gleda tudi na snago. Dokončano delo naj učiteljica spravi do konca šolskega leta v omaro.
4.	Najimenitnejše sredstvo pri ročnih delih je pa tvarina in orodje. Naj poprej mora imeti vsaka šola za ročna dela tvarino in orodje; ravno tako tudi učenke, če deklice nimajo tvarine, ne morejo delati, in če ne delajo, se tudi kaj ne nauče. Večkrat, posebno na deželi, se prigodi, da za ročna dela nimajo ne šola, ne učenke potrebne tvarine in potrebnega orodja. Ako se v takih krajih za ročna dela nič ne stori, se nihče ne more čuditi, če pri takem pomanjkljivem pouku tudi učenke in še celo učiteljica izgube veselje do tega pouka. Take zadržke mora odpraviti krajni šolski svet, da roditelje ali njih namestnike primora, da preskrbe, česar je deklicam treba pri tem pouku. Ubogim deklicam naj preskrbe vse potrebno tisti, kateri so po postavi dolžni to storiti. A žal, da so naši krajni šolski svčti v nekaterih krajih še vedno premalo vneti za blagor šole; nekateri so pa šoli, zlasti pa ročnim delom, celo nasprotni. Da bi se pač te nezgode po deželi kmalu pa zdatno odpravile!
5.	Vsaka učiteljica mora vediti, koliko naj v ročnih delih v ljudski šoli poučuje, da poučuje le to, kar je bolj važt;o. Predmeti za ročna dela na ljudskej šoli so: Pletenje, kvačkanje in šivanje, vrezevanje in mreženje, zaznamovanje. Ta dela naj se vadijo in urijo na ljudski šoli; zelo natančen naj bode uk o pletenji, kvačkanji, krpanji in šivanji. Razun teh del so še tako imenovana lepotična dela. V to vrsto spadajo ona dela, kojih namen ni sicer potreben in koristen, ampak le gizdaven. Za taka dela v ljudski šoli manjka časa, a prezirati se pa tudi ne smejo, ker vzbujajo čut za vse lepo in otroke vesele, pa tudi roditeljem se včasi prikupijo. Taka dela naj tedaj izdelujejo pa le učenke, katere so uže v navadnih ročnih delih izurjene.
Prvo delo na ljudskej šoli je pletenje na dveh iglah, potem se začne nogovica v različnej velikosti; za tem se vrstejo vzgledni pletki, ki se deli v goste in luknjičaste; potem pridejo na vrsto jopiči i. dr. Drugo delo je kvačkanje zgledkov, gostih in luknjičastih, za
tem se delajo jopiči, kapice in dr. Tretje delo je šivanje, katero je v ljudskih šolah zelo potrebno. V šivanji se morajo vaditi deklice, da znajo iglo prav držati, potem je robljenje rut in druga šivana dela, kakor šivanje košulj, rjuh, prevlake za blazine predpasnike in dr. Krpanje nogovic naj se začenja na zadnje, ker to zahteva že nekoliko vaje v delu, ter se še le po večjih vajah v šivanji bolj priprostih in tudi v bolj umetnih načinih poučuje. Vse ta naštevana dela naj učiteljica deklicam ne kaže samo le mehanično; nji naj ne zadostuje, da deklice ta dela mehanično ponarejaja; ampak ona naj učenkam popolnoma pojasni, kako se delo izvršuje in koliko koristi, če se dobro izvrši. Pri vseh ročnih delih naj se deklice tudi vadijo prav gospodinjiti, kar je večini učenkam v šoli najbolj potrebno. Učenci in učenke naj se v šoli uče ne za šolo, temuč le za prihodnost — za življenje.
Zgodovina pedagogije.
(K o n e c.)
Dodatek.
Iz zgodovine slovenskega, šolstva.
V	srednjem veku je bilo malo slišati o šolah po sedanjih slovenskih pokrajinah. V Ljubljani je imel menda nemški red v 13. stoletji že svojo šolo, v Kameniku je govor o šoli 1. 1307., v Ribnici I. 1407. V 15. stoletji je bila šola tudi v Vipavi že, in sicer slovenska. V to šolo je hodil imenitni Žiga Herberstein. V Ljubljani se je 1. 1418. pri sv. Miklavžu uže prej obstoječa šola ponovila.
V	dobi reformacije so se rodili slovenski predikantje in ž njimi vred šolniki. Prvi so spisali prve slovenske knjige, katere so mogli tudi slednji rabiti. Primož Truber je spisal prvi slovenski abecednik, zvan „Abecedarium", Dalmatin je bil dovršil prvo slovensko prestavo sv. pisma in Bohorič pa je spisal prvo slovensko slovnico (v latinskem jeziku). Leta 1543. se imenuje v Ljubljani Lenard Budi na, latinski „praceptor", in Jorg Wurmb pa „nemški šolnik". Leta 1563. se je ustanovila v Ljubljani po Tru-berjevem prizadevanji latinska šola, katero sta vodila že omenjeni Budino in protestantski pridigar Boštijan Krell. Po Bodinini smrti je vodil šolo Adam Bohorič. Učilo se je največ latinsko in grško. Gojil se je pa tudi slovenski in nemški jezik. V tretjem razredu je bil pa slovenski pogovor na korist nemščini prepovedan, v četrtem je pa nemški pogovor zavoljo latinščine bil zabranjen. Od I. 1560. —1590. se imenuje v Ljubljani večkrat „nemška šola", t. j. taka, kjer se ni učilo latinsko, pa menda tudi slovensko ne. V protestantski dobi so si bili še sledeči kraji šolnike preskrbeli: Kranj (1572), Metlika (1582), Črnomelj (1575), Krško, Bled iu Idrija. V Loki je bila menda uže pred šola.
Na Štajerskem se je bila v protestantski dobi osnovala šola v Radgoni; predikant protestanske cerkve v Golčah pri Žalči je morebiti tudi šolnika pri sebi imel.
V	Mariboru se šola omenja 1. 1452., v Studeniškem samostanu v 16. stoletji, pa tudi drugod so stare šole.
Protestantske šole po Slovenskem so imele kaj kratko življenje. V dobi protirefor-macije bili so pretikantje in šolniki pregnani (1598), protestantske slovenske knjige pa sežgane. Na mesto protestantske latinske šole je stopil jezuitski gimnazij, ki je bil dobro obiskovan (1. 1636. je imel 544 učencev), na mesto onih malih početkov šol po deželi in do cesarice Marije Terezije prišla ni nikakoršna nadomestitev.
V	dobi blage te cesarice (pa še pred njeno vzbujo), postavil je pater P. Glavar v Komendi sv. Petra pri Kameniku šolo, kjer je poučeval učitelj Jakob Zupau, ki je vglasbil prvo slovensko opereto.
Ko je Marija Terezija šole snovala, dobil je na Kranjskem duhovnik in pisatelj Blaž Ku mer de j naročila, da je sestavil predlog, kako bi se otroci v deželnem in nemškem jeziku poučevali. O njegovem predlogu se je deželna vlada in duhovni dostojanstveniki posvetovali. Vsi so Kumerdejevemu predlogu pritrdili, le Novomeški prošt Jabacin ne, trdeč, da je priprostemu ljudstvu pisanje in čitanje brezpotrebno ali celo škodljivo. Kljubu temu je bil Kumerdejev predlog v Beču vzprejet ter ukazano, ustanoviti v Ljubljani normalno šolo in sestaviti šolsko komisijo (1773); Kumerdej pa je bil kot bodoči ravnatelj normalke na Dunaj poklican, da je šel poslušat novo metodo.
V	letih 1775. in 1776. ustanovile so se normalke (glavne šole) v Ljubljani, Kameniku, Novem Mestu, Trstu, Gorici, in v naslednjih letih še glavne šole v Kranju, Škofjiloki, Idriji, Mariboru, Celji, Ptuji, Slovenski Bistrici. Tudi trivijalke so začeli tu pa tam ustanovljati. Pomote so pa delali skoro povsod s tem, da so v prvem letu obstanka šol otvorili 3 do 4 razrede, in da se je ves pouk vršil le v nemškem jeziku, in da se razen katekizma in gramatike skoro nič druzega učilo ni. V Gorici se je pri Uršulinkah dovolilo, da je bila italijanščina učni jezik, za dečke je bila pa normalka le nemška. V Ljubljani so pri normalki postavili pripravljalni razred za one dečke, ki niso bili zmožni nemščine, predno so jih v šolo (v pravo normalko) vzprejeli. Pa tudi po deželi se je uspeh šole po učenju nemščine sodil, kar je bilo resnični omiki v slovenskih pokrajinah gotovo na kvar.
Za šolstvo na Kranjskem je bil vnet Ljubljanski škof grof Herberstein (od 1. 1772. — 1787.), ki je vse svoje premoženje zapustil revežem in normalni šoli. Proti koncu minulega in v začetku tega stoletja sta bila dva Kranjca (Gorenjca), brata Anton in Josip S p en do n na Dunaji visoka duhovna, dostojanstvenika in vrla šolnika.
V	francoski dobi na Kranjskem trudil seje prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, da bi slovenščini v šoli priboril več pravice, kar šolski upravi avstrijski ni bilo po volji, ko je dajala v latinskih šolah prednost latinščini, v elementarnih šolah prednost nemščini. Francozi se pa niso več toliko potegovali za omenjena jezika, marveč tudi deželnemu jeziku dovolili v vseh šolah toliko pravice, kolikor bi se je dalo francoščini. To priliko je porabil Vodnik kot takratni šolski voditelj (normalke in liceja) in slovenski pisatelj, da je spisal čvetero šolskih knjig v slovenskem jeziku: slovensko gramatiko za gimnazije, francosko gramatiko v slovenskem jeziku, slovenski prevod francoskega državnega jezika in abecednik. Nemškim-učiteljem ta naprava ni bila po volji, tudi duhovniki se s francoskim državnim katekizmom niso mogli sprijazniti. Sicer je francoska vlada trajala samo 4 leta, in potem se je zopet uvel na Ljubljansko normalko stari red z nemškim učnim jezikom in nemškimi knjigami. Vodnikove pesmi, knjige, časniki vzbudili so narodni duh tako, da je bila vlada nekako primorana, tudi nekoliko k izobraženju narodnega jezika pripomoči. Cesar Franc je po tem takem 1. 1816. dovolil ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani, kjer je ta predmet več kot 40 let učil učeni slovenski jezikoslovec Fran Metelko. Stolico za slovenski jezik so dobili 1. 1812. tudi Štajerci v Gradci; dovolili so jo bili deželni stanovi (deželni zbor). Do leta 1848. je bilo pa na šolskem polji precej tiho. 2. septembra t. 1. je pa izdal državni tajnik Feuchtersleben glede učnega jezika naredbo, v kateri je stalo načelo, da ima učni jezik v ljudski šoli biti materinski jezik otrok, za katere je dotična šola namenjena. S to važno naredbo je bilo dano zagotovilo, da se je več storilo za materinski slovenski jezik, če tudi so poznejše naredbe iz 1. 1850., 1851., 1853. zopet gojenje druzega deželnega
jezika priporočevale. Pod vodstvom slovenske duhovščine se je v dobi konkordata (pogodba s papežem) v letih 1855.—-1868. storilo z narodnega stališča precej za slovensko šolstvo. V tem se je zlasti odlikoval škof Anton Martin Slomšek, čegar delovanje bo-demo na koncu te knjižice opisali. Za slovensko šolstvo imata veliko zaslug med drugimi: dr. France Močnik, kot spisatelj najboljših računskih knjig in Rudmaš, bivši šolski nadzornik na Koroškem, ki je sodeloval pri prvem slovenskem šolskem listu „Šolskem Prijatelju" (urednik Andrej Einspieler v Celovci).
Do 1. 1868. so veljale stare šolske postave, tako zvane „Politische Schulverfassung". V letih 1869., 1870., 1873. so prišle nove državne in deželne postave. Na podlogi teh začelo se je novo šolsko življenje, na eni strani na korist narodnemu in duševnemu razvijanju Slovencev, po drugi strani so pa hoteli nekateri tudi na podlogi novih postav v več kot potrebni meri nemščino razširjevati. Temu so se upirali pedagogijski časopisi „Učiteljski Tovariš" (izhaja pod uredništvom A. Praprotnika od 1. 1861. neprenehoma), „Slovenski Učitelj" (od 1. 1873 —1878.), in „Popotnik" (od 1. 1880. naprej), narodno učiteljska društva ter razni šolski spisi.
Knjiga Slovenska
XIX. veku.
Anton Umek r. 16. jan. 1827 v Stopičah, sveč. 1851, kaplanoval v Kostanjevici, na Vačem, župnikoval v Šent-Lampertu in v Gradu (Veldes), kjer je u. 3. avg. 1882. čvrst Slovenec je pisal že v bogoslovju na pr. v Cerkv. časopis ali Danico 1. 1849: Dobro delo namesto maševanja. Moč vesti. Viri pozabljivosti (Milostin in Zoran. prim. Cvetnik slov. slovesnosti Janežič. str. 122). Oče pri svoji bolni hčeri. Vera edina tolažba v terpljenji, poslovenil Umek, ki pravi na koncu:
„Pomisli še malo te skoz mnoge izglede poterjene skušnje: a) De se še nobeden pri smerti ni kesal, de je pravi veri zvest ostal; ali mnogi so z grenkimi solzami ob-jokvali, de so se nespametni v svoji razujzdani mladosti z dušo in telesam neveri vdali, b) De od prave vere, in od vere sploh človek takrat nar pred odstopi, kader dneva veselja uživa, kader mu sreča cvete, zdravje in imenje služi — takrat tedej, kader meni, de ne bo nobene tolažbe in pomoči potreboval; ali to (de bi od vere odstopil) se še ni pri nobenem bolniku ali umirajočim zgodilo, ker takrat ni tolažbe, ni pomoči razun v edini pravi veri. c) De nekteri v cvetni mladosti od vere odstopijo, ker je laglje v neveri živeti; ali v sivi starosti se mnogi v naročje prave cerkve nazaj verne, ker pri njej je srečniši, boljši in mirniši umreti. Kdor ima ušesa, de sliši, naj posluša (str. 221)!
—	L. 1851: Mesto norosti (Po nemškim). Kaj je poglavitni uzrok mlačnosti v veri, in kako je pomagati (Po češkim)? — V Novicah 1. 1858 na pr.: Kako je nekdo živino ozdravljal. Zoper kačji pik. Narodne povestice itd. (Gl. Jezičnik XVII pa XXIV str. 90 Ledinski).
Božidar Raič (Mathias Reich) r. 9. febr. 1827 pri sv. Tomažu blizo Velike Nedelje, šolal se v Varaždinu in v Zagrebu, bogoslovja v Gradcu, sveč. 1850, kapelan v Ljutomeru in Slivnici, potem gimnazijski učitelj v Mariboru, od 1. 1860 kapelan in od 1. 1870 župnik pri sv. Barbari v Halozah, državni poslanec, u. 6. jun. 1886 v Ljubljani.
—	Slovan duhom i telom bavil se je s slovanščino vže dijak, vzlasti bogoslovec, in dal na svetlo:
a)	Temelj rusko ga j ezika. Za Slovence predelal po Hankovih „Načala" itd, V Zagrebu 1851. 8. 152.
b)	V Zori Razlagovi I. 1. 1852 nahaja se (str. 44—57) Erbosajdan. Narodna povest od Božidara Raica. L. 1853. II. («tr. 23—44) Vvod v slovnicu vseslavenskuju. — Ciril i Metod prvaja včroučitelja slavenskaja (str. 80 — 102). Črtica o vseruskoj ca-revinä (v Cirilici str. 153- 157). — V „Šolsk. Prijatlu" 1. 1855 n. pr.: Svetovit i Ciril. Radegostov i Perunov pad itd. Prim. „Slov. Bčela".
c)	Novice imajo dokaj spisov njegovih z raznimi podpisi p. R. B., Raičev B., Božidar Raič, Sekolovski, V. (Vrlekov), učenih razprav in dopisov iz Maribora, Haloz, iz Štirskega itd. — L. 1856 str. 102 — 143 z dostavkom: Pretres „slovenskih beril za 3. in 4., 5. in 6. gimnazijalni razred", vredjenih po dr. Bleiweis-u in dr. Miklošič-u. Spisal prof. Raič. Vredništvo spremlja spisek z opazko in dostavkom, kjer pravi na pr. : „Vzemši pretres „slov. beril" v Novice smo berž izzačetka rekli, da mi za svojo stran se ne bomo spušali v pretres pretresa, ker tako bi ne bilo konca pravde. Dali smo vse, kakor smo prejeli, nadjajoči se, da izvedeni pisatelji, za ktere je sostavek pisan, bojo že sami vedili, kedaj pravo terdi „pretres", kedaj imajo prav „berila". . . Ne tajimo, da je res marsikak pogrešek v slov. berilih, saj jih tudi v druzih in celo nemških ne manjka . . Tudi pretresu našega čast. g. pisatelja pomot ne manjka; naj memogrede povemo le nektere itd. (str. 144). — L. 1857 str. 97: Jezikoslovni potnenki. — L. 1859: Neman in Belana. Narodna pripovedka. Balin. Iz Maribora dopis o prihodu domačega vladika . . Nismo več Sekovščani temoč Labodščani . . Slovenci podravski in pomurski pozdravljajo novega višega pastirja p r eč. SI o m šek o vega Antona Martina 4. kimovca 1859 — pesem čestitka — s podpisom R. B. (v Drobt. 1. 1861 str. XV.). — Nek gospod — ?— se v časniku „Tagespost" 28. kim. ljuti, da se mi podravski in pomurski Slovenci domačega vladika radujemo ter vesele čustva svetu naznanjamo . . Temu odgovarja v Novic. str. 324 Sekolovski v stvarčh, o kterih se je boril svoj živi dan, v svoji besedi, ktera bodi na primer:
„ . . Pastirstva, ki je ljudem nerazumljivo, še nikoli poštena duša ni zagovarjala ... Od 1. 1849 je bila druga, pa za najnovejše dobe se je vzpet sprevrglo. Velite, da se je skrbelo za dušno pastirstvo. Dajmo! kako pa more kdo vreden dušen pastir biti, ki samo toliko svoj govor zna, kolikor ga je mati kakih 12 let naučila? Komur je mar, da uspešno deluje v Gospodovi gorici, mu je treba narodni jezik dobro znati. Kdo pa je na to gledal? Branilo se je v semenišču slovenski golčati, in v rednih postavah se nam je bralo, da ne govorimo po našem, izvlasti pri mizi ne „propter urbanitatem!" Součenci (tudi včasih kdo drugi) so nas slovenski govoreče posmehovali, psovali: „die
windischen L......reden schon wieder in ihrer Hundessprache". To je živa resnica
kakor je Bog v nebesih. Kdo nas je branil, kdo zagovarjal? Smo li imeli našince med kanoniki? Odtod prihaja, da še dan današnji imamo duhovnikov, ki namič prav po domače brati ne vedo, ne da bi pridige pravilno spisovati in govoriti znali, kakor se Reš-nikovi besedi spodobi; jihove pridige se mi zdijo kor prav tečna hrana v zamazani, gnjusni in nesnažni skledi. Kdo je tega največ kriv? Ne li oni, ki so je pošiljali. Poznam nekega na pol slovenskega duhovnika, ki prišedši iz seminišča na Slovensko je spisaval pridige po nemškem, in prihajal vsak teden v mesto k svoji materi pralji, da mu je po-slovenjevala, kar je on nemški spisal; odtod toliko smešnic v pridigah in oznanilih. Še le leta 1849 so si bogoslovci sami sprosili urico vsak teden, da se vadijo v slovenščini. Čigava zasluga je to? Pastirske liste ste nam pošiljali do 1. 1849 nemške. Ali tako oče dela s sinovi? Ne, nikdar ne — le očuh s pasterki! — Kako pa se je za učilnice skrbelo? Res jih imamo obilo, pa kako'so osnovane (kruto malo jih iznemši)? Kakor

se je od zgori ukazovalo. Učenci dovršivši vsakdanjo školo ne znajo pisati nemški ne slovenski, ne razumejo knižice najložejšega obsežka. Je li to naloga narodnih učilnic? Kdo je tega kriv? Ali ni ogledstvo in oni, kije postavljajo? Toliko se je odonod gledalo na našo omiko. Kakošno je pripravišče v Mariboru? Piškovega oreha ni vredno. Kako je bila uredjena v Gradcu skušnja za naše učnike? O naši slovnici nišče ni čmrg-nil; vsaki škorenj se ne da obuti na vsako nogo. Veste li, kak ukaz je slavno mini-sterstvo dalo pred nekimi leti za glavne narodne učilnice gledč na slovenščino? Koliko se ga je spolnilo? Kdo je tega kriv? Se to li pravi za učilnice skrbeti? Tedaj je živa in sveta resnica, kar sem ono pisal, — res res smo v narodnih rečeh pasterki bili 1
—	Ako so slovenski učeni možje sekovskega dela toliko za narodnost delali, da se la-bodski ne morejo ž njimi meriti, sledi li odtod, da je to zasluga seminiške vzgaje ali višjega vodstva? Nikdar! Zahvaliti se imajo Onemu, od kterega vsa modrost prihaja, in svoji samouki ter neopešani marljivosti. V semin^šču so se drugi večkrat jim norca delali oponašaje , da se jim možgani vrtijo, ko so se brez vodnika in učnika trudili, da bi nekda svetemu zvanju zadovolili in narodu koristili".
L. 1860 kažejo Novice: Slovenščina in srednje učilišče v Mariboru. Narodne učilnice, kako so bile, in kako bi naj bile. Potnikove misli in opazke hode iz Maribora po ovinkih v Maribor. — L. 1862: Slava Antonu Martinu Slomšeku (Pesem za god 17. pros.). — L. 1865: O slovniku slovensko - nemškem. Od štirske Drave (cf. Danic. str. 199). L. 1867: Beseda o Matici naši. — L. 1868: O slovenskem slovniškem imenstvu. Slovenske učilnice. Govor na taboru v Žavcu. L. 1869: Na slavo vezniku k a itd. itd.
d)	Glasnik Slovenski ima 1. 1858 zv. II. str. 150—200: Pretres „Slovenskega berila" za sedmi gimnazijski razred. Izdal Dr. Fr. Miklošič. Spisal Raičev Božidar. Vredništvo pravi: „Po želji pisateljevi razglašamo pričujočo kritiko nespremenjeno, z vsemi lastnijami štajarskega podnarečja; vseh očitkov ali dozdevnih popravkov vendar ne moremo poterditi". (Gl. tudi Glasnik 1859 str. 98 itd).
e)	Naprej 1. 1863: Dopis iz Haloz. Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru. I-IX. str. 265—309. Štajerske učilnice (št. 75). Slovenskim dijakom (št. 78). — Slovenec v Celovcu 1. 1865—67 ima več njegovih dopisov iz Haloz itd.
f)	Narodni Koledar in Letopisi Matice Slovenske 1. 1867: Drobtinčica o omiki z ozirom na slovenske učenjake. Modrišče. — L. 1868: črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru. Svoboda. L. 1869. I. Ant. Kremplj (86—94). II. Prekmurski knjižniki in knjige (57—84). L. 1878. II. Staro- in novoslovenske jezikoslovne črtice. III. Oroslav Caf (72—101).
g)	Slo van s t v o. I. Del. Zal. Matica Slovenska 1. 1873. Božidar Raič spisal: Bolgari str. 315—354. (Bivališča. Bivalstvo. Gospodarstvo. Duševne in fizične razmere. Zg)dovina. Bolgarski jezik. Bolgarsko slovstvo). — Za „Slovenski Štajer" je bil obljubil v II. oddelku spisati: VII. Duševne razmere.
h)	Slovenski Narod 1. 1869: O značaju slovanskega naroda. K. H a vi i ček Borovsky. Životopis in politični nazori. Posebej natisnjen iz Slov. Nar. v Mariboru 1869. 8. 39. — Slovenski slog. — L. 1871: Lat. slov. slovar. L. 1872: Životopisje, o Debeljaku in Kosu, malo razborito, tudi ponatisnjeno v Jurčičevih Listkih I. str. 16—21.
—	L. 1880: Istranom. O Stanku Vrazu. L. 1881: O Štef. Modrinjaku slavnostni govor itd. itd. (Vid. Slov. Gospodar).
i)	Zora 1.1. 1872: Jezikoslovne stvari (77—79j. Drobtinice (227—229). — Vestni k I. 1873 (str. 20—22): Pajdaš, ber itd. — Dopisoval je i v nemške časnike p. Ost u. West. Zukunft. Siidsteierische Post itd. — Jagič. Archiv 1. III itd. — Po smrti že ima.
k) Kres 1. 1886 jezikoslovne stvari p. str. 362: Kmet; str. 368: Beteg, betež, betežen. Spisal f B. Raič. Drugih napovedovanih rokopisov njegovih doslej še ni bilo na dan. Smrt so naznanjali časniki sploh; posebej gl. Zvon 1. 1886 str. 442; Kres str. 287; Slovan št. 13—24 str. 193—379: Božidar Raič a) duhovnik, b) učitelj, c) go-stoljub in rodoljub, d) učenjak, e) prvoboritelj, f) politik. Sp. R. A. — Pisal je rajnki slovenski mnogo v bujnem prenakopičenem slogu, v kterem mu ni bil nikdo kos. Jemal je rad besede iz staroslovenščine in drugih jezikov slovanskih, omenil sem v „Slovencu" 1886 št. 128. V dokaz temu le dva — tri stavke iz „Slov. Narod." 1. 1869 št. 117 na pr.:
Mila mi mladezen!
Modrica pošilja zlatokrilo rajsko ptico nosečo belo pismice čvrsti in bistri mladezni, vrlim mladencem , prijazno je vabe v svoj glatni vedohram, v svoje vilinsko svetišče, da sladko si počinovši v rahlem naročaji milih roditeljev ali bližnjih sorodnikov, ogrevši in okrepivši se pri domačem ognjišči posvetite odmerjeno dobo zlatega časa jenemu častju, jeni slavni in blagonosni službi, da si nadalje jačite vedični duh, nabirate in jas-nite zdrave pojmo ve , vedrite nazore, gladite govorno in pisno besedo, srčete koristne znanosti in je volite za svoje najiskrenejše ljubice, učite spodobno se klanjati resnici, poštenosti, pravičnosti, nravnosti in čislati umno svobodo, da se vadite pravilno in modro misliti, da množite in krepite ljubezen do svojega naroda, narodnosti in očevine, da si priskrbite pravo in vsestrano omiko, ki je človeku najdragše blago, najvrednejši zaklad na svetu, vzdigajoči zemljana k praumu, — da se spopolnite za dostojne in dične sinove svojega roda in doma itd. — Roditelji so vas naukom poročili, da okrepljeni znanostmi branite zakon in resnico v domovini in odbijate vsako krivico, nikar za to, da sami radi šijak devljete v žuleče igo nasilnega tujenja in grdega mračnjaštva, učite se pridno, da bodete neskaljena radost in krepilna tolažba iskreno vas ljubečim roditeljem in sorodnikom, rumena zarja, zlata upazen boljše sreče slovenskega naroda, sebi pa plamen: kres nevenljive slave. Duh plamenik in duh modrnik bodita tebi stalna sprevajalca in zvesta stražnika na raznih modriščinah! itd.
Andrej Andolšek r. 27. sept. 1827 v Ribnici, maš. 1854, kaplan v Metliki, Velesovem in v Radečah, od 1. 1862 misijonar pri sv. Frančišku v Severni Ameriki, u. 24. jun. 1882. Naslednik Fr. Baragi v Metliki in v Ameriki, češ, naj po njegovi „Dušni Paši" dam i jaz spomenico rojakom, in tako je prišla na svetlo:
Nebeška Mana, ali Molitevne Bukve, v kterih se najdejo perserčne molitve, spod-budovavne premišljevanja, ginljivi zdihljeji, ljubeznjive pesmi in podučni nauki, ki so tolažilo v britkostih, krepčaLo v slabostih, varstvo v skušnjavah, svetilo v zmotnjavah in vodilo po pravim potu v sveti raj. Poleg perviga natisa z naslovom „Zlata krona Matere Božje" — ki je bila natisnjena z dovoljenjem visokoč. Ljubljan. škofijstva. V Ljubljani 1860. 8. 344. Nat. Milic, zal. in prod. Ničman. — V 1. razdelku so molitve k Materi Božji in druge razne molitve za vse, kteri žele Boga v duhu in resnici moliti;.v 2. pobožnosti o Mariinih praznikih za vse, kteri žele Mater Božjo vredno častiti; v 3. Duhovne vaje za vse, kteri želč prav živeti in srečno umreti itd.
Matija Smolej r. 9. febr. 1829 v Tržiču, maš. 1854, kaplanaril v Ajdovici, Šempetru pri Novomestu, na Brdu, v Kranju, Ribnici in Dobrepoljih, kjer je u. 15. jul. 1871. Spisoval je slovenskemu ljudstvu jako koristne stvari p. v Drobtinicah 1. 1861: Cerkvena postna zapoved (str. 225—251). Prava sreča (Basen); 1. 1862: Velikonočna prav-lica (str. 163 — 181); 1. 1863: Daje le oporoka za čas, za večnost se ne mudi (239—245); 1. 1864: Veselice postnega časa (237—248); 1. 1869: Log (Pesem) itd. — Zg. Danica 1. 1864: Pogovori od spovedi (str. 2—174) in 1. 1865: Pogovori od posta (str. 51—264),
kar se oboje nahaja tudi posebej natisnjeno. — Koledarček družbe sv. Mohora 1. 1869. kaže povest: Škof in Savojček (1—7). — Veselice postnega časa sklepa na pr.:
„Tako tedaj glejte se hočemo v tem postnem času veseliti in radovati, in naj se je tudi moj govor čudno zavertil, da zdaj k sklepu vender ravno to nasvetujem, kar se je zdelo, da v začetku zaveržem, namreč: čujte in molite, postite in premagujte se; vender ostane gotova resnica, da si ravno po ti poti zamoremo preskerbeti prav vesel in zveličansk posten čas; toraj še enkrat: Jejte in pite in nikar ne molčite, bodite veseli in ponočujte; zapravljivosti se vdajte, bodite ponosni in imenitni in za drago obleko skerbite in zadnjič se tudi še razserdite. Storite in ravnajte kakor sem pokazal in na-svetoval in gotovo ne bode vam žal. Premislite, poskusite, storite in usmiljeni Oče nebeški naj da svoj blagoslov". — In pesmico „Log" dovršuje:
Priljubljen toraj mili log	Zakaj nikjer ni tak lepo,
Si bil mi že od mladih nog,	Nikjer tak milo in ljubo.
S © p i m i.
Iz Zagreba. Hrvatski učiteljski dom. Z dovoljenjem kr. finančnega ministerstva odložilo se je izigranje loterije za prv. učiteljski dom od 7. septembra na 10. novembra, t. 1.
Iz Štajerskega. Za Dolenje Štajersko imenovani so naslednji okrajni nadzorniki: Za okolico Mariborsko, Sentlenarski, Slovenjobistriški in Šmarski okraj Pran liobič, profesor na učiteljišči v Mariboru. Za okraje Ptuj, Ormož, Rogatec, Ljutomer in Gorenjo Radgono J. Ranner, vodja v Laškem Trgu; za Slovenji Gradec, Marnbreg, Šoštanj in Gornjigrad Ivan Treboj, učitelj v Slovenjem Gradci; za okolico Celjsko, Laški Trg, Konjice, Brežice, Sevnico in Kozje Blaž Ambrožič, učitelj v Lipnici; za Vransko (šolski okraj) dr. Andrej Vrečko, profesor na gimnaziji v Celji; za mesto Celje J. Levitshnigg, učitelj na vadnici v Mariboru, za Maribor Jurij Kaas, ravnatelj na učiteljišči v Mariboru.
Iz Sežane. Vabilo. — »Učiteljsko društvo za Sežanski šol. okraj bode zborovalo dne 13. oktobra t. 1. ob 9. uri v Dutovljah. — Dnevni red: 1. Verifikovanje zapisnika minulega zborovanja. — 2. »O rabi prihodnjika« (Predavanje). — 3. »Kmetijstvo v nadaljevalnem tečaji« (Konec). 4. Misli o učitelji (Branje). — 5. Nasveti. —	Odbor.
Iz Primorskega. (Dalje in konec.) Dragi tovariš! ali si čital uže kaj tacega v kakem slov. spisu? Le primerjaj priznanje, spoštovanje, hvaležnost, plamtečo ljubezen do uči-teljstva, ki diha iz tega spisa, iz te knjige, s karikaturami nekaterih naših pisateljev o slov. »šu-moštrih« 1 In vender ni, da bi se ital. ljud. učiteljstvo postavljalo nam za vzgled. Rekel bi pač lehko še kaj več, a uže tako se nam kaj rada oponaša domišljavost. Zaklical bi rad našim pisateljem z Vodnikom: Prid' zidar se les učit! — Pa pustimo to!
Razen tega je posvetil pisatelj še devet beril izključljivo učiteljstvu. V nekaterih je pisal z neko posebno potankostjo o velikih težavah, s kojimi se mora ljudski učitelj boriti, poučuje mladino. In prav je imel. Učiteljevo delovanje je večinoma prikrito zunanjemu svetu. Kdor ga vidi pri delu, ne zna njegovega truda ceniti, t. j. šolska mladina; a kdor bi utegnil prav soditi o učiteljevej težavnej nalogi, vidi ga le pri počitku, zunaj šole, na sprehodu, to so odrasli ljudje. To je tudi menda jeden glavnih razlogov, da ima učiteljstvo v človeštvu toliko krivih sodnikov ter se njegov trud v obče le z nehvaležnostjo plačuje. Kder pa ni hvaležnosti, ni spoštovanja, ni ljubezni. Da knjiga torej ustreza svojemu namenu, moral je pisatelj najbolje kazati svojemu čitalcu neprijetno stran učiteljevanja. In to je res dosegel. Italijansko učiteljstvo mu bode za to izvestno hvaležno.
In s kako blagočestivostjo govori pisatelj o šoli! Neukemu ljudstvu poklada pisatelj v usta priznalne besede, kot: Živela tudi šola, ki vas dela jedno samo družino! Z uverjajočimi besedami piše knjiga o velikej potrebi in nepopisljivih koristih šolskega pouka različnih vrst. Zastonj bi iskal primernih besed, da bi tega prepričal čest. bralce »Tovariševe«, to je treba brati. Pisatelju ni šola, kar je še marsikomu: potrebno ali nepotrebno zlo; on vidi v šoli dar božji, kakor otrok v svojih stariših. »Šola«, govori mati Henrikova, »šola je mati, Henrik moj. Ona te je
vsprejela iz mojih rok, »ko si komaj govoril, in sedaj mi te vrača velicega, močnega, dobrega, »pridnega: blažena bodi, in ti je ne pozabi nikedar več, sinček moji O! ni mogoče, da bi »jo pozabil. Ti postaneš mož, hodil bodeš okoli po svetu, videl bodeš neizmerna mesta, divne »spomenike, in pozabiš jih tudi mnogo; ali óno pohlevno poslopje belo, z ónimi zaprtimi okni-»cami in ónim majhnim vrtičem, kder se je razcvéla prva cvetka tvojega razuma, videl bodeš do »zadnjega dné svojega življenja, kakor bodem jaz videla hišo, v katerej sem slišala prvič tvoj glas«.
In tako bi človek, ocenjeváje táko odlično delo neprenehoma navajal besede pisateljeve. Zares umetnik, práv umetnik mora biti, kdor zna tako pisati, kdor zna takó navadni vsebini dati táko izborno obliko. Pravijo, da je óni duhovni pridigar najboljši, ki zna nájprej poslušalce do solz ganiti. Kaj naj rečemo še le o pisatelji te knjige, ki se v právem pomenu besede igra z bral-čevimi solzami. Lepa se imenuje knjiga, katere pisatelju se posreči po dolgih pripravah vzbuditi v bralčevem srci nekaj, česar vidno znamenje so solze, a kakó naj imenujemo knjigo, katera je polna takih lepih mest brez dolgih priprav? In tak duševni užitek podaje knjiga v posamnem kratkem berilci! Človek bere in se boji celó dihati, da bi samega sebe ne motil v uživanji slasti umetniškega pripovedovanja. In v kake zadrege pride še le ocenjevalec tacega dela! Kakó lehko se mu pripeti, da učini nasprotno, kar je nameraval, da sé svojim tolmačenjem rekel bi nekako oskruni svetišče tacega umetniškega stvora. In pri vsej svojej krasoti je jezik priprost, lehak, da ga razume človek, ki je le nekaj vešč italijanščine. V tem pogledu smemo De Amicisa primerjati našemu Erjavcu. Da, De Amicis je šel dalje; On piše v tej knjigi nekak otroški jezik — pač menda z ozirom na knjigin namen. Otroški značaj mu daja neko posebno gostobesédovanje otroško. Otroškemu pripovedovalcu lepó pristoji, da z imenom osebe ponavlja često v kratkih besedah vtisk, koji je napravil nanj prvi dotik s to osebo. Takó ponavlja ime-nováje »zidarčka«, da ima nos okroglat, obraz kakor jabelko ter zna posnemati zajčevo glavo; imenováje Crossi-ja, da ima rudeče lasé, mrtvo roko i. t. d.
Svojo vrednost ima knjiga tudi v opisovanji temperamentov in individualnosti šolskih otrok. Podlogo si je postavil pisatelj v berilu »I miei compagni« ter to natančneje razvil v nekaterih sledečih spisih, n. pr. v berilih »II mio amico Garrone«, »II trafikante«, »Vanita«, »La volonfca«, »La librería di Stardi«, »Franti, cacciato dalla scuola«, »Invidia«, »Superbia« i. t. d.
Nikakor ne mislim, da bi se mi bilo posrečilo podati s temi vrsticami čitateljem »Tovariševim« pristno sliko knjige, na katero nas opozarja tudi prof. Stritar v svojem berilu*) v »Slovenskem klubu dunajskem« z lakonično opazko: O vsebini té knjige nič več; vzemite in berite! — Tudi jaz bi morebiti prav storil, da bi zakljuCujé ta svoj spis ponovil besede Stritarjeve , če tudi sem skusil po svojih moCéh seznaniti drage tovariše s knjigno vsebino, kolikor se je sploh po tej poti dalo. No, pa saj to ni bil moj glaven namen; nameraval sem prav za prav opozoriti še enkrat na knjigo slov. učiteljstvo; menim namreč, da je učitelj, ko-jega ima ta knjiga najbolj zanimati. — Kaj pa je bilo tega treba? Saj nam prof. Borghi v Ljubljani preloži knjigo na slov. jezik, v kar je už0 prejel od pisatelja pooblastilo. Takó nam vsaj sporoča »Ljub. Zvon« in g. profesor sam nam potrjuje to v zadnjem zvezku tega lista. — Tudi jaz vem to , in ne mislim s tem nikakor segati gosp. profesorju v področje. Vsekako je pohvalno, da je prevzel to težavno nalogo. Bilo bi kaj druzega, ako bi bil knjigo spisal kak avstrijski Italijan za avstrijsko mladina. Tu bi bilo zadostovalo knjigo le preložiti na slovenski jezik. A tako, menim, ne more se ravniti s knjigo, ki v vsakej drugej, tretjej vrsti kaže, da jo je narekovalo srce, goreče in plamteče za národ in državo, ki sta vse drugo nego naša prijatelja. Zató se mi zdi gosp. profesor na nekakem »Heroslavovem razpotji«. Če nam knjigo le prevede, in še takó izvrstno prevede, potem bi tega prevoda ne mogli dati v roke naši mladini — iz znanega vzroka, in knjiga je mladini namenjena. Ako nam pa prevod našim odnošajem prilično preosnovi, potem si je naložil res težavno nalogo in uverjen more biti, da mu bodemo za to hvaležni osebito mi slov. učitelji. Jaz vsáj pričakujem od tega le dobro za naše slovstvo..
Predno sklenem, ne morem si kaj, da bi ne opozoril na neko posebno podobnost De Ami-cis-ovega »Srca« z leposlovnimi izdelki našega Stritarja. To se mi vidi tem umestnejše sedaj, ko se zvršuje važna doba pisateljevanja Stritarjevega — upajmo: ne zadnja — z izdavanjem njegovih zbranih spisov, »ko se mu je nagnil dan, ko se mu bliža noč z velikim jutrom za sábo
......«, kakor pravi sam v dotičnem priporočilu. Uže prej imenovana »odločna individualnost,
katero si je Stritar ohranil od prvega pojava na književnem polji pa do sedaj« nam bistveno olajšuje vsako primerjanje, da, še več, Ona nam prav pred oči postavlja óno podobnost. Kaj je
*) Primerjaj 4. zvezek letošnjega „Ljublj. Zvona" str. 233!	Pis.
treba očitnejšega dokaza, kakor ga nam daja naslov knjige »Srce« in Stritarjevo giislo: Srca kvišku! A ta podobnost ni le navidezna, ta podobnost je resnična. Kolikokrat se človek beroč to italijansko knjigo nehote ustavi in vpraša: Pa saj sem jaz uže to ali vsaj jednako nekde čital! Te misli, ti nazori, ta načela so meni znana iz spisov nekega druzega pisatelja. In kdor le nekoliko pozna Stritarjeve spise, mora naleteti na njegove »Pogovore«. Meni vsaj se je tako godilo — ne glede na to, da nam je Stritar knjigo priporočal. Poskušal sem uže göri spraviti v sklad nekatera mesta De Amicis-ove knjige se Stritarjevim navodom, kakö je pisati knjige za mladino. Kdor je knjigo prečital, ne more reči, da bi bila ta primera neosnovana, on mora temveč priznati, da vlada mej De Amicisovimi in Stritarjevimi nazori o umetnosti in slovstvu neko čudovito soglasje. Stritar piše v svojem »Zvonu« 1. 1879.: »Človek se ni razvil v narav-»nem ravnotežji in soglasji; za umom mu je zaostalo srce! Kaj je um brez srca! Kavno-»težna morata biti, v enaki meri razvita: to je prava človeška omika. Um je storil svoja »čuda, zdaj naj svoja stori — srce! ,Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe', naj-»lepša beseda, kar jih je bilo govorjenih v človeškem jeziku, ta beseda se ni še uresničila; ures-»niči se naj in človeštvo bode na vrhuncu svojega razvoja, doseglo bode svoj poklic, svoj namen«. — Ali se ne glase te besede Stritarjeve kakor nekak načelen nauk, nekaka osnova, po katerej je De Amicis sedem let pozneje spisal svojo knjigo »Srce« ? Knjiga je namenjena dečkom od 9.—13. leta, torej šolskej mladini. Pa o šolskih učnih predmetih se v knjigi ne govori nič. Na um se torej knjiga ne ozira, saj skrbi zanj učitelj, šola, a »za umom je zaostalo srce«. Pisatelj goji le srce, ki se v šoli na kvar prave omike zanemarja. Ali se to ne glasi kakor Stritarjeve besede: »Um je storil svoja čuda, zdaj naj svoja stori srce! — Srce torej treba, da nastopi svoje kraljestvo; bratoljubja, ljudoljubja doba naj prisije trpečemu človeštvu«. In ali so morda ti soglasni nazori o polovični omiki sedanjega človeštva pisateljev dveh takö različnih narodov napačni ? Ali ni novodobno šolstvo avstrijsko z nekaterimi prenapetimi novotarijami oddaljilo tudi našo slov. ljudsko šolo od prave njene svrhe? — Ali ni tudi naša »javna odgoja osnovana na čisto napačni podlogi«?*) — Odkle se je pa začelo pri nas tožiti in tarnati, da nam manjka značajev?
Poznavalec dosedanjih naših knjig za mladino zapazi seveda v »Srci« neko razliko, neko posebnost. Tü se ne dajajo visoki (mladini nerazumni) nauki, tu se ne modruje, moralizuje, pri-diguje, i. t. d. Knjigi manjka torej, kar je bistveni in glavni del marsikaterega mladinskega spisa slovenskega, kar se celo majhni basnici natika na konec — menda »zarad lepšega«. Ali pa bralec v De Amicisovi knjigi to pogreša? Ali se mu položivšemu kujigo iz rok ne posili nehote iz ust pohvalna beseda: krasno, prekrasno! Ali ni prav to moralizovanje mladinskim spisom neka zavornica, zoper vsako pedagogiško načelo? — Bistvena zahteva novodobne vzgoje je, da se mladina napeljuje k sam odelavnosti, uči se, da le to ostane, kar si otrok sam pridobi, sam najde. Kako naj torej spojimo ta nauk z našimi basnimi, v katere zavije pisatelj kako resnico, pa jo na konci sam pove rekoč: iz tega se učimo, da.
Ali odgovarja tako ravnanje napredku sedanje metodike? Kad bi vedel, kaj bi se reklo učitelju, ki bi dal otrokom citati uganko, pa bi jo takoj sam rešil? — Da, da! umne metode je treba učitelju pri pouku v šoli, pa treba je je tudi pisatelju mladinskih (osebito moralnih) spisov. In to metodo uči naš Stritar uže več let. »Moralna povest«, piše v »Zvonu« 1. 1879., »bodi po »istih zakonih izmišljena in zložena, kakor vsaka druga, ki nima pedagogičnega namena. Mladi »bralec naj ne ve takoj, kam meri pisatelj se svojo povestjo, da mu hoče kakor oslajeno grenko »zdravilo vriniti ta in ta nauk. Še tega ni treba, da bi si bil mladi bralec prebravši povest »jasno v svesti, česa se mu je učiti iz nje, kaka resnica je vanjo zavita: da mu je le pisatelj znal »pravo struno v srci zadeti, za drugo naj ne skrbi. Čisto nepotrebno je tisto moralizovanje v »sami povesti, kakoršno se tako pogosto nahaja«.
Kekel sem uže göri, da so našli ubožci in nesrečniki v De Amicis-u krepkega zagovornika, kazal sem, kako spoštljivo in sočutno govori njegova knjiga o revežih, rokodelcih, delavcih in beračih. Njihov stan, njihovo dejanje in nehanje, trpljenje in borba za življenje so mu važen predmet, častna snov, iz katere naj zajemlje leposlovje svojo vsebino. In kaj uči zopet naš Stritar na to stran? »Človeštvo bodi leposlovju predmet, vse človeštvo, ne samo izvoljena peščica. S »posebno ljubeznijo in skrbljivostjo pa objemaj siromaka, trpina, ubozega brata, ki se stežka hrani
*) Pri debati v državnem zboru za letošnji naučni budget je izustil minister Gautsch sledeče besede: Weniger Wissen als bis nun dürfen die Gymnasialschüler auch künftig nicht besitzen; aber «twas muss hinzutreten, das heute vernachlässigt erscheint, und das ist das erziehliche Moment im Unterrichte. Ich lege darauf grossen Wert, denn ich glaube, dass gewisse Erscheinungen in unserem socialen Leben die Wahrheit des Satzes erkennen lassen, dass es häutig unterrichtete, aber nicht erzogene Menschen gibt.	Pis
»ob drobtinah, katere skopo padajo z bogatinove mize; njega, pravim, ki peša pod težkim bre-»menom življenja!«
Da pa bode ta primera popolnejša, naj sledi še jeden dokaz. Knjiga »Srce« ima berilo »II figliuolo del fabro ferraio« (Kovačev sinček). V tem berilu se popisuje otrok kovača Pre-cossi-ja, telesno šibek, bolehen, a blazega srca, lepih dušnih lastnosti. Nesrečen je, ker ima očeta, ki je zamenjal kovačnico z žganjarijo. Premnogokrat pride pijan domov, najde svojega pridnega sina pri knjigah, začne ga pretepati brez najmanjšega uzroka, pomeče mu knjige in pisanke po tleh ; in ubogi otrok pride večkrat v šolo z oteklim obrazom, črnim od udarcev, z očmi unetimi od velicega joka. Tovariši mu v šoli oponašajo: Tvoj oče te je tepel; ali čn jim vselej hitro odgovori: Ni res! Ni res nič! — da bi ne delal sramote svojemu očetu. In doma trpi ubogi otrok največe pomanjkanje na hrani, obleki, šolskih potrebščinah i. t. d. Vzlic vsem tem oviram vstraja v pridnosti, v ljubezni do očeta, prejme šolsko darilo ter se svojim čeznaravnim obnašanjem gane očeta, da se vrne na pravo pot in zopet loti dela. — Dragi bralec, primerjaj to vsebino se Stritarjevim igrokazom »Očetov god« v »Zvonu« 1. 1879. Ali si nista ta spisa čudovito je-dnaka? Tudi Stritarjev Martin je pijanec, zapravljivec, ki je vrgel sebe, ženo in otroka v naj-večo revščino. Pa kakor Precossi-ja prav tako tudi Martina zagovarja lastni sin (Janko), ko ga drugi otroci dražijo zarad nerednega očeta, spreobrne ga tudi z blagodušnim činom: da mu podari za god novo obleko, ki jo je kupil s prihranjenim denarjem. Redki, nenavadni so pač taki otroci, ki bi se odlikovali s toliko krepostjo kot mali Precossi in naš Janko, pa reči se vender ne more, da bi bili premodri, nemožni. Pisatelja sta hotela prav z izvanredno težavno nalogo mladih dveh junakov pokazati mlademu bralcu, da ima ljubiti svoje stariše tudi tedaj, ko ne prejema od njih zgola dobrote za svojo ljubezen. Da se pisatelja v tej glavni misli strinjata ter jo v tako podobnem, da, jednakem dejanji utelesujeta, je pač uže nekaj nenavadnega. Čitalca obide na prvi hip nekak sum, kojega se pa hipoma otrese, ko premisli, da je De Amicis spisal svojo knjigo sedem let pozneje ter je — po besedah Stritarja samega — tako malo vedel za Stritarja kakor Stritar zanj.
Lehko si torej mislimo, kak6 se je Stritar zveselil De Amicis-ove knjige, v kateri je »povedano vse, kar je on na to stran mislil, čutil in želel«, in povedano tako, kakor je čn učil nas, svoje rojake. Ako pomislimo dalje, da je knjiga doživela 52 izdaj *) v izvirniku in 12 prevodov v druge jezike, potem si tudi lehko mislimo, kako lepo nehotno zadoščenje mora biti to našemu Stritarju za trud njegovega pisateljevanja. Stritar sam ni mogel — po mojem menjenji vsaj — želeti si pristnejšega priznanja za nauk, koji je učil naše pisatelje od prvega pričetka pa do sedaj priznanja, da je pot, kojo je ubral, da bi bil koristil svojemu dragemu narodu, prava pot. Slovenska mati je rodila malo sinov, ki bi mogli reči, da niso živeli zastonj kakor naš Boris Miran.
Iz Novomeškega okraja. Učiteljska skupščina za Novomeški okraj bila je v 31. dan velikega srpana t. 1. v dekliškej šoli v Novemmestu. Predsedoval je skupščini g. c. kr. okrajni šolski nadzornik J. Lapajne, vodja meščanskej šoli v Krškem, kateri je točno ob 9. uri se srčnim pozdravom vsim došlim, zborovanje otvoril. Svojim namestnikom hoče izvoliti starosto g. J. Novaka, pa ker ga ni bilo, izvoli si č. g. o. Florentina. — Izmed učiteljev niso bili pri skupščini še g. g. o. Inocencij, o. Otokar, o. Viljelm, A. Jerše, nadučitelj v Trebnjem, F. Kalinger iz Toplic, Fr. Cetelj iz Stopič in gdč. A. Klančar iz Rudolfovega, nekateri zaradi dopusta, drugi zaradi .bolezni. Skupščina počastila sta se svojim pohodom blag. g. g. c. kr. vladni svetnik in okrajni glavar J. Ekel in g. Železnik, učitelj iz Trsta. Zapisnikarjem volila je skupščina po nasvetu g. Fr. Koncilija z vsklikom, g. g. V. Zavrla iz Podgrada in K. Završnika iz Sel a.
G. nadzornik spominja se najprvo dveh pokojnih, vlani še med nami bivših tovarišev, namreč: g g. H. Venediga in F. Šare a. Za tem poroča o stanji šolstva v tem okraji. Iz poročila posnamem sledeče: »Šolstvo v tem okraji napreduje; to nam kaže uže število šol, katero se je letos pomnožilo. V Šmihelu pri Žužemperku se je otvorila nova enorazredna šola, isto tako zasebna dekliška dvorazrednica v Šmihelu pri Novemmestu, pod vodstvom šolskih sester »De Notre Dame«, kjer je i šola za gluhoneme, in v katerem poslopji je soba za deško šolo. V Toplicah se šola zida in se bode razširila v trirazrednico. Vkup je sedaj 30 javnih ljudskih šol. — Veselo je to, da je nekaj šol prav dobrih, nekaj pa dobrih. Tudi disciplina je splošno dobra. Šolskih
*) Pod črto bodi rečeno, da si De Amicis se svojo knjigo „Cuore" ni pridobil le slave, ampak tndi lep gmoten dobiček; od vsacega eksemplara prejme namreč 6u sam polovico cene (ki znaša 1 gld.). Dragi bralec naj blagovoli po tem sam primerjati, kako honorujejo drugi narodje svoje pisatelje in kako naš ubogi narod slovenski.	Pis.
vrtov je veliko, in nekateri so prav lepi. Število šolskih otrok napreduje, če tudi ne hitro, a vender polagoma. Tako je bilo:
leta 1884. za šolo godnih 6196, v šolo pa je hodilo 4353 otrok. » 1885. » » » 5882, » » » » » 4387 » » 1886. » » » 6057, » » » » » 4248 » » 1887. » » » 6282, » » » » » 4469 » Hoja v šolo ni povsod enaka. Prav dobra hoja v šolo je ondaj, kjer je število za šolo godnih otrok skoraj enako številu šolskih otrok, in kjer učitelj i skoraj tako število (ali vsaj veliko število) otrok ima v šoli. Takih šol je tu 8. — Uradni spisi so bili brez izjeme v prav lepem redu; one je učiteljstvo o božiči g. nadzorniku v pregled poslalo in mu s tem prav prijetne počitnice napravilo. Glede snažnosti so v obče vse šole dovoljno vplivale. — Učitelj mora skrbeti za prihodnost; to stori pa z izpitom sposobnosti, katerega ima tu uže 32 učiteljev. Učiteljice, katerih je 5 v tem okraji, imajo uže vse to preizkušnjo. Nadalje nam g. nadzornik našteva nekatere pomanjkljivosti. — Pri vpisovanji številk v izkaze, se mora vestno zapisovati, kar se ni povsodi zgodilo. Število šolskih otrok, drugod v šolo hodečili in šolskih zdravih otrok, kakor i bolnih (telesno in dušno pokvarjenih) mora biti enako številu za šolo godnih. — Otroci od 6. — 8. leta niso šole oproščeni, treba je ravnati se po točkah 17, 19 in 21, postave z 29. aprila 1873. 1. ter vsako leto oproščenja prositi pri c. kr. okrajnem šolskem svetu. — V nekaterih šolah je bilo od skoraj 100 šolskih otrok le kakih 20 prisotnih (v kakih 2 šolah). Taka hoja v šolo je tedaj gotovo slaba, kjer na dan kakih 70 otrok v šoli manjka. Tudi ponavljalne učence je treba vestno vpisovati. Skoraj nevrjetno je, da bi v ponav-Ijalni šoli število godnih bilo enako številu šolskih otrok. — Vsi učitelji naj si zapomnijo i to, da traja šolsko leto 46 tednov, kakor nam veleva §. 8. postave z 20. avg. 1870. 1. Ena šola imela je brez dovoljenja le 43 tednov, druga pa 44. Kdor to stori, zasluži po pravici ostro grajo. — Na cesarsko mašo o rojstnem dnevu našega presvetlega cesarja ne sme nikdo pozabiti. Priredite jo raje ob sedmih ali osmih (ob šestih je vender prezgodaj za oddaljene manjše šolarje). Z uspehi v pozameznih predmetih je bil g. nadzornik v obče zadovoljen. Čitanje bilo je v obče dobro, na enih šolah prav dobro, a na nekaterih vender preslabo. Abecednik se mora v dveh letih na razdeljenih enorazrednicah dokončati. Pravopisje bi bilo dobro, samo premalo vaj je v tem predmetu. Spisovnic nima več šol. Kar se nemških šol tiče v tem okraji, so tudi dobre. S poukom v nemščini, kjer se ta poučuje, je bil g. nadzornik prav zadovoljen. Nemščina kot neobligatni predmet poučuje se samo na eni dvorazrednici, t. j. v Trebnjem. Smelo bi se to tudi drugej storiti, ako se oglasi za to nekaj učencev; vsaj se za ta predmet dobi nagrada. — Vsak učitelj naj hrani vse zvezke, pisanke in risanke do konca leta ter naj jih med letom ne vrača. — Računili so v nekaterih šolah učenci prav dobro; kjer pa učenci nimajo računic, je pa slabo. Na razdeljenih enorazrednicah naj prvi oddelek vzame iz prve računice vsaj do 10, drugi oddelek pa do polovice druge računice. — Slovnice se mora tudi vsaj nekoliko učiti. V nekaterih šolah se pač premalo goji, v nekaterih še celo čisto nič. Veliko se itak ne more vzeti iz tega predmeta. — Zemljepisje se je v nekaterih šolah poučevalo, v drugih bilo je to španska vas. — Prirodo-pisje naj se obravnava le na podlogi beril, katera so prav dobra. — V tednik naj se ne zapiše samo številka, ampak tudi vaja, da se takoj vidi, kaj se je bralo. Lepopisje v obče napreduje, vender bi bilo lehko še boljše, — premalo vaj je. Ne samo 2, temveč 6 in več lepopisnic mora otrok čez leto popisati. Na tablo naj večinoma le učitelj piše, ne otroci. Otrokom naj se dajo domače naloge, zlasti na tablice in tudi v pisanke, posebno iz računstva. Po zimi se jim lehko več da, ker nimajo toliko dela. Če nimajo črnila, naj pišejo se svinčnikom. — Pisanke naj učitelj tirja dobre in po nizki ceni, n. pr. 1 kr., kar se dandanes lehko dobi. Črnilnikov ni bilo povsod. Krajni šolski svet mora skrbeti za črnilo in črnilnike; da bi otroci to seboj nosili, ne sme se dopuščati. Vsaj je šolstvo v tem okraji naj ceneje. Vemo, da kmeta tare beda in revščina, pa vender bode rad pošiljal svojo deco v šolo ter tudi plačal šolske potrebščine, ker ve, da le modri nauki, pouk v šoli privedel ga bode da blagostanja. — Risanje je dokaj dobro. Se ve, da bi bilo tu pa tam lehko boljše. — Telovadba naj se nikjer ne opušča, ako v šoli ni prostora, naj gre učitelj z učenci na prosto ter naj na kakem pripravnem kraji telovadi. To se posebno mladim učiteljem priporoča. Vsem pa je priporočati izlete, ker mnogo koristijo. Pri izprehodih se mladina lehko vadi prirodopisja, zemljepisja i. t. d. Napraviti se sme kake 3 — 4 izhode na leto brez posebnega dovoljenja, na pr. dva maja meseca, dva proti koncu leta. — Petje se je gojilo, vender pa v nekaterih šolah še premalo. Z ženskimi ročnimi deli je bil g. nadzornik zadovoljen. Majhna je res nagrada za ta pouk, pa kaj se hoče, ko se ne more več izprositi. Na kakih 15. šolah se je poučevalo v ročnih delih, kakih 12 šol pa je brez tega pouka. — Mlade
učiteljske moči so dobro podkovane, naj torej tu pa tam nadučitelj posluša mladega tovariša, posebno na dvorazrednicah. — Učila imajo največ vse šole. §. 71. od 20. avg. 1870. 1. pove, katera učila mora vsaka šola imeti; kjer jih ni, naj se preskrbe. Krajni šolski svet naj da denarja, da se potrebno kupi; zato je treba višji proračun napraviti, ako ne, trkajmo, da dobimo potrebno. — Tednik je treba veslno pisati in ne fingirati, vsaj se takoj vidi, je li resnica, ali ne. Table morajo biti dobre in črne. Na tablo naj se lepopisje za vsako uro posebej piše, ne pa predpise imeti po cel mesec. — Nadalje priporoča g. predsednik slogo med učiteljstvom in ljudstvom. Učitelj ne sme ljudstvu kazati slabih vzgledov, ker slabi vzgledi zelo škodujejo ljudstvu, katero veliko raje kaj slabega posname, kakor pa kaj dobrega. Ljudstvo tu se uže tako prerado toži; ako jih hoče učitelj od tega odvaditi, ne sme se tožariti se svojimi tovariši, z župniki in drugimi. Vsled nesloge ne stori občina nič za šolo.	(Konec prih.)
Iz Ljubljane. Sliši se, da bode učna uprava potrebno ukrenila, da se razširi obrtni pouk na Kranjskem, kjer je doslej samo državna strokovna šola v Idriji za čipkarska dela. V prvi vrsti se namerava, ustanoviti v Ljubljani strokovna šola za mizarstvo, rezbarstvo, strugarstvo in druge lesne proizvode, potem za pletenje jerbasov. Pogajanja so se pričela, da se določijo doneski, kateri bi zadevali lokalne faktorje glede prostorov, kurjave in svečave. Dalje se namerava povzdigniti hišno obrt v Ribnici, ki se večinoma peča z izdelovanjem reščet, lesenih lopat, lesenih žlic itd. Namenjeno je tudi, da se tjakaj odpošljeta jeden ali dva potovalna učitelja, ki bodeta začasno poučevala. Za mlade ljudi tega kraja določile se bodo štipendije, da jim bode možno obiskavati strokovno šolo, katera se bode ustanovila v Ljubljani.
—	V 24. dan sept. t. 1. preteklo je 25 let, odkar jo preminol blagi kuezovladika Lavan-tinski Anton Martin Slomšek. Slava njegovemu spominu!
—	Petindvajsetletnico svojega službovanja v Ljubljani praznovala bodeta dne 13. okt. gospoda nadučitelj in voditelj L. Bel ar in učitelj Fr. Raktelj. Pred petindvajsetimi leti sta bila po večletnem službovanji na deželi pozvana v Ljubljano, prvi z Brezovice, drugi z Dobrove. Kdor pomisli, da so bili to težavni časi in kdor ve, kaj se pravi, Ljubljansko deco učiti in vzgo-jati, jima bode rad z nami častital, da sta teh 25 let tako uspešno delovala in jih še tako krepka prebila. Gospod Bel ar pa ob jednem tudi obhaja petindvajsetletnico kot pevovodja Šent-Jakobskega cerkvenega pevskega zbora. Znano je, daje bilo tu njegovo delovanje jako vstrajno in uspešno. V tem času je zložil tudi mnogo cerkvenih pesmij, katere se po cerkvah mnogo prepevajo. Obema torej kličemo: Bog naj ju ohrani še dolgo zdrava, krepka v prid mladini in domovini!
Premene pri uciteljstvu.
Na Kranjskem. Gpdč. Kristina Demšar, IV. uč. v Š mar t i ne m pri Litiji, je za trdno postavljena. — G. Konrad Črnologar, zač. II. učit. v Velikem Gabru, je postal def. III. učit. v Šent-Vidu pri Zatičini. — Gspdč. Avgusta Klanca r, učit. v Komendi, je dobila službo učiteljice v vzporednem razredu na dekliški šoli v Kameniku. — Gspdč. Marija Scherz, učiteljica v Mirni Peči, je za trdno postavljena na II. učiteljsko mesto v Dob.— G. Janez Janežič, učitelj na Brdu, je imenovan nadučiteljem v Dob u. — Za trdno so še postavljeni g. g.: Janez Likar, učitelj v Šent-Juriji pri Izlaku; Janez Perko, učitelj v Šent-Mihaelu pri Žužemberku; Josip Reich, II. učitelj v Vinici; Fran Schmidt, II. učitelj v Žireh; gspdč. Franja Jankovič, učiteljica v S e m i č u. — Gspdč. Nežika Zupan, učiteljica v Gradu (v Bledu), pride za trdno v mestno dekliško šolo in gspdč. Ema Ravnachar, učiteljica v sirot-nišnici, pa v nemško dekliško šolo v Ljubljani. — Gspdč. Viljelmina Fran ko, zač. otr. vrtnarica na c. k. izobraževališči za učiteljice v Ljubljani, je za trdno imenovana. — Gspdč. Ivana Hromeč, uč. kand., gre zač. v Begunje nad Cerknico in gspdč. Josipi na Schmidt, uč. kand., pa zač. na Bloke. — G. Štefan Primožič, uč. kand., bode namestoval bolnega učitelja g. Jan. Eppich-a na moški vadnici v Ljubljani.
št. 763.	Razpis učiteljskih služeb.
okr. š. sv. Na Kranjskem. Na enorazredni ljudski šoli v Šmartinem pod Šmarijno Goro je izpraznjena učiteljska služba s 450 gld. letne plače, s 30 gld. opravilne doklade in s prostim stanovanjem. Oddala se bode za trdno, ali začasno. Prošnje za-njo naj se vlagajo do 9. oktobra t. 1. po uradnem potu pri podpisanem okrajnem šolskem svetu.
C. k. okrajni šolski svet Ljubljanske okolice v Ljubljani v 20. dan septembra 1887. 1.
Št. 555.
okr. š. sv.	V Kameniškem okraji se bodo stalno ali tudi začasno umestile učiteljski službi,
in sicer: 1. služba učitelja-voditelja na enorazrednici na Brdu z letno plačo 450 gld. z opra-vilnino 30 gld. in s prostim stanovanjem; 2. služba učiteljice na dvorazrednici v Komendi z letno plačo 400 gld. in z jedno sobo za stanovanje. Prošnje naj se vlagajo semkaj do dne 6. oktobra t. 1.
C. k. okrajni šolski svet v Kameniku v 20. dan septembra 1887. 1.
Št. 881.
okr. š. sv.	Na dvorazredni ljudski šoli na Studenci (Briindl) druga učiteljska služba s 400
gld. plače in s prostim stanovanjem (tudi za učiteljico) za trdno, ali začasno. Prošnje naj se po uradnem potu vlagajo do 1. oktobra t. 1. pri tem okrajnem šolskem svetu.
C. k. okrajni šolski svet v Krškem v 15. dan septembra 1887. 1.
Št. 631.
okr. š. sv. Na dvorazredni ljudski šoli v Mirni Peči so bode umestila druga učiteljska služba s 400 gld. letne plače. Prošnje za-njo naj se po uradnem potu vlagajo do 8. oktobra t. 1. pri tem okrajnem šolskem svetu.
C. k. okrajni šolski svet v Novemmestu v 21. dan septembra 1887. 1.
Ad št. 655. in 632.
okr. š. sv.	V šolskem okraji Radovljiškem se brez odloga stalno ali začasno
umeščajo nastopne učiteljske službe:
1.	Služba učitelja in voditelja na novoustanovljeni jednorazrednici v It i b n e m pri Bledu z letno plačo 450 gld., z opravilno doklado 30 gld. in s prostim stanovanjem.
2.	Šlužba učiteljice, oziroma drugega učitelja na dvorazrednici v Gradu pri Bledu z letno plačo 450 gld.
3.	Služba tretjega učitelja na odslej trirazredni ljudski šoli na Jesenicah z letno plačo 400 gld.
4.	Služba učiteljice na odslej dvorazredni ljudski šoli v Kropi z letno plačo 400 gld. in s prostim stanovanjem.
Prošnje naj se vlagajo po predpisanem potu do 1 2. oktobra t. 1. pri c. kr. okrajnem šolskem svetu v Radovljici.
C. kr. okrajni šolski svet v Radovljici dne 27. septembra 1887. 1.
Vabilo k občnim zborom
„Narodne Šole", „društva v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem" in „Slovenskega učiteljskega društva", ki bodo v 5. in 6. dan t. m.
v Ljubljani v mestni dvorani, in sicer po tem-le vzporedu:
v sredo ob 6. uri zvečer zboruje „Narodna Šola" (društvo v podporo slovenskemu ljudskemu šolstvu) s sledečim redom: 1. Ogovor predsednikov; 2. poročilo o odborovem delovanji v XV. društvenem letu; 3. društveni račun in volitev pregledovalcev letnih računov; 4. volitev 9 odbornikov. (Funkcijonarje voli odbor sam.) 5. Nasveti. (Odborniki za 1. 1886/87., so bili: Stegnar Feliks, načelnik; Žumer Andrej, namestnik; Močnik Matej, blagajnik; Govekar Fran, tajnik; Funtek Anton, Podkrajšek Henrik, Praprot nik Andrej, Praprotnik Fran, Tomšič Ivan.)
V četrtek ob 8. uri zjutraj bode pri sv. Jakobu sv. maša. — Ob 9. pa zboruje v mestni dvorani najpred „vdovsko društvo", potem pa „Slovensko učiteljsko društvo" po tem-le redu: 1. ogovor predsednikov; 2. tajnikovo in blagajnikovo poročilo; 3. volitev treh pregledovalcev društvenih računov; 4. „o potrebi stalne razstave učil za slovenske šole;" 5. posamezni nasveti, kateri pa naj se vsaj en dan pred zborom naznanijo predsedništvu; 6. volitev 9. udov v odbor, izmej katerih jih mora vsaj 5 v Ljubljani ali v okolici stanovati. (Dosedanji odborniki so: Praprotnik
Andrej, predsednik; Predi k a Jakob, namestnik; Govekar Fran, tajnik; Tomšič Ivan, blagajnik; Žumer Andrej, Borštnik Janez, Stegnar Feliks.) (Fuukci-jonarje voli odbor sam.) Vkupno kosilo bode pri Virantu na išent-Jakobskem trgu.

dobro ohranjena, s 6 oktavami, dosti močnega glasu, lepega { zunanjega lica, je za zmerno ceno na prodaj pri Petriču, izde- ,, lovalcu orgel na Št. Peterskem nasipu, v Žeravčevi hiši pri mostu. | /
AllZZIZZÄZlZZZZZZlZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZlIlZlZlXZZZZiL
ur
Ob začetku šolskega leta opozorujem na mojo zalogo učnih sredstev, ter priporočam gospodom krajnim šolskim svetnikom, šolskim voditeljem in gospodom učiteljem naslednje vrlo izdelano in prav po nizki ceni: Nazorni nauk, Hermanov, 6 gld. 66 kr. — Tomšičev, 3 gld. 50 kr. Stenske zemljevide, na platnu razpete, Avstro-ogersko 7 gld., Evropo 5 gld., Palestino 4 gld., Poluoble 4 gld., Kranjsko 5 gld. 40 kr., globuse 5 gld. 30 kr. in 7 gld. Schreiberjeve anatomske stenske table, razpete 5 gld. 40 kr. Velike barvane stenske table živalstva, na platnu, 1. dojivke 6 gld. 48 kr.,
2. ptice 6 gld. 48 kr., 3. dvoživke in druge 6 gld. 48 kr. 1 zbirka (garnitura) geometerskth teles 2 gld., zbirka meterske mere in uteži 5 gld., drog' iz stekla 60 kr., sesalni srnrk 1 gld. 80 kr., tablice s črkami 1 gld. 80 kr., pritiskali» smrk 1 gld. 80 kr., drog iz smole 60 kr., barometer 3 gld., termometer 60 kr. do 1 gld. 20 kr., računski stroj (velik) 7 gld., snov za šolske table 5 gld. in više po velikosti, kompas v lesu 1 gld. 20 kr., magnet 20 do 50 kr., škrilaste tablice razne velikosti na vsaki strani črtane štev. II. 1 gld., štev. III. 1 gld. 20 kr., štev. V. 1 gld. 40 kr. 10 komadov, svinčniki, črtalniki, pisanke Grub-bauerjeve, Musilove in Greinerjeve vsakovrstne širine 75 ki', do 1 gld. 70 kr. sto komadov, Grubbanerjeve risanke sto komadov 2 gld. Dobivajo se tudi tu razna držala, pisala in peresa škatljica po 30, 34, 40 kr. in višje. Pri gotovem plačilu se primerno prijenja od cene (daje se rabat).
Zaloga vseh predpisanih šolskih knjig.
Vsa druga tu nenavedena učna tvarina se pri meni po najnižji ceni dobiva.
Kar ni v zalogi, se brzo in po ceni oskrbi.
Tudi so tu v zalogi odobrene knjige za šolske knjižnice ter se vzprejemajo naročila na Stritarjeve zbrane spise, na Sim. Jenko-ve pesmi in Cim-perman-ove spise.
J. Giontini, v Ljubljani.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik J. R. Milic.