Članom in poverjenikom H Vodnikove družbe. Ib Za leto 1926. je izdala Vodnikova družba naslednje štiri knjige, ki jih prejmejo člani potom g. poverjenikov: Velika Pratika za leto 1927. Vlad. Levstik, Kladivo pravice. Povest. Juš Kozak, Beli mecesen. Povest. Iz tajnosti prirode. Vsak član prejme knjige pri poverjeniku, pri katerem se je vpisal. Oni člani, ki so se vpisali naravnost pri Družbi, prejmejo knjige pri poverjeniku svojega kraja, ali pa pri Družbi v Ljubljani. Pri tej pa le tedaj, če ni v njihovem kraju poverjeništva in če pošljejo Družbi poštnino in odpravnino v znesku 7 Din. Vse stroške za pošiljatev denarja in prejem knjig morajo glasom družbenih pravil člani povrniti poverjenikom. Istočasno z razdelitvijo knjig se začne vpisovanje za leto 1927. Članarina za leto 1927. znaša za Jugoslavijo 20 Din, za sosedne države 34 Din in za Ameriko 1 dolar. Nabiranje članov se vrši potom nabiralnih pol in nabiralnih knjižic, ki so priložene vsaki pošiljatvi knjig. Nabrani denar naj se pošilja po priloženih položnicah sproti Vodnikovi družbi v Ljubljano. Nabiranje naj se vrši čim hitreje, zaključiti pa se mora (po družbenih pravilih) koncem marca in ostanek denarja z nabiralnimi polami vred poslati do 10. aprila 1927. v Ljubljano. Na naročila brez denarja in na naročila po 10. aprilu 1927. se družba ne bo mogla več ozirati. V knjigarnah veljajo posamezne družbene knjige: Velika pratika za leto 1927. . . 12 Din. Vlad. Levstik, Kladivo pravice . 12 Din, v platno vezano 20 Din. Juš Kozak, Beli mecesen .... 12 „ „ „ „ 20 „ Iz tajnosti prirode..............12 „ „ „ „ 20 „ V Ljubljani, v septembru 1926. Vodnikova družba. VELIKO PRATIKO JE UREDIL DR. ANTON DEBELJAK Stanje vloženega denarja nad 200 milijonov dinarjev Telefon št. 16. Ustanovljena 1. 1889. Poštni ček št. 10.533. Mestna hranilnica ljubljanska (Gradska štedionica) v Ljubljani, Prešernova ulica sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, % in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Prav zaradi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar. Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen. Stanje vloženega denarja nad 800 milijonov kron Fabiani k Jorjoree se priporočata slavnemu občinstvu pri nakupu blaga za obleke. * Naj večja izbera svilenih šerp in rut, perja, puha in žime. Popolne opreme za neveste. ¥ Postrežba solidna. Nizke cene. * Domača tvornica za kuhinjske posode prodaja v lastni trgovini bakrene, medene in aluminijaste izdelke. Za vsako posodo se jamči, zato najboljši in najcenejši nakup. ★ „Jugometalija“ Kolodvorska ulica štev. 41. Mestna hranilnica v Kranju obrestuje hranilne vloge po 5°/o vloge na tekoči račun po dogovoru tudi višje, in sicer brez odbitka rentnega in invalidskega davka, katera plačuje hranilnica iz lastnega Stanje vseh hranilnih vlog nad 22 milijonov dinarjev Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani, Dunajska cesta Delniška glavnica: Skupne rezerve ca.: 50,000.000 - dinarjev. 10,000.000 - dinarjev. Brzojavni naslov: Podružnice: Banka Ljubljana Brežice, Celje, Črnomelj, Krauj, Maribor, Metkovid, Novi Sad, Telefon št.: 261,413,502,503,504. Ptuj, Sarajevo, Split, Gorica, Trst Banka je bila ustanovljena 1.1900. Agencija: Logatec. se priporoča za vse bančne posle. Mustri JIM! iziffio? ti v Jaršah, p. Domžale (Slovenija). Žel. postaja Jarše-Mengeš. Telefon: Domžale 9. Proizvaja surovo in beljeno platno od najpreprostejše vrste do najfinejših damastov, dalje cvilh, gradi za žimnice, jadrovino, različne ponjave, prevlako za preproge itd. Tvrdka A. Volk v Ljubljani, Resljeva eesta 24 priporoča naj finejšo pšenično moko pa ugodnih cenah. ; ........... Gospodinje, šivilje, obrtniki, pozor! Doslej v materialu in izdelavi neprekosljivi šivalni stroji z 10 letnim Pokro, jamstvom 2 uro se dobivajo po najnižjih cenah v najmodernejših opremah za rodbine, šivilje, krojače in čevljarje pri tvrdki Iv. Auerhammer Ljubljana, Kolodvorska ul. 3. Prodaja se tudi na obroke! KNJIGE, BROŠURE, ČASOPISE, VSAKOVRSTNE TISKOVINE ZA DRUŠTVA, TRGOVCE, OBRTNIKE, INDUSTRIJCE IN DENARNE ZAVODE, DELNICE, BARVOTISKE, LEPAKE, POSETNICE IN DRUGO IZDELUJE LIČNO IN POCENI TISKARNA MIKLOŠIČEVA C. 16 T ' TELEFONSKA ŠT. 132 Ustanovljeno leta 1879. Kij učavničarstvo Telefonska številka: 553. AVGUST MARTINČIČ v Ljubljani, Rimska cesta št. 14 prvo in edino podjetje za napravo jeklenih valjčnih zastorov v Sloveniji se priporoča za napravo novih valjčnih zastorov in za njih popravo, kar izvršuje po konkurenčnih cenah; vse pripadajoče blago ima stalno na skladišču. Nadalje se priporoča za izdelavo solnčnih plaht, vsakovrstnih okrižij od preproste do naj bogatejše izvedbe, škarjastih omrežij, železja za štedilnike, raznovrstnih ventilacij, raznega okovja, železnih vrat in oken, okroglih železnih stopnišč, predpečnikov iz železa in iz bakra. Stalna zaloga štedilnikov v priznano vestni in solidni izvršitvi. — Avtogeno varenje in rezanje. DELNIŠKA D. D. V UUBUAII T BRZOJAVKE: DELTISK 441 <>7 a* Ai K.' VELIKA II4III4 IZDALA 151 ZALOŽILA VODNIKOVA DRUŽBA V LJUBLJANI NATISNILA DELNIŠKA TISKARNA, D. D. V LJUBLJANI (ODGOVOREN MIROSLAV AMBROŽIČ) Ob O O 2M |0(.? Nekaj imen in njih pomen. Okraj Sare: angs (anglosaški), ar (arabski), f (grški), h (hebrejski), 1 (latinski), p (perzijski), stn (staronemški), ir (šredski). Abel, b, dih, minljivi Abraham, h, oče množice Adam, h, llovnjak, človek Agata, g, dobra, blaga Agneza (Neža), g, čista, krotka Aleksander, g, zaščitnik Aleš, g, pomočnik Ambrož, g, nesmrtni Ana, h, ljubka Andrej, g, hrabri Anton, 1, neprecenljivi Avgust, 1, vzvišeni Baltazar, p, svetli knez Barbara, g, tujka Benjamin, h, sin sreče Cecilija, 1, slepa Daniel, h, Bog moj sodnik David, h, ljubljeni Edvard, angs, zvesti čuvar Egon, g, kožar Elija, h, Jehova je moj Bog Emil, 1, Mili Ferdinand, stn, Zaslužni France, stn, Svobodni Gabriel, h, Božji mož Gašper, p, zaklaidnik Gregor, g, budni Gustav, šv, junak Henrik, stn, gospodar Helena, g, jasna Hubert, stn, slavni Hugon, stn, vznositi Ida, stn, izvrstna Izak, h, sin »meha Jakob, h, petodriec, pozneje rojeni Janez, Ivan, h, milostivi Jožef, h, Bog naj doda, rastoči Julij, g.-l, mladostni Karel, stn, močni Kilian, kelt. duhovnik Ksaver, ar, sijajni Luka, 1, svetli (ali host-nik) Ludovik, stn, slavni borec Marko, 1, bojeviti Margareta, g, biser Marija, ar, morska gren-kost, — zvezda, sirsko: gospodarica Martin, 1, bojeviti Matej, h, Jehovin dar Matija, g, božji dar Mihel, h, kdo je kot bog? Nikolaj (Miklavž), g, zmagovalec Olga, rusko junaško ime Oskar, angs, božji borilec Otokar, stn, velikodušni Pavel, g.-l, ponižni Peter, h, skala Rahela, h, pohlevna, ovčica Rafael, h, Bog zdravi Rebeka, h, debelušna Rudolf, stn, žejen boja in slave Ruta, h, lepa Salomon, h, miroljub Simon, h, uslišanje Sofija, g, modrost Štefan, g, ovenčani Tereza, g, lovka Tomaž, h, dvojček Urh, stn, bogati Uršula, 1, medvedka Vencel, stn, prosluli Viktor in Vincencij, I, zmagovalec Viljem, stn, močni zaščitnik. Domnevno vreme leta 1927. po stoletnem koledarju. Vreme bo bolj vlažno in precej toplo, večkrat celo soparno. Mila spomlad nastopi kasno in je dobra za vse sadeže. Če ne bo predolgo trajala pomladnja mokrota, bo poletje gorko in soparično; za jako deževno pomladjo pride rado suho vroče poletje. Jesen je spočetka gorka in krasna, postane pa pozneje tako hladna, da je treba zgodaj pokriti vinograde. Ne prehuda zima je skraja sušna, s svečanom pa tako mokra, da napravi voda marsikod mnogo kvare in da polja kakor tudi živali občutno trp6. Dozdevno vreme v posameznih mesecih. Prosinec. Mraz prejšnjega meseca vztraja do 7., nato sneg, 9. do 15. mrzlo, potlej do konca mehko. Svečan. Do 4. mežavo, 5. lepo, 6. in 7. zelo neprijetno, 8. do 12. hud mraz, 13. mlačen dež, ki prinese povodnji; od 27. do konca ostro, vetrno, sneg in ne- ugodna Sušeč. Od 1. do 22. večidel mrazno in nevšečno, megleno in ostro; proti koncu se malo ublaži. Mali traven. 1. in 2. vetrovno in deževno, od 3. do 10. sneg, veter in mraz; 14. in 15. lepo, 22. dež in piš, potem nestanovitno, slana in zmrzal do konca. Veliki traven. V početku prav gorko, 7. grom, nato deževje do 17., zatem vedro, a vetrovito; 25. do 29. ostro, potem lepo do 31. Rožnik. Do 21. lepo in toplo, potem do konca vsak dan grmenje in padavine ter vobče neugodno. Mali srpan. Od 1. do 3. temačno, 4. mraz in zvečer nevihta, nato lepo do 12. Od 13. do 17. deževno, na kar pride vreme za sušilo, vmee pa včasi hudourni dež. Veliki srpan. Do 9. deževno, potem vedrina, za njo zopet moča do 19. Od 20. do 23. lepo in gorko, nato do konca meseca zdržema dež. Kimavec. Od 1. do 10. jasnina, od 17. do 25. oblačno, hladno in vlažno, zatem pa do konca lepo vreme. Vinotok. 1. in 2. lepo, 3. močna grmljava, nato neprijazno in mokrotno do 9., od 10. do 29. lepo, potem pa led; 31. oblačno. L i s t o p a d. Neugodno in oblačno do 5., tri dni prav čisto, od 9. do 18. mrzel dež, ki preide v sneg, tako da se mesec zimsko neha, zlasti zadnje dni je prav mraz. Gruden. 1. in 2. hud mraz, potem sneg, 8. dež, 10. zmrzne in se zjasni; od 21. do 25. neprijazno, poslej mrzlo. Navadno leio 1927 ima 365 dni, začne se s soboto in se konča s soboto. Astronomski letni časi. Pomlad se prične dne 21. marca ob 15. uri 59 min. Poletje se prične dne 22. junija ob 11. uri 22 min. Jesen se prične dne 24. septembra ob 2. uri 17 min. Zima se prične dne 22. decembra ob 21. uri 18 min. Ure ge štejejo od 1 do 24, t. j. od polnoči do polnoči. Godovinsko število. Zlato število....................0 Epakta ali lunino kazalo . . . XXVII Solnčni krog.....................4 Rimsko število......................10 Nedeljska črka...................B Letni vladar.....................Venera. Nebesna znamenja. Pomlad: Jesen: (Mf oven T Vh tehtnica »f bik 8 škorpijon dvojčka n J^1 Btrelec Poletje: Zima: rak o SJL kozel ^ lev h vodnar H' devica up ^ ribi K Premakljivi prazniki. Sedemdesetnica 13. febr. Binkošti 5. junija. Pepelnica 2. marca Sv. Trojica 12. junija. Velika noč 17. aprila. Telovo 16. junija. Križevo 23., 24., 25. maja. Srce Jezusovo 24. junija. Vnebohod 26. maja. Prva adv. nedelja 27. nov. Z zvezdico * označeni prazniki niso več cerkveno zapovedani. Državni prazniki. Vidov dan 28. junija. Ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra. Rojstni dan kralja Aleksandra 17. decembra. Znaki za mesečne spremene. Mlaj..........................Sčip ali polna luna . (§0 Prvi krajec • • f ) Zadnji krajec . . ^ Mrki solnca in lune leta 1927. Solnce mrkne trikrat, luna dvakrat. Po srednji Evropi se bo videl solnčni mrk 29. junija in mesečni mrk 8. decembra. 1. Obročasti solnčni mrk 3. januarja: pričetek mrka sploh ob 18h 44', konec 4. januarja ob 0h 1' zjutraj. Videli ga bodo v južno vzhodni Avstraliji, na Novi Zelandiji, na južnem Tihem morju, po južnih delih Južne Amerike in pokrajinah ob južnem tečaju. 2. Popolni mesečni mrk 15. junija: pričetek ob 7h 43', konec ob 11*> 6'. Opazili ga bodo na Atlantiku, v Severni Ameriki, razen najsevernejših krajev, v Južni Ameriki, na Tihem morju ter v Avstraliji. 3. Popolni solnčni mrk 29. junija: začetek sploh ob 5h, začetek popolnega mrka ob 6h 20', konec popolnega mrka ob 8h 26', konec mrknjenja "Vobče ob 9h46', Popolni pomrak bo trajal 50 sekund. Mrk se bo videl po severni Afriki, Sredozemskem morju, po vsej Evropi, na Grenlandiji, v pokrajini severnega tečaja, po severni Aziji, po severozapadnem delu Severne Amerike in severozapadnem Tihem morju. Pas popolnega mraka se pričenja južno-zapadno od Irske, gre preko Liverpoola črez Angleško, po Severnem morju, stopi pri Stavangerju na Norveško, ostavi malo vzhodno od Severnega rtiča skandinavski polotok, se vleče skozi severno Ledeno morje blizu azijske obale, sega potem preko severovzhodnega konca Azije in se neha v Berinškem morju pri Aleutih. 4. Popolni mesečni mrk 8. decembra: pričetek ob 16h 52', konec ob 20h 18'. Viden bo na Tihem morju, v Avstraliji, na Indskem oceanu, v Aziji, Afriki, Evropi ter po severnih krajih Severne Amerike. 5. Delni mrk solnca 24. decembra: pričetek ob 3h 10', največji mrak ob 4h 59', konec ob Gh 49'. Mrk bodo videli po južnih polarnih pokrajinah. Vremenski ključ po zvezdoslovcu J. W. H e r s c h e 1 u. Pomeni, kadar se spremeni mesec: ob uri poleti pozimi od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo sneg ob severo-zapadnlku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12 do 14. mnogo dežja •neg in dež od 14. do 16. spremenlj ivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadnlku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 22. do 24. lepo lepo Opomba. Vse leto se razdeli na dva dela: poletje in zimo. Za poletje velja čas od 15. aprila do 16. oktobra, ostali čas pa za zimo. J4HyAP 2 3 4 5 6 7 16 17 18 19 20 21 22 Novo leto. Obrezov. Gospodovo N P T P S po n. letu; Makarij (Blaženko) Ime Jezus.; Genovefa; Slavimir Angela; Tit; Dobromir Telesfor; Grozdana 3 kralji ali razgl. G.; Darinka Valentin, šk.; Svetoslav Severin, op.; Bogoljub 9 N 1. po razgl. G : gv Družina 10 P Pavel L, p.; Dobroslav 11 T Higin, p. m.; Božidar, op. 12 S Arkadij, m.; Blagaja 13 C Veronika, d.; Bogomir 14 P Hilarij; Feliks (Srečko); Neda 15 S Pavel, pušč.; Maver; Radoslav N P T S č p s 2. po razgl. G.; Marcel, p. Anton, pušč.; Ratislav Sv. Petra stol v Rimu; Vera Kanut, kr.; Hranimir Fabijan in Sebastijan; Živojin Agna (Neža), d. m.; Janja Vinko, m.; Svil o j 23 N 3. po razgl. G.; Zaroka M. D. 24 P Timotej, šk.; Milislava 25 T Izpr. Pavla; Kosava 26 S Polikarp, šk.; Vsevlast 27 Č Ivan Zlatoust; Sava; Dušana 28 P Julijan, šk.; Dragomil 29 S Fran Šaleški, šk.; Gorislava 30 N 4. po razgl. G.; Martina, d. 31 P Peter Nolaški, sp.; Divna Mlaj dne 3. ob 21h 28' (lepo). ) Prvi krajec dne 10. ob 15h 43' (lepo). Ščip dne 17. ob 23h 27' (lepo). Zadnji krajec dne 26. ob 5h 5' (sneg). ★ Dan je dolg od 8h 25' do 9h 26'. Dan zraste za 1 uro in 1 minuto. Solnce stopi v znamenje vodnarja dne 21. ob 2b 12'. Mnogo snega, mnogo sena. Če v prosincu mušica raja, pičla poleti bo pica in klaja. 22 Ako je Vinku vroče, pripravi kašče, nabijaj obroče. 25 Svetega Pavla vedro in jasno naznanja letino krasno; če pa je sapa, skoraj dež kapa. Na žgancih tropine pa kislega zelja, bob, kaša; vse mine, ko pridem od dela. V. Vodnik. 1.1. 1584. dotiskana Dalmatinova biblija. 4.1.1797. prvi slovenski časopis, Vodnikove «Lublanske Novize*. 8.1. 1819. f Valentin Vodnik. 9.1. 1856. * Anton Aškerc. 12.1.1887. + Fran Erjavec. 19.1.1876. * Drag. Kette (f 26. IV. 1899.) 25.1.1236. f prosvetitelj sv. Sava. 25.1. 1348. strahovit potres po naših krajih. 26.1.1398. Turki prvič v Bosni. 27.1. 1924, rimski sporazum dal Reko Italiji. Beležke. mm TEBFVtP VEUMa 1 T Ignacij (Igo, Ognjesl.); Budimil 2 S Svečnica; Ljubomira 3 Č Blaž, šk.; Bojmir 4 P Andrej (Hrabroslav); Daroslav 5 S Agata (Doroslava); Jagoda 6 N 5. po razgl. G.; Amand; Dora 7 P Romuald, op.; Malina 8 T Ivan od Mata; Zvezdodrag 9 S Apolonija; Ciril Aleks. 10 C Sholastika, d.; Vojmil 11 P Adolf, šk.; Dob rana 12 S Evlalija, m.; Zvonimir 13 N ?0niea; Katarina; Vrativoj 14 P Valentin (Zdravko); Cvetna . 15 T Favstin in jov.; Ljuboslava 16 S Julijana; Strahomir 17 Č Donat in tovariši, m.; Vesela 18 P Simeon; Dob rana 19 S Julijan; Bratomil 20 N 60nica; Elevterij, šk. 21 P Maksimilijan, šk.; Miloslav 22 T Stol sv. Petra v A.; Gojslav 23 S Peter Dam j., šk.; Čudomil 24 Č Matija (Bogdan), ap.; Divka 25 P Valpurga, op.; Vlado j 26 S Marjeta Kort.; Krašimir 27 N 50nica: Leander; Baldomir, šk. 28 P Roman, op.; Inoslav Mlaj dne 2. ob 9h 54' (sneg). ^ Prvi krajec dne 9. ob 0h 54' (mrzlo). Ščip dne 16. ob 17h 18' (lepo). Zadnji krajec dne 24. ob 21h 42' (lepo). Dan je dolg od 9h 29' do 10h 56'. Dan zraste za 1 uro 27 minut. Solnce stopi v znamenje rib dne 19. ob 16h 35'. 2. Ako je na svečnico lepo vreme, nam bo zima še dolgo v breme. Ako pa sneži, mrazota skoraj zbeži. 22. Ako je Petrov stol hladan, Zima za dolgo primrzne nanj. 24. Matija led razbija, če ga ni, ga naredi. Iz Vodnikovih ugank. Grela na lice živa sem koža, grejem narobe starega moža. 2. II. 1804. izbran Karadorde za vodjo narod, vstaje proti Turkom. 3. II. 1758. * Valentin Vodnik. 4. II. 1815. * J. J. Strossinayer. 6. II. 1670. prva slovenska gledališka predstava. 8. II. 1849. f Fr. Prešeren. 8. II. 1864. f Vuk St. Karadžič. n. n. 15. II. 1837. 1787. 15. II. 1573. 19. II. 19. II. 1923. 1473. * iznajditelj Edison. t J. R. Boškovič, največji matematik svoje dobe. umorjen kmetski kralj Matija Gubec, t dr. Ivan Tavčar. * poljski zvezdoslovec N. Kopernik. 1 Beležke. JtJfEC CŽCJ/AK U. J| MMEC ^ m pat 1 T Albin (Belko), šk.; Belin 2 S Pepelnica; Simplicij, p.; Milena Mlaj dne 3. ob 20h 25' (dež in sneg). 3 e Kunigunda; Mislav "v Prvi krajec dne 10. ob 12h 3' (sneg in 4 p Kazimir, sp.; Sladoje J dež). 5 s Agapeta, m.; Danica ;Ščip dne 18. ob llh24' (mrzlo). 6 N 1. postna; Fridolin; Zvezda /r Zadnji krajec dne 26. ob 12h 35' (sneg 7 P Tomo Akvinski, c. uč.; Košana in dež). 8 T Ivan od Boga, sp.; Bodin ★ 9 S t kv.; Frančiška R.; Danimir 10 e 40 mučencev; Stana Dan je dolg od 10h 59' do 12h 45'. 11 p t kv.; Heraklij, m.; Rado ja Dan zraste za 1 uro 46 minut. 12 s t kv.; Gregor I., p.; Božana Noč in dan sta enako dolga. 13 N 2. postna; Rozina, vd. Sobice stopi v znamenje ovna 14 P Matilda; Desimir dne 21. ob 15h 59'. 15 T Longin, m.; Velislav 16 S Hilarij, m.; Ljubislava Začetek pomladi. 17 č Jedert, dev.; Budimir 18 p Dev. Mar. ? žalosti; Slavoljub 19 s Josip, ženin Dev. Mar.; Zlata 19. Svetega Jožefa vreme ugodno 20 N 3. postna; t£vgenij obeta nam leto rodno in plodno. 21 P Benedikt, op.; Tuga 27. Če je na Ruprehta nebo čisto, 22 T Bazil, m.; Milojka bo v rožniku takisto. 23 S sredp.; Viktorin; Dražislav Kar v breznu požene, nima veljave nobene. 24 Č Gabrijel; Jaroslav 25 p Oznanj. Dev. Mar.; Predrag ★ 26 s Dizma; Emanuel; Srdan Kamor tvoja sla ti kaže, 27 N 4. postna (sredpostna); Rupert preveč nagel ne smeš bit' 1 28 P Ivan Kapistran, sp. Stara prat’ka se ne laže: 29 T Ciril, šk.; Branivoj brezen ima rep zavit. 30 S Angela F., vd.; Pribislav V. Vodnik. 31 Č Modest, šk.; Mojmir 4. III. 1844. * Josip Jurčič (+ 3. V. 20. III. 1818. * general in pesnik P.Pre- 1881.). radovic. 4. III. 1852. f ruski pisec Gogolj. 23. III. 1754. * Jurij Vega. 6. III. 1856. * J. Stritar. 24. III. 1511. hud potres po Kranjskem. 7. III. 1891. t F- Miklošič. 28. III. 1824. * mladinski pesnik 7. III. 1850. * Masaryk. Br. Radičevič. 11.111.1917. početek ruske revolucije. 28. III. 1592. * J. A. Komensky. -w. - j Beležke. MTMM /mm/ m jmi AffilfJ] 1 P Hugon, šk.; Mutimir 2 S Fran Pavl.; Gojmir 3 N 5. tiha; Rihard; Abundij 4 P Izidor; Dušica 5 T Vincencij F.; Dabiživ 6 S Sikst, p.; Čudna 7 e Herman; Radi voj 8 p Albert, šk.; Viljenica 9 s Marija Kleofova; Ljuban 10 N 6. cvetna; Ezekijel, pr. 11 P Lev I., p.; Rada 12 T Zenon, šk.; Ljubomir 13 S Hermenegild, m.; Milutina 14 e t Vel. č.; Justin, m.; Jelača 15 p t Vel. p.; Helena, kr.; Gestirad 16 s t Vel. s.; Turibij; Božislava 17 N Velika noč; Rudolf, m. 18 P Vel. pon.; Apolonij; Gradislava 19 T Lev IX., p.; Tihorad 20 S Marcelin, šk.; Dragislav 21 Č Anzelm, šk.; Dragomira 22 P Soter in Kajetan; Ljutomer 23 S Vojteh, m.; Dobriča 24 N 1. povel. (bela); Jurij; Jurislav 25 P Marko, ev.; Tugomir 26 T Klet, p.; Sekana 27 S Peregrin, duh.; Raduna 28 Č Pavel Kriški; Slavica 29 p Peter, m.; Tankoslava 30 s Katarina Sienska, d.; Samorad Mlaj dne 2. ob 5h 24' (sneg in vihar). ^ Prvi krajec dne 9. ob lh 21' (mrzlo). ^ Ščip dne 17. ob 4» 35' (dež). Zadnji krajec dne 24. ob 23h 21' (lepo) Dan je dolg od 12h 48' do 14h 27'. Dan zraste za 1 uro 39 minut. Solnce stopi v znamenje bika dne 21. ob 3h 32'. Mokrota v aprilu — pridelkov obilo. Slana pada, kmet pa strada. 24. Če na Jurjevo žita prerastejo vrano, ni se nam bati za hrano. Iz Vodnikovih ugank. Rojen še oča ni, sin že po streh’ leti. 3. IV. 1811. fknjiževnik D.Obradovic. 6. IV. 885. f sv. Metod. 8. IV. 1626. f angleški filozof Bacon Verulamski. 13. IV. 1855. * slikar Jurij Šubic. M. IV. 1895. potres v Ljubljani. 17. IV. 1809. * učenjak Darwin (umrl 19. IV. 1882.). 19. IV. 1825. * slavist Daničic. 21. IV. 1911. f slikar I. Grohar. 21. IV. 1872. f Ljudevit Gaj, voditelj ilirskega pokreta. 23. IV. 1616. * V. Šekspir. 26. IV. 1899. f Dragotin Kette. 30. IV. 1671. obglavljena Zrinjski in Frankopan. Beležke. m/m MA/ sv/mi l 1 N 2. povel.; Filip in Jakob, ap. 2 P Atanazij, šk.; Živana 3 T Najdenje sv. križa; Solnčarica 4 S Florijan; Cvetko 5 Č Pij V., p.; Desirad 6 P Ivan Ev. p. 1. vr.; Dragovit 7 S Stanislav, šk. m.; Ognjana 8 N 3. povel.; Prikazen sv. Mihaela 9 P Gregor Nac., šk.; Prvinica 10 T Antonin, šk.; Dvorna 11 S Mamert, šk.; Ljerka 12 Č Pankracij, m.; Stojmir 13 P Servacij, šk.; Jasna 14 S Bonifacij, šk.; Svetolik 15 N 4. povel.; Izidor; Zofija 16 P Ivan Nepomuk 17 T Pashal, sp.; Dušo je 18 S Feliks, sp.; Mladica 19 Č Celestin, p.; Vitoslava 20 P Bernardin, sp.; Milodar 21 S Srečko Kant.; Jelina 22 N 5. povel.; Emil (Milan); Boža 23 P Deziderij, šk.; Milorad ) % 24 T Mar. Dev., pom. kr.; Cveta 5; 25 S Urban, p.; Nosimir j o 26 Č Kristusov Vnebohod; Dragica 27 P Magdalena P., d.; Volkašin 28 S Avguštin, šk.; jaromir 29 N 6. povel.; Maksim; Dana 30 P Ferdinand, kr.; Milica 31 T Angela, d.; Bojslav C Mlaj dne 1. ob 13h40' (dež). Prvi krajec dne 8. ob 16h 27' (lepo). Ščip dne 16. ob 20h 3' (lepo ob severu, dež ob jugu). Zadnji krajec dne 24. ob 6h 34' (spremenljivo). Mlaj dne 30. ob 22h 6' (lepo). Dan je dolg od 14h 29' do 15h 45'. Dan zraste za 1 uro 16 minut. Solnce stopi v znamenje dvojčkov dne 22. ob 3h8'. Deževnat majnik — dober krušnik, dober klajnik. 1. Lipe in Jaka z dežnikom sta pogodu gornikom, ornikom. 13. Nalivi ob vnebohodu za košnjo niso pogodu. 25. Sijaj, solnčece, Urbanu, težko grozdje bo uganil. Iz Vodnikovih ugank. Bolj ga ponuja, hujše se kuja; bolj ga napravlja, hujše se vstavlja. n i. V. 1227. pozdravi koroški vojvoda v slovenskem jeziku viteza Lichtensteina. 3. V. 1087. so Hrvati ubili kralja Zvo- nimira, ker se je popolnoma predal papežu. 4. V. 1846. * Sienkiewicz. 5. V. 1821. + Napoleon. 10. V. 1876. Ivan Cankar (+11. XII. 1918.). sežgano telo sv. Save. * češki učenjak Šafarik. f St. Vraz (* 30. V. 1810.). * I. V. Valvazor. * J. Trdina. osvoje Turki Carigrad. 10. V. 1594. 13. V. 1795. 25. V. 1851. 28. V. 1641. 29. V. 1830. 29. V. 1453. Beležke. /im/ um/ *iMr ivhnie 1 S Jnvencij, m.; Radovan 2 Č Marcelin, m.; Velimir 3 P Klotilda; Radosava 4 S Fran Kar., sp.; Dika 5 N Binkošti (Duhovo); Bonifacij 6 P Bink. pon.; Norbert; Milutiii 7 T Robert, op.; Bogomil 8 S t kv.; Medard, šk.; Višeslav 9 Č Primož in Felicijan, m.; Kalina 10 P t kv.; Marjeta, kr.; Dostana 11 S t kv.; Barnaba, ap.; Rusmir 12 N 1. pobink.; Sv. Trojica; Ivan F. 13 P Anton Padovanski, sp.; Zorica 14 T Bazilij, šk.; Zlatana 15 S Vid in tovariši, m.; Vidoslav 16 Č Telovo; Fran R., sp.; Dragimir 17 p Adolf, šk.;-Tratomir 18 s Feliks in Fortunat, m.; Bodin 19 N 2. pobink.; Julijana; Volkosava 20 P Silverij, p.; Milava 21 T Alojzij (Slavko), sp.; Vekoslav 22 S Ahaci j, m.; Miloš 23 Č Cenon, šk.; Gostimir 24 P Srce Jez.; Ivan Krst.; Janislav 25 S Viljem, op.; Grlica 26 N 3. pobink.; Ivan in Pavel; Hrana 27 P Hema, vd.; Ladislav 28 T Vidov dan: Zorana 29 S Peter in Pavel, ap.; Peroslav 30 č Spomin sv. Pavla; Pavlimir "v Prvi krajec dne 7. ob 8h49' (spremen-J ljivo). Ščip dne 15. ob 9h 19' (spremenljivo). sr Zadnji krajec dne 22. ob llh29' (dosti dežja). 0 Mlaj dne 29. ob 7h 32' (spremenljivo). ★ Dan je dolg od 15h 46' do 16h 2'. Dan zraste do 21. za 19 minut in se zopet skrajša do 30. za 3 minute. Najdaljši dan in najkrajša noč. Solnce stopi v znamenje raka dne 22. ob Uh22'. Začetek poletja. ★ 8. Medardovo vreme se dolgo drži, pa najsi solni že ali deži. 24. Če se kres oblati, orehe poklati. 29. Solnce na Pavla in Petra, dobro za kašče in petra. ★ Iz Vodnikovih ugank. Rad me ješ brez noge, rajši pa, k’ 'mam obe. 1. VI. 1809. pogine v borbi s Turki vojvoda St.Sindelič (Čele-Kula: Stolp iz lobanj). 6. VI. 1369. * Jan Hus. 8. VI. 1508. * Primož Trubar (+ 29. VI. 1586.). 10. VI. 1912. f A. Aškerc. 10. VI. 1589. f portugal. epik Camoens. 11. VI. 1903. ubit kralj Aleksander Obrenovic. 15. VI. 1389. bitka na Kosovem. 28. VI. 1914. Principov atentat v Sarajevu. 28. VI. 1921. Vidovdanska ustava. Beležke. jiuj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 N P T S Č P S N P T S Č p s N P T S Č P s 24 25 26 27 28 29 30 N P T S Č P S 31 N Teobald, pušč.; Bogoslav Obisk. Mar. Dev.; Dragonama 4. pobink.: Helijodor; Nada Urh, šk.; Belizar Ciril in Metod, šk., slov. ap. Izaija, pr.; Domogoj Viligoj, šk.; Negoda Elizabeta, kr.; Milolika Anatolija, d.; Hvalimir 5. pobink.; Amalija: Ljubica Pij I., p.; Olga; Medo Mohor in Fortunat Marjeta, d. m.; Dragan Bonaventura Henrik I.; Vladimir Dev. Mar. Karmelska; Bogdan 6. pobink.; Aleš; Držislav Kamil Lel., sp.; Miroslav Vinko Pavlanski; Radoš Elija, pr.; Česlav, sp. Danijel, pr.; Zora Marija Magdalena; Pribina Apolinar, šk.; Brana ?. pobink.; Kristina; Ratimir Jakob (Radoslav); Boljedrag Ana, mati Mar. Dev.; Jana Pantaleon, m.; Dušan Inoc.; Viktor (Zmago); Svetomir Marta, dev.; Dobrila Abdon in Senon; Vitodrag 8. pobink.; Ignacij (Ognjeslav) ) Prvi krajec dne 7. ob lh 53' (lepo). C Ščip dne 14. ob 20h 23' (spremenljivo). Zadnji krajec dne 21. ob 15h43' (spremenljivo). Mlaj dne 28. ob 18h 36' (spremenljivo). Dan je dolg od 16h 2' do 15h8'. Dan je skrči za 54 minut. Solnce stopi v znamenje leva dne 23. ob 22h 17'. 2. Če je na Obiskovanje lilo, bo še mesec dni rosilo. 20. Mokra Marjeta nadloge obeta. 22. Majdin dež — majhna rž. 25. Če Jakob moče nima, bo huda zima. Iz Vodnikovih ugank. Sladko zgovorna stajica pa v nji so bela jagnjeta. 6. VII. 1415. sežgan Jan Hus. 7. VII. 1838. * slavist Jagič. 9. VII. 1922. kralj Aleksander poroč. 14. VII. 1905. t Janez Trdina. 14. VII. 1789. *Fran Metelko. 23. VII. 1919. se ustanovi slovensko vseučilišče. 26. VII. 1914. pričetek svetovne vojne. 31. VII. 1793. * slovaški učenjak, književnik Jan Kollar. mm Mf/cr KCLOMZ 1 P Vezi Petra, ap.; Dedomir 2 T Porciunkula; Alfonz; Bojan 3 S Najdba sv. Štefana; Mirača 4 Č Dominik (Nedeljko); Ljubačica 5 P Mar. Dev. Snežnica; Predobra 6 S Spremen jen je Gosp.; Vlastica 7 N 9. pobink.: Kajetan; Vidojka 8 P Cirijak in tovar., m.; Godeslav 9 T Roman, m.; Našemir 10 S Lovrenc, m.; Juriča 11 Č Tiburcij, m.; Suzana; Bolemir 12 P Klara, d.; Dobrogost 13 S Hipolit in Kas., m.; Davola 14 N 10. pobink.; Evzebij; Dobrina 15 P Vnebovz. Mar. Dev. (Vel. gosp. 16 T Rok, sp.; Nemira 17 S Liberat; Radigoj 18 Č Joahim; Jelena; Branislava 19 P Ludovik Toloz., šk.; Ljudevit 20 S Štefan, kr.; Žarka 21 N 11. pobink. Ivana Fr.; Mirjana 22 P Timotej, m.; Ostrivoj 23 T Filip (Zdenko); Bogovoljka 24 S Jernej, ap , Borivoj 25 Č Ludovik, sp.; Dragorad 26 P Cefirin L, p.; Perunika 27 S Josip Kalasan., sp.; Ljubidrag 28 N 12. pobink.: Srce Mar.; Milogaj 29 P Obglav. Ivana Krst.; Želided 30 T Roža I.imanska, d.; Milka 31 S RaiVo sp.; Mildrag ^ Prvi krajec dne 5. ob 19h 5' (spre- C menljivo). Ščip dne 13. ob 5h 37' (dež). Zadnji krajec dne 19. ob 20h 55' (spremenljivo). Mlaj dne 27. ob 7h 46' (spremenljivo). Dan je dolg ed 15h 5' do 13h 31'. Dan se skrči za 1 uro 34 minut. Solnce stopi v znamenje device dne 24. ob 5b 6'. 10. in 24. Lovro in Jernej v lepem vremeni pravita: tako bo tudi .jeseni. 15. Veder čas na veliki šmaren vinščakom rad je blagodaren. Mesecu vršnju je rose potreba kakor človeku vsakdanjega hleba. Iz Vodnikovih ugank. Eden za drugim tečeta, nikdar se ujeti nečeta. 3. VIII. 1492. Kolumb jadra proti Am. 5. VIII. 1852. f F. L. Čelakovsky. 10. VIII. 1827. * dr. Lovro Toman. 10. VIII. 1913. konec druge balkanske vojne in mir v Bukarešti. 11. VIII. 1844. f J. Kopitar (* 21. VIII. 1780.). 16. VIII. 1921. f kralj Peter I. Kara-dordevic Osvoboditelj. 28. VIII. 1851. * pisatelj Ivan Tavčar. 31. VIII. 1450. * Marko Marulič, ki je prvi med dalmatinskimi pesniki pričel peti v narodnem jeziku. m 1 Č Egidij (Ilij, Tilen), op.; Mladin 2 P Štefan, kr.; Mil jeva 3 S Evfemija in tov., m.; Lepa 4 N 13. pobink.; Rozalija; Nedamisel 5 P Lovrenci j Just., šk.; Nedeljka 6 T Hermogen, m.; Radonica 7 S Bronislava, n.; Mrena 8 č Rojstvo Mar. Dev. (Mala gosp.) 9 p Korbinijan, šk.; Vsemir 10 s Nikolaj Toledski, sp.; Rakita 11 N 14. pobink.: Ime Mar.; Slaven 12 P Macedonij, šk.; Večedrag 13 T Virgilij, m.; Zremil 14 S Povišanje sv. križa; Znanoslav 15 Č Marija 7 žalosti; Svegoj 16 p Ljudmila, vd.; Sodimir 17 s Lambert, šk.; Prvan 18 N 15. pobink.; Tomo V.; Sokolica 19 P Januvarij, m.; Vitodrag 20 T Evstahij, m.; Morana 21 S' t kv.; Matej, ap.; Blagoslav 22 Č Mavrici j in tov., m.; Celimir 23 P t kv.; Tekla, d. m.; Slavna 24 S t kv.; Mar. Dev., rešen. ujet. 25 N 16. pobink.; Kleofa; Uroš 26 P Justina, m.; Stojslava 27 T Kozma in Damijan; Radoinira 28 S Večeslav, kr.; Vidica 29 Č Mihael, veliki angel; Stojan 30 p Jeronim (Jerko), c. uč.; Jekica '^ Prvi krajec dne 4. ob 1 lh 45' (dež) Ščip dne 11. ob 13h 54' (dež). Zadnji krajec dne 18. ob 4h 30' (dež). Mlaj dne 25. ob 23h 11' (lepo). Dan je dolg od 13h28' do llh48'. Dan se skrči za 1 uro 40 minut. Dan in noč sta enako dolga. Solnce stopi v znamenje tehtnice dne 24. ob 2h 17'. Pričetek jeseni. 1. Tilen je s svojim vremenom obilen: dežja ali solnca hoče do konca. 8. O mali maši so lešniki naši. 21. Kakršno vreme izbere Andrej, takšiio bo štiri tedne poslej. 29. Kolikor snega in slane pred Mihelom, toliko za Gabrijelom (27. II.). Iz Vodnikovih ugank. Vse odprto, vse prebito, lačno — predrto, zmerom pa sito. I 1 3. IX. 1881. f Iv. S. Turgenjev. 4. IX. 1852. * Janko Kersnik. 5. IX. 1899. f dr. J. Ristič, največji srb. državnik, književnik. 7. IX. 1848. odpravljena tlaka. 9. IX. 1828. * L. N. Tolstoj. 12. IX. 1798. * I. Vesel-Koseski. 14. IX. 1321. f Dante Alighieri. 20. IX. 1908. f Adamič in Lunder. 21. IX. 1899. f D. Stamenkovič, veliki prosvetni dobrotnik. 24. IX. 1862. f Anton Martin Slomšek (* 26. XI. 1800). 27. IX. 1825. Prva želez, na Angleškem. 27. IX. 1860. f knez Miloš Obrenovič. 28. IX. 1851. * F.Levstik (f 16.XI. 1887.). 1 S Remigij, šk.; Semislava Prvi krajec dne 4. ob 3h 2' (dež). 2 N 17. pobink.; Rožnoven.; Miran J Ščip dne 10. ob 22h 15' (lepo). 3 P Kandid, m.; Vitomir 4 5 T S Fran Seraf inski; Tegodrag Placid in tov., m.; Dumnuka Zadnji krajec dne 17. ob 15h 52' (lepo^. 6 č Brunon, sp.; Brunoslav ^ Mlaj dne 25. ob 16h37' (lepo). 7 p Justina, d.; Dragonika 8 s Brigita, vd.; Dragosta ★ 9 N 18. pobink.: Dionizij; Svetina Dan je dolg od llh45' do 10h2'. 10 P Fran Borg., sp.; Stremil Dan se skrči za 1 uro 43 minut. 11 T Nikazij, šk.; Negoslava 12 S Maksimilijan; Drugislav Solnce stopi v znamenje škorpijona 13 Č Edvard (Slavoljub), kr.; Rosica dne 24. ob llh7'. 14 p Kalist, p.; Sestrena 15 s Terezija, d.; Radislav 16 N 19. pobink.: Posv. cerkva; Gal Jadviga, kr.; Mira 16. Po Galovem dnevu ostane živina v hlevu. 17 P 18. Luka repo puka, v roke huka. 18 T Luka, ev.; Travica 21. Kakršna Urša prikima, taka bo zima, 19 20 21 S Č P Peter Alkantarski, sp.; Stojgoj Ivan Kanci j, sp.; Raša Uršula, d.; Stojslav Dež ob koncu oktobra — prihodnja letina dobra. 22 S Kordula, d. m.; Zorislav Če repar Ometa listje zarana, obilna prihodnjič obeta se hrana. 23 N 20. pobink.; Severin; Živka Rafael, veliki angel; Blagota 24 P ★ 25 T Krisant in Darija; Zlatija Iz Vodnikovih ugank. 26 S Evarist, p. m.; Vranica 27 Č Frumencij, šk.; Srebra Zaplata zaplato 28 p Simon in Juda; Mila nešteta pokriva, 29 s Narcis; Ida nosi jih kožica, 30 N 21. pobink.: Klavdij; Vladika Voloenk, šk.; Srečko ni zanke, ne šiva. 31 P 7. X. 1227. f Stevan Nemanjic, prvo- 15. X. 1844. * Simon Gregorčič in venčani srbski kralj. Fr. Nietzsche. 10. X. 1920. koroški plebiscit. 18. X. 1869. f Simon Jenko (* 27. X * 11. X. 1851. * zgodovinar S. Rutar. 1835.). 14. X. 1809. začetek kraljestva Ilirije 19. X. 1855. f slikar M. Langus. (Schonbrunnski mir). ! 27. X. 1874. * Fr. Ks. Meško. : Beležke. 1 T God vseh svetnikov 2 S Verne duše; Just; Zdanila J Prvi krajec dne 2. ob 16h 16' (lepo). 3 Č Viktorin, šk.; Bogomil iff/ Ščip dne 9. ob 7h 36' (dež). 4 P Karel Boromej, šk.; Dragotin 5 S Caharija; Savina /T Zadnji krajec dne 16. ob 6h 28' (dež ^ in sneg). N 22. pohink.; Zahvalna; Ratislav 6 Mlaj dne 24. ob ll119' (mrzel veter). 7 P Prosdocim, šk.; Zdenka 8 T Bogomir, šk.; Nežir 9 S Božidar, m.; Sebislav 10 Č Andrej Avelin, sp.; Golobica Dan je dolg od 9h 59' do 8h 42'. 11 p Martin, šk.; Višnjica 12 s Martin, p. m.; Davorin Dan se skrči za 1 uro 17 minut. 13 23. pohink.: Stanislav Kostka Solnce stopi v znamenje strelca 14 P Jozafat, šk. m.; Borislava dne 23. ob 8h 14'. 15 T Leopold (Levko); Volčiča 16 S Ivan Trogirski; Večerin 17 Č Gregorij, šk.; Ljubava 1. Če Vse svete namaka, debel sneg nas čaka. 18 p Odon, op.; Oliva 19 s Elizabeta, kr.; Jelisava 10. Andrejev sneg vsekdar je žitu na kvar. 20 21 N P 24. pohink.; Srečko; Vladiboj Darovanje Mar. Dev.; Grinislav 11. Če se oblači na sv. Martina, bo nestanovitna zima. 22 T Cecilija, d. m.; Jezdimir 25. Če je na dan Katarinin mežavo, 23 S Klemen; Felicita; Raviojla bo ves prosinec mrčavo. 24 Č Ivan Kriški, sp.; Jeca Če je lepo, bo ves prosinec tako. 25 P Katarina, d. m.; Kolomir 26 S Silvester, op.; Zdedrag ★ f 27 N 1. adv.: Virgil, šk.; Vedrana Iz Vodnikovih ugank. 28 P Sosten, m.; Leli ja 29 T Saturnin; Skoromir Šviga švaga čez dva praga. 30 S Andrej, ap.; Hrabroslav 1. XI. 1851. f vladika pesnik P.Petro-vic Njegoš (* 14. XI. 1812.). 3. XI. 1550. prinese Fr.Drake krompir i v Evropo. 9. XI. 1456. f ban Ulrik, poslednji Celjan. 12. XI. 1920. Rapallska pogodba. 13. XI. 1813. * A. Einspieler. 19. XI. 1869. otvorjen Sueški prekop. 19. XI. 1912. zavzet Bitolj. 23. XI. 1747. * baron Žiga Zois. 23. XI. 1835. * Davorin Jenko, skladatelj narodne himne. 27. XI. 1913. srbsko-turški mir v Carigradu. 29. XI. 1881. f J. Bleiweis-Trsteniški. Beležke. «9 1 č Narodno ujedinjenje; Edmund 2 p Bibiana, m.; Tihomir 3 S Fran Ksaverij, sp.; Drago 4 N 2. adv.; Barbara (Bara); Velika 5 P Sava, op.; Stojana 6 T Nikolaj, šk.; Vladovita 7 S Ambrož, šk.; Veselin 8 Č Brezni, sp. Mar. Dev.; Mojslav 9 p Peter Fourier, šk.; Savica 10 s Melhijad, p. m.; Dražič 11 N 3. adv.: Damaz, p.; Gojica 12 P Sinezij, m.; Široslav 13 T Lucija, d. m.; Vitača 14 S t kv.; Spiridion (Dušan) 15 Č Kristina, d.; Cvetana 16 P t kv.; Evzebij, šk.; Jaronega 17 S t kv.; Lazar; Kraljev roj. dan 18 N 4. adv.; Gracijan; Ljubonega 19 P Nemezij, m.; Uglješa 20 T Liberat, m.; Boživoj 21 S Tomo, ap.; Tomislav 22 Č Cenon, m.; Zvezdana 23 P Viktorija (Zmagosl.); Ozrislav 24 S t Adam in Eva; Dunja 25 N Božič; Rojstvo Gospodovo 26 P Štefan, m.; Zlatka 27 T Ivan Evangelist, ap.; Pelislav 28 S Nedolžni otročiči; Zorica 29 Č Tomo, šk.;Vrhoslav 30 p David, kr.; Branimir 31 s Silvester, p.; Blažena ^ Prvi krajec dne 2. ob 3h 15' (sneg). ^ Ščip dne 8. ob 18h 32' (dež). Zadnji krajec dne 16. ob lh4' (mrzlo). 0 Mlaj dne 24. ob 5h 13' (sneg). ^ Prvi krajec dne 31. ob 12h 22' (sneg). ★ Dan je dolg od 8h 40' do 8h 24'. Dan se skrči do 21. za 20 minut in zopet zraste do 31. za 4 minute. Najkrajši dan in najdaljša noč. Solnce stopi v znamenje kozla dne 22. ob 21“ 18'. Začetek zime. ★ Božična zelenina — velikonočna belina. 24. Adamovo vreme drži se teden dni. Ako na sveti večer vino v sodu vre, dobra letina v dežel gre. 31. Silvestrov veter in gorkota novega leta, slaba trgatev se obeta. Iz Vodnikovih ugank. Zakaj dva dni nikoli dež ne gre? 1. XII. 1918. proglašeno ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev. 3. XII. 1800. * France Prešeren. 11. XII. 1918. f Ivan Cankar. 11. XII. 1755. t prvi slovenski dramatik Anton Linhart. 13. XII. 1881. f hrvat. pisec A. Šenoa. 14. XII. 1799. f J. Waskington, ustano- vitelj U. S. A. 24. XII. 1798. * Adam Mickiewicz. 25. XII. 1569. f Sebastijan Krelj. 29. XII. 1600. jezuiti v Ljubljani sežgali nad 10.000 sloven. knjig. Pošlee pristojbine, veljavne od dne 1. junija 1925. Pisemske pošiljke. Vrste pošiljk V tuzemstv u pristojbine redne slučajne V inozemstvu* pristojbine redne slučajne Pisma. Teža je omejena na 2 kg, razsežnost pa ne sme presegati v nobeni smeri 45 cim. Pisma v obliki zvitka so dovoljena v razmerju 10x75 cm. do 20 g 100 par „ 40 „ 150 „ „ 00 „ 200 „ „ 80 „ 250 „ itd. za vsakih 20 g 50 par več. Dopisnice, izdane po poštni upravi ali zasebniku, morajo biti iz trdega papirja. Dolžina 15 X 10 cm, širina 10 X 7 cm. navadne 50 par z odgov. 100 „ Tiskovine. Največja teža 2 kg, razsežnost 45 X 45 cm, v obliki zvitka 10 X 75 cm. Proste in nezložene v obliki dopisnice 12 X 18 om. Se pošiljajo odprte. Pristo bina za «knjižne oglase* in «cenike (kataloge)« je znižana na 5 p za vsak posamezni izvod do 100 g. Ce je izvod težji, se plača za vsakih nadaljnjih 100g ali za del še po 5 p. Noben izvod ne sme presegati 500 g. Ta pristojbina se plačuje ne glede na to, ali ima vsak izvod svoj poseben naslov ali če gre več izvodov pod enim naslovom. Velikost teh pošiljk: 45X45 cm ali 10X?5 cm Pristojbine se plačujejo in zaračunava o, kakor za časnike in časopise, v gotovini. Za dovoljenje razpošiljanja kn ižnih oglasov in cenikov po znižanih pristo binah je potrebna kolkovana prošnja na poštno ravnateljstvo Naslovna stran oglasov in cenikov z znižano pristojbino mora imeti na levi zgornji strani opombo: «knjižni oglas*, na desni strani pa: ^pristojbina plačana v gotovini*. Po vsaki odpravi mora pošiljatelj naj kes ne je do 3 dne naslednjega meseca poslati poštnemu ravnateljstvu izvirno priznanico (II. del) do 50 g 25 par „ 100,, 50 „ „ 150,, 75 „ „ 200,, 100 „ itd., za vsakih 50 g 25 par več. Tiskovine za slepce (izboklo tiskane). Največja teža 3 kg. Napis, ime založnika in druge označbe, ki se ne smatrajo za pismeno sporočilo, smejo biti pisane ali tiskane z navadnimi črkami. Takisto tudi označba na napisni strani (»Tiskovina za slepce*) in naslov. Se pošiljajo odprte. do 1000 g 25 par „ 1500 „ 50 „ „ 20 0 „ 50 „ „ 2500 „ 75 „ „ 3000 ,, \5 „ d 'd s -o o o o< o & d o a H a. d N d a 13 d >o c& n oj 6 00 S S. 'U id ^ 'd d o o fr fr a> •r-i>02 a d -*-> *d - *■* a >o d > o d C - O £1 a d * 2 o o« * d O d O * M 8S.S s, .2* 5T.2 cž fr W fr N do 20 g 300 par „ 40 „ 450 „ „ 00 „ 600 „ „ 80 „ 750 „ itd., za vsakih 20 g 150 par več. navadne 150 par z odgov. 300 „ do 50 g 50 par „ 100„ 100 „ ,, 150,, 150 „ „ 200„ 200 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več. do 1000 g SOpar „ 1500 „ 100 „ „ 2000 „ 100 „ „ 2500 „ 150 „ „ 3000 „ 150 „ a ° 5 " © S O O 00 '5 O. •g .S > ' N O U fr fr r a o. 2 i CLt © o I U ) o d : a o-1 > D- a » a J.5 1, o o fi r •“ k ; « o * £ • ’ S o S W) . cS ^3 NO ^ S & ~ N >03 © . C st; * 3 5 M 03 — £ d S * CO vO 0> CO VO 'fl* d d T3 - O . 0) -o ,0 O O Ch d d ■g o o. c. ..d d fr * £ a, £< tH CM H * Za tiskovine v republiko Češkoslovaško velja prlfltojbenik za tuzemBtvo. Vrste pošiljk V tuzemstvu pristojbine redne slučajne V Inozemstvu* pristojbine redne slučajne Vzorci brez vrednosti. Največja teža 500 g. Razsežnost 30 X 20 X 10 cm, v obliki zvitka 15 X 15 cm. Zaviti morajo biti tako, da se vsebina lahko pregleda. do 100 g 50 par ,, 150 ,, 75 ,, „ 200,, 100 „ „ 250 „ 125 „ itd., za vsakih 50 g 25 par več. Poslovni papirji. Največja teža 2 kg. Razsežnost v ploščatem ovitku 45 X 45 cm, v obliki zvitka 10 X 75 cm. Za poslovne papirje se smatrajo spisi in listine, ki so docela ali 3elo-ima pisane ali risane z roko in nimajo značaja osebnih dopisov, n. pr. pravdni spisi, tovorni listi, nakladnice, računi, poslovni papirji zavarovalnic, rokopisne partiture, delavske knjižice itd. Se pošiljajo odprti. do 200 g 100 par „ 250„ 125 „ „ 300 „ 150 „ „ 350 „ 175 „ „ 400„ 200 „ itd., za vsakih 50 g 25 par več. Mešane pošiljke. Tiskovine (razen tiskovin za slepce), vzorci in poslovni papirji od istega pošiljatelja na istega naslovnika se lahko skupaj zavijajo in odpošiljajo. Največja teža 2 kg. Vzorec v tako mešani pošiljki ne sme biti težji od 500 g. kakor za vzorce; če so pa poslovni papirji vmes, kakor za poslovne papirje. sa S 5 5 M o ec O O Cm v d .S > S N u ° 4 O) N d > v rt « -4-a d d N •2s>® C l d c d >tn >o ■© P d o a d 5 3 d -- a O) >N S > N a 'V a > .2 « ► O Ph ■2 S o- O JD >« a 2 •S -.5 E.s- M M O d O • • a, • • d d rt N •Sed a 'S .F3 >o g *r o Cfi O •*-> Sr «.22 u b, P- Hd* v d S* .s >55 rS, S © cu-fi CO S o. O) d »m >t> O- d N do 100 g 100 par „ 150,, 150 „ „ 200 „ 200 „ „ 250 „ 250 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več. Razsežnost: 45X20X10 V zvitku: 45X15. do 300 g 300 par „ 350 „ 350 ,, „ 400., 400 „ „ 450,, 450 ,, itd., za vsakih 50 g 50 par več. Kakor za vzorce; če so pa poslovni papirji vmes, kakor za poslovne papirje. a 5 '.‘Ob • g m a • S ► ° . ► « a d -jr* O 'On ** • n a • o a . - a-. «3 2Q S - S « 05 S 9 N'3' o A s Z « 3 •SS d 5 5 5 M (O MO (C O MO :S‘ ca . a g ,§ a o. a ±7 SQ u M H m d d o ■s ® ti ® d ^ N ► .2 O o * Za tiskovine v republiko Češkoslovaško velja pristojbenik za tuzemstvo. OPOMBE: Pisemske pristojbine za izterjavanje denarnih zneskov do 1000 dinarjev. a) Odkupne pošiljke. — b) Poštni nslogi. Odkupne pošiljke: Pristojbine pri predaji: 1.) kakor za priporočene pošiljke brez odkupnine; 2.) pristojbine za pokaz 50 par. — Dovoljene so samo priporočene pisemske pošiljke. Pristojbine pri izdaji: Od izterjane odkupnino se odbije na-kaznina za dotični znesek; cena nakaznične golice in eventualna izplačnina do 50 Din 50 par, do 1000 Din 100 par, do 5000 Din 200 par, ako sprejemna pošta pošiljke (naslovna pošta odkupne nakaznice) nakaznice izplačuje na domu. Poštni nalogi: 1.) Pristojbine pri predaji: za pismo s poštnim nalogom pristojbina za priporočeno pismo in pristojbina za pokaz 50 par; 2.) pristojbine pri izdaji: kakor pri odkupnih pisemskih pošiljkah in morebitne finančne kolkovine. Pisemske pošiljke se ekspresno dostavljajo le v kraju, kjer je pošta, odkupne pošiljke in poštni nalogi pa se dostavljajo ekspresno samo tam, kjer pošta nakaznice izplačuje na domu, sicer se samo obveste. Ekspresno se dostavlja, oziroma obvešča le med 6. in 21. uro, če je pa pošiljka odkupna, samo med uradnimi urami. Predalnina: za navadne in priporočene pisemske pošiljke za predal brez ključa 10 Din, s ključem 15 Din na mesec. — Za pošiljanje za naslovnikom ali za vračanje pisemskih pošiljk se ne zaračunava nikaka pristojbina. Kot porto se zaračuni dvakratni manjkajoči del franka. Pisemske pošiljke pod tek. št. 8 do 7 se morajo oddajati vsaj deloma frankirane, sicer se sploh ne odpravljajo, v prometu z inozemstvom pa morajo biti popolnoma frankirane. Odkupne pošiljke in poštni nalogi v prometu z inozemstvom še niso uvedeni. Iz inozemstva došli clisti za odgovor* ae zamenjavajo za znamko 300 par (pred potekom Šestih mesecev). Za nefrankirane ali premalo frankirane pismene pošiljke iz inozemstva plača naslovnik dvojno manjkajočo pristojbino, a najmanj 100 par. Za pravilne frankirane pismene pošiljke, ki se pošljejo za naslovnikom iz notranjosti kake države v kako drugo državo (v inozemstvo), se plača samo čista razlika med tuzemsko pristojbino in pristojbino za inozemstvo. Kazen za poštno-dohodarstveni prestopek znaša lOkratni znesek predpisane pristojbine. Poštna pooblastila: Za poštna pooblastila se plača razen kolkovine za prošnjo po tarifni postavki 1. zakona o taksah (sedaj 5 Din) in razen kolkovine po tarifni postavki 16. zakona o taksah (sedaj za neomejeno 20 Din, za omejeno 10 Din) še poštna pristojbina za shranjevanje, ki znaša za pooblastila, ki veljajo samo za enkrat ali za dobo do 15 dni, 50 par, za pooblastila, ki veljajo za več kot 15 dni, pa 2 Din za vsako koledarsko leto. Nakaznice (samo za tuzemstvo). Navadne do 1000 Din. Navadne pristojbine: Nakaznina za znesek do 25 Din 100 par » » i» » 50 ,, . . . 150 It » >j tt a 100 i» . . • 200 tt 300 ti » >» a >» 500 » . . . 400 tt »» »> a » 1000 . 500 it Slučajne pristojbine: ( do 50 Din . Izplačnina j „ 1000 1 .. 5000 Ekspresnina . Poizvednica . . 50 par 100 „ 200 „ 3 Din 3 „ Izplačilno potrdilo / Pr' Pre^aJ' • • • \ P° „ ... Preklic nakaznice, sprememba naslova: 3 6 tt tt (Za tako zahtevo se plača pristojbina za priporočeno pismo, event. tudi še za brzojavko.) Opombe: Izplačnino je treba plačati samo za navadne nakaznice, ki gredo v kraj, kjer pošta izplačuje na domu. Izplačnine proste so nakaznice, ki so naslovljene poste restante ali na vojake. Za ekspresne nakaznice se ne plača nikaka izplačnina. Pošte, ki izplačujejo na domu, morajo po posebnem slu dostavljati tudi ekspresne nakaznične zneske, druge pošte pa samo obvestilo. Ekspresne nakaznice dostavlja, oziroma obvešča sel samo med uradnimi urami. Ce se je izvirna nakaznica Lgubila, uničila ali poškodovala pri prejemniku, oziroma vrnjena nakaznica pra pošiljatelju, se plača za napravo izplačilnega pooblastila (dvojnika nakaznice), razen pristojbin za prošnjo v kolkih, še 4 Din v poštnih znamkah. Iste pristojbine se plačajo tudi za podaljšanje roka za izplačilo privatnih nakaznic. Za pošiljanje za naslovnikom ali za vračanje nakaznic se ne zaračunava nikaka pristojbina. P r e d a 1 n i n a za nakaznice v krajih, kjer se izplačujejo zneski na domu, 15 Din na mesec. Brzojavne do 1000 Din. Pri toibine: a) nakaznina kakor pri navadnih nakaznicah (izplačnine ni nobene); b) brzojavna pristojbina; c) ekspresnina 3 Din, tudi tedaj, če gre brzojavna nakaznica v kraj, kjer ni pošte. Opombe: Brzojavna nakaznica se lahko pošlje tudi v kraj, kjer ni pošte, oziroma brzojava. Ce v naslovnem kraju ni brzojava, ampak samo pošta, pošlje zadnji brzojavni urad brzojavno nakaznico pošti kot ekspresno priporočeno pismo. Ce pa gre brzojavna nakaznica v kraj, kjer ni pošte, se ne dostavi, oziroma ne obvesti po posebnem slu, ampak tako, kakor vse drugo poštne pošiljke. Pristojbine se plačajo pri predaji. Vrednostna pisma (lettres de valeur) za inozemstvo. Promet z vrednostnimi pismi je dovoljen za sedaj z Albanijo, Avstrijo. Belgijo, Brazilijo, Bolgarijo, s Češkoslovaško, z Egiptom, s Francijo, s svobodnim mestom Gdansk, z Italijo, Madžarsko, Nemčijo, s Poljsko, z Rumunijo, s Švedsko, Švico, Turčijo, z Veliko Britanijo, Estonijo, s Finsko, Holandsko, z Islandom, Japonsko, Letonijo, Litvo, Luksemburgom, Marokom, Norveško, s Palestino, Portugalsko, Saro, Sirijo-Libanom, Španijo, Tunisom in z belgijskim Kongom. Teža 2 kg, vrednost 1000 Din. Pristojbina kakor za priporočene pošiljke iste teže in vrednostna pristojbina 5 Din. Opombe : Pošiljatelj mora izpolniti pri predaji brezplačni obrazec «Jam-Btvo pošiljatelja*, v katerem izjavlja, da v pismu ni večje vrednosti od 1000 Din, in da jamči za vse posledice napačne vrednostne napovedi. — Vrednost je treba označiti razen v dinarski veljavi tudi v frankih in centimih po relaciji (sodij 1 : 15). Vrednostna (denarna) pisma za tuzemstvo. Pristojbina težna vrednostna do- stavnina ob- vestnina do g par do Din par 20 40 60 80 itd., kih 50 ps 400 450 500 550 ta vsa-20 g ir več. 100 500 1000 5000 potem p vsakih 10 ali del te nosti š 100 p 100 200 500 1000 a za 00 Din vred-e po iir. Če je naslovljeno piamo w v kraj, kjer je sedež poSte, in če ta pošta dostavlja 2 vrednostna pisma na dom. p če je naslovljeno pismo g v kraj, kjer ni sedež v pošte. s; Ekspresnina 3 Din. Pristojbina za pokaz 50 par, če je pismo obremenjeno z odkupnino. Povratnica ob predaji 3 Din, po predaji 6 Din. Poizvednica 3 Din. Za preklic pisma, za spremembo naslova in za znižanje ali črtanje odkupnine se plača pristojbina za priporočeno pismo in eventualno tudi za brzojavko. Opombe: Teža 2 kg, vrednost neomejena. Sprejemajo se samo zaprta pisma. Ekspresno denarno pismo se dostavlja po posebnem slu le tedaj, če naslovna posta poštne nakaznice izplačuje na domu, sicer se dostavi samo obvestilo. Ekspresno denarno pismo z označeno vrednostjo preko 250 Din se nikdar ne dostavi po posebnem slu, ampak se samo obvesti. Prejemnik obvestila o taki pošiljki pa sme zahtevati, da se mu obveščeno pismo dostavi pri prihodnjem rednem obhodu, če se take pošiljke sploh dostavljajo na dom (v ljubljanskem področju pošte Ljubljana I, Maribor I in Celje) in če plača dostavnino. — Ekspresno se denarna pisma dostavljajo ali obveščajo samo od 6. do 21. ure, če je pa pismo odkupno, samo med uradnimi urami. — Za ekspresno denarno pismo se ne plača niti dostavnina niti obvestnina. Pri odkupnih denarnih pismih odbije naslovna požta od izterjane odkupnine nakaznino za dotični znesek, ceno nakaznične golice in če treba tudi izplačnino, če se odkupna nakaznica izplača na domu. Ako se pošlje vrednostno pismo drugam ali pa vrne sprejemni pošti, se zaračuni samo dostavnina ali obvestnina. Za denarne pošiljke (pošiljke z denarjem ali vrednostnimi papirji), ki so zavite v obliki paketa in katerih vrednost ne presega 5000 Din, je težna in vrednostna pristojbina ista kakor pri paketih; če je pa vrednost večja od 5000 Din, se plača za vsakih 1000 Din ali del tega zneska še po 1 Din. Za denarna pisma, naslovljena poste restante ali na vojake, se ne plača dostavnina, ampak samo obvestnina. Paketi za tuzemstvo. težna do kg Din vrednostna do Din par P r i do- stavama i b i n ob- vestnina nakaznina za odkupnino par izplačnina za odkupnino par 3 5 10 15 50 8 12 25 40 50 100 500 1000 5000 100 200 500 1000 5 Din -t-3 »N O) o> "C d a) cu « Zaločenko (t. j. obsežnejši paket ali paket,ki zahteva večjo opreznost) ee plača dvakratna težna pristojbina. potem pa za vsakih 1000 Din ali del te vrednosti še po 100 par. d d & a o Oh o O fl ji O d O B d „ S'5, 'P M >W JI 50 par S S v sr-2 O -‘S O JjJ IN oj oj ■£ “ o jj d do 25 Din 50 „ 100 300 500 1000 2000 3000 4000 5000 100 150 200 300 400 500 600 700 900 1200 do 50 Din 50 n 1000 » 100 ii 5000 1» 200 Ekspresnina 6 Din. — Povratnica ob predaji 3 Din. — Povratnica po predaji 6 Din. — Poizvednica 3 Din. — Za preklic paketa, za spremembo naslova in za znižanje ali črtanje odkupnine se plača pristojbina za priporočeno pismo in eventualno tudi za brzojavko. OPOMBE: Naj večja teža 20 kg. Za pakete, j:! so naslovljeni poste restante ali na vojake, se plača vedno samo obvestnina. Za vse druge pakete, tudi za tiste, ki so naslovljeni na imetnike predalov, se mora plačati dostavnina, oziroma obvestnina. Za ekspresni paket se ne plača niti dostavnina niti obvestnina. Paketi se ekspresno dostavljajo samo v krajih, kjer je pošta. Ekspresne odkupne pakete dostavljajo po posebnem slu le one poste, ki nakaznične zneske izplačujejo na domu; ostale pošte jih samo obveščajo. Ekspresni paketi, katerih teža presega 5 kg, se nikdar ne dostavijo po posebnem slu, ampak se samo obveščajo. Prejemnik obvestila o takem paketu pa sme zahtevati, da se mu paket dostavi pri prihodnjem rednem obhodu, če se take pošiljke sploh dostavljajo na dom (v ljubljanskem področju pošte Ljubljana I, Maribor I in Celje) in če plača dostavnino. — Ekspresno se dostavlja, oziroma obvešča samo med 6. in 21. uro, ekspresne pakete z odkupnino pa dostavlja poseben sel le med uradnimi urami. Za paket z odkupnino se plača ob predaji tudi še nakaznina za odkupni znesek in če treba, tudi izplačnina, če Bprejemna vrednost neomejena. pošta paketa (naslovna pošta odkupne nakaznice) izplačuje nakaznice na domu. Tudi te pristojbine se nalepijo v znamkah na spremnico. Pristojbina za pokaz se pri odkupnih paketih ne plačuje, a od izterjane odkupnine so nikakršno pristojbine ne odbijajo. Prodalnina za pakete tam, kjer se dostavljajo, 15 Din na mesec. Obvestilo o nedostavljivem paketu se izroči zaprto pošiljatelju, ki plača zanj 50 par. L e ž n i n a za pakete znaša 100 par za vsak jlan, za katerega se ležnina zaračunava. Za pošiljanje paketov za naslovnikom in za vračanje paketov se zaračunava težna pristojbina, vrednostna pristojbina (če je vrednost označena) in dostavnina, oziroma obvestnina. Gledo paketov z denarjem in vrednostnimi papirji glej opombo k pregledu pristojbin za vrednostna pisma. Odkupni zneski preko 1000 do 5000 Din se izplačujejo na domu samo v ožjem (krajevnem) dostavnem okraju pošte. Paketi za inozemstvo. V katere države in do katere teže se pošiljajo paketi v inozemstvo in kakšne so pristojbine, se lahko poizve pri vsaki pošti. Vsaka pošiljka mora biti frankirana že pri predaji. Izvozne pošiljke se lahko predajajo pri vseh poštah. V krajih, kjer so carinarnice, oskrbujejo ocarinjanje pošiljatelji sami, ki potem pošte predajajo že ocarinjene in plombirane pošiljke. Kjer ni carinarnic, sprejemajo izvozne pakete ondotne pošte in jih odpravljajo na najbližjo pošto, kjer je carinarnica. — Za izvoz poštnopaketnih pošiljk se zahteva zavarovanje valute za tisto blago, ki presega vrednost 1000 Din in ki se pošilja v poštnih paketih v inozemstvo. Ako se pošiljajo v paketih manjše količine živil, je treba za oproščenje od zavarovanja valute posebnega dovoljenja od generalnega inšpektorata carine. Predpisano potrdilo, oziroma dovoljenje si morajo preskrbeti pošiljatelji sami. Zavoj izvoznih paketov naj bo iz močne lepenke, zavite v platno (če mogoče voščeno), ali iz močnih lesenih ali pločevinastih zabojev. Naslov naj bo napisan na pošiljki sami, a ne s svinčnikom. Vrednost mora biti označena v frankih z besedami in številkami. Stvar pošiljatelja je, da poizve, ali je uvoz predmetov v naslovno državo dovoljen ali ne. Pošiljatelj mora na spremnici označiti, kaj naj se s paketom zgodi, ako bi se naslovniku ne mogel izročiti. Izkaznica Istovetnosti (identitete) je veljavna tri leta in stane 10 Din. Čekovne položnice. Pristojbine: 1J za zasebna sporočila na drugi strani (hrbtu) položnice 50 par; 2.) za prejemno po trdilo, ki ga plačnik davka zahteva, 50 ali 100 par, kakor se želi, da dobi to potrdilo po dopisnici ali v pismu. Za čekovne nakaznice - plača naslovnik izplačnino, če gredo v kraj, kjer jih pošta dostavlja na dom. Zaklenjene torbe. Prejemniki, ki ne stanujejo v kraju, kjer je pošta, lahko zahtevajo, da se jiin navadne pisemske pošiljke in obvestila o drugih pošiljkah pošiljajo po lastnem slu ali po obstoječi poštni zvezi v zaklenjeni torbi, od katere se en ključ hrani na pošti. Torbo si mora prejemnik sam nabaviti. Pošta jo odpira in zapira. Za opravljanje tega dela se plača po 10 Din na mesec. Časniki in časopisi. Za vsak izvod časnikov in časopisov, ki jih oddajajo na pošto časopisna upravništva, se plača od vsakih 100 g ali del te teže 5 par, če ima vsak izvod svoj poseben naslov, če je pa naslov skupen, pa po 2 pari; za časopisne priloge, ki so dovoljene do 30 g (za posamezno prilogo), se plača 2 Din za vsakih 100 kosov, oziroma za del tega števila. Za vse časopise, dnevnike in nednevnike je uvedeno plačevanje poštnih pristojbin v gotovini. Časniki in časopisi, ki jih pošiljajo zasebniki, se morajo frankirati kot tiskovine po pristojbeniku za tiskovine. Nefran-kirani taki časopisi za inozemstvo se morajo frankirati s frankovnimi znamkami po pristojbeniku za tiskovi»e. Poštne pristojbine (razen odkupnime, naložnih zneskov itd.) se morajo plačati pri predaji, oziroma pri sprejemni pošti. Ekspresno dostavo poštnih pošiljk lahko zahteva pošiljatelj samo, če gredo v kraj, kjer je pošta. Kolki za listine. 1.) Listine o jamstvu in kavcijah 0-1 % polistinje-nega zneska. 2.) Zadolžnice in pobotnice 0-5 % polistinjenega zneska. 8.) Odstopnice 2 % polistinjenega zneska. 4.) Pogodbe.....................................2 Din. 5.) Oporoke.....................................3 „ 6.) Izpričevala................................20 „ Mojstrsko izpričevalo.......................60 „ Pomočniško izpričevalo.......................5 „ Izpričevalo osnovnih šol..............5 „ Izpričevalo srednjih šol . . . 5 in 10 „ Maturitetno izpričevalo.....................30 „ 7.) Računi trgovcev in obrtnikov: a) do 100 Din...............................10 par, b) preko 100 Din............................20 „ 8.) Lepaki ....................................10 „ 9.) Menice, tuzemske, se ne smejo kolkovati, temveč se morajo kupiti znesku primerne golice. 10.) Zastavne listine denarnih zavodov se morajo kolkovati. preko 125.000 Din do 150.000 Din „ 150.000 „ „ 175.000 „ „ 175.000 „ „ 200.000 „ „ 200.000 „ „ 250.000 „ „ 250.000 „ „ 300.000 „ „ 300.000 „ „ 350.000 „ „ 350.000 „ „ 400.000 „ „ 400.000 „ „ 500.000 „ preko 500.000 Din od vsakih 1000 Din še po 1 Din. Znesek izpod 1000 Din se jemlje za polnih 1000 Din. Din 230-— „ 268— „ 306— „ 882— „ 458— „ 534— „ 610— „ 760— Koledar za leta 1801 do 1980. S tem koledarjem se more določiti, katerega dne v tednu se je izvršil ali se izvrši katerikoli dogodek iz let 1801. do 1980. Ad 9.) in 10.): Kupnina za menične golice, ozi-oma kolek za zastavne listine znaša: do 300 Din . . . Din 0-60 reko 300 Din 600 „ . . . „ 1-20 600 „ 1.200 „ . . . „ 2— „ 1.200 „ „ 2.000 „ . . . „ 4— „ 2.000 „ „ 3.200 „ . . . „ 6-20 „ 3.200 „ „ 5.000 „ . . . „ 9*80 5.000 „ „ 6.800 „ . . . „ 13-20 „ 6.800 „ „ 10.400 „ . . . „ 19— „ . 10.400 „ „ 14.000 „ . . . „ 25— „ 14.000 „ „ 20.000 „ . . . „ 34— „ 20.000 „ „ 26.000 „ . . . „ 43— „ 26.000 „ „ 32.000 „ . . . n 52— „ 32.000 „ „ 38.000 „ . . . „ 61— „ 38.000 „ „ 44.000 „ . . . „ 70— 44.000 „ „ 50.000 „ . . . „ 79— „ 50.000 „ „ 60.000 „ . . . „ 94— „ 60.000 „ „ 70.000 „ . . . „ 109— „ 70.000 „ „ 80.000 „ . . . „ 124— „ 80.000 „ „ 90.000 „ . . . „ 139— „ 90.000 „ „ 100.000 „ . . . „ 154— „ 100.000 „ „ 125.000 „ . . . „ 192— A. LETNICE s ■ .E | | 1 « I c 3 3 B U. ► «J 1 i D. S S 3 u. c i B o ► O C S E ? •S 1801 1829 1857 1885 1925 1953 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 0 2 30 58 86 26 54 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 3 31 59 87 27 55 6 2 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 4 32 60 88 28 56 0 3 4 v 2 5 0 3 6 1 4 6 5 33 61 89 1901 29 57 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 6 34 62 90 2 30 58 3 6 e 2 4 0 2 5 1 3 6 1 7 35 63 91 3 31 59 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 8 36 64 92 4 32 60 5 1 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 9 37 65 93 6 33 61 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 3 5 10 38 66 94 6 34 6 ‘d l 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 (str. 220) je priobčil dr. Bleiweis cObčna pravila» in «Razpis», iz katerih se vidi, da so se upoštevale želje dr. Tomana. Občne pravila za Vodnikove slovstvene darila. 1. Vodniku, probuditelju slovenskega slovstva, se — po dovoljenju dariteljev — vsako leto postavljajo dušni, to je, slovstveni spo- meniki. To se ponavlja tako dolgo, dokler se mu iz kamna ali kovine vreden spominek ne postavi. 2. V ta namen se obračajo obresti iz darov, ki so se nabrali dosihmal za Vodnikov spominek. Tem obrestim se morejo, ako upravni odbor za dobro ali potrebno spozna, še tudi dodajati dnarji, ki so se skupili iz razprodanih poslavljenih knjižic. 3. Iz tega tako nabranega dnarja se razpisujejo darila za izvrstne slovenske spise v prozi ali poeziji, znanstvene ali zabavne, probudi ali omiki narodni posvečene. 4. Iz vseh dežel slovenskih, ki so darovale za Vodnikov spominek, tedaj iz Kranjskega, Štajerskega, Primorskega in Koroškega za to postavljeni upravni odbor vsako leto pod vodstvom dr. Tomana, ki je utemeljitelj Vodnikovega spominka, določuje na drobno: za kakošen predmet naj se razpiše darilo. 5. Vsaj pol leta pred vsemi Svetimi, če je mogoče, pa tudi popred, mora ta razpis po časnikih razglasiti se. 6. Po lastnosti razpisanega predmeta dobi upravni odbor sodnike in jih očitno naznani. Ti razsodijo, čigavo delo je vredno darila. Zato morajo vsi kmali po vseh svetih sodniki rokopise tekmecov (konkurentov) po vrsti v roke dobiti, da razsodbo dovršijo poslednji čas saj do 20. januarja vsakega leta. Večina glasov, določi delo, kateremu gre predstvo, ali pa tudi, da nobeno delo ni obdarovanja vredno. 7. V slovesni «Besedi», ki sa vsako leto praznuje rojstvenemu dnevu Vodnikovemu na čast 2. svečana v čitavnici ljubljanski, se odpre zapečateno pismo onega pisatelja, katerega delo je spoznano za najizvrstnejše, ime njegovo se razglasi in darilo mu izroči. 8. Tako poslavljeno delo je lastnina Vodnikove Matice; upravni odbor ga brž natisniti da in na prodaj razpošlje. 9. Kar se skupi čez tiskarne stroške, se povrne v Matico in naloži na obresti, ako se vsled § 2 ne obrne na kako veče darilo prihodnjega leta. 10. Stroški, ki se tičejo vsega tega uprav-ništva, se pobotu je jo iz imenovane Matice. 11. Po slovenskih časnikih se razglasuje vsakoletni razpis daril, poslavljeno delo in njega pisatelj, pa tudi račun stroškov. Upravni odbor. Obenem je v tedanjih slovenskih listih izšel razpis na pisatelje, da pošljejo svoja dela za «Vodnikove slovstvene darilax Razpis se glasi: Razpis prvega darila za Vodnikov dan leta 1863. 1. Razpisuje se 60 gold. nov. dn. za najboljšo povestico (novelo). Predmet te povestice naj se iz zgodovine slovenske ali slovanske vzame ali vsaj naslanja nanjo; notranja osnova in zunanja oblika njena naj se tako obravna, da je razumljiva vsakemu prostemu bravcu in mikavna še posebno našemu ženskemu spolu. V vsem naj je vodilo take v čistem slovenskem jeziku pisane povestice to, da izbuja narodno zavest, pa nikakor ne žali poštene slovenske nravi in se ne spušča v politično in versko polemiko. 2. Obširna naj je povestica ta saj toliko, da znaša 2% do troje tiskanih pol. 3. Zadnji čas do vseh Svetih letošnjega leta naj se rokopis franko pošlje vredništvu «Novic». 4. Po sodnikih, ki se bojo ob svojem času očitno na znanje dali, za najboljše delo spoznana povestica se bo razglasila v slovesni «besedi» na Vodnikov dan v čitavnici ljubljanski; tam se bo zapečateni listek odprl, ime pisateljevo oklicalo, pisatelju pa darilo podelilo, ako je pričujoč, sicer pa se mu bo poslalo na dom. Ako bi se nobeno delo darila vredno ne spoznalo, se prihrani denar za prihodnji razpis. 5. Tako poslavljena povestica je lastnina Vodnikove Matice, ki jo bo lično natisniti in prodajati dala. Kolikor se skupi čez stroške tiskarne, se povrne v Matico. Upravni odbor za Vodnikove slovstvene darila: Jan. Bleiweis, Ant. Černe, And. Einspieler, Dav. Trstenjak. S tem je bilo to vprašanje rešeno — toda bližalo se je slavno leto 1868. in vsa slovenska zemlja se je pripravljala, da dostojno proslavi tisočletnico prihoda Cirila in Metoda na Moravo. To leto je postalo ustanovno leto «Slo-venske Matice». Ime «Sloyenska> je dobila Matica zato, ker so tudi drugod imeli «češko», , «ilirsko», «slovaško>, in tako se je pozabilo na Vodnikovo matico. Iz nje ni izšlo nobeno delo na tak način, kakor so določala pravila. Denar se je shranil in je iz njega vzrastel pozneje lepi Vodnikov spomenik v Ljubljani. «Vodnikova družba> pa zdaj vrši svojo najlepšo nalogo, sprejeto od pesnika samega in njegovih tedanjih častiteljev, da mu s svojimi knjigami tudi med narodom postavi «dušni spomenik». Ti zgodovinski spomini bodo morda nam tem bolj jasno pokazali naše dolžnosti, ovrgli neumestne predsodke in prazne ugovore ter zbrali okoli Vodnikovega imena novih deset tisoč članov. Zanimanje, ki ga je takoj v prvem letu pokazala slovenska javnost — in deloma prav zaradi priljubljenega imena našega prvega pesnika — je dokaz, kako globoko je ukoreninjeno to ime v našem narodu in kako važno je, da v tem imenu vršimo vsi skupaj, odbor in članstvo, svoje prosvetno narodno delo. ■v*a«V' Vodnikov nagrobni spomenik pri Sv. Krištofu v Ljubljani. JULIJ NARDIN: NIKOLA TESLA. Iz Beograda je prišlo na šole, naj se proslavi sedemdesetletnica Nikole Tesle. Ob tej priliki so me razni znanci povpraševali, kdo je ta človek, odkod je in zakaj naj ga mi slavimo. Moji znanci so izobraženci, zato bi me bilo v dno duše sram, če bi bil prisoten kak francoski, angleški ali ameriški inteligent, ker ta pozna Teslo tako dobro kot Edisona, kralja iznajditeljev. Le Nemci ga ne imenujejo radi, a sem prepričan, če bi bil Tesla njihov, da bi visela njegova slika v vsaki šoli, če ne v .vsaki boljši hiši, in bi jo kazali očetje sinovom s svetim spoštovanjem, ker oni znajo ceniti svoje največje može. Mi, ki kar tekmujemo s proslavljanjem raznih zvezd, zvezdic in le-ščerb, mi ne poznamo Jugoslovana, ki je po sodbi objektivnih učenjakov največji inženjer na svetu. To dejstvo kaže zadosti jasno, kako so nas naši sosedje duševno osužnili. Tesla je naš človek z dušo in telesom. Rodil se je v Smiljanu pri Gospiču v Liki 10. julija 1856. Talent ima od očeta, srbskopravoslavnega svečenika, in od matere, jako iznajdljive žene z izbornim spominom. Osnovno šolo in nižjo realko je dovršil v Gospiču, višjo realko z maturo pa v Rakovcu pri Karlovcu. Njega ne bi mogli staviti za vzor navadnemu dijaku. Cital je sicer ,vse knjige, ki so mu prišle v roko, samo šolskih ne. Ljubil je življenje in ne mumificirane šolske znanosti. Plezal je po drevesih, kjer so bila ptičja gnezda, skakal je v vodo za ribami, zabaval se je s kvartarni in s šahom, da je postal mojster v teh igrah. V šoli pa je navzlic temu dobro uspeval. Njegova mržnja do šolske učenosti, ki navadno ubija naravni nagon, je bila celo ugodna za njegovo duševno samostojnost. Avtoriteta ni imela nanj nikakega vpliva. Zaupal je le svojemu čutu in svoji razsodnosti, kakor je pokazal kot drugo- letnik na graški tehniki. Videč, da se njegov profesor muči z nekim elektromotorjem, ki se je močno iskril ob tako zvanem kolektorju, vpraša, če ne bi bilo mogoče konstruirati motor brez kolektorja, ki je vzrok vseh neprilik. Profesor, ki je cenil nadarjenega mladeniča, mu pred .vsemi drugimi študenti odgovori, da bo on — namreč Tesla — lahko še marsikaj iznašel, da pa je tak motor nekaj nemogočega. In prav takrat se je v Teslovem duhu spočela plodonosna kal iznajdbe, ki je pokazala, kako napačna je bila profesorjeva trditev, in povzročila velikanski preobrat v vsej elektrotehniki za jake toke. — Po dovršenih študijah v Pragi je mladi inženjer vstopil v službo neke družbe v Pešti, kjer je takoj pokazal svojo iznajdljivost z izboljšanjem telefonske naprave. Njegova ideja motorja za vrtilni tok, ki je dobila v tem času že jasne obrise, ga ni pustila dolgo tu. Dvignila ga je in zanesla v Pariz, kjer je vstopil v službo Edisonove Kontinentalne družbe. Mislil je, da bo tu lahko izvršil svoje načrte. Napravil je sicer modele svojih motorjev, a do denarja za njih tehnično izvedbo ni mogel priti. Zato se na nasvet svojih tovarišev napoti naravnost v Edisonov laboratorij v New Yorku. A tudi tukaj ni našel podpore za utelešenje svojih idealov, ker je bil Edison, kakor vsi največji elektrotehniki tistega časa, prepričan, da izmenični toki, ki bi jih bil Tesla rabil za svoje motorje, nimajo nobene bodočnosti. Šele ko si je zaslužil z nekimi konstrukcijami zadosti sredstev, je ustanovil družbo, ki mu je šla na roko pri njegovih poskusih. Ko so se ti dobro obnesli, so dali delničarji denar tudi za patentiranje celega izdelanega sestava za vrtilni tok. Kmalu nato (leta 1888.) je Tesla prodal svoje patente veliki tvrdki, ki si je z njimi pridobila Leta 1020. (Tehnički list.) Nikola Tesla. ogromno premoženje. Po velikanskem delu je bil led prebit. Ustvaril je teoretično in praktično podlago novi panogi elektrotehnike, ki se je razširila zaradi svoje praktičnosti v kratkem času po .vsem svetu. Njegov zamislek je zmagal. Sedaj so še drugi iskali pota, da bi se izognili Teslovim patentom. Nemci so našli izhod v brošurici italijanskega profesorja Fer-rarisa. Dasi je izšla brošura šest mesecev po objavi Teslovih patentov, dasi je v njej samo omenjena možnost takšnega motorja, ki bi izkoriščal le polovico dane energije, medtem ko je Tesla praktično pokazal, da delajo njegovi motorji z najmanjšo izgubo in je izdelal stroje, uporabljajoč vse mogoče lastnosti izmeničnega toka in materijala, velja skoraj pri vseh Nemcih Ferraris kot iznajditelj omenjenega sestava. Človek bi dvomil o razsodnosti nemških kritikov, če ne bi vedel, da odločujejo tu trgovsko-industrijski momenti. Izkupiček pri prodaji svojih patentov je Tesla uporabil za svoje laboratorije, ki so zasloveli po vsem svetu. Tesla je imel sedaj proste roke. Lotil se je z vso ,vnemo že prej započetih raziskavanj tokov z najrazličnejšo frekvenco in perijodo. Glede na lastnosti železa je takoj spoznal in tudi pokazal, da so za njegove motorje nizke frekvence, kakor so sedaj splošno v rabi, najbolj ugodne. Vedoželjnost ga je napotila, da je začel raziskavati toke z vedno večjo frekvenco; že 1.1888. je konstruiral stroj, ki je proizvajal toke s 35.000 perijodami na sekundo. Pri tem je moral premagati razne težkoče. Trud je bil poplačan s celo ,vrsto jako zanimivih poskusov, ki jih je lahko izvedel s temi stroji. Razume se, da je skušal povečati poleg šte\ula perijod tudi napetost. V tej težnji je prišel Tesla na misel, da bi uporabil za ta namen lastnosti kondenzatorja. Ta priprava obstoji v bistvu iz dveh kovinskih plošč, na katerih se nabere pri določenem električnem pritisku tem več elektrike, čim večji sta plošči in čim bliže stojita druga ob drugi. Ako zvežemo vsako teh plošč z eno žico in približamo, napolnivši kondenzator z elektriko, oba prosta konca teh žic drugega proti drugemu, preskoči elektrika iz ene žice na drugo. Pri tem se pojavi v vmesnem zraku svetla iskra. Ze 1.1859. je pokazal Feddersen, da je ta iskra sestavljena iz več delov, ki kažejo, da skoči elektrika večkrat zaporedoma od ene kondenzatorjeve strani na drugo, da nastanejo električni nihaji s frekvenco do milijon na sekundo in še več. Tesla je uporabil to nihanje elektrike, da je s svojim transformatorjem dosegel pri največji frekvenci naj- večje napetosti, da je proizvajal toke z najbolj čudnimi svojstvi. Njegovi poskusi so vzbudili zanimanje vsega znanstvenega sveta. Zato je bil povabljen v razne kraje. Pri svojih predavanjih, ki jih je imel v letih 1891., 1892. in 1893. v Ameriki in Evropi, je pokazal, kako gredo ti toki skozi njegovo telo, da so iz njega švigali žareči prameni, da mu je v roki žarela žarnica, da pa pri tem sam ni čutil ničesar. Pokazal je, kako žarijo cevi z razredčenimi plini, če jih postavi med dve plošči, ki sta bili zvezani vsaka z enim koncem transformatorja. Razložil je, kako se izkorišča električna energija v razsvetljevalne namene bolj praktično in ekonomično, nego se je godilo dotlej, in je govoril o luči bodočnosti. Dalje je kazal, kako se da elektrika dovajati k žarnici samo po eni žici brez odvodne žice, kar je njemu kazalo, da je elektrika snov, kakor si dandanes splošno predstavljamo. V tern času, polnem najčudnejših poskusov, je Tesla tudi razjasnil, kako se dado prenašati signali v velike razdalje s tem, da je zvezal visoko stoječe telo z enim koncem svojega transformatorja, ki mu je drugi konec napeljal na zemljo. Daljava, ki jo je tako premostil, je znašala več kilometrov, čeprav je imel ,v transformatorju le majhne energije. Ali nimamo tukaj že sestav brezžične telegrafije, in to že leta 1892.? S temi poskusi je Tesla spoznal, da je za dosego večjih daljav potrebna le večja energija in frekvenca. V februarju naslednjega leta je objavil ves sestav brezžične telegrafije v predavanju v Franklinovem institutu v Filadelfiji. Znameniti učenjak dr. Austin pravi, da je ta sestav popolnejši od vseh, kar se jih je iznašlo v brezžični telegrafiji do 1.1910. V naslednjih letih je Tesla, čeravno ni mogel dalje časa eksperimentirati, ker so mu leta 1895. pogoreli vsi laboratoriji, izumil cel niz novih priprav in metod za brezžično prenašanje električne energije v katerekoli daljave. Vrhunec pa je dosegel, ko je leta 1899. zapustil New York in se napotil 2000 m visoko v Koloradske hribe, kjer je razpolagal z ogromnimi energijami. Tu je proizvajal elektriko z napetostjo več nego 20 milijonov voltov, da so od enega oscilatorja do drugega švigali skozi zrak bliski, ki v svoji energiji niso zaostajali za prirodnimi. (Glej sliko!) S temi energijami je proizvajal tudi vzdržne električne valove, s katerimi je oddajal brezžičnim potom znake na več tisoč kilometrov daleč, posrečilo se mu je celo pošiljanje električnih valov okrog zemlje. Nad leto dni je Tesla tu noč in dan študiral med bliskanjem in grmenjem, ki se je razlegalo več kilometrov daleč. Ko pa je nalik Mojzesu stopil z odkritimi novimi zakoni s hribov v New York, je našel tudi kakor ta prerok svoje častilce v službi zlatega teleta, zaradi katerega so začeli gonjo proti njemu. Naravno je, da si žele vsi trabanti, ki imajo svoj sijaj od solnca, da to čimprej zatone, ker šele potem pride njih svit do veljave. Tesla se za to dosti ne zmeni. Naprej ustvarja na različnih poljih. Ker dela smotrno, naletimo v njegovih patentih skoraj na vse, kar je mogoče dobiti v stroki, katere se je lotil. Naj bo glede večfaznih ali glede visokofrekvenčnih in visoko-napetih tokov. V področju brezžične telegrafije najdete vse, kar je rabil Marconi, Braun, Wien, Poulsen, Fessenden in še več drugih; najdete iskrnice najrazličnejših vrst, najdete navpične, vodoravne in okvirne antene, dobite vse mogoče priprave in metode za uglašanje prejem-nih in oddajnih priprav, dobite razne kontaktne detektorje in polno drugega. Vse to je Tesla odkril, oziroma iznašel več let pred omenjenimi gospodi, ki so morali ukrasti Teslove ideje, da so sploh mogli napredovati. To pa so napravili šele po dolgem trudu, ker prej Teslovih patentov niso razumeli. Sedaj je njih slava velikanska, ker zanje deluje .veliko število kričačev. Med temi smo, žal, mi vsi, ki Tesle še ne poznamo. Tesli ni do tega, da ga mi slavimo. Njega poveličuje njegovo delo. Mi potrebujemo njega, da nas oplodi s svojimi brezštevilnimi vele- umnimi idejami, da nam odvzame očesno mreno, zrastlo ,v suženjstvu, da nam sveti kot sijajen vzor za pravo kulturno delo, katerega naj se loti naša mladina z vso vnemo, ker le ž njim bomo odpravili bedo našega naroda in dosegli pravo svobodo. Ing. Slavko Boškan si je stavil vse hvale vredno nalogo, da nam Teslo popolnoma odkrije s predavanji in s priobčevanjem Teslovih patentnih spisov v časopisu «Radio, Telegraf i Telefon», ki izhaja v Beogradu. Dolžnost vsakega tehnično naobraženega človeka bi bila, da dobi vpogled v te spise, iz katerih bo spoznal, kako velik je naš človek in kakšni sleparji so njegovi posnemovalci. Nikola Tesla mirno čita v svojem laboratoriju, medtem ko švigajo skozi zrak močni bliski. F. VAGAJA: ELEKTRIKO V KMETSKO HIŠO! Še ni dolgo tega, ko je bila elektrika vpeljana le po mestih in večjih krajih, dočim jo je podeželsko ljudstvo smatralo po večini za nepotrebno novotarijo, ki ne sodi v kmetski dom. Kakor marsikje drugod, je tudi v tem pogledu svetovna vojna povzročila temeljit preobrat. Danes ve tudi naš kmet ceniti koristi, ki mu jih nudi elektrika bodisi za razsvetljavo, bodisi kot gonilno moč. Elektrika je naravna sila, že od pamtiveka človeštvu znana v obliki strele. Dočim pa se je človek že zgodaj znal okoristiti z drugimi pri-rodnimi silami, zlasti z vodno, mu je bila strela vedno le v strah in trepet, ki mu je povzročala samo škodo, kvečjemu da mu je v pradavnih časih prinesla prvi ogenj z neba ter s tem omogočila nadaljnji napredek človeštva. Šele pred dobrimi sto leti se je človeštvu posrečilo na umetni način proizvajati elektriko, in sicer krotkejšo od strele, tako da jo lahko uporablja sebi v prid. Elektriko proizvajamo na več načinov, kakor je imamo več vrst. Ker pa so nam pred očmi predvsem podeželske razmere ,v Sloveniji, hočemo na kratko orisati elektrarno na vodo, in sicer za vrtilni tok, ki je pri nas najbolj razširjen ter z majhnimi izjemami tudi zakonito ukazan. Glavni del take elektrarne je turbina (motva) — nekako izboljšano in izpopolnjeno vodno kolo — in pa stroj, ki služi za proizvajanje elektrike, po navadi dinamo imenovan. Ta stroj obstoji v bistvu iz več magnetov, ki so kakor prečke ali špice pri kolesu pritrjeni na turbinski osi, in iz votlega železnega valja, ki obdaja magnete, ter je v notranjosti povit s številnimi bakrenimi žicami. S tem, da s pomočjo turbine sučemo magnete v notranjosti valja, nastane po zakonih elektromagnetizma v bakrenih ovojih elektrika. Elektrike torej nismo dobili zastonj, temveč smo ,vodno silo, ki nam vrti turbino in s tem magnete, pretvorili v električno silo. Vodno silo presojamo po padcu (pritisku) in po množini vode. Oboje skupaj nam da šele vodno moč, kajti kakor ni vodne moči brez vode, tako je tudi ni brez padca. Slično je pri elektriki. Pritisk elektrike imenujemo njeno napetost, ki jo merimo v voltih, kakor merimo padec vode z metri. Električni tok pa se meri z amperji, kakor vodni tok z litri ali kubičnimi metri. Oboje skupaj, torej volt in amper, nam da električno moč, ki jo izražamo običajno v kilovatih, slično kakor vodno moč v konjskih silah. Ako pa hočemo vedeti, koliko elektrike smo potrošili, moramo kilovate še pomnožiti s časom, med katerim smo rabili elektriko, in tako dobimo kilovatne ure, ki jih zaračunava elektrarna. Vprašamo se pri tej priliki, kaj smo prav za prav pridobili s tem, da smo pretvorili vodno silo v električno. Odgovor je lahek. Vodna sila je vezana na mesto, koder teče že od pamtiveka, ter se da uporabljati edinole kot gonilna moč. Električno silo pa lahko po kovinskih, najbolje bakrenih žicah prenesemo v katerikoli količini na vse strani, tako na tvoj pod, da ti goni poljedelske stroje, ali pa v hišo in lile,v, da ti sveti, ali pa v kuhinjo, da ti kuha in greje. Pri tem prenašanju po žicah se pa nekoliko elektrike poizgubi. Če so odjemalci elektrike v bližini elektrarne, je ta izguba neznatna, drugače pa je, če moramo z elektriko preskrbovati cele okraje ali pokrajine, V tem primeru bi se nam utegnilo pripetiti, da se skoraj vsa elektrika poizgubi po žicah. Da to preprečimo, proizvajamo v elektrarni elektriko višje napetosti, ki se naravno laže in z manjšimi izgubami prerine skozi žice. Čim večji je okoliš, ki ga hočemo preskrbeti z elektriko, tem bolj napeto elektriko bomo proizvajali. V navadi je napetost 3000 voltov pri manjših elektrarnah, 10.000 in 35.000 pri srednjih, a 80.000, 110.000 in celo že 220.000 voltov pri največjih elektrarnah. Tako visoko napeta elektrika je seveda smrtno nevarna, če se je dotakneš, podobno kakor ti vodopad, ki grmi visoko s skale, zdrobi glavo, ako jo pomoliš podenj. Ker s to nevarno elektriko ne moremo v hiše, jo je treba na mestu uporabe spremeniti v manj opasno, torej manj napeto. V to svrho nam služi tako zvani transformator. Pred vasjo stoji navadno hišica, na kateri opaziš na vseh straneh električne žice. V tej hišici je električni transformator. Ponekod pa je ta transformator, ki ima na zunaj obliko pločevinastega zaboja, pritrjen kar na drogu. Posebno brenčanje, ki prihaja iz njega, te opozarja, da se po istih zakonih elektromagnetizma pretaka visoko napeta elektrika v nizko napeto. To nizko napeto elektriko lahko brez skrbi speljemo po selu in po hišah. Običajno so izpeljane iz transformatorja po štiri žice, tri glavne, ki jih imenujemo faze, in ena stranska, tako zvani ničelni vod, ker nima nobene napetosti, ter se ga pri dobro izvedeni napeljavi lahko dotakneš brez skrbi. Med glavnimi žicami imamo napetost 380 voltov, med eno glavno in stransko pa 220 voltov. Prve tri služijo za priključitev motorja, h kateremu moramo torej vedno speljati po tri žice; po ena glavna in stranska pa služita za priključek žarnic, kuhalnika in gla-dilnika. Pazi torej, da ne priključiš žarnice, ki prenese samo 220 voltov, med dve fazi, kajti v tem primeru dobi 380 voltov ter ti v kratkem pregori. V vas spelje električno napeljavo največkrat elektrarna sama ali pa električna zadruga, ki je prevzela podrobno razpeljavo elektrike. Kakor hitro pa se odcepi električna napeljava v hišo, se prične tvoja skrb, kajti za ta del napeljave si sam odgovoren. Kadar si torej hočeš vpeljati elektriko, dobro premisli, komu izročiš ta resni posel. Varuj se šušmarjev, katerih je danes vse polno, izberi si pravega napravnika ali inštalaterja, ki ima oblastno dovoljenje. Ne pozabi nikdar, da je elektrika vendarle sestra strele. Dokler ji predpisujemo dobro zavarovana pota, je poslušna in uslužna ter veliko manj nevarna kot ogenj ,v peči ali petrolejka pod stropom; postati pa utegne usodna, če lahkomiselno ravnamo z njo. Predvsem se ne dotikaj nezavarovanih delov električne napeljave. Kadar popravljaš stieho, preko katere drži glavni vod, sporoči to prej elektrarni, da prekine tok. Enako oprezen bodi v hiši sami. Če so razbite kapice na stikalih ali zatičnih kontaktih, jih takoj nadomesti z novimi. Skrajno previden pa bodi v vlažnih prostorih. Na videz dobra izolacija je morda z vlago že tako prepojena, da prideš neposredno v dotiko z elektriko, ki v tem primeru postane zate usodna. Slabo oskrbovana električna napeljava pa utegne tudi zanetiti požar. Usodna beseda se glasi: «kratki stik>. Večine požarov pač ni zanetil kratki stik, sicer ne bi zavarovalnice znižale premij za poslopja, opremljena z električno razsvetljavo, vendar je potrebno, da se seznanimo tudi z njim. Ako zasučemo stikalo, se odpre pot elektriki do žarnice. Nit v žarnici, ki je zelo tanka, začne žareti, dočim ostanejo dovodne žice do žarnice hladne ali se pa le neznatno segrejejo, ker so dovolj močne, da prenesejo ta električni tok. Drugače pa je, če je izolacija žic kjerkoli pokvarjena. Električni tok si vselej poišče najlažjo pot. Zategadelj preskoči na poškodovanem mestu iz ene žice v drugo in pri tem silno naraste, tako da ga dovodne žice ne zmorejo več in začno same žareti. Vročina, ki se pri tem razvija, je zelo velika, tako da se ,vžge vse, kar je gorljivega v bližini. To je usodni kratki stik. Edina pomoč je, da se tok takoj prekine, toda kaj, če tega nihče o pravem času ne opazi?! Zato morajo biti pri dovodu v hišo nameščene varovalke, ki ob kratkem stiku same od sebe prekinejo tok. Novejše varovalke imajo obliko porcelanastega zamaška, ki je s porcelanasto kapico pritrjen ,v porcelanast podstavek. V zamašku je vsestransko pred ognjem varno zaprta tanka žica, ki prenese samo toliko toka, kolikor je napisano na njem. Brž ko tok naraste preko tega, žica pregori ter prekine pot elektriki. Jasno je, da pregorelih varovalk ne smeš zvezati z debelo žico ali namesto njih uporabiti celo kak žebelj, kajti v tem primeru varovalka ni več varovalka in slučajen kratki stik se more nemoteno razvijati ter zanetiti požar. Ako pa upoštevaš vse nasvete, si lahko prepričan, da ti od elektrike ne preti prav nobena nevarnost. V kmetski hiši se jemlje elektrika v poštev zlasti za razsvetljavo. Ako želiš povsem izrabiti udobnost električne razsvetljave, je treba, da je elektrika res smotrno izpeljana po hiši. Če le premoreš, vpelji elektriko v vse prostore, tudi v take, ki jih le redko rabiš. Čim se namreč navadiš elektrike, ti ne bo sveča ali svetiljka več ugajala. Zelo važna je razsvetljava dvorišča, da moreš še po solnčnem zahodu opravljati najnujnejša dela. Priporočljivo je, da se ta žarnica prižiga tudi iz spalnice, tako da lahko pri vsakem sumljivem ropotu takoj razsvetliš dvorišče. Že marsikateri tat je bil odgnan na ta način. V hlevu je električna napeljava močno izpostavljena uničujočemu vplivu hlevske sopare. Zastran tega vpelji le najpotrebnejšo razsvetljavo, stikalo pa naj bo po možnosti pred hlevom. Vpeljave električne luči na pod ne priporočamo; če je pa že neobhodno potrebna, morajo biti žice speljane po jeklenih ceveh, svetiljka pa bodi opremljena z varnostnim steklom ter košem iz železne žice. Kot žarnice se jemljejo v poštev 10-, 16-, 25-, 32- in 50svečne, večje za kmetski dom pač nimajo pomena. Za izbo in kuhinjo priporočamo 25- ali 32svečne žarnice, za dvorišče 50svečne, 10- in 16svečne pa za stranske prostore, ki jih le redko rabiš. Današnje žarnice imajo tanko kovinsko nit, ki je se,veda precej občutljiva. Zato žarnice ne tresi po nepotrebnem ter ne vlači poteznih svetiljk iz ene čumnate v drugo. Porabil boš v kratkem več žarnic, nego bi te stala električna instalacija za obe sobi. Poleg razsvetljave se je v kmetski hiši že zelo udomačil tudi gladilnik. Morda likanje na elektriko res ni dosti cenejše od likanja na oglje, vsekakor pa je udobnejše in zdravju primernejše. Gladilnik ima v notranjosti nameščene tanke žice, ki se močno ugrejejo, če teče elektrika po njih. Seveda te žice sčasoma piegore kakor v žarnicah. Vendar se dado nadomestiti z novimi, tako da ti en gladilnik služi lahko za dolgo vrsto let. Gladilnika kajpada ne boš po nepotrebnem imel priklopljenega: poleg večje porabe toka po nepotrebnem žgeš grelne žice, ki bodo temprej pregorele. Tudi med likanjem lahko štediš elektriko: kadar je gladilo dovolj vroče, ga odklopi, ko se je pa že preveč ohladilo, ga zopet priklopi. Kuhanje na elektriko je dandanes v splošnem še predrago ter težko, da bi se moglo kdaj obnesti za kmetski dom. Pač pa priporočamo majhen kuhalnik za hiše, kjer so nedorasli otroci, da lahko ponoči na hitro kaj zavreš. Tak kuhalnik je lonček, ki ima v notranjosti slične grelne žice kakor likalnik. Priklopiti pa ga smeš samo, ako je vsaj nad polovico napolnjen, sicer ti grelne žice prehitro pregore. Še večje važnosti nego za svečavo je elektrika kot gonilna moč, zlasti dandanes, ko so delovne moči razmeroma drage, tako da utegne kmet izhajati le, če vse domače posle opravi večinoma s svojo družino. Pri tem mu nudi lahko neprecenljivo pomoč elektromotor, ki je eden najenostavnejših strojev, vedno pripravljen za delo, samo če se količkaj pravilno ravna z njim. Za električni pogon se uvažujejo predvsem mlatilnica, slamoreznica in krožna žaga. Srednji posestnik si bo nabavil običajno samo en motor, čigar moč se mora v tem primeru ravnati seveda po najtežjem stroju. Splošnih navodil v tem pogledu ni mogoče podati, zato se obrni na strokovnjaka, preden si kupiš motor. Zelo priljubljeni so motorji po pet konjskih sil, ki nekako ustrezajo povprečnim razmeram. Glede stromljenja ali montaže priporočamo sledeče: Ako se le da, postavi motor izven poda, in sicer na stalno mesto. Kadar to ni mogoče, se postavi običajno na sani, da se lahko prenese k stroju, s katerim hočeš obratovati. V tem primeru bo treba instalirati več zatičnih kontakto.v, ki morajo biti seveda pred ognjem varno v železu izdelani. Dovod do teh kontaktov, obstoječ iz treh žic, mora biti položen v jekleno cev. Varovalk na podu ne smeš imeti. Priključi se motor k zatičnemu kontaktu večidel po daljšem kablu, da nisi vezan na eno mesto. Za pogon motorja potrebuješ dvoje priprav, in sicer stikalo, ki je priključeno med dovodne žice in stoječi del motorja, ter napuščalo, ki je po treh krtačah in treh obročih zvezano z vrtečim se delom motorja. Včasih je stikalo in napuščalo tudi združeno, tako da z isto ročico premikaš oboje. Ko zavrtiš stikalo, je sicer motor že pod tokom, kar opaziš na posebnem brenčanju, vendar se še ne zavrti, ker žice vrtečega se dela motorja še niso zvezane med seboj. Zvežeš jih s tem, da polagoma zavrtiš ročico napuščala v označeni smeri. Ročico napuščala moraš zavrteti vedno do končne točke, sicer ti pregori, kajti edini namen napuščala je ta, da polagoma spuščaš motor v tek, nikakor pa ne, da bi z njim spreminjal obračaje motorja. Ako hipno izostane tok, odklopi takoj motor z iztikalom ter pomakni ročico napuščala nazaj, sicer ti bodo pri povratku toka pregorele varovalke. Posebno brenčanje motorja si dobro zapomni, kajti kadar se to spremeni, je znak, da pri motorju nekaj ni prav. Navadno je pregorela ena varovalka. V tem primeru motor močneje brenči, zavrti se pa ne. Preglej torej varovalke in jih zamenjaj z novimi. Če to ne pomaga, pokliči monterja (stromitelja), da pregleda motor. Isto stori vselej, kadar opaziš, da na motorju ni kaj v redu. Priporočljivo je tudi, da vsako leto pokličeš strokovnjaka, ki naj motor natanko preišče ter očisti, kajti snažen in dobro negovan motor ti bo brezhibno delal leta in leta. Upamo, da bodo pričujoče vrstice prispevale k večjemu razumevanju elektrike ter prepričale omahljivce, da dandanes elektrika ni več nepotrebna novotarija, ampak živa potreba tudi za kmetski dom. ★ ★ ★ JULIJ NARDIN: RADIO. V zadnjem času se je Ljubljana precej iz-premenila. Dobila je lepe široke ulice, krasna poslopja in na teh tu pa tam dolge osamljene žice. Po ulicah se sprehaja naša velika in mala gospoda, v hišah ta gospoda biva, a žice, čemu pa žice? Da bi perilo sušili na njih, se ti zdi prenerodno. Sicer gospoda ni vedno bog vedi kako pametna, čevljarček, ki sliši tvoje glasne misli, se ti nasmeje in pojasni, da so te žice za radio. To je škatla, ki jo ima gospoda v sobi, in s to škatlo je tista žica v zvezi. Ako paziš, vidiš, da je napeljana skozi okno. Da se sam prepričaš, kaj in odkod se vse sliši iz radia, te povabim v svojo sobico. Ni treba gledati na mojo streho, ker moja antena — tako se imenuje tista žica — visi pod streho. To sem napravil zaradi varnosti pred strelo in očesom postave. Od podstrešja je spuščena žica po ventilaciji ali vetrilni napravi v sobico in tu je zvezana z enim pri-vijalom male škatle, ki se imenuje priprava za radio. Od drugega privijala te škatle drži žica do pipe pri vodovodu, gre do zemlje, kakor se izražamo. Od te priprave izhajajo še druge žice. Ene so zvezane z dvema električnima baterijama, ob drugih vise slušala ali telefoni. Preden ti položim na ušesa slušala, glej, da sedeš prav udobno, čeprav misliš ostati tu samo nekoliko minut. Škatla ima razna okretala. Zasučem prvo in žarnica, ki jo vidiš v škatli, se zasveti. Šumi, a kakor obračam drugo okretalce, zazveni neko pijuc-kanje in kmalu nato ženski glas, ki ti v lepi italijanščini napoveduje, da bo pel znamenit tenorist napev iz opere Toske. Čudiš se čistemu, razločnemu govoru. Pričakoval si, da boš slišal kakor iz navadnega telefona, a se ti zdi, da je govornica tu v izbici, ne pa v oddaljenem Rimu. Diviš se krasnemu petju! Počakaj, prisluškujva skozi druga vrata. Samo okretalce nekoliko zasučem in že slišiš razločen govor, a ga ne razumeš, ker je v španskem jeziku. Napravila sva velikanski skok iz Rima v Barcelono. Da ti ne bo preveč špansko, zavrtim okretalce dalje. Pojavi se orkester, ki pravkar končuje neko simfonijo. Kakor bi trenil, izveva, da je ta postaja «Radio Toulou-se>. Idiva naprej. Zopet orkester. Ta pa je iz Monakovega. Orkester je mogočen, proizvaja krasno. Hočeš poslušati do konca. Komad je dolg in ti si prišel sem samo za nekaj minut. Sedaj lahko slišiva Prago, Brno, Dunaj in — čuješ: «Tu Radio Ljubljana». Poznaš glas? Mož, ki napoveduje, je mehanik in umetnik, majhen je, pa ga slišijo po vsej Sloveniji. Ljubljansko postajo lahko slišimo z jako enostavno pripravo, ki ne rabi ne žarnic ne baterij. To je priprava s kristalnim detektorjem. Ž njo slišiš poleg Ljubljane ob ugodnem vremenu s pomočjo sosednih radioamaterjev tudi druge oddaljene postaje, ki močno izžarujejo. Očaran si, strmiš, občuduješ, ne bi verjel, da se nisi sam prepričal, a nimaš pojma, kako je sploh mogoče slišati, kar se v takšnih daljavah govori, poje, gode, kakor bi stal tam blizu v sosedni sobi. Najbolj čudno se ti vidi to, da z obračanjem enega ali dveh okretalc te neznatne priprave premakneš tako rekoč svoje uho iz koncertne dvorane enega mesta v gledališče drugega. Kako je to mogoče? In vendar so osnove, ki se na njih podlagi vse vrši, preproste in že davno znane. Vzemi veliko žogo, obesi jo z vrvico na dolgo prožno palico, recimo na protico ali rib-nico, kar hočem tudi sam napraviti, ter idiva k ribnjaku. Tu spustiva krogli v vodo, kakor bi hotela ribe loviti, ampak eden na enem, drugi na drugem koncu ribnjaka. Da ne bo motilo nehoteno gibanje z roko, pritrdiva rib-nici k bregu. Voda je mirna, njeno površje ravno ko zrcalo. Pazi, kaj se zgodi, ko sunem svojo ribnico. Žoga v vodi se zaniha, okoli žoge nastajajo v krogih hribi in doline, ki se vedno bolj širijo. Po nekaj nihajih je žoga zopet v miru, a nastali kolobarji se premičejo s stalno hitrostjo naprej in so že prišli do tvoje žoge. Vidiš, kako se dviga in niža tudi ta žoga sedaj; vsak došli hrib ali greben jo dvigne, vsak dol jo zniža. Žoga se niha čim dalje jače. Ko preneha procesija valov, se tudi tvoja žoga umiri. Z zaporednimi udari povzročam zaporedne vrste valov, ki vsi učinkujejo tudi na tvojo žogo. Tako bi lahko dajal tebi različna znamenja, ki bi pomenila črke iz abecede kakor pri Morsejevi telegrafiji. Ako pride samo ena vrsta, ena serija valov, bi značilo piko, če prideta dve seriji v kratkih presledkih urno zaporedoma, bi pomenilo črto. Ker sestavimo iz pik in črt vso abecedo, drug drugemu lahko pošiljamo v znakih poročila, drug drugemu tako brezžično telegrafiramo. Še nekaj pojmov potrebujeva. Zato napravim še dvoje poskusov. Ako se niha žoga hitreje, recimo še enkrat tako hitro, nastane v istem času še enkrat toliko valov. Ker se ti širijo enako naglo kakor prej, je razdalja med dvema zaporednima vrhovoma ali dolinama dvakrat manjša od prej. Ta razdalja, ki jo imenujemo valovno dolžino, je tedaj tem manjša, čim umeje se žoga niha, čim večje je število nihajev v eni sekundi, čim večja je «frekvencax Ker se razširi valovanje v času enega nihaja za en val, dobimo valovno dolžino, če pomnožimo hitrost širjenja z nihalno dobo. Tako moja kakor tvoja žoga napravi po en nihaj v sekundi. V tem času se razširi valovanje le za približno četrtino metra. Potemtakem znaša tudi valovna dolžina četrtino metra. Ker je tvoja žoga od moje oddaljena dvanajst metrov, rabijo valovi do tvoje žoge dvanajstkrat štiri sekunde. Kakor vidiš, brzina teh valov ne prekaša dosti polževe. Vsakikrat, ko sunem ribnico, nastane po štiri do pet valov. Pri teh sta vrh in dol prvega vala največja. Navpična razdalja med najvišjo in najnižjo točko, dvojna amplituda, je pri naslednjih valovih vedno manjša, ker se žoga niha zaradi ovir v vodi vedno šibkeje. Takšno nihanje imenujemo dušeno. Prav tako nazivamo valovanje, nastalo zbog tega nihanja — dušeno valovanje. Lahko pa dosežem, da postane tako nihanje kakor valovanje nedušeno s tem, da v začetku vsakega nihaja narahlo udarim palico, kakor se to vrši pri nihalu ure, ki se niha z vedno enako amplitudo. V tem primeru dobim nepretrgano vrsto valov, in nihanje tvoje žoge se do neke meje bolj in bolj ojačuje. Ne misli pa, da bi se tvoja žoga tako močno nihala, če bi bila nje palica krajša ali daljša, če bi bila doba samosvojega nihanja manjša ali večja. Gotovo si že zvonil v farni cerkvi. Mirujoči t zvon spraviš v močno nihanje s šibkimi po-tegljaji, če se vrše v taktu samosvoje nihalne dobe, če pa poteguješ v prevelikih ali premajhnih presledkih, ne pripraviš zvona nikoli do zvonjenja: kar pridobi zvon nihanja s prvimi potegljaji, izgubi z drugimi. Če pravilno potezaš, pravimo, da so tvoji potegi v resonanci z nihanjem zvona. Prav tako je tvoja palica v resonanci z valovi, če ti dvigajo in nižajo žogo v taktu, v katerem bi se nihala palica z žogo vred po kakem sunku. Izražamo se tudi, da je v tem primeru tvoja palica v resonanci z mojo, ali da je tvoja palica z mojo uglašena Misli si sedaj več takšnih palic z žogami, izmed katerih ima vsaka drugo nihalno dobo, a tvoja palica bi bila uglašena na prvo mojo. Nihala se bo edino tedaj močno, ko bodo prihajali valovi prve, razbral boš le znake prve žoge. Ako bi hotel dobiti znake druge ali tretje, bi moral uglasiti svojo palico na to in ono. Cel niz pojavov sva opazila in spoznala nekatera dejstva, ki se dado prenesti od nihajoče se žoge na nihajočo se elektriko in od valovanja vode na valovanje etra. Da razumeva ta prenos, morava vedeti, kako si predočiva ti dve stvari. Eter je snov, ki se o njej toliko več razpravlja, kolikor manj se o njej ve. Prodira vsa telesa. Zanjo so vsa telesa kakor sito za vodo. Izpolnjuje vsak prostor, tudi brezzračni, in vsemirje. Iz hitrosti in vrste valovanja v njej bi sklepali, da mora biti mnogo, mnogo trša od jekla, a dejstvo je, da se telesa v njej gibljejo z največjo lahkoto. Toliko je je in ima tako nasprotujoče si lastnosti, da so nekateri fiziki začeli dvomiti o njeni bitnosti. A brez te snovi, brez etra, si ne moremo ponazoriti razširjanja svetlobnih in drugih žarkov, ki so v bistvu isto kakor električni valovi. Elektrika je snov, ki je poleg etra najbolj razširjena in najlažja. V vseh telesih jo nahajamo in iz vsakega telesa jo dobimo. Čudno se nam to zdi, ker so naši čuti pregrobi, da bi razločili fino sestavo materije ali tvarine. Ako bi imeli drobnoglede, ki bi povoljno povečali, bi videli najprej, da so vsa naša telesa zrnata, da so zrna v enem in istem telesu med seboj enaka, v različnih telesih pa različna. Ta zrnca, ki jih imenujemo molekule in ki stoje drugo od drugega v določenih razdaljah, kakor jedra v žabjih jajcih, so le v redkih primerih enostavna. Navadno so sestavljena iz dveh ali več delov, iz atomov. Vse snovi se dajo razstaviti v atome, ki jih je vsega skupaj, sodeč po nekaterih pravilnostih, dva in devetdeset vrst. Vse so nam znane razen dveh ali treh. Ne smemo pa misliti, da so atomi najmanjši deli tvarine. S še večjo povečavo bi se pokazalo, da je vsak atom zase en solnčni sestav v malem. Videli bi v njegovi sredini jedro, vsebujoče skoraj vso tvar ali maso atoma, okrog jedra pa jako lahke krožeče delce, elektrone. Ti elektroni tvorijo to, kar imenujemo negativno elektriko, jedra so pa pozitivno električna. Tako vidimo, da so vsa telesa sestavljena iz pozitivno električnih jeder in iz negativnih elektronov. Med jedri in elektroni vladajo privlačne sile, medtem ko se ne samo jedra, marveč tudi elektroni med seboj odbijajo. Vsako telo, ki ne kaže na ven električnih svojstev, vsebuje toliko pozitivne kolikor negativne elektrike. Ako se zaradi kake notranje ali zunanje sile elektroni ločijo od svojih jeder, se obnaša telo na tistem mestu kot pozitivno naelektreno telo, drugi del pa, na katerega so prešli elektroni, učinkuje kot negativno. V nekaterih telesih, posebno v kovinah, se elektroni lahko gibljejo med molekuli kakor zrak skozi pesek. Vsaka žica, tudi antena, nam predstavlja snop cevi, po katerih se pretakajo elektroni. Ta telesa so za elektriko dobri prevodniki. Steklo, porcelan, svila, elektroni v tej na konec proti palici, ker jih ta privlači. Na tem koncu se elektroni nakopičijo tem bolj, čim bolj je palica pozitivno naelektrena. Na drugem koncu pa ostanejo jedra osamljena. Učinek je tedaj takšen, da postane ena polovica žice pozitivno električna, druga pa negativno. Ako sedaj žico na sredi priščipneš, da se tu obe polovici ne dotikata več, ostane ena polovica negativna, druga pozitivna tudi potem, ko odstraniš stekleno palico. Elektroni, ki se med seboj odbijajo, steko sedaj rrrr rrrr rrrr mr rrrr rrrr r«r rrrr Prejetima postaja radiotelefonije v privatni hiši. žveplo, trdi gumij, parafin, jantar, zrak in še najbolje brezzračni prostor so zgledi za telesa, ki elektronov malo ali nič ne prepuščajo. Takšna telesa imenujemo slabe provodnike ali izolatorje, osamila. Prve pojave elektrike, ki segajo v stari vek, so opazili, ko so drgnili jantar ob sukno, zaradi česar so se elektroni odtrgali od sukna in obtičali na jantarju. Isto tako naelektrimo steklo, samo da v tein primeru stečejo elektroni od stekla na sukno. Steklo se pozitivno naelektri, jantar negativno. Z drgnjenjem se da elektrizirati sleherno telo. To pa se doseže tudi na drug način. Ako naelektreno stekleno palico približaš enemu koncu ravne kovinske žice, pritekajo prosti proti pozitivnim jedrom, ki jih privlačujejo, a se ne morejo z njimi združiti zaradi ovire na preščipnjenem mestu. Tu nastane zaradi tega velika gneča elektronov, ki se z neznansko silo suvajo, nastane močen pritisk. Pravimo, da ima del žice, kjer so elektroni v večini, negativen potencial; kjer so jedra v večji množini, pa pozitiven potencial. Iz razlike teh potencialov, ki jo merimo v voltih, sklepamo na silo, s katero hočejo elektroni prodreti od ene strani na drugo. Čim ,več voltov znaša ta razlika, tem jačji je pritisk. Ta utegne postati tolikšen, da proderejo elektroni izolujoči zrak, skozi katerega skočijo na drugi konec žice. Zrak se pri tem močno segreje, vidimo iskro. Ta prehod 1. Antena. 2. Izolatorji. 3. Stikalo. (Ko se priprava več ne rabi, se zasuče vzvod navzgor in se tako zveže antena naravnost z zemljo.) 4. Priklopitev antene na pripravo. 5. Priklopitev priprave na zemljo. 6., 7., 8., 9. Razni vrtljivi gumbi za netenje in uglašanje. se vrši bliskoma in na videz enostavno. Eter, ki si ga hočemo predočiti kot prav rahlo beljakovino in ki plavajo v njem elektroni kakor prah v zraku, se pri tem prehodu tako vznemiri, da nastanejo okrog žice vrtinci kakor kolobarji, ki jih puha lokomotiva iz dimnika ali kadilec iz ust. Teh vrtincev, ki imajo svoje središče v žici in stoje na njej pravokotno, je največ ondi, kjer se giblje največ elektronov, kjer je jakost električnega toka največja. Pravimo jim magnetne silnice. Ako ne bi bilo teh vrtincev, bi se elektroni, kar jih je preveč, umirili, prišedši na drugo polovico žice, ker bi bil pritisk na obeh žičnih delih enak, potencialna razlika bi znašala nič voltov. Vrtinci pa potiskajo elektrone še naprej, da se nakopičijo sedaj na drugi polovici žice. A kakor narašča pritisk elektronov, vrtinci slabe do obnemoglosti, izginejo. Sedaj pa se začno elektroni znova gibati in ponovijo se prejšnji pojavi v nasprotni smeri. Tako se niha elektrika sem in tja, in sicer z jako veliko naglico. Imamo električne nihaje ali tresljaje, kakor tresljaje žoge v vodi. Naše žogice, najmanjše stvarce, ki jih je človek sploh spoznal, povzročajo s svojim nihanjem tudi valovanje, in sicer etra, po katerem se valovi širijo s svetlobno hitrostjo. Napravijo v eni sekundi pot, dolgo tri sto tisoč kilometrov. S to brzino bi ti valovi obkrožili zemljo sedem in polkrat v eni sekundi, če bi se prej ne uničili. Valovanje etra pa ni tako enostavno kakor valovanje vode. Elektroni ne povzročajo samo vrtincev v etru, temveč ga tudi napenjajo. Čim več elektronov je na enem koncu žice, tem bolj je eter v njeni okolici napet. Ako bi se elektroni oprostili žice, bi stekli skozi eter v smeri pritiska v lokih do drugega konca žice. Te loke imenujemo električne silnice. Največ jih je takrat, kadar je magnetnih najmanj. Tako električne kakor magnetne silnice se širijo v prostoru s svetlobno hitrostjo. Menjajoč urno zaporedoma svojo smer, tvorijo elektromagnetne ali kratko električne valove. Kakor je nihalna doba žoge odvisna od dolžine palice, na kateri je obešena, tako zavisi tudi doba električnih nihajev od dolžine žice. Čim daljša je ta, tem počasneje se niha elektrika. V dveh enako dolgih žicah se niha elektrika z enako nihalno dobo; žici sta medsebojno uglašeni. Ako imamo na kakem bolj oddaljenem mestu tolikšno žico, kakor sta obe polovici prej omenjene preščipnjene žice skupaj in je s to žico vzporedna, valovanje etra povzroča v drugi polovici prav tako hitro nihanje elek- trike, kakor se niha v prvi žici. Ta tvori oddajno, druga pa prejemno postajo električne brezžične telegrafije. Nihanje elektronov v prejemni postaji zaznaš le s primerno pripravo. Tudi to žico preščipneš na sredi in priti diš na enem koncu košček svinčenega sijaj-nika ali železnega kršca, ki mu prisloniš drugi konec narahlo z ostrim robom. Tako si opremil žico s kristalnim detektorjem. Ako zvežeš kristal z eno, konico z drugo dovodno žico kakega telefona, slišiš iz tega vselej pok, ko Radiopriprava z okvirno anteno in zvočnikom. skoči iskra v oddajni postaji. Pri vsaki postaji bi si lahko prihranili eno polovico žice, če bi na oddajni postaji spuščali iskre v zemljo, na prejemni pa zvezali kristal z njo, a drugo polovico bi postavili navpik. Ta žica, antena, ima lahko različne oblike, kakršne vidiš po ljubljanskih strehah. S takšno oddajno kakor tudi prejemno postajo ne bi mogli premostiti velikih razdalj. V oddajni postaji morajo elektroni po zraku prehajati od ene polovice do druge, pri prejemni pa skozi kristal in tenko konico. Oboje je za elektrone velik upor. Zato se nihaji brž uničijo. Prejemna priprava, ki si z njo slišal ljubljansko postajo, je najbolje zgrajena. Mice te, da bi si jo tudi ti napravil, ker je tako enostavna. V bistvu obstoji iz nekaj metrov dolge, z volno omotane bakrene žice, ki je ovita okrog valja iz lepenke. En konec žice je zvezan z anteno, drugi z zemljo. Antena, ovoji in zemlja tvorijo en nihalni krog. Nihalna doba elektronov v tem krogu je odvisna od dolžine antene, a tudi od števila ovojev na tuljavi. Da moreš približno ceniti dolžino vala, na katerega je antena uglašena, znaj, da je enaka štirikratni dolžini antene, s tem pogojem, da stoji ta navpik in da nima nobenih ovojev. Ako je na primer tvoja antena petdeset metrov dolga, je uglašena na dve sto metrov dolge valove. S tem, da nagneš anteno, jo uglasiš na daljše valove, zdaljšaš nihalno dobo elektronov. Isto dosežeš z vključitvijo ovojev. Na čim daljšo valovno dolžino hočeš uglasiti svojo pripravo, tem več ovojev moraš priključiti. Zaradi vrtincev, ki privro iz teh ovojev, se elektroni nakopičijo v taktu nihanja zdaj na enem, zdaj na drugem koncu tuljave. Ako zvežem oba konca tuljave z dovodnimi žicami slušala in vključim še kristalni detektor, tečejo elektroni skozi slu-šalo le, ko se nakopičijo na enem koncu, ker jih detektor propušča samo v eno smer, uravnava tok. Pa telefon! Kako pa deluje ta? Sličen je krožni škatlici. Sredi pokrova ima luknjo, iz katere prihajajo glasovi. Odvij pokrov. Tik pod njim vidiš tenko reno iz železne pločevine, ki jo spodaj nekaj privlačuje. Pod reno sta dve tuljavici, omotani s prav tenko in dolgo lakirano žico iz bakra. Jedro teh tuljavic je iz mehkega železa. Vidiš, da obvisi rena ob teh jedrih, ker sta magnetni. Jedri pa privlačujeta železo samo, dokler se dotikata koncev spodnje jeklene podkve. Ta podeljuje jedroma to čudno lastnost. Podkev je stalen magnet. Vsako kaljeno jeklo postane lahko tak magnet, če ga vtaknemo v tuljavo, okrog katere teče po mnogih ovojih zadosti jak električni tok. Kakor vemo, nastajajo zaradi toka vrtinci v etru. Njih učinek je v tuljavi tem večji, čim več ovojev ima ta in čim jačji je tok v njej. Ti vrtinci vzbujajo tudi v jeklu magnetne silnice, ki v njem še ostanejo, ko preneha tok v tuljavi. Laže in jače se omagneti na ta način mehko železo. Učinek se z njim postoteri, celo potisočeri. Kakor se hitro omagneti, tako se tudi hitro razmagneti. Brž ko izgine tok v tuljavi, izgine tudi magnetizem v železu. Tuljavo z železnim jedrom imenujemo elektromagnet. V telefonu imamo zgolj en zgled nje- gove praktične uporabe. Magnet v telefonu napenja železno opno. Ako teče skozi tuljavo tok iz detektorja, postane jedro krepkeje magnetno, opna se še bolj napne. Z vsako izpremembo v jakosti toka se predrugači napetost opne in njena razdalja od železnih jeder. Detektorski tok je pa odvisen od prihajajočih valov, katerih jakost se v oddajni postaji lahko izpreminja z mikrofonom. Ta priprava je po svoji zunanjosti podobna telefonu, a obstoji v bistvu iz dveh ogljenih plošč, med katerima leže ogljena zrna. Ena plošča, tenka in prožna, je zvezana z zemljo; druga, debela z vdrti-nami in vzboklinami, je spojena z anteno. Zrna med tema ploščama stavijo električnim tresljajem precejšnji upor. Pri govoru proti prožni opni se ta trese. Ko se pri tem zrna zrahljajo, se njih upor zveča, elektroni se teže nihajo; ko se pa zrna stisnejo, se njih upor zmanjša in elektroni se nihajo z večjim zamahom. Ker se te izpremembe upora vrše v taktu tresenja zaradi govora in se v istem taktu izpreminja jakost valov in telefonskega toka v prejemni postaji, slišimo tu, kar se tam govori. To ti je precej jasno, a popolnoma nerazumljiva ti je vloga, ki jo ima pri tem detektor. Ako tega ne bi bilo, ne bi slišali ničesar, prvič ker električni tresljaji ne bi mogli skozi telefon; odbijali bi se ob svojih vrtincih, povzročenih v njegovih tuljavah, drugič telefonska rena ne bi mogla slediti tako hitrim izpremembam, ki jih je po en milijon in še več v sekundi. Kakor sem že omenil, pretvarja detektor tresljaje v istosmerni tok. Ta pa gre lahko skozi telefon, na katerega učinkuje, kakor je že znano. Moderne oddajne postaje ne delujejo s tako preprostimi pripomočki, kakor sem tu opisal. Nekatere imajo mogočne stroje, da z njimi vzdržujejo nihanje elektronov v anteni, da ta izžaruje nedušene, vzdržne valove, kakršne rabimo pri telefoniji. Druge postaje proizvajajo električne tresljaje s pomočjo obločnic, tretje pa uporabljajo v isti namen slične žarnice elektronke, kakršno si videl pri meni, samo da so tiste precej večje od moje. A tudi s svojo proizvajam lahko električne valove in tisto pijuckanje, ki si ga slišal včasih med koncertom, je nastalo zaradi izžarevanja valov na postaji sosednjega radioamaterja, ki ne zna še pravilno ravnati s svojim pristrojem. Priprava z elektronko je mnogo občutljivejša od aparata s kristalnim detektorjem. Le z njo lahko čujemo razne oddaljene postaje. Kako posluje, izveš ob drugi priliki. Zunaj sem te dobil, ko si stal pred veliko palačo in si gledal anteno, kakor bi bila plod gosposke neumnosti. Sedaj pa razumeš, da so te žice nekakšna tipala, s katerimi lahko po-šlataš tresoča se grla na različnih krajih sveta. Z njimi loviš poročila iz daljnih mest in jih slišiš prej, nego tamkajšnji poslušalec v sosednji sobi. Predavanja, pridige, koncerte, drame in opere, vse lahko poslušaš doma, četudi si v najbolj zakotnem kraju. Ni treba več dolge hoje in drage vožnje, da prideš do koncerta. Tudi vremena se ti ni bati. Doma pri gorki peči ali celo v postelji poslušaš znamenite tenoriste in prve pevke, in če se ti zazdi, lahko zadremlješ brez skrbi. Ta iznajdba ni tolike vrednosti za meščane, kakor je za deželjane. Za te pomeni pravi blagoslov. Koliko poti in denarja bi si prihranili samo, če bi izvedeli, kako je v mestu in kakšne so cene na tamkajšnjem trgu, preden bi se tja napotili. Mi sicer še nimamo redno delujoče oddajne postaje, a kakor vse kaže, jo najbrže dobimo že v jeseni. Izžarjala bo pomembnejše novice in prireditve na vse strani po Sloveniji in slednji Slovenec bo lahko koj izvedel, kaj se godi važnega v njegovem glavnem mestu. ★ ★ ★ O SVEČI. V današnji obliki je znana šele kakih 80 let. Prej so rabili samo voščene in lojeve sveže. Voščenke še dandanes gorč po cerkvah, medtem ko so lojenke postale redke celo po kmetskih hišah, ker smrde ter imajo to neugodno svojstvo, da jim plamen sčasoma postaja manjši in medlejši ter jih je treba sedaj pa sedaj utrniti. V početku 19. stoletja je Francoz Milly izumil stearinke. Stearin se dobiva iz loja, ki se mu odvzame olein in glicerin. Take sveče niso več tako mehke in ne zaudarjajo pri gorenju kakor lojenice. Dodavajo jim še parafina (ki ostaja pri dobivanju petroleja), da ne bi bile krhke. Francoz Camba-cere je iznašel zanje poseben stenj, ki ga ni treba usekovati, plamen pa gori enakomerno. Poglej si ta plamen! Temno jedro je zavito v svetel del. V temni sredini ni gorenja. Tu se le stearin od vročine pretvarja v plin, ki žari, ko pride v dotiko z zrakom. Okoli svetlega dela je še prozoren plašč, ki ga je težko razločiti. Tu je gorenje popolno, zato pa je zubelj nevidljiv. Saje tukaj dogorevajo docela v plinasto in nevidno ogljič-no kislino. O teh trditvah se moreš sam uveriti: postavi preko plamena vžigalico, pa boš videl, da oni kos šibice, ki je bil v temnem delu, ni kar nič nagorel. Najjače se je vnela vžigalica na robu plamena in v neopaznem vnanjem ovoju. Primakni konček klinčka na dva do tri milimetra proti plamenu, pa bo les plavil, čeprav ni prišel v stik s svetlim delom plamena. Pri lojenkah stoji stenj ravno, tako da njegov vršiček ostaja vedno v mračnem delu plamena. Loj zgoreva, stenj pa ne more, saj smo rekli, da v sredi ni gorenja. Zaradi tega se stenj kopiči v neko grudico ali kepico, ki bolj in bolj duši plamen. Stenj lojene sveče se napravlja s sukanjem kakor vrv. Cambacere je prvi splel stenj za Millyjeve sveče nalik ženskim kitam. Tak stenj se zvije, pride v vroči zunanji ovoj in zgori, ne da bi še nadalje dušil zubelj. Pri lojenkah se pleteni stenj ne more uporabljati, ker bi se mehki loj pričel močneje taliti na strani, kamor bi se nagnil stenj. KAKO PIŠEJO POEDINI NARODI. Arabsko pisanje gre od desne na levo, enako se piše hebrejski, kaldejski, sirski, perzijski, turški, tatarski. Nasprotno pa se piše od leve na desno v latinščini, armenščini, etiopščini, georgijščini ter v slovanskih kakor tudi ostalih modernih evropskih jezikih. Pri Kitajcih in Japoncih teko pismenke od zgoraj "avzdol, in sicer pri prvih od desne na levo, v deželi potresov pa obratno. Mehikanci pišejo od spodaj navzgor. Grščina ima svoje posebnosti: v najstarejših spomenikih se vleče prva vrsta z desne na levo, druga za njo z leve na desno, in tako ves čas izmenično. Ta način je znan pod imenom tbu-strofedon» — zastran sličnosti z brazdami pri oranju. O PISAVI SLAVNIH MOŽ. Neki britanski učenjak je poslal v svet trditev, da najrazumnejši ljudje navadno grdo pišejo. Tej trditvi pa ugovarja francoski tednik, češ, koliko priznanih veleumov ni imelo «doktorskej> pisave. Vzorno kaligrafijo na primer imajo med drugimi romanopisci Farrere, Rčgnier, Anatole France, francoski maršal Foch, angleški državnik Lloyd George itd. ★ ★ ★ Velika pratika 1927. JULIJ NARDIN: KINO. Na sprehodu po mestu zadeneš ob gručo ljudi, ki gledajo smešno sliko dveh raztrganih potepuhov. Eden je dolg in suh, drugi pa kratek debeluh. Slišiš razne dovtipe, nato krohot in bereš, da sta potepuška brata Pat in Patachon zopet obiskala Ljubljančane in jih bosta zabavala tri dni zaporedoma v kinu Ljubljanskega dvora. Ti se rad smeješ in ker se kmalu prične nova predstava, jo mahneš naravnost proti omenjenemu kinu. Preriješ se skozi gnečo in dobiš zadnji listek zadnjih prostorov. Vse je razprodano razen kake lože. V kinu nisi bil še nikoli, zato te iznenadi najprej dejstvo, da ti odkažejo prvo mesto od spredaj. Potem iščeš zaman odra. Vidiš le belo kvadratno plahto v črnem okviru in pred njo ograjo, ki deloma krije godce. Predočiti si ne moreš, kje bosta nastopala znamenita junaka. Skoraj pa se stena jače zasveti in ko ugasnejo svetiljke, zapaziš na steni lepo razločno sliko, pa ne Pata in Patachona, marveč velikega klobuka s pripombo, kje dobiš takšno najfinejše blago najbolj poceni. Za to podobo se prikažejo še druge, da postajaš že nestrpen. Slednjič se pojavita junaka prav tam, kjer so stale reklamne slike. Bratca hitita ven in noter, iz sobe v kuhinjo, odtod na dvorišče in uganjata povsod svoje burke. Zdi se, kakor da se je bela stena umaknila in da gledaš v prostore sosedne hiše. Prizori se namah pojavijo v migotajoči luči in bliskoma izginejo. Vse je kakor v sanjah. Nazaj se ozreš in vidiš, da prihaja vsa svetloba iz majhne odprtine sredi' ozadja. Odondod ti bije na uho med predstavo tudi neko zdržno ropotanje. Za tisto luknjo je tedaj priprava, ki proizvaja tiste čarobne sence, ob katerih se zabava občinstvo kakor ob pristnih prizorih. Radoveden si, a tvoj sosed se zanima bolj za šegava in šaljiva komika nego zate. Zato hočem zadostiti jaz tvoji vedoželjnosti. Na uho ti hočem šepetati kakor duh, razodevajoč se samo tebi. Svetloba, prihajajoča iz male odprtine v ozadju, ima svoj vir v električni svetiljki, v obločnici. Ta sestoji iz dveh ogljenih palic, po katerih teče jak električen tok. Palici se razžarita v dotikališču in če ju nekoliko razmaknemo, teče elektrika tudi skozi žareči zrak. Svetlejši konec je obrnjen proti vidni odprtini, proti kateri padajo žarki kakor curki vode iz škropilnika. Le neznatno bi bilo šte- vilo žarkov, ki bi šli skozi odprtinico, če jih ne bi prej prestregli z velikimi steklenimi ploščami, z lečami. Leče upognejo žarke, da se skoraj vsi križajo v eni točki. Snop žarkov se tedaj najprej zožuje do križišča, da se potem širi do bele stene, ki jo razsvetli v popolnem obsegu. Ako prestrežemo te žarke blizu križišča s prozorno sliko, vidimo njene obrise na steni močno povečane, a nejasne. Zaradi razpršitve žarkov dobimo od vsake točke na sliki bolj ali manj široko pego na steni. Te pege se deloma med seboj krijejo, zategadelj se zabrišejo obrisi slike. Te pege pa lahko zožimo v točko, ako prestrežemo na primernem mestu še enkrat žarke z dobro lečo ali bolje s sestavom dveh leč in dobimo tako razločno podobo. Lepo, a na navadni sliki se drže osebe vedno enako, se ne ganejo. Tukaj pa se gibljejo, živijo. Res je. Tudi to boš razumel, ako se spomniš na nekatere pojave. V kresnih nočeh si večkrat vihtel ogorek v krogu in prijetno se ti je zdelo, ko so se risali žareči loki v zraku. Čim hitreje si vihtel, tem daljši so postajali. Ako bi bil mogel zmeriti čas, bi bil našel, da si rabil za vsak lok okrog desetino sekunde. Zareči loki se ne zarišejo v zraku, marveč edino v naših očeh. V teh izgine svetlobni vtis šele po desetini sekunde. Toliko časa vidiš tudi sliko na steni, dasi se prikaže le za trenutek. Ako se medtem pojavi druga slika z istim ozadjem in z istimi osebami, samo da je njih lega sedaj nekoliko predrugačena, se ta slika zlije s prvo in se ti zdi, da so se osebe v tem času nekoliko premaknile. In če se vrste v takih presledkih zaporedoma slike in so osebe na vsaki naslednji v malo izpreme-njeni legi, dobiš dojem, da se te osebe gibljejo, da živijo. Ropotanje, ki ga slišiš, proizvaja mehanizem, ki prestreže v vsaki desetini sekunde žarke, da stena zatemni, potem odmakne staro sliko in primakne na njeno mesto drugo in ko ta že miruje, spusti žarke, da se pojavi v polnem sijaju nova slika na steni. Tu uporabljene slike so majhne fotografije, ki so razvrščene na prozornem traku, na filmu. Njih višina znaša navadno le po dva centimetra. Navzlic temu doseže dolžina filma pri daljših prizorih po cele kilometre. Ako pride samo deset slik na sekundo, jih imamo v eni minuti šest sto in v eni uri šest in trideset tisoč. Za enourno predvajanje rabimo potemtakem najmanj sedem sto dvajset metrov dolg film. Čim hitreje se slike vrstijo, tem naravneje se reproducirajo naglo se vršeči prizori, a tem daljši postaja film. Skoraj neverjetno se ti zdi, da je sploh mogoče napraviti toliko in takšnih slik. Saj si že bil pri fotografu. Koliko časa je potreboval, preden te je prosil, da prijazno glej in miruj, a nisi naročil več kot eno vrsto fotografij. Tu jih je pa toliko vrst. Pri nas bi ob nekih prilikah lahko videl beštrega fotografa, kako si s svojim avtomobilom dela pot skozi radovedno občinstvo do primernega razgledišča. Tu postavi svojo pripravo v obliki zabojčka s krožno odprtino proti prihajajočim skupinam in vrti njeno ročico enakomerno, kakor bi igral na lajno. Tudi tu se sliši enako ropotanje kakor pri predvajanju v kinu, ker je mehanizem sličen kakor v kinu. Od vsake točke predmetov, ki jih fotograf posnema, padajo žarki v šopkih skozi krožno odprtino aparata. Na nasprotni steni bi nastala od vsake točke ena pega večja od odprtine, če v tej ne bi tičala leča. Ta upogne od točk prihajajoče žarke, da se združijo zopet v točko na steni in tako nastane jasna sličica. Ako postavimo na to mesto del svetločutnega traku, se na njem zaradi kemičnih izprememb, ki se vrše v svetločutni snovi, tako rekoč ulovi slika. S poznejšim polaganjem traku v posebne tekočine se slika razvije in utrdi, fiksira. Da se ulovi tako majhna slika ob močni svetlobi, zadostuje zgolj trenutek osvetljenja. Za en trenutek pa je vse, kakor bi stalo na miru. Po desetini sekunde, ko se je prvi del traku premaknil in skril pred svetlobo in leži na njegovem mestu že drugi del, se v aparatu zopet zasveti, da se ujame druga slika. Tako se dobi od vsakega prizora v vsaki sekundi po deset slik, ki se le malo razločujejo druga od druge. Ako se te slike projicirajo v kinu prav tako naglo, kakor so nastale, vidimo gibanje v prirodni hitrosti. Zal, v kinih se vidi največkrat vse v pretirani, večji brzini. To delajo nalašč, da je prej konec. Prihranijo si elektrike. Takšna predvajanja bi ugajala kvečjemu polžu, če bi se videl pri njih kot glumač. Tebi se je zdelo neverjetno, da morejo proizvajati po deset slik na sekundo. V znan- stvene namene jih proizvajajo s pomočjo električnih tresljajev na tisoče in stotisoče, da lahko proučujejo prav hitro se vršeče pojave. Ako projicirajo v kinu le po deset takšnih slik na sekundo, vidimo na primer kroglo izstreljeno proti steklenici, kako se tej počasi približuje, jo zadene na njeni prednji steni, ki jo vzboči in predre, gre potem enako skozi zadnjo in šele čez nekaj časa razpade steklenica ,v drobce. Sedaj, ko je predvajanje skoraj končano, si mogoče spoznal, da tvoj sedež ni baš zavidanja vreden. Preblizu si, da bi mogel mirno pregledati tako velike podobe. Čim bolj so te povečane, od tem večje razdalje bi jih morali opazovati. Najbolj naravno bi videl vse, če bi gledal z mesta v bližini križišča svetlobnih žarko,v, v bližini projekcijskega središča. Tam, kjer stoji aparat, je najboljše mesto. Ako bi mogel gledati samo z enim očesom, bi se ti zdelo tudi vse plastično. Zato so sedeži zadaj dražji. Kakor vidiš, imamo v kinematografu pripomoček, da ovekovečimo določene prizore v vseh podrobnostih, kakor jih ne bi mogli na noben drug način. Pokažemo jih lahko v drugih, oddaljenih krajih in v drugih časih Ako smo spregledali kaj pri prvem predvajanju, zapazimo pri drugem ali tretjem, ki se vrš6 vsi z enako natančnostjo. Če bodo zanamci imeli boljše pojme o nas, nego jih imamo mi o svojih prednikih, se bodo morali zahvaliti v prvi vrsti tej znameniti iznajdbi, ki je praznovala lani v Parizu tridesetletnico svojega obstaniva. Seveda, tebi se mudi. Čas ti je minil prehitro. Igra nemih igralcev te je jako zabavala. Prej ali slej pa bomo glumače tudi slišali. Edison, ta je namreč ustvaril praktičen kinematograf, ki je predhodnik današnjega, je delal poskuse z govorečim kinom že pred ,več leti. Tudi na to delajo, da bi se videlo v kinu vse telesno in v barvah. Daleč je še do te popolnosti, a iznajditelji se pridno trudijo in z vztrajnostjo bodo svoj ideal tudi dosegli. Kinematograf v današnji obliki sta leta 1896. iznašla brata A. in L. Lumiere v Parizu. ★ ★★ Notranja sila narodova je osnovana na njegovi izobrazbi, nravnosti in lepem vedenju, in kdorkoli se trudi za ohranitev teh lastnosti v svojem narodu, prispeva najbolje k bodoči prosveti. Zato pa delajmo tako vsak v svoji okolici. Havliček. FRAN BARLE: MODERNI GASILSKI STROJI. Stari vek. Kar človeški rod pozna ogenj in njegove koristi, je z njim v neprestanem boju. Ogenj je clo.veku v korist le dotlej, dokler ne prekorači dopustnih meja, če pa jih prekorači, mu je najhujši sovražnik, mu streže ne le po imetju, temveč tudi po življenju. V starih časih so vžigali ogenj s tem, da so naporno drgnili les ob les dotlej, da se je vnel, in tako pridobljeni ogenj so potem gojili od jutra do večera na ognjiščih. Zgodovina nam pravi, da so se varnostni ukrepi proti požarom izdajali že pri starih Egipčanih in Rimljanih. Gasilno orodje je bilo za tiste čase seveda preprosto, vendar pa so poznali že brizgalnice, ki pa se ne morejo primerjati današnjim. Prvo brizgalnico je izumil grški mehanik Ktesibij iz Aleksandrije (250 let pred Kr. r.). To je bilo prav za prav le vodno črpalo z dvema valjema, z batom in s sesalno ter iztočno zaklopnico. Rimski pisatelj in vojni stavbni mojster Vitruvij opisuje Ktesibijevo gasilnico kot stroj za dviganje vode, ki pa nima sukalne iztočne cevi in je neporabna za gašenje. Iz tega se sklepa, da je bila Kte-sibijeva iznajdba le vodna črpalka, brizgalnica s sukalno iztočno cevjo pa je poznejša iznajdba. Petdeset let nato je Ktesibijev učenec, Heron iz Aleksandrije, izdal knjigo «Poskusi z zra-kono, kjer podrobno opisuje gasilno brizgal-nico. O vetrniku sicer ne omenja nič, pač pa svoj izum, Heronovo bučo, ki je bila nekak vetrnik. Iz dna buče je bila izpeljana navpična cev z zaklopnico pri iztoku iz buče, z gobčni-kom vrh cevi. S črpanjem vode v bučo je bil zrak stisnjen v buči, ki je potem z močnim curkom gnal vodo iz cevi. Ker pa to ni bila sukalna iztočna cev, je voda tekla seveda samo navpik. Brizgalnica seje polagoma izpopolnila, tako da je bila porabna ob požarih. Sledi o drugih gasilnih pripravah razen brizgalnice segajo v dobo prvih rimskih cesarjev, v dobo Kristovega rojstva. Tu naj omenim nekatere gasilne priprave Rimljanov in pa Rima saniuga. O stavbah, ki so najbolj izpostavljene požarom, piše rimska zgodovina, da so bile zelo raznolične, ulice pa ozke in krive. Visoke hiše so bile do vojne z epirskim kraljem Pyrrhom (284 pr. K.) krite z deskami, sploh ,v žalostnem stanju, in pri tem je ostalo tudi naslednja stoletja. Šele v dobi rimskega cesarja Avgusta (63 pr. K.) so po večini izginile stare podrtije in zrastle nove zidane stavbe, toda nekatere zasebne stavbe pa so ostale, četudi so poleg njih zrastle mogočne palače. Zaradi stisnjenih stavb v starem Rimu, zaradi mnogoterih lesenih prizidkov ob hišah, s širokimi, na ulice štrlečimi in spodaj odprtimi podstrešji je nastalo več velikih požarov, ki so uničili velikansko imetje. Posebnega gasilskega zbora Rimljani sicer niso imeli, pač pa je bil gasilni posel v najožjem stiku s splošno varnostno stražo. Ta je imela za časa cesarja Avgusta sedem kohort, t. j. zborov po 1000 mož, in vsaka kohorta po sedem centurij ali čet. Vsaki četi je bil pri-deljen po en brizgalničar (syphonarius), po en trobentač in več donašalcev vode. Ktesibij ::n Heron sta imenovala svojo izumitev «syphon», kar pomeni po naše črpalko. Rimljani so imeli za gasilno pripravo poleg sifonov vedra, lestve, droge, ponjave (plahte), košare, cunje, gobe in metle. V Rimu so imeli celo posebne izdelovalce gasilnih cunj. S temi capami, pomočenimi v vodo, so branili sosedna poslopja. Iz tega lahko sklepamo, da so bile rimske stavbe po večini lesene. Omenjeno preprosto gasilno orodje je deloma še danes v rabi, toda le kot pomožno orodje in v to svrho, da pomagamo brizgalnici do čim boljših učinkov. Bog si ga vedi kakšnih nepričakovanih uspehov pa ob požarih pri tako primitivnem gasilnem orodju ni bilo mogoče pričakovati, storilo se je pač, kar se je dalo. Rimski pisatelj Seneca trdi, da je bila pomoč pri visokih zgradbah sploh popolnoma nemogoča. Zavarovanja proti ognju Rimljani niso poznali, pač pa je država pri večjih požarih podpirala pogorelce, da so mogli graditi nove stavbe. Po deželi je bilo z gasilskimi pripravami še veliko slabše. Pogorelo je n. pr. mesto Nikomedia in rimski pisatelj Plinij mlajši je poročal cesarju Trajanu (98—117 po Kr.) takole: «Ogenj se je zategadelj razširil v tako velikem obsegu, ker sploh ni bilo nobene gasilne priprave, ni bilo ne sifonov, ne čebrov in ne drugih gasil. Gledalci so bili brezbrižni in se dela niso udeležili.> Brez zijal potemtakem tudi pri Rimljanih ni bilo. Plinij je v svojem poročilu predlagal, naj se ustanovi družba 150 tesarjev, ki naj bi skrbela za gasilski posel. Trajan je Plinijev predlog sicer odbil, pač pa je zaukazal, naj se nabavi potrebno gasilno orodje in da mora ljudstvo pomagati pri požarih. Požigov je bilo v starem Rimu izredno veliko, četudi so bile za požigalce določene najstrožje kazni. Požigalce so oblekli v cctunico moleto», t. j. suknjo, prepojeno z voskom ali s smolo, in jih žive zažigali. Pozneje so jih izpostavljali divjim živalim, da so jih raztrgale. Pa ostanimo pri brizgalnicah. Ktesibijeva brizgalnica, kakor rečeno, je bila tlačilna gasil-nica brez vetrnika, Heronova pa je imela že bučo ali vetrnik, kakor ga dandanes imenujemo. Tudi iztočna sukalna cev je izum Heronov, kajti sam pravi v opisu svoje brizgalnice, da bi bilo obračanje cele brizgalnice težavno, v sili pa tudi zamudno. Heronove brizgalnice so bile razširjene po vsej rimski državi, toda v dobi splošnega preseljevanja narodov (375. po Kr. r.), ko so Huni jeli prodirati v Evropo, so se izgubile vse kulturne pridobitve, med temi tudi Heronove brizgalnice. Novejši časi. Do dunajskega požara leta 1276., ki je uničil velik del mesta, nimamo poročil o požarnovarnostnih odredbah in pripravah, znano je le, da so Huni plenili in požigali vse od kraja in menda ni vasi, ki bi ne bila požgana in oplenjena. Šele dunajski požar je dal povod, da je bil izdan prvi požarni red, ki pa je bil veljaven samo za mesto Dunaj. Odtlej pa do leta 1672., ko je Holandec Jan Heyden znova izumil brizgalnico z vetrnikom, ki je bila pozabljena nad 1000 let, so se na raznih krajih pojavljali različni izumitelji briz-galnic, pa nobena ni prišla do prave veljave. Najprvo so uvedli ročno brizgalnico, t. j. bronasto 60 do 100 cm dolgo cev, v kateri je tesno-prodrsni bat sesal in potem sunkoma metal vodo. Prvo večjo in današnjim brizgalnicam nekako predhodno brizgalnico je izumil Francoz Jakob Bessoni iz Lyona 1.1578. Bil je velik na voz postavljen valj z dolgo iztočno cevjo na enem koncu, od drugega konca pa je ročica potiskala bat v cev in tako iztiskala vodo iz cevi. Vodo v valj je bilo treba donašati s posodo. Sto let po Bessonijevi izumitvi se je pojavil v Niirnbergu šestilar Ivan Hautsch, ki je iznašel težko brizgalnico z ležečim valjem na nekakih saneh. V brizgalnico so vpregali po dvoje konj, gonilo pa jo je po 28 mož. Colo debel vodni curek je dosegal višino 80 do 100 čevljev. L. 1688. je bila v Strassburgu napravljena prva brizgalnica z navpik stoječimi valji. Vse te brizgalnice so imele sicer sukalne iztočne cevi, nobena pa ni imela vetrnika ali konopnih sesalnih in iztočnih cevi. Neprecenljive vrednosti za gašenje je izumitev omenjenega Jana Heydena. Ta je namreč 1.1672. izumil gasilske cevi in vetrnik. S tem je bila brizgalnica skoraj popolna, le sesalne priprave še niso poznali, toda brizgalnica je bila porabna za gašenje požarov. Heyden je torej že pred 250 leti spoznal, da sukalne iztočne cevi za uspešno gašenje niso porabne in da jih cevi iz jadrovine ali usnja daleč prekašajo. Z vpeljavo cevi iz jadrovine, usnja in pozneje iz konoplje je sukalna iztočna cev, ki je bila iz brona, medi ali železa, izgubila svojo veljavo, vendar pa se je ohranila v nekaterih krajih še celih 200 let. Še dandanes najdemo tu ali tam brizgalnice s sukalno iztočno cevjo, a te niso več za rabo, temveč so le starinske vrednosti. j Heyden je spočetka rabil cevi iz jadrovine, kesneje so prišle v rabo šivane ali pa za-kovane usnjene cevi, toda zakovane cevi so kmalu izpodrinile šivane cevi. Kdo je izumil konopne cevi brez šiva, ni znano, pač pa vemo, da so bile v rabi že 1.1720. Prve konopne cevi so bile sicer dokaj površen izdelek, toda radi svoje nizke cene, svoje lahkosti in priročnosti kakor tudi radi lahkega vzdržavanja so v kratkem izpodrinile usnjene cevi. L. 1847. je izumil Hanoverčan Beuringer z gumijem preparirane konopne cevi, ki pa so se do danes znatno zboljšale. Sesalo in sesalne cevi so eden izmed največjih napredkov brizgalnice in tudi to je dosegel Holandec Jan Heyden. Heyden je pričvrstil na sesalno grlo brizgalnice cev, katero je potegnil do vode. Na koncu cevi je bila pritrjena lijasta vreča iz močnega platna in v to vrečo ali ta lij je bilo treba vlivati vodo. Seveda sta bila lij in cev naložena na koze, da je bila cev nagnjena proti brizgalnici. To pripravo pa je bilo mogoče rabiti le na ravnem svetu ali pa navzdol, navzgor pa je ni bilo mogoče uporabljati, tu je bilo treba vodo donašati ali pa dodajati z drugo brizgalnico. Izumivši sesalne in iztočne cevi, je Heyden trdil z vso resnostjo, da se ni treba več bati požarov, da so vse dotlejšnje priprave kot lestve, kljuke, konopci itd. postale nepotrebne. Od Heydena do srede devetnajstega stoletja ni bilo bistvenih izprememb, tu pa opažamo velik napredek: izboljšanje brizgalnic, trpežnejšo in lepšo izdelavo in pa začetek gasilnih društev. Z drugo polovico 19. stoletja se pričenja prav za prav modema doba gašenja in gasilstva. Moderna doba. Velikanski požari, ki so se pojavljali do srede 19. stoletja in čestokrat uničevali cela mesta, so drastično pokazali; da se premalo skrbi za varnost pred ognjem. To je dalo povod, da so se jela ustanavljati organizirana gasilna društva in pa poklicno gasilstvo. Prvo prostovoljno gasilno društvo se je ustanovilo 1.1851. v Reichstadtu na Češkem, če izvzamemo tovarniško gasilstvo v Schvvazu na Tirolskem (1831). Spočetka so temu zgledu sledila polagoma druga mesta in vedno hitreje je rastlo število gasilnih društev. Dandanes imamo že skoraj v vsaki večji vasi prostovoljno gasilstvo, v tovarnah in po rudnikih dolžnostno in po večjih mestih poklicno gasilstvo. Sama Slovenija jih ima 540 z nad 20.000 organiziranimi gasilci. Ob začetku prostovoljnih gasilnih društev je bilo gasilno orodje povsod pomanjkljivo in klavrno. Po mestih in vaseh so na različnih krajih visele težke gasilske lestve s podpiral-nimi drogovi, večji in manjši požarni kavlji, pri vodnjakih pa je bila postavljena večja posoda, odkoder so z vedri nosili vodo v briz-galnice. Te so bile težke in stare škatle, po večini še vedno s sukalno iztočno cevjo. Te cevi so se okoli 1.1870. jele odpravljati, vendar pa so se v nekaterih krajih ohranile do današnjega dne. Z ustanavljanjem gasilnih društev so se pričele boljšati gasilske priprave, kajti v gasilske vrste so vstopali tudi razumnejši ljudje, ponosni, da so mogli uveljaviti svoje sposobnosti in spretnosti. Delali so na to, da so se poenostavile brizgalnice, lestve in drugo orodje, češ, le z dobrim orodjem je mogoče uspešno delovati. Predvsem se je veliko gledalo na to, da se izenostavi ročna brizgalnica. Težke brizgalnice so nadomestili z lažjimi in pripravnejšimi, toda navzlic temu se je pokazalo pri večjih požarih, zlasti po mestih, da je za uspešno delo treba veliko ljudi. Od brizgalnic so se zahtevali vedno večji in večji učinki, teh pa s človeškimi močmi ni bilo mogoče doseči, zato so jeli izrabljati parno moč. Parne brizgalnice so izumili Angleži že leta 1829., v Avstriji so prišle do veljave 1.1867., v Nemčiji pa 1.1876. Parne brizgalnice so vrgle na minuto po 1500 do 40001 vode in ta množina se je lahko razdelila na več cevi, tako da je parna brizgalnica lahko delovala hkrati na štiri in tudi na šest cevi. Manjše brizgalnice so imele po en ali dva valja, večje pa po dva ali tri. Parne brizgalnice so potemtakem potrebovale velike množine vode in so bile zategadelj za uspešno porabo le tam, kjer je bilo dovolj tekočine na razpolago, n. pr. pri rekah in potokih ali pa tudi pri dobrih vodovodih. Toda parne brizgalnice se niso mogle tako udomačiti, kakor se je prvotno upalo, to pa zato, ker so bile drage in ker podeželske občine in prostovoljna gasilna društva niso imela zadosti denarja. Parne brizgalnice pa so sčasoma pokazale velik nedostatek, zlasti pri kurjavi, kajti v najboljšem primeru je trajalo 20 do 25 minut, preden so dobile toliko pare, da so mogle pognati brizgalnico. To je dalo povod, da so gasilski tehniki jeli premišljati, kako bi se mogel odpraviti ta nedostatek, in izumili so pripravo z ogljikovo kislino. Pritisk ogljikove kisline je deloval takoj in vsaj deloma dotlej, da je dobila brizgalnica dovolj pare. Ali vsi ti poskusi se niso obnesli bogsigavedi kako. Sila ogljikove kisline je bila omejena na količino pripeljane vode (500 do 8001) in na množino ogljikove kisline, ki je delovala kvečjemu pet do šest minut. Nekatere tovarne, kakor Knaust na Dunaju in Magirus v Ulmu so moč ogljikove kisline rabile ne le za brizgalnice, temveč tudi za mehanične raztezalne lestve. Dunajsko gasilstvo je 1. 1901. naročilo v Knaustovi tovarni gasilno orodje s plinsko brizgalnico, spojeno z mehanično sukalno lestvo. Orodje ni bilo napačno in služilo je leta in leta povoljno svojemu namenu. Pa tudi na drug način so porabljali plinske brizgalnice, in sicer kombinirane z ročno brizgalnico, pa tudi s parno brizgalnico, če je imela manjši iztočni gobčnik. Kombinirane brizgalnice je bilo mogoče rabiti na štiri načine, in sicer 1.) kot brizgalnico z ogljikovo kislino neposredno iz kotla brizgalnice; 2.) s spojitvijo hidranta s kotlom in s pomnožitvijo pritiska z ogljikovo kislino; 3.) s spojitvijo hidranta s kotlom in s pomnožitvijo pritiska z ročno gonjo brizgalnice; 4.) s spojitvijo hidranta s kotlom z zadostnim pritiskom in brez kakršnekoli pomnožitve. Vedno večja in večja uporaba elektrike je dala povod napravi motorne brizgalnice z električnim pogonom. Električne motorne brizgalnice so imele po 6 do 12 HP, so metale po 300 do 8001 vode na minuto, in curek vode je dosegal, kakršen je pač bil iztočni gobčnik, 28 do 45 m višine. Električni tok so dodajale akumulatorske baterije, katere je bilo treba voziti s seboj, ali pa kabel, katerega je bilo, kakor cevi, voziti s seboj in spojiti z mestnim električnim omrežjem, kakor spajamo cevi s hidrantom. L. 1903. so v Nemčiji, še prej pa v Ameriki, izumili avtomobilno parno brizgal-nico, ki se je s svojo paro prevažala iz kraja v kraj in dosegala po 25 kilometrov na uro, na gorišču pa je sama črpala vodo. Vse te gasilnice so ponekod še danes v rabi, vobče pa so se parne kakor tudi električne brizgalnice umaknile bencinskim motornim brizgalnicam, ki so sedaj najmodernejša gasila. Prvo bencinsko motorno brizgalnico v bivši Avstriji je izumila tovarna Rosenbauerjeva v Linzu leta 1909. Ta je še danes pri železniškem gasilstvu v Linzu v rabi in je tekla že na sto- tine in stotine ur v največjo zadovoljnost. Med takratnimi in današnjimi bencinskimi motornimi brizgalnicami pa je velika razlika. Prvotna bencinska motorna brizgalnica, ki je dajala pri 8 atmosferah 6001 vode, je tehtala 3000 kg, današnja pa, ki daje pri istem pritisku isto množino vode, tehta le 800 kilogramov. Razvoj bencinskih motornih brizgalnic je danes na vrhuncu. Za vsak kraj, naj bo lahko ali težko dostopen, bodisi v hribih ali dolini, moreš dobiti kraju in razmeram primerno bencinsko motorno brizgalnico. Pri vseh najmodernejših brizgalnicah se največja važnost polaga na to, da so čim lažje, da imajo velik učinek, da so zanesljive in priročne. Vse bencinske motorne brizgalnice imajo za gonilni stroj avtomobilne motorje posebne vrste, ki so glede vztrajnosti ponovno preizkušeni in popolnoma zanesljivi. Črpalke so iz fosfornega brona in jim ne škoduje niti morska voda, niti voda z različnimi kislinami. Med batnimi in odsrednimi ali centrifugalnimi motornimi brizgalnicami se še vedno bije boj, toda zmaga se obrača na odsredno (sredo-bežno) brizgalnico. Bencinske motorne brizgalnice so izdelane za različne kraje in se torej po velikosti in teži kakor tudi po moči in učinku dokaj raz- Četverokolna motorna brizgalnica za konjsko vprego (Rosenbauer). Dvokolna priklopna motoma brizgalnica. likujejo. Dvokolne in četverokolne motorne brizgalnice dajo po 300 do 10001 vode v minuti pri pritisku 5 do 10 atmosfer ter imajo po 7 do 32 HP (konjskih sil) in 32 do 55 m visok curek. Vse te brizgalnice so ali za prenašanje na rokah, za samotežno vožnjo, za priklopo na voz, oziroma avtomobil, ali pa četverokolna motorna brizgalnica zase. Avtomotorke ali avtomobilnice dajo po 600 do 15001 vode v minuti pri pritisku od 6 do 15 atmosfer ter imajo po 22 do 55 HP in 42 do 60 m visok curek pri eni cevi, pri več ceveh seveda razmeroma manj. Pri teh brizgalnicah stroj, ki goni avtomobil po cesti, poganja tudi brizgalnico na gorišču. Motor in brizgalnica tvorita nekak skupek ali agregat, kakor se tehnično imenuje. Najbolj razširjene in tudi že deloma udomačene so: a) Mala motorna brizgalnica. To je nosni agregat in se rabi zlasti v hribovitih krajih. Agregat lahko nalagamo na vsako četverokolno ročno brizgalnico, na sani, na potni avtomobil itd. Kot dvokolna brizgalnica je zlasti prikladna za gasilna društva v majhnih krajih, za večja posestva in za tovarne. b) Motornokolesna brizgalnica. Brizgalnica je motorno kolo s priklopo; na priklopo je naložena mala motorna brizgalnica. Vse skupaj tvori malo avtomobilno brizgalnico, ki more vzeti s seboj tri gasilce in 100 m cevi. c) Lahka motorna brizgalnica. Ta se kot prenosni agregat naklada na tovorni avtomobil, na voz, na sani ali na čoln. Kot dvokolna brizgalnica je na lesenih kolesih za samotežno prevažanje, z gumastim platiščem in krogličnim tekom se pa rabi kot priklopa na avtomobil. Četverokolna motorna brizgalnica s šestimi sedeži in s snemalnim agregatom je vzorno gasilno orodje za gorska gasilna društva. Na gorišču se z voza odloženi agregat lahko nese do vode. č) Dvokolna motorna brizgalnica za samotežno vožnjo. Ta motorna brizgalnica je primerna zlasti za tovarniško gasilstvo in ,pa za gasilna društva, ki nimajo preobširnega področja. Ako dodamo brizgalnici še sprednji voz s šestimi sedeži, imamo četverokolno brizgalnico za konjsko vprego. Tudi brizgalnici sami, brez sprednjega voza, moremo dodati ojnice za enega konja ali pa oje za dvojno vprego. d) Dvokolna priklopna motorna brizgalnica. Te brizgalnice zaradi svoje vsestranske uporabe vzbujajo posebno pozornost. Brizgalnice imajo kroglični tek, gumasto platišče ali pa pnevmatike ter so od vseh strani opažene s pločevino in zavarovane proti prahu in blatu. Opaž je lično izdelan. Brizgalnica je lahka, da jo moreta dva gasilca v ravnini peljati v teku, in dovedljiva na vsak, tudi težko dostopen kraj. Brizgalnica se more priklopiti na poseben sprednji voz ali pa tudi na vsak orodni voz, lahko pa se pripne tudi na katerikoli tovorni ali pa orodni avtomobil, ker je izdelana za avtomobilsko hitrost. Združitev orodnega avtomobila s priklopno motorno brizgalnico ima to prednost, da se na gorišče lahko vozi z vso brzino avtomobila, na gorišču pa se brizgalnica raztakne od avtomobila in lahko postavi na vsak, tudi težje pristopen kraj. e) Četverokolna motorna brizgalnica za konjsko vprego. Za podeželska gasilna društva, kjer je zadostno preskrbljeno za konjsko vprego, je ta brizgalnica najprikladnejša. Četverokolna motorna brizgalnica ima prostora za šest do osem mož in pa za zadostno dolžino cevi. Nekatere teh briz-galnic imajo prostor tudi za lažjo raztezalno lestvo, vzad pa se lahko priklopi navijak s cevmi. f) Avtomotorka ali avtomobilna brizgalnica. Prvotne avtomotorke so bile težke, namenjene le mestom in večjim krajem, kjer so ravne in trde ceste in dostop do vode ni otežkočen. V najnovejšem času pa so prišle v rabo tudi lažje avtomotorke, ki so porabne tudi pri podeželskih gasilnih društvih. Avtomotorke so avtomobili, ki imajo na vsaki strani po šest ven obrnjenih sedežev, spred pa sedež za poveljnika in šoferja. Brizgalnica je montirana na sprednjem ali pa zadnjem koncu avtomobila, v najnovejšem času pa tudi sredi avtomobila. Kateri kraj na avtomobilu je za brizgalnico najpripravnejši, o tern še ni odločitve, to nam pokaže bodočnost. Avtomotorke žene na gorišču isti motor, ki premika na cesti avtomobil, opremljene pa so z lestvami, cevmi, drčami, vrečami, lovnicami itd. ali pa tudi samo s sesalnimi in iztočnimi cevmi. K najmodernejšemu gasilnemu orodju prištevamo tudi avtomobilno raztezalno in sukal-no lestvo. Do 20, 25 in tudi 30 metrov dolga mehanična lestva je ustromljena na tovorni avtomobil, ki ima sesedena ali skrajšana in vodoravno na avtomobil naložena šest do osem sedežev pod lestvo. Lestvo dviga, razteguje, suče na vse strani in skrajšuje motor, ki žene tudi avtomobil na cesti. Lestva je vzorno delo in vrhunec moderne tehnike. En sam gasilec (šofer) privede 30 m dolgo lestvo na gorišče, vrednost. Tudi te vrste brizgalnice iz novejše dobe so izdelane po najmodernejših zakonih v različnih jblikah in različnih velikostih. Ročne brizgalnice dajo po svoji velikosti 140 do 310 litrov vode v minuti ter dosegajo Mestna avtomotorka (model Ljubljana). sam jo dviga in razteza, sam suče po potrebi in sam zopet skrajšuje in polaga na avtomobil, in vse to v par sekundah. Čeprav pa motorne brizgalnice in avtomotorke vedno bolj prodirajo v svet, so pridržale ročne brizgalnice od navadne berglovke pa do četverokolne ročne brizgalnice še vedno svojo častitljivo 28 do 35 m visoke curke. Za pogon brizgalnice je potrebno 6 do 14 mož. Brizgalnice so izdelane na dva valja s premerom 80 dol20 mm. Če bi se gasilec Heyden po 254 letih vrnil in si ogledal naše gasilno orodje in gasilske organizacije, bi bolj upravičeno vzkliknil nego leta 1672., da se ni treba več bati požarov. ★ ★ ★ TOBAK V NAŠI DRŽAVI. Najboljši je drobnolistni iz Južne Srbije (make-donec) z dobrim duhom in 2 odstotkoma nikotina. Za njim hercegovski, čigar listje je zlatožolte barve, z l-7 do 2-28 odstotkov nikotina. Potem pride tobak iz Črne Gore, ki je hercegovskega izvora («trebinjec») ali tudi makedonskega. V to skupino spada tudi tako zvani moravski duhan z manjšim listom, a v užičkem okraju uspeva vonjavi «baji- novec». Na tretjem mestu stoji bosenski debelo-listec, ki ga nahajamo tudi po Dalmaciji. Nikotina ima 1'6 do 3'1 odstotkov. Četrti je po vrednosti ba-natčan, razširjen po Vojvodini, Hrvatski in Sloveniji. Vsebuje do 8 odstotkov nikotina. Pri tem debelolistnem tobaku razlikujemo dve vrsti: prva, temnobarvna, se zove , tako kot smo bili «avstrijski politični narod>, ali kot so recimo primorski bratje citalijanski politični narod», ali pa kot so naš politični narod n. pr. nemška, madžarska, amavtska in turška manjšina. Da so Srbi in Hrvatje en narod, to bi se upal danes tudi v naši državi že malokdo tajiti Srbohrvati pa sami brez Slovencev štejejo malone tri četrtine prebivalstva Jugoslavije. Slovenci smo prav radi priznavali in z vso odločnostjo podčrtavali, da smo s Srbohrvati en narod tiste čase, ko smo dobro vedeli, kako malo pomenimo sami zase v Evropi in kaj bi se bilo lahko z nami zgodilo, če bi bili razvijali teorijo treh narodov Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1917. in 1918. Nespametno je torej, ako kdo danes hoče utajiti zgodovinsko resnico, da izviramo vsi trije iz enega in da še vedno smo eno. Kdor je podpisal majsko izjavo, krfski pakt, brestlitovski memorandum ha druge slične izjave, pa ga od leta 1920. zopet preklicuje, na dela prav. V govoru naših plemen ni toliko razlike kot med Prusom in Tirolcem, Furlanom in Kala-brijcem; pa sta onadva predvsem Nemca, odnosno Italijana. Zakaj ne bi bilo tudi za nas prav in dobro, da smo predvsem Jugosloveni? Kako je to stališče pravilno, je najboljši dokaz to, da je sila zoprno vsem našim državnim protivnikom. Nasprotno pa teorija treh narodov zelo prija ušesom Nemcev, Italijanov, Madžarov in vseh drugih neprijateljev. In česar se moj sovražnik boji, o tem ne bom dvomil, da je zame dobro. Našo državo lahko imenujemo narodno zelo enotno, ker tvorijo Srbohrvati in Slovenci pet šestink vsega prebivalstva. Poleg tega štejemo še drugih Slovanov 174.000. Spodaj sledeča narodnostna razpredehiica na podlagi ljudskega štetja* leta 1921. nam kaže, da znašajo v naši državi narodne manjšine Nemcev nekaj nad pol milijona, Madžarov in Arnavtov vsakih nekaj pod pol milijona in Rumunov niti četrt milijona. Italijanov, lahko rečemo, da pri nas sploh ni, medtem ko pod Italijo trpi vse muke narodnega preganjanja nad pol milijona Slovencev in Srbohrvatov. Narodnostna razpredelnica. Naroduost Srbija Hrvatska s Slavonijo Herceg- Bosna Vojvo- dina Slovenija Dal- macija črna gora Skupaj Srbov in Hrvatov . . . Slovencev 3,355.262 3.912 2.445.429 21.847 1,828.173 4.682 514.124 7.949 10.721 985.155 612.493 1.155 182.682 61 8,946 884 1,024.761 Srbov, Hrvatov in Slovencev 3 359.174 2,467.276 1,830.855 522.063 995.876 613.648 182.743 9,971.645 Drugih Slovauov . . . Nemcev Madžarov Arnavtov Rumunov Italijanov Drugih 6.335 5.286 2.165 422.489 151.829 457 181.903 67.051 122.836 70.555 660 1.992 5.046 4.177 27.875 16.461 2.638 623 1.333 1.770 8.374 67.886 328.173 382.070 831 74.099 249 5.032 4.196 39.631 14.897 126 39 680 1.019 1.036 1.056 71 185 100 4.686 747 87 29 13 16.826 6 37 116 174.466 513.472 472.409 441.740 229.398 12.825 201.368 Skupaj . . . 4,129.638 2,739.593 1,889.5*29 1,380.413 L,05^.464 621.429 199.857 12,017 323 Pravih Turkov (turško govorečih muslimanov) je 150.139. Verstveno razmerje v Jugoslaviji. Pravoslavnih kaže ljudsko štetje leta 1921. Trem veroizpovedim v glavnem pripada pre- za 863.073 več kot rimskih katolikov, bivalstvo naše države: pravoslavni, rimsko- Številke po posameznih pokrajinah nam katoliški in muslimanski. ^ raznih vrst, mešetarjev in prekupčevalcev ter z različnimi gospodarskimi , 1577. pa je bil dovršen prevod cNoviga Testamenta*. — Leta 1727. se je narodil koroški misijonar Ožbalt Gutsmann, ki je leta 1777. izdal slovensko slovnico. — Dolgo po pisateljevi smrti je 1727. zagledala beli dan Jankovičeva cPomuzh shivim, umirejezhim ino mertvim», 1777. pa v bohoričici cObchinzka kni-sicza* nekega štajerskega rojaka. Istega leta je velel grof Edling ponašiti «Sern ali vonufetek teh metod-neh buqui». — Leta 1797. je bilo jako plodno za V. Vodnika, ki je poleg drugega objavil kitice «Sa-dovolni Krajnz» in nekaj ugank ter začel izdajati cLublanfke novize», prvi slovenski časnik, kamor je vtaknil pomembni spis cPovedanje od floven-skiga jesika». — Leta 1827. natisne Blaž Potočnik «Svete pesmi» v metelčici. — Matija Čop, rojen 1797., se 1827. vrne iz Lvova kot humanitetni profesor v Ljubljano. — Takrat izide prva Prešernova tiskana pesem -mlečni izdelek 26 vzrok Vodnikove smrti j)8 Vodnikov rojstni kraj JH^slovenska reka 33 drevesna snov >34'osebni zaimek JJfj^rstno ime slovenskega pesnika JJ3>nočna ptica 38 strelno orodje ^^Irdel voza .i^življenski sok H obrtnik oblačila j&T začimba. Ne hčere, ne sina po meni ne bo; dovolj je spomina, me pesmi pojo. ANTON MELIK: POLITIČNI PREGLED O MINULEM LETU. V političnem pogledu se je v minulem letu zgodilo obilo važnega. Ostre odredbe proti hrvatski seljački republikanski stranki, ki jo je spravil v slab glas voditelj Stjepan Radič s svojim rovarjenjem doma in v inozemstvu, so imele nepričakovano naglo popoln uspeh. Pavle Radič je podal v marcu leta 1925. ono znamenito izjavo, s katero se stranka postavlja na osnovo obstoječega stanja, priznava monarhijo s Karadordeviči, sprejema Vidovdansko ustavo ter izjavlja, da želi na tej podlagi sodelovati s Srbi in Slovenci v narodni skupščini na pozitivnem političnem delu. Tej izjavi, ki je bila podana v soglasju, to se pravi s predhodnim odobrenjem Stjepana Radiča, ki je tičal takrat še v zaporu v Zagrebu, so sledila pogajanja med zastopniki Radičeve in radikalne stranke in dovedla naposled do uspešnega zaključka. Izjemne odredbe proti Hrvatski seljački stranki na temelju zakona o zaščiti države so se ukinile, proces proti vodstvu stranke, čigar člani so bili v zagrebških zatvorih, se je ustavil, nakar so radičevske vodje izpustili iz ječe. Začetkom julija je ministrstvo Nikole Pašiča, sestoječe iz narodnega bloka, to je koalicije radikalov in samostalnih demokratov, vložilo demisijo, za katero je brž prišla sestava vlade «narodnega sporazuma>, namreč koalicije radikalov in radičevcev. Toda se-ljačka stranka je dobila v novem kabinetu samo štiri ministrstva, to je toliko, kot so jih imeli poprej samostojni demokrati, dasi so radičevci privedli v vlado 60 poslancev. S sklenitvijo sporazuma med radikali in radičevci, ki ga slednji dosledno imenujejo ^narodni sporazuma, češ, da se je z njim sklenil sporazum med Hrvati in Srbi, a ne samo med dvema strankama, in z vstopom radičevcev v vlado kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je naredil konec razdiralnemu ro-varstvu Stjepana Radiča in njegove stranke, osnovane na seljačkem programu in na mržnji proti Srbom. Sporazum je napravil v inozemstvu dokaj ugoden vtis, saj se je želelo, da se s tem odpravi usodni spor med Srbi in Hrvati, spor, ki je vzbudil po svetu obilo pozornosti ter navdajal javne in skrite neprijatelje naše države z velikimi nadami na razpad mlade države, državi sami pa jemal kredit v tujini. Tudi doma so se mnogi veselili sporazuma, v domnevi, da je s sporazumom zares pokopana brezkončna in brezplodna borba med Hrvati in Srbi, ali točneje: da se je nehalo dosledno zanikavanje države s strani najmočnejše hrvat-ske stranke in da je konec njeni gonji zoper srbstvo. Toda skeptiki so bili manj zadovoljni, smatrajoč, da je Radičeva stranka kapitulirala le v stiski, da njen sporazum ni iskren in da ni računati na stalnost nove politike Stjepana Radiča. Tem skeptikom na čelu stoji Svetozar Pribičevič, ki neomajno zastopa misel popolnega narodnega edinstva in proglaša glede Radiča politiko borbe in nepopustljivosti. Zal, da so imeli skeptiki v mnogem oziru prav. Dasi razpolaga koalicija RR z dvetretjin-sko večino v narodni skupščini, vendar je v enem letu svojega obstanka napravila razmeroma malo pozitivnega. Njeno zakonodajno delo je borno, njeni gospodarski politiki niti; najprizanesljivejši kronist ne bo mogel priznati dovolj preudarnosti ali sistematičnosti. Sestavila in uzakonila pa je redni letni proračun, ki je stopil v veljavo s 1. aprilom 1926. Ta proračun znaša skupaj 13 milijard in je-najtežji, kar jih je do sedaj imela naša država.. Ali baš z uzakonitvijo proračuna se končuje složno delo koalicijske vlade in se pričenja kriza, ki traja odtlej mesece in mesece, zdaj: javno, zdaj samo za kulisami. Doba od aprila 1926. nosi vse znake prehoda, presnavljanja in: pregrupacije, to je eden najbolj neplodnih oddelkov povojne zgodovine v našem narodu in more računati na milejšo oceno samo, ako ba formacija, ki izide iz nje, nositeljica boljše: dobe. Kriza se je pričela, ko je vlada odgodila narodno skupščino po sprejetju proračuna za dobo do 5. maja. Proti temu je nenadoma izven Beograda nastopil Stjepan Radič, kar je vzbudilo ogorčenje v vladi. To je sprožilo vso ono nejevoljo zoper Radiča, ki se je nabirala že ves čas, odkar je bil vstopil v ministrstvo, čeprav ni poslanec narodne skupščine. Sledila je demisija vlade. Preveč bi bilo, popisovati podrobnosti te krize in poznejših, ki so se vrstile v kratkih presledkih. Pomembnejše kakor krize same in njih vsakovrstna rešitev je — njih ozadje. Obe koalicijski stranki sta namreč v hudih notranjih krčih. V radikalni stranici se je vnel očiten spor med Nikolo Pašičem in Ljubo Jovanovičem, spor, ki je že dolgo prikrito tlel,. dasi samo v ozadju. Pašič se je sicer umaknil iz vlade, ko so se vrgle v javnost hude obtožbe proti njegovemu sinu Radetu radi korupcije, toda dosegel je, da je radikalna stranka izključila iz svojih vrst Ljubo Jovanoviča, s katerim je potegnilo razmeroma zelo malo radikalnih poslancev. Ali vendar stari Nikola Pašič ne obvladuje položaja popolnoma, zakaj v stranki je močna struja, ki se hoče polastiti vodstva, obdržati sredino v sporu med obema vodjema stranke in tako prevzeti dediščino po Pašiču. To skupino vodi notranji minister Maksimovič, sodelujejo pa tudi vnanji minister dr. Ninčič, predsednik ministrstva Nikola Uzu-novič in še nekateri vplivnejši člani vodstva. Natančnejši podatki o strujah v stranki niso znani, ker se borba vrši pretežno za kulisami. Notranja pregrupacija pa še ni zaključena in njen izid je še jako negotov. Tudi v hrvatski seljački stranki se je pokazal notranji razdor. Proti vodstvu Stjepana Radiča se je javil odpor, zlasti ko se je z radikalne stranke naglašalo, da z njim spričo njegove vihrave in dostikrat neresne taktike ni mogoče trajno sodelovanje. Na čelu nezadovoljnih je stal minister Nikič, ki je naposled ustanovil z nekaterimi pristaši poseben disidentski klub. Ali velika večina poslancev je ostala zvesta svojemu šefu, ki pa je temeljito zaigral simpatijo- večine javnosti, zlasti pa radikalov. Tako je slednjič nastala ponovno spremenjena vlada Nikole Uzunoviča, toda brez obeh šefov stranke in z neštetimi notranjimi nasprotji. Za trajno je položaj nevzdržen. Razumljivo je, da to zmedeno stanje in trenje v obeh koaliranih strankah ne dopušča smotrnega dela. Vprav tega bi bilo naši državi tako neznansko potreba. Zakaj po preudarnih strokovnjakih kriči pri nas vse, v vseh panogah ekonomskega in duševnega udejstvovanja. Baš letos se je pokazalo v jarki luči, kako silno nam je treba stvarnega dela in kaka nesreča je za nas, da smo se docela prepustili strankarski in osebni politiki. Še zmerom nimamo dobrega invalidskega zakona, s katerim bi se uredilo in izboljšalo bedno gmotno stanje vojnih pohabljencev. Vedno nujnejša postaja težnja po popolnem izenačenju davkov, zakaj davčna bremena niso le silno težka, marveč tudi neenakomerno razdeljena na posamezne pokrajine. Gospodarska kriza zmeraj huje teži vse stanove; v nekaterih industrijskih panogah so se vršili večji odpusti delavcev, tako posebno pri Trboveljski premogokopni družbi. Čedalje hujše so tožbe iz vrst kmetskega stanu; cene poljedelskim proizvodom so se v zadnjih letih ipak znižale, močno se že čuti mednarodna konkurenca kljub temu, da Rusija še vedno ne nastopa v nekdanji meri na evropskem trgu. Kmetska podjetja se v siro-mašnejših predelih, n. pr. na Slovenskem, zopet bližajo pasivnosti, kjer so bile pred leti izredno ugodne konjunkture; zopet se množijo davčne eksekucije. Zanemarjanje gospodarskih nalog je pokazalo zle posledice o priliki silnih poplav, ki so nastopile meseca julija v Vojvodini, osobito v Bački in Baranji. Nasipi in druge hidrotehnične naprave, ki jih imajo tamkaj zoper povodnji, so se med vojno in v povojnih letih zanemarile, in ko so tekom julija vode čez mero narasle, marsikje nasipi niso mogli vzdržati prehudega vodnega pritiska in se tudi niso mogli za časa ojačiti. Posebnost letošnjega poletja je slabo vreme, preobilica dežja in hlad; izredno hude so bile letos nevihte, na mnogih krajih se je utrgal oblak in nenavadno dosti je bilo materijalnih, pa tudi človeških žrtev. Sicer pa so vremenske katastrofe letos nezaželjena dobrota večine evropskih držav. m Vnanja politika naše kraljevine je bila v minulem letu slična dosedanji. Osnova naši mednarodni diplomatski akciji je zveza male antante, ki se je tudi letos uspešno udejstvovala. Vršila sta se dva sestanka diplomatskih predstavnikov Jugoslavije, Češkoslovaške in Rumunije. Najprej so se sestali v februarju 1926. v Temišvaru na rumunskih tleh; ta sestanek se je označil za izreden. Na njem se je obravnavalo, kakšno taktiko naj ima mala antanta v Ženevi na važnem sestanku Zveze narodov v marcu, kjer naj bi se bilo rešilo vprašanje vstopa Nemčije k zvezi in vprašanje razširitve Zvezinega Sveta in kjer se je tudi razmotrivalo stališče male antante napram zadevi madžarskega ponarejanja francoskih bankovcev. Koncem junija 1926. se je vršila na Bledu redna konferenca male antante, ki je posebno važna, ker so se na njej obnovile obrambne pogodbe med zaveznicami za nadaljnja tri leta, tako da pomeni ta konferenca toliko kot podaljšanje zveze male antante. Hkrati se je obravnavalo vse, kar se tiče odnošajev male antante do njenih sosedov, osobito Madžarske. Pretresalo se je tudi vprašanje, kdo naj za dr. Benešem postane zastopnik male antante v Svetu Zveze narodov. Doslej je bilo domenjeno, da dobi to mesto naš vnanji minister dr. Ninčič; na Bledu pa je nastopila Rumunija z zahtevo, da prevzame to mesto njen vnanji minister Mitideneu. Uradno se ni objavilo, kako se je rešilo to vprašanje; iz diplomatske okolice pa se je poročalo, da je naše zastopstvo popustilo in da je obveljalo rumunsko stališče. Vnanja politika našega ministra dr. Momčila Ninčica se često graja, češ, da je premalo ini-cijativna in zlasti premalo odločna. Seveda je treba priznati, da vodstvo vnanje politike naše kraljevine ni baš enostaven posel. Pozornost naših diplomatov mora biti obrnjena poglavitno v tri smeri: na Balkan, kamor spada največji del naše države, v srednjeevropsko Podonavje in na jadransko stran, kjer mejimo na velesilo. Z balkanskega predela v zadnjem letu ne moremo zaznamovati ugodnih vesti. V Albaniji, ki je najmanjši naš sosed, gospoduje kot predsednik republike še vedno Ahmed beg Zogu, ki je bil zmagal proti Fanu Noliju kot predstavitelj jugoslovenske orijentacije in pač tudi dejanski z našo pripomočjo. Toda tekom zadnjega leta se je pri Ahmedu izvršila sprememba; pričel se je naslanjati na Italijo. Trdi se, da je najprej iskal finančne pomoči pri nas, a ko je ni dobil, se je obrnil v Rim. Izposloval si je posojilo v Italiji, toda s pogoji, ki dajejo italijanskim finančnikom in podjetnikom popolno gospodarsko prevlado v Albaniji. Sedaj gradijo Italijani ceste v deželi od obale v notranjost, snujejo prvo albansko železnico od Drača do Tirane na Elbasan, ki naj se pozneje podaljša proti Solunu ter ustvari italijanskemu trgovskemu prodiranju najkrajšo pot v notranje in vzhodne dele balkanskega polotoka. Sicer se pa s pomočjo italijanskega posojila Ahmed Zogu dobro drži; v deželi vlada mir in red, Albanija se prav počasi vendarle uvaja v evropsko civilizacijo. Med Grčijo in Jugoslavijo odnošaji še vedno niso zadovoljivo urejeni. Odkar je Jugoslavija odpovedala zavezniško pogodbo, s ponudbo, da se sklene nova, so se že ponovno pričela pogajanja v ta namen, ali vselej so se končala, oziroma prekinila brez uspeha. Sporne zadev-3 so v prvi vrsti vprašanje jugoslovenskega pasu v pristanišču v Solunu ter njegove ureditve in uprave, dalje vprašanje železnice od Djevdje-lije do Soluna in naposled vprašanje zaščite jugoslovenske narodne manjšine, ki živi pod grško oblastjo v južni Macedoniji okrog Soluna, Serina, Vodena in Kostura. Kljub dolgotrajnim, a večkrat prekinjenim pogajanjem do sedaj v navedenih zadevah ni bilo mogoče do- seči sporazuma in to je tudi ovira, da se še niso pričela pogajanja za sklenitev balkanskega garancijskega in razsodiščnega pakta, na katerega je baš Grčija pričela siliti. Grčija ima sama velike težave doma, odkar se je general Pangalos polastil oblasti in uvedel vojaško diktaturo, je dežela sicer na zunaj še dokaj mirna, ali opozicija vseh političnih strank ni popustila prav nič. Prejšnji predsednik republike, admiral Konduriotis, je odstopil, nato je general Pangalos postavil svojo kandidaturo ter bil izvoljen za predsednika republike. Toda večina političnih strank se volitev ni marala udeležiti, češ, da niso svobodne, ter ne priznava Pangalosove izvolitve. Pangalos pa je ostal hkrati tudi ministrski predsednik; šele sredi julija se je sestavilo novo ministrstvo Pangalosovih pristašev z Evtaxiasom kot predsednikom. Pangalos pravi, da hoče odstraniti vpliv slabih politikov na državne posle; uvedel je precejšnjo varčevanje, zato pa izdaja ogromne svote za oboroževanje na kopnem in za povečanje vojne mornarice. V vnanji politiki se je naslonil v precejšnji meri na Italijo, kar se ne strinja z grško tradicijo. V obmejnem konfliktu z Bolgari pri Petriču pa ni imel srečne roke; prenagljeno je zapovedal vojaški pohod nekaj kilometrov čez mejo, za kar pa je Svet Zveze narodov na temelju poročila posebne preiskovalne komisije naložil Grčiji plačilo denarne odškodnine bolgarskim žrtvam. Opozicijonalni elementi so večkrat poskušali s silo odstraniti Pangalosa, ali ni se jim hotelo posrečiti. Naposled pa je uspelo generalu Kon-dilisu s pomočjo prijateljev med častniškim zborom izvesti vojaški prevrat proti diktatorju; brez prelivanja krvi se je Kondilis polastil oblasti (avgust). Generala Pangalosa so internirali na otoku, admiral Konduriotis pa je znova prevzel predsedstvo republike. Nato se je sestavila nova vlada s Kondilisom na čelu ter razpisala volitve v narodno skupščino za mesec oktober; z njimi naj se politične razmere vrnejo zopet v normalno stanje demokratizma in republikanizma. Pangalosova vlada je tik pred svojim padcem sklenila z Jugoslavijo sporazum v solunskem vprašanju in obnovila z njo prijateljsko pogodbo. Kondilisova vlada je odločila, da se ta pogodba predloži novoizvoljeni narodni skupščini v ratifikacijo. V Bolgariji je vlado Cankova zamenilo novo ministrstvo z Ljapčevim na čelu. Toda s tem so se spremenile samo osebe, politične sku- pine, na katere se vlada opira, so ostale iste. Tekom zadnjega leta se je Bolgarija v svoji notranjosti ipak zelo pomirila; komunisti in zemljedelci iz stranke pokojnega Stambolij-skega ne poskušajo več oboroženega odpora; krvave ali bolje okrutne metode vladnih pomočnikov so jih dodobra naučile spoštovati oblast. Glavni vodje zemljedelcev, kar jih je ostalo živih, pa so še vedno v emigraciji v inozemstvu. Pod vlado Ljapčeva se tudi svobodno gibljejo organizacije makedonstvujuščih in njim sličnih teroristov, ki neprestano vpadajo v sosedne države in povzročajo krvave konflikte na rumunski meji ,v Dobrudži, na grški meji v Tralciji in na mejah Južne Srbije ter tako izpodkopavajo mir na Balkanu. V juniju je Zveza narodov dovolila Bolgariji finančno posojilo, s katerim naj se materijalno preskrbijo begunci v Bolgariji; želeti bi bilo za pomirjenje Balkana, da se to posojilo zares porabi za preskrbo beguncev, oziroma izselni-kov, a ne morda za poživitev njihove teroristične akcije. Zato zahteva naša država primerno nadzorstvo o uporabi posojila. Ta zadeva kakor sploh modalitete posojila se bodo uredile šele jeseni. Spopad večje čete bolgarskih komit z našimi stražami pri Krivi Palanki je imel za posledico večji diplomatski konflikt z Bolgarijo. Jugoslovenska vlada se je sporazumela z ru-munsko in grško vlado in v avgustu so vse tri vložile skupno demaršo v Sofiji zaradi neprestanih četaških napadov, ki jih organizirajo revolucijonarne organizacije v Bolgariji. Zastopniki velesil Francije, Anglije in Italije so intervenirali pri bolgarski vladi, naj odgovori neposredno svojim sosedam in naj se ne skuša izogniti z apelom na Zvezo narodov. Koncem avgusta je bolgarska vlada izročila svoj odgovor, ki je sicer po obliki in tonu zelo spravljiv, a vendar stvarno ne zadovoljuje popolnoma. V Rumuniji se je spomladi izvršila sprememba v vladi. Štiriletna funkcijska doba je parlamentu, ki je imel liberalno večino, potekla; Bratianova vlada je odstopila in kralj je poveril sestavo nove vlade generalu Ave-rescu. Pri volitvah koncem maja je dobil Ave-rescu absolutno večino glasov, ostala dotedanja opozicija, sestoječa iz koalicije nacijonalne in kmetske stranke, je ostala v manjšini in tudi liberalna stranka, ki je imela poprej ogromno večino v zbornici, je dobila zgolj neznatno število mandatov. Rumunske volitve so ostale še vedno edine svoje vrste; vladi dado vselej trdno večino. Sicer je bila senzacija v Rumuniji resignacija prestolonaslednika Karla, ki se je iz rodbinskih vzrokov odpovedal pravicam do prestola v prid svojemu sinu. Ali neprestano se ponavljajo glasovi, da se sprijazni z rodbino in da se tudi resignacija prekliče. Spomladi je Rumunija obnovila za nadaljnjih pet let defenzivno (obrambno) pogodbo s Poljsko; v njej si obe državi medsebojno jamčita nedotakljivost ozemlja proti napadu od katerekoli strani. Na srednjeevropski strani je naša zaveznica Češkoslovaška. Pri zadnjih volitvah so stranke po večini obdržale svoje postojanke, le češki socialni demokratje so precej izgubili na korist komunistov, ki so presenetljivo narasli. Močno je napredovala tudi slovaška ljudska stranka, pod vodstvom patra Hlinke stoječa separatistična stranka. Nekaj mandatov je dobila nova češka obrtna stranka. Izid volitev je toliko spremenil razmerje med strankami, da petka, to je koalicija petih češkoslovaških strank (češki socialisti, republikanci ali agrar-ci, narodni demokrati, ljudska stranka ali klerikalci in socialni demokrati) niso imeli več potrebne večine, marveč šele s pomočjo obrtne stranke (šestka). Toda nova narodna koalicija se je kmalu razdrla, in sicer ob priliki sklepanja o carini na uvoz moke in nekaterih drugih agrarnih proizvodov. Češki parlament se je razdelil na dva tabora po socialnih in ekonomskih interesih ne glede na narodnost. Za sedaj je še na krmilu provizorna formacija, to je uradniška vlada z dr. Černim na čelu, a že se govori, da pride do koalicije med češkimi in nemškimi meščanskimi strankami. Madžarska je v mnogih ozirih podobna Bolgariji. Ne mara se vživeti v nove razmere, ne mara se sprijazniti z dejstvom, da so se pokrajine, poseljene z nemadžarskim prebivalstvom, odločile iz oblasti budimpeštanske vlade. V Madžarski je več tajnih društev, ki delujejo vsa za zopetno pridobitev teh pokrajin; člani tajnih iredentističnih društev pripadajo vsem slojem in političnim strankam in vsem, tudi najvišjim državnim inštancam; dejanski vplivajo odločilno tudi na vlado samo. To so ljudje, ki so se lotili ponarejanja francoskih bankovcev iz političnih razlogov; njihova obsodba v budimpeštanskem falzifikatorskem procesu je bila seveda mogoča le radi intenzivnega sodelovanja francoske preiskovalne policije in diplomatske intervencije; proces pa je močno kompromitiral najvišje vladne predstavnike same. Zveza narodov pod vpli- vom te afere ni dovolila ukinjenja finančne kontrole nad Madžarsko, kakor jo je ukinila nad Avstrijo. Madžarska pa prej ko slej odbija vsako zbližanje s svojimi sosedi in ostaja domala z vsemi v napetih odnošajih. Avstrija v nasprotju z Madžarsko lojalno izvršuje mirovne pogoje, zato ji je Zveza narodov priznala ukinjenje finančne kontrole. Tudi s Češkoslovaško kakor z Jugoslavijo je stopila v prijateljske odnošaje. Seveda pa se mi ne moremo zadovoljiti s stanjem koroških Slovencev, ki jih tlači nemška pest, jim ne da narodnih šol in ne dovoljuje narodnega življenja. Tu pušča dunajska vlada loKalnim koroškim oblastem, da hite z raznarodovanjem našega življa. Te težnje so se posebno jasno pokazale o priliki petletnice plebiscita dne 10. oktobra 1925. Nič bolje se ne godi Hrvatom v Gradiščanski (Burgenlandu). Gibanje za priključitev Avstrije Nemčiji se nadaljuje v obeh državah v pogostnih političnih posetih, skupnih manifestacijah itd. Uspeh se pričakuje v tem pogledu očividno od sodelovanja Nemčije v Zvezi narodov. Tretji kamen spod-tike je delovanje raznih tajnih društev, ki imajo v programu oboroženo akcijo; radi njih in radi tajitve orožja je veleposlaniška konferenca v Parizu koncem julija odločila, da ostane nad Avstrijo še nadalje vojaška kontrola. V Italiji gospoduje fašizem nemoteno in ne-omahljivo. Naši rojaki v Primorju morajo prenašati najraznovrstnejše šikane, v katerih se izživlja fašistični šovinistični pritisk nad narodnimi manjšinami. Osnovna šola je čisto poitalijančena, prosvetnim društvom je že sedaj silno oteženo delovanje, zdaj prihaja pritisk na knjige in novine. Opozicija italijanskih političnih strank proti fašizmu je popolnoma brez moči. Fašizem sam se čuti tako močnega, da prehaja sedaj v imperijalistično ofenzivo. Mussolini je posetil spomladi kolonijo Libijo z velikim pompom, z vojno eskadro in ob tej priliki je imel velike govore o imperialistični misiji nove Italije, o potrebi razširjenja kolonijalne posesti na obrežjih Sredozemskega morja; fašistično časopisje je Mussolinijeve govore še dekoriralo z neštetimi članki, ki so izžarevali kolonijalno-imperijalistične načrte najbolj smelega obsega. Vse to je povzročilo, četudi so k velikim besedam manjkala dejanja, precej neprijetne reakcije ali celo vznemirjenja v Franciji, še bolj pa v Turčiji; glede Abesinije pa se je Italija v posebni pogodbi sporazumela z Anglijo, ki že dalje časa podpira italijansko politiko; s to pogodbo sta si obe velesili nekako razdelili deželo v dve gospodarski interesni sferi, ali Abesinija je pri Zvezi narodov vložila protest zoper pogodbo. Italijanski imperijalizem se hoče uveljaviti posebno v gospodarskem pogledu, kar je itak gonilni moment vsakega imperijalizma. Za najbližji smoter si je izbral Balkanski polotok, kjer hoče izvršiti gospodarsko penetracijo. Albanijo je prevladal popolnoma, pritegnil je tudi Grčijo, ki sedaj v Italiji naroča svoje vojaške nabave1. Z Rumunijo se sklepa prijateljska pogodba. Z našo državo je sklenila Italija posebne konvencije, ki urejujejo podrobnosti kontakta med obema državama, oziroma med državljani obeh držav, in sicer z velikimi prednostmi v korist Italijanom. Radi tega se je pojavil zoper konvencije v javnosti v Jugoslaviji velik odpor in narodna skupščina v Beogradu je mogla sprejeti le oni del dogovorov, ki so znane pod imenom beogradske konvencije, glavni del, nettunske konvencije, pa je Uzunovičeva vlada v juniju odložila z dnevnega reda. V ospredju političnega zanimanja je bilo v minulem letu zbližanje med Nemčijo in zmagovalci, v prvi vrsti Francijo. Plod teh zbliže-valnih teženj, ki imajo tako v nemških kot v francoskih desničarskih elementih hude nasprotnike, je ruski garancijski pakt, ki so ga podpisale zapadne države z Nemčijo v Lo-carnu in ki garantira sedanje stanje ob Renu. Po tem zgledu naj bi se za razna teritorijalna območja v Evropi sklenile slične teritorijalne varnostne in razsodiščne pogodbe. Hkrati so se zapadne države in Nemčija dogovorile, da postane Nemška država član Zveze narodov ter da dobi kot velesila stalno mesto v Zveznem Svetu. Toda na zasedanju Zveze narodov v Ženevi v marcu leta 1926. se je sprejem Nemčije odložil do jeseni, ker se ni mogel doseči sporazum o stalnih mestih v Svetu. Poljska, Španija, Brazilija so namreč postavile zahtevo, da se jim priznajo stalna mesta v Svetu; isto zahteva že dalje časa Kitajska, dasi z manjšo odločnostjo. Odložili so sklepanje o razširjenju Zveznega sveta na jesensko zasedanje. V Nemčiji se je pojavila radi tega ^neuspeha locarnskega duia> precejšnja reakcija; njen znak je sklep pogodbe med Nemčijo in sovjetsko Rusijo v Berlinu, s katero se prva zavezuje, da ne bo sodelovala na nobeni, zoper sovjetsko državo naperjeni akciji, tudi če bi prihajali od strani Zveze narodov. V Nemčiji se še vedno borita dve struji; ena je iskreno republikanska in demokratična ter hoče živeti za stalno v spravi in prijateljstvu z vsemi sosedi, druga je skrajno nacionalistična, ne mara sporazuma in stremi po tem, da se obnovi teritorijalno stanje izpred mirovnih pogodb, v vladavini pa monarhija. Primer, kjer sta se pokazali obe struji, je bila zadeva glede odpravnine odstavljenim kraljem in knezom. Francija ima za seboj hudo leto. Finančna kriza še vedno ni rešena, frank je globoko padel, poslanci in stranke pa se dolgo niso mogli sporazumeti o sredstvih in načinu, kako najti finančne pripomočke, da se doseže zopet finančno ravnovesje. Vlade so morale demisijo-nirati druga za drugo, naposled je Poincare sestavil vlado široke narodne koncentracije, ki obsega najodličnejše osebnosti desnice, cen-truma in levice; njegova prva in poglavitna naloga je rešiti finančno krizo. — Vrh tega je imela Francija velike preglavice z uporom v Siriji, ki pa ga je v glavnem že udušila, še hujše z Abd-el-Krimom, ki se je po zmagi nad Španci obrnil tudi zoper francoski Maroko. Ali v juniju so ga Francozi prisilili h kapitulaciji. V Angliji, kjer vlada unijonistična stranka neomejeno, je najvažnejša notranja zadeva generalni štrajk, ki je bil izbruhnil v majniku, a se je kmalu spremenil v štrajk rudarjev. Stavka traja trdovratno teden za tednom, nobena stran noče popustiti. Ker prihajajo iz sovjetske Rusije podpore za stavkujoče, je stavka povzročila povečanje napetosti med Veliko Britanijo in sovjetsko vlado. — Spor s Turčijo radi Mosula se je rešil s popolnim uspehom za Anglijo. V sovjetski Rusiji gospoduje komunistična stranka neomejeno kakor doslej. V njej prevladuje desničarska struja s Stalinom na čelu, pripuščajoča nekoliko več svobode zasebnemu kapitalu in podjetništvu. Proti njej se je pojavil na XIV. kongresu stranke odpor nespravljive ali ekstremne smeri, ki jo predstavlja Zinovjev, šef tretje internacijonale. Toda Stalinova smer ima ogromno večino, potisnila je Zinovjeva in njegove maloštevilne pristaše z vseh vplivnih mest v stranki in ostala gospodar položaja. V vnanji politiki sovjetska vlada nima pokazati posebnih uspehov, če izvzamemo pogodbo z Nemčijo; s Francijo se pogajanja radi odplačila carskih dolgov in novega posojila nikakor ne morejo uspešno zaključiti. V Poljski se morajo boriti s finančno krizo, ki jo je še povečala carinska vojna z Nemčijo. Ko je po demisiji kabineta grofa Skrzynskega Witos sestavil vlado, sestoječo iz koalicije centruma in desnice, je maršal Pilsudski izvedel vojaški prevrat, prisilil Witosovo ministrstvo in predsednika republike k odstopu ter dal nato setaviti novo vlado z Bartlom na čelu, sam pa je prevzel mesto vojnega ministra. Zbornici sta nato izvolili prof. Moščic-kega za predsednika republike ter v juliju izvedli reformo ustave, istiniti gospodar položaja v Poljski pa je Pilsudski, dasi je odbil izvolitev za prezidenta in se zadovoljuje le z mestom vojnega ministra. Zaradi pičlo odmerjenega prostora naj omenimo samo še, da je Danska izvedla popolno razorožitev na kopnem in na morju. Na Portugalskem se nadaljujejo tu pa tam spopadi med posameznimi generali, ki tekmujejo za mesto diktatorja. V Španiji traja še vedno diktatura generala Prima de Rivera, a prebivalstvo ni zadovoljno z njo. Od ameriških držav je vzbudila v letu 1926. največjo pozornost Mehika, kjer je nastal v poletju hud konflikt med vlado predsednika Callesa in katoliškimi verskimi organizacijami ter dostojanstveniki. Vlada je izdala vrsto odredb, s katerimi naj bi se katoliškim verskim institucijam vzel vpliv na svetne zadeve, na kar se je razvil srdit verski boj, ki je zahteval že mnoge krvave žrtve. V azijskih državah je omeniti, da so v Perziji odstavili šaha, ki se je itak vedno držal v Parizu; prestola se je polastil energični Riza beg, ki si je nadel ime Pahlavi I. Na Kitajskem trajajo notranje vojne dalje; zdaj sta se maršala Čangtsolin in Vupejfu, ki sta si bila nekdaj nasprotnika, združila zoper nacijonalno armado generala Fengjuhsianga, zaveznika sovjetske Rusije, jo premagala in zavzela Peking. Ali notranjih zmed na Kitajskem s tem še davno ni konec; v Kantonu se še drži komunistična vlada, v raznih provincah pa še drugi generali. M. PREZELJ: SLIČICE IZ MACEDONIJE. Macedonija! Daleč je ta bajna dežela, to ve vsakdo, vroče je tam in pa od sile nevarno. Kačaki, komiti žde za vsakim grmom, ali ker grmovja tod prav za prav ni, za vsako skalo, in čakajo, da te oplenijo do zadnje pare. Pa recimo, da se teh mrkogledih, od solnca opečenih sinov Macedonije ubraniš, ne utečeš pa moskitom, komarjem, ki prenašajo zloglasno malarijo in jih je neki kar vse črno. Ako nočeš poginiti od gladu ali se posušiti od žeje, si dobro naloži nahrbtnik s konservami in pa — no, brez tega bi Kranjec menda tudi na Kranjskem hiral — s celo baterijo zelenk cvička ali kake druge izvrstne kapljice. Kaj je še, kar naj te z grozo prešine ob misli, da ti je treba iti v Macedonijo? Neznanske dalje bo prepotovati «per pedes apostolorum», to je peš kot apostoli; železnice so zaznamovane na zemljevidu, v resnici jih pa ni, ali pa so prav macedonske. Vlakovodja, se razume komit ali Kačak v civilni opravi, odpelje, kadar se mu zljubi, sredi proge pa ustavi, ker mu je tako naročeno od zgoraj. O cestah v Macedoniji ni govora, ob kratkem, tu doli ni ničesar, kar bi se moglo primerjati s pravilnimi razmerami ,v ostalem svetu. Če si se prostovoljno odločil, da si pojdeš ogledovat Macedonijo, se za časa premisli ter ostani doma; ako pa je tako usojeno, da moraš iti, tedaj ti svetujem, napravi oporoko! Pogosto zahajam v planine in z veseljem se plazim po podzemeljskih jamah, skratka, štejem se med one, ki radi potujejo. Letos sem jo mahnil v Macedonijo. Resnici na ljubo priznavam, da me v to smer niso vodili notranji nagibi, prišla je neizprosna naredba in moral sem se ji ukloniti. Udobnost civilista, čeprav državnega uradnika, sem za štiri tedne zamenjal z vojaško strogorednostjo, za plačilo pa videl deželo, kamor bi bil že zdavnaj želel priti, pa sem se iz umljivih razlogov rajši omejeval na krajše izlete. Pa bodi tako ali tako, dejstvo je, da sem vzel s seboj vseh ljubljanskih dobrot natlačen nahrbtnik in pa vso svojo gotovino. Bogu bodi potoženo, nazaj sem prinesel prazen nahrbtnik, prazen želodec in pa popolnoma razcefran petdinarski bankovec za spomin na novčanice v prepotovanih krajih. Pripomnil bi še, kar je važno, da se pribije: vozil sem se vso pot vbogajme. To je namreč vojaška vozna tarifa. Ljubljana—Beograd. Šlo je kot namazano, brez zamud in sličnih nesoglasij med potujočimi in železniško upra-ivo. Prepričan sem bil, da veljajo označbe za prihod in odhod vlakov samo za območje ljubljanske železniške direkcije, za druga področja pa samo približno po izprevidnosti bratov onkraj Sotle. «Čez petdeset let boste Slovenci navdušeni Hrvatje,» mi je zatrjeval dobrodušen hrvaški možakar. «Že mogoče. Ko sem pred tremi leti potoval po hrvatskem ozemlju, so vozili vlaki še silno neredno, danes gre tudi pri vas vse po predpisih, kakor je pri Slovencih že davno šlo.» Zvečer ob petih sem se odpravil iz Ljubljane, zjutraj ob osmih sem že stopal po beogradski kaldrmi (tlaku). Vse dopoldne sem si razgledoval našo prestolnico, kakor se spodobi dobremu državljanu. Taval sem iz ene ulice v drugo, povsod vidiš kako zanimivost, ki je vredna pozornosti. Mesto raste, povsod se zida, prezidava, olepšava, imel sem vtis, kot da se kretam na prostoru, kjer naj bi se v nekaj dneh otvorila stavbarska razstava. Še nerodna kaldrma naj izgine, pa je Beograd popolnoma moderno mesto! Kaj se mi je najbolj prikupilo, je težko reči: kakor drugod, tako se i tu ni postavila nobena zgradba, tudi poslopje narodne skupščine ne, s tem namenom, da ne bi ugajala. Namera je bila dobra povsod, četudi tu pa tam ni dosegla — same sebe. Beograd—Niš—Skoplje. Iz Beograda sem odrinil natančno ob času, ki je označen v voznem redu. Vlak je bil natlačen, tudi v II. razredu smo se gnetli ko žveplenke v škatlici pri poštenem trgovcu. Postaja se je vrstila za postajo, prodirali smo vedno dalje proti jugu, v temni, nekoliko deževni noči. Kmalu me je uspavalo enakomerno udarjanje voza po tračnicah, sanjalo se mi ni nič, potemtakem sem spal najbrže kakor klada. Zavedel sem se zopet šele v Nišu, po kakih šestih urah trdnega spanja. Ker vlak tu precej časa stoji, sem šel ,v mesto, da si ogledam Balkan. Niš je vendar že sredi Balkana, in po pravici sem pričakoval, da najdem tu vse balkansko. Gledal sem in iskal, a tega, kar sem želel, nisem utegnil zaslediti, namreč Balkana v balkanskem Nišu. Od Niša dalje je vozil vlak z isto brzino in točnostjo ko dotlej, na nobeni postaji nobene nesreče, na katero sem bil vsak trenutek pripravljen. Peljali smo se preko nešteto mostov, a kaj pomaga, ko so pa tako čvrsto zgrajeni, da vlak kar sfrči preko njih. Torej tudi z železniškim skakanjem v vodo ni tu nič. Mimo katerih postaj smo brzeli, ne bom našteval, veliko jih je, ena je ličnejša od druge, vse so opremljene z zanesljivimi varnostnimi pripravami. Marsikje sem opazil, da izvajajo železniški uslužbenci predpise prestrogo, kot n. pr. sprevodnik, ki mi je odločno zabranil, nagibati se skozi okno, češ, da tako velevajo službena pravila. V vozovih vzoren red, vse snažno in pa zajamčeno brez stenic in sličnih zastopnikoy južnega živalstva. Kolikor sem mogel dognati, je dodeljen vsakemu vozu I. in II. razreda poseben spremljevalec, ki pazi na red in pomaga potnikom pri vstopu in izstopu. Blizu Leskovca me je hotela prevzeti dremavica, pa jo je preprečil srbski trgovec, jako ljubezniv in zgovoren možakar. Hvaležen sem mu še zdaj za to uslugo, hvaležen pa tudi za izredni užitek, ki sem ga imel od njegovega predavanja o politiki. Dosihdob sem si še nekaj domišljal na svojo politično zrelost, ko mi je pa ta gospod začel iz rokavov stresati svoje nazore o razvoju velike politike, sem spoznal, da tičim še v političnih povojih. Privlekel je zdaj iz enega žepa «Vreme», zdaj iz drugega «Samoupravo», potem pa še izpod suknjiča «Politiko>, pa mi črno na belem dokazoval, da se mora vse tako razvijati, kakor on prerokuje. Bila sva v najživahnejšem razgovoru, ko sva se morala v Kumanovem ločiti. V Skoplju. Ni se vlak še ustavil, ko plane v voz zastaven dečko, črn ko ,vrag in oblečen ko cigan. Na hude Macedonce sem bil pripravljen, da nas bodo pa že kar v Skoplju začeli napadati, to se mi je zdelo nekoliko preveč. In prav name se je spravil, kakor da bi ga bil o prihodu brzojavno obvestil! Brez poziva pograbi nahrbtnik in mi ga v divjem begu odnese iz vagona. Glej, tamle se drevi njegov tovariš s košaro, ki si jo je prilastil na nedopusten način, tam tretji s kovčegom, četrti z ugrabljenim otročičkom! In to se godi pred očmi orožnikov, ki stražijo na postajnem hodniku, in brez najmanjšega*ugovora sopotnikov! Vse se je izvršilo s tako naglico, da si še danes prav nič ne očitam, ker nisem na čepicah teh hajdukov opazil napisa: Nosač. Na ploščadi sem se uveril, da so ti dozdevni razbojniki docela pošteni ljudje. Pet jih je v družbi, in vsak mora hiteti, da čim ,več zasluži. Prtljago znosijo na kup pred izhod in tu jo zopet dele za neznatno napitnino. Jaz sem dal svojemu deset dinarjev, ne toliko za storjeno delo, kolikor v znak pohvale, da ni komit. Skoplje! V glavnem mestu Macedonije smo, v mestu, ki ga glede na njegovo zgodovino in zemljepisno lego ter vsekakor sijajno bodočnost po pravici imenujemo jedro Balkana. Prekrasno mesto, odlično po pestrosti ljudske noše in narodnih običajev, bogato di,vnih pri-rodnih prizorišč, polno zgodovinsko važnih stavb in krajev. Pridi v Skoplje kot učitelj, kot vojak ali zgodovinar, naravoslovec ali karkoli, ob vsakem koraku zadeneš na zanimivosti, ki ti obilo poplačajo vse neprilike potovanja in pa strah pred temi, po krivici toliko razvpitimi krajinami. Nočem prepisati iz potnega zapisnika vsega, kar sem si zaznamoval o posetu v Skoplju, navedem naj le to, o čemer pričakujem, da je splošno mikavno. Pred vsem prenočišče! Za nočevanje je prav dobro preskrbljeno, za popolno varnost pred stenicami ti pa seveda ne jamči nikjer noben hotelir. Pri «Srbskem kraljus sem dobil v drugem nadstropju še dokaj čedno sobico z električno razsvetljavo. Skopeljski hoteli in restavracije se po opremi, upravi in po cenah smejo kosati s sličnimi dobrodelnimi zavodi pri nas. Sicer je morda nekoliko neokusno, opozoriti pa vendar moram, da so ,v večini teh poslopij tudi stranišča tako zidana, da ustrezajo zdravstvenim zahtevam in evropskemu okusu. Do tod je že prodrla ta pre-koristna naprava, povsod drugod so pa še v navadi ponesnaženi «zahodi» turškega izuma, ali jih pa sploh ni. Koliko hvaležnega torišča še čaka nosilcev omike! Zvečer je ,v sleherni boljši restavraciji koncert, ki običajno nobene točke pravilno ne začne, še manj pravilno nadaljuje, konča pa sploh ne, ker začne rajši kar z naslednjo. Izreči sodbo o kakovosti skopeljske ali sploh macedonske kuhinje, se ne čutim upravičenega. Moj tovariš je z užitkom pojedel zapored pet porcij jagnjetine in nazadnje zabavljal čez papriko, jaz pa sem bil že polovice porcije do grla sit. Pije se po tej hrani izborno, posebno se prileže nekaj vrčkov hladnega piva, kar je dokazal nasproti meni sedeči — kranjski Janez od nog do glave. Po okrepčilu sem posvetil nekaj ur raziskovanju mestnih zanimivosti. Med te štejem v prvi vrsti dolg, usločen Dušanov most, po katerem prideš preko širokega Vardarja do strme pečine, kjer se ponosno in kljubovalno dviguje v .vojašnico preurejena stara trdnjava, Dušanov grad. S tega gradu se ti odpira popolna panorama na mesto ter njega bližnjo in daljno okolico. Če nisi še videl iztočnega mesta, tu ga imaš pred seboj v vsej pisani slikovitosti! Alah mu je gospodar, Mohamed pa zaščitnik. Kamorkoli se ozreš, povsod štrle visoko iznad čepečih turških kolib vitki mina-leti, raz katere se vsak večer razlega hvala in slava otomanskemu bogu. Največja, pa tudi menda najstarejša je džamija sultana Murata, sredi Skoplja na nekoliko vzvišenem prostoru. Nedaleč od nje je Isabegova džamija, privlačna po tem, ker imaš pred njo najugodnejšo priliko, da se pobliže seznaniš z Alahovimi verniki in njihovimi običaji. Semkaj se namreč hodijo Turki senčit pod platane in se razgovarjat o vsem, kar jim sladi ali greni zemsko življenje. Džamija Mustafe paše je iz nepoznanih vzrokov ustavila cobrab, prenehala je biti hiša božje besede, postala je vojno skladišče. Pa kdo bi se ustavljal ob vseh džamijah, ki jih je v Skoplju okoli trideset! Kot zapadnjak sem se seveda posebno zanimal za katoliško cerkvico, ki stoji par sto korakov od glavne postaje. Majhna je in borna. Sezidala jo je Avstrija, in ko je iz njenih lin plaho zaklenkal prvi večerni zvon, je baje nastalo med Turki silno razburjenje. Zvonček je moral utihniti, pa mislim, da se sploh ne bi bil več oglasil, ako bi bila Mohameda še vedno spremljala ista bojna sreča kot za turških napadov na Slovenskem. Pravoslavni imajo ,v Skoplju štiri cerkve, od teh je največja saborna cerkev sv. Bogorodice. Nedaleč od nje se dviga jako stara cerkev sv. Dimitrija. Tu je bila vzidana nagrobna plošča matere carja Dušana, med svetovnim pokoljem pa so jo Bolgari odnesli v Sofijo. Cerkve sv. Spasa si žal nisem mogel ogledati. Zanimiva je po svojih starinskih, izredno krasno izdelanih rezbarijah. Cerkev sv. Mine je opuščena. Da Skoplje lahko goji najsvetlejše nade za bodočnost, izpričuje veliko število njegovih prosvetnih zavodov. Prijetno sem bil presenečen ob krasnem vseučiliškem poslopju, kjer začasno deluje samo modroslovski oddelek z raznimi seminarji. Ugodno se dojmi tujca učiteljišče, prav tako tudi gimnazija, trgo,vska šola, francosko-srbska šola, celo osnovne šole so po večini tako zgrajene, da ustrezajo higi- jenskim navodilom in prav dobro služijo svojemu smotru. Če ti pod noč postane dolgčas, se lahko odločiš za gledališče; ako pa ti je bolj pri srcu sedma umetnost, si izbereš kino: Apolo, Vardar ali Balkan. Z lova za skopeljskimi znamenitostmi sem se vrnil pozno ponoči. Ker sem se bal, da zamudim jutranji ylak, sem se priporočil Alahu in vratarju: prvi naj bi me varoval vsega hudega, drugi pa me vrgel ob štirih zjutraj iz blazin. Spal nisem mnogo, ali bolje rečeno, nič, ker si nisem upal. Zanesel se nisem prav na Alaha, še manj pa na portirja in vsak trenutek sem pričakoval koncentričnega napada iz vseh raz in razpok. Strah je bil neosnovan, Izgubil nisem niti kapljice krvi in zjutraj ob določeni uri me je zbudil čuječega .vratarjev hreščeči glas. Vlaka, ki bi nas moral odvesti iz Skoplja že ob petih, smo čakali dve uri. Utaboril sem se v postajni restavraciji, popil nekaj skodelic čaja, pojedel dva hlebca kruha, pa še mi je preostajalo dovolj časa, da se javim znancem in prijateljem. Zatopil sem se v pismeni pogovor z dragimi rojaki in nisem zaznal rastočega vrvenja in pehanja na kolodvoru. Kar mi udari na uho pristno slovenski «hudič», ki ga je spremljal jedrnat «pr’ mej’ duš>, — skočim pokonci in glej, tamle v kotu zapazim oba. «Pozdravljeni! Odkod pa ste?» Eden je bil opravnik Singerjeve tvrdke, ki se je bil že pred vojno preselil v Beograd in razpredel po vsej Srbiji uspešno propagando za šivalnice, drugi se pa baš namerava kot stavbni inženjer nastaniti v Mitro,vici in si tam prislužiti lepe novce. Srečno pot smo si voščili, agent se je odpeljal prodajat stroje v Ohrid, inženjer v Mitrovico gradit hiše, mostove in ceste, jaz pa doli na jug — po raznih opravkih. Skoplje—U do vo. Zapiskala je lokomotiva, krepko potegnila, pa nas v divjem teku odpeljala zdaj po desnem, zdaj po levem bregu Vardarja vedno bliže in bliže mojemu smotru — Strumici. Dalje časa smo se ustavili v Velesu, odkoder se cepi stranska proga v Štip, ter v Gradskem, kjer moraš prestopiti, ako si namenjen v Prilep in Bitolj. Mestece Veles te po legi popolnoma spominja Betlehema na božičnih ja-selcah. Od podnožja pa do vrha precej strmega grička se vrsti hiša za hišo, ki se druga od druge razlikujejo samo po velikosti in barvi, po obliki pa so si vse podobne kot belič beliču. Po veličastni in nadvse moderno zgrajeni postajni stavbi sodeč, bi pričakoval, da je Grad-sko, ako že ne največje jugoslovansko mesto, pa vsaj najvažnejše železniško križišče celokupne države. Stacija je bila zgrajena po vojni, enako najdeš malokje. Povsod, kamor ti iz voza seže oko, gola puščava, le za kolodvorom tri, štiri zanemarjene koče, kolodvor sam pa naravnost imenitna stavba. Zanesljive razloge za to, na vsak način čudno protislovje nisem mogel dobiti nikjer. Sprevodnik mi je pravil, da je bilo popravljanje postaj med Skopljem in Djevdjelijo poverjeno nekemu ruskemu inženjerju. Ta je zamenjal načrta za postajo v Velesu in v Gradskem in ko je spoznal usodno napako, je izvršil samomor. Od druge strani sem slišal, da so železnico za Štip prvotno kanili graditi iz Gradskega, ki bi bilo v tem primeru postalo res pomembno razpotje. Da bi bila dala država graditi baš v Gradskem tako lepo postajo, hoteč pokazati potnikom, ki so namenjeni iz umazane Grčije proti severu, kaj zmoremo, se mi zdi malo verjetno. Omenil bi še, da so nedavno začeli blizu postaje izkopavati ostanke starega mesta Stobija. Iz vlaka se ta prostor dobro vidi. Nekoliko postajališč južno od Gradskega je ozka in strma soteska, Džemir kapija, skozi katero se v zavojih probija Vardar in vzporedno ž njim teče železniška proga. Od tu še en skok, pa se nam zablešči naproti naslov Strumica. Prav lično je tudi to poslopje in jako potrpežljivi so i tu železniški uslužbenci. Vse bi mi bilo prav in všeč, zamerilo se mi je samo to, da še zmerom nismo v Strumici. Ta je namreč od tu oddaljena še celih 42 km. Za postajališčem je majhna naselbina Udovo, ki jedva zasluži ime sela. Poslopja so po večini skladišča za blago, shrambe za vozove in avtomobile, hiše domačinov pa bržkone po vojni niso še videle ne tesarja ne zidarja. Nisem babjeveren, strahopeten tudi ne, a vendar me je neprijetno dirnil pogled na pokopališče tik vasi, kjer leže v neštetih vrstah pokopani vojaki, padli v bližnji okolici v bojih z bolgarskimi komiti leta 1919. S tovarišem sva se v kantini dodobra najedla neslanega kruha, napila grenkega čaja in napol pregretega piva. Že sva sklenila, da odrineva kar peš, pa naj nama tudi kje vbrizg-nejo komiti kako kroglo v rebra, ko vstopijo v sobo trije gospodje, katerim zgovorna, 'bolj široka nego visoka gostilničarka kar ni mogla dopovedati, da je Strumica še daleč, daleč za devetimi gorami, za devetimi dolinami. Pa se ojunači moj tovariš in jih potolaži v mešanici, podobnejši ribniškemu narečju nego srbščini: «Res, daleč je do Strumice. Pa kaj je osem ur hoda v primeri s potovanjem skozi večnost?! Zagatno je tu, da človeku skoro pamet zastaja, a ta vročina je tako rekoč severni mraz v primeri s peklensko pripeko, kamor nas pahnejo, ako se bomo jezili, četudi so v Macedoniji Strumica. V ozadju grič, imenovan Carska Kula. Na pobočju pod vrhom je iz kamnov zložena, daleč naokrog vidna začetnica imena našega kralja. Levo od mogočne pravoslavne cerkve v Sokolski dom preurejena džamija. Sredi slike ruševina stare grške cerkve. V ospredju novi del mesta, pri čigar urejevanju je zaposlenih tudi več Slovencev. obresti za grehe razmeroma še nizke. Nahrbtnik na rame, gorjačo v roke, pa hajdi naprej!» Čez dobre pol ure smo se odpravili, to se pravi, na vozu se je peljala prtljaga, med katero smo uvrstili tudi mlado gospo, ki je spremljala svojega soproga namesto na ženito-vanjsko potovanje na orožno vajo, nas petorica pa je šla peš, bolj iz usmiljenja do siromašnih kljuset in polomljenih kol nego do sestrada- nega, napol nagega in zamazanega voznika. Spočetka se s tem nismo mogli pomeniti drugega kakor to, kam naj krene in da mu damo za plačilo vsak po tri «bankix Ko je spoznal, da ga ne mislimo opehariti, se mu je razvezal jezik, pa nam je začel razkladati to in ono. Iz njegovega pripovedovanja v zmesi turškega, bolgarskega, grškega, srbskega jezika sem posnel, da se je rodil tam nekje ob Dojran-skem jezeru, ko je bilo še vse turško, da so mu majko ubili in da mu je brat poginil v bolgarski vojski. Cesto, po kateri smo korakali, kakor se pač da potovati v vročini pri 40° C, so zgradili Turki. Mestoma je po vojnih učinkih še tako razdrapana, da se ti na navadnem vozu kaj lahko pretresejo možgani, v avtu pa poskakuješ, da se ti na slednji kilometer dvakrat obrne že- lodec. Do Valandovega, pičli dve uri hoda vzhodno od postaje, drži po ravnem ob severnem robu prostrane vardarske doline. Ta je ponekod še jako močvirnata, sicer pa izredno rodovitna, kar svedočijo obširni, še napol opustošeni vinogradi, murvni nasadi, sadni vrtovi. Preden smo dospeli v Valandovo, so se nam že zdavnaj posušile zaloge zdravil za žejo, tu pa smo se ob starinskem vodnjaku napili čiste, zdrave studenčnice, pa še s seboj smo jo vzeli cel sod. V vasi je nastanjena vojaška posadka, nekaj po hišah, nekaj pa v barakah, zgrajenih še med vojno. Sploh smo srečavali vso pot tja do Strumice najrazličnejše sledove svetovne vojne. Tu leže po travnikih granate, tam pod grmom sameva upokojen top razmišljajoč o svojih junaških činih, malo naprej rjavi stroj za tlakovanje cest itd. Najbolj sem sočuvstvoval z razbito vojaško kuhinjo, ki je vendar pomagala lajšati gorje tisočem in tisočem, sedaj pa je obsojena na popolno pogubo. Pri prvem ali drugem ovinku za Valando-vim smo srečali v nemajhno začudenje nas vseh — karavano enogrbih kamel. Na marsikaj smo bili pripravljeni in najbrže nas tudi smrt ne bi bila tako iznenadila, kakor nas je Karavana kamel. Oskrbuje transport med Udovim in Berovim. ta dolga vrsta v gosjem redu guncajočih in zibajočih se prebivalcev Sahare. Kaj neki tod prevažajo te «ladje puščave», odkod in kam? V Strumico in še dalje v Berovo nosijo velblodi večinoma kuhinjsko sol, nazaj grede pa se oblože z raznimi izvoznimi pridelki stru-miške doline, na primer s svilnimi zapredki, tobakom, z rižem, bombažem i. dr. Gospodar karavane nam je s kretnjami in znamenji do- smo se komaj zopet splazili na cesto. Nekoliko nad Popčevim, vasjo čisto turške .vnanjosti, doseže cesta najvišji greben, odkoder se jame strmo spuščati navzdol v strumiško kotlino. V Strumici. Kasno zvečer smo prispeli na zadnjo točko svoje poti, v mesto Strumico, kjer nam je bilo odločeno ostati pol meseca julija in polovico Gornji del Strumice. V ospredju ruševine hiš, ki so jih zapalili Grki v balkanski vojni. povedal, da je bilo pred zadnjo vojno tu več karavan, danes jo ima samo še on edini, in da potrebuje za enkratno pot od postaje do Berovega tri dni. Na vprašanje, s čim krmi svojo čudno živino, nam je pokazal osat; na vprašanje, mu li posel dobro nese, je skremžil obraz. Dočim je cesta do Valandovega ravna, se začenja odtod viti proti severovzhodu v rahlih in ostrih zavojicah, najprvo po nizkih, potem pa po čedalje strmejših vzpetinah, zapadnih obronkih mogočne Belasice. Marsikdaj se nam je posrečilo, presekati ta ali oni ovinek, cesto pa smo pri tem zašli v globoko grapo, iz katere avgusta. Prišli smo v vojašnico izmučeni, žejni in pa lačni, a na vse te neprijetne občutke smo pozabili ob izredno prisrčnem sprejemu v častniški obednici. Še isti večer smo se dodobra seznanili in sprijateljili z večino aktivnih častnikov, ki z vnemo, ljubeznijo ter brez-primerno požrtvovalnostjo vrše odgovornosti polno službo tu v skrajnem jugovzhodnem kotu države. Ni jim dano priti vsak čas v dotiko z ostalim svetom, pa ni čudno, da so nas obsipavali z vsemi mogočimi vprašanji: kaj je novega v Beogradu, kako se razvija Ljubljana, kaj se dela v Zagrebu, kako se živi v Bjelo-varu, Gospiču i. dr. Naslednji dan smo bili predstavljeni komandantu regimenta, g. polkovniku Uroševiču. Vojak od nog do glave, visok in slok ko jelka, močan ko hrast ter nadvse blag i napram vojakom i napram civilnemu stanovništvu. po potrebi pa še večkrat, premerili dolžino in širino prostranega, kakor krožnik gladkega vadišča in neštetokrat je ob takih prilikah nanesla potreba, da si se moral z nosom zariti v razgreta peščena tla. Med vežbališčem in vojašnico ima polk «logar», pravcato mesto v nepreglednih redih postavljenih šotorov in med njimi stoječih spletenih in z blatom ometanih kolib, v katerih bivajo častniki. Naporno je njih življenje in zavidanja vreden ni ne oficir ne navadni redov, ki mora tu več mesecev, včasih celo več let prenašati vse gorje in veselje vojaškega službovanja. Med vojaki nahajamo zastopnike vseh pokrajin in vseh veroizpovedi. Slovenskih korenjakov je med njimi okoli dve sto, vsi so iz celjske okolice. Kakor povsod so se znali seveda kaj kmalu vživeti i v mace-donske razmere, le hrano bi hoteli imeti boljšo, mir pred moskiti in pa zakrpane cipele. V odmorih jim je v razvedrilo in tolažbo slovenska pesem, ta jim je jutranja in večerna molitev. Nekaj Slovencev služi pri orožništvu in finančni obmejni straži, da, niti med tukajšnjimi jugoslovanskimi komiti ne manjka Slovenca. Nekam čudno se zdi, je pa le res, na Gimnazija v Strumici. Šteje pet razredov. Vojašnica 49. pešpolka v Strumici. Na zapadni periferiji mesta. Poznana je marsikateremu našemu fantu. Uvod v vojnišlio službo se je izvršil brez posebnih prehodov, včeraj smo se veselili življenja kot civilisti, danes smo že v ozki vojaški suknji. Brez prikrivanja in olepšavanja povem, jaz sem se tudi ,v vojaškem kroju čutil popolnega civilista in temu primerno je bilo seveda i moje ponašanje in .vedenje. Menda prav spričo tega me nihče ni nazival po vojaškem činu, ki mi gre po vseh pravicah in postavah, vsakomur sem bil to, kar v resnici sem in ostanem. Izpopolnjevanje moje izurjenosti na kopnem, ,v vodi, v zraku in pod zemljo je napredovalo silno počasi. Vse drugo mi je bolj prijalo nego pa dopoldansko vežbanje, ki se je pričenjalo zjutraj ob šestih pri 15° C, končavalo pa tri, štiri ure kesneje pri temperaturi, ki jo v Ljubljani občutimo kot neznosno vročino. Dan za dnem, razen ob nedeljah, smo vsaj dvakrat, čelu naših komitov stoji Slovenec, g. kapetan Albert. Ustrašiš se ga, ko ga prvič vidiš, ako pa izgovori le pol stavka, veš, da iinaš pred seboj dobro slovensko dušo. Ko vodim nekega dne četo skozi mesto, slišim, da se visoko gori na zidarskem odru, postavljenem ob novo rastoči zgradbi, nekdo prička na pristen ribniški način. «Hej, gospod, dobro jutro vam želim. Odkod pa ste?» — «E, gospod, dober dan! Iz Metlike sem.» — «Kaj pa delate?> — «Saj vidite, zidam.»Več podjetnih dolenjskih zidarjev in tesarjev je o pravem času zavohalo grozni požar, ki je v malem srpanu 1924. do polovice upepelil staro Strumico, pa so hitro prišli na pomoč ter začeli graditi nova, povsem moderno urejena poslopja. Večji del mesta Strumice je zidan na severnem pobočju in vznožju 450 metrov visokega griča, imenovanega Care.va Kula. Pravili so mi, da so se pod Turki mogli naseljevati v rodovitni dolini le mogotci, medtem ko se je njih raja morala zadovoljevati s pusto zemljo po golili brdih. Prijatelj, s katerim sva vsako prosto uro brskala po tem kraju, je smatral poševno lego mesta za izredno ugodno ne samo radi tega, da more solnce sproti raz-kuževati zanemarjena bivališča, ampak tudi zato, da more vsak naliv dodobra sprati vso nesnago in jo odnesti s seboj v dolino. Krasen je razgled, ki se ti nudi v večernih in jutranjih urah po Strumici in skoraj vsej strumiški kotlini, z vrha Careve Kule. Proti severu je kotlina zagrajena z mogočnim, slabo obraslim Ograždenom, na jugu se razprostira košata Belasica ter njen zapadni odrastek, na moč ozeleneli Plauš. Od zapadne strani je dolina odrezana po pogorju Plačkovici, na vzhodni strani jo pa loči od Bolgarije državna meja. Spričo izredne rodovitnosti je 30 km dolga in okrog 10 km široka dolina kaj gosto obljudena. Razen mesta z okrog osmimi tisoči prebivalcev je po njej raztresenih nad 70 večjih in manjših naselbin. Namaka jo reka Stru-mica, ki si grebe strugo sama po mili volji ter je poleti bolj podobna počasi se valečemu blatu nego vodi, ob večjem nalivu pa preplavi dolino daleč naokrog. Ponekod se na njej razprostirajo močvirja, kar je pač zelo pripravno za uspevanje riža, a žal tudi obenem za razmnoževanje moskitov. Nerazveseljiva je zategadelj statistika malarično bolnih. Prav malo je domačinov, ki bi bili prosti malarije, in lahko je vesel vojak, ki je prebil tukajšnje službovanje brez te neprijetne bolezni. Država je že pred leti pričela akcijo proti širjenju močvirske mrzlice in, po dosedanjih uspehih sodeč, je upravičeno upanje, da se bo dala ta šiba božja v doglednem času popolnoma zatreti. Razume se, da se med malarično dobo, meseca julija in avgusta, použije na kupe kinina, znanega zdravila za mrzlico. O plodovitosti zemlje, obenem pa tudi o nenavadni marljivosti in podjetnosti prebivalcev priča dejstvo, da se v strumiškem srezu na leto pridela med drugim povprečno:3,000.000kg koruze, 1,500.000 kg pšenice, 1,000.000 kg ječmena, 1,000.000 kg riža, 100.000 kg bombaža, 90.000 kg makovega semena, 80.000 kg tobaka, 60.000 kg rži, 9000 kg ovsa itd. V odmoru... Po vežbi hajdi v «Sufular», strumiški Tivoli! Hladna senca je tu pod košatimi platanami in pa zdrava, mrzla voda. Sufular je za vojaka obljubljeni raj. Tu se koplje, snaži obleko in krpa eipele, tu piše in čita, prepeva in lenuhari. Velika pratika 1927. 6 Kadar se udomačijo moderni poljedelski stroji, se bo množina letnih pridelkov potrojila. Izvoz je kajpada zbog prevelike oddaljenosti od bližnje prometne žile otežkočen in ljudje nestrpno pričakujejo, kdaj se podaljša proga Veles—Štip preko Radovišta do Stru-mice. Proga Štip—Strumica je začrtana in če pojde vse po sreči, bo v treh letih dograjena. En mesec opazovanja je sicer premalo, da bi mogel do dna spoznati dušo naroda, iz številnih pomenkov i s strumiškimi meščani i okoličani pa sem se vendar tudi v tem kratkem času mogel uveriti, da je to ljudstvo dobro, uslužno in pošteno. Lepa beseda najde tudi pri njem lepo besedo in iskrene oči vzbude v njem otroško zaupanje. Po narodnosti so med meščani Srbi, Grki, Bolgari, seljaki se prištevajo med Macedonce. Ob nedeljah sem kaj rad prisostvoval verskim obredom i v pravoslavni i v grško-katoli-ški cerkvi. Da je v Strumici še pred nedavnim prevladovalo mohamedanstvo, svedočijo tri džamije, ki pa so samo še medel odsev nekdanje veličastnosti. Ena je opuščena, druga je preurejena v Sokolski dom s telovadnico, tretjo pa krpajo in čistijo, ker so jo Bolgari med vojno rabili za konjski hlev. Izmed obrtov cvete v Strumici najbolj trgovina; zastopana je po vseh strokah. V najlepšem razmahu so tudi ostale obrtne panoge, tako da si tu lahko nabaviš vse, karkoli poti ebuješ. Po enem mesecu bivanja pod žarkim mace-donskim solncem sem se vrnil v Ljubljano, kjer se moramo za vsak jasen dan pokoriti z deževnim tednom. Odnesel sem s seboj najlepše spomine in najboljše dojme o zemlji, o kateri po pravici trdi srbski geograf Jankovič: «Ovde su zastupljeni svi prirodni uslovi: — neobična plodnost, obilje vode i blaga, mediteranska klima — za razvitak svih vrsta kultura i omogučili su, da strumički basen postane najlepša i najprimamljivija makedonska oblast.) ★ ★ ★ Pravi rodoljub ne pozna nobenih izgovorov, kadar ga narod kliče. i. Vošnjak. * Kultura je vrednost naroda. Harmonska popolnost in svobodna vzvišenost te kulture pa je posamezniku, v kolikor ga more prisiliti, da s češčenjem stremi do nje, edino merilo njegove narodne dolžnosti. Vladimir Levstik. * Pameten človek stoji z eno nogo vedno zunaj svojih principov; fantast pa in ideolog, ki je dosleden, mora priti z dejanskim življenjem navzkriž, ker smatra igrače nemirne domišljije za svetovne zakone. F. Detela. * Ženitev je loterija, v kateri se težko kaj dobi! Navadni nespametneži v njej vse zaigrajo! Ivan Tavčar. * Trpeti vdano in odpuščati je najlepše maščevanje velikih duš. Fr. Ks. Meško. * Lenoba je tako počasna, da jo revščina brez truda dohiti. Benjamin Franklin. * Bogastvo samo na sebi ne daje užitka, pač pa podjarmlja človeškega duha pod oblast minljivih stvari. I. Mencinger. V resnici bogat je samo tisti narod, ki je bogat na idejah; velik in plemenit je samo tisti, ki ima visoko in plemenito mišljenje; zapovedovati more le oni narod, ki zapoveduje z duhom; ljudstvo brez narodnega duha ne gospodari nad drugimi nego jim služi. Simon Rutar. * * Laž ne ubija s kolom, ali plazi se po žilah kakor strup, počasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje. Ivan Cankar. JU Prava ljubezen more človeka le poboljševati, vzviševati, blažiti — pohujševati nikdar. Pavlina Pajkova. * Sveti so ženski prsti, sveti, kadar detetu srajco šivajo ali kadar oči zapirajo. Sveta je žena, dokler se sama sveto ohrani. Posvečeno je vse, česar se v stanju svoje čistote dotakne. Sveto je nje življenje, iz katerega je izšla odrešitev svetd. Sveta so njena nedrja, prva hrana ljudstvu, sveto nje Srce, vrelec ljudske ljubezni, sveta usta njena, iz katerih teče balzam prve utehe. j0Sel Bolelek. A Imamo dosti sovražnikov, ki nam žele malo dobrega. Potreba je, da odložimo srd in neslogo ter se skupno podpiramo proti njim. Daniel Adam z Veleslavina. KRANJ - KRALJU OSVOBODITELJU. Prva slovenska občina, ki je postavila spomenik kralju Petru I. Velikemu Osvoboditelju, je bil ponosni naš Kranj, ki je že od nekdaj na glasu, da je trdnjava narodne in napredne misli. Lani ali predlanskim so jeli zbirati sredstva za spomenik. Naj je bil siromak ali bogatin, ,vsak je rad prispeval zapatrijot-sko svrko, in kar je še nedostajalo, je doložila mestna občina in posamezni denarni zavodi. Spomenik je zasnoval in izvršil kipar Tine Kos. V nedeljo dne 1. avgusta 1926. so z velikimi svečanostmi odkrili ta spomenik, ki naj še poznim rodovom svedoči, da se Slovenci zavedamo, komu pripada največja zasluga, da smo danes gospodarji na svoji zemlji, obenem pa naj bo viden dokaz naše hvaležnosti na-pram vladarju, brez katerega bi bili Slovenci še danes sužnji, kakor so bili naši pradedje. — Na slavnost je prihitelo od blizu in daleč vse, kar čuti narodno in patrijotsko. Kranj sam si je ta dan nadel praznično oblačilo. Ni je bilo v mestu hiše, s katere bi ne vihrala državna ali narodna zastava in bi ne bila okrašena s cvetjem in zelenjem. Tako čarobne razsvetljave, kakor je bila na predvečer svečanosti, starodavni Kranj še ni videl. Vse mesto in vsa okolica s Šmar- Nj. Vel. kralj Aleksander in spomenika jetno goro vred sta plavala ,v morju luči, vmes pa je igrala godba in so pokali topiči, da je odmevala vsa Gorenjska. Zvečer je bila v Narodnem domu, v tej ponosni palači, ki si jo je zgradil Kranj, da zadosti svojim narodnim, kulturnim in družabnim potrebam, svečana akademija, na kateri je imel slavnostni govor odvetnik dr. Beno Sabothy. V nedeljo 1. avgusta, na dan svečanosti, je že v zgodnjih jutranjih urah valovala po mestu tisočglava pestra množica, katera se je že pred 9. uro jela zbirati ob parku pred Narodnim domorrt, kjer stoji spomenik. Svečanost se je pričela ob pol dvanajsti uri ob prihodu Njiju Veličanstev kralja Aleksandra in kraljice Marije. Nepopisno je bilo navdušenje ljudstva, ko je župan Ciril Pirc ob stopnicah na dvorsko tribuno v vznesenih besedah pozdravil kraljevsko dvojico in ji želel dobrodošlico. Ko pa je narod zazrl kraljico ,v slovenski narodni noši, je entuzijazem dosegel vrhunec. Vse je vzklikalo cživela kraljica Marija,> in matere so dvigale svojo deco, da vidi vladarico v obleki preproste slovenske kmetske žene. In jel je govoriti slavnostni govornik indu-strijec g. Makso Fock. Jedrnato in čuvstveno, s sonornim glasom, da ga je slišala vsa tisoč- kraljica Marija pri odkritju kralju Petru. ★ ★ ★ Rodoslov kraljevskega doma. Njegovo Veličanstvo kralj Aleksander I., rojen na Cetinju 4. decembra 1888. Vrši kraljevsko oblast od 11. julija 1914. Stopil na prestol 4. avgusta 1921. Njeno Veličanstvo kraljica M a r i j a, rojena v Goti 27. decembra 1899. Poročena 26. maja 1922. v Beogradu. Njegovo kraljevsko Visočanstvo naslednik prestola Peter, rojen v Beogradu 24. avgusta 1923. Njegovo kraljevsko Visočanstvo Džordže, rojen na Cetinju 27. avgusta 1887. . Njeno kraljevsko Visočanstvo kneginja Jelena, rojena na Reki 23. oktobra 1884., poročena 21. avgusta 1911. z Njegovim Visočanstvom knezom Jovanom Konstantinovičem. Vdova. Njegovo Visočanstvo knez Arsenij Kara-džordževid, kraljev stric, rojen 4.aprila 1859. v Temišvaru. Njegovo Visočanstvo knez Pavle Karadžor-d ž e v i č, sin kneza Arsenija, rojen v Petrogradu 15. aprila 1893. Njeno Visočanstvo kneginja Olga, hči grškega kneza Nikole, rojena v Tatoju 16. maja 1903., poročena s knezom Pavlom 9. septembra 1923. vzklik: «S 1 a v a kralju Petru I. Osvoboditelju!) Govornik je izročil spomenik v varstvo mestni občini, v katere imenu je župan g. Ciril Pirc v čuvstvenem govoru slovesno obljubil, da bo Kranj poleg grobov pesnikov Prešerna in Jenka čuval spomenik kralja Osvoboditelja kakor punčico svojega očesa. Sledilo je polaganje vencev pred spomenik. Izmed mnogih naj navedemo samo te: venec mestne občine kranjske, mestne občine ljubljanske, ki sta jo zastopala člana gerentskega sveta gg. Josip Turk in Anton Likozar, ljubljanskega odbora Narodne odbrane, ki sta ga zastopala predsednik g. dr. Albert Kramer in tajnik g. dr. M. Brnčič, Vodnikove družbe, ki jo je zastopal predsednik g. Rasto Pustoslem-šek, društva «Soče», Jugoslovenskega sokolskega saveza, ki ga je zastopal starosta gosp. Engelbert Gangl, Kola jugoslovenskih sester, Zveze slovenskih vojakov, Jugoslovenskega učiteljskega udruženja itd. Ko je bilo polaganje vencev končano, se je ob splošni tišini in napetosti dvignil kralj in izieliel svojo najvišjo zahvalo odboru, ki je postavil ta spomenik, in vsem onim, ki so zanj prispevali. Poudarjal je, da bo domovina srečna le, ako jo povedemo po poti napredka, in da bomo delo osvoboditve završili šele, ako bomo vsi složno delovali za blagor domovine. Po kraljevem govoru je zaigrala godba državno himno, s čimer je bila svečanost končana. S to svečanostjo, ki ji je dajala prisotnost kraljevske dvojice poseben sijaj, je Kranj po-svedočil, da je slej ko prej trdnjava narodnosti in naprednosti, obenem pa tudi čuvar in raz-sadnik jugoslovenske narodne in državne misli. glava množica, je orisal življenje, delovanje in zasluge kralja Osvoboditelja. Tišina je vladala vsepovsod, s kraljem vred je vsa množica pazno sledila njegovim izvajanjem. Na njegov znak je padel zastor pred spomenikom in zaoril je gromki, enodušni, vzhičeni Spomenik kralju Petru I. Osvoboditelju v Kranju. JOSIP JERAS: VIII. VSESOKOLSKI ZLET V PRAGI. Sokolstvo je največja in najlepša organizacija, ki združuje v sebi Slovane brez razlike stanu, poklica in vere. Njena vzvišena naloga je v tem, da vzgaja svoje pristaše duševno in telesno v dobre narodnjake ter v plemenite in poštene člane človeške družbe. Sebičnost, pokvarjenost in vse slabosti, ki pogubljajo človeštvo, so ,v Sokolstvu izključene. Tyrševa in Fiignerjeva sokolska ideja je izražena v bratstvu, enakosti, ljubezni in vseh čednostih, ki naj krasijo slehernega Slovana kot razumno bitje in člana vesoljne človeške družbe. Sokolstvo izpopolnjuje svoje člane v pojmovanju svobode, duševne, nacijonalne in verske; v njem ne sme biti mesta hinavščini, ne? trpi j i-vosti, domišljavosti, zahrbtnosti ali kateremukoli grehu. V svojih vznositih stremljenjih gre za smotrom: kdor Slovan, ta Sokol. In ta namen mora doseči s pomočjo nas vseh. Lažniki, obrekovalci, natolcevalci Sokolstva in vsi oni, ki ga zanikavajo, so sovražniki slovanskega rodu, slabiči, ki se poskrijejo pred mogočnostjo sokolske ideje v temo... Tudi oni, ki se po ^krivici proglašajo za visoko-kultume voditelje in učitelje Slovanstva, so pred Sokolstvom brezpomemben prah. Čez en milijon pripadnikov šteje Sokolstvo, na milijone jih bo štelo s prerojeno, oživljeno Rusijo. Sokolstvo je činitelj miru, sprave in vzajemnosti med Slovani in človeštvom v bodočnosti. V tem smislu vzgaja in hoče vzgajati svoje članstvo. Poleg najpreprostejšega delavca, poljedelca, obrtnika korakajo učitelj, profesor, zdravnik, trgovec in duhovnik sokolskega duha v delu za sokolsko stvar. V sokolskem delu prednjači vsem ostalim Slovanom bratska Češkoslovaška republika, za katere ustvaritev ima vprav Sokolstvo zelo dosti zaslug. * Najsilnejši in najvidnejši izraz sokolskega in slovanskega dela so vsesokolski zleti. To so slovanske olimpijade, ki daleč prekašajo nekdanje starogrške in sedanje mednarodne olimpijade po svoji organizaciji, disciplini, točnosti in lepoti. Češko Sokolstvo je priredilo prvi vsesokolski zlet leta 1882. ob proslavi dvajsetletnice praškega Sokola. V povorki je bilo tedaj 60 starost, 56 načelnikov, 70 vaditeljev, 57 praporov in 110 čet po 12 mož, skupaj 1572, a z deputacijami (ameriških, ljub- ljanskih in zagrebških Sokolov) 1600 Sokolov iz 76 društev. Pri prostih vajah je nastopilo 720 telovadcev. — Na drugem v s e s o -kolskem zletu je bilo v obhodu 5530 članov iz 210 društev s 163 prapori. Pri prostih vajah je nastopilo 2310 članov. Tribune so bile napravljene za 7000 gledalcev. — Tretji vsesokolski zlet se je vršil na Letni leta 1895. V povorki je korakalo 7266 bratov, proste vaje je izvajalo 4271 telovadcev iz 421 društev, nastopilo je tudi 700 naraščaja. Tekem se je udeležilo 23 društev ,v višjem in 99 društev v nižjem oddelku. — Na četrtem vsesokolskem zletu je nastopilo pri prostih vajah 6703 telovadcev, 867 telovadk, 1988 naraščaja. Prvič so se pokazale na tem zletu telovadke. V povorki je stopalo 11.095 članov iz 571 društev. V tekmah višjega oddelka je bilo 20 društev, nižjega oddelka 209 društev. — Peti vsesokolski zlet leta 1907. je zaznamoval razširjenje zletnih slavnosti. Razen dveh glavnih je bilo posvečeno zletu že prej nekoliko dni, v katerih je prvič nastopila šolska mladina z igrami. V sprevodu je bilo 12.550 članov v- kroju, pri skupnih prostih vajah je nastopilo ob istem času 7600 članov in 2400 članic. Nastopil je tudi moški in ženski naraščaj. Gledalcev je bilo 45.000. Pri tekmah je nastopilo 15 društev za višji in 168 društev za nižji oddelek. — Na šestem vsesokolskem zletu leta 1912. je bila prekrasna zletna scena «V Atenah po bitki pri Maratonu.^ V povorki je šlo 17.712 Sokolov s 304 prapori; 10.120 telovadcev in 5457 telovadk je nastopilo pri prostih vajah. Poleg teh je nastopilo 2563 šolske ter 4781 sokolske dece in 1065 naraščajnikov. Prostora je bilo na zletišču za 80.000 gledalcev. Tekem v višjem oddelku se je udeležilo 30, v nižjem oddelku 310 društev. Pri tekmi za slovansko prvenstvo je zmagal Slovenec Stane Vidmar. — Sedmi vsesokolski zlet — prvi po svetovni vojni — se je vršil 1. 1920. Sokolstvo se je tedaj pokazalo v svobodni republiki v vsej svoji veličini. Zlet je bil razdeljen na tri dele. Najprej so nastopili v pred-zletnih dneh učenci in učenke osnovnih in meščanskih šol, in sicer 9800, nastopilo je dalje 5100 srednješolcev in 11.180 sokolskega dijaštva. Naslednji predzletni dnevi so bili namenjeni sokolskemu naraščaju; bilo jih je v povorki 28.500, telovadilo je 9950 naraščajnikov in 10.112 naraščajnic. V glavnih zletnih dneh je stopalo v povorki 35.000 članov in 13.000 članic. Telovadišče, ki je bilo prirejeno le za 10.112 telovadcev, ni moglo sprejeti obenem vseh 23.839 telovadcev in 15.000 telovadk, ki so se priglasili za proste vaje. Porazdelili so jih za nastop po več žup skupaj na zletne dni. Gledalcev je bilo 96.625. Tekmovalo je v višjem oddelku 11 moških in 13 ženskih društev, v nižjem oddelku pa 106 moških in 98 ženskih društev. Podani pregled sedmih vsesokolskih zletov nam najnazorneje govori o naglem, veličastnem razvoju in prodiranju Sokolstva v češkoslovaškem narodu. Triumf pa je dosegla sokolska misel ,v VIII. vsesokolskem zletu, čigar glavni in zaključni zletni dnevi so se vršili 4., 5. in 6. julija 1926. leta. Vse vežbe Sokolstva so se odigrale na velikanskem zletišču zunaj Prage, ki meri 320 tisoč kvadratnih metrov. To je doslej največja stavba na svetu te vrste. Zletišče je tri- do štirikrat večje nego berlinski in pariški stadion ali pa stadion v Philadelfiji ter v Ohiu v Ameriki. Priprave so trajale tri četrti leta, zaposlenih je bilo na tisoče delavcev, odkopati so morali ogromne gromade zemlje in skalovja, zgraditi dohode širokih cest. Telovadišče je dolgo 310 m in široko 202 m, meri 62.620 m2 in more sprejeti pri razmaku 1'80 m čez 14.000 telovadcev. Okoli telovadišča je 15 m širok pas za 73.000 gledalcev, na tribunah je prostora za 57.000 ljudi. Telovadišče ima obliko pravokotnika. Za godbo je bil določen na članski tribuni poseben prostor; svi-ralo je 150 mož. Velikanske so bile priprave za nastanitev Sokolstva in tujcev v zletnih dneh. Računa se, da je štela Praga takrat nad pol milijona ljudi več nego ,v normalnih časih. V glavnih sokolskih dneh je prišlo v Prago poleg običajnih vlakov, ki so vozili vsi v dveh delih, še nad 200 posebnih brzih in osebnih vlakov. Sokolstvo je bilo nastanjeno predvsem po šolah, kjer je bilo nad 80.000 mest. 8000 ležišč je bilo prirejenih na razstavišču, 20.000 sob najetih pri zasebnikih, razen tega je bilo na razpolago 50.000 postelj v hotelih, privatnih stanovanjih ter v hišah, ki so jih dale na uporabo razne korporacije. Tako ogromno podjetje, kakor je vsesokcl-ski zlet, zahteva kajpada tudi jako razsežne higijenske, odnosno sanitetne odredbe. Delovanje sokolske zdravstvene sekcije je bilo raz- deljeno na kontrolo živil in zdravniško službo na zletišču ter pri raznih drugih zletnih prireditvah. Prodaja nekaterih jedil in alkoholnih pijač v stadionu je bila sploh prepovedana. Posebne komisije so skrbele, da so bila okrepčila povsod vedno sveža. Za zdravniško službo se je prijavilo 380 zdravnikov Sokolov. Organizacija in izvedba vsega zleta je bila poverjena slavnostnemu zletnemu odboru, ki so ga sestavljali člani starešinstva Českoslo-venske Obce Sokolske in zastopniki mesta Prage. Ta odbor je imel vse potrebne odseke, ki so izvršili svoje naloge s sokolsko požrtvovalnostjo in strogorednostjo. Uvod v VIII. vsesokolski zlet so bile tekme Sokolov smučarjev, ki so se prav zadovoljivo posrečile. Mesec rožnik je bil ves posvečen predzlet-nim slavnostim, ki jih je započelo srednješolsko dijaštvo z igrami in raznimi telovadnimi nastopi; ti dnevi so trajali od 2. do 6. rožnika. Sodelovalo je do 15.000 dijakov in dijakinj pod vodstvom profesorjev. Pri tekmah v poedinih telovadnih panogah so dosegli dijaki zelo dobre uspehe. 5. rožnika je bila otvorjena sokolska razstava v Tyrševem domu. Sokolska deca — moške čez 5000 in isto toliko ženske — je imela svoj elan 13. rožnika. Nastopili so i eni i drugi s prostimi vajami, z igrami itd. Ta dan se je uprizorila prvič prekrasna zletna scena «Kde domov muj», ki je dosegla tedaj in v glavnih zletnih dneh naj-,večji uspeh. V njej je bila podana vsa češka zgodovina od prastare dobe do danes. 20. rožnika je bil dan praških sokolskih žup. Zlet slovanskega sokolskega naraščaja se je vršil od 26. do 30. rožnika. Naraščajski dnevi so bili gotovo najlepši in najpomembnejši VIII. vsesokolskega zleta, kajti v nastopu in delu naraščaja je moglo videti češkoslovaško in celokupno Sokolstvo svojo bodočnost. Prvič je nastopil naraščaj na III. vsesokolskem zletu leta 1895. Telovadilo je takrat 700 naraščajnikov. Ob naslednjih zletih se je število naraščaja močno dvignilo in za letošnji zlet se je priglasilo do 18.000 moškega in toliko ženskega naraščaja, t. j. mladine od 14. do 18. leta. Posebni vlak je odpeljal 25. rožnika do 300 jugoslovenskega sokolskega .naraščaja iz Ljubljane v Prago. S seboj so prinesli krasen prapor, ki so ga slovesno izročili češkoslovaškemu naraščaju v znak vernosti za vernost. Predaja prapora se je izvršila 27. junija med telovadnim nastopom v prisotnosti staroste JSS. brata Gangla in nekaterih bratov iz starešinstva ČOS. ter zastopnikov češkoslovaškega in jugoslovenskega naraščaja. Na ogromnem zletišču je bilo čez 120.000 gledalcev, v svoji loži je sedel predsednik češkoslovaške republike g. T. Masaryk s člani vlade, diplomatski zbor itd. Ob izročitvi prapora je nagovoril češko mladino jugoslovenski naraščajnik Vilfan, nakar se je zahvalil v imenu ČOS. starosta dr. Scheiner. Bratska sloga, zvestoba in ljubezen naj vladajo med obema slovanskima narodoma. Viharno je pozdravila množica tudi govor staroste JSS., brata Gangla, ki je ob koncu vzkliknil predsedniku republike: «2ivel brat Masaryk! Živela republika!> Dnevi naraščaja so obsegali tekme v različnih telovadnih panogah, akademije, igre in nastop moškega in ženskega naraščaja s skupnimi prostimi vajami, ki so bile najveličastnejša točka sporeda. Proste vaje je izvajalo do 15.000 naraščajnic in isto tako naraščajnikov. Vtisa o nastopu k prostim vajam in njih izvedbe ni mogoče popisati. Zadnja točka je bila simbolična vaja, ki je predstavljala delo, borbo in končno zmago. To vajo je zaključil mogočen naraščajski zbor s koralom: «Brani resnico, ljubi domovino, ne želi suženjstva in služi narodu!» Jugoslovenski naraščaj je nastopil tudi s posebno točko z vajami s kiji. Poleg češkoslovaškega podmladka je nastopilo pri tekmah tudi devet jugoslovenskih društev s svojim naraščajem. Glede uspeha je dosegla prvo mesto vrsta sokolskega društva Ljubljana (Matica) 301’50 točk, II. Celje 284, III. Karlovac 283'50, IV. Sušak—Reka, V. Mostar, VI. Kranj, VII. Maribor, VIII. Ljubljana II., IX. Zagreb. — Kot posamezniki so zmagali jugoslovenski naraščajniki: 1. čurič (Mostar) in VI. Zupan (Ljubljana); 2. Branko Dobravec (Celje); 3. Slavko Stepančič (Celje). Zmagoslaven je bil pohod Sokoličev skozi Prago 29. rožnika. Povorke se je udeležilo do 50.000 naraščajnikov in naraščajnic, ki so korakali v osmerostopih v slavnostnem kroju mimo muzeja po Vaclavskem trgu na Staro-mestni trg k Husovemu spomeniku. Na tisoče, stotisoče rok, robcev, klobukov je mahalo v pozdrav ob gromovitem vzklikanju «Nazdar! Zdravo! Živio!» Po mestu je zastal ves promet in ulice so bile natrpane z neštetimi tisoči domačinov in tujcev že od ranega jutra. Jugoslovenska mladina je bila počaščena, da je smela stopati prva za voditelji sprevoda in se tudi prva pokloniti prezidentu Masaryku, ki je prisostvoval povorki na tribuni Staro-mestske radnice. Prvi skupni nastop naše mladine s češko je poglobil čim ožje zbližanje, katerega si tako mi kot Čehoslovaki želimo iz vsega srca. — 29. rožnika popoldne je bil zadnji telovadni nastop naraščaja na zletišču. Lavorike so žele zopet proste vaje. Nepozabna je bila posebno slika dvanajstih tisočev naraščajnic, kojih vaje so bile podobne plesu vil na čarobnem, sve-> žem travniku. Dnevi od 29. rožnika do 3. malega srpana so bili določeni za najraznovrstnejše telovadne tekme članov, članic in gojencev vojaških šol. Tekme so bile skrajno zanimive, dobro organizirane in pokazale so odlične uspehe. Tekmovalo se je na orodju, v raznih igrah, v športnih panogah, peteroboju, šesteroboju in deseteroboju, v plavanju itd. Tekmovali so posamezniki in v vrstah višjega in nižjega oddelka. Pri tekmi v višjem oddelku je doseglo prvo mesto Sokolsko društvo Brno I. z 527’20 točk. Med posamezniki v višjem oddelku je izšel kot zmagovalec Šufčik, Brno I. z 92-80 točk. — V nižjem oddelku je dosegla prvenstvo vrsta sokolskega društva Karlin I, 574'33 točk, med posamezniki pa Franc Ladislav, sokolsko društvo Karlin, ki je dobil 97-50 točk. Pri tekmi za prvenstvo ČOS. si je priboril prvo mesto Vacha Ladislav, Brno I, 204'75 točk, drugo mesto Šupčik Bedfich, Brno I, 204-45 točk in tretje mesto Gajdoš Jan, Brno I, 202’55 točk, vsi trije znani mednarodni tekmovalci. V soboto 3. malega srpana so bile tekme končane; istega dne popoldne je bil še nastop v prostih vajah na zletišču moške in ženske dece ter moškega in ženskega naraščaja praških sokolskih žup. S tem je pokazalo Sokolstvo vnanjemu svetu svojo vzgojno sposobnost. Po tem nastopu se je že v petič ponovila veličastna zletna scena «Kde domov muj.» * Predzletni dnevi so bili zaključeni, in Praga je bila v vsej svoji lepoti v prvem glavnem zletnem dnevu 4. malega srpana. Češkoslovaška prestolica je delala dojem večmilijonskega mesta, ki je nudilo veličastno sliko. Povsod plapolajo zastave vseh slovanskih držav, hiše so v zelenju in cvetju, vse je v prazničnem občutju. Tisoči in tisoči inozemcev, ki so prihiteli, da prisostvujejo slovanski sokolski olimpijadi, občudujejo lepoto zlate Prage, ki je dotlej že sprejela vse trume v gostoljubnem objemu v svojo sredo. — Glavno pažnjo je posvetila Praga sprejemu jugoslovenskik Sokolov, ki so dospeli na zlet v impozantnem številu, nad 4000, v osmik posebnik vlakik. Nemogoče je opisati navdušenje, s kakršnim so dočakali naše Sokole in vojsko: 60gojencev vojne akademije, 60 mornarjev in 260 pešcev z vojaško godbo 50 mož. Zleta v Pragi se je udeležilo tudi /več generalov ter drugih častnikov. Jugoslovensko vlado so zastopali ministri Dušan Trifunovič, Miša Trifunovič, Šu-perina in Srskič; ž njimi je prispel češkoslovaški poslanik v Beogradu g. Šeba. Od ostalih Slovanov so se udeležili praškega zleta Rusi, delegacija Bolgarov, lužiški Srbi. Maloštevilno so bili zastopani Poljaki. Skoro neverjetno se nam je zdelo, ko smo culi, da je papeški nuncij na Poljskem zapretil poljskim Sokolom, da bodo izobčeni iz katoliške cerkve, če se udeleže zleta. Kot da živimo še vedno v srednjem veku! To pa zaradi tega, ker je češkoslovaški narod praznoval hkrati z zletom spomin na velikega Čeka, narodnega mučenika Jana Husa, ki ga je ukazala cerkev v srednjem veku sežgati na grmadi. Toda tudi slavnemu poljskemu narodu, ki ga še vežejo okovi rimskega verskega fanatizma, bo baš Sokolstvo odprlo oči in mu prineslo svobodo mišljenja, ki dolikuje človeku ... Sokolstvo je oznanjevalec miru, sprave, sloge in ljubezni, a obenem neizprosno v boju za pravice svobodnega človeštva. Ne smemo še pozabiti prave armade novinarjev, ki so jih poslali vsi večji evropski listi na vsesokolski zlet. Prišlo jih je do 150 in oni so po listih raznesli v svojih državah veličino vsesokolskega zleta. Dne 4. malega srpana so bile zjutraj ob 6. skušnje za popoldansko javno telovadbo, katere začetek je naznanil točno ob 2. topovski strel 140.000 gledalcem. Natanko v tem času je bil na svojem mestu v loži tudi prezident Masaryk z ministri in starosto COS. dr. Schei-nerjem. Na načelniškem mostičku, sredi nad glavno tribuno, je stal načelnik COS. dr. Va-niček. Javno telovadbo so otvorili, še posebno simpatično pozdravljeni, starejši Sokoli iz vse republike, skupno okrog 5000. Med njimi je bilo dosti 70- do 801etnik mož — Sokolov; izvajali so proste vaje s palicami. Med silnim viharjem se je ulila ploha, ki je trpela tri četrti ure, vendar občinstvo je vztrajalo na svojih prostorih in javna telovadba se je v redu nadaljevala. Množica je bila v pravem zamiku, očarali so jo nastopi neštetih Sokolov in Sokolic, ki so v svojem delu vztrajali, čeprav so bili do kože mokri. Za starejšimi člani so nastopile članice. Neznansko telovadišče se je napolnilo s 15.000 telovadk, ki so precizno izvajale proste vaje. Za njimi je nastopila enako močna armada jeklenih mož, iz 15.000 grl je gromko zadonelo ob pričetku vaj: «Vlasti zdar!» Tak nastop je nekaj tako veličastnega, da je preslabo sleherno pero in prešibek slekerni človek, da bi ga mogel podati v vsaj približno primerni obliki. Nadvse presenečeni so bili tisoči inostrancev, ki so si prej domišljali, da imajo vsaj pojem o Sokolstvu, in niso mogli verjeti, da je resnica, kar so zrli pred seboj. Dež je ponehal, po nebu so se podili še temni oblaki, ko so končale prvi zletni dan zapadno-češke sokolske župe s prekrasnim zletnim prizorom «Mesto solnca». In mogočni veletoki Sokolstva in občinstva so se zopet zlivali v Prago, ki je bila na noč sijajno razsvetljena. Drugi in tretji dan se je vršila javna telovadba ob lepem vremenu. Navdušenje stotisoč-glave množice gledalcev je naraščalo od trenutka do trenutka in v tem zanosu se je izražala vsa topla ljubezen in vdanost sokolski misli. Jugoslovensko Sokolstvo in vojaštvo je nastopilo v ponedeljek 5. malega srpana. Bilo je predmet nepopisno oduševljenih ovacij. Svoj višek veličastnosti je dosegel VIII. vsesokolski zlet tretji glavni zletni dan 6. malega srpana. Praga še ni doživela podobnega dne. Pravijo, da manifestacije, ki so kakor plamen objele češko prestolico, niso bile nič manj vznešene nego v onih zgodovinskih dneh. ko se je ustanavljala češkoslovaška republika. Vsi ti do oblakov razlegajoči se klici odušev-ljenik množic so veljali občudovanju in zadoščenju nad grandijoznim naporom in uspehom, ki ga je pokazalo Sokolstvo v teh dneh, a so bili obenem izraz ponosne samozavesti naroda, ki se zaveda, da je v sokolski ideji, v sokolski organizaciji in disciplini utelešena njegova življenska sila. Točno ob 7-30 je bila postavljena za odhod na prostranih trgih in širokih ulicah kraljevskih Vinohradov nepregledna sokolska armada, broječa 50.000 Sokolov in Sokolic. Daleč nad pol milijona ljudi je prisostvovalo povorki sokolske armade, ki je razdeljena v polke, bataljone in čete, pod tisoči praporov in med sviranjem neštetih godb krenila z Vinokradov čez Vaclavsko namestje na Staro-mestsko namestje, da se tamkaj pokloni spominu mistra Jana Husa, čigar praznik je ta dan obhajala češkoslovaška država. Sokolska armada je defilirala pred državnim poglavarjem Masarykom, ki je z balkona radnice, med zastopnikom našega kralja, admiralom Pričo, in zastopnikom romunskega kralja, princem Nikolajem, obdan od češkoslovaške vlade, odposlancev jugoslovenske vlade in zastopnikov prijateljskih držav, v navzočnosti celokupnega diplomatskega zbora, vsega češkega parlamenta in predstaviteljev češke, jugoslovenske in ostalih zavezniških vojsk, prisostvoval grandijoznemu prizoru. — Na staromestskem namestju je nagovoril vrhovni poveljnik, starosta COS. dr. Scheiner, predsednika Masaryka s kratkim govorom, poudarjajoč sokolske ideale. Pred spomenikom Jana Husa so zabučali akordi husitske pesmi... Pričel se je razhod sokolske povorke. Popoldne ob 3. je bila zaključna javna telovadba, navdušenje še večje nego prejšnja dva zletna dneva. Vrhunec prireditve je bila poklonitev češkoslovaške in jugoslovenske vojske prezidentu Masaryku. Nad zletiščem je završalo 70 vojaških aeroplanov. Topovski strel je naznanil konec ... Zvečer je mesto zopet sijajno razsvetljeno, na Vltavi se prikazuje slavnostna igra "Slovansko bratstvo», po praških ulicah odmevajo strumni koraki sokolskih čet, ki hitijo na postaje, in vlak za vlakom zapušča sokolsko prestolnico ... * Številne so bile prosvetne, umetniške in drugačne prireditve, manifestacije, zborovanja in banketi v sokolskih zletnih dneh. Na njih so se sestajali naši Sokoli z bratskim češkoslovaškim narodom in z ostalimi gosti iz inozemstva. Naj med njimi omenim nekatere važnejše. V nedeljo 4. malega srpana dopoldne so se poklonili tisoči in tisoči Sokolstva manom sokolskih ustanoviteljev na pokopališču na Olšanih, Tvršu in Fiignerju. Na istem grobišču se je vršila pietetna slovesnost med vojno umrlih jugoslovenskih vojakov. Posetili smo grob neznanega vojaka. Dokončno je bila ustanovljena Zveza Slovanskega Sokolstva. Za predsednika je bil izvoljen starosta COS. dr. Scheiner, za podpredsednika pa starosta JSS. Engelbert Gangl in starosta poljskih sokolskih društev grof Zamoyski. V palači (ad - pendere: appendix = pri- vesek, slepič), temveč nemško, ne reče drugače kot Blinddarmentzimdung, pravilno pa bi bilo Wurmfortsatzentziindung. Tudi Hrvati in Srbi govore o zapalenju slijepog crijeva in ne o za-palenju crvuljaka, pri nas pa že večinoma čujemo «slepič», «vnetje slepiča». Slepo črevo s slepičem vred leži v desni spodnji četrti trebuha. Če si mislimo skozi popek potegnjeni dve črti, eno vzdolž telesa, drugo počez, ki se na popku križata, tedaj razdelimo trebuh na štiri dele, katerih dva sta zgoraj, dva spodaj, oziroma dva na levi in dva na desni strani. Za nas je tu važen zgolj desni spodnji del. Če v tem desnem spodnjem delu zvežemo popek z desnim kolkom, imamo pod sredino te črte približno tisto točko, kjer leži slepo črevo s slepičem. Ker pa slepič ni točka, marveč povprečno 8 cm dolga glista — dobe se tudi krajši in tudi taki do četrt metra dolgi — radi tega je glavno, da vemo, v kateri četrti trebuha leži. To pa radi tega, da vnetje slepiča opredelimo od obolenj žolčnega mehurja in desne ledvice, ki ležita v desni gornji četrti. Pozabiti pa ne smemo, da sega v desno spodnjo četrt pri ženski tudi desni jajčnik in desuo iztrebilo za jajčeca, zaradi česar je včasih pri ženski neizrečeno težko, s sigurnostjo dognati, na čem je obolela. Toda to so težave, ki jih mora premagati zdravnik, lajiku ni treba, da bi si s tem belil glavo. H gornji sliki je treba še pripomniti, da na sliki manjka oporek, t. j. zelo raztegnjena guba mrene potrbušnice. Mrena potrbušnica pokriva namreč vso notranjo steno trebuha in prehaja tudi na vse trebušne organe, katere od vseh strani ovija, le na enem mestu, t. j. na tistem, na katerem so trebušni organi na steno trebuha pritrjeni, jih pušča proste. Ta guba mrene potrbušnice, oporek imenovana, služi organom kot opora, kot vez, po kateri prihajajo iz zadešnje trebušne stene krvne in mezgovne žile ter živci. Tudi slepič ima svoj oporek, ki se nalik pahljači razteza med njim in slepim črevesom. Ta oporek je velikokrat vzrok, da se slepič v svoji votlini zoži ali popolnoma stisne in tako zapre izhod svojim izločkom, kar povzroči, da se slepič vname. Toda o tem pczneje. / Slepič je o slepim črevesom vred podoben spodaf zaprtemu lijaku: razširjeni del lijaka je slepo črevo, slepič pa cev, ki je na spodnjem koncu zaprta. Vidimo torej, da je slepič votel in da prehaja v alepcPcrevo, kjer tvori posebno ustje. Takp ustje ima tudi tanko črevo le s to razliko, danima ustje tankega črevesa loputo, nekaka vratar"kij3ač prepuščajo prehod iz tankega v široko črevo, branijo pa blatu iz širokega črevesa nazaj v tanko črevo (glej na sliki gornjo večjo poko), dočim ima slepič loputico, ki tej nalogi ni kos, ki torej ne more preprečiti blatu vhoda v slepič. Lega slepiča v trebušni votlini je kaj raznolika : velikokrat visi od slepega črevesa liki na klin obešena vrvica prosto v trebušno votlino; če pa je oporek kratek, potegne slepič k sebi in mu da čisto drugo smer ob straneh debelega črevesa, pri čemer se kaj rado zgodi, da se slepič zavije ali prekloni in s tem zoži ali pa popolnoma zapre svojo votlino, čemur kaj kmalu sledi vnetje slepiča. Prirojena lega slepiča je torej tista lastnost, ki nam kolikor toliko razloži, zakaj v kratkem času oboli več članov‘iste familije. Ko smo si ogledali slepič in njegove od-nošaje do sosedov, moramo še odgovoriti na vprašanje, kakšen pomen ima slepič. Iz dejstva, da tisoči in tisoči brezslepičnikov, t. j. takih, ki so se dali na slepiču operirati — pri operaciji se namreč slepič odreže — živi nemoteno, moramo pač sklepati, da nima ni- kakega pomena. Značilno je, da ga nimajo domače živali, pač pa ga imajo orang-utang, šimpanz in gorila, to so tako zvane antropo-idne opice. Antropoidne se imenujejo te opice zaradi tega, ker so človeku najbolj sorodne, kar dokažemo s tem, da zlijemo male količine krvne sirotke od človeka in od antropoidne opice v skupno stekleno posodico, nakar nastane na dnu gošča, dočim se mešanica komaj malo skali, če vzamemo sirotko kake druge opice; če pa zmešamo sirotko dveh čisto nič sorodnih si živali, n. pr. goveda in konja, ostane mešanica docela čista Razen antropoidnih opic imajo slepič tudi lemuri, to so na Madagaskarju živeče lisičaste opice, in pa oposum, vrečar, znan kot živalca, ki daje izborno krzno za kožuhe. Slepič je torej za življenje brez pomena in samo v napoto, ker s svojim obolenjem grozi zdravju in življenju. Zaradi tega opravi moderni človek z njim kar na kratko: kakor hitro količkaj zasitnari, si ga da operirati, odrezati. Potem je od te strani vse življenje varen. Ogledali smo si tedaj ta organ od vseh plati, oglejmo si zdaj še njegovo obolenje, t. j. vnetje slepiča. Kar na lepem, iznenada te začne boleti po trebuhu, zlasti v desni spodnji četrti, vzdiguje se ti ali moraš celo bljuvati, vsako premikanje ti bolečine poveča, toplomer pod pazduho kaže okrog 38°, srce udarja 90 do lOOkrat na minuto. Ko pride zdravnik in ti pretiplje trebuh, vidi, da je prav posebno boleča desna spodnja četrt trebuha. To so tipični znaki akutno vnetega slepiča. Poleg akutnega vnetja pa poznamo tudi tako zvano kronično vnetje slepiča, ki trpi večkrat leta in leta. Karkoli bolnik poje, mu škodi — pravi, da ima ^pokvarjen želodeo. Nekateremu jed ne diši, drugi ima spet izreden apetit, kakor hitro pa se da zapeljati svojemu poželenju, sledi huda pokora: tišči in boli ga po trebuhu, da si ne upa ,več jesti in počasi hira. Kaj pa povzroča vnetje slepiča? Zakaj ga pa prej, pred par desetletji, ni bilo, dočim zdaj skoro vsak dan čuješ o tem in onem, ki je obolel na slepiču in se moral dati operirati? Odgovorimo najprej na slednje vprašanje! Da slepiča prej ne bi bilo, to ni res, saj so dognali celo na mumijah, ki so iz 1.3000 pred Kristom, vnetje mrene potrbušnice na mestu, kjer leži slepič, kar je moralo povzročiti edinole vnetje slepiča. Da torej slepiča ne bi bili imeli do pred kakimi tridesetimi leti, to ne drži. Le poznali ga niso! To se pravi, slepič pač, ne pa njegovega obolenja kot samostojno bolezen. Lahke slučaje njegovega vnetja so smatrali zdravniki in lajiki za «želodčni ali črevesni katar», kot «koliko» ali «griza-,vico». huda obolenja s komplikacijami pa za vnetje mrene potrebušnice, ki je pokopalo toliko ljudi v najlepši dobi. Saj je samo na Pruskem še leta 1906. umrlo za vnetjem slepiča in njego.vimi posledicami med 10. in 25. letom več ljudi nego za vsemi drugimi boleznimi skupaj! Pa ne samo «katar» in «kolika» ali «griza-vica», marveč prav posebno kosmato vest ima «tifus». Znano je, da je medicina pred svojim nečuvenim modernim razvojem razločevala in tudi zdravila zgolj znake bolezni, ne pa njenega bistva. In take so bile tudi označbe bolezni. Vsako obolenje, pri katerem se je bolniku omračil duh ali, kakor pravijo, da se mu je bledlo, oziroma da je fantaziral, so označili za «tifus». Beseda je grškega izvora in pomeni: mrak, meglo, omračenje. In naštevali so skoro toliko vrst tifusa, kolikor ima človek organov: «trebušni tifus>, «živčni tifus», «tifus v glavi>, in ne vem, kje še vse; pač po organu, katerega obolenje je bilo najbolj vidno. Moderna medicina pa je pometla s to tifusovo šaro, dognala bistvo posameznih obolenj, izklesala jasne pojme in točne označbe. Tako poznamo sedaj trebušni tifus ali legar kot popolnoma samostojno bolezen, ki jo povzročajo tipični legar-jevi bacili in samo ti, nič drugega. In če se ne oziroma na tako zvani paratifus, ki je zgolj polbrat trebušnega, tedaj lahko rečemo, da so vsi drugi tifusi pokopani, njihov grobar pa je bil mikroskop. S tem, da je medicina spoznavala bistvo bolezni in začela deliti bolezni po njihovih povzročiteljih, je tudi zdravljenje neizrečeno napredovalo. To spoznanje in razvoj moderne kirurgije se je prav posebno obneslo pri slepiču, tako da zdaj kirurški nož dan na dan rešuje stotine in stotine ljudi po vsem svetu prerane smrti, oziroma dolgotrajnega hiranja. Vrnimo se sedaj k prvemu vprašanju: kaj povzroči, da se slepič vname? Že prej sem omenil, da je slepič liki vzdolž votla glista in da je ta njegova votlina ali kanal v zvezi z votlino slepega črevesa, po kateri se izcejajo izločki iz slepiča v slepo črevo. Če iz kateregakoli vzroka slepičevi izcedki ne morejo svojo pot, če torej v slepiču zastanejo, tedaj postanejo ti zastali izcedki greda, na kateri veselo vzbohotajo bacili, katerih je po prebavilih raznih vrst dovolj. Normalno črevo izločuje te bacile sproti, ne da bi mu delali kake preglavice — a gorje, kadar nalete na zapreko ali celo zaporo! Tedaj se razmnože v neznanskih množinah, s tem povečajo pritisk v notranjosti slepiča do neznosnosti, oškodujejo sluznico in stene slepiču ter prodro sami ali pa njihovi strupi, toksini imenovani, v mezgovno ožilje in zastrupijo ves organizem. Pojavi se vročina, srce utriplje, kakor bi bilo plat zvona, živčevje in možgani se zastrupijo, da bolnik fantazira, njegova misel gre kot splašeni konji, dočim se bičano telo vije v bolečinah. Vnetje slepiča povzročajo potemtakem bacili, pa ne kaki specifični bacili, kot n. pr. pri koleri, legarju itd., marveč cela vrsta takih, ki so vsakdanji gosti v prebavilih in slepiču. Le da ne delajo nikakih težav, dokler imajo prosto pot, postanejo pa najhujši boljševiki, hoteči vse uničiti, če jih kaj zmoti v njihovem poslu. In kaj razburi in razjari te beštije, ki so tako majčkene, da se jih hkrati prerije milijon skozi šivankino uho? Če jim karkoli zapre pot v slepo črevo. Vzrokov zapore pa je .veliko. V 15 odstotkih jih prinese človek že na svet kot prirojeno dediščino. Preiskavi na truplih novorojenčkov in dojenčkov so namreč dognale, da ima vsak šesti otrok že pri rojstvu slepič zrasel s sosednjimi organi. Te zarastline na slepiču povzročijo, da je njegov kanal na posameznih mestih zožen, stisnjen ali pre-klonjen. Od ožin, tesni in preklonov pa do zapore za izcedke je korak sila kratek. 15 odstotkom ljudi da potemtakem že rojstvo samo dispozicijo za vnetje slepiča kot neprijetno doto. To se je dognalo na novorojenčkih in dojenčkih. Pri odraslih pa nam kažejo operacije slepiča, da je tudi pri njih vzrok za vnetje slepičeva lega. Slepič, ki visi liki vrvica, obešena na kavelj, oboli redkeje kot oni, ki je zlepljen s sosedi. Zlepljen in preklonjen pa je slepič pri vsakem šestem človeku že od rojstva. Razen tega je slepič živ organ s precejšnjo avtonomijo. Njegov koren je zrasel s slepim črevesom in po oporku so razpredene žilice, po katerih dobiva življenske soke. Ta oporek je včasih tako kratek, da je slepič zakrivljen in preklonjen, drugič tako ohlapen, da se more slepič precej prosto gibati in vasovati enkrat pri tem, drugič pri onem sosedu. In če je ta sosed bolan, t. j. vnet, tedaj se yname tudi slepič. Posledica vnetja pa so zarastline, tesni in prekloni, ki zajeze izcedkom izhod. Tako eno vnetje izzove drugo, mu pripravlja pot in rahlja zemljo ali — da govorimo, kot se izražajo bolniki — vsakemu napadu slepiča sledi drugi, hujši in v krajšem času. Bacili, torej infekcija, povzročajo vnetje slepiča. Teh bacilov je v črevesu vse polno, povzroče pa vnetje le tedaj, če se iznenada neznansko razmnože. Da pa je to mogoče, za to imamo nekako preddispozicijo že od rojstva, razen tega pa v vsem, kar ovira slepi-čeve izcedke na njihovi poti. Sem spada zapeka, ko blato kot gosta malta zamaši črevo; gliste, ki se v klopčiču liki cerberus uležejo pred slepičevo ustje; iz blata, ki se posuši, se napravijo kamenčki, podobni fižolu ali datelj-novi peški, ki zamaše nalik zamašku slepič; rak in tuberkuloza zadebele slepičeve stene in zožijo njegov kanal. Vse to pripravlja pot vnetju slepiča. To pa, o čemer se med lajiki tolikokrat čuje, da so namreč vzrok vnetju slepiča sadne koščice, drobci glazure od kuhinjske posode, šivanke in šibre, ki so prišle v črevo, o tem se lahko reče, da ne povzroči vnetja nikoli. Med svojimi operiranci imam enega, ki sem ga pred petimi leti operiral na dimeljski kili. V kili je bilo slepo črevo in slepič, zaradi tega sem odrezal tudi slednjega, čeprav mu ni nikdar povzročal nikakih težav. In glej! Ko slepič prerežem, najdem v njem par drobcev kosti, par zrnec kimlja ali kumina in mnogo prav kratke žime. Mož namreč v svojem poklicu dela žimnice in žimnate naslanjače, pri čemer seveda požre dovolj takega blaga, ki pride po prebavilih v slepič. In vse to: koščice, kumin in žima ni povzročalo prav nikakih bolečin, ker pač ni moglo zajeziti in zamašiti njegovega kanala. Tudi poškodba, n. pr. udar ali pritisk na slepič, najbrž nikdar ne povzroči vnetja. Pač pa se zdi, da obole za vnetjem slepiča češče mesojedci kakor oni, katerih prehrana pozna malo ali nič mesa. Zanimivo je pri tej bolezni tudi to, da oboli na vnetju slepiča redkokdaj deca izpod petih let, čeprav rada boleha za katarji prebavil, in ljudje, ki imajo že nad 50 let, največ pa takih med 10. in 30. letom. Za oboleli slepič imamo samo eno edino zdravilo: operacijo! Operacija namreč slepič odstrani in z enim mahom ubije sovražnika, bolnik pa ozdravi, če ga sovražnik-slepič ni že tako zdelal, da ga tudi uničenje sovražnika ne reši več, t. j. če zastrupljenje po vnetem slepiču še ni prekoračilo tiste meje, kateri je naravna in z umetnostjo zdravnika podprta odpornost telesa še kos. Iz tega sledi — in na koncu bom v številkah svojih pacijentov dokazal tc trditev — da je najbolje, če se daš takoj operirati, kakor hitro se dožene, da je slepič krivec za tvoje neprilike in bolečine. In slepič je treba dati ven v stadiju, ko še ni povzročil nepopravljivega gorja. Ker je pa velikokrat zelo težko presoditi tudi najbolj izkušenemu kirurgu, kje je meja med popravljivim in nepopravljivim, t. j. med trenutkom, ko te operacija za trdno reši, in med onim, ko ti tudi operacija več ne pomaga, ker je prišla prepozno, zaradi tega je umljiva zahteva kirurgov, da mora slepič nemudoma ven, kakor hitro se količkaj oglasi. Pri vnetem slepiču so vsa zdravila brez operacije zgolj slepilo. Ne rečem, da ne pomagajo nikdar, a ozdravijo te ne, ker ne ugonobe sovražnika-slepiča. Bolezen je namreč liki paglavec, ki dirja z gorečo plamenico med hišami, s slamo kritimi, in jih pali. Tisti golidar, ki teče za paglavcem in poliva, bo morda pač otel kako hišo požara, nevarnosti pa ne bo konec, dokler gasilec ne ujame paglavca ter mu ne iztrga goreče plamenice iz rok. Golida so zdravila, gasilec pa kirurški nož; zdravila vnetje slepiča pač zdravijo, dočim ga operacija ozdravi. To je razloček liki noč in dan. Čeprav se lahko vsakdo, ki ima ušesa, da čuje, in oči, da vidi, vsak dan o tem prepriča, vendar se najdejo modrijani, ki tega nočejo verjeti in trosijo svoje pogubne nauke med ljudi. Svarim vsakogar pred tem, da posluša to jalovo modrost, kajti slepič je muhast tako, da bi bila zanj pravilnejša označba slepica, ker le ženska more biti tako nepreračunljiva. Videl sem že neverjetne primere in poskusil sam na sebi, da sem se ulegel zvečer spat zdrav kot dren, zjutraj pa se zbudil hudo bolan. In ko so me prišli še tisti dan prijatelji operirat, je bil slepič že skoro pred tem, da poči. Sedaj zdrav in čil, v nekaj urah pa najhuje bolan s počenim slepičem — takih primerov doživljam vsako leto nekaj. Radi tega naglašam, da je vnetje slepiča ena najnevarnejših bolezni, s katero se ne sme nikdo lahkomiselno šaliti, če mu je mar življenja in zdravja. To opozorilo in svarilo naj velja bolniku, pa nič manj zdravniku! Oba si morata biti v svesti, kaj zagrešita, če ne upoštevata naukov modeme kirurgije. Kaj pa se zgodi, ako se vneti slepič ne operira? V mnogih primerih, če infekcija ni prehuda in če se pravilno ravna z bolnikom, se vnetje pomiri iD pacijent se čuti zdravega. Toda kako dolgo! Pri prvi priliki se napad ponovi, vnetje se razžari znova in nove bolečine z večjimi nevarnostmi butajo na vrata. Pri marsikaterem bolniku pa ne pomaga lekarna ne domača ne javna popolnoma nič, vnetje gre dalje, slepič na enem mestu ali pa tudi ves segnije, poči, blato in milijoni bacilov planejo v trebušno votlino, ki kakor goba pije njihove strupe. V tem stadiju je tudi operacija često prepozna: grob zija in tuli pred teboj, terjajoč žrtev. V srečnih primerih, pri ugodni legi slepiča, pokrijejo sosednji organi, predvsem pečica in tanko črevo, vneti in počeni slepič, ga nekako zabubijo in napravi se absces ali gnoj okoli slepiča. Toda tudi absces zahteva kirurške pomoči le z neznanskim razločkom: dočim je namreč velikanska večina v pravem štadiju operiranih .v par dneh že na nogah in v dveh do štirih tednih popolnoma spet pri moči, potrebuje operiranec z abscesom tedne in tedne, da se mu trebuh iznebi gnoja. Slepič pa še ostane, mora si ga dati pozneje kljub vsemu vendarle operirati, če ne, se začne prej ali slej komedija znova. Razen tega pa se včasih zaradi zarastlin, ki jih pušča vsako vnetje za seboj, zavijejo čreva, nastane tako zvani ileus, ko se čreva stisnejo in preklonijo, da blato ne more več naprej, temveč se pretaka nazaj in sili na usta veh. Vse to, da namreč slepič poči, da se vname mrena potrbušnica ali delno ali vsa, da nastane absces, da se zavoljo zarastlin preklonijo čreva — to so posamezni štadiji, ki prehajajo drug v drugega in o katerih nikdar ne vemo, pri katerem se bolezen ustavi. To bi bila ena vrsta, drugo pa tvorijo oni primeri, ko se bolezen ne širi dalje, temveč se vnetje polagoma pomiri in ugasne, nastane ugasli štadij ali tako zvani mrzli slepič, kakor mu pravimo v medicini. Kdor je imel srečo, da je prebrodil povodenj nevarnosti vnetega slepiča, naj vsaj zdaj ne zamudi ugodnega časa ter naj se da operirati. Slepič v špiritu je neizmerno bogastvo! Sledeča razpredelnica, ki nam kaže število slepičev in štadij, v katerem so bili operirani za vnetjem slepiča oboleli, ki so se zatekli ,v času od 1. januarja 1920. do 31. decembra 1925. na kirurški oddelek mariborske splošne bolnice, govori po svoje. Kdor jo preštudira, bo vedel, kaj mu je storiti. Pregled operacij na vnetem slepiču in njihov uspeh. Stadij vnetja Operi- ranih od teh ozdrav- ljenih umrlih V/o Akutno vneti slepic . 185 185 Vneti in počeni slepič Vneti in počeni slepic z vneto trebušno 44 41 3 6'8 mreno Gnoj ob slepiču (ab- 29 18 11 37'9 sces) Ileus, t. j. preklonjeno črevo zaradi zarast- 31 29 2 6'4 lin 4 1 3 75 Mrzli slepič 271 271 — — Skupaj . . 564 545 19 33 Iz tabele je jasno, da so vsi dperirani v akutnem in v mrzlem štadiju ozdraveli, medtem ko je počeni slepič pobral 6'8 %, vneta trebušna mrena 37’9 %, absces 6'4 % in ileus kar 75 % obolelih. Kljub vsemu napredku v spoznanju te bolezni in kljub nečuvenemu razmahu kirurgije pa zahteva to obolenje še vendar skupno 3-3 % žrtev od obolelih. In nikdo ne ve naprej, med katere procente pride. Kogar pa ogenj obolenja zanese med te na videz malenkostne 3'3 %, zanj je umrljivost 100 %. Zato pomni vsakdo brez izjeme: slepič je sovražnik, ki ga je treba zatreti pri prvi priliki. Kadarkoli količkaj zasitnari, daj ga ven, preden te pahne v brezno nevarnosti. ★ ★ ★ MOČERADI IN MALARIJA. Komarji, povzročitelji močvirske mrzlice, se zatirajo z raznimi kemičnimi sredstvi, n. pr. s kerozinom, ki pa je drag. Najkoreniteje se jih iznebimo, če izsušimo močvare, kjer se razvijajo njih ličinke. Ponekod rabijo proti njim neke ribice. Koder pa te ne morejo živeti, jih nadomestujejo neki ščurki ali močeradi, zlasti v Ameriki, kjer je učenjak Campbell pred kratkim začel razen tega naseljevati ob barjih v posebnih stolpih velikansko število netopirjev, ki pokončajo izredno veliko moskitov. Vsaka pilpogačica jih požre okoli 3000 za večerjo. V naši Macedoniji bi imele obilo posla! Dr. JERNEJ DEMŠAR: KOŽNA JETIKA. Lupus vulgaris na roki. latentne, prikrite. Šele huda bolezen, večna skrb in borba za obstanek stro njegovo odpornost in pri tej oslabelosti in onemoglosti se zganejo bacili iz prisilnega spanja, ožive in splavajo v krvni obtok. Rado se to dogaja koncem zime in začetkom spomladi, ko poide človeku rezervna sila, katero je iz poletnih solnčnih žarkov nabral za trdo zimo. Zgane se in oživi takrat stara jetika, pojavljajo se pljučni katari, revma (skmina) grize po sklepih in tako naplavi tudi kri ali mezga bacile v kožo. 2.) Pogosteje vidimo, da sa tuberkulozni razvoj tik pod kožo ležečih telesnih delov, kakor mezgovnic, mezgovnih žlez, kit, kosti ali sklepov razširi na polt, jo vname, zgnoji in razje. Bolezen na koži gre potem svojo rušilno pot dalje, ne oziraje se na to, kaj se godi s prvotnim procesom pod njo. Če pomislimo, kako pogosta je tuberkuloza kosti, sklepov, žlez, tako zvana kirurgična tuberkuloza, moramo reči, da se jetika kože le malokdaj njej pridruži; vidimo jo navadno samo pri prav siromašnih, ki iz nevednosti zanemarjajo začetek bolezni. Človek, najbolj razvito bitje stvarstva, ima najhujše sovražnike v bakterijah, rastlinicah prvotne razvojne stopnje. Znano je, da nam vnemajo grlo in pljuča, razjedajo čreva in kosti, zastrupljajo in'uničujejo plod, jemljejo pamet in slabijo rod. To delajo stvarce, ki jih moremo videti v mikroskopu šele v tisočkratni povečavi. Kak kontrast! Vitki pismeni vejici podobni bacil jetike ni zadnji med njimi. Statistika nam pove, da podleže vsak 14. človek jetiki, in patologi — oni učeni ljudje, ki na mrtvecih preiskujejo vzroke smrti — trdijo celo, da zboli vsakdo enkrat v življenju za jetiko, in sicer v pretežni večini v zgodnji mladosti, ko je manj odporen in ko potrebuje vsestranske nege. Če zaide bacil (glivica) jetike v kožo, nastane kožna jetika. Po kateri poti pride klica v kožo? V glavnem na tri načine: 1.) Po krvnih ali mezgovnih žilah iz notranjosti lastnega organizma. Nekje v organizmu tiče klice. Če je človek zdrav in trden, jim njegova odporna moč ne da duška; ostanejo Začetni lupus vulgaris. Pri naplavni in stikovni kožni jetiki delujejo torej samosvoji bacili; organizem si je sam inficiral kožo. 3.) Pri tretjem načinu okužbe pa se oskruni pacijent s tujimi bacili. Lupus vulgaris na nosu. Koža se z njimi okuži, če je ranjena, razpokana ali vneta, zrahljana, da klice lahko prodrejo vanjo. Bacili se morejo tudi naravnost vcepiti v kožo z nesnažnimi, inficiranimi predmeti, z nohti itd. Nevarnost je zlasti tam, kjer stanuje z zdravimi bolnik s pljučno su-šico, čigar nalezljivi izmečki utegnejo priti v stik z ranami. Posebno otroci so v nevarnosti, da se okužijo: njihova koža je bolj sprejemljiva za mikrobe in, ker se vedno plazijo in lazijo po grdih tleh, pobero vso nesnago ter si otrujejo rane. Dobra polovica okuženj pa izhaja iz nosa. Z vdihavanjem zraka pridejo bacili na sluznice; če je sluznica vneta, zrahljana, se pač lahko zgodi, da najdejo bakterije na njej varno zavetje, da s časom proniknejo globlje v njo in tvorijo začetek jetike. Zaradi tega so otroci s kroničnim nahodom, ekcemom (navadnim izpuščajem) okoli nosnic in debelimi ustnicami (skrofuloza) posebno dovzetni za jetiko; pri Velika pratika 1927. tem pa imajo to razvado, da brskajo z nečednimi prsti in nohti v nosu, s čimer naravnost vcepljajo bolezen v sluznico. Kjer so se bacili zakotili, tam nastane vnetje in čez nekaj časa komaj viden rjavkast, prosojen in mehak mozoljček, ki ne povzroča bolniku nikakih bolečin; smatra ga za nedolžen pojav, ki le kvari lepoto. Videti je, da ne raste, da ne kaže nobene nevarnosti. Po mesecih se pa zapazi, da se je vendar premaknil. Sredina njegova upade in rob se pomika dalje. Zdrava koža, kjer so vniknili bacili, zgine in namesto nje nastopi brazgotina. Če se to dogaja na nevidnem delu kože, n. pr. na hrbtu, stegnu, bi ne imeli toliko proti bolezni. Če se pa pojavlja na obrazu, na nosu, na uhljih, prstih, dobi bolezen drugo lice; bolni deli skopne, nos izgubi nosnice, uhelj lepo zaokroženi rob; prsti postanejo negibni, da posamezni členki odpadejo, kjer jih brazgotine zadrgnejo in uduše. Na golenih in stopalih povzroča jetika močne zatekline in debeline. Pokvare so res Lupus vulgaris na obrazu (v progresivnem stanju). 7 strašne. Gnojne rane se menjajo z brazgoti- Bolezen je v početku jako neznatna. Navad-naini in mozolji. Nad 50 % primerov se to no se radi tega prezre, posebno, ker ne boli. vrši na obrazu, začenši pri nosu. Pozabiti ne Šele potem, ko se mozoljček veča in ni samo smemo, da se kožni jetiki kaj rad pridruži lepoti na kvar, peljejo starši otroka k zdrav- všen in naposled še rak, ki ga smatramo za niku. Teže ko na koži je spoznati bolezen v težko ozdravljivega. nosnici, ustih ali v goltu, ker ni tako vidna, ker se odteguje očem. Dosti časa mine, preden razsežne razjede napotijo bolnika k zdravniku. Običajno se lupus potem zdravi, a ne zadosti odločno. Po zboljšanju ne pripeljejo otroka zopet o pravem času v zdravljenje in bolezen leze naprej. Obraz mu je sedaj že tako spačen, da se ga drugi otroci ogibljejo, ga odrivajo iz svoje srede in se nočejo več z njim igrati. V šoli ne mara nihče pri njem sedeti. Bolnik se čuti osamljenega, ne zahaja več v družbo, postaja sam zase; bolezen mu je vzela veselje do dela, do učenja in do sveta. Ko doraste in postane zmožen za delo, ga nihče ne mara v službo. Seveda ni število lu-poznih v primeri z drugimi bolniki veliko. Na kožnem oddelku državne bolnice v Ljubljani je bilo 1924. leta 4' 2%, 1925. leta pa 5’5 % lupoznih, dočim je bilo na internem oddelku jetičnih 201 %. Če lupus tako neusmiljeno kvari obraz in ude ter izključuje bolnika iz človeške družbe, je upravičeno vprašanje, ni li mogoče preprečiti okužbo ali vsaj ustaviti bolezen, obvarovati bolnika preobsežnih razjed? Za to je potrebna profila-ksa. Vse odredbe za zboljšanje higiene kakor tudi socialnih razmer in zdravljenja tuber- T . . . . ... , ,. , kuloznih bi zmanjšale tudi Lupus vulgans na obrazu in na zgomun Iehteh. V1 J število lupoznih. Lupus vulgaris* — razjedljivi lišaj — se po- Bolnik na pljučih se mora izločiti iz zdrave javlja v pretežni večini na obrazu in, kakor družine in izolirati (osamiti); njegovi izločki, pravi statistika, zboli večina že pred svojim ki se suše na tleh in na raznih predmetih, se desetim letom; do pubertete (doraslosti), t. j. namreč naposled razprše v zrak, grozeč zdra- do 15. leta, obstaja še precejšnja nevarnost za vim sostanovalcem, posebno slabotnim skro- infekcijo, a pozneje naglo pada število obolenj, fuloznim otrokom, ki vdihavajo bacile. * Lupus vulgaris je najpogostejši pojav kožne jetike. Kronične nahode in dalje časa trajajoče mozolje je treba pregledati, če ne tiči za njimi že lupus; rane v nosu, na uhljih, navadne lišaje je treba zdraviti, ker nudijo bacilom mnogo prilike, da vniknejo v kožo. Kirurgična tuberkuloza, ki v neugodnih razmerah preide na kožo, se mora korenito izžgati. Pri ugotovitvi začetnega lupuea je temeljito in dosledno zdravljenje nujno potrebno; le v tem primeru nam je zagotovljen uspeh, ker čim starejši, oziroma obsežnejši je lupus, tem dalje traja lečenje, tem manj je upanja, da se obnese, in tem manj potrpežljivosti najdemo pri bolnikih. Z modernim obsevanjem po Finsenu in Roentgenu, s porabljanjem najbolj učinkovitega sredstva — radija, je poleg starejših drugih metod izlečitev lupusa zajamčena. Zavoda za zdravljenje lupoznih, kakršne imajo .velika mesta, ni še pri nas, a treba bo misliti na ustanovitev in potrkati na vrata pri ministrstvu narodnega zdravja. ★ ★ ★ UTRIPANJE ČLOVEŠKEGA SRCA. Vse do smrti ne prestane naše srce tolči niti za V 60 letih znaia bitje velikansko število: 2 mili- trenutek. Posamezni udarec je krajši od sekunde, jardi 629 milijonov in 800 tisoč. Najlepše se čuti tako da napravi srce v eni uri okoli 5000 utripov, utripati žilo v zapestju za palcem. INDIJSKI «SVETNIK». Indija je dežela mnogih posebnosti. Med te spadajo tudi vneti pristaši svoje vere, ki vse življenje delajo samo na to, da bi se očistili greha, vseh poltenih naslad in pohtevic. Člani verske družbe «svetnikov» se trapijo in mrcvarijo, da te kar mraz pretresa. Spokornik se n. pr. da obesiti za pete in vztraja pogosto v tem položaju, dokler ga ne reši smrt. Tako iščejo svojo zadovoljščino, oziroma priznanje pobožnih gledalcev nič drugače nego drugi umetniki pohvalo za dobro izvršeno delo. PRED 100 LETI. Dne 26. majnika 1926. je poteklo 50 let, odkar je umrl češki zgodovinar František Palacky. In natanko pred sto leti je bilo bratom Čehom tako hudo, da so dvomili, ali se ohrani njih materinščina. Tedaj je v učeni družbi proglasil Palacky: Takrat je bilo Palackemu 28 let. Živel pa je še 50 let narodnemu delu in napisal Dejiny ndrodu českeho v Čechah a na Morave, kjer je pokazal, da njegovo ljudstvo v povestnici tudi nekaj pomeni. S tem spisom in s politično delavnostjo si je stekel toliko zaslug, da so mu dali naziv Oče naroda. POTNIK ZA KRZNO, kakor ga je opisal newyorški kožuhar, mora biti: ctako delaven ko srce, krepak kakor vol, krotek kot jagnje, drzen ko lev, hiter ko mačka, vztrajen ko tasmanska podgana vrečarica, potrpežljiv ko tjulenj kožuhar in zvest ko pes. Delati mora ko bober, kopati ko krt, plezati kakor koza, dirjati kakor jelen, vohati kakor nenasit (kuna, medvedu podobna) pri tem pa mora imeti risje oči, prekanjenost prerijskega volka, lisičjo zvitost in noso-rožčevo kožo, vse to pa celih šest mesecev. V ostali dobi leta mora biti sposoben, da prebije kakor medved v zimskem spanju. ŽIG ZA ZLOČINCE. Srednjeveška navada, vžigati velikim hudodelcem sramotno znamenje z razbeljenim železom, se je ohranila do leta 1832. Danes zopet razmišljajo, ali ne bi kazalo uvesti kaj sličnega. Na Francoskem so zadnje čase poskušali s tetoviranjem, ki pa se dandanašnji že lahko brez sledu odpravi, če ni pre- močno. Najnovejši način pa je ta, da se zločincem vbrizgava parafin pod kožo. Mesto se določi po kakovosti pregreška, da pri ponovnem izpozablje-nju sodnik in zdravnik hitro ugotovita, s kom imata posla. Zdravju parafin ni kvaren, a juristi imajo še pomisleke glede splošne uvedbe takih znakov. DOBRA GOSPODINJA SREDIŠČE DRUŽINSKE SREČE. Najtežjo dolžnost, ki jo nakladajo življenske razmere in potrebe človeštvu, je morala na svoje rame prevzeti žena-gospodinja. In Bog je modro izbral, ko je poveril najtežavnejšo in najodgovornejšo nalogo vseh poklicev ženi, zakaj tolike požrtvovalnosti, potrpežljivosti, iznajdljivosti, vztrajnosti in samozatajevanja bi mož — četudi močnejši spol imenovan — ne bil zmožen. Kje pa je še zvanje na svetu, v katerem bi se moralo misliti, skrbeti in poslovati na toliko strani, kakor se mora baš v gospodinjstvu? Zato se pa tudi od vršiteljice tega poklica, od gospodinje, zahteva več kakor od vseh drugih poklicev. Gospodinja mora biti vse; ne samo prijateljica in družica možu, biti mora tudi mati in vzgojiteljica otrokom, čuvarka zdravja, gospodarica imovine in družine, biti solnce, na katerega se obračajo vsi družinski člani. Za tako resen in težak poklic bi morala imeti žena kajpada primerno naobraz-bo, biti bi morala dovolj pripravljena. Zal, da naša dekleta tega ne pomislijo, ko stopajo brez vsakršne priprave v zakonski stan. In zdaj šele se jim odpro oči, ko je prepozno, vidijo nedostatke v svoji naobrazbi. Saj bi rade, voljo imajo dobro, kaj, ko pa ne vedo, kje in kako prijeti, saj se tega niso nikdar učile, nihče jih ni opozoril, da bo treba znati kuhati, prati in šivati in vse drugo, kar je neobhodno potrebno v gospodinjstvu. Mamica, ta zlata, blaga mamica, jih je šte-dila. Zgolj iz prevelike ljubezni je vse sama storila in se trudila od jutra do mraka, samo da je imela hčerka brezskrbno veselo mladost. Ali ta nesrečna svetovna vojna, ki je vse pre-okrenila in predrugačila, je spravila tudi gospodinjstvo iz skromnega okvira ter naložila gospodinji novih, težjih bremen. Dandanes nič več ne zadošča, da gospodinja samo ukazuje, zapoveduje in rodi otroke, vse drugo pa poskrbi plačana služinčad, ne! Današnja gospodinja mora razumeti in pojmovati višji pomen gospodinjstva, poznati mora do podrobnosti ves ustroj, delo in namen gospodinjstva. — Kakšna pa mora biti gospodinja, da bo mogla biti kos težki svoji nalogi? Imeti mora dokaj vrlin, ki jih je treba pridobiti nekaj doma, še več pa v gospodinjskem zavodu, ki je prav tako potreben kakor osnovna šola. Predvsem pritiče gospodinji, da je izvežbana kuharica. Reklo, da vodi ljubezen skozi želodec in da izvrstna kuharica slovi čez devet fara, ni prazna puhlica! Hrana je temelj zdravja, pogoj življenja, zato ni vseeno, kaj se nam nosi na mizo. Med jedjo in jedjo je lahko velikanska razlika. Medtem ko zna spretna gospodinja napraviti jed s preprostimi dodatki tečno in okusno, nevešča gospodinja z istimi sredstvi utegne jed pokvariti. Nikakor ne zadostuje, da jed samo napolni želodec, oj ne! Biti mora tudi slastna, dovolj redilna in prikladna našemu organizmu, biti mora po volji jeziku, pa tudi nosu in očesu. Za stare ljudi, za otroke in bolnike mora biti povsem drugačna kakor za mlade, dorasle in zdrave ljudi, za one, ki rabo ta jo ves dan zunaj na prostem, drugačna kakor za ljudi, ki delajo duševno in v zaprtih prostorih. Velike važnosti v prehrani je za gospodinjo tudi to, da ume napraviti mnogo spremembe. Naj je hrana še tako dobra, ako se vrsti dan za dnem, pa nas mine slast do nje. Zato se moti, kdor trdi, da je kuhanje lahko, ako je vsega v izobilju in da se opravi kar mimogrede. Meni se zdi, da je pravilno kuhanje s svojimi finesami in inačicami naravnost umetnost, za katero je treba daru in veselja, pa tudi korenitega pouka prav tako kakor za druge umetnosti. Pri dobri jedi se ne upoštevajo jedila sama, ampak še drugi razlogi, ki očividno tudi pripomorejo do boljšega okusa. Predvsem se zahteva čistota jedi in posode, v kateri je podana. Jed naj bo še tako izbrana in okusna, ako pa najdemo v njej las, muho ali drugo nesnago, ali če je posoda zamazana, pa je slast prešla. Najvažnejše seveda pa je priprava sama, za katero je treba tako dosti razumevanja in veselja kakor izrednega poznavanja živil. Dobro kuhati je torej glavna in prva naloga zgledne gospodinje. Druga, nič manj pomembna lastnost dobre gospodinje je snažnost in redoljubnost. «Snaga in red vzdržujeta svet,» pravi star pregovor. Čistost mora vladati ne le v stanovanju, kjer prebijemo nad polovico svojega življenja, temveč tudi zunaj, na dvorišču in stranišču, v skednjih in v hlevih, čistost mora biti v vsakem kotičku. Kako prijetno je bivati v stanovanju, kjer je vse pometeno ter očejeno, kjer ima vsaka stvarca svoje mesto. Zdi se mi, da celo solnce mileje sije v tak dom, nego pa tja, kjer je vse prašno, razmetano in razvlečeno. Gospodinja, ki ima zmisel za čistost, zna tudi sicer dolgočasno in pusto stanovanje pretvoriti v prijazen dom, kjer se počutiš udobno in ugodno. Čist prt čez mizo, okusno sliko na steno, snopec rož ali vsaj zelenja v vazo in na okno, pa se ti zdi soba vsa zaljša in prijaznejša. Sploh pa so cvetice najlepši in najcenejši okrasek vsakega stanovanja. Ne morem dovolj priporočati gojenja cvetic. Že v davni dobi so naše prednice ljubile cvetke ter si krasile okna z njimi, kar nam pričajo razne narodne pesmi o «nageljnu rdečem» in crožmarinu dehtečemu. Prav tako veliko pozornost mora gospodinja obračati na kuhinjo. Saj je to kraj, odkoder nam prihaja pogoj našega zdravja — hrana. Vse, kar je v kuhinji, mora biti snažno in svetlo, nikjer ne sme biti umazane posode, da bi se pasle muhe po ostankih jestvin. Kuhinja je najvernejše zrcalo vsake gospodinje. Pa ne samo kuhinja in posoda, tudi oseba, ki pripravlja jedila, mora biti kar najbolj mogoče negovana. Ako ti stopi iz kuhinje naproti kuharica zmrščenih las, s posvaljkanim predpasnikom, si takoj lahko prepričana, da iz njenih rok ne more priti kaj posebnega. Ako gleda gospodinja na to, da ima čistost in red v stanovanju, bo prav gotovo tudi pazila na čistost in red v obleki in perilu. Najsi je oprava še tako skromna in preprosta, samo da je čista, pa je lepa. In baš nered v perilu je pogosto vzrok nejevolje in prepira med ženo in možem. Zjutraj hoče obleči mož oprano perilo, pa ni gumba pri srajci ali traku pri spodnjih hlačah, ali pa nogavice niso zakrpane, in z godrnjanjem se začenja dan ter se konča z nezadovoljstvom. Pa tudi negovanja telesa ne pozabi pametna gospodinja. Koliko bolezni bi ne bilo, da je gospodinja navadila že v detinstvu otroke na kopanje in umivanje. Otrok naj ljubi vodo kakor račica in naj se veseli, kadarkoli more v kopel. Mnogo gospodinj je, ki se izgovarjajo, da jim za čiščenje nedostaja časa. Ni potrebno, da bi gospodinja vse sama opravila in se vbadala od zore do mraka — dolžnost njena je, da zahteva snage in reda tudi od vsakega člana družine in da navaja zlasti otroke že v zgodnji mladosti k temu. Naj otročiček ne dobi kosila, preden ni pospravil igračic ter jih postavil na svoje mesto, in naj šolarček ne hodi spat, dokler ni uredil zvezkov ter si pripravil knjig za prihodnji dan. Tudi posli se izvrstno počutijo v taki hiši, kjer je vse čedno, kjer gre delo v redu od rok. Kako ugodno in prijetno se počuti mož v takem domu, kako rad in z veseljem se vrača od napornega dela v hišo, kjer ga čaka čistota, red, zadovoljstvo. S čistostjo in redoljubnostjo v tesni zvezi je marljivost in delavnost gospodinje. «Naj urno se sučejo pridne ročice, veselo bo srce in vedro ti lice.» V gospodinjstvu nikdar ne poide delo. Koliko opravljanja bi bilo manj in koliko prepirov bi ne bilo med sosedami, ako bi ženske ostajale doma in delale. Gospodinja pa mora navajati predvsem otroke k delavnosti. Otrok naj ne bo nikdar brez opravka. Dokler je še majhen, naj se kratkočasi s pametno in pravilno igro. A kadar toliko doraste, da more že vršiti primerna opravila, naj pa dela in naj nikdar ne poseda križem rok, ker lenoba je vseh grdob grdoba. Prav lepa čednost slednje gospodinje je molčečnost. Zgodi se, da se mož brez vzroka, včasih pa tudi po poslu, zakasni zunaj in pride pozneje domov kakor običajno. Komaj prestopi prag, že ga opsuje ter obsuje ploha besedičenj, še preden more pojasniti vzrok zamude. Ako mu ima žena zares kaj povedati, naj to stori prihodnji dan, ko je jezo prespala, in naj mu mirno in prijateljski pove svoje mnenje — ker «lepa beseda najde lepo mesto. Jezikanja in odgovarjanja pa naj gospodinja tudi pri drugih ne trpi. Slabo izpričevalo zanjo, ako ukaže kaj otroku, pa ima ta sto izgovorov, samo da mu ni treba izvršiti povelja. Neobhodno potrebno je tudi, da zna vsaka gospodinja ravnati z bolnikom. Bolnik je velik siromak in gorje mu, ako nima nikogar, ki bi mu znal pravilno postlati posteljo ali mu s pridom pripraviti te ali one jedi. In vprav ob bolniški postelji pokaže gospodinja najbolje svoje zmožnosti, da razume pogodu kuhati in da je čista in redoljubna! Številne so bolezni, n. pr. želodčne in črevesne, pri katerih je pravilna hrana edino zdravilo. Pomilovanja je vreden bolnik, ki ne more dobiti izborne sluzaste ali prežgane juhe in ne hladilne pijače ali primernega čaja. Kras dobre gospodinje je varčnost in skromnost. Štediti in računati mora danes vsakdo, ker brez tega se v najkrajšem času zapravi tudi veliko premoženje. Gospodinja mora imeti svoj dnevnik, kamor zapiše slednji izdatek, da se more vsak čas preveriti, ali niso stroški prekoračili dohodkov. Zase bodi gospodinja skromna, za druge pa imej odprte roke. Poleg navedenih svojstev mora gospodinja imeti še sto drugih, ki jo usposobijo za dobro družico in razumno vodnico. Krona vseh kreposti pa je, da je plemenita vzgojiteljica. Vzgoja je nekaj tako svetega in vzvišenega, da bi človek govoril in pisal vse življenje, pa bi ne mogel povedati vsega, kar je treba za .vzorno vzgojo. Dobro vzgojeni otroci so največje veselje staršev in največje bogastvo naroda, slabo vzgojena deca pa prekletstvo roditeljem in poguba naroda. Vprašate, kje pa najti takih popolnih gospodinj, ki bi se zavedale vseh nalog in dolžnosti in bi jim bile kos? Z neba nam ne padejo; vzgojiti si jih moramo sami! Druge napredne države so prišle že davno do spoznanja, da so najnujnejše, kar morajo dati svojemu narodu, dobre gospodinjske šole, kjer se morejo dekleta naučiti teoretično in praktično v vsem, kar je vedeti in znati v gospodinjstvu. Zato ga ni večjega kraja, kjer bi ne bilo gospodinjskega zavoda, in tudi je ni dekliške šole, kjer bi ne bil priključen gospodinjski pouk. Pa pri nas? Imamo jih prav malo in še za te ni posebnega zanimanja, zlasti pri činiteljih, ki bi bili na prvem mestu poklicani, da jih podpirajo. Zato smemo opravičeno želeti, da si vsa ženska društva, kakor tudi vsaka posamezna žena, vzamejo za smoter, delati na to, da dobimo povsod, kjerkoli mogoče, gospodinjsko šolo ali vsaj tedaj pa tedaj gospodinjski tečaj. Ta člančič, ki predstavlja le neznatno ogrodje velike celote, pa bo dosegel svoj namen, ako vzbudi zanimanje za gospodinjski pouk v prvi vrsti pri gospodinjah materah, ki morajo že v nežni mladosti navajati dekleta h gospodinjskemu delu. Zanimaj se pa tudi sleherno dekle za najlepši in najvažnejši poklic, za gospodinjstvo, v katerem utegneš postati središče zadovoljstva in sreče, ne samo sreče svoje družine, marveč vsega naroda. ★ ★ ★ ZA GOSPODINJE. DROBNI NASVETI. Uorske ribe so redilnejše in, kadar so presne, dosti prebavnejše od sladkovodnih (jegulje, linja-ki in dr.). Presne ribe iz jezer ali ribnjakov pa so kajpada prebavljivejše od nasoljenih, prekajenih, v octu ali olju kvašenih, posušenih morskih plavu-tarjev. Da se odpravi tem živalim duh po mlakuži, jim zamaši škrge ter jim daj požreti kavno žlico izvrstnega kisa. Nad en kilogram težki ribi ga je treba vliti nekoliko več. Pri mrtvih živalih je učinek tega postopanja nekoliko manjši. & Divjačina ostane dalje sveža, če jo na lahno po-suješ s pravkar zmleto kavo. * Jajca, ki jih poliješ s kropom in jih tako pustiš pet minut, so redilnejša in laglje prebavljiva od onih, ki se kuhajo tri minute in pol v vreli vodi. * Mesa ne smeš nikoli prati, temveč ga le na lahko obrisati z mokro cunjo. V preslano juho vrzi nekaj koščkov sirovega krompirja in nekoliko časa povri. Nepotrebna sol izgine. * Zelenjava. Malo kisa in citroninega soka v vodi, kjer se kuha kapus ali ohrovt, zmanjša temu duh in mu izboljša okus. * Raztopljeno presno maslo prav dobro nadomešča olje na solati. Limonov sok se v njej s pridom rabi kot kis. * Čebelni pik, nemudoma namazan s prerezano čebulo, ne povzroči ne oteklin, ne bolečin. * Lise od črnega vina preženeš, ako jih takoj ope-reš z belim vinom. * Umazana fotografija se da očistiti s ščepcem vate, namočene v vinski cvet. PAVEL KARLIN: HARMONIKA Pri nas je ni vasi, da bi ne imela svojega godca, ljudskega «umetnika>, ki pod večer gode zapeljive podoknice, ki se šfeperi na prvem vozu kot kralj, kadar bogato bališče peljajo, ki s fanti oholo voglari in za ofreht katero okroglo pridene, ki na deželi s poskočnimi ali zategnjenimi melodijami spremlja vse, ki hrepene in ljubijo, se vračajo in poslavljajo, vriskajo in prepevajo, jočejo in se zabavajo. Poglejmo v vaško krčmo v nedeljo popoldne! Kakšno razposajeno razpoloženje je zanetil veseli godec med njene zakajene, nizke stene! Za pečjo sedi in siplje vabljive valčke in razgibane polke med razgrete plesalce.- Vsa mladina se vrti po njegovi mameči, neutrudljivi godbi. Zdaj zdaj bo še resne možake in pohlevne ženice zvabil v vrtince svoje muzike. Že zmajo po taktu z glavo in razorana lica jim rde. Čakajte, kmalu... Ali ste že bili na pravi kmečki ohceti, kjer bi ne bilo godca, harmonikarja, ki do ranega jutra in še čez neumorno poživlja zabavo, razlivajoč čare svoje muzike v že trudne noge. In kadar gredo fantje k naborom. Kdo jih spremlja? Dekletov šopek, rdeč in vonjiv, in vesela, hreščeča godčeva pesem, ki budi korajžo in tolaži. Pa kaj bi vam še dalje pravil in skomine delal, ko itak sami dobro veste, kako in kaj. Saj je že Prešeren o svojem godcu, ki je lepo godel in sladko pel, dejal: Ni bilo godu, svatovšč’ne, semnja, da tje bi ne bili vabili ga. Napisati pa vam vendar hočem par kratkih besed o postanku harmonike, glasbila, ki je pri nas zdaj tako močno razširjeno, da ga vsaj na zunaj in po glasu razloči vsak otrok. . Pred sto leti naši predniki še niso poznali harmonike. Za serenade, za spremljavo k plesu in za glasbeno izražanje sploh jim je poleg glasu in mestnih gosli, trompet in cimbal služila na deželi predvsem piščalka (kot še sedaj na jugu naše države), ki so jo godci sami izdelovali in jo zunanje krasili po svojem okusu. In še en inštrument jim je krajšal čas in jih vnemal za ples. To so bile orglice, ki jih dandanes igra večidel le deca, včasih pa so z njimi celo virtuozi nastopali na koncertih in z neverjetno spretnostjo — kot danes na harmoniki — izvajali tudi težje skladbe. Toda pri tem majhnem glasbilu je igralec porabil preveč sape. Pihal in puhal je vanj, glas pa je ostal šibek, da ga že na majhne razdalje ni bilo razločno čuti. Leta 1829. je dunajski izdelovalec glasbenih inštrumentov, D a m i a n, odpomogel temu ne-dostatku. Mislil si je: Kaj bi bilo, če bi usta, ki so majhen in urno utrudljiv meh, nadomestil z večjim, odpornejšim mehom, ki bi imel sape na prebitek — kot kineško glasbilo čeng ali naše dude — in bi se zato ne mogel tako hitro upehati. Podjetni in iznajdljivi mož je svojo misel tudi praktično izvedel in tako orglice povečal v harmoniko. Oba ta dva inštrumenta proizvajata glasove na isti način kot orgle v naših cerkvah, to je s pomočjo zračnega toka, ki se preliva skozi na zgornjo in spodnjo ploščo meha pritrjene jezične piščalke. En del piskajočih jezičkov zapoje, če meh raztegneš, drugi del pa, če ga zganeš. Vsak gumb in vsaka zaklopka dajeta tako dvoje tonov. Dandanes, ko jih splošno uporabljajo tudi v modernem plesnem jazz-band orkestru, imajo harmonike kaj različno velikost in večji ali manjši glasovni obseg. Nekatere nudijo desni roki samo eno oktavo, levi pa nekaj basov za spremljavo. Velike harmonike, ki jih je prvi gradil in prodajal Anglež Wheats-tone (imenujejo jih tudi melofone in končer-tine), pa obsegajo več oktav, da je nanje mogoče igrati kot na orgle. Neka najnovejša vrsta harmonik ima na eni plati celo bele in črne tipke kot klavir. * Ko smo bili otroci, so nam šaljive tetke natvezle, da se v tem inštrumentu, ki smo ga tako vzhičeno poslušali, nahajajo možički-škrateljčki, ki se v mehu prekopicujejo, cvilijo in vriskajo, ker jih je godec zbudil iz sladkega spanja. Ce smo doma preveč razgrajali po kuhinji in kričali, nam je mama dejala, da hreščimo kot harmonike. In ko so nam kupili prve dolge (predolge!) hlače, ki so se nam od vrha do tal gubale, zgibale in mečkale, so nam sosedovi fantje rekli, da imamo «hlače na harmoniko. Če bi zdaj ne imeli kuharice, ki razen žlic in pokrovk tudi likalnik zna cumetniško dovršeno sukati, bi nam dolgi jeziki zastran hlač utegnili še zmirom kaj očitati. In vsega tega bi bila kriva harmonika. ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE LETA 2927. V tisoč letih bo vsak prebivalec zemlje, moški ali ženska, popolnoma plešast. Razlika med moško in žensko nošo bo neznatna; oba se bosta oblačila enako: v nekakšno mrežo iz sintetičnih snovi, obrobljeno z vlečljivo, prožno kovino, ki bo služila kakor antena za sprejemanje brezžičnih vesti' in za drugo znanstveno porabo sodobnosti. Človek ne bo izgubil najmanjšega dela svojega življenja, kakor se to dogaja dandanašnji s spanjem, kar je nevšečno za poslovne ljudi ter osobito za mladino. Človeški rod bo užival s,vojo hrano, pri-tiskaje na neki gumb, skozi cev, ki mu bo nudila vsakovrstna sintetična (umetno sestavljena) živila. Ta bodo imela to prednost, da se bodo lahko nabavljala v obilju po najnižjih cenah. Na zimo in na velike račune za premog ali drva ne bo treba misliti, saj se bo takrat zračna toplota umetelno proizvajala in pošiljala ;vse naokrog po planetu po velikih tvor-nicah. Med drugim se bodo zanamci ognili prehladom in pljučnicam, ker bo od Novega leta do Silvestrovega vladala natanko ista toplina, 70 stopinj Fahrenheita (22 stopinj Cels.). O tem je učen Anglež, profesor A. M. Low, nedavno priobčil zanimivo knjigo: «Bodoč-nost», kjer se izraža o navedenih prerokbah: «To niso prazne sanje, saj so osnovane na razvojni črti prosvete in omike, ki nazorno kaže omotično brzino, s katero koraka sodobna znanost. Pred nekaj leti so šla brezžična poročila samo na metre, danes pa moremo z njimi doseči mesec.> Ta novi Julij Verne trdi v svojem spisu, da mravlje kakor čebele nikoli ne spe. Zakaj ne bi moglo človeštvo delati enako? Spanje ni nič drugega ko telesno opravilo, ki skuša pridobiti nove energije možganskim stanicam. Dr. Crile in drugi strokovnjaki dokazujejo s svojimi poskusi, da se da ta posel opraviti na umeten način. Živnost, ki daje životu moč za poslovanje, je brez dvoma zgolj električna funkcija. Ko bi se mogel dobiti sestav, po katerem bi telo vsrkavalo to elektriko iz ozračja, bi zlahka pogrešali spanja, kadar bi želeli nadomestiti porabljene sile in mirno dalje živeti. Profesor Low meni, da je tak izum blizu. Priti mora dan, ko se človek, utrujen od prenapornega dela ali radovanja, ne bo več zatekal v spanje za oddih, ampak bo prejemal okrepčilo naravnost iz etra skozi svoja obla- čila, opremljena s kovino, prevodljivo za valove radia. Po njih se bo merila energija, potrebna za naslednji dan. Tako boš mogel, daljni potomec, dobivajoč potrebno krepčivo skozi obleko, brez skrbi in brez upehanosti nadaljevati svoj opravek ali svojo zabavo na nedoločen čas. Glede izpadanja las pravi profesor Lo\v, da bo človeško pleme v tisoč letih docela plešavo. Trajno striženje pri moških, a tudi pri ženskih, in nošenje klobukov bo povzročilo, da se do korena zatro bujni kodri, ki smo jih podedovali od opičjih svojih prednikov. Ti so nam zapustili obilno dlako in goste kocine po vsem životu, pritisk obutve in obleke pa je malone docela pregnal prirodne kosmatine. Nadalje zagotavlja doktor Low, da bo tiste čase švigalo po vzduhu nešteto velikih zrakoplovov. Nesreče pa bodo jako redke, saj bo tehnična popolnost dosegla vrhunec. Pred vsem pa bodo zračna brodovja brez motorja, ker bodo črpala svojo energijo iz solnčne gor-kote, nagomiljene v velikanskih sprejemnih postajah. Aeroplan, napravljen iz sintetičnega tvoriva, bo zastrt z bakreno mrežo, slično našemu živčnemu sestavu. Z njo bodo mogli nadzirati prirodne sile, ki danes zahtevajo še toliko žrtev. Ure bodo v prihodnosti doživele silno iz-premembo, ker bodo tri ali štiri dni naprej napovedovale vsako atmosferično premeno. Vendar ta podrobnost ne bo imela tolikšnega pomena, ker bodo pač ogromna od-dajališča razpošiljala solnčno toploto po vsem svetu, da bo ne samo temperatura povsod in vselej enakomerna, marveč da bo mogoče bivati v pokrajinah, ki so danes opuščene kakor severni in južni tečaj. To bo seveda nujno spričo vesoljne goste naseljenosti. Iste sile solnčne svetlobe in topline bodo omogočale proizvajati dež o pravem času, kajti človeštvo, nad vse dovršeno po možganski in telesni strani, si bo moralo zagotoviti prehrano, ki bo sicer na sintetični osnovi, a vendar ne bo moglo prebiti brez sirovin, pridelanih na polju. V tem pogledu sluti profesor Low, da bo treba bodočemu pokolenju, kadar ga bo volja jesti, kar pritisniti na glavič in odmerjeno hranivo bo priteklo po cevi iz bližnje osrednje postojanke v slehernem mestu ali selu. Modri Britanec domneva, da bo tačas ne-stalo ,velikih tiskanih dnevnikov, ker bodo odveč, izdajale so bodo zgolj knjige, slikani zborniki in strokovna glasila. Z golim pritiskom na glavico se bodo dobivala govorjena poročila od vseh vetrov, podobno pa bo slednja hiša imela svoj daljno-vid, «televizion», tako da bodo oči na neznansko daljavo zrle konjske dirke v new-yorškem Belmontskem parku ter obenem na pariškem Longchampsu. Sedaj se pokrajina utegne videti na trideset milj daleč, zakaj pa ne na trideset tisoč v letu 2927.? Naposled se bodo dale v oni dobi ozdraviti vse bolezni, vštevši rak in sušico, za kar je storila veda že dobršen korak naprej. Kar se tiče materinstva, bo obstajalo brezhibno nadzorstvo ne samo glede tega, da se naša zvezda obhodnica ne bi obljudila z .večjo vsoto naraščaja, nego jo more zložno prerediti, marveč i glede tega, da se ne bo rodila grda deca. Sicer pa bo sčasoma to nadziranje materinstva prešlo iz navade, ker bodo v kesnejši dobi proizvajali človeška bitja v laboratorijih pod neomejenim vodstvom znanstvenikov. Na ta način požene prenovljen zarod dovršenega moštva in popolnega ženstva s čudovitimi možgani, zakaj pod zaščito učenjakov postane materinstvo obrt, ki bo omogočal križati plemena v edini nameri, da se kot ženske zaplode zgolj božanske krasotice, med moškimi pa bistrci in ostrci, prekašajoči vse dotlejšnje yeleume. Takisto vsaj si domišlja pametni gospod Low, ki končuje svojo zajemljivo knjigo, rekoč: «Ne pozabite, kako malo stoletij je preteklo, odkar je šlo Galileu za glavo, ko ne bi bil preklical, da se nekatere zvezde sučejo ...» Kakšna škoda, dragi čitalec, da nama ni sojeno doseči tisti zlati vek! (La Novela Semanal.) ★ ★ ★ KITAJSKA SKRB ZA JAVNO VARNOST. Ne samo Levstikov Gorotan, ampak tudi Kon-fu-cejeva domovina je kaj čuden svet. Vendar je «ne-beško carstvo», kakor se naziva ta dežela, pravičnejše od našega. Saj mi male tatiče obešamo, velike zmikavte pa izpuščamo. Tamkaj pa puščajo na miru ene kakor druge, dokler ne pride kateri v roke redarju, ki zasačenega zlikovca pošteno naklesti s svojim «pendrekom». Sleherni uzmovič pa lahko za časa odnese šila in kopita, ker kitasti stražar mora ponoči venomer razbijati po kovinskem bobnu. DETE V KLOBUKU. Med prvotnim južnoameriškem prebivalstvom, čigar narečja sedaj proučuje Slovenec B ... r, poročen baje z Indijanko, so domačinke posebno iznajdljive, da morejo ob drugih opravilih nemoteno vršiti še svojo materinsko dolžnost. Otroka nosi na glavi v pleteni košarici. Dojenček je v njej tako varen kakor v razkošni gosposki zibki. Ta priprava ji služi za otroški voziček in obenem za klobuk. Imenuje se ši-hag-jova. Ko bi si ga duhovite evropske modistice vzele za vzorec, bi gotovo dosegle velik uspeh. Ta pokrivala bi kajpak rabila zgolj za nakit, ker meščanke ne nosijo svoje dece s seboj. Kvečjemu bi naprtile na glavo omiljene — psičke ali mucke. NOGO SI JE POJEDEL. V Belgijskem Kongu je bilo treba zamorskemu žerstvo zakonito zabranjeno. Kralj pa je tožil, in kralju odrezati nogo. Po operaciji jo je veličanstvo glej! Sodišče je dalo tožitelju prav in uprava je zahtevalo od zdravnika nazaj, češ, da jo hoče po- morala nogo izročiti gospodarju. Veličanstvo, afriški užiti. Uprava bolnice mu ni ustregla, ker je ljudo- kralj: dober tek! O KITAJSKIH ŠTUDENTIH. Za državno službo delajo kitajski dijaki stroge izpite. Na prostoru, zagrajenem z visokim zidom, se postavi dolga vrsta tesnih celic z okencem in dvema deskama v notrini: ena za mizo, druga za sedež, zloženi pa služita za ležišče. Izpraševanec se namreč ne sme nikamor ganiti tri dni. Po prvem izdelku dobi nekaj ur oddiha pod milim nebom. Nato ga zapro zopet za tri dni, da izvrši novo nalogo. Ako bi sprejel od zunaj kakršno si bodi pomoč, je kandidat izključen vselej od nadaljnjih izkušenj. IVAN MOHORIČ: IZVOZ NAŠIH PRIDELKOV. Naša država je po pretežni večini agrarna, zato ima izvoz poljedelskih produktov v naši zunanji trgovini največji pomen. Med poljskimi sadeži je sedaj na prvem mestu izvoz koruze, ki je znašal leta 1922. komaj 11 milijonov kilogramov v vrednosti 42-8 milijona dinarjev, a leta 1923. narastel na 102 milijona kilogramov v vrednosti 333-7 milijona dinarjev. Leta 1924. pa je ponovno zaznamovati ogromen porast izvoza koruze, ki znaša 245 milijonov kilogramov v vrednosti 585 milijonov dinarjev. Leta 1925. pa se je povzpel ta izvoz na rekordno višino 1011 milijonov kilogramov v vrednosti 2055 milijonov dinarjev. Največji del našega izvoza turščice gre v Avstrijo, Italijo in Češkoslovaško. Na drugem mestu stoji pšenica. Izvoz pšenice je znašal 1922. leta 24*5 mil. kg v vrednosti 116 mil. Din 1923. „ 96 „ „ „ „ 381-5 „ „ 1924. „ 172 „ „ „ „ 683-5 „ „ 1925. „ 169 ,, ,, „ ,, 501 ,, „ Pšenico izvažamo v Avstrijo, Madžarsko in Češkoslovaško, precej pa se je oddaja po Donavi preko Brajle po morju na zapadnoevropska tržišča. Med našim sadjem so (za izvoz) največjega pomena slive, in sicer po prevesni večini iz Bosne in Srbije. Izvoz sliv se od leta do leta izpreminja po rodovitnosti in po vremenskih razmerah. 1922.1. je znašal 40 mil. kg v vrednosti 222-8 mil. Din 1923.. 76 1» 371-8 „ „ Med nadaljnjimi pridelki je zlasti za Slovenijo važen izvozni pridelek fižol. Izvoz se je gibal v zadnjih štirih letih na sledeči način: 1922. leta 7 mil. kg v vrednosti 25 mil. Din 1923. „ 12-8 „ „ „ „ 77-6 „ „ 1924. ,, 32 ,, „ „ „ 155*6 „ „ 1925. ,, 26 „ „ „ „ 78'8 „ „ Poleg slovenskega gre v tujino v znatnih množinah tudi fižol iz južne Srbije v Grčijo ter iz Vojvodine v Romunijo. Na Slovenijo odpade pri tem izvozu v dobrih letinah skoro ena četrtina. Izvoz krompirja iz naše države je neprimerno manjši in to predvsem iz razloga, ker se je v zadnjih letih po prevratu v vseh pasivnih državah silno razvilo domače gojenje krompirja, dočim so se druge države, ki bi se mogle vpoštevati za naš izvoz, z raznimi sanitarnimi ukrepi zaprle proti našemu izvozu. Izvoz krompirja je znašal: 1922. leta 4 9 milijona kg v vrednosti 8 4 mil. Din 1923. „ 8-8 „ „ „ „ 19-5 „ „ 1924. 1925. 9-7 6-5 16-7 7-5 vrednosti 1-6 mil. Din 5» 3*4 „ ,, « 7 5 „ ,, 1924. leta pa je padel na 23 milijonov kilogramov v vrednosti 1898 milijonov dinarjev in 1925. leta dosega tudi samo 34 milijonov kilogramov v vrednosti 191 milijonov dinarjev. Iz Slovenije se izvaža le neznaten del sliv. Zato pa gredo v inozemstvo tembolj jabolka, in sicer nekaj kot namizno sadje, nekaj pa za industrijsko predelavo v sadne konserve in sadne soke. Izvoz svežih jabolk je znašal leta 1924. 5 milijonov kilogramov v vrednosti 28 milijonov dinarjev. Znaten je izvoz orehov, ki je dosegel 3 milijone kilogramov v vrednosti 19-8 milijonov dinarjev. Za Slovenijo je izmed poljskih pridelkov največjega pomena izvoz h m e 1 j a, ki se goji v Savinjski dolini in čigar trgovsko središče je v Žalcu. Izvaža se skoro 90 % vsega hmeljskega pridelka. Izvoz je znašal: 1922. leta 876.000 kg v vrednosti 19-5 mil. Din 1923. „ 2 milij. „ „ „ 118 „ „ 1924. „ 1-2 „ „ „ „ 91-4 „ „ 1925. ,, 3 ,, „ „ ,, 243* < „ ,, Hmelj se prodaja po večini na Češko in v Nemčijo, deloma za potrebe tamošnjih pivovaren, deloma pa se odtam izvaža naprej na zapadna evropska tržišča. Znaten padec se opaža torej v lanskem letu v količini kakor tudi v ceni blaga. Med nadaljnjimi vrstami povrtnine je omeniti izvoz čebule, ki je znašal: 1922. leta 700.000 kg v 1923. „ 1-1 milijona „ „ 1924. „ 4-3 ,, „ „ Za naše kraje je zelo važnega pomena tudi izvoz zdravilnih zelišč. Tej panogi se posveča še vedno vse premalo pažnje. Izvoz gre večinoma v Italijo in je znašal: 1922. leta 16 milijona kg v vrednosti 13-8 mil. Din 1923. „ 2 „ „ „ ,, 15'6 „ „ 1924. „ 1-8 „ „ „ „ 16-9 „ „ Z nabiranjem teh zelišč bi si ljudstvo lahko zaslužilo lep denar. Največjo vlogo igra za gospodarstvo v Sloveniji izvoz lesa. Izvoz gozdnih proizvodov predstavlja skoraj eno četrtino naše celokupne zunanje trgovine. Tri četrtine vsega izvoza šumarskih proizvodov pripade na stavbni les. Izvoz stavbnega lesa je znašal 1922. leta 286 mil. kg v vrednosti 256 mil. Din 1923. „ 814 „ „ „ „ 1245 „ „ 1924. „ 1024 „ „ „ „ 1596 „ „ 1925. „ 1051 „ „ „ „ 1118 „ „ Od te množine gredo dobre tri četrtine v Italijo, ki deloma posreduje tudi naš izvoz v Francijo, Španijo in druge zapadne države. Poleg tega imamo znaten eksport drv in oglja. Izvoz drv za kurjavo je znašal: 1922. leta 111 mil. kg v vrednosti 35-8 mil. Din 1923. „ 351'9 „ ,, ,, „ 151 „ „ 1924. „ 508 „ „ „ „ 166-6 „ „ 1925. „ 304 „ „ „ „ 76-7 „ „ Izmed šumskih proizvodov se izvaža velika množina železniških pragov, sodarskega lesa, lubja, lesnih izdelkov, lepenke in papirja, ki se pridobiva iz lesa, kakor tudi proizvodov kemične destilacije lesa, ki je v naši državi zelo razvita. Razen poljskih pridelkov in gozdarskih proizvodov je za našo izvozno trgovino važno živinorej-s t v o. Izvažamo vse vrste govedine, drobnice ter perutnine. Izvoz govedi je znašal: 1922. leta 105.000 glav v vrednosti 333-8 milijona Din 1923. „ 178.000 „ „ „ 741-9 1924. „ 150.000 „ „ „ 667-8 Nad polovico izvoza odhaja v Italijo, ena tretjina pa v Avstrijo. Znaten je bil tudi izvoz prašičev, ki pa zadnji dve leti vidno nazaduje. Znašal je: 1922. leta 102.000 glav v vrednosti 202-8 milijona Din 1923. „ 140.000 „ „ „ 448 1924. „ je padel na 86.000 glav v vrednosti 271 milijonov dinarjev, 1925. leta pa na 70.000 glav v vrednosti 123 milijonov dinarjev. Izvoz perutnine se je razvijal na sledeči način: 1922. leta 1,000.000 glav v vrednosti 23-6 milijona Din 1923. „ 1,900.000 „ „ „ 39 milijonov „ 1924. „ 1,600.000 „ „ „ 45 Za slovenske poljedelske kroge je jako pomemben izvoz j a j e c. Izvažamo jih na vsa velika tržišča Srednje Evrope in tudi v Anglijo. Z nami tekmujejo v tem oziru Rumunija, Bolgarija, Poljska in Rusija, kakor tudi prekmorske države in kolonije. Izvoz je znašal: 1922. leta 13 milijonov kg v vrednosti 321 mil. Din 1923. „ 17 „ „ „ „ 530 „ „ 1924. „ 20 „ „ „ „ 618-5 „ „ Izvoz jajec je dobro urejen posebno v mariborski oblasti, dočim je ljubljanska v tem oziru nekoliko zaostala. Trgovina z jajci je spričo kvarljivosti blaga in nestalnosti cen zelo riskantna. Izvoz mleka, ki se je prva leta po prevratu prav zadovoljivo razvijal, je počel v zadnjem času zopet padati. Največ se je izvažalo mleka iz Slovenije v večja mesta in industrijske kraje v Avstriji ter v primorske kraje. Mleka se je izvozilo: 1922. leta 1 milijon litrov v vrednosti 3-3 mil. Din 1923. „ 3 milijone „ „ „ 97 „ „ 1924. „ 11-5 milijona „ „ „ 29 „ „ V splošnem je naš izvoz po količini in vrednosti dosedaj od leta do leta napredoval: 1920. leta 716,605.339 kg v vrednosti 1.077,299.319 Din 1921. 1922. 1923. 1924. 1925. 1.490,466.721 1.769,397.692 2.854,402.089 3.734,974.403 4.398,466.000 1.907,653.224 2.929,738.516 6.413,120.750 8.119,604.128 8.904,539.328 Leta 1920. je bil uvoz skoro trikrat večji od izvoza. Leta 1921. in 1922. je vrednost izvoza znašala 59-7 %, odnosno 57-3 % vrednosti uvoza. Leta 1923. se je položaj izpremenil in izvoz je dosegel po svoji vrednosti že 97 % vrednosti uvoza, naslednje leto pa ga je prekosil za 16 % in tudi leta 1925. je ostala naša bilanca zunanje trgovine aktivna, kar je največ prispevalo k izboljšanju mednarodne vrednosti dinarja. ★ ★ ★ GOSPODARSKI NASVETI. PRETVARJANJE NOVEGA VINA V STARO. Mlado vino se odlije v steklenice, da so čisto polne. Dobro zamašene steklenice se strmoglavo vtaknejo v posode z vodo tako, da so samo do polovice v vodi. Tako jih je prekuhati približno eno uro. Zatem se vzamejo ven, vino pa se prelije v druge steklenice, ki se čvrsto zamaše. Na ta način si napravimo vino, ki glede okusa ne zaostaja za vinom, starim 10 do 15 let. KAKO JEMLJEŠ MED IZ KOŠEV, DA SE ČEBELE NE UBIJAJO. Panje položi ene vrh drugih in ko se prvi napolni, prevrtaj, da vnidejo čebele v praznega, polnega pa deni proč. Samo je treba v praznega nastaviti nekoliko hrane, da bodo čebele takoj za- počele svoj posel. Tako delaj neprestano, dokler traja uljnjak, pa boš dobil več medu in več panjev, ker ti ni treba čebel moriti. To se opravlja sredi leta. ZA SADOVNJAK. Zemljo okoli sadnih dreves je treba temeljito prekopati in pognojiti z lesnim pepelom. Bujna, pa neplodna drevesa je cepiti na takšna, ki sicer slabše rasto, a v tistem kraju dobro rede. ©b cvetju je treba sadno drevje skrbno zalivati z vodo, kateri je primešano nekoliko govejegai blata. Takšno gnojilo naj se ne izliva preblizu debla. Skoro vsi ovčarji so mnenja, da je pridelek boljši, če stoji v bližini sadovnjaka čebelnjak. SLINAVOST IN BOLEZEN V PARKLJIH. Slinavka in bolezen na parkljih sta pogostni pri vodo daj trikrat na dan živalim piti, skuhano listje govedu, ovcah in svinjah. Zdravi se takole. V več- pa jesti. Ta izvrstni lek služi tudi zdravi živini kot jem loncu dobro skuhaj jagodno listje, ohlajeno obramba, kadar se pojavi ta kužna bolezen. DA JAMEJO KURE POPREJ NESTI. V ta namen se jim daje dosti vroče hrane, ker jo trdijo, da je to sredstvo izborno in da kokoši tedaj imajo rade. Američani mešajo paprike med pičo, neso še pozimi, če jim še vsaj po dvakrat na teden Angleži pa dodavajo koprivno seme. Perutninarji daš zeleno listje od kapusa ali ohrovta. POLJEDELČEVI POMAGAČI. Poleg kvarljivcev ima kmet dosti tistih zavez- V dinarjih zaslužijo: nikov in pomočnikov, ki delajo brez plače in ne- Slepec, ščinkavec in taščica po 140, žaba 160, kra- vidno za naše oko. Neka francoska knjiga našteva stača, sinica, kuščar in krt po 200, podlasica 250, te koristne sotrudnike ter računa njih zaslužek v detel in jež po 300, sova 400, lastavica 500, neto- novcih. pir 800 dinarjev na leto. ZAKAJ SE KRAVE JALOVE. Znameniti živinski zdravnik zagotavlja, da stelna (breja) krava takoj povrže, ako popije nekoliko milnice. Tako se pogosto dogaja, da krave izvržejo pri tistih gospodarjih, kjer se v istem koritu pere perilo in napaja živina. Ne rabi torej korita, v katerem napajaš živino, tudi za druge potrebe! KAKO JE TREBA ŽETI POSAMEZNE VRSTE ŽITA. Pšenico žanji, preden docela sezon, to je, kadar slama porumeni nekoliko centimetrov pod klasom in zrno ni več mlečno, če ga s prstom zmečkaš. Ako se zrno ne da več s prsti zdrobiti, je pšenica prezrela in ne more biti tako dobra, kakor bi bila, da je o pravem času požeta. Ječmen je najbolji za žetev, kadar se klasje počne zvijati, lati in zrna enakomerno požoltijo, zrno samo pa postane čvrsto. Rž kaže žeti, kadar se zrno več ne da med prsti zmleti, ampak se pod nohtom lomi. Oves je najzgodneje žeti, ko slama porumeni nekaj centimetrov pod metlico, a zrno postane trdo, ne da bi se mu srajčica otvorila. Ne škodi, če se oves požanje malo prej, ali tedaj ga je pustiti v snopih, da v miru dozori. Koruzo je primerno potrgati, kadar zrno postane toliko močno, da se ne more streti, kadar se drobi in brž ko se luska na stroku posuši. Proso ne dozoreva enakomerno, pa ga je treba obirati, kakor hitro zrnca na metlici dozore. Na ta način obrano proso se mora ostaviti nekaj časa v snopih, da popolnoma dozori. Ajda se poreže, ko večji del obrodka dobi temno barvo, ne glede na to, ima li mnogo cveta ali ne. Repica ali ogrščica se žanje, čim njiva izgubi svoje zelenilo in se preliva v rdečo-žolto barvo, medtem ko zrna v stročju dobivajo mrko barvo. Konoplja je zrela, kadar se dobro praši, če skoz njo mahnemo z roko. Zastran semena je populiti črnico (semenico), ko listje počne veneti in žolteti, seme pa dobiva lepo pepelnato barvo. O GNOJIVU. Stari Rimljani so nosili vsebino smradotokov na polja in vrtove. Arabci so v pradavni dobi že sušili človeške otrebke v prah, da jih je bilo laglje raznašati. Na Kitajskem in Japonskem, kjer je prebivalstvo gosto, živine pa malo, mnogo uporabljajo človeške odpadke kot gnoj. Kitajcu se gost prikupi, ako kaj prispeva njegovemu gnojišču, zamera pa je velika, če odide, ne da bi pustil kaj za spomin. V Evropi se razmeroma slabo izkoriščajo takšni očedki, ker je preveč ljudi nakupičenih po mestih, odkoder drže greznice navadno v reke. Izguba je znatna, zakaj človek baje izloči 5 metrskih stotov na Jeto. Vsi iztrebki niso menda enako vredni. Vrtnarji v bližini nekega gornjeitalijanskega mesta bolj cenijo izmečke protestantov nego katolikov. Razlagajo si to razliko s tem, da so luteranci prid-nejši, zato imovitejši — potemtakem se bolje hranijo in dajejo koristnejše snovi od sebe. To nazi-ranje se zrcali v dolenjskem izreku, ki trdi, da je gosposki človečjak hujši od kmetskega. POLENOVKA IN SLANIK. Izmed konserviranih rib poznamo pri nas poleg raznih ribic v olju najbolj polenovko in slanika, ker sta primeroma najcenejši ribi. Toda boljšim okusom (pri okusu nimata glavne besede le jezik in grlo ali golt, temveč tudi nos in — oči) v taki preprosti pripravi, kakršna je pri nas v navadi, ne ugajata. V naslednjih navodilih in receptih hočemo pokazati, da se dasta tudi ti dve ribi pripraviti tako, da se deneta lahko celo na boljšo mizo. Seveda prizadene to več truda, ki se pa prav splača. POLENOVKA je trgovski izraz za nekatere vrste vahenj, ki žive v Atlantskem oceanu in sosednjih morjih severne zemeljske polute, predvsem trske, ki se razprodajajo v posušenem stanju. Na svetovni ribji trg pa prihaja trska tudi nasoljena kot 1 a -b e r d a n, ter nasoljena in posušena kot k 1 i p k a. Pri nas je znana trska le kot polenovka ali bakala (po italijansko bakala). Da je polenovka dobra za kuhinjo, jo je treba namočiti. Preden jo denejo močiti, jo nekateri z lesenim kladivom ali s polenom pretolčejo. Namaka se takole: Prereži polenovko na štiri prste dolge kose ter jo imej dva dni v tekoči vodi, ki jo vsak dan premeniš. Čez dva dni popari bukovega pepela. Ko se vstoji, precedi lug in deni mrzlega na polenovko (voda se mora seveda prej odliti) in pusti jo dva dni v tem lugu. Potem odlij lug, deni nanjo spet sveže vode in tako vsak dan, dokler polenovke ne rabiš. Navadno se moči vsega skupaj šest dni. Kuha se polenovka v slani vodi, a še bolj okusna je, ako jo kuhaš v slani vodi obenem z navadno, prej že malo pokuhano zelenjavo za juho* (peteršilj, zelena, korenje, malo čebule, česna itd.); kuhana je, kadar voda zavre. Nato jo odstavi in po-krij. Kadar jo rabiš, jo očedi in prav do čista otrebi kože in kosti. Tako kuhana in otreb-ljena polenovka se potem napravi na različne načine. Z oljem in jesihom (še bolje z limono). Še gorko polenovko polij s sirovim oljem in pusti, da se shladi. Jesih se pridene šele pred napravo za na mizo. Zabeljena polenovka. Kuhano in otreb-Ijeno (izbrano) polenovko deni na krožnik ter jo potresi s kruhom; nareži na tenke rezine čebule, vrzi jo v razbeljeno maslo (ali olje), da se zarumeni, zabeli polenovko s tem ter jo daj s kislim zeljem na mizo. Pražena po lenovk a. Razgrej sirovega masla (ali olja), vrzi noter zrezanega peteršilja in čebule, na to pa kuhano in otrebljeno polenovko, malo * Tudi razne juhine začinbe ali zabele: Maggi, Juhan i. dr. kisle smetane in nekoliko juhe ali vode, malo osoli in praži. Kadar je gotova, naloži jo na krožnik, vlij omako nanjo, obloži jo z zabeljeno cvetačo (karfi-jolo) in daj na mizo. Polenovka s sardelami in polento. Deni v kozo več plasti kuhane, otrebi jene in na kose zrezane polenovke in devaj pri vlaganju na vsako plast na maslu opraženih drobtin, kisle smetane, očejenih, na drobne kocke zrezanih sardel ali slanikov, drobno sesekljanega peteršilja in popra. Zadnjo plast posuj samo z drobtinami in polij z vročim maslom. Potem zduši vse skupaj v pečici in daj na mizo s polento. Polenovka s sardelami in krompir-j e m. Zreži napol kuhanega olupljenega krompirja na rezine; potem razdeli kuhano in otrebljeno polenovko na kose. Nato pokuhaj stlačenega česna in drobno zrezanih sardel z oljem ali maslom iri deni nekaj žlic te omake na vsako (tudi zgornjo) lego plastoma in izmenoma v kastrolo vloženega krompirja in polenovke, zduši vse skupaj v sopari in zvrni. Polenovka v omaki. Vzemi pol kilograma namočene polenovke (300 gramov hrbta in 200 gramov trebušine), otrebi jo vseh kosti in kože, zreži hrbtino na tenke rezine, trebušino pa, na dva prsta široke štirioglate kose. Ocvri na obilem olju velik strok česna in ščepec peteršilja. Kadar dobi barvo, vrzi gori polenovko, posoli in popopraj jo, pomešaj in za nekaj časa zlij nanjo šest ali sedem žlic paradižnikove omake (paradižnikov v kosih brez lupin in pečka ali paradižnikove mezge, malo razmečkane z vodo), kuhaj počasi najmanj tri ure, zalivaj jo po malem z gorko vodo in prideni po dveh urah kuhanja en zrezan krompir. Ta jed zadostuje za tri ali štiri ljudi. Pečena polenovka. Na pol kuhano in otrebljeno polenovko razdeli na večje kose in jih s čebulo, peteršiljem, česnom, soljo, poprom na olju ali maslu nagloma popeci. Zraven se da kaka ostra omaka in krompir. Polenovka na mrežici. Da ne postane preveč suha, jo peci na zmernem ognju na močnem belem in namazanem papirju. Zabeli jo z oljem, poprom in, če ti ugaja, s kakim lističem rožmarina. Ocvrta polenovka. Namočeno polenovko razdeli na kose, otrebi jo kože in kosti, nasoli in pusti nekaj časa nasoljeno. Potem jo v moki ali pa tudi v jajcu in drobtinah obrni in jo ocvri na masti, maslu ali olju. Na mizo jo daj z limono ali s kislim zeljem. Ocvrta polenovka z vinom. Kuhano polenovko deni v celem kosu za nekaj ur v rdeče vino. Potem jo obriši s prtičem, razdeli na kosce in dočista otrebi kože in kosti. Potresi jo z moko in povaljaj v neslani mešanici vode, moke in kapljice olja. Ocvri jo na olju in potresi jo s stolčenim sladkorjem, kadar izgubi prvo vročino. Ako se je gorka, se pokaže duh po vinu. Zarebrnice (kotleti) iz polenovke. Pol kile kuhane in otrebljene polenovke sesekljaj prav na drobno (ali zmelji z mesoreznico) z dvema sardelama in s peteršiljem. Potem prideni nekaj popra, pest nastrganega parmezana, tri ali štiri zvrhane žlice kruhovca (iz sredice, vode in sirovega masla) in dve jajci. Zmešaj vse to, zajemaj po zvrhanih žlicah in vrzi vsak zajemek posebej v drobtine in zmesi v zarebrnice, ki jih pomoči v stepeno jajce, povaljaj v drobtinah in ocvri na olju ali maslu. (Na mizo jih daj z limonovimi rezinami ali s paradižnikovo omako.) SLANIK, sled ali arenk je pri nas najbolj znan v nasoljenem (povojenem) in deloma v prekajenem (Biickling) stanju. Uživa se (nasoljen) navadno le sirov, otrebljen kože in kosti, ter kvečjemu še v fižolovi solati. Toda takega prenesejo večinoma le ustrojeni jeziki in otopela grla. Evo nekaj boljših receptov. Kako se slanik požlahtni. Da je (povojem, nasoljeni) slanik sposoben za boljšo pripravo, ga je treba najprej odsoliti (to se pravi, da mu je treba vzeti ostro slanost) ali požlahtniti. To se napravi takole: Odpri slanika (prednost se daje babicam, toda po mnenju dobrojedcev je mlečnik radi svojega se-menjaka delikatnejši), katerega spola je že, odreži mu glavo in ga razprostri. Nato ga deni v vrelo mleko, kjer ga pusti osem do deset ur. Dobro je, da se v tem času mleko enkrat premenja. Potem ga obriši s prtičem, ga speci na mrežici in ga zabeli z oljem in jesihom (prav malo) ali z limono. Ali pa: Deni ga v mrzlo vodo, povri ga tri minute in ga deni za tri minute v svežo vodo. Nato ga obriši, odreži mu glavo, odpri ga na hrbtu in zabeli kakor zgoraj. Slanik se odsoli tudi, ako se dene za 24 ur v hladno vodo. Slaniki s krompirjem. Namaži kastrolo s sirovim maslom in ji obloži dno s kuhanim, na kolute zrezanim krompirjem. Na to deni plast v trdo kuhanih, prav tako na kolute zrezanih jajec in kosce očejenega (neodsoljenega) slanika. Zmotaj (sežvrkljaj) 2 decilitra kisle smetane s par rumenjaki, zlij nekaj žlic tega na vloženo, naloži na to zopet plast krompirja, jajec in slanika, polij jo in vkladaj tako naprej, dokler gre. Nazadnje deni na vrh kisle smetane, drobtin in sirovega masla, speci vse in zvrni. S 1 a ni k v obari. Na odsoljenega (v mleku ali sveži vodi) in ocvrtega slanika vlij malo kisle smetane, da se prepraži, naloži ga na ldtvo (krožnik), vlij to polivko gori, obloži ga s kuhano cvetačo (kar-fijolo) in daj za obaro. Prekajeni slaniki. Deni jih iz kože, izlušči jim hrbtenice, položi jih kakor cele na krožnik in deni s sirovim maslom na mizo. Prekajeni slaniki, navadno pečeni. Prereži jih po hrbtu, odreži jim glave ter izlušči hrbtenice; polij jih z gorkim mlekom in pusti jih 12 ur v njem. Potem jih obriši in peci v ponvi na sirovem maslu, dokler jim koža ne poči. Deni jih k gorkemu krompirju ali k polenti ali k makaronom. Prekajeni slaniki v papirju pečeni. Deni jih iz kože, odreži jim glave, zavij jih v papir, namazan s sirovm maslom, peci jih pet do deset minut nad žarečim pepelom na mrežici ali pa nekaj dalje na pločevini (plehu) v pečici, položi jih potem iz ovoja na krožnik in garniraj z zabeljenim stročjim fižolom. Prekajeni slaniki z jajci. Deni jih iz kože, odreži jim glave, izlušči jim hrbtenice in položi jih na krožnik. Potem daj po štiri sirova jajca na dva slanika med ribje kose, posuj jih s soljo in drobnimi kosci sirovega masla in postavi krožnik na pločevini (plehu) za toliko časa v pečico, da se beljak strdi. Nekaj splošnih opazk. V obče se pravi, da mora riba plavati, in sicer prvič v vodi, drugič v olju in tretjič v vinu; toda to so samo lepe besede, kajti samo prvo je res, drugo in tretje pa ne, to se pravi ni potrebno. Res je, da se v južnih obmorskih krajih pripravljajo ribe, ki so tam ljudska hrana, skoraj samo na olju in ne na kaki drugi mašči, toda to v prvi vrsti zato, ker je tam olje kot domač pridelek najcenejša zabela, kakor je tudi vino, s katerim ribe poplakujejo, kot domač pridelek skoraj edina zdrava pijača, kajti po dosti krajih zdrave pitne vode niti nimajo. Priznati se pa mora, da se na ribe, z oljem pripravljene, najbolj poda in prileže vino, in sicer bolj močno, rdeče ali črno vino. V naših krajih pa olja iz obratnih razlogov nismo vajeni, skoraj niti na solati ne, nikar šele olja kot zabele za druge jedi. Komur se pa olje kot ribja zabela ne prileže, si lahko izbere za njih pripravo maščo, kakršne je vajen, in brez skrbi naj bo, da mu bodo prav tako ugajale in teknile ter da se bo nanje podala prav tista jed in pijača, ki jo je vajen užiti pri kaki drugi, na vajeni mašči pripravljeni jedi. Poudariti pa je treba, da mora biti za pripravo pečenih in cvrtih ribjih jedi vsaka mast zelo vrela. Dalje je pripomniti, da kuhinjski recepti za ribe niso zdravniški recepti, kajti po prvih se dajo pripraviti tudi druge ribe, drugi pa se ne dajo uporabiti za druge bolezni. Seveda se mora to razumeti zmiselno, kajti kakor vsako delo se mora tudi kuhanje opravljati z glavo in kakor povsod velja tudi pri kuhi pregovor: Eno uro pomisleka je več vredno nego dan hoda. NAPREDNO PROSVETNO DELO. Človek le toliko velja, kolikor zna. Ta stari pregovor je od leta do leta bolj resničen in sili naše ljudi, da se vedno bolj izobražujejo. Včasih je bil že učenjak, kdor je znal brati in pisati. Danes je ta učenost med Slovenci tako razširjena, da nam že ne zadostuje več. Tudi od preprostega človeka že zahtevamo, da zna računati, da pozna državo, v kateri živi, da se zanima za javne občinske, oblastne in državne zadeve itd. Šola, časopisje in prosvetna društva so najuspešnejši činitelji prosvete in izobrazbe. Šol imamo v Sloveniji že veliko, časopisov prihaja vsak teden okoli 350.000 izvodov med naše ljudstvo, ki ga poučujejo in seznanjajo ne samo s tem, kar se dogaja po širnem svetu in v domovini, marveč mu pomagajo širiti tudi njegovo splošno in strokovno znanje. Za nadaljnjo izobrazbo pa skrbijo mnogoštevilna prosvetna in izobraževalan društva, s katerimi je naša ožja domovina istotako preprežena. Brez časopisja in prosvetnih društev si izobraženih Slovencev sploh ne moremo več predstavljati. Tako ozko smo spojeni z njimi. Samo naprednih prosvetnih društev je v Sloveniji preko 500. Ta društva vršijo važno svojo nalogo potom knjižnic, čitalnic, dramatičnih predstav, pevskih in godbenih zborov, predavanj itd. Raztresena so po vsej naši zemlji. Mnogo jih deluje v oddaljenih krajih v najtežjih razmerah. Primanjkuje jim primernih prostorov, režiserjev, pevovodij, govornikov. Mnogokrat ne vedo ne kod ne kam. Mnoga bi že usahnila, če bi ne dobivala spodbude, nasvetov in pomoči od svoje matice, svoje Zveze kulturnih društev v Ljubljani, oziroma v Mariboru. Napredna slovenska prosvetna društva so se združila v Zvezo kulturnih društev (ZKD), ki je bila sprva enotna za vso Slovenijo, lani se je pa razdelila v dve zvezi: zveza v Ljubljani združuje prosvetna društva v ljubljanski, ona v Mariboru pa društva v mariborski oblasti. Važnost in delokrog 2 Din. Zdravniška izpričevala po 20 Din. Pritožba proti odločitvi, oziroma rešenju komandanta Dravske divizijske oblasti, se kolkuje s kolkom 20 Din in za rešitev se priloži istotako kolek SO Din. Dobrovoljci. (Predčasni vstop v stalni kader.) Mladenič, sposoben za vojaško službo pri vojski, sme dobrovoljno vstopiti poprej v stalni kader, a imeti mora 18 let in pa dovolitev roditelja ali varuha. Prijave sprejemajo komandanti vojnega okruga edino ob času, kadar se vrši nabor, ter po naboru do vpoklica rekrutov. Vsak tak mladenič je dolžan ob priliki prijave predložiti pristojnemu komandantu vojnega okruga prošnjo s sledečimi dokumenti: 1.) krstni list; 2.) uradno potrdilo dovoljenja roditelja ali varuha, da sme dobrovoljno vstopiti na polni rok službe 18 mesecev v stalnem kadru (pri mornarici dve leti); 3.) občinsko potrdilo o vedenju, poklicu, imovinskem stanju (potrdilo o letnem neposrednem davku), da je neoženjen in naš državljan, ter šolsko izpričevalo o dovršenih šolah. Taki mladeniči, ki žele svojo bodočnost zasigu-rati v vojski, se sprejemajo v prvi vrsti. Isto velja tudi za dijake, samo da se onim, ki so dovršili katero predpisanih šol, ali pa najmanj šest razredov gimnazije, oziroma realke ali tema enakih šol, odredi dijaški rok (14, odnosno 9 mesecev). Pitomci. Kandidat za sprejem v podoficirsko šolo predloži sledeče dokumente: 1.) Domovnico, s katero dokaže, da je naš državljan. 2.) Samski list, da ni oženjen. 3.) Nravstveno izpričevalo, da še ni sodnijsko kaznovan niti obsojen. 4.) Uradno dovoljenje od roditeljev ali varuha, da sme vstopiti v podoficirsko šolo, potrjeno od občine in sreskega poglavarstva. 5.) Krstni list, s katerim dokaže, da nima manj od 17 in ne nad 21 let. 6.) Šolsko izpričevalo o dovršenih šolah. Prošnja in vse zgoraj navedene listine morajo biti kolkovane v zmislu zakona o taksah. Siromašni naj pa prilože ubožni list. Obrazca: Obrazec 1. (Ime in priimek, poklic, datum.) ali vojničke izprave, ako sta dva moška rodbinska člana že prej odslužila polne rokove službe v stalnem kadru itd. (Podpis.) Dostavlja pritožbo proti odločitvi naborne komisije. Komandantu . . . vojnega okruga. Moj sin............................................ rojen ....................in domovinsko pristojen ■v občino..................... srez................ mi je bil ob priliki letošnjih naborov potrjen^ Naborna komisija mu je odredila polni (ali skrajšani) rok službe v kadru, čeprav je spričo splošne telesne oslabelosti (n. pr.:.......................) za delo nesposoben. Dva moška člana sta že odslužila polne rokove službe v stalnem kadru (ali odeljenja, eden ali drugi popolnoma od hiše in to pet let pred rekrutovanjem itd.). Neposrednega davka plačujem n. pr. 15 Din na leto. Prosim, da se odločitev naborne komisije razveljavi in se mojemu sinu na osnovi Zakona o Ustrojstvu vojske in Mornarice rok službe v stalnem kadru izpremeni. Priloge pod 1. rodbinska pola, pod 2. davčno potrdilo o neposrednem letnem davku in pod 3. potrdilo občine, da res izvršuje dolžnosti hranitelja, Obrazec 2. (Ime in priimek, poklic, datum.) prosi za odložitev kadrske službe. Komandantu . . . vojnega okruga. Prosim za odložitev kadrske službe do dovršitve študij. Rodil sem se................19. . v............... .....................in sem domovinsko pristojen v občino.......................srez.................... Na letošnjem naboru sem bil potrjen in mi je naborna komisija priznala dijaški rok. V prilogi pod 1. dostavljam frekventacijsko izpričevalo, iz katerega je razvidno, da sem vpisan kot redni slušatelj................v..................... (Podpis.) ★ ★ ★ RAZREŠI SLEDEČO ŽIVLJENSKO RESNICO! jrtZTT feToV-l m ZA SMEH IN KRATEK ČAS. Poslovilni zmisel. «Če mi daš dinar, pa neham jokati,» je obljubil Markec. «Saj te prav rada poslušani, ko se cmeriš,» je odvrnila mati. Za trenutek je mali osupnil, potlej se pa zopet pričel dreti. Ihte je zatem povzel pogajanja: «No, pa mi daj dinar, ker te zabavama Nežen opis. On: «Ne smeš misliti, da dvomim o tvoji kuharski spretnosti, vendar bi rad pogledal tvojo kuharsko knjigo, draga. Tole mi diši po tiskarskem pogrešku.* Plesni večer. cNatakar, povejte no godcem, naj kaj drugega zasvirajo!* «Kaj pa bi si želeli, gospod?» «No, kaj počasnega, saj vendar ne morem svoje pečenke venomer v polki žvečiti!* Tekma v reklami. V glavni ulici londonski (Peccadilly) so se po vrsti nastanili štirje krojači. Prvi je napisal na svojem izvesku prvi londonski krojač», drugi - najboljši krojač v Angliji», tretji «najboljši krojač na sveto. Četrti se je vso noč ubijal in si belil lase, zjutraj pa je dal napisati na reklamno desko: