SLEPA 
Povsod jo je bilo videti! Na stopnicah kake cerkve, ob božjih potih ali 
sicer ob potih. Sedela je in iztegovala roko — v drugi je držala molek — in 
prosila mimoidoče: »Prosim krajcar, sem slepa!« Obenem so se ji usta gibala 
v molitvi. Izza trepalnic se ji je pokazala zdaj očesna belina: mrtva, brez 
čutna, brezizrazna. .. Vendar se je včasih oživilo tudi- oko; a le za hip. Morda 
je bila temu vzrok kaka vesela misel, ki jo je obvladala mimogrede. In tedaj 
je tudi glas, ko je izgovarjala svojo prošnjo, dobil neko barvo, nekaj življenja. 
In ves izraz na obrazu je izdajal neko pričakovanje, neko hrepenenje. Kakšno 
neki? 
I. 
Na božji poti je bilo. 
Bilo je tako, kot je na božjih potih sploh. Služba božja je bila končana 
in ljudje so se razšli. Na hribu so že razdirali kolibe. Tihota in mir sta za 
vladala. 
Takrat pa je še vedno sedela na vznožju hriba. Ob potu je sedela in 
prosila. In ker se ji je zdelo, da je cula stopinje, je hotela poprositi še enkrat, 
preden odide. 
Oni pa, ki je prihajal, ni šel dalje. Obstal je in morda čakal, da ga poprosi: 
»Prosim krajcar, sem slepa!« 
Nato pa je spregovoril: »Pa nisi. . . Slišiš! Ti si iz Goric. Ali si ali nisi?« 
»Sem.« 
»Jaz sem tudi!« 
In tedaj se ji je zazdelo, da je njegov glas domač. 
Morebiti je Jurca iz Goric, tisti, ki je tudi prosil. 
»Ali ste Jurca?« 
»Sem! In ti si tudi iz Goric. Kdo bi si mislil! Pa so pravili, da si umrla. 
Dolgo te ni bilo v Goricah!« 
»Dolgo —« 
»Dolgo . .. Zato pravijo, da si umrla. Zupan je baje bral v časopisih. No, 
in sedaj umira Jernaj. Kap ga je zadela!« 
»Kap ga je zadela,« je ponovila ona, bolj sama zase in komaj slišno. Obraz 
ji je izražal trpkost in strah. 
»Kap ga je zadela; temu ni še dolgo!« je potrdil Jurca in pristavil: »Kaj 
pa, ko bi šla in povedala, da si še živa. Pravijo, da se je spokoril in se 
vdal v božjo voljo. Ko bi šla, pravim in povedala, kako se ti zdi?« 
. »Ne vem —« 
Sedaj se še ni mogla prav zamisliti v to. Po glavi ji je šumelo in okrog 
.srca ji je bilo tesno. V očeh, nekje globoko znotraj, pa jo je nekaj bolelo. 
»Ne veš... Ne pojdeš! Kakor hočeš! Pa dobila bi nekaj, dobila!« 
Ona je molčala. Tudi Jurca je molčal. Potem je pa zmajal z glavo in šel. 
Na hribu je zapel zvon; poldne je bilo. 
256 
II. 
Jernaj je bil njen očim. 
Takrat, ko ga je vzela Marijanica, njena mati, je bila ona stara osem 
let. In že tedaj je bila slepa. Ljudje so rekli, da ne bo nikdar videla. Zato so 
jo klicali kar: Slepa! In če so se menili o njej, so rekli: ona — slepa! 
Jernaj je bil bogat. Vzel je Marijanco baje zaradi denarja. Sama sicer 
ni imela; je pa imela dobiti za staro gostjo, ki je stanovala na njenem domu 
in ki jo je pestovala ko otroka. Na ta denar je čakal Jernaj. 
Ko pa je gostja umrla, in sicer nenadoma in brez oporoke, se je oglasila 
hči, ki je bila dotlej v Ameriki. In ta je podedovala. 
Zato pa Jernaj že celo ni maral za Marijanico. In kaj šele njeno hčer 
Slepo! Potem pa je umrla Marijanica. 
K hiši je prišla postrežnica Meta. Ta jo je imela rajši ko Jernaj. 
Jernaj pa se je sedaj malo brigal za Slepo. Poprej, kadar so se otroci 
igrali pod oknom, je morala biti v sobi. Slišala jih je, ko so vpili in so bili 
veseli. Ona pa se igrati ni mogla; ampak poslušala jih je. In mislila je, da mora 
biti igrati se silno lepo. No, poslušati je bilo tudi lepo! 
Vse popoldne je včasih ni bilo domov. In če je- ni bilo, Jernaj ni rekel 
nič. In tudi Meta ji ni branila. Ljudje so jo imeli radi in ji dajali jesti. 
Pa ne samo v vas, zašla je tudi drugam. In povsod so jo sprejemali in 
rekli, da je reva. 
Tako se je navadila ljudi. Ce je prišla domov, ji je Meta dala jesti, 
a Jernaj je ni vprašal, kje je bila. In če je dolgo ni bilo, mu je bilo vseeno. 
Obhodila je vso okolico. Na božja pota je šla. In ko je slišala druge, da 
so prosili ob poteh, je sedla tudi ona in prosila: >'Prosim krajcar, sem slepa!« 
Dajali so ji veliko; zdelo se ji je, da ji dajo rajši ko drugim. In tako je 
pozabljala na dom. 
Zadnje čase pa je res že dolgo ni bilo doma. 
Ah, doma! Morebiti bi pa vendarle bilo prav, ko bi šla domov. Cez brv 
bi šla pri cerkvi in potem po stopnicah v prvo nadstropje. (Hišo in sobe si je 
predstavi]?d.a popolnoma natančno.) Tam v sobi, kjer je umrla rajna mati, 
leži sedaj morebiti Jernaj. In stopila bi k postelji in mu povedala, da je 
še živa. 
Jurca je dejal, da bi dobila denarja. 
Ob naisli na denar ji je bilo, kot bi se ji odprl nov svet. In iz neke nejas 
nosti so ji stopile na dan misli, s katerimi se je včasih že bavila. 
Tam za Dunajem, tako so ji pravili, je neka hiša, ki so jo zidali nalašč 
za slepe. Tja bi šla! In morda bi celo spregledala. Ko bi izpregledala! Potem 
bi prišla sama domov in brez palice! 
Pa za na Dunaj je treba denarja. In Jernaj bi bil morebiti vesel, ko bi 
prišla in mu povedala, da je še živa. 
Se tisti dan se je z Dolenjskega napotila proti Goricam. 
III. 
V Goricah pa je bil Jernaj medtem že umrl. Ljudje so ji povedali: »Umrl 
je lepo in krščansko.« 
Svoj čas ni bil, da bi ga bil kdo mogel hvaliti. Pritiskal je pri meri in 
vagi in si nagrabil denarja. Posojeval je, toda na visoke obresti. Če ni dobil 
povrnjeno o pravem času, je tožil. Ljudje niso imeli radi opravka z njim. 
17 Loški razgledi 257 
Samo z županom na hribu sta bila prijatelja; bila sta si nekaj v rodu. Jernaj 
je imel denar, župan pa je tičal precej globoko v dolgeh. Zato je rabil Jernaja 
in ga znal pregovoriti za to in ono. 
No, ob smrti je bil Jernaj ves mehak. Dal je poklicati duhovnika in priprav 
ljen je bil poravnati krivico, kar je storil temu ali onemu. Za testament se je 
vedelo naprej, saj ni prikrival. Občina in vaški reveži so imeli dobiti veliko. 
Zupanu pa je odpustU dolg. Koliko, to se ni vedelo. 
Samo nekaj ni storil prav: Slepo je popolnoma izpustil iz oporoke. Sicer 
so pravili, da je umrla. A kdo je vedel? 
Jernaj je umrl in je ležal na odru. Dvanajst sveč mu je gorelo. Po klopeh 
so sedeli ljudje in govorili. Svetloba sveč je sijala skozi okna in obsevala jag-
ned, ki je stal pred hišo in z vrhom segal do okna. Pod jagnedom pa je stala ona 
— Slepa. Stala je v senci, nevidna in mirna kakor kip. 
Dospela je bila pravkar. 
Meta, ki je takrat spremljala prijateljico domov, je ni opazila. 
Tedaj pa — sama ni vedela, kdaj in kako: stopila je naprej in stala tik pred 
njima: »Slišite, ali je umrl?« 
»Jedet! Kdo je? Ali si ti? Glej, Slepa!« 
To je bilo vzklikov in začudenja! 
IV. 
Ah, kako so bili vaščani razburjeni! Novica, da Slepa ni umrla, ampak, da 
je prišla v vas, je šla od ust do ust. 
»Ali bo ostala doma?« 
»Kako? Pri kom? Denarja ji ni zapustil. ..« 
»Pa je drugim zapustil,« je pripomnil nekdo, »ti naj bi se je usmilili... 
Občina!« 
Pa so bili takoj vsi pokonci: »Občina ne! Občina ima preskrbeti druge, ki 
so doma in ki so stari.. .« 
In Smarajka, ki je bila najstarejša izmed vaških beračic, je pritegnila: 
»Tako je! Res je! Slepa je, pa je še mlada in lahko gre po svetu! Lahko gre, 
me pa ne moremo.« 
In tako je prišlo nazaj na Meto in pa na župana. 
Meta pa je bila Slepo že takoj prvi večer prepričala, da ji ona ne more 
pomagati. Ves ta čas namreč, ko je stregla Jernaču, ni imela zaslužka: V dnino 
ni mogla. Zupan pa ima denar po Jernaču. Ta ji mora pomagati. 
In ko ji je Slepa razodela svojo željo za na Dunaj, tedaj ji je pritegnila 
takoj: »Prav, prav! In župan te mora poslati na Dunaj na občinske stroške. In 
prošnjo mora narediti in priporočiti te. Tako mora biti!« 
Potem pa je kmalu vsa vas vedela, kako mora biti. 
V. 
Po Jernajevem pogrebu je pritisnil dež. Tiste megle izza Gabrške gore, 
raztrgane in temno sive na robeh, so ga prinesle. In dež, droben kakor pšeno, 
je suil na zemljo in bil podoben solzam, ki jih jokamo ob pogrebih. 
Dež in žalostni glasovi zvonov in jok drugih — vse to je delovalo tesnobno 
tudi na Slepo. 
258 
Vrh tega jo je skrbelo, kaj bo pri županu. Po pogrebu naj gre k njemu, 
ji je svetovala Meta. 
Župan, majhen in tršat mož, je bil tudi pri pogrebu. Po končanem opravilu 
je delil denar med reveže. Prišli so na vrsto vsi. Smarajka je bila med prvimi. 
In tudi Slepa ni ostala brez daru; padla je kronica. Kdaj je že ni imela v rokah. 
Zupan je morda le dober človek. 
Po pogrebu ga je dobila doma. Sedel je v vrtni lopi in bral. 
»Po svetu, praviš, da pojdeš. Prav! Mlada si še in lahko hodiš!« 
»Pa denarja nimam —« 
»Denarja— denarja—« je rekel. Zdelo se ji je, da je rekel s sočutjem. 
Zunaj pa je deževalo in dež je nalahno in komaj slišno rosil na streho. 
Cez čas se je obrnil in povprašal: »Ali si dobila kronico?« 
»Sem.« 
»Poglej, za nekaj časa bo že; drugo boš dobila pri dobrih ljudeh. In pre 
živela se boš, kakor si se do sedaj. Jernaj bi ti bil zapustil, ko bi bil vedel, 
da si še živa. Tako pa ni nič, saj veš!« 
Cim dalje je govoril, tem bolj ji je stopalo na obraz nekaj mrtvega. Bledo 
oko se ji je oziralo naokrog, kot bi iskalo pomoči. Toda izraz na obrazu je 
pomenil, da je pred tem očesom vse temno in mrtvo — prav tako kakor globoko 
neikje notri: v duši. 
»Ko bi imela toliko, da bi prišla do Dunaja—« 
»Kam? Do Dunaja?« 
Nastali je molk. 
»Kam bi šla, praviš?« je povzel zopet župan. 
»Na Dunaj bi šla. Tam imajo neko hišo, za slepe. Meta pravi, da bi me 
sprejeli in da bi morda celo ozdravela—« 
»A, ne verjemi tega!« 
»Ko bi me srenja poslala. In ko bi—« 
»Srenja —? Beži, beži! — Kje jaz smem. Revežev je toliko. In kaj bi porekli 
ljudje, koi si še mlada in ko pravzaprav niti treba ni. Saj so v Ljubljani tudi 
zdravniki.« 
Ugovarjati mu ni upala. Toda v oči ji je stopala solza, ki je tako čudno 
sevala na njeni mrtvi belini. 
»Kronico si dobila, jeli?« 
»Dobila.« 
»Vidiš, že ta je bila na občinske stroške! Naj bo; dal ti bom še eno. V 
Ljubljano pojdi k zdravniku. Najbolje bo tako!« Ker je zunaj vedno bolj deže 
valo, je dostavil: »Počakaj!« 
In stopil je na prag in poklical: »Liza!« V hiši se je oglasila žena. 
»Prinesi dežnik, oni, ki ga je zadnjič našel hlapec na cesti!« 
Medtem pa se je obrnil zopet do nje, češ: »Dežnik ti bom dal, da boš 
laže hodila. — Na Dunaj pa ne kaže. Poglej, če bi drugega ne bilo: treba bi 
bilo poskrbeti nekoga, ki bi te spremljal. Treba bi bilo pisarjenja, povpreiše-
vanja in bogve česa še. Le ne misli na to!« 
No, že ni več mislila na to. Mislila ni na nič, razen na to, da je slepa in 
pa na dež, ki je padal vedno bolj ter šumel na lopino streho. 
Ko je odhajala, ji je potisnila županja z dežnikom vred še eno kronico 
v roke. To pa je bilo tudi vse. 
!•" 259 
VI. 
Malo pozneje je bila zopet na cesti. S palico si je iskala poti in vsa postava 
ji je bila sklonjena, kot bi hotela zlesti v tla. Tako je hitela nazaj v svet; saj 
svet je bil širok! Ona pa še mlada! 
Ni bila obupana. Neka vdanost se ji je brala na obrazu, kot da je nastopilo 
nekaj, kar je pričakovala že naprej. 
In hitela je, kakor je mogla, da bi bila čimprej kje daleč, daleč. Čutila 
je blato pod nogami; težko je hodila. Vendar kraj ji je bil znan in cesta je 
bila široka. 
Nekdo je prihajal po cesti počasnih in trudnih korakov. 
»Kaj? Pa nisi bila v Goricah?« 
Bil je Jurca. Spoznala ga je po glasu; in razveselilo jo je. 
»V Goricah sem bila.« 
»Kam pa sedaj?« 
»Po svetu.« 
Jurca ni dobro slišal. 
»Kam —?« 
»Po svetu.« 
»Pa ni Jemaj umrl?« 
»Umrl je,« 
»A—!« 
Jurca je iznenadilo. 
»Pa ni umrl poprej, kot si prišla?« 
»Poprej.« 
Jurca je nekaj premišljati. 
»Zapustil ti ni nič, kajpak! A ko bi bil vedel, da si živa, Jernaj ni bil tako 
napačen! In jaz sem mislil: domov moram, da mu povem, da si živa, — Na! 
Komu je pa zapustil?« 
»Zupanu in občini —« 
»Občini tudi? Hm! Kaj pa, ko bi te srenja oskrbela? Zdaj nimaš prav 
nikogar na svety. Po svetu pa je hudo —« , 
»Župan pravi, da sem še mlada,« 
»A —!« Jurca je hotel nekaj reči, pa se je premislil. 
Palica je zarožljala po kamnu in šla sta Jurca na eno stran, Slepa na 
drugo. 
Deževalo je pa še vedno — in še vedno huje ,. . 
KDM 1904 
Pavel Perko, Novelo in črtice, MD, 1961 
ur. Jože Gregorič 
260