Kako vost na sta rost, let. 27, št. 2, 2024, (50-54) © 2024 Inštitut Antona Trstenjaka 

Vera Suchomelová, Renata Tetourová, Lenka Lhotská, Jan Husák, Martin Kotek, Jakub Stejskal (2022). Virtual Reality and Its Use in Care Homes and Beyond. V: https://vireas.cz/en/virtual-reality­
-and-its-use-in-care-homes-and-beyond/ 
VIRTUALNA RESNICNOST PRI OHRANJANJU AKTIVNOSTI STAREJŠIH 
Mnogi ljudje starost povezujejo z osamljenostjo. Ce k temu, da smo stari, prikljucimo še starostno krhkost in po­sledicno slabšo mobilnost, ki vodi v od­visnost od pomoci drugih in nemalokrat v namestitev v institucionalno varstvo, morda zares dobimo kombinacijo, ki vodi v osamljenost. Reševanja tega so se na Ceškem lotili na svojstven nacin s pro-jektom, ki so ga poimenovali Navidezna resnicnost pri ohranjanju aktivnosti starej­ših; sofinanciran je bil z državno podporo Tehnološke agencije Ceške republike vokviru programa ÉTA 2. 
Navidezna resnicnost (VR) pomeni uporabo racunalniškega modeliranja in simulacije, ki omogoca interakcijo osebe z umetnim tridimenzionalnim vizualnim ali drugim senzoricnim okoljem. VR aplikacije potopijo uporabnika v racu­nalniško ustvarjeno okolje, ki simulira realnost z uporabo interaktivnih naprav. Te se nosijo kot ocala, slušalke, rokavice ali obleke za telo ter pošiljajo in prejemajo informacije. V tipicni obliki si uporabnik, ki nosi celado s stereoskopskim zaslonom ogleda animirane slike simuliranega okolja. Iluzijo »biti tam« (telepresence) pa izvajajo senzorji gibanja, ki zaznajo uporabnikovo gibanje in ustrezno prila­godijo pogled na zaslonu. 
Namen projekta VIREAS je bil zagoto­viti celovito rešitev za uporabo virtualne resnicnosti kot sredstva za ohranjanje ak­tivnosti starejših ljudi, tako v stanovanjski kot domaci oskrbi. Projekt je prinesel dva glavna rezultata: programsko opremo Virtual Experience Kit in konceptual­ni prirocnik. Projekt je potekal v letih 2019–2022, partnerji projekta pa so bili: Teološka fakulteta Univerze Južne Ceške v Ceških Budejovicah, Ceški inštitut za informatiko, robotiko in kibernetiko ter Združenje za virtualno in razširjeno re-snicnost s. r. o. ob podpori Doma starejših Dobrá Voda, ceškega ministrstva za delo in socialne zadeve, Doma starejših Mistra Krištana in Gerontološkega centra. 
Dejavnosti, ki jih ponudimo starejšim ljudem se morajo njim zdeti smiselne. Vkljucevati morajo povezanost z njihovo življenjsko zgodovino, spoštovati stopnjo in situacijo, v kateri se trenutno nahajajo, spodbujati samozavest in sprejemanje sebe, razvijati posameznikov skriti po­tencial in voditi k skladnemu razvoju osebnosti ter izpolnjevanju potreb na vseh podrocjih: telesnem, duševnem, socialnem in duhovnem. 
Raziskovalci so v prvem delu projekta z uporabo vprašalnika izvedli anketiranje v vec domovih za starejše in sicer razi­skavo zanimanja za virtualno resnicnost. 
Podatke so zbrali v petnajstih ustanovah med 146 anketiranci starejšimi od 60 let, rezultat pa je v bistvu ponovil tuje študi­je. Starejši imajo najraje teme, ki nudijo naravno pokrajino, domaca in tuja mesta ter teme z ljudmi iz sodobnega sveta. Nad pricakovano realnostjo so bili udeleženci prvih študij VIREAS (Virtual Reality in Keeping the Elderly Active) kriticni do prevec stiliziranih in tujih elementov v animirani sceni gozda. Pricakovali so gozd, v katerega bi lahko vstopili, ga pre­poznali. Motila sta jih neustrezna flora in favna ter precej »pravljicna« podoba gozda. Po vnesenih popravkih so v na­daljnjem testiranju bolj realisticno urejeni prizori spodbudili spomine na situacije iz resnicnega življenja. 
In rezultati – jasni interaktivni elementi v sceni skupaj s preprostimi kontrolami omogocajo starejšemu uporabniku, da izkusi, kaj pomeni biti pravi »gospodar situacije«. Težave z avtonomijo v virtualni izkušnji pa lahko povzrocijo dolgotrajen obcutek frustracije in zadrege; to je gospod Jakub (90) ocenil z besedami: »Bilo mi je všec, le da sem imel težave s težo in otiplji­vostjo v svoji desni roki, ker imam zaradi kapi nekoliko paralizirano roko in sem zato zelo slabo nadzoroval gumb.« Virtualna resnicnost bi morala vedno odpraviti ka­kršne koli fizicne, senzoricne ali kognitivne težave, ki jih ima starejši uporabnik in cim bolj podpreti clovekov obcutek sposobno­sti, avtonomije in svobode. 
Avtorji projekta zakljucijo, da je pomembna ustrezna komunikacija z delavcem na dejavnosti pred, med in po izkušnji, ce želijo dobiti ustrezen odziv starejših ljudi po uporabi virtualne iz­kušnje. Vsekakor izkušnja prinaša sta­rejšim pozitivna custva, nove impulze in izpolnjevanje potreb. Kljucno pri tem je nedvomno spodbujanje zavesti o dosto­janstvu in vrednosti stanovalcev v domo­vih. Vsebina in oblika virtualne izkušnje se mora ujemati z interesnimi, cutnimi, kognitivnimi in motoricnimi ravnmi posameznika. Infantilna ali zmedena vse­bina ali pa prevec zapleten krmilnik lahko starejšega uporabnika spravi v zadrego in ga odvrne od virtualne resnicnosti. 
Virtualna izkušnja lahko pomaga sta­rejšim ljudem pri zaznavanju kontinuitete in enkratnosti lastne življenjske zgodbe. Vrnitev na mesta, povezana z otroštvom, delom in družinskim življenjem ali po­tovanjem v kraje, ki jih zaradi financnih ali drugih razlogov ni mogoce obiskati, obuja veliko spominov in novih povezav. Pomaga jim lahko pri spoznanju, da so še vedno del skupnosti. Preko virtualne resnicnosti je lahko uporabnik v stiku z zunanjim svetom, doživi vrvež ljudi in si ogleda, kaj je novega na svetu. Virtualna izkušnja mu daje možnost, da se zave transcendentnosti vsakdanjega življenja. 
Stanovalci v raziskavi so cenili lepoto narave ali umetnih del, izražali hvale­žnost, da ta lepota obstaja in se cudili možnostim tehnologije. Nekaterim je virtualna izkušnja omogocila vsaj trenu­tni »pobeg iz realnosti« in jim zagotovila dražljaje, o katerih so kasneje razmišljali in h katerim so se vracali. Kljub vsem omenjenim prednostim pa ta nacin ne ustreza vsakemu, zato je izbira in odlo-citev povsem individualna. 
Virtualna resnicnost nikoli ne bi smela predstavljati neke vrste srecen svet, kjer je uporabnik »odstranjen« od dejavnosti. Kot so avtorji prikazali v konceptualnem prirocniku, potencial virtualne izkušnje ni le v vsebini in obliki izkušnje, temvec tudi v priložnosti, nadaljevati z izkušnjo in jo deliti z drugimi ljudmi.
Aleksandra Locicnik 
https://www.who.int/publications/i/ item/9789240086555 
UKREPI ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO STAREJŠIH V OKVIRU SPLOŠNEGA ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA 
Publikacija Svetovne zdravstvene organizacije 
Zaradi narašcajoce obolevnosti in funkcionalnega upada, ki sta povezana s staranjem prebivalstva in podaljševanjem pricakovane življenjske dobe, se je pove-calo povpraševanje po oskrbi in dostopu do dolgotrajne oskrbe (DO). Ceprav v vecini držav družine ostajajo glavni iz­vajalci oskrbe in podpore, se išcejo drugi nacini in ukrepi za zmanjšanje odvisno­sti le od družinske oskrbe in podpore. Družinska oskrba je manj dostopna za­radi hitrih demografskih in družbenih sprememb, zaradi zahteve po pravicnejši družbeni porazdelitvi oskrbe starejših ter pomanjkanja družinskih oskrbovalcev in oskrbovalk. 
Pomanjkanje formalnih sistemov dolgotrajne oskrbe in pomanjkanje usposobljenih oskrbovalcev prispevata k povecanju potreb po oskrbi in k financ­nemu bremenu za starejše ljudi in njihove družine po vsem svetu, še zlasti v državah z nizkimi in srednjimi dohodki. Pande­mija koronavirusne bolezni je prizadela predvsem starejše ljudi in še povecala vrzeli na tem podrocju. 
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je v okviru pobude javnega zdravja za zdravo staranje in Desetletja Združenih narodov za zdravo staranje (2021-2030) pooblašcena za podporo državam clani-cam pri zagotavljanju dostopa do dolgo­trajne oskrbe starejšim, ki jo potrebujejo. Ta okvira obravnavata heterogene potrebe in življenjske poti starejših ljudi, pomen kontinuirane oskrbe, osredotocene na posameznika ter vkljucevanje zdravstve­ne in socialne oskrbe v vseh podrocjih oskrbe. Države lahko opredelijo sistemske elemente in ukrepe v skladu z okvirom SZO za dolgotrajno oskrbo. 
Medtem ko je vecina zdravstvenih sistemov po vsem svetu dosegla velik na­predek pri izboljšanju univerzalnega zdra­vstvenega varstva za akutne ali kratko­rocne zdravstvene potrebe, je razmeroma malo držav razvilo celovit sistem, ki lahko zagotovi univerzalno zdravstveno varstvo za dolgotrajno oskrbo. To je deloma po­sledica tradicije zanašanja na družino in druge oblike neplacane oskrbe, deloma pa je razlog v storitvah in socialnem var-stvu, ki pogosto presegajo tradicionalne omejitve zdravstvenih sistemov. Da bi starejšim in njihovim družinam zagotovili dostop do ustreznih, visokokakovostnih in dolgorocnih storitev, ki bodo zadovolji­le njihove potrebe po oskrbi, ne da bi bili