Pasti in izzivi političnega in diplomatskega diskurza

slovenski

2011

letnik 48, številka 4

Diplomacija    Komuniciranje    Diskurz    Jezik in jeziki   diplomatski odnosi

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede

Komunikacija je bistvo diplomacije in jezik kot glavno komunikacijsko sredstvo ni le nosilec sporočil, ampak tudi njihov aktivni oblikovalec. Tema članka je predstaviti razlike med političnim in diplomatskim diskurzom, dotaknili pa se bomo tudi položaja manjših jezikov v diplomaciji. Pokazali bomo, da so rojeni govorci manjših jezikov v podrejenem položaju, saj se ne morejo sporazumevati v svojem maternem jeziku. Ker je izražanje subtilnih nians v tujem jeziku težje, se morajo večinoma zanašati na tolmače, ki morda ne poznajo vseh detajlov strokovnega področja, to pa lahko privede do spremembe pomena izvornega sporočila in podobnih težav. Pokazali bomo, da se je razvoju medijev prilagodila tudi diplomacija, ki je na spremembe odgovorila z razvojem javne diplomacije. Ker je le-ta tesno povezana s pogajanji, njihov cilj pa je dosega kompromisa, bi morali diplomati uporabljati jezik, ki dopušča kompromise in zadovolji kar največ interesov. Tak jezik zmanjša potencial za konflikte, saj ustvari distanco in pripravi uporabnika (komunikatorja in prejemnika) na prilagoditev. Nasprotno dosežemo z uporabo barvitega jezika, saj sugestivne metafore povečajo nevarnost konfliktov in kompleksnost odnosov med partnerji v pogajanjih. Primarna funkcija diplomacije je uravnavanje konfliktov, zato naj bi diplomati iz svojih slovarjev črtali sugestivne metafore, zgodovinske analogije, pretirano izražanje čustev in se zavezali k uporabi bolj nevtralnega jezika, ki ne poglablja konfliktov in ne ločuje sogovornikov (Russet in Starr, 1996).

19.06.2014