J. E. Bogomil
Lep!
Dogato je lani Miklavž obdaroval Kosanovega Ivančka. Darilo vseh daril je bil pa možic z dolgo rdečo kapo, oblečen v pisano šaro in s smešno de-belim licem kakor polna luna na polnočnem nebu. V rokah je držal svetli plošči, podobni kuhinjskim pokrovom. Čc je Ivanček malo pritisnil na možičev život, pa je mož plosknil z rokami, in zazvenelo je kakor sama nebeška muzika — za Ivančkova ušesa...                                           '          -'^ y i
Lcp in zabaven je bil torej ta možic že, ko je v prodajalni čakal na Miklavža. Lepši je bil pa še v Miklavževem košu. Najlepši pa tisto jutro, ko sta se z Ivančkom spoznala. Potlej pa — i, kaj bi skrivali? — čim bolj sta se z Ivančkom spozna-vala, tem manj je bil možic lep in mikaven. Da — žalibog: kar je res, je res! — prišel je čas, ko možic ni bil več lep. Če se je celo Ivančku zazdelo, da ni vcč lep, možic, potem ni bil več lep — ni tajiti!
Zdravilo za umazance je pa voda. To je pa Ivanček vedel iz lastne izkušnje. Sevcda se je on drl in kričal, kremžil in pačil, ko so ga mama umi-vali, a nazadnje je bil le lep. Pa kako lep! Kdor ga je videl prve hipe potem, jc vsak obstal in ga gledal: Ali je to tisti Ivanček, marogasti umazanček?
Ali je, ali ni? Povejte, ljudje božji!-------Ves umit,
vcs na sveže oblečen. Kar čedcn fantiček. Ali — da samo za dobre pol ure ...
Ivanček je pričel s svojim delom: umiti je trcba pajaca! Ali čudno: možic je bil potem šc grši... Kapa  mu je  kar odletcla,  barva na  obrazu se  je
20   —
¦te                  Lep?
odluščila, život je razpadel — vse je šlo na dvoje: malo cumjic in žaganja je ostalo v skledi. Ivanček in možiček sta se ločila za vselej.
Žaloval naš mojster ni ravno za pajacem. Igrač je imel na izbiro. A vseeno ga ja nekaj skrbelo: kaj bo Miklavž rekel, če zve, kako je ravnal z njego-vim darilom? Kaj bo potem to? In zvedel bo go-tovo... Tolažilo pa je Ivančka to, ker je upal, da bo Miklavž tudi sam uvidel, da je hotel on možicu le dobro: umiti ga! A spet: zakaj ga je pa grabil vedno le z umazanimi rokami? In Miklavž to tudi ve. Prav gotovo... In če zdaj Ivanček vse to pre-mišljuje: to niso majhne skrbi, prebita reč! Kaj in kako še bo?