Fran Merljak 1878.—1936. Umrl je — mož! Te besede našega planinskega slavčka veljajo tudi Tebi, dragi pobratim Frane! Oboževal si našega klicarja in vodnika na Gradišču nad svojimi rodnimi Renčami in recitiral si mi njegove stihe Soči na njegovem grobu pri Sv. Lovrencu v planinskem raju, koder sva šetala vojaka spomladi 1915. Saj sva takrat slutila naval' »zemljelačnih tujcev« na našo bistro hči planin, ki bo morala še izvršiti klicarjevo naročilo in prerokovanje se uresniči... Tvoj vedri duh se razveseli z nami in plovel bo nad Vipavsko iti Soško dolino ... Sreski prosvetni referent Fran Merljak je 1898 nastopil svojo prvo učiteljsko službo tam v središču vinorodne Vipavske doline v cvetnem Dornbergu. Rojen y podkraških Renčah v prestolnici naših zidarjev se je šolal v Ljubljani, kjer je njegov skrbni oče hotel vzgojiti svojega ljubljenca v nacionalnega učitelja. Iz tjubljanskega učiteljišča ga je peljalo domov gorko srce, ker je že takrat znalo ljubiti dom in rod svojih očetov ter besedo in pesem svoje vzorne matere Kraševke iz Doberdoba. Še danes se pohvalijo ponosni Dornberžani, da je bilo v njih farni cerkvi Sv. Danijela takrat najbolj ubrano petje in orglanje. ko je mladi včitelj Renčan tipkal po njih orglah. Iz Dornberga je šel k bistri Soči v Plave, ne daleč od sončne Gorice, a se že po dveh letih vrnil zopet k svoji Vipavi v Batuje — Selo v ajdovskem okraju. Tu je gradil prosvetno delo z gospodarskimi dobrinami do svetovne vojne. Bil je poleg vseh drugih vrlin narodnega učitelja izboren zadrugar in je spretno vodil mlekarno v Črničah, ki je tamkajšnjemu podčavenskemu kmetu zboljšala gospodarske razmere in spravila govedorejo na višek blagostanja. Mobilizacija je 1. 1914. vzela batujski šoli vzornega učitelja, črniški občini izbornega zadrugarja in srečni družinici najskrbnejšega očeta. Naš IVLerljak je šel na vojsko k železniški straži v Kanal in od tod so ga poslali s prvimi zvezdami kot računskega podčastnika k planinskemu polku v Kobarid. Tu je bil ljubljenec vseh svojih rojakov do vojne napovedi Italije. Umaknil se je vrh našega »belega« Krna in razmišljal preroško naročilo Gregorčičeve Soče, ki je tekla p"od njegovim pogledom. V »Jutru« z dne 9. junija 1935 nam je še sam zelo lepo opisal to svoje slovo pod naslovom: »Na Binkoštno nedeljo 1915 v Kobaridu«. Spomini ob dvajsetletnici italijanske vojne napovedi. Kot dobra pobratima sva se učila spoznavati naš zavedni narod v Vipavski in Soški dolini, saj je vedno stopal za menoj v službeno razmerje v Dornbergu in 1902 v Batuljah a prvo vojno leto 1914/15 sva večkrat razmišljala na sprehodih ob Soči usodo naše rodne zemlje iti nikdar nisva slutila niti od daleč, da jo zadene gorje današnje usode. S Krna je šel s puško na Doberdob v rodni kraj svoje blagopokojne matere in od tod v častniško šolo in ko je napravil vojaške izpite, je bil kot nadporočnik prideljen vojnemu governatorju v Cetinje. Ta ga je 1916 poslal v Peč v rodovitno Metohijo, kjer je bil v funkciji okrožnega prosvetnega rcferenta do konca vojne 1918. Tu se je najbrže nalezel malarije ter pričel bolj in bolj bolehati na naduhi, prehladih itd. Prideljen je bil prosvetnemu oddelku za Slovenijo v Ljubljani. Že 1920 je prevzel upravništvo, zaščito, pouk, vzgojo in oskrbo slepcev v Kočevju in 1923 je že bil imenovan predstojnikom uprave taborišča vojnih beguncev in emigrantov v Strnišču pri Ptuju. Povsod je bil mož na mestu, ki je znal vršiti svoje posle y popolno zadovoljstvo svojih predstojnikov in vseh oniH, ki so bili podrejeni njegovemu delokrogu. Ko so bila slična taborišča ukinjena, se je vrnil 1924 k prosvetnemu oddelku v Ljubljano in bil je imenovan sreskim prosvetnim referentom v Logatcu. Dodelili so ga kot prosvetnega referenta za dravsko banovino v prosvetno ministrstvo v Beogradu, kjer je pa v 1. 1933. resno obolel. Iskal je zdravja po mnogih letoviščih v Sloveniji in ob Jadranskem morju po Dalmaciji, tudi v Trstu, a vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Dotrpel je 15. februarja t. 1. in zatisnile so se njegove trudne oči. Vsej rodbini izrekamo njegovi žalostni rojaki iskreno sožalje, a v tej bridki bolesti naj jo krepi zavest, da je bil naš blagopokojni Fran Merljak vzor — moža, soproga, očeta in učitelja svojemu narodu. Spomin njegov ostane svetal v srcih vseh njegovih pobratimov, tovarišev, prijateljev in znancev, ki plakamo za njim ob njegovem odprtem grobu. Pobratime! Kaj naj Ti še povem v slovo ob odkriti gomili v svobodni Jugoslaviji? Boril si se za svobodo zlato z uma svetlim mečem ob bistri Soči in njeni hčerki Vipavi, v plodoviti Metohiji, po vsej Sloveniji in v kraljevskem Beogradu. Boril si se tudi s puško na rami od materinega Doberdoba do našega Krna v planinskem raju. Povsod si bil mož na mestu ter zapisana bodi resnica našega preroka Tebi in našim dragim — tam doma: »Pepelni dan ni dan več Tvoj, Tvoj je — vstajenja dan!« L. U. t